SREČANJE Z UDELEŽENCI OKTOBRSKE REVOLUCIJE
Konferenca socialistične zveze delovnega ljudstva ob-čine Ljubljana-Siška je ob 50. obletnici oktobrske sociali-stične revolucije v Rusiji po-vabila na srečanje udeležen-ce revoluciouarnih dogodfcov v Rusiji v letih 1917 do 1921 z območja občine Ljubljana-Šiška. V prostorih občinske skupščine so se zbrali Alojzij Cesenj in njegova žena Ma-tilda, Ivan Oselli, Jože Poko-vec in Miroslav Vidmar. Na tem srečanju so povabljenci pripovedovali svoje spomine. Ivan Oselli je dočakal fe-bruarsko revolucijo 1917. leta kot vojni ujetnik 17. avstrij-skega pešpolka v vojaškem taborišču v Samarkandu. Po treh letih ujetništva v raznih taboriščih po Rusiji je postal zopet svoboden človek. Po oktobrski revoluciji je pri-stopil k rdeči armadi. Kot rdečearmej ec se spominja spopada s ,,Svetx> vojsko" pred Samarkandom. V Ta-škentu je videl Lenina. So-deloval je pri ustanovitvi ju-goslovanske sekcije komuni-stične partije boljševikov v Samarkandu in bil njen se-kretar. Sekcija je štela od 50 do 60 članov. V Moskvi na sverdlovski univerzi je do-končal   dva   politična   tečaja.
Konec leta 1920 se je vrnil v domovino. Na železniški postaji v Mariboru so ga aretilrali jugoslovanski žan-darji. V ,,očiščevalnem" za-poru v meljski vojašnici je bil zaprt 18 dni. Do prepovedi komunistične partije v Jugo-slaviji je delal z Dušanom Kermavnerjem, Lemežem in drugimi.
Alojzij Cesenj je bil kot av-strijski vojak 27, pešpolka zajet v Galiciji 21. novembra 1914. leta. Rusi so ga odvedli v Sibirijo. Tam so ga dodelili nekemu grofu, ki mu je obde-loval zemljo. Po zmagi okto-brske revolucije se je priklju-čil rdečearmejcem. Postal je član ruske boljševiške partije. Iz Vladivostoka, kjer je slu-žil v rdeči armadi, je bil pre-meščen v Tomsk k vojaški enoti narodne obrambe. V Tomsku je gpoznal tovarišico Matildo, begunko iz Cernego-va v Ukrajini, ki je delala v tovarni vojaške opreme. Ok-tobra 1920 sta odšla iz Rusije in 21. novembra 1920 prispela v Slovenijo. V Mariboru sta bila zaprta več dni. V Ljub-ljani, kjer se je Česenj nase-111 s svojo ženo, se je kmalu pričelo težko življenje — brezposelnost in lakota sta bila stalna spremljevalca nju-
ne številne družine.
Tudi tovariša Jožeta Pokov-ca in Miroslava Vidmarja so kot avstrijska vojaka ujeli v Galiciji in odpeljali v rusko ujetništvo.
Jože Pokovec je bil v voja-škem taborišču v Kijevu in nato v Pskovu. Kot vojaški ujetnik je gradil želczniško progo Pskov—Riga—Petrov-grad—Murmansk. Po oktobr-ski revoluciji se je priključil rdeči armadi, vendar so ga Nemci kmalu ujeli. Poslali so ga na Poljsko in od tam v Judenburg. Ima red Miloša Obrenoviča za zasluge v bor-bi za priključitev Slovensk«? Koroške k Jugoslaviji. 29. ju-lija 1919 je bil demobiliziran. Leta 1920 je bil izvoljen za odbornika mestne občine Ljubljana kot član komuni-stične partije.
Miroslav Vidmar je bil v vojaškem ujetništvu v Belo-rusiji. Kasneje je delal kot mizar v neki tovarni v Odcsi, kjer so izdelovali zaboje za municijo. V tovarni je dobil zvezo z boljševiki, ki jim je dajal razna poročila o polo-žaju med delavstvom. Po ok-tobrski revoluciji je odšel iz Rusije. Na Madžarskem, kjer so ga zajeli pristaši Bele Ku-¦na, se je priključil revolucio-
narnemu boju proti vladnim oblastem. Novembra 1918. leta je prišel domov v Rihenberk, kjer so ga Italijani aretirali. Kot politično nezanesljiv je bil dva meseca zaprt v Gra-diški.
Ob 50. obletnici oktobrske revolucije pa ne smemo po-zabiti na one tovariše, ki niso dočakali tega dne. Po do se-
daj zbranem gradivu o ude-ležencih revolucionarnih do-godkov v Rusiji v letih 1917 do 1921 z območja sedanje ob-čine Ljubljana-Šiška so bili v rdeči armadi tudi sledeči tovariši: narodni heroj Tine Rožanc iz Pirnič pri Medvo-dah, železničar Peter Zlatnar, železniški uslužbenec Janez Košir, oba iz Spodnje Šiške, krojač Franc Sešek iz Med-vod, delavec Janez Podgoc-šek i'z Vodic pri Ljubljani, delavec Ivan Kavčič iz Zgor-njih Gameljn in uslužbenec Jakob Mesojednik iz Trate pri Ljubljani.
Ko sta se Tine Rožanc in Franc Sešek vrnila iz Rusije, sta v Medvodah takoj usta-novila komunistično partijo, v katero sta vključila napred-ne delavce zlasti iz vrst že-lezničarjev. Ob prihodu Nem-cev na Gorenjsko aprila 1941 sta v Medvodah in okolici or-ganizirala narodnoosvobodil-no gibanje. Rožanc se je še     posebej     posvetil     delu
med železničarji in je bil mod ustanovitelji Osvobodil-ne fronte in komandant na-rodne zaščite pri ljubljanski železnici. Sodeloval je tudi s Petrom Zlatnarjem, ki ga je 11. novembra 1941 ubila eks-plozija peklenskega stroja, namenjenega za miniranježe-lezniškega mostu v Preserjah pri Ljubljani. Rožanca so kot
talca ustrelili v Ljubljani 13. oktobra 1942. leta. Sešek jc umrl avgusta 1945 zaradi trp-ljenja v internaciji. Janez Košir je že julija 1917 sode-loval z boljševiško partijo. Marca 1918 je postal rdeče-armejec. Delal je v štabu ko-mande vojaške trdnjave pri Taškentu. Po njegovi zaslu-gi kontrarevolucionarjem ni uspelo zasesti niti mesta niti trdnjave. Med prvimi Jugo-slovani v Taškentu je postal član komunistične partije ju-goslovanske sekcije. Septem-bra 1919 je bil delegat na kongresu jugoslovanskih ko-munistov v Moskvi. Konec le-ta 1920 je prišel v domovino, kjer je v svojem rojstnem mestu, v Ljubljani, nadalje-val širjenje idej boljševiške partije. Med obema vojnama in med narodnoosvobodilno borbo ter v času gradnje so-cializma je ostal vse do svoje smrti marca 1967 zvest idejam Lenina.
Rezka  TRAVEN