za 1 i v
Boris Pahor	Edinost v različnosti
Anton Trstenjak	Odgovori na urednikova vprašanja	
Ubald Vrabec	Zborovodjevi spomini
Milan Lipovec	Slovenec in njegova levica
Marko Dvorak	Paberki izpred četrt stoletja
Vlado Kresnik	Antropološka podoba komunistov
Carlo Curcio	Pisma Srečku Kosovelu
Marija Kostnapfel	France Balantič, življenje in delo (Odlomek)	
Vlado Kresnik	Iz »Golootoških stihov* 1951-53
Peter Merku	Iz spominov na starše II.
Gianni Barral	Izjemnost in beda nekega obdobja (Nadaljevanje)
Jošt Žabkar	0 Zebotovi »Neminljivi Sloveniji* (Šest glos na
Isto	temo z dodatno sedmo)
Barbara Suša	Za staro kolo In majhnega psa
Boris Pahor	Napoved nove plovbe Fleši o novih knjigah Svobodna tribuna Kaj pišejo drugi 0 *Izjavi o narodni
in državljanski pomiritvi*	
zaliv
december 1989 - štev. 1-4 revija za književnost in kulturo
Izhaja štirikrat na leto, odprta je vsaki razsodni slovenski besedi za katero si upa avtor prevzeti odgovornost. Člani uredniškega odbora se prištevajo med sodelavce. Njih imena so navedena zgolj zato, da se ustreže formalnosti.
Rokopisi ostanejo v lasti revije.
Registrirana na sodišču v Trstu pod št. 317 107-109
Uredil: Boris Pahor
Odgovorni urednik: Milan Lipovec
Naslov uredništva:
Boris Pahor
Šalita Contovello 23 - 34136 Trieste - Trst Tel. 422.082
Poštni tekoči račun št. 15750342, Frančiška Premrl - Pahor Šalita Contovello 23 - 34136 Trieste - Trst
Cena posamezne številke
8000 lir
Po pošti: za Italijo 10.000 lir; za druge države 10 dolarjev.
Tiskala Tip. Triestlna Trieste - Trst via Milano 16, tel. 61828
BORIS PAHOR
2 C 7 2 0 0
EDINOST V RAZLIČNOSTI *
Dragi prijatelji — in mislim, da je ta naziv vzet iz Zdravljice, najbolj primeren še posebno v tem času, ko se slovenski ljudje vseh nazorov zavedamo odgovornosti vseh za rešitev slovenske istovetnosti. A če je ta uvodna poteza posvečena Prešernu, je vendar potrebno dodati, da bi prav tako upravičeno skupni narodni praznik tukaj pri nas potekal v Trubarjevem imenu, v Gregorčičevem, Cankarjevem, Kettejevem, Kosovelovem, Gradnikovem, Pregljevem, Grudnovem in še v katerem — saj so se vsi tako ali drugače zavzeli za potek naše primorske usode. Od Trubarja, ki se je v Trstu zavedel legitimnosti slovenskega subjekta, preko Gradnikovega preroštva, da nam bivanje ob morju ne bo naklonjeno, in vse do Kosovelove ugotovitve, da je srce Trsta bolno, se predstavniki našega duha spoprijemajo z vprašanji naše eksistence. Če pa smo se kot narod odločili, da se strnemo ob avtorju Sonetnega venca, ni šlo samo za priznanje velikega genija našega rodu, ampak za izbiro simbola, ki naj potrja našo identiteto. In v tem, to si moramo šteti v dobro, smo se rešili pogubnega partikulariz-ma, ki je bil za kak drug številnejši narod usoden, za okcitanskega, na primer, ki je kljub trubadurjem, prvim lirikom srednjeveške Evrope, in kljub provansalskemu nobelovcu Mistralu, danes vse prej kot izrazit dejavnik v sklopu narodov.
Žal pa moramo ob tem vsakoletnem obnavljanju simbolike naše narodne enovitosti tudi ugotoviti, kot sem že nekje poudaril, da smo bili v povojnem času do interpretacije Prešernovega poslanstva o slovenski biti enostranski, zato krivični in v zadnji analizi avtolezionistični. Jemali smo namreč v poštev njegovo plemenito misel n bratstvu med narodi, o dobrem sosedstvu, puščali pa ob strani njegovo bistveno premiso, to |e narodovo samobitnost. Kot se dogaja človeku, ki misli, da bo z velikimi
* Govor na Prešernovi proslavi v Kulturnem domu v Trstu 10.2.1990.
aspiracijami kompenziral zavest svoje majhnosti, smo se posvetili novemu univerzalizmu, tokrat utopiji o edenu na zemlji, viziji odrešitve vseh ponižanih in razžaljenih. In tako poslanstvo bi bilo ne samo upravičeno, ampak tudi časti vredno, ko bi nastalo iz proste izbire, bilo pa je vsiljeno in to prav v času, ko se je narod bojeval za preživetje. Tako se je veličastna vstaja sproti prelevljala tudi v sredstvo ekskluzivistične oblasti, ki je seveda hkrati spreminjala boj za svobodo v bratomoren spopad s predstavniki nasprotnega univerzalizma.
Prav gotovo si Prešeren, ko je želel, da bi se »zedinil rod Slovenšč'ne cele«, ni niti od daleč mogel predstavljati takega poenotenja v imenu samodrštva, ki bo, kot nekoč cenzor Pavšek njegove stihe, nadzorovalo misli in delo vsega narodovega občestva. In prav gotovo pesnik, ki je verjel v prihodnjo Slovenijo, ne bi razumel teoretika, ko je trdil, da je srednji sloj spočel narod in da bo zato z zatrtjem srednjega sloja tudi narod izginil.
No, a če pustimo tako sklepanje in se izognemo očitkom, da presojamo, na podlagi raznih »če«, si lahko lepo pomagamo s pisateljem, ki Prešerna ni bral, a je njemu vseeno zvest. Nobelovec Robert Camus je namreč že v svojem Upornem človeku 1951. leta zapisal: »Pokazalo se je, da je boj med narodi vsaj tolikšnega pomena za razumevanje zgodovine kakor razredni boj. Toda naroda z ekonomijo ne moremo popolnoma razložiti; sistem ga je potemtakem zanemaril.« Da, in konsekvencam smo priče v današnjih dneh pa bomo priče še bolj jutrišnji dan.
Vendar pa impozicij sistema, o katerem govori Camus, ni bila deležna samo naša matična dežela, ki se jih zdaj na srečo začenja reševati, ampak tudi mi, ki smo bili tako ali drugače od njenega sistema odvisni — in smo še, čeprav, vsaj upamo, ne več tako kot v preteklosti. Ker je škoda, ki nam jo le nieno in od niega odvisno tukajšnje vodstvo * povzročilo, nepopisna. Prav gotovo, bilo bi krivično, ko človek ne bi priznal, da smo dobili ustanove, brez katerih bi bili veliki reveži; vendar ie spet res, da so nam pred fašizmom ustanove dali voditelji, ki niso zahtevali, da jih priznavamo za edine zve-
Gre za »Slovensko knlturno-gospodarsko zvezo«.
ličavne, kot se je desetletja dogajalo pri nas in se je še pred kratkim, preden se odgovorni niso začeli leviti v demokrate. Vendar če je res, in je res, da človek ne živi samo od kruha, potem je tudi res, da človek ne živi samo od stavb oziroma ustanov.
In tukaj je zdaj jedro vprašanja.
Kaj si lahko predstavljamo, kakšno bi bilo naše tukajšnje politično življenje, ko bi glavno slovensko vodstvo ne prisegalo samo na proletariat, ki je vsekakor vsega spoštovanja vreden, a vendar ni sam, ampak so v velikem mestu, kot je naše, pomembni tudi drugi sloji, kar seveda zdaj prav dobro vejo nekdanji teoretiki in aktivisti, ki so si uredili življenje vse poprej kot po proletarsko, a nam doslej le niso priznali, da so bile vse njihove teze o odklanjanju tako italijanske kot tudi slovenske buržoazije klavrna izhodišča, s katerimi smo zapravili ljudi in imetja.
In če preidemo z materialnega na duhovno področje, ali si lahko predstavljamo, kakšen razmah bi imelo naše kulturno življenje, ko bi pri nas, v zahodni demokratični družbi, obveljalo načelo dialoga; tako pa je prevladoval dominantni ton gospodujoče ideologije, ki je vse drugačno ali obsodila ali pa zamolčala, to se pravi, da kljub sredstvom, ki so bila na razpolago, narodna skupnost ni mogla na primer priti do pluralistične revije na evropski ravni, čeprav jo je kulturni potencial omogočal. A rajši kot sprejeti pluralizem, rajši nič — tak je bil princip. In tak je seveda še, četudi se na zunaj skuša sekundirati razvoju v Sloveniji. Ta anahronistična homologizacija pa ni samo vnaprej zavrla nastanek zdrave diskusije in esejistične žetve na levici, ki bi bila predhodnica in ne po-snemovalka današnjih sprememb, ampak je deloma blokirala tudi razmah na katoliški strani. Le-ta je seveda živahno delovala, se zavzemala za probleme, ki so jih na levi obravnavali pragmatično, vendar se njen mladi kader ni razvil, kot bi se lahko, ker sta v ozračju prevladovala odmev na samozavest in bojevitost izza vojnih dni, ki pa sta bila ustvarjena umetno in zato zgolj papirnata, a so ju mladi sprejemali iz domovinske ljubezni, ne da bi se zavedali, da gre za nerodoviten surogat. Seveda je bila posledica takega trenda, da je dobršen del mladih kristjanov odšlo pod okrilje vladajočega foruma, a s tem
da je bila dosežena imobilizacija morebitnih sposobnosti, ni prišlo do pomnožitev dosežkov na levici. Nasprotno: s tako politiko ali rajši ne-politiko imunizacije mladega potenciala se je s časom ustvarilo pri nas apatično razpoloženje, ob katerem se upravičeno vprašujemo, kaj bomo počeli z zaščitnim zakonom, če bo do njega prišlo.
Prav dobro se zavedam, da mi bo marsikdo očital, kako ne znam biti prazniški, kako da ravno zdaj, ko se položaj bistveno spreminja, vključujem v pogovor preteklost. No, predvsem ne gre za preteklost, obenem pa bi rekel, da za vladajoči krog, tako v matici kakor tukaj, ni bilo nikdar pravega trenutka za pluralistično mišljenje: zmeraj si kazil harmonijo, kadarkoli si v 40. letih nastopil. No, a ker se je nazadnje le izkazalo, kdo je v resnici kazil in tako kazil, da bo težko popraviti skaženo, je danes potrebno, da se kakor v Sloveniji tudi tukaj pri nas obrne kolo zgodovine. Gre namreč za nujnost radikalnih preosnov, zato ne pridejo v poštev sklepi, deklaracije, diplomatski obiski pri Demosu in podobne mimikrijske poteze, ampak sprememba ustanove, ki se je zmeraj deklarirala za nadstrankarsko, v pluralistično predstavništvo slovenskega prebivalstva v Furlaniji-Julijski krajini. To je absolutum, ki je alfa in omega našega obstanka.
Gre, če naj se izrazim drugače, za zmago državniške misli, ki je zdaj vendar zajela slovenski matični prostor in kateri se moramo aktivno pridružiti. Žal je bilo v preteklih letih »dokaj zamud«, kot bi rekel Prešeren, a državniška zavest, o kateri smo upali, da jo ustvarjamo v vojnem času, se je šele zdaj začela pravilno oblikovati.
Tako se postopoma uresničuje, kar je po prvi svetovni vojski zelo idealistično prišlo do izraza v jugoslovanski zvezi; po drugem svetovnem konfliktu pa je novo slovensko vodstvo bilo izvrševalni organ ideološko-držav-niškega unitarizma. Zato je sedanja potrditev slovenske samobitnosti nadaljevanje pretrganega razvoia, obenem pa vrnitev v Evropo, to je uveljavitev slovenskega narodnega osebka kot edinstvenega povezovalnega člena med srednjeevropskim in sredozemskim prostorom. S tem oa ie tudi nakazana vloga, ki nam ie dodeliena na tem koščku beneško-goriško-kraško-tržaške zemlje. Kakor ie sicer ta ozemeljski pas ozek, je vendar eden izmed boli pomembnih točk prihodnje Evrope, kar je daljnovidno za-
slutilo gibanje Alpe-Jadran. Mi pa bomo na ti obmejni površini aktivna postojanka, samo če se bomo kot skupnost odrekli pasivni teoriji o mostu in se zavedali svoje funkcije kot protagonisti, funkcije, ki je doslej kot izvrševalci onkraj-mejne modrosti nismo pravilno dojeli.
Ta naloga pa poleg že omenjene politične širine zahteva novo razmerje do tega, kar danes imenujemo zgodovinski spomin ali, v tradicionalnem jeziku, zvestoba zgodovinskemu izročilu. Temu pa smo se v povojnem času dobršno izneverili. In če bolgarsko-francoski semiolog in etnični antropolog Tzvetan Todorov trdi, da je izguba kulturne tradicije vzrok psihološke handikapiranosti, potem sta tudi vsiljena izločitev in vsiljena interpretacija preteklosti povzročiteljici labilnosti povojnih slovenskih ljudi. Saj vendar ni mogoče ničesar graditi na zavesti o nastopu slovenske zgodovine s 1941. letom, kot da je bil poprej vakuum. To posebno vrsto pranja možganov moramo enkrat za zmeraj blokirati, saj je poleg vsega absurd, da naša publicistika prikazuje podobe raznih sicer tudi zaslužnih ilegalcev ali komandantov, medtem ko, še posebno mladi, ljudje ne vejo, na primer, ne za dr. Gustava Gregorina, dr. Josipa Vilfana star., dr. Ri-bara, ne za naše intelektualke, kot so bile Marica Nad-lišek-Bartolova, Antonija Grmekova, Marica Stepančičeva itd. itd., za ljudi torej, brez katerih bi našega obstoja kot uglednega kulturnega občestva v prvih dveh desetletjih tega stoletja sploh ne bilo.
S to galerijo elitnih mož, o katerih nam šola ne pove nič, povojno pisanje pa jih je omenjalo, če jih je. ali odklonilno ali iz instrumentalnih namenov, bo potrebno zapolniti praznino, v kateri se mlajši rod giblje kot ake-falna skupnost brez korenin.
Ker pa je že govor o mladem rodu, potem je morebiti prav poudariti skrb, da se ne bi njegov potencial reduciral v sedanjem ritmu. Civilizacijski dosežek je namreč zakonska ureditev razvez in nadzora rojstev, omejena in podla praksa oa je reklamna vnetost za oočetia, ki so opravičljiva v sili. a ne morejo biti regulativ, ki poraja trinajstletne reflektantke na abrazijo. In da ne bo kdo mislil, da gre za moi moralistični popadek, bom navedel ljubljanski radio ob 7. uri zjutraj 29. januarja, ko je bralec povedal, da v Sloveniji rojstva ne ookrivajo izgub in da
gre za pravcati narodni avto-genocid, katerega še okrep-Ija ogromno število alkoholikov in narkomanov. Najbolj tragično pri vsem tem je — in to je moja misel —, da se človeku zdi, kot da je bil tak razvoj favoriziran ne samo zato, da bi bila videti družba eminentno napredna, ampak tudi iz načrta, da se bo tak živelj, še posebno njena mladina, razdajal po svoje, vsekakor odmaknjeno od politike.
To je huda domneva, a Nečajevov Revolucionarjev katekizem, po katerem so se ravnali vsi voditelji marksističnega socializma, ne omejuje uporabe sredstev za dosego začrtanega cilja. In dokumentacija, ki prihaja na dan tudi v slovenskem prostoru, tako brezvestno ukrepanje razločno potrjuje.
Upati je, da bodo nove spremembe vplivale tudi na to.
Kot protagonisti v našem okolju nas potem čaka tudi prenovljeno razmerje do večinskega elementa, s katerim živimo, in sploh do italijanske stvarnosti. Mislim pa na prerojeno razmerje, ker so nam po vojski v glavnem poudarjali pomembnost našega in italijanskega delavskega razreda, kot sem že rekel, nas tako kratkovidno omejevali, kot da smo s spoznanjem Gramscija in Togliattija že na konju, medtem ko je vsa italijanska zgodovina s svojimi sijajnimi stranmi in s svojimi zablodami ostajala ob strani. Spet smo namreč izbrali ekstrem: naši dedje so se hvalili, kako so junaško bili po italijanskem vojaštvu na lombardijskih tleh in zasmehovali ljudi, ki jih je dunajski cesar naučil sovražiti; v našem času pa so nas učili ljubiti italijansko delavstvo, kot da bi bilo vse drugo vredno samo tega, da ga zavržemo, ker je kapitalistično.
Tako so naši ozkotirni voditelji omejili naš vizualni doseg, medtem ko so poprej skrčili in izkrivili naše zmožnosti za komparacijo in razvoj. In tako so naši mladi levičarji bolj ali manj na tekočem o Occhettovi izbiri, niti sanja pa se jim ne, da so slovenski masarikovci, dobršen del sodelavcev »Naših zapiskov«, še posebno pa Albin Prepeluh, že v začetku tega stoletia zagovarjali takšno socialno demokracijo, kakršno zdai odkrivajo na vseh koncih in krajih Evrope in tudi v njenih nam bližnjih predelih. Podobno drži za Krekovo zadružništvo.
To se pravi, da smo pred težko nalogo, da rekonstrui-
ramo vse od kraja: našo zgodovino zato, da se bomo lahko približali tuji zgodovini; našo kulturo zato, da bomo s poglabljanjem vanjo ocenili in cenili tujo; naš socialni razvoj zato, da nam bo tuji v spodbudo ali v svarilo. Vse to seveda z avtonomnim posegom, odklanjajoč mo-nopolizacijo naših možganov, naše duše in našega srca.
In to je Prešernova pot do drugega po predhodnem uveljavljanju lastne identitete, to je pot, ki jo je izbral že Trubar, ko se je uprl Vergerijevim spodbudam, da bi opustil slovenščino pri prevajanju Svetega pisma. No, Prešeren je bil še bolj razločen in odločen, ko je o jezikovni istovetnosti zapisal, da »je treba pustiti, da mirno raste, kar je vzklilo«, in gre za trditev, ki se skoraj dobesedno ujema z odkritji raziskovalcev v sedanji postindustrijski družbi, tako se, na primer, zaveda italijanski filozof Vattimo, da smo v času potrjevanja vseh vrst identitet; nekdanji Che Guevarov spremljevalec Regis Debray pa v pariškem Le Monde (17.11.89) ugotavlja, skoraj bi rekel po Prešernovi nenapisani koncepciji, da »skupnosti hočejo predvsem biti samosvoje identitete, govoriti vsaka svoj jezik, biti zveste svoji tradiciji, zgodovinskemu spominu, biti protagonist v razvoju«. In čeprav gre za zapoznela spoznanja za tem, kar so proti tako imenovanemu planetarizmu zagovarjali že Levy-Strauss in Denis de Rougemont in nešteti elitni duhovi, čeprav gre za zapoznela odkritja, pravim, je vseeno doslej zamolčanim ali nepriznanim narodom v zadoščenje, da se začenja misliti na Evropo domovin, namesto na Evropo držav, pa četudi konfederiranih, kot predlaga Mit-terand.
Vsekakor smo mi, kot sem že poudaril, poklicani, da se zavzamemo za svojo vlogo v tem prostoru, kjer je jutrišnji dan odvisen tudi od razvoja in samostojne potrditve Slovenije. To se pravi, da se na podlagi povedanega ni mogoče odtegniti dolžnosti, ki zahteva od nas skupno pot, ki ne bo črtala razločkov, ampak jih modro preraščala.
Pred natanko 25. leti sem 18. februarja s tega odra priporočal, naj iz zvestobe Prešernu ustvarimo »takšno skupno vest, da bo ob nji slehern nač človek čutil, da je nekomu za svoje življenje in dejanje odgovoren«. Govoril sem o vesti in o odgovornosti, ker bi takrat omemba sa-— 7 —
mobitnosti naletela na gluha ušesa ali doživela celo odklon, kot se je to zgodilo malo kasneje. Danes, ko je slovenska suverenost zahteva »Slovenšč'ne cele«, ko se v matici in zunaj nje snuje vseslovenski kongres v imenu slovenske državniške misli, nam naša primorska tradicija nalaga, da nadaljujemo z modrostjo naših prednikov, ki so znali spočeti edinost, ko jo je čas zahteval. Tako je bilo v prejšnjem stoletju, tako v sedanjem, na primer tedaj, ko so prisluhnili zgodovini mladi slovenski socialni demokrati in je stopil Cankar na njihovo stran ter terjal, naj se levica očisti in pomladi. Bilo je 1918. leta, govoril je nedaleč od tod, kjer smo zdaj mi, po tistem predavanju pa se je Cankar znašel v Narodnem domu, kjer je doživel slovesen sprejem; in čeprav je v zadregi izjavil, da gre samo za oseben obisk, je bila pri-čujočnost najvišjega predstavnika slovenske kulture v tistem domu simbolično pomembna. No, tak skupen simbol je tudi ta naša nadstrankarska slovesnost v Prešernovem imenu v domu, ki bi moral na podlagi naravne logike biti Slovenski kulturni dom, na podlagi izročila pa preprosto: Slovenski narodni dom.*
Trst, 10.2.1990
* Ta poudarek se nanaša na tendenco levičarskega vodstva: da bi se predhodno ubranilo očitka, da je nacionalistično, tako je svoje ustanove »internacionaliziralo-. Tako imamo Kulturni dom, Tržaško knjigarno, Založništvo tržaškega tiska itd. Z leti se je to prvotno razpoloženje spremenilo. Obenem naj tu pojasnim, da naziv sam na sebi ni bistven, nadvse pomembna pa je bila politika, katere eden izmed izrazov je bilo tudi navedeno ukrepanje.
ANTON TRSTENJAK
ODGOVORI NA UREDNIKOVA VPRAŠANJA
Pahor: Spoštovani, zelo bi me zanimalo Vaše mnenje o vprašanju, ki se mi zdi ključno za obstoj naše narodne identitete, za katero se Zaliv zavzema od samega začetka, Vas pa še ni imel kot gosta na svojih straneh.
Navedel bom najpoprej Borisa Orla, ki v zborniku Krog 1933. leta v eseju o slovenski legendi poudarja, da so ena izmed bistvenih slovenskih značajskih komponent družinsko-materinske prvine. Osebno se, na podlagi skušenj, s to diagnozo strinjam, vzel pa bi v poštev primer, ki mi je tako rekoč pri roki: žena, mati, je tista, ki se ob prevladi tuje kulture, tujega jezika, prva odloči za opustitev materinega jezika. A ta njen nagon po samoohranitvi, po varovanju, ne bi bil usoden, ko bi mož, moški, ne klonil in sprejel njene odločitve. Gre za problem, ki ga je pesnik podal v ravnanju nekdanjega bojevnika Črtomira: le-ta se odloči na prigovarjanje Bogomile. Kako kot psiholog gledate Vi na to? Ali se Vam ne zdi, da je prevlada tega pasivno-previdnega principa eden izmed poglavitnih razlogov za v bistvu handikapi-ran zgodovinski razvoj slovenske narodne skupnosti?
Trstenjak: V zborniku Krog naj bi bil tudi jaz leta 1933 sodeloval, a sem bil zajet v študiju za rigoroze in nisem imel časa, da bi kaj prispeval. Danes je to zame samo še spomin. Kar pa zadeva previdno pasivni značaj Slovenca, pri katerem je vselej v ozadju družinsko materinska prvina, moram priznati, da ga tudi jaz tako vidim. Redno so odločale mamice, ne očetje. To velja za nemške mamice, da so slovenskih očetov otroke vzgajale v nemškem duhu in jeziku (npr. Stritar, Zolger idr.), pa tudi za slovenske matere, ki so moža-očeta toliko pritegovale v ožji družinski krog, da se zlepa nobeden ni razvil v politika in javnega narodnega delavca, čeprav je imel za tako delo vse talente. Mi smo pri
vsem bogatem intelektualnem potencialu dali le malo politikov, politiko smo celo zmerjali z »vlačugo«, da smo se je ja izogibali; dali pa smo v vseh časih številne odlične kulturnike, znanstvenike, umetnike ipd.
Pa še tu moram ugotoviti, da tudi naši kulturniki v preteklosti niso umeli ustvariti prave meščanske družinske tradicije. Značilen je ta pojav pri nas: večina intelektualcev je prihajala iz kmečkega okolja, toda ko je oče dosegel nadpoprečen uspeh, sin te višine ni znal več ohranjati, družina se je z imenom vred zgubila v anonimnosti. Tako pa je tudi razumljivo, da imajo npr. Srbi ne samo absolutno, marveč tudi relativno neprimerno več dobrih politikov kakor mi.
Za politično delo in usmerjenost je potrebna tradicija, da gre iz roda v rod in da se ustvarja »politična miselnost«. Naši ljudje te tradicije niso imeli (in jo še danes pogrešajo); zato pa niso imeli v sebi utirjene politične miselnosti, pravimo tudi politične logike. Tako pa so jih politični dogodki vselej prehitevali nepripravljene. Ko bi se morali odločati ali že vnaprej vedeti, kako naj se v nenadni situaciji odločajo, so šele začeli ugibati, kako bi se odločali; najhujše pa je, da so se šele začeli prepirati, kako naj bi ravnali.
Politično misleči IjiLdje ne poznajo nenadnih situacij; vedno so pripravljeni na vsako »presenečenje«. V tem je skrivnost velikih politikov. To je tradicija utirjene politične logike. Politiki, ki pa nasedajo zgrešeni tradiciji, tirajo svoj narod v propad. To je veljalo za avstrijske politike v zadnjem desetletju monarhije: zmotna usmerjenost (velikonemška. ne pa neodvisna vseljudska avstrijska) je bila usodna.
Pahor: Vtis imam, da si slovenski človek ne zna najti— ali ne more sprejeti — skupnega narodnega očeta. Zdaj veruje v mitičnega kralja Matjaža, zdaj čuti za svojega očeta dunajskega cesarja, po prvi svetovni vojski je za katoličane njihov vladar Korošec, za liberalce beograjski kralj, po drugi svetovni vojski pa je poglavarjev več, vendar poglavitni Josip Broz. Seveda marsikaj razložita nekdanja razcepljenost v času avstro-ogrske monarhije in kasnejše sožitje v skupni državi. A
ne gre za pogojenost, ki jo določajo posamezne zgodovinske situacije, ampak za fundamentalno razpoloženje. Tudi drugi narodi so se namreč znašli v kritičnih položajih, a v pravem trenutku so ukrepali kot zrela skupnost. Italijanski republikanci, garibaldinci, Savojcem naklonjeni ljudje — vsi so se v odločilni fazi zedinili in sprejeli vladarja, ki je bil hkrati simbol in poroštvo edinosti. Mi pa, tako se zdi, smo nekoč, če si izposodim Freudovo tezo, ubili očeta in se tako obsodili na trajno zvestobo materinemu principu.
Trstenjak: Glecle vzgoje k politični moralnosti in njeni tradiciji, moram reči, da smo imeli Slovenci že iz stare Avstrije dve glavni napaki, bolje, pomanjkljivosti, ki so nas doslej stale že veliko narodnostnih in političnih izgub.
Predvsem Slovenci nikoli nismo bili vajeni suvereno državniško misliti. Razumljivo! Vedno smo bili samo podaniki, zato je tudi naša miselnost v politiki bila po-daniška. Ne samo, da nismo suvereno mislili, ampak smo si celo prizadevali, da smo vselej dokazali zvesto poda-ništvo, ker bi bili drugače morda že osumljeni, da smo protidržavni. Suverenih potez nismo bili vajeni, ker jih nismo smeli imeti. Tako pa je v vsakem vdanem poda-ništvu vselej že nekaj hlapčevstva. Hlapec pa se vedno zadovoljuje že z drobtinicami, ki padajo z bogatinove mize. No, pa smo že pri ljudski povesti o Martinu Krpanu, ki je tako rekoč ljudska kristalizacija narodovega značaja. Slovenec utegne biti ne samo zmožen, marveč obenem tako močan, da celo cesarja in njegov dvor rešuje, pri tem pa se zadovoljuje, če sme še naprej opravljati svoj težaški in malo donosen posel (kresilno gobo in kamen prevažati), namesto da bi zavzel na Dunaju državniško, vladarsko, suvereno vlogo; za to nima tradicije.
Res je, Martin Krpan ni materinski tip, je podoba očeta, toda vleklo ga je vendarle nazaj domov v družinski krog.
Razen tega smo Slovenci bili v politiki bolj strankar-ji kakor državniki. Strankarsko, ne pa državniško mišljenje je doslej prevladovalo pri naših politikih. Le ma-
lo res državniških osebnosti imamo pokazati v svoji politični zgodovini, takih, ki jim je bil narod več ko stranka. Tako smo strankarski še danes, da niti ne upam imenovati politika državnika, ker bi takoj mnogi drugi planili po meni, češ da sem tudi v tem že strankarsko pristranski.
Strankarske razprtije so za maloštevilni narod, kakor smo Slovenci, kar usodne. Velja namreč pravilo: mali narodi preživijo samo, če so med seboj politično složni.
Složnost v osnovni politični usmerjenosti sodi k politični zrelosti naroda. Pri nas pa te složnosti zlepa ni bilo, tako da človek z razočaranjem ugotavlja, kakor da odločujoči politiki sami ne vedo prav, kaj hočejo. To žal ugotavljamo tudi danes, ko se začenjajo v Sloveniji prebujati razne alternativne politične zveze (ali celo stranke), pa kar zaporedoma prvi predsedniki in pobudniki zapuščajo svojo zvezo, ker se pač ne morejo prav zediniti s svojimi sodelavci, ali da si menda sami niso na jasnem, kakšen naj bo njihov program. Veliko je pri tem filozofiranja (teorije), a malo politične jasnosti.
Pahor: Glejte, tudi Boris Orel ugotavlja, da so vlogo očeta v slovenski narodni skupnosti prevzeli pesniki in pisatelji, teza, ki jo potrjuje tudi sedanji razvoj v slovenski družbi. No, mene s tem v zvezi zanima, kako gledate na zamisel Edvarda Kocbeka, ki ga v nekem intervjuju definirate kot ekstatika. Pesnik Edi je, po mojem, v komunistu, predvsem v Kidriču, videl realizacijo mož a-voditelj a naroda, to se pravi tistega, ki naj bi bil nosilec vloge manjkajočega očeta. Zdi pa se mi, da gre v ti koncepciji za kontraditoren načrt: ob tistem aktivnem, operativnem očetu bi naj namreč obstajal še elitni duhovni voditelj. Šlo bi nekako za dvojno očetovstvo, pri tem pa bi oba voditelja bila zavezana vsak svojemu univerzalizmu — Kocbek pa je hkrati pravilno očital slovenskemu značaju, da v imenu univerzalizma pozablja na svojo konkretno identiteto. Dobro, tukaj seveda ne gre za sprejemljivo zamisel o sožitju marksizma oziroma socializma in krščanstva, ampak po mojem za ilu-
zijo, ki pa ni bila samo Kocbekova; saj ko gre za izgubo vodstva slovenske vojske, Kidrič zaihti na Vidmarjevi rami, to se pravi, da se odreče vlogi očeta-voditelj a v imenu univerzalizma oziroma v imenu voditelja, ki ni narodni voditelj. In tako smo spet na izhodiščni točki, se Vam ne zdi?
Trstenjak: Če stopimo še za korak naprej: pri vseh teh političnih alternativah ugotavljamo, ponovno tudi danes, »da so vlogo očeta v slovenski narodni skupnosti prevzeli pesniki in pisatelji«. Vedno isto se ponavlja. Že štiristo let stojijo na braniku slovenske samobitnosti pesniki in pisatelji, ne pa poklicni politiki. Saj poklicnih politikov zlepa nismo imeli; vsekakor so prevzeli to nalogo vselej le po naključju razmer, ki so jih »pripeljale tako visoko«, navadno — ne glede na strokovno izobrazbo — le po vzmeteh stranke, ki so se ji zapisali. Zanimivo je, da je bil tudi naš prvi general lirični pesnik Rudolf Maister in da so se partizanske brigade imenovale po slovenskih pesnikih, ne po generalih.
Ob tako pomanjkljivi politični, pravzaprav državniški tradiciji in medsebojni nesložnosti nazadnje niti ni usodno, če »slovenski človek ne zna ali ne zmore sprejeti skupnega narodnega očeta«. Usodno je pač bolj, da tudi skupne narodne matere ne zna ali ne more prav sprejeti. Nikakor ne vidim, da bi se bil slovenski človek »obsodil na trajno zvestobo materinemu principu«. Res je, da mu je ostala Marija Terezija v »blagem spominu«, toda tudi njenega sina Jožefa drugega, ki pa je vladal samo deset let (ne štirideset kakor njegova mati), je ohranil v številnih simpatičnih anekdotah, prav tako Franca Jožefa.
Sicer pa smo Slovenci podrli vse spomenike, ki nas spominjajo na življenje v stari Avstriji, in s tem pokazali, da nam manjka prava zgodovinska zavest. Premalo se zavedamo, da je kulturni narod isto kakor zgodovinski narod; to dvoje sovpada, kakor da nočemo veljati za kulturni narod. Čeprav smo se ločili od avstrijske države, vendar moramo priznati, da je naša politično kulturna zgodovina skozi tisočletje avstrijska; z njo in v
njej smo se skupno oblikovali v kulturni narod. Tega nas ne bi smelo biti sram; saj druge zgodovine pač nimamo. Končno so bili Epenstajnovci, Sponhajmovci in Habsburžani, čeprav niso bili Slovenci, vendarle »naši« vladarji, nič manj kakor pozneje Karadžorževiči, ki prav tako niso bili Slovenci, ki pa z njimi v preteklosti nismo imeli sploh nobene skupne zgodovine. V teh stvareh je bila naša kulturno politična vzgoja pomanjkljiva, ustvarjala je praznino, ki je nikakor ne moremo drugače izpolniti.
Res, Slovecni smo kljub temu kulturni in zgodovinski narod, toda bolj po svojih kulturnikih, nikakor pa ne po politikih in vojskovodjih. Vojskovodje in vladarji so pri Slovencih padli dobesedno v podzavest bajeslovne preteklosti (Kralj Matjaž, Pegam in Lambergar in še kaj). Naša (politična) zgodovina bi morala biti bolj afirmativna, ne pa tako selektivna in izključujoča, zlasti če nekateri tako govore in pišejo, kakor da se je začela šele z letom 1945.
Razen tega menim, da niti ne bi bilo tako slabo, če bi pri nas res prevladoval (v politiki) materinski princip. Žena v politiki nikakor ne podcenjujem. Saj živimo ravno danes v dobi velikih, vodilnih političnih žena. Mislimo na Goldo Meir, na Indiro Gandhi, na filipinsko predsednico Corason Aquino, na Evo Peron, na Margareto Thatcher, in da tudi za večino vodilnih nemških politikov stojijo nevidno njihove žene, ki jih navdihujejo in usmerjajo. Ko bi le imeli kaj več močnih ženskih političnih osebnosti, ki se znajo zagrizeno in brez kimavske popustljivosti bojevati za uresničitev narodove blaginje.
Pahor: Rešitev bi lahko našli v pluralistični družbi, kjer bi si skupnega očeta nazadnje le mogli svobodno izbrati — in ga zato tudi vsi sprejeti. A tukaj se mi vsiljuje dvom. Če je namreč res, kot razlaga Jung, da si večkrat mislimo, da smo avtonomni, v resnici pa smo samo predstavniki kolektivnega duha, ki se je razvijal skozi stoletja, se sprašujem, ali bomo znali premagati kolektivne arhetipe, ki nas oznamenjujejo kot materinski narod. Res je, da v pretekli vojski nismo bili statisti, če naj spet uporabim Jungov izraz, vendar je tista vizija
novega človeka, novega občestva in seveda očeta, dobršno splahnela. Vprašanje, ki se zdaj postavlja, je, ali nam bo uspelo prerasti individualizem, s katerim smo se reševali stare in nove nesvobode. Kaj se Vam zdi, kakšno zdravljenje, kakšno kuro bi, kot psiholog, skupnosti svetovali, da bi se vzdignila iz arhetipskih vezi? In še: kako v to prenovo vključiti še dodatno nujno zahtevo po spravi? Kaj bi bilo po Vašem potrebno v prvi vrsti svetovati občestvu, ki si intimno želi, da bi nazadnje le izoblikovalo svojo identiteto v prostoru in času?
Trstenjak: Kako naj Slovenci kot narod preživimo in ohranimo svojo samobitnost?
Nekdo mi je pred kratkim svetoval, naj bi se zgledovali pri Judih (Izraelcih), ki so tudi maloštevilni narod in so po vsem planetu raztreseni v diaspori, kljub temu se ohranjajo skozi vsa stoletja, in sicer celo kljub jezikovni prilagoditvi v vsakem različnem narodu.
Odgovor na to je lahek. Ne gre, prav zato ne, ker mi pač nismo Judje. Slovenec se z jezikovno prilagoditvijo prilagodi tudi narodnosti ljudstva, med katerim živi (v Avstriji Nemcem, v Italiji Italijanom itd.). Vse to pač zato, ker smo drugačni, smo pač asimilativni narod, kar Judje nikakor niso. Judje ostanejo Judje, četudi govorijo še tako različne jezike; in sicer psihološko (z zavestjo) in biološko (z medsebojno poroko). Njihova zvestoba sebi je občudovanja vredna, enkratna, noben drug narod nima enake; morda je to še zmeraj dar »izvoljenega ljudstva«.
Tako pridemo do jasnega sklepa: Slovenci bomo preživeli samo, če bomo enotni (brez notranje skreganosti, sprtosti, kakor smo že ugotovili) in če bomo zvesti svojemu jeziku; to pa bomo samo, kolikor bomo vsaj na svoji zemlji homogeni, brez številne jezikovne mešanice. To je tretji dejavnik našega preživetja.
Ta tretji dejavnik našega preživetja pa so naši politiki 40 let po letu 1945 načrtno ali vsaj hudo (malomarno) zanemarjali. Ni jim šlo za slovensko samobitnost, marveč samo za delavski razred; zato so na široko odprli doseljevanje delavcev z Juga in tako ustvarili velik odstotek, že kar več ko četrtino prebivalstva, ki se
zmeraj bolj organizira kot samostojna manjšina in zahteva svoje narodnostne in jezikovne pravice sredi Slovenije, ki je tako zmeraj manj slovenska, tako da danes več ne smete reči Slovensko psihološko društvo, marveč samo še društvo psihologov Slovenije. (Tudi Italija najbolj uspešno asimilira Slovence z vseljevanjem Italijanov v čisto slovenska naselja na Tržaškem.) Isti politični trend je obenem načrtno spreminjal kmečko podeželje v delavsko območje, tako da imamo danes tudi že v kmečkih vaseh zmeraj več priseljencev z Juga; to pa je za ohranitev slovenskega jezika usodno: niti na podeželju ne bo več enoten; saj Slovenci povsod priseljencem radi ponujajo svoje znanje srbohrvaščine in se ji tako prilagajajo. Vemo pa, da je bila trdnost materinščine zasidrana doslej ravno na podeželju, kjer je bila migracija (izselitvena menjava) najmanjša in jezikovna tradicija najzvestejša. Kar smo doslej imeli za temelj slovenskega narodnega (jezikovnega in samozavestnega) preživetja, kmečko ljudstvo in njihovo navezanost na zemljo, smo dodobra zmaličili.
Kmečko ljudstvo ima najgloblji smisel za svojo narodno samobitnost, ker mu je tuja migracijska asimila-tivnost meščanstva in internacionalna mešanica delavskega razreda. To trdnost in zvestobo kmečkega ljudstva z njegovo delovno moralo vred smo zelo uspešno oslabili, v prid delavskega razreda in njegove nezadovoljnosti, ki danes valovi v stavkah.
Tu smo si začuda lahkomiselno, ideološko kratkovidno spodrezali korenine, iz katerih smo zrasli in na katerih edino moremo preživeti kot narod. To zavzemanje za slovensko samobitnost ni nikakršni šovinizem; majhen narod mora stalno braniti svojo samobitnost, če hoče preživeti; velikemu narodu to ni tako potrebno. Pa smo tako slepi, da ne vidimo, kako se celo veliki narodi, Nemci, Francozi, začenjajo z vizumi braniti pred doseljevanjem tujih delovnih moči, ker se bojijo za svojo narodno integriteto. In mi? Še naprej imamo na široko odprto mejo za doseljevanje delovne sile, ob kateri pa peša in bo shirala naša lastna slovenska. Tu ne pomagajo nobeni javni klici in svarila pisateljev in zvez, tu more odpomoči in reševati samo odločna in dosledna
slovenska politika in zavestna odgovornost odločujočih politikov, da učinkovito popravijo to, kar so pred njimi zagrešili in zamudili njihovi predhodniki. Ali bodo v tem uspeli in ali bodo to sploh dosledno hoteli? Toda edino v tem bi dosegli »renesanso slovenskega človeka«; vse drugo je le romantika, ki se kmalu izpoje.
*
»Nedvomno je kronološko prvi in usodno najpomembnejši faktor v odsotnosti Slovencev v industrijski revoluciji. Ob velikih in premočnih sosedih, ki so upravno in ekonomsko obvladali naše ozemlje, in ob kulturni majnvrednosti Slovenci nismo akumulirali ustrezno velikega kapitala, da bi sodelovali v industrijski revoluciji, ki je pred 200 leti zajela naše razvitejše sosede. Železnico, kot prvega znanilca tega gospodarskega preloma, je iniciral kapital iz Dunaja in Trsta, prva mani-faktura, promet in trgovina ter uprava so bili v glavnem v tujih rokah. Slovenci smo, kot narod hlapcev in vsakršnih podložnikov, imenitno sodelovali s svojimi značajskimi posebnostmi:	prilagodljivost, marljivost,
spoštljivost in boječnost v odnosu do tujega kapitala in njegovih gospodarjev.«
Ermin Kržičnik
Dom in svet, Zbornik II.
UBALD VRABEC
ZBOROVODJEV! SPOMINI
To številko revije poklanjamo Ubaldu Vrabcu, kateremu čestitamo za visoki jubilej in za predstavitev njegovega novega stvariteljskega dosežka, opere Tolminski puntarji.
I.
Kakor sem se posvečal skladatelj evanju, vsaj v začetku, kot hoby-ju, tudi zborovodja sem postal po sili razmer. Učil se namreč nisem, začel pa sem kot zborovski pevec (I. bas) v Učiteljskem zboru, ki ga je vodil Srečko Kumar, potem v privatnem zboru, ki ga je imel Vasilij Mirk na svojem stanovanju, ter kot pevec v srbski pravoslavni cerkvi v Trstu. Pri nas doma smo pa zvečer večkrat prepevali narodne pesmi v triu: mati sopran, oče bas, jaz pa vmesni drugi glas. Včasih se nam je pridružil še kak hišni prijatelj. Omenim predvsem Toneta Hreščaka, strica tržaškega časnikarja Dušana Hreščaka. Po njegovi zaslugi sem spoznal še druge mladeniče in, kar na lepem, se je Hreščaku porodila misel, da bi se pri nas sestajali v večjem številu.
Bila je to doba, ko je bil, v letih 1923-25, fašizem v naj lepšem razcvetu. Zbralo se nas je kakih deset ali dvanajst in, pod mojim vodstvom, smo vadili pesmi iz stare pesmarice Glasbene matice. Pripominjam, da so takrat še uradno obstajali v Trstu nekateri pevski zbori. Bili smo samo mlajši ljudje (jaz sem imel takrat 19 let) in smo torej peli pri meni doma. Zgodilo pa se je, da je moral Franc Venturini, ki je vodil moški zbor Kolo pri sv. Jakobu, nujno, zaradi fašistične nevarnosti, bežati v Jugoslavijo. Zbor Kolo je ostal brez pevovodje ... Pevci Kola so se obrnili name! Zmenili smo se tako, da vključimo v Kolo tudi vse pevce iz mojega stanovanja. Tako smo tudi Kolo pomnožili. Začel sem delo s precejšnjim strahom. Saj so bili »Kolaši« večinoma starejši od me-
ne, jaz sem takrat imel 19 let, kot sem rekel, oni bi pa lahko skoro vsi bili moji očetje, če ne celo dedi! Tudi oni so situacijo razumeli, zato so me opogumljali in me vzpodbujali. Tako je šlo naprej nekaj vaj; videti je bilo, da so me imeli na poskušnjo ... In spoznali so »da bo šlo«. Tako odločitev pa je bilo treba zaliti. Ne spominjam se, kje smo z »zalivanjem« začeli, dobro pa mi je ostal v spominu zaključek na neki klopi v drevoredu XX. septembra. Z mano je bil samo še Franc Udovič iz sv. Ivana, ki je imel tekstilno trgovino v ulici Mazzini. Pošteno sva bila oba okajena in domov grede sem v centru Trsta, na križišču ulic Battisti in Carducci, telebnil na tla in se nisem več mogel vzdigniti. Prišla sta dva karabinjerja, me vzdignila in pozvala, naj grem domov. Res sem nekako šel in srečno prišel do svoje postelje. Drugo jutro pa sem zaman iskal očala. Zgubil sem jih najbrž pri padcu. Tudi sem teden dni imel obvezano roko, ker sem si jo, verjetno tudi pri padcu, zvinil. Tako sem bil kar se da svečano sprejet med slovenske zborovodje.
Vaje so se nadaljevale, vmes pa tudi kaki priložnostni nastopi ali izleti. Lepega dne smo se odločili, da naredimo mešani zbor. In priključili smo kakih petnajst večinoma še mladoletnih deklic. A mešani zbor ni trajal dolgo. Fašistični režim je začel razpuščati drugo za drugo vse slovenske organizacije, športna društva, pevske zbore itd. Ker postopek ni bil istočasen, smo predvidevali, da bomo tudi mi razpuščeni. Zato smo se na to pripravili. Hoteli smo preprečiti, da bi nam oblast kaj dosti vzela. Cel zbor se je šel fotografirat, za preostali denar pa smo šli na večerjo, menda v Lonjer. Policija nam je zaplenila le 15 lir. Za arhiv (glaske in pesmarice) pa je odbor odločil, da ga da meni v privatno last, da ga bom kdaj morda rabil. Svojega klavirja pa nismo imeli; smo uporabljali tistega Glasbene matice. Kmalu potem je odšel v Jugoslavijo tudi Vasilij Mirk, ki je do tedaj vodil zbor v srbski pravoslavni cerkvi.
Zdi se mi prav, da posvetim nekaj vrstic temu zboru.
Ko sem stopil kot pevec v ta zbor, ga je vodil Viktor Sonc. Po njegovem odhodu v Jugoslavijo, ga je vodil Vasilij Mirk. Pevci so bili izključno Slovenci. Za jugo-
slovanske državne praznike (Sv. Sava 27. januarja in Ujedinjenje 1. decembra) je zbor pripravil tudi nekaj posvetnih pesmi, med njimi tudi slovenske. Lahko si predstavljamo, s kakšno vnemo smo prihajali k vajam, ki smo jih imeli v hiši poleg srbske cerkve, in potem na nastop na jugoslovanskem konzulatu na trgu Venezia ob morju. In to še potem, ko je fašistična oblast razpustila vsa slovenska društva. Jugoslovanski konzulat in z njim tudi srbska cerkev z zborom vred pa so uživali nekako diplomatsko nedotakljivost. Vso dobo fašizma je ta zbor mirno prepeval v staroslovanščini! Policija je seveda jugoslovanski konzulat nadzorovala, še posebno takrat ko je bila v njegovih prostorih kaka prireditev. Ob prihodu ali odhodu s konzulata je policija včasih kakega pevca legitimirala, a hujšega ni bilo. Kako je bilo naprej, pa ne vem, ker sem emigriral v Argentino. Po Mirkovem odhodu je nekaj časa vodil zbor Stanko Malič, potem nekaj mesecev jaz do odhoda v septembru 1929 čez lužo, v Buenos Aires.
II.
Ko sem ob prihodu pred Rio de Janeiro zagledal tiste divje gore okrog njega, me je nekaj stisnilo pri srcu. Pomislil sem: kaj vraga sem prišel iskat med te neznane hribe? Tudi prvi vtis, ki sem ga imel, ko smo prišli v Buenos Aires, ni bil prav nič vzpodbuden. Tam nisem vodil zbora, ampak v Cordobi, kjer sem živel nekaj mesecev. Klavirja ni bilo; pomagati sem si moral z violino in s svojim glasom.
Po dveh letih sem že avgusta meseca 1931, ves srečen, potoval nazaj v Evropo z nekim nemškim napol tovornim parnikom. Z vlakom sem se potem peljal iz Hamburga do Maribora. Tam me je že čakal moški zbor Grafika, ki je malo prej ostal brez zborovodje. Vodil sem ga v obojestransko zadovoljstvo nekaj let. Z njim sem šel na otvoritveno akademijo nove stavbe tiskarjev v Ljubljani nasproti glavne železniške postaje. Tam je nastopil tudi ljubljanski zbor tiskarjev, ki ga je vodil Grobming. Čez nekaj let sem se pa od Grafike poslovil, ker sem prevzel moški zbor Jadran, v katerem so peli, z redkimi izjemami, sami Primorci. Vaje smo imeli v
Narodnem domu (danes je to Dom Armije). Politično je veljal zbor za liberalnega. Najbrž tudi zato, ker je v poletnih mesecih skoro vsako nedeljo pel na eni izmed prireditev Sokola. V poletnih mesecih smo imeli večerne koncerte v mestnem parku. Enkrat v sezoni pa v dvorani koncert z novim programom.
Ko je fašistična Italija napadla Abesinijo, je prišel v Maribor nov val slovenskih dezerterjev, ki niso hoteli v boj za italijanski imperializem. Teh beguncev se je nabralo toliko, da so si kmalu osnovali svoje društvo in seveda tudi pevski zbor. Bili so to mladi ljudje, politično levo razpoloženi. Njihovo društvo so krstili za Nanos4 Pevce Jadrana so prištevali med nazadnjake, konservativce. Vendar pa so bili medsebojni odnosi kar dobri. Tako dobri, da smo nekega dne sklenili, da bomo oba mariborska primorska zbora združili in tako ustanovili imponenten zbor. Pri Jadranu je bilo namreč okoli 40, pri Nanosu pa 50 pevcev. Ko smo pa zbora združili, je bilo vsega skupaj spet le petdeset pevcev!
Ko je v Jugoslaviji postal ministrski predsednik Sto-jadinovič, je uvedel Italiji bolj naklonjeno politiko. V zameno za prijateljske odnose pa je Mussolini zahteval razpust vseh emigrantskih društev. Slovenci in Hrvati iz Julijske krajine so takrat imeli po vseh večjih mestih svoja društva. No, oblast je res ustregla Mussolinijevim zahtevam in razpustila tudi naš zbor, ki se je takrat imenoval Jadran-Nanos. V Mariboru je ta razpust potekel takole: Od policije smo dobili obvestilo, da smo razpuščeni. Na običajni pevski vaji smo to vzeli na znanje, obenem pa ustanovili nov pevski zbor, katerega smo, na moj predlog, krstili za Kolo. Kolo zaradi tega, ker sem že v Trstu pri sv. Jakobu vodil zbor s tem imenom ... Potem pa smo imeli običajno vajo v istem prostoru, z istimi pevci, istim arhivom in istim pevovodjem ...
A Kolo ni imelo dolgega življenja ...
Pripravljali smo koncert za sredo 2. aprila 1941. Dober teden prej je bilo vzdušje v Mariboru že podobno obsedenemu stanju. Bila je že zaukazana zatemnitev. V taki situaciji smo začeli dvomiti, ali ie sploh umestno imeti koncert. Šel sem povprašat na policijo. Rekli ro mi, da naj ga kar imamo, ker bo to vplivalo pomirjc-
valno. Res smo ga imeli. A zbor je bil precej okrnjen, ker je bilo nekaj pevcev že mobiliziranih. Tudi poslušalcev je bilo manj kakor bi bili pričakovali v normalnih razmerah. Tako smo imeli 2. aprila 1941 naš koncert. Bil je v Mariboru zadnji koncert pred drugo svetovno voj no.
O naslednjih dogodkih bom govoril na drugem mestu.
Konec maja sem se znašel v Trstu in takoj dobil stike z bivšimi pevci Kola. Navezal sem stike z Gropa-do, kjer smo kmalu ustanovili tečaj slovenskega jezika (pod fašizmom so bile tudi v Gropadi le italijanske šole) in v okviru tega še mladinski mešani zbor. (Mlajši odrasli mladeniči so bili večinoma pri partizanih). Za ta zbor sem prirejal narodne in partizanske pesmi za mešani zbor. Zbor je tudi nastopil na Gregorčičevi proslavi, ki smo jo imeli na prostem v neki dolini. Daleč naokrog so nas varovale straže, kajti v bližnjih Trebčah je bila nemška posadka. V gostilni v Gropadi (pri Štefaniji) smo imeli celo Prešernovo proslavo. Peli smo tudi v cerkvici v Gropadi za Veliko noč, kasneje z otroškim zborom, ki sem ga pripravil, tudi v cerkvici v Padričah.
Končno se je tudi vojna končala.
V začetku sem moral prevzeti kar tri zbore: v Rojanu, v Barkovljah in za tržaški radio Komorni zbor. Zbor v Rojanu ni imel dolgega življenja, sem pa nekaj let vodil petje tako v Barkovljah kakor pri Komornem zboru. Na tržaškem radiu je takoj po vojni vodil glasbene oddaje Gojmir Demšar. On je želel imeti vsaj eno polurno oddajo na teden. Zato je bilo treba imeti vaje vsak dan. Demšar je poskrbel za majhen denarni prispevek za pevce, zato da so mi hodili vsak dan na vajo. Moram reči, da je to sijajna stvar. Pri običajnem sistemu dveh tedenskih vaj se namreč le zgubi nekaj časa. V začetku vsake vaje ti gre nekaj časa samo za to, da osvežiš spomin na preteklo vajo, in šele čez čas začneš z vežbaniem napredovati. Pri vsakodnevni vaji pa spomina na prejšnjo vajo ni treba osveževati. Enostavno n a d a 1 i u j e š včerajšnjo vajo. O tem sem se kasneje prepričal, ko smo vsakodnevne vaje odpravili, ker ni bilo več denarnega prispevka. Prilagodili smo se splošnim navadam dveh tedenskih vaj. Po nekaj mesecih te prakse sem ugoto-
vil, da zbor ni več isti, čeprav so ostali isti pevci. Vsakodnevne vaje imajo namreč tudi to prednost, da ohranjajo, kot pri športu, človeški glas v stalni kondiciji.
V sestavi okoli dvajsetih pevcev in pevk sem z zborom torej imel na tržaškem radiu enkrat tedensko polurno oddajo. Poleg tega pa sem precej pogostoma nastopal pri raznih proslavah in komemoracijah v najrazličnejših krajih in dvoranah. V avgustu 1947 je zbor šel na svojo prvo turnejo (vsega 22 pevcev) v Slovenijo: Maribor, Celje, Dobrna in Rogaška Slatina. Pogosti različni nastopi in oddaje v tržaškem radiu so se nadaljevali do 20. februarja 1949, ko je zbor z zadnjo oddajo prenehal sodelovati na tržaškem radiu.
Politična konstelacija v Evropi in hladna vojna sta povzročali tudi vedno večjo napetost med jugoslovansko usmerjenimi organizacijami in anglo-ameriško upravo Trsta. Sledila je odločitev, da moramo nehati s sodelovanjem na radiu Trst II, kjer so razpolagali s poročili anglo-amerikanci. Takratni voditelj glasbenih oddaj dr. Demšar je s težkim srcem odpovedal službo, prav tako smo storili mi s Komornim zborom. Negodovanje ob takih odločitvah se je kasneje izkazalo kot utemeljeno. S tem bojkotom smo namreč naredili prostor marsikateremu političnemu disidentu iz Slovenije; le-ti so tako zasedli razna mesta na Radiu. Ustanovili so tudi, ob sodelovanju domačih Slovencev, svoj zbor Skrjanček, ki ga je vodil g. Klakočer. Komorni zbor pa je začel stalno nastopati na Radiu Koper, ki je bil ta čas ustanovljen. Domači, tržaški »titovci« so tako radio Trst pod anglo-amerikansko upravo sabotirali. Kar naenkrat pa, brez kakršnegakoli preklica, so iz Ljubljane začeli prihajati pevci in instrumentalisti na Radio Trst, ki je bil seveda še vedno pod anglo-amerikansko upravo. Tako je nastala sicer kratka doba, ko so nam, domačim naprednim Slovencem, sodelovanje na radiu Trst odsvetovali, na isti radio pa so prihajali sodelavci iz Ljubljane! Ko smo to ugotovili, smo se seveda tudi mi, to je naš zbor, spet ponudili radiu. Reči moram, da so nas prijazno sprejeli, a nujno nas niso več potrebovali, ker so imeli svoj zbor, naše sodelovanje pa je bilo zato odslej le občasno.
Avgusta 1949 so kominformovci odpovedali doteda-
nje prostore, oz. dovoljenje za pevske vaje, v otroškem vrtcu v Vicolo Ospedale militare. Ob krepkem prizadevanju takratnega referenta Karla Boštjančiča je zbor dobil stalno sobo v hiši Založništva tržaškega tiska v ulici Ruggero Manna 29.
Zbor je tako nadaljeval s svojimi enkrat tedenskimi stalnimi oddajami na Radiu Koper in z raznimi priložnostnimi nastopi. V maju 1950 je zbor šel na turnejo v Zagreb in Beograd. Imeli smo več nastopov tako v koncertnih dvoranah kakor tudi v tovarnah in šolah. Glasbeni uspeh je bil razveseljiv, precej manj pa organizacijski.
Omenil bi še koncert pod geslom Gallus in njegovi sodobniki. Zbor je na koncertu izvajal osem Gallusovih skladb, dve Palestrinovi, dve Lassusosovi in eno Monte-verdijevo. Koncert je bil 17. marca 1951. Zbor je imel še več koncertov tako v samem Trstu kakor tudi v nekaterih predmestjih, v Gorici itn. Leta 1953 se je vprašanje državne pripadnosti Trsta zelo zaostrilo. Demarkacijska črta proti Kopru je bila hermetično zaprta, in zbor ni mogel več stalno sodelovati na Koprskem Radiu. Ker je bil pa zbor ustanovljen prvenstveno kot radijski zbor, je to dejstvo porazno vplivalo na pevce, ki so začeli zanemarjati ali opuščati vaje. Zbor je usahnil. Nekateri pevci so se združili v manjše ansamble, kot n.pr. moški kvintet Zarja, ženski tercet Metuljček. In ženski kvartet Večernica, ki sem ga vodil nekaj let in zanj tudi prirejal naj raznovrstnejše prispevke. Vsi ti ansambli so v glavnem delovali na Radiu Trst.
Točnih datumov se ne spominjam, za gotovo pa vem, da sem dve leti vodil mešani zbor Škamperle pri sv. Ivanu, dve leti moški zbor v Bazovici, nekaj časa tudi moški zbor v Nabrežini. Vmes pa je bilo še vedno nekaj poskusov, da bi oživeli Komorni zbor. V tej dobi — od avgusta 1953 do pomladi 1959 — zbora ni bilo. V spominu mi je ostalo le, da so me po Komornem zboru, za katerega so vedeli in slišali, spraševali nekateri tržaški italijanski glasbeniki (Toffolo, Medicus, Viozzi) in na moje sporočilo, da ga ni več, izjavljali »peccato« (škoda), ker je bil dober zbor. Ni me pa v tem času niti en slovenski pevovodja, še manj politični delavec, nikoli vpra-
šal po Komornem zboru. Verjetno je bilo večini »poklicanih« prav, da ga ni več. Saj so nekateri (njihovo ime zamolčim) izjavljali, da Komorni zbor s svojo kvaliteto jemlje veselje do petja drugim, skromnejšim zborom.
Kljub vsemu se je leta 1959 Komorni zbor obnovil.
Zunanji povod je bilo tekmovanje, ki ga je razpisala Prosvetna zveza! Nekateri bivši pevci so začeli akcijo, da bi se za to priliko spet zbral tudi Komorni zbor. Zadevni predlog pa je naletel na nasprotovanje nekaterih odbornikov Prosvetne Zveze, ki nikakor niso hoteli dopustiti, da bi Komorni zbor tudi tekmoval. Po prerekanjih je bil končno obojestransko sprejet sklep, da Komorni zbor sicer lahko nastopi, vendar izven konkurence. Zbor je nastopil v sestavi 19 pevk in pevcev in zapel Lajovčev Lan ter moji Polževo ženitev in Slovensko pesem. Slednjo je moral, ob navdušenem odobravanju, ponoviti. Nepričakovani uspeh pri poslušalcih je vzpodbudil maloštevilne pevce, da so se z vso vnemo lotih pridobivanja novih pevcev. Še posebno zato, ker se je pojavljala možnost, da bi se naš, slovenski zbor, udeležil zborovskega tekmovanja, ki ga je razpisala tržaška radijska postaja (RAI - Radio audizioni italiane).
Ker so vsi italijanski zbori imeli tudi »lastna« imena, smo si tudi mi, na predlog Vlada Premruja, nadeli ime po Jakobu Gallusu, katerega smo že imeli dobro zastopanega v našem repertoarju.
III.
Da bi predhodno vedel, kakšno je razpoloženje v uradnih krogih RAI, sem stopil do dr. Vidussa, ki je vodil glasbene oddaje. Predstavil sem mu naš zbor ter mu povedal, da bi želeli tekmovati, a tudi s slovenskimi skladbami. V prijateljskem razgovoru sva se zedinila za sledeči program: Palestrina: Ad Dominum (v latinščini), Gallus: Ecce quomodo, Christum natum in Ave Maria (v latinščini), Lassus: Ardo si, ma non farno (v italijanščini), Vrabec: Veter (v slovenščini), Lajovic: Lan (v slovenščini) ter Papandopulo: Skoči kolo (v hrvaščini).
Radi našega nastopa, ki je bilo določeno, da bo v Vidmu, sem bil nekoliko v skrbeh, ker se pri nas še niso nehale razne šovinistične demonstracije proti Sloven-
cem. Bal sem se, da znajo priti razni razgrajači tudi k našemu nastopu. Ker smo začeli z obvezno latinsko, sem si mislil: tu ne bo nihče motil, videli bomo, kaj bo, ko bomo začeli peti slovensko. Ko smo začeli z mojim Vetrom je ostalo vse mirno. Kar oddahnil sem si. 2e bolj korajžno sem potem vodil še Lajovčev Lan. Ko smo pa odpeli Papandopulovo Skoči kolo, je bil aplavz tak, da sem se skoro bal, da bodo pokopali zidovi lepe dvorane na videmskem gradu. Potem smo pa, razkropljeni po stolih, čakali v dvorani na odločitve žirije.
Prvo mesto: zbor Jacobus Gallus!
Bal sem se, da se je mojim pevcem zmešalo! Mene so dvignili na rame in me nesli iz dvorane! ... Poleg 100 tisoč lir iz razpisa je zbor dobil še posnetek na trak našega nastopa, spominsko kolajno, pokal mesta Gorica, radio sprejemnik za zborovodjo in vsi člani zbora srebrne značke RAI v obliki malega mikrofona. Hočem še navesti člane žirije, ki nam je — lahko rečem »pogumno« — prisodila prvo mesto: Luigi Toffolo, dirigent v stolnici pri Sv. Justu, glasbeni kritik Cervenca, Fael, Pezze, Cecilia Seghizzi, pater Radole, dirigent in komponist in že omenjeni dr. Vidusso. Predsedoval je Gabriele Bianchi.
Med postopanjem po Vidmu smo srečali tudi nekaj pevcev iz Trsta, posebno krepko so bili zastopani pevci iz Barkovelj. Za potrebe snemanja so prišli trije funkcionarji Radia Trst; kot dopisnik Primorskega dnevnika je prišel v Videm tudi Rado Ravber. Z obžalovanjem pa smo ugotovili, da se nobenemu od Prosvetne zveze, Slovenske kulturno-gospodarske zveze ali Glasbene matice ni zdelo vredno videti in slišati, kako se bo naš zbor odrezal v čisto italijanskem okolju. In vendar je bil le važen prvi nastop slovenskega zbora v italijanskem okviru!
Ker je ob obnovitvi zbora in njegovem imenovanju po Gallusu pristopil k zboru prof. Karel Boštjančič kot moj namestnik in zaznavno pripomogel pri študiju programa, je, po zaključenem zadevnem družabnem večeru, pripravil koncert pod svojim vodstvom in posnel na tržaškem radiu nekaj slovenskih umetnih pesmi in ljudskih, ki jih je sam priredil.
Zatem sem z zborom nadaljeval redno delo. Nekaj nastopov je bilo na tržaškem radiu, potem koncert 15. aprila 1961. Ta je sprožil kratko polemiko, ki jo je začel g. Dušan Jakomin z očitki, objavljenimi v Katoliškem glasu, češ da naš zbor izvablja pevce cerkvenih zborov in s tem škoduje cerkvenemu petju. Vendar je v naslednji številki Kat. glasa škofov vikar Lojze Škerl indirektno zanikal kakršnokoli zlobno ravnanje našega zbora. Tudi jaz sem seveda v Primorskem dnevniku zavrnil vse očitke. Zatem smo nastopali na Radiu Koper in Radiu Trst, na Prešernovi proslavi v Gorici in ob drugih priložnostih. 18. decembra 1962 smo v Kulturnem klubu imeli večer narečne pesmice Marije Mijot in sem za to priliko uglasbil tri njene pesmi in jih seveda tudi izvajal. Ta program smo pozneje ponovili še v Rojanu, na Opčinah in pri sv. Ivanu.
Leta 1963 se je Gallus udeležil mednarodnega tekmovanja Seghizzi v Gorici. Prvo mesto je dobil T. Tomšič iz Ljubljane, drugo Tartini iz Trsta, tretje pa Gallus. Zatem se je zbor leto za letom (razen leta 1968) udeleževal tekmovanja Seghizzi in si priboril leta 1964 drugo mesto, leta 1965 spet drugo mesto, leta 1966 drugo mesto, leta 1967 komaj šesto mesto, a četrto mesto za folkloro, leta 1969 peto za polifonijo in tretje za folkloro. Leta 1970 pa komaj osmo mesto za polifonijo in četrto mesto za folkloro. Iz teh podatkov bi se moglo sklepati, da je kvaliteta zbora padla. V resnici pa se je razširilo območje tekmovalcev. V prvih letih so tekmovali zbori le iz Italije, Avstrije in Jugoslavije. Takrat je zbor obdržal drugo mesto; prvo mesto je imel vedno inozemski zbor (St. Veit, T. Tomšič, nemški iz Celovca), po letu 1967 pa so prihajali zbori še iz Češkoslovaške, Zahodne Nemčije, Zagreba in Bolgarije. Celotna raven se je dvignila in hude inozemske konkurence nismo vzdržali. Ko smo leta 1967 prišli na šesto mesto, so bili pred nami zbor iz Prage, T. Tomšič, Zagreb, Feltre, S. Ignazio, za nami so pa sledili zbori iz domače dežele. Leta 1969 smo zasedli peto mesto, pred nami so bili Praga, Hausen (Zah. Nemčija), Bratislava in Assisi, za nami pa še Zagreb, Skopje, Celje in ostali domačini. Leta 1970 smo bili na osmem mestu, pred nami pa Bolgari, Dunajčani, Zah. Nemčija,
Assisi, Grčija, Češka in zatem Bratislava. Za primerjavo povem, da se je zbor iz Kranja plasiral enajsti, iz Skopja pa dvanajsti.
Ojunačeni po prvih uspehih v Gorici smo se leta 1966 prijavili za tekmovanje v Arezzu. Doživeli smo polom: pri predtekmovanju smo bili izločeni iz konkurence. Dobili pa smo oceno žirije, ki jo tu navajam v originalu: »CORALE JACOBUS GALLUS - TRIESTE: Buon coro, ben preparalo, intonato, ben diretto, fuso e curato nelle voci, ma non conosce le tradizioni della polifonia clas-sica: le sonorita del da Victoria erano eccessivamente ricercate. NON AMMESSO IN FINALE (Dober zbor, dobro pripravljen, intoniran, dobro voden, ulit in negovan v glasovih, a ne pozna tradicij klasične polifonije, zvočnosti pri da Victoria so bile preveč iskane.)« V bistvu niti ne tako slaba ocena! A zase se spominjam, da sem pri vaji za vpevanje v samem Arezzu vzkliknil: »No, danes imam končno vse pevce pri vaji.« Prvič. Pri vseh prejšnjih vajah doma je pri vajah vedno kdo manjkal. Bal sem se, da se bo zbor demoraliziral — a pozneje sem zvedel, da se je zbor bal, da se bom jaz demoraliziral! ...
Preskočil sem otvoritev Kulturnega doma v Trstu. A omenjam ga že v poglavju o kompozicijah. Skladba Punt je bila posebno za zbor precej zahtevna, in ni bilo upanja, da bo Kjuder obvladal orkester in zbor. Z zborom sem začel vaje že marca 1964 (otvoritev Kulturnega doma je bila predvidena za jesen) in vadil nepretrgoma do decembra. Od marca do novembra se je skupina nekih sopranov že toliko naučila, da se je zavedela, da ne zna nič, in prišla k meni s prošnjo, da bi imel z njimi vaje. V takem primeru človeku omahnejo roke! Seveda jim nisem ustregel. Rekel sem jim, naj pač molče tam, kjer ne znajo. Kljub improviziranemu orkestru in skr-pucanemu mešanemu zboru je Punt srečno prišel do konca.
IV.
Marca 1970 sta Združenje pevskih zborov Primorske in Slovenska prosvetna zveza iz Trsta organizirala stalno zborovsko revijo pod geslom Primorska poje. Na tej reviji so začeli nastopati pevski zbori z obeh strani dr-
žavne meje. Zbor Gallus se je teh nastopov, dokler je obstajal, stalno udeleževal. Aprila istega leta je zbor praznoval, seveda s koncertom, 25-letnico svoje ustanovitve.
Nekaj več naj zabeležim o našem koncertu v Mariboru 30. maja 1970. Po daljšem dogovarjanju s Klubom prijateljev zamejskih Slovencev, ZKPO v Ljubljani in tržaško Prosvetno zvezo je bil odobren naš koncert v Mariboru. Ko smo proti večeru prišli v Maribor, smo od tamkajšnjih organizatorjev zvedeli, da so nam v Trst na Prosvetno zvezo poslali brzojavko, s katero so nas obveščali, da nas čakajo pred hotelom Slavija z godbo. Mi smo se pa peljali mimo. Brzojavko je dobila Prosvetna zveza, konkretno Edvin Švab, ki nas ni obvestil o njeni vsebini, peljal pa se je z nami v istem avtobusu ... Štirinajst dni pred koncertom so nam v Trst poslali lepak, ki naj bi bil v Mariboru nalepljen. En sam lepak pa je visel le v Trstu v naših prostorih, ostali lepaki so pa bili izobešeni, na pritisk Društva prijateljev zamejskih Slovencev, šele na dan koncerta. Na koncertu je bilo presenetljivo malo ljudi, ker pač reklame ni bilo. Po koncertu so nas izolirali tako, da so nas iz Maribora peljali na večerjo v Železničarski dom na Pohorje. Tu smo prišli v stik s štirimi ali petimi člani omenjenega Društva. V tem so bili bili v glavnem študentje in, kakor kaže, nepriljubljeni pri oblasteh. Ti študentje so nam povedali, da so na mariborskem sedežu ZKPO imeli shranjene lepake, ki bi bili morali biti na mariborskih zidovih; nalepili so jih v zadnjem trenutku. Prav tako so le en dan pred koncertom študentje izsilili reklamno notico o koncertu pri mariborskem Večeru. V istem listu je bilo objavljeno poročilo 9. junija. Niti Delo niti Primorski dnevnik nista prinesla o koncertu niti besedice. Še manj drugi naši lokalni: Novi list, Katoliški glas ali Gospodarstvo. Čeprav je stroške koncerta krila ZKPO v Ljubljani, je način, kako je bilo izvedeno gostovanje pustil grenak priokus. Očitno je, da je odločujoči del »organizatorjev« (navednice so tu zelo na mestu!) koncert bojkotiral.
Še bolj pa sem bil podpisani razočaran, ko je zbor tako antipatično in nerazumljivo ravnanje mirno spre-
jel. Tako pevci kot predsednik so take postopke sprejeli skoro brez komentarja. V svojem ogorčenju sem bil pravzaprav sam! Se danes mi je žal, da nisem takrat podal ostavko. Zdelo se mi je namreč potrebno, da mora tak zbor obstajati v okviru naše manjšine v Italiji.
Se isto leto (24. oktobra) sem z zborom šel ponovno v Maribor na zborovsko revijo Naša pesem. Nagrajevanje in ocenjevanje je bilo nekoliko drugačno kakor sicer: Zbor, ki ga je žirija ocenila z več kakor 90 točkami, je dobil zlato plaketo; z več kakor 80 srebrno, z več kakor 70 pa bronasto. Zlato plaketo sta dobila T. Tomšič iz Ljubljane in Gallus. Bilo je to pravzaprav drugo mesto, ker je naš zbor dobil 90,96 točke, medtem ko jih je zbor Tomšič dobil 93,90. Srebrne plakete so dobili S. Kosovel Ajdovščina, Prešeren iz Kranja in V. Mirk s Proseka.
Sledili so razni koncerti, n.pr. v Novi Gorici, v Marijinem domu pri sv. Ivanu, na radiu Trst A, v Finžgarje-vem domu na Opčinah, v Nabrežini. Na tekmovanju (zaključnem) Primorska poje v Ajdovščini je dobil zbor spet prvo nagrado. Skupaj s Tržaškim, oktetom je imel zbor koncert v Kulturnem domu v Trstu 4. decembra 1971. leta.
18. in 19. decembra 1971 je zbor pel za posnetek na gramofonski plošči 15 narodnih pesmi v priredbi Ubalda Vrabca, dve v Adamičevi, dve pa v priredbi Karla Boštjančiča. Snemanje za to ploščo ljudskih pesmi pa je za zbor in obenem za mojo zborovsko kariero pomenilo začetek konca.
Po tej registraciji plošče je zbor imel še nekaj nastopov. Koncert je imel v Katoliškem domu v Gorici 16. januarja 1972. Z osmimi pesmimi je nastopil pri Prešernovi proslavi v tržaškem Kulturnem domu dne 6. februarja. Samostojen koncert je imel še v Novi Gorici v Komorni dvorani 26. februarja. Na tem koncertu je del programa izvajal tudi Tržaški oktet, ki ga je vodil Ivan Sancin. Z nekaj pesmimi je zbor nastopil na reviji Primorska poje, ki je bila v tržaškem Kulturnem domu 18. marca. Zatem je 8. in 9. maja nastopil še na zaključnem koncertu najboljših zborov Primorska poje v Ajdovščini. Žirija, ki so jo sestavljali Miran H asi, sklada-
telj Vladimir Lovec in Alojz Srebotnjak, pevovodja Vlado Švara in dirigent Anton Nanut, je podelila prvo mesto našemu Gallusu, za njim pa drugo mesto S. Kosovel iz Ajdovščine; potem pa so bili V. Mirk s Proseka, L. Bratuž iz Gorice, ženski zbor iz Postojne itd.
Sledila je serija cerkvenih koncertov 23. maja pri Sv. Jakobu, 31. maja na Opčinah in 22. junija pri Sv. Ivanu. 24. junija pa se je zbor udeležil proslav 400-let-nice kmečkega punta v Sevnici ob Savi in imel obenem samostojen koncert v Lutrovi kapeli. S tem nastopom je zbor zaključil sezono 1971-72.
Ob koncu pomladi (v juliju) je izšla plošča ljudskih pesmi, ki jih je zbor registriral v prejšnjem decembru. Prinesla je to presenečenje, da na plošči ni bilo neke pesmi, ki je bila prav tako registrirana. In sicer prav tiste, katere edine pri snemanju ni bilo treba ponavljati in ki je bila po mnenju tehnikov (Sergej Dolenc) dobra že ob eni sami izvedbi. Vse druge je bilo treba krpati. Izpadla je torej prav tista, ki je pri snemanju najbolje uspela. Pri tem pa nisem bil odločil jaz, ampak snemalec! 2e takrat se mi je čudno zdelo, da ena edina pesem ne potrebuje korektur!
Ne bom bralca dolgočasil z vsemi indici, ki so potrjevali moj sum, da je bil izpad te pesmi rezultat podtalnih intrig v zboru samem. Videl sem v tem tudi dokaz nezaupanja pevcev v moje programske izbire. Spomnil sem se, da sem pred leti popustil — na ljubo nadaljnjemu obstoju — izsiljevanju Pavleta Merkuja, ki je takrat vodil glasbena snemanja na radiu Trst A, in pristal na oddajo pesmi, ki jih je ta naročil; spomnil sem se na sabotažno ravnanje kulturnih organizacij v Mariboru leta 1970 — in odločil, da ne bom še naprej lutka podtalnih intrig.
Zato sem avgusta 1972 podal pismeno ostavko.
Sledili so seveda razni sestanki in seje. Odbor je odklonil kot naslednika Janka Bana in Rudolfa Francla. Nekaj časa je kazalo, da bo moj naslednik Ivan Mignoz-zi, a ta se je hitro premislil. Nekaj časa je bilo videti, da bo zbor prevzel Janez Bole (o tem je Pr. dnevnik napisal celč notico), a imel je samo eno vajo in potem odrekel. Tudi stiki z Valensom Voduškom, Lajovcem in Slo sarjem niso prinesli nobenega uspeha. Ker je odbor pri-
šel do zaključka, da zboru ni rešitve, je sklenil da organizira »zadnjo večerjo«. Na to je povabil še nekaj prijateljev oz. bivših pevcev in naročil večerjo v gostilni Furlan na Repentabru. Večerja je bila tako izdatna in »raprezentativna«, da so natakarji odnašali z miz komaj dotaknjene porcije. Seveda vse plačane! Istočasno je odbor sklenil in podpisal izjavo, s katero izroča vso preostalo imovino v upravo Ubaldu Vrabcu.
Začel sem razgovore z nekaterimi pevci in drugimi prijatelji zbora in zbral 24 pevcev in pevk. Z desetimi pesmimi je zbor nastopil na družabnem večeru 9. junija 1973 v ulici Donizetti 3 (Slovenska prosveta).
Sezono je zbor zaključil z občnim zborom 11. junija.
Takrat sem dobil ponudbo srbske pravoslavne občine v Trstu, da bi prevzel cerkveno petje v tej cerkvi. Ker sem videl rešitev zbora v tem, da bi, radi skromnega honorarja, lahko nadaljeval z zborom, sem upravi srbske cerkve predlagal, da prevzame cerkveno petje zbor Gallus kot celota. V začetku novembra je Gallus začel z nedeljskim petjem v srbski cerkvi. Zbor Gallus pa je v začetku decembra posnel za tržaški radio deset božičnih ljudskih pesmi.
Po novem letu 1974 se je zbor odločil, da kljub malo-številnosti (20 pevcev) sodeluje pri Primorska poje. Nastop je bil uspešen, kar je izrecno zabeležil Ivan Silič v Pr. dnevniku. V naslednjem aprilu in marcu je bil obisk pri vajah skrajno slab. Dogovorno z maloštevilnimi pevci sem se odločil, da z vajami neham in da dokončno odločitev o nadaljnjem delu prenesem na 30. september. Ta dan pa ni prinesel nobene rešitve; na sestanek so »pozabili« celo tisti maloštevilni pevci. Edina možna odločitev je tako bila prenehanje obstoja.
Pač pa sem nadaljeval z dirigiranjem v srbski pravoslavni cerkvi v Trstu do avgusta 1977. Takrat sem odpovedal sodelovanje tudi tam. In sicer iz preprostega razloga, ker se ni dalo imeti zadostnega števila pevskih vaj. Nisem se hotel sprijazniti s tem, da bi moral skozi celo leto pri mašah peti vedno iste pesmi.
Tako sem neslavno zaključil svojo pevovodsko kariero. Zbor Gallus je bil tisti, s katerim sem delal največ let in požel tudi nekaj uspehov, požrl pa tudi marsi-
katero grenko ... Nobeno drevo ne zrase do neba.
V tistem času sem spoznal g. Edija Raceta, zborovodjo v Divači. Postala sva dobra prijatelja. On me je večkrat povabil, da naredim kako vajo z njegovim zborom v Divači ali da »revidiram« kakšno njegovo pripravo za kak nastop. Edi Race mi je postal nekak angel varuh, ki mi je bil v veliko pomoč pri starostnih betež-nostih. Kot poznavalec in zaradi dolgoletnih izkušenj sem mu včasih kaj svetoval v pogledu repertoarja ali tudi vodstva zbora. Ob nekaterih priložnostih sem še stopil na podij, da oddirigiram kako svojo pesem. Tako dvakrat v Stični z Zdravljico in Pomladnim pozdravom-, za svojo 80-letnico v Kulturnem domu\ v okviru Primorska poje v Tržiču in podobno.
V.
Za zaključek napišem še nekaj opazovanj iz svojih dirigentskih let.
Že v začetku sem omenil, da se pevovodstva nikoli nisem učil. Vse mi je prišlo le iz opazovanja drugih pevovodij, v glavnem Vasilija Mirka in Viktorja Šonca. Vedno sem imel opravka le z amaterskimi zbori, kjer sem imel tudi pevce z manj sijajnim posluhom. Prva in glavna naloga mi je bila, da sem obdržal v zboru pevce, ki so bili vsi samo prostovoljci. Po vojni sem v Trstu videl zbor, kjer se je pevovodja pridušal, da ne bo prej nastopil, preden zbor ne bo dobro pripravljen. Vadil je z vso vnemo, a pevci so postopoma odpadali, tako je zbor usahnil, ne da bi kdajkoli nastopil. V tej zvezi bi pripomnil, da je važno zbor ohraniti in tudi tvegati manj pripravljen nastop. Tako bodo pevci dobili občutek, da iz njihovih vaj nekaj nastaja. Tako bodo po nastopu spet prišli na vajo, pevovodja pa bo imel priložnost, da še naprej izpopolnjuje petje svojega zbora. Prvo in najvažnejše je pač pevce imeti. Tega ne bi smel pevovodja, ki ima zbor amaterjev, nikoli spregledati!
Imel sem to ugodnost, da sem se že učil harmonije, ko sem vadil na svojem domu svojo prvo pevsko skupino. Samo po sebi je prišlo, da sem pri zboru poslušal še posebno notranje glasove in tako ugotovil, če mi pri
akordu manjka terca ali kvinta. Pri poslušanju amaterskih zborov sem večkrat opazil, da pevovodja sploh ne ve, da mu pevci ne izvajajo vseh napisanih not. Eno najvažnejših navodil se mi zdi, da mora pevovodja zbor kritično poslušati. Najbolj zgrešeno pa se mi zdi, da pevovodja poje istočasno z zborom. Če sam poje, ne sliši vseh pomanjkljivosti. Razume se, da mora zbor pri vajah gojiti pevsko tehniko, a ne sme pričakovati, da bo vzorno tehniko dosegel v kratkem času. Ta zahteva skozi daljše obdobje stalen nadzor in ponavljanje. Treba upoštevati, da pevci amaterskega zbora zelo radi pozabljajo. Naj si pevovodja nikar ne domišlja, da pevci neki pasus, ki je bil pri eni vaji brezhibno izveden, res znajo. Pri naslednji vaji bo ugotovil, da so pevci vse pozabili. S ponovno vajo bo moral tisto mesto pevcem spet osvežiti. Le če bo tudi pri naslednjih vajah še vztrajal, se bo izkazalo, da pevci tisto mesto res obvladajo.
Pripominjam, da so to spomini in da nikakor ne mislim na kak pevovodski priročnik. Omenim le stvari, ki sem jih opazil med svojim pevovodskim delom. Pri poslušanju drugih zborov sem, recimo opazil, da večinoma pošten crescendo ali diminuendo sploh ne obstaja. Večina pevovodij se ne drži tistega starega italijanskega gesla, da pomeni crescendo piano in, obratno, diminuendo pomeni forte. Kar je razumeti, da ne smemo ob »cresc.« takoj peti forte, temveč vedno izhajati od »piana«. Isto, v obratni smeri, velja seveda za diminuendo. Enako važno se mi zdi za accelerando in rallentando: za accele-rando je potrebno začeti od počasnega tempa in, obratno, pri rallentandu od hitrega. Tudi občasni poudarki ali akcenti morajo biti po jakosti primerni okviru piana ali forte. Prav tako se mi zdi, da mora biti izvedba pri kontrapunktično (ali fugato) zasnovanih skladbah interpretacija bolj plastična, t.j., da imajo različni glasovi tudi različno dinamiko. Pri teh običajno začne le en glas, ki poda glavni motiv. Prvemu glasu se potem pridruži drugi z enakim napevom. Tu nadaljevanje prvega glasu ne sme prekrivati novo nastopajočega in se mora nekako »umakniti«. To velja seveda za vse nadaljnje vstope. Podajanje postane tako plastično in tudi laičnemu poslušalcu razumljivo. Če pa v dinamiki ne upoštevamo
razlik med glavnim motivom in ostalimi kontrapunkti, postane izvedba nejasen močnik. Tem pravkar navedenim ugotovitvam, katerih sem se — poleg samoumevne intonacije, dikcije emisije glasu — vedno držal, se moram zahvaliti, da so bili moji nastopi na koncertih ali tekmovanjih vedno uspešni.
Za zaključek želim omeniti še nekatere (ne moje) skladbe, ki so mi bile ob izvedbah posebno pri srcu. Tu je čudoviti Lan Antona Lajovca in nič manj njegov Pomladni spev, Gallusov monumentalni Miserere, ki zna pričarati pravo simfonično zvočnost, slavnostni Sončni vzhod ruskega skladatelja Tanjejeva, ki me je pri neki izvedbi na koncertu tako prevzel, da sem se dobesedno tresel in nisem bil v stanju nadaljevati z ostalim sporedom ter sem se moral v zakulisju prej nekoliko pomiriti, medtem ko sem ta čas pustil zbor kar na odru! Ali pa pretresljiva naricaljka Čače moj istrskega skladatelja Matetič-Ronjgova. Ali pa briljantni Papandopulov Skoči kolo, ki nam požene kri po žilah! Se bi lahko našteval, a navedel sem samo tiste skladbe, ki so me prav posebno prevzele.
In še zadnjo opazko: res viharno odobravanje poslušalcev lahko izzove le živahna pesem. Se tako doživeto in popolno izvedena mirna pesem bo lahko dobila dolgotrajen aplavz, a nikoli viharnega. Živahna pesem požene kri po žilah. Kar bi dokazovalo, da glasba vpliva tudi na naše telesno počutje. S tem nisem odkril smodnika, saj je znano, da obstajajo na svetu sanatoriji, ki, poleg zdravil, uporabljajo v terapevtiki tudi glasbo. Na avstrijskem Tirolskem sem videl celo hlev, kjer je podjeten živinorejec inštaliral radio! Se mi zdi, da ni pretirano reči, da je glasba tudi zdravilna.
MILAN LIPOVEC
SLOVENEC IN NJEGOVA LEVICA
Čisto resno sem začel zadnje čase razmišljati o tem, ali naj se ali ne obrnem na kakšnega psihoterapevta, potem ko ni mogoče zaupati vsakemu šamanu, pa naj bo bioenergetik ali radioestezist, in kar je še te bolj ali manj požegnane svojati na Slovenskem, da ti bo on pokrpal in zacelil duševne strganine in odrgnine. Kajti, če se ne bom odrekel poslušanju in branju in gledanju vsakdanjosti, teh tako imenovanih mas-media, si bom vsekakor moral najti primernega in veljavnega svetovalca ali svetnika ali pa — naj bo v božjem imenu, kljub mojemu boga-tajstvu — svetnika, da mi bo le pomagal in me otel paranoične tesnobe: začel sem si namreč domišljati, da sem prerok!
Ko so se leta 1937 Španci začeli pobijati med sabo in sem se nameraval tudi sam vmešati v tisto pustolovščino, me je prijatelj Vidrih opozoril, da med zmagovalci tudi tam ne bo manjkalo oblastnikov, ki bodo hodili na-posodo k narodu; in po vse, brez vračila — od davkov do krvi, pa naj zmaga ta ali oni. Ko pa so se vmešali tudi nemški nacisti in laški fašisti, sva soglasno ugotovila, da se na Iberijskem polotoku kuha polenta za vso Evropo. Dokaj zadeta napoved torej, le nekoliko pomanjkljiva, ker je vojna kasneje zajela ves svet. (Ob neveselih španskih dogodkih se je razširila anekdota v zvezi z nepismeno raznašalko, po domače Greto Garbo, ki je vsa zasopla oznanjala v megleno noč, da »medrit je padel« in na ta način dokaj bolj zadeto tolmačila poklapanost javnega razpoloženja, kakor njeni kolegi, ki so novico že razkričali po mestnih ulicah in lokalih.)
Ko se je vojna oglasila pri nas, so Nemci imeli v pesti že vso Evropo, razen Španije, kjer se je povzpel na vrh eden redkih vojakov s ščepcem soli v glavi. Poleg smodnika in železnih opilkov, bi rekel. Zato se je držal na oblasti celih 36 let in s tem dokazal, kako malo, zelo malo pameti je potrebne nasilniku, da si podaljša mandat. Anglije Hitler tudi ni dosegel, toda ta se tako in ta-
ko noče prištevati k celini, dokler ji celina ni potrebna. Sam ponos in veličje torej. Hitler ni mogel razumeti duševne in moralne sile tega otoškega naroda, kakor zanosno vzklika Churchill, »naroda, ki so ga stoletja naučila, da mu zmaga pripada po pravici, pridobljeni z rojstvom«. Z angleškim, seveda, in to potem, »ko so bili skozi vso zgodovino nasprotniki vojn in pripravam nanje«, in so si torej skoraj četrtino sveta podvrgli samo z misijonarji, lesenimi grabljami in pobožno pesmijo Rule Bri-tannija, skratka: vladaj, le vladaj, Anglija! Da o podobnosti s tisto nemško ... iiber alles ne govorimo in ne pišemo!
Nič čudnega, potemtakem, če mu je Hitler očital hinavstvo in pijanstvo in izdajstvo, ko bi se vendar objeta v megalomanskem bratranstvu dosti bolj uspešno uprla prekletemu komunizmu. Da se ne reče slovanstvu, proti kateremu sta si bila enaka v sodbah in težnjah, vendar različnih taktičnih mnenj v zvezi z reklom, kjer se prepirata dva ... itd. In ko sta se tista dva spoprijela na blatnih in zasneženih poljanah, se je sir Winston sproščeno oddihoval v naslanjaču, mozgal svojo cigaro, srkal dvojno mero whiskyja in molil, kakor je molil Ku-tuzov 1812. leta med spopadom Napoleona z blagoslovljeno rusko zimo. In bi bil srkal tisti svoj drahm še naprej v samogoltni blaženosti, da se koljeta prav tista dva, ki sta mu najbolj vznemirjala spanje in grenila življenje, in bi bil še naprej zadrževal in zamujal drugo fronto, da niso prekleti boljševiki nenadno planili čez Vislo. Angleži naj mu le postavijo nekaj spomenikov, bil je njihov in si jih je zaslužil, Slovani pa bi v nobenem primeru ne smeli maševati za njim.
Toda to se je dogajalo leta kasneje, ko je bilo vsakomur jasno, kam se peljemo in je vsaka ciganka lahko napovedala, kaj se bo jutri zgodilo. Nekoliko drugače pa je bilo leta 1940.
Takrat so se anglo-germanski sorodniki spopadli na morju ob norveških obalah. Tamle okoli Narvika in Trondheima. Slovenski politolog in uvodničar dr. B. V. ie bil prepričan, da se bo zdaj Nemcem zanesljivo maščevala usoda, ki so jo tako neodgovorno izzivali. Speljana na morje bo Nemčija jadrala od poraza do poraza, ker jo tamkaj čaka najslavnejša mornarica na svetu in
v zgodovini. Na kopnem pa se bo zaman zaletavala v Maginotovo linijo. Tako nam je predaval in nas bodril v prostorih emigrantskega društva Tabor na Gradišču in mi je še danes žal, da sem mu po predavanju vpričo dveh prijateljev v zvezi s francosko obrambno pregrado nespoštljivo povedal, da bodo tiste utrdbe verjetno zelo koristno uporabne kot latrine za nemško soldatesko.
Na ta način si človek z neumestnim prerokovanjem nehoteno nabira nasprotnike in kopiči zamere, vendar se kljub skromnosti le ne morem odreči izjemnostim, ki so menda dane samo posvečencem. Nenehno razmišljam, kako potratno šarim s tem svojim pitijstvom, ko bi ga mogel vendar dokaj bolj racionalno, da ne rečem dobič-kanosno izkoristiti v tem materialističnem svetu, ki nas je zajahal s svojimi problematičnimi negodnostmi. Nika-kih privilegijev torej od teh mojih nadčutnih zaznav, pa bi se človek s tem sprijaznil, da mi niso postale prenad-ležne in tudi nekam neprijetne, če že ne škodljive takoj po tisti novatorski svobodi, oplemeniteni s partijskim blagoslovom.
Navsezadnje teh svobod niti ni bilo tako malo. Ed-ninskega samostalnika sicer ne bi smeli po časnikarsko maličiti, toda v tem primeru je le vredno spregledati pravilo, ter govoriti o dveh, če že ne treh svobodah, in poudariti datum, ko je vihar čustev zagnal narode v borbo za eno od treh.
Slovenija, 28. aprila 1941, postavimo.
Snoči se je pričela rušiti vsakdanjost in oglasila se je prva svoboda. Iz Beograda je planil glas in zajel Jugoslavijo: bolje rat nego pakt. Slovenci so se usuli na ceste in ulice, poprijeli ta srbski poziv ter naložili še nekaj svojih nespoštljivih zahtev, ki so še bolj poudarjale brezkompromisnost slovanstva in slovenstva tostran Karavank. Potem pa, ko se jim je zazdelo, da je škoda sape za neučinkovitost vsakdanjih demonstrativnih gesel, izkričanih ob takšnih priložnostih, je na tisoče grl pričelo rjoveti, da je treba vse Nemce pobit, Hitlerju pa brco v rit! Držali so se pod pazduhami in hodili vštric v dvajsetih, tridesetih čez vso širino središčnih in drugih mestnih ulic, vsi z enako željo in rotitvijo, da se je namreč treba upreti nemškemu nasilju in berlinskemu zmešancu in viseti eden na drugem, ce nočemo viseti vsak
posebej. S takšnim razpoloženjem v prsih se je kričeča in hrumeča ljubljanska množica zgrnila in zagatila vso razpoložljivo prostornost pred Figovcem in okoli kavarne Evrope, nad katero so bili v nadstropju z balkoni uradi angleškega konzulata. Hočemo konzula! In ko je ta stopil v ospredje skupine, zbrane na balkonu, je raz-kurjena množica zahtevala zastavo, in ko so razvili tudi to in zaplapolali s tistimi rdečimi križi nad razgretimi glavami, je doseglo vzklikanje živela Anglija takšno glasnost, da je niti v Berlinu niso mogli preslišati, in naj konzul le pomiri Lodon, mar ne vidi, kakšnega zaveznika si je pravkar pridelal! Zaveznika, ki bo znal v najkrajšem času zamašiti usta samozvanemu nemškemu rogoviležu!
Toda angleški zaveznik je imel tiste čase vse preveč lastnih preglavic, da bi se bil utegnil potegovati za sicer glasno, vendar le nekam preohlapno in nezanesljivo jugoslovansko pomoč. Moral si je zalizati dunquerške rane in še naprej trepetati pod nenehnimi udarci Goringovih bombnikov. Bila je dodobra zmahana, ta ponosna Anglija in potrebna stvarnejše, otipljivejše pomoči, toda poenotena zahteva razgibane množice niti za hip ne dovoli posamezniku, da bi se ukvarjal z lastno, čeprav treznejšo mislijo, temveč zahteva od njega, da se vključi v zagnanost zviharjenega razpoloženja: dol z Nemčijo torej, in še bolj dol s petokolonaši, pa s kulturbundovci, pa še s temi in onimi in živel kralj Peter in živela Anglija in Jugoslavija in vse, kar je bilo našega, jugoslovanskega in slovanskega, razen Rusije, ki se je tako nepotrebno oblatila s tistim podmolklim paktom. Na srečo to ni bila Rusija, temveč Sovjetska zveza, in tako je ta večer Rusija še vedno ostala v srcih vseh, in v vseslovanski himni, ki je razvnela množico, da je zagorela v čistem patriotizmu. In samo v tem, brez vsakršne primesi kakršnihkoli ideoloških ali psevdoideoloških nagnjenj na levo ali desno, tako da je bilo komunistu Tr. vse do konca neprijetno, če je pogovor nanesel na tiste čase in dogodke. Njegovo kasnejše opravičilo, »če se nisem udeležil demonstracij tistega večera, in če se nisem pridružil Soški legiji«, se dobesedno ujema s takratno Stalinovo izjavo, da gre namreč »za imperialistično vojno, v kateri komunisti nimajo kaj iskati«. Bilo je torej očitno, po či-
gavih navodilih so se morali komunisti ravnati, in to vsi, brez izjeme na tem planetu, in vse, dokler se ni dvignil v Beogradu prvi odpadnik, ki pa se je zelo premeteno izognil usodi iz zgodovine znanih heretikov. Ne do Ca-nosse mu ni bilo ne do Konstance, in še najmanj do Moskve, kamor ga leta 1948 prav gotovo niso vabili zaradi obetavnih odlikovanj, temveč zato, da bi mu ustrojili kožo, kakor hitro ne bi hotel s samoobtožbo priznati ideološke mlahavosti. In če bi priznal? Tem prej.
Piše Aleš Bebler v svojih spominih: Včasih je Tito, lco je prejel obvestilo o premikih oboroženih sil pri sosedih, opozoril svoje vojaške sodelavce. Največje tako razburjenje so povzročile vesti poleti 1949. Iz Budimpešte in od drugod smo dobili obvestila, da Rusi utrjujejo mostove na velikih cestah iz severne Madžarske proti nam. To je govorilo za priprave večjih premikov oklepnih vojaških enot v tej smeri. Tita smo obvestili. Pa se ni vznemiril in je šel počivat na Brione. Tam je zbrano razmišljal in je prepuščal vznemirjenje svojim zvestim in celo ambasadorju Velike Britanije siru Charlesu Pikeu, ki se ni mogel načuditi, kako da »v taki situaciji glavnega komandanta oboroženih sil maršala Tita ni v Beogradu«. Bebler je povedal ambasadorju, »da smo o premikih obveščeni in da zanje ve, seveda, tudi maršal. On pa odloča, kaj mu je storiti«... Navsezadnje od ondot do Benetk ali Ravenne ni bilo in še vedno ni kaj več kakor kakšnih osemdeset milj ...
V gneči me je došel Ivan O., ter mi ves razvnet povedal, da je pralcar prebutal uradnika z italijanskega konzulata, ki je vohljal med množico, in ki se je hotel oteti z begom v Tivoli. »Pusti štraco fašistično,« sem kričal v hrupu in se prerival za Radom, »pusti, to so fašistične metode!« Gremo v Zvezdo, je vpil Rado. Ali se tam kaj dogaja? Nič posebnega, toda treba je bilo marsikaj poudariti, da bi se gorečnost ne polegla. Ko smo se prerinili do spomenika kralja Aleksandra, je stopil na granitni podstavek, s svojim gromovniškim glasom utišal množico in ji izkričal to, kar je pričakovala: mi se ne damo, mi vam bomo že pokazali, Švabi prekleti, kamor bo udarila jugoslovanska pest, tam se bo poznalo! In še več takšnih zagnanosti, ki so spričo nemške nasršenosti na severni meji izpadle bolj kot otroške grožnje, ki pa
so nam bile potrebne v tisti evforični zagretosti, spre-mešani s podmolklim strahom, ki nam ga je obetal jutrišnji dan. Ta se je razpotegnil vse tja do cvetne nedelje; in zdaj ga imamo, tisti jutrišnji dan! Vsi skupaj in vsak posebej smo ga začeli doživljati kot uničevalno apokaliptično prikazen, ki je zaviharila nad svetom in izpričala svojo pošastnost z milijonskimi grobišči.
Dokaj let po vojni in vsakokrat, ko je domiselnejši režiser nekoliko poplašil in postrašil ljudi z vizijo po-atomskega obupa, so me ob gledanju takšnega filma misli in občutki asociativno speljali v tiste omrtvičene dni grozečega velikonočnega tedna. Vse, kar je bilo živega, se je potajilo, pa tudi narava se je potuhnila, in ni dala pomladi, da bi izpričala svojo barvnost in glasnost. Brez cvetja in ptičjega petja se je vlekel tihi teden in tudi Slovencem obetal posebno mrlakarsko doživetje na peklenski veselici.
V tistem tednu so me v sanjah obiskali trije mrliči in me gnali pred sabo na jeprsko obcestno pokopališče. Bili so podobni legendarnim Župančičevim kraljem — na licih mesa jim ne kože ni — vendar so bili moji trije grozljivejši prav zaradi tega, ker se jih je še držala prst in nabuhla gnojna koža. Bili so torej za spoznanje mlajši od pesnikovih in brez kron, sicer pa prav tako molčeči, dokler me niso prignali do pritalnega zidu. In ko se je pokazalo nekaj lesenih križev, se je eden od treh oglasil. Besed ne bi mogel ponoviti, ker so bile sanjske, pa tudi zato ne, ker imajo mrtvaki čisto svojo posebno govorico, toda smisel je bil očiten: semkaj smo te privedli, tukaj boš odslej počival ... Čeprav sanjam nisem nikdar pripisoval kdovekakšne veljave, se mi je zdela šala v tistem času in spričo splošnega razpoloženja le nekam neresna in premalo obzirna. Če je že bila, da se tako reče, nekaj konkretno-mističnega v onostranstvu, potem bi moralo to nekaj, to nadnaravno priskočiti nemočnemu, klavrnemu Slovencu na pomoč in mu ne pre-olašiti še duše, potem ko se mu je že treslo drobovje. Ker pa je vse, prav tako kakor bogovi in strahovi in vse, kar je abstraktnega izoblikovano in prilagojeno človekovemu znanju in pojmovanju, kajpak nisem mogel pričakovati, da bi se oni v skrivnostnem nebeščanskem svetu drugače obnašali.
V nemo razmišljanje in mučno negotovost je končno padel poziv vsem primorskim beguncem, naj se zberejo v dvorani kina Matice. Tako, tako, vendar majhno olajšanje v tisti prekleti negotovosti. Odslej ne bom sam, in kakor je znano, je skupno gorje že polovični užitek! Slišal sem, da se žena z nekom pogovarja, pa sem stopil pred hišo. Bila je nedelja, uporabil sem bil že čez pol ure, da bi se za ta zgodovinski dan nekoliko polepšal, in tako sem se znašel na dvorišču, da bi videl in pozdravil prišleca, še vedno s kravato v roki. Pred mano je stal rojak, ki ni imel prav nikakega posluha za patriotične klice po radiu. Bil je kakih štirinajst let starejši, boril se je že za avstrijskega cesarja, in se je moral že takrat hudičevo napenjati, da se je po bližnjici spravil v zaledje. On je prav dobro poznal oblastniške zvijače. V svojih manifestih ali razglasih ali oklicih udarijo na vse tiste čustvene strune, ki spravijo državljana iz ravnotežja: narod, domovina, svoboda. In narod vzvalovi, omamljen kakor zgubljena čreda. Cim pa začne nad njim grmeti in smrdeti po smodniku, se strezni, njegovo navdušenje se ohladi in uplahne do takšne mere, da si ne želi drugega, kakor najti najkrajšo pot do vrnitve. Zbegano se ozira okoli sebe in skuša s strahom opravičiti sramoto zaradi svojega strahopetnega in plehkega obnašanja ob tako zapeljivih in bombastičnih geslih. Toda takrat je že prepozno!
Dokazovati mu, da smo danes v drugačnem položaju, da smo napadeni, da to ni Avstrija, temveč Jugoslavija, da smo begunci še posebej dolžni braniti to deželo, čeprav zahteva ta od vsakega dva tisoč dinarjev za državljanstvo, ki jih jaz nimam in nimam, in tako naprej, se mi je zdelo odvečno. Občutil sem nekam zlobno veselje ob misli, da sem se odločil za nekaj pozitivnega, vtem ko čaka moj rojak z vsem svojim ugledom, imetjem in potnim listom v žepu vsaj na razumevanje, če že ne na soglasje.
»Ti si bil na cesarsko-kraljevi strani,« sem se pošalil, »zdaj pa cesarjem in kraljem gre vedno slabše. 2o takrat jih je šlo nekaj pozlu, vsak čas pa bomo odpravili še te, kar jih je ostalo. Sam Faruk predvideva, da jih bo preživelo le pet, in sicer angleški in tisti štirje na kvartopirskih podobicah.«
Njemu je bilo prav. Da bi le ne bilo zamere in da bi tudi njega ne silili, naj se udeleži tega pogona na kralje in cesarje in diktatorje in vso to povzpetniško golazen. Tako sva se ločila.
Nagnetli smo se torej v tisti kinodvorani in zaskrbljeno poslušali nekaj stereotipnih nagovorov, prirejenih za takšno priložnost, ter se navdušili šele, ko je dr. Čermelj zagotovil, da je Rusija na naši strani. Rusija že, Rusija, toda Sovjetska zveza se je še vedno spogledovala s Hitlerjevo Nemčijo, in bi se bila še naprej, da je ta Nemčija dobra dva meseca kasneje ni napadla ...
Po tistem shodu smo se spet nekaj dni brezglavo opotekali, hlastali okoli sebe za novicami, se zvedavo in na-kremženo spogledovali, dokler se nismo v torek osmega aprila zbrali pred Bavarskim dvorom. Lahko rečem, da nismo bili preveč oprtani, kajti šli smo na vojsko, in tam tako in tako za vse potrebno skrbijo generali. Tudi oki-teni nismo bili s posebno skrbjo, le tu in tam kak cvet v gumbnici ali na pokrivalu. Brez vsake primerjave torej s poslavljanjem slovenskih fantov v prvi svetovni vojni: ovenčani z zelenjem in cvetjem in trakovi v slovenskih barvah so takrat bili iz tistega grmovja na lojtrnih vozovih obrazi komaj spoznavni, kajti peljali so se na fronto za slavo Avstrije in njenega cesarja ob glasnem, junaškem prepevanju
Mi se ne bojimo ne Rusa ne Taljana, tudi, tudi Obersrba ne!
Takrat, vidite, so Nemci in Avstrijci in švabofili spočeli refren Srbe na vrbe, ki ga je nekaj puhloglavih in poniglavih slovenskih nedonošencev pred kratkim sprevrglo v grafite po zidovih ljubljanskih ulic. Kakšna sreča, da se lahko sklicujemo na zgodovinsko osebnost doktorja Antona Korošca, sicer poslanca v dunajskem parlamentu, vendar duhovnika, ki spričo avstrijskega in lastnega katolištva ni mogel biti spravljiv s pravoslav-stvom, pa je ob svoji politični zrelosti in narodnostni nagnjenosti vendar odločno izjavil, da je tudi naj slabša Jugoslavija najboljša rešitev za Slovenijo.
Vriskanje in petje slovenskih fantov pod Avstrijo,
kakor da ne gredo na fronto, ampak na ženitovanje. Nam pa se je vse preveč poznalo, kam smo namenjeni. Ni manjkalo šaljivih vzklikov in smeha, vendar je bilo videti, da ne gremo prvič izpod varne strehe v tvegano pustolovščino, temveč, da nas je življenje že preizkušalo. Nekatere celo večkrat. Vse, kar je bilo v tej formaciji opaziti vojaškega, so bili trije oficirji v uniformah, in med temi eden brez roke. Le kdo naj bi se potemtakem še kosal s prešernostjo! Kljub temu smo se pogumno vkrcali v živinske vagone, in ko se je vlak končno premaknil, uglasili oj, zdaj gremo, oj, zdaj gremo, nazaj nas več ne bo, čeprav sem obljubil ženi, da se bomo vrnili najkasneje čez štirinajst dni, kakor hitro bomo likvidirali te preklete nacifašiste. In moja napoved se je še enkrat uresničila, le z nekoliko drugačnim zaključkom. Oj, zdaj gremo, oj zdaj gremo, je kajpak, tista in vedno ista pesem, ki je razmetala slovenske kosti že po vseh evropskih bojiščih, in vselej za tuje cesarje, vedno za tuje koristi: oj zdaj gremo, in s poljubno izbiro refrena, kako se bomo vračali.
V mojem vagonu je bilo nekaj odličnih glasov, Simoniti, Kristančič, celo takih, kakor Škerjanc, ki je že s svojim priimkom izzival bratovščino, naj se oglasi. In se je. In ker je bila najglasnejša in najbolj ubrana, se je v naš vagon nagnetlo pevcev za dobršen zbor. Na vsakem zastanku vlaka se nam je kdo pridružil, zastankov pa je bilo toliko, da smo res po polževo lezli proti Novemu mestu. Torej tja, in ne proti zahodu, kakor smo povečini pričakovali. Videti je bilo, da so se odločujoči starešine modro sporazumeli, da teh pribežnikov in med njimi številnih dezerterjev, ki so jo tik pred vpoklicem v italijansko vojsko pobrali čez mejo, da teh ne smejo pahniti proti Italijanom, ker bi tam morebitne ujetnike iz teh vrst obravnavali kot izdajalce; s kakšnimi posledicami, ni bilo težko ugotoviti.
V Novem mestu so nas nastanili v Sokolskem domu in v nekaterih šolah. Toda noč na sredo smo povečini prepeli in prekričali po mestnih gostilnah, kjer pijače ni nihče naročal, pa je vino kljub temu teklo od miz. Gostoljubne natakarice so se ustavljale ob mizah, pripravljene ustreči vsakemu naročilu, vsaki želji, vendar se nekako niso mogle vključiti v naše glasno razpoloženje.
Tudi v smehu, ubranem na spodrsne šalo pri njih ni bilo opaziti sproščene veselosti, temveč le strpno prizanesljivost in nezamero za vse, kar si je kdo umislil in dovolil. Tako je radoživi Lojze segel naj bližji pod krilo, ter otipaval tam, kakor da išče denarnico, čeprav jo je imel v lastnem žepu. In ko ga je dekle z otožnim glasom opozorilo na smelost, ji je žalostno gledal v oči in ji prav tako skesano povedal, da je pravzaprav tolažba, tisto kar išče.
Nekatere je noč popolnoma ožela. Iztisnila je iz njih nehoteno, podtaknjeno navdušenje, odplaknila jim je voljo duha in odpornost telesa, tako da so se sesedli kakor mehovi. Tri ali štiri je tako stisnilo, da mučnega nasilja niso vzdržali, pa so se raje prepustili odrešujoči sprostitvi. Domov! To je bila čarobna beseda, ki je mlahavemu junaku na mah obnovila in izostrila vse čute in ga spokončila kot pravkar rojenega prostovoljca. Toda ne za fronto. O, kajpak! Naj se le sami pobijajo!
Tri ali štiri je tako zvilo, pa so se vrnili. Za enim je hodila žena, skrivaj in vse do tod, dokler siromak ni omahnil. Drugi smo rogovilili dalje. Po mestu, po gostilnah in točilnicah, brez vsake discipline, v lastnih cunjah in ob lastni oskrbi, kakor je komu neslo.
Komaj smo čakali, da bi odrinili proti Zagrebu, kamor smo menda bili namenjeni, v pričakovanju, da nas bodo tam seznanili vsaj z delno gotovostjo, pa naj bi bila kakršnakoli. V vagonih je tesnejša skupnost zopet dvignila moralo in petje jo je okrepilo. Vlak je dobesedno iskrivo sopihal dalje, in ko je zapeljal mimo Metlike v noč proti Kolpi, so se nekateri vznemirili zaradi ognjev ob progi. Postali smo pozorni tudi drugi in zavzeto ugibali, kaj naj bi to pomenilo. Na severni strani vzdolž proge in v oddaljenosti kakih štirideset metrov so se vrstila opuščena kurišča v zaporedju tristo do štiristo metrov. Videti je bilo, da so tudi v drugih vagonih opazili to nenavadnost v podeželski noči, kajti glasnost je pojenjala in slišati je bilo le posamezna vprašanja. Kaj? Zakaj? Kdo se je s tem ukvarjal? Čemu je to potrebno? Da se ni hotelo nemara pokazati nočnemu letalu smer železniške proge? Ja, dajte no, fantje! Pomlad je in kmetje požigajo natrebljeni plevel in nagrabljeno
dračje! Toda, čemu so jih razporedili vzporedno s progo in v tako enakomerno določeni razdalji?
Le kdo bo listje grabil
in kdo bo praprot žel ...
Ali čujete, fantje? Cujemo, kaj ne! Toda računati moramo tudi s peto kolono.
Prav res, peta kolona! Ta je bila še kolikor toliko znana. Vedelo se je za filogermanske kulturbundovce, ki so delovali podtalno, odkar se je Nemčija tako nakva-sila, pa tudi neprikrito, in čimbolj je Hitlerju rasel greben, tem bolj je njim raslo perje. Toda njihov teren je bila bolj Štajerska pa Kočevska seveda, vtem ko se po Kranjskem še niso tako razpasli. Navsezadnje za tiste opozorilne ognje niso bile potrebne skupine, temveč le nekaj gibčnih in niti ne pogumnih posameznikov, potem ko jim v Sloveniji tako in tako ni nihče kratil njihovega nacističnega razpoloženja. Se dosti manj pa se je govorilo o ustaštvu. Njihovo gibanje je zaživelo onstran Kolpe in ni imelo s Slovenijo in Slovenci nič skupnega. Nihče bi torej ne mogel pomisliti in še manj verjeti, da je to njihovo delo, kajti imeli so hudičevih skrbi z organiziranjem oblasti in ustanavljanjem tako imenovane neodvisne države Hrvatske. Sicer pa tiste trenutke še nihče od nas ne samo, da ni mogel vedeti, temveč niti slutiti, kaj se je dogajalo v Zagrebu. Nihče, razen tistih treh oficirjev ...
Vlak se je znova ustavil. Na obeh straneh vagonov so se nabiraie skupine vseh tistih, ki so poskakali na tla, pozvedovali, ugibali in napenjali oči in ušesa. Noč ni bila najbolj temna, toda naj se je človek še tako trudil, ni mogel zaznati drugega, razen tistih kupčkov žerjavice nad progo. Tudi slišati ni bilo nič. Tedaj se je vendar prikazal eden izmed oficirjev in nestrpno širil ukaz od skupine do skupine: v vagone in takoj. Ker pa je govoril pritišano in kazal precejšnjo vznemirjenost, smo zaslutili. da se začeniaio nevšečnosti in smo hoteli tudi mi o tem kai zvedeti. Zasuli smo ga z zaskrbljenimi vprašanji. vendar ni oovedal kaj več, ni dajal ne odgovorov ne nniasnil. temveč j c samo odrezavo ugotavljal, da je tak ukaz. Takoj zatem na se je skozi vse vagone razširila novica, da so Hrvatje Nemcem odprli vrata, in da so ti
že v Zagrebu. Potemtakem bi tisti ognji ob progi le mogli imeti nekakšne hudičevske namene, vendar ne da bi služili Nemcem, temveč Italijanom, ja kajpak njim, ki so skozi dolga leta negovali in dresirali bodočega jugoslovanskega Quislinga. Toda kje so bili Italijani! Njim se na krvave manifestacije nikdar preveč ne mudi, pa so raje počakali na slovensko delegacijo, da je prišla ponje v Logatec, vtem ko so nemške patrulje že drvele skozi Belo krajino.
Bili smo torej na Kolpi. Pred mostom čez Kolpo, ko smo zvedeli, da so Nemci pohodili jugoslovansko vojsko in vdrli na Hrvaško. Nas je bilo eno samo prostovoljstvo in junaštvo in bahaštvo, pa bi morali zdaj udariti z boka, da bi Nemcem pokvarili veselje do razsajanja po Evropi, razpadlim vojskam pa dokazati, kako se je treba lasati, če je prizadeta domovina. Nekaj takega ustenja bi se nemara celo uresničilo, kajti med nami ni manjkalo kričačev in razparačev, ki so se že doma in kar na lastno pest lotevali črnih srajc in bi se torej v organiziranem tepežu še bolj obnesli. Saj smo se s Kosom in Oparo in Škerjancem in še kom spotoma zaleteli v neko žandar-merijsko postajo in zahtevali orožje. Toda starešina te postaje je bil umirjen in izkušen možakar in je uredil tako, da smo s potolaženo ihto hiteli drugam, da bi prišli do kakšnega smodnika. Pa nič! Kam boš torej šel z golimi rokami in v civilni obleki in brez vojaškega opas-nega jermenja, di bi zadenj obesil priročni kanon in čutaro žgane pijače!
Vlak je zasopihal v noč in se s polno paro umikal proti Metliki. Kasneje se je govorilo, naj bi bil major Turk, ki je načeloval prostovoljski legiji, z revolverjem prisilil strojevodjo, da je izpeljal manever. Baje zato, ker se je upiral. Morda je hotel nadaljevati vožnjo, da bi se ne izneveril svoji službeni dolžnosti in ni imel nič skupnega z ustaši in ustaštvom, kakor so domnevali nekateri. Vsekakor se je dal prepričati, verjetno bolj tistemu pihalniku kakor majorju, in voljno premaknil nekaj ubogljivih vzvodov, ki menjajo smer in hitrost vožnje. Tako smo ritensko odsopihali od koder nas je prineslo in se znašli na samotni progi nekje med Gradacem in Metliko, sredi noči in v popolni tišini ...
Naročeno je bilo, da se je treba razkropiti in si pomagati kakor ob brodolomu — vojska je v razsulu!
Vlak prostovoljcev pred nami, povečini študentov, so v Zagrebu pričakali ustaši. Kako se jim je godilo in kaj so doživeli ni bilo ne slišati ne brati. Bilo bi koristno za zgodovino in v olajšanje negotovosti, če bi se morebitni pričevalec oglasil.
V tej vrinjeni epizodi sicer ni najti omembe vrednega preroškega zrna, ker se mi je napoved zmaličila čisto po svoje in se nekako razpolovila, pa se zato nisem hotel že takoj spočetka pretirano hvalisati. Resnica je pa, da sem ob tistem žalostnem gremo, oj zdaj gremo zagotavljal dragim in drugim, ki so hlipali na kolodvoru, da se vrnemo v dveh, treh tednih. Gremo, potolčemo dušmanina in se vrnemo, v elegantnem filmskem in Cezarjevem slogu: veni, vidi, vici, pol stoletja približno pred našim štetjem.
S tistega junaškega prostovoljskega pohoda proti sovražniku sem se vrnil sicer brez odlikovanj, vendar še ves razgret in razvnet, da bi se zaletel v kateregakoli potencialnega nasprotnika, pa naj bi bil kdorkoli, ko me je ustavil R. P.: Bi šli v upor proti okupatorju Ja, bog vas je dal, kaj le sprašujete! Saj sem se pravkar vrnil z jalove belokranjske fronte!
Torej si pripravite nahrbtnik in kaj za pod zob!
Na tega moža kratkih in odrezavih besed sem gledal še vedno s precejšnjim spoštovanjem, čeprav ni nosil več uniforme majorja jugoslovanske vojske. Namignil mi je, da se bo treba verjetno odpraviti v bosanske gore, kaj več pa mi ni vedel povedati, kasneje pa ni več utegnil, ker so Italijani (Slovenci smo jim skozi stoletja pravili Taljani, dokler se niso vmešali naši jezikoslovci in nam pričeli samovoljno umetničiti že ustaljeno pisavo in izgovarjavo po lastnem kriteriju in okusu. Rusi jim pravijo še vedno Taljanci, Sibirci pa, celo Kikiriki, ker dotlej še niso bili naleteli na sovražnega soldata, okite-nega s kurjim perjem, kakor se jim je pripetilo leta 1941 tamle ob tihem, mrzlem Donu ...) polovili skoraj vse bivše jugoslovanske oficirje in jih internirali kot vojne ujetnike. Kdo je kaj izdal in sprožil pobudo za pogon nanje je ogorek, ki si ga nihče ne upa podržati v roki.
Sicer napeto in neprijateljsko, vendar kolikor toliko strpno sožitje s Taljani v tako imenovani Ljubljanski pokrajini je trajalo skozi celo poletje vse tja do jeseni, dokler se niso prikazali po zidovih triglavski grafiti s črkovno spremljavo OF. Tista »fronta« ob osvobodilnem klicu tako meni kakor še marsikomu ni bila ravno po-všeči, toda prepričeval sem se, da fantje, ki so se tega lotili, niso poprečni vsakdanježi, med katere sem se prišteval, in da že vedo, kaj delajo. (Kasneje, ko jim je šlo za nohte, in so sami uvideli, da nam puerilne sposojenke iz marksistične dialektike niso potrebne in še manj spodbudne, so marsikatero geslo in rečenico in kratico podomačili ter približali želji in hotenju naroda, ko pa so se z vso zanesljivostjo oprijeli oblasti, so nas prepletli z mrežo tujk in začetnic, med katerimi se niti sami niso znašli. In še toliko manj mi vsakdanježi.)
OF potemtakem! Vrgli smo se na delo, nesebično pobrateni kakor na dan vstaje proti paktu, širili udarna gesla, se vzajemno spodbujali in zbirali in nabirali vse, kar bi pripomoglo k rasti in krepitvi te skupnosti, te enotnosti, tega vsenarodnega punta, od fickov do nrostovolj-cev, dokler ni partija oznanila Slovencem, da je osvobodilno gibanje poslej krepko v njenih rokah in samo v njenih. Živel Stalin, torej, in času primerni emblemi in mimika in melodije ...
Vest o tem je marsikomu vzela sapo. In kaj ne, pri streli goreči, če se pomisli, da je komaj dobršna pest materialistov čez noč zavladala podeželsko romantični slovenski zemlji, in to kljub njeni dolgoletni alternativni klerikalno-liberalni politični navezi. Toda stvarnosti res ni bilo mogoče predrugačiti ne olepšati ne omiliti. Čeprav pod okupacijo in čeprav še vedno iz ilegale, se ie Partija kakor sova zlovešče oglašala iz hoste in kakor srobot utesnila slovensko skupnost v prisilo in dogmatsko retoriko. Najbolj nasilno je zamajala prižnice in zakristije, okoli katerih se je zbirala večina slovenskih ljudi, in ne dosti manj je seveda preplašila tistih nekaj gruntarjev in tistih nekaj petičnikov, potem ko se, navsezadnje, do gruntarstva ali petičništva le ne dokoplieš kar čez noč in kar z nekakšno vetrniaško revolucijo. Ah ia, mi ubogi, mlahavi Slovenci! Kakor da bi ga bili mi križali: popij to strupa čašo ali snej to vrelo kašo! Vmes-
nih vrat ni bilo ne za gruntarje ne za petičnike ne za druge slovenske razmišljajoče glave. In tako smo šli in zagazili v slovensko negotovost.
Partija, ki se je že 42. leta poistovetila s sveto trojico, se je iz gorečega grma namesto boga očeta oglasila z bradatim Karlom Marxom. In ustvarjena je bila bela garda, kamor so kremeljski opričniki zmetali vse, kar ni bilo rdečega, kakor so v preteklosti vatikanski glasniki usmerili v predpekel vse, kar ni bilo rimskokatoliškega.
Mene je nepričakovanost, ki se je oglasila iz rdečega grma, potipala na čisto drugačen način, kakor denimo ljubljanskega škofa ali uglednega slovenskega petičnika. Prevzvišeni se je upravičeno zbal antipodnega ideološkega strašila, zemljak za posest, denarnik pa za svoje nagomilene peneze. He-he, tako je pač s to družbeno piramido, čim više se povzpneš, tem globlje, in tako dalje! Jaz pa sem bil pri tleh, in torej nisem imel kam pasti, v odnosu do cvenka sem bil berač, in še na slabšem, ker sem bil prestrahopeten, da bi prosjačil. Od troedine partije bi si bil mogel potemtakem marsikaj obetati; če že ne popolne sreče na tem svetu, vsekakor odpravo lačnosti in počlovečenje prekletega proletarskega statusa. Poleg tega bi se bil lahko naslonil na prijateljstvo poštenih, požrtvovalnih, prekaljenih in pretrpljenih predvojnih komunistov in španskih borcev Krajnerjev in Sedmakov in Sulčičev in Kuretov in Špacapanov in Čermeljev in ... Pogovori z njimi so bili res tovariški, res prijateljski, bratski bi rekel, dokler jih nisi speljal na komunistični teren. Poslej se je besedovanje resda zmaličilo v brezkompromisni dialog z gramofonsko ploščo, toda na njihovo plemenito možatost si se lahko še naprej zanašal, dokler ... Dokler moji ubogi prepričane! niso spoznali, za kakšno razočaranje so se potegovali in trpeli.
O partijskem sporočilu iz rdečega grma sem lahko razpravljal samo še s Cirilom in Škotom, ker so me celo sorodniki nekako izobčili, potem ko sem napovedal, da se bo tudi po končani vojni nesvoboda nadaljevala. In ker je z butcem (in ne z mutcem, kakor se komu najče-šče zapiše, ker razpolaga gluhec drugače z vso psihofizično aparaturo normalnosti), torej z butcem ponajvečkrat nemogoče smiselno razpravljati, sem jim tu in tam
prebral kak odstavek iz revije Življenje in svet.
Nič! Propaganda! Osvobodilna fronta je vse nekaj drugega. Komunistična partija je deblo, iz katerega raste koalicija!
Boste že občutili tisto deblo!
Poleg tega smo v vojni. Ali imaš ti pod pazduho kaj boljšega?
Kajpadane!
Torej?
Mi vsi, oni in jaz, ki sem se ustil z napovedmi, potemtakem nismo imeli ustreznega vmesnega izhoda in ne drugačne izbire kakor vrat v zanko ali kol v danko. Mar naj bi šli z Lahi?
Dajte no, saj nismo otroci!
Z Nemci? ...
Ne laške ne švabske oblasti nismo priznavali in bili smo prepričani, da jih bo nekaj kletvic, ki smo jim jih navrgli, konec koncev, le zadelo. V njihov poraz nismo nikdar podvomili in smo zato šli skozi gozdove in ječe in taborišča in pristali v svobodi karizmatične trojice Marxa in Lenina in Stalina ... In to po sedemdesetletnih izkušnjah sovjetske vsesplošne jalovosti!
Toliko let je partija vihtela srp in kladivo v konkurenci s krščanskim križem, dokler se ji spričo vsesplošnega upornega fermentiran) a v satelitskih deželah ni pošteno zanohtalo. Dotlej vsevedna, vsemogočna in povsod pričujoča (prislovi in pridevniki vzeti iz svetega pisma) je začela končno razmišljati po človeško, bi se reklo nekoliko bolj po domače, in sicer: v te naše marksistično - leninistično - kardeljevske podogmatene eksperimente, ki naj bi osrečili človeštvo, tako in tako nobeden več ne verjame, in še posebej potem, ko se je sfižil celo naj plemenitejši nauk v zgodovini človeštva, da naj bi namreč sosed ljubil svojega bližnjega kakor samega sebe. In kdo se je podenj podpisal? Sam Jošua iz Jerša-lajma, ki menda ni bil nihče drug kakor sin božji!
Le komu ne bi pošla sapa ob takšnih spoznanjih!
Tako so se torej matična partija in z njo vse zveste podružnice znašle na prekletem alternativnem razpotju. Čas jim je za opredelitev nametal nekaj letnic, in prav okoli tehle datumov bi se moglo kaj zgodovinskega spreleteti.
Bral sem in se ob dolgoletnih izkušnjah tudi sam prepričal, da so levičarji inteligentnejši, intelektualno sposobnejši in spretnejši pri vsakem delu in opravilu, ker jim motoričnost leve polovice telesa spodbuja dejavnost desne polovice možganov, ki pri izrazitih desničarjih sicer podremava. Z vsiljeno prilagodljivostjo in privilegiranostjo desnice v vsakdanjem življenju lahko torej levičar do popolnosti usposablja vsebino svoje lobanje, in uspešnost mu je že vnaprej zagotovljena. Ob takšnem branju in takšnem spoznanju mi je bilo resnično žal za zgubljeno prednost, ker sem — anatomsko vzeto izrazit desničar in jemljem levico v mar le kot priložnostno pomagalo, kjer sta nujno potrebni obe roki. Drugače si z levico kot samostojnim orodjem ne morem kaj prida pomagati, razen pri manipuliranju s standardnim gum-bovjem okoli tiste želodarske moške posebnosti. Ne dosti, potemtakem, ne dosti!
V zvezi s takšnim branjem začne človek nehote razmišljati, kaj vse bi se moglo doseči, v prenešenem smislu seveda, s precepitvijo teh obojeročnih zmogljivosti človeškega organizma na dejavnost vsakdanjosti, pa sem kmalu ugotovil, da si je ta domislek že pred leti prisvojila komunistična partija Italije. In ne dolgo zatem tudi slovenska. Ki se ji je, tej naši, takoj zazdelo, da bi ne bilo napačno vtakniti še eno železo v ogenj, pa je šla in se kar čez noč prikazala z dvema političnima obrazoma, ki se jima že dokaj časa sramežljivo prilagaja. Ker pa se zaradi nestrpnosti perestrojke bržčas ni utegnila poglabljati v zamotanost ambivalentnosti, jo je pričakala za vogalom strankarska skaza in ji zakuhala podobno zmes in znes, kakor nedolgo tega tisti razdiralni virus, ki se je vtihotapil v svetovno lcompjutersko škrinčevje.
Lahko se reče, da zamisel navsezadnje niti ni bila tako nespametna: z enim obrazom obrnjenim na vzhod in z drugim na zahod bi mogla partija z vsemi čuti in srcem sočasno vsrkavati najkoristnejše dosežke tega in onega sveta, ali brez onegavljenja povedano, levice in desnice. Če pa se človek nekoliko natančneje razgleda po tistih psihoanalitičnih zavozlanostih, se presenečeno seznani z nekakšno legastenijsko prikaznijo, ki ni nič drugega kakor nezaželen tujek, vrinjen v hiodinamično možgansko urejenost. Če je res, seveda! Vsekakor po-
vzroča levičarju lahko zelo neprijetno duševno opotekanje: v hipu mu namreč poistoveti belo in črno, levo in desno, dobro in zlo, ker ima pač dve levici, ali če hočemo, dve desnici, ali s primerom povedano, nekako ne loči črke b od črke d, obe sta mu ne samo enaki, temveč eno in isto, čeprav sta s trebuhoma odločno obrnjeni vsaka v svojo smer, d na levo torej in b na desno.
Nič spodbudnega potemtakem, nič razveseljivega, ker bi mogel tak malič speljati ne le partijo, kakršne smo vajeni, temveč tudi najsposobnejše in najbolj dobronamerne stranke v anarhično kataklizmo.
Eh, ja, Slovenija, ta naša prevzetna dežela!
Njene zatrte in zavrte deželane že nekaj časa trese retorično-glasna politična mrzlica, ki bi zanesljivo napolnila kraško brezno s pleonastičnim floskulanjem, če bi to šlo skozi presojo našega domiselnega pripovednika in razsodnika Frana Milčinskega. V eni izmed njegovih pravljic se je napolnil mernik, vendar z dokaj bolj zabavnim besedovanjem, kakor so tista, ki jih spočenjajo okrogle mize. Toda, kaj je polovnik v primerjavi s kra-škim breznom! Nič takega, navsezadnje! Pritegnemo še nekaj strank in poudarimo kosovsko bolečino ... dokler si Kosova tamle v Istri sami ne pridelamo!
Ja, kdo pa smo pravzaprav, mi Slovenci!
Mi smo najbolj na zahod potisnjeni Slovani, nemara niti ne Slovani, temveč vikinškega porekla, kakor domneva Fr. J. v knjigi Skandinavski izvor Slovencev, ali Veneti ali pa celo predhodniki Etruskov iz šestega-pete-ga stoletja pred Kristusom, če že nismo posredni nasledniki in nosilci mezopotamske kulture. Vsekakor spadamo v srednjo Evropo, prav tja, skupaj z Avstrijci, s katerimi smo preživeli srečna stoletja, vrtamo z njimi že nekaj predorov skozi Karavanke, da si bomo čim bližji, se vneto prilagajamo nemščini na vseh področjih, tako da za silo že beremo in se pomenkujemo v tem jeziku in nam je zato iskreno žal za ponesrečeno sodbo pred kratkim umrlega avstrijskega pisatelja Thomasa Bernharda, ki govori o skoraj sedmih milijonih slaboumnih Avstrijcev, ker se čutimo ob tem nepremišljenem očitku tudi sami prizadeti. Da pa je Avstrija, kakor piše Bernhard, ena sama greznica, kjer moraš biti katolik ali nacist, si-
cer te nikakor ne trpijo, o tem naj presojajo drugi. V tej naši od bogov posvečeni in od narave pozlačeni kletki imamo še vse drugačno bratovščino: pravcato sejmišče bolha in babilonstva od jezikovnih, verskih, popevkarskih in pornografarskih zagnancev, do strankarskih predikantov in metafizikalnih eksperimentatorjev. Vendar se avstrijska branjarija nad tem ne spotika. Od Beljaka do Celovca in Gradca smo vedno dobrodošli z ljubkovalnim vindišerskim vzdevkom in nas nikakor ne more spraviti iz ravnotežja srbska zavist, ki nas spričo vsega tega uvršča med jodlarje.
Ja, kaj pa drugega, in naj Srbi le zahvalijo svojega ortodoksnega Boga, da niso jodlarji v tej Sfrj večinski narod!
Vsi v en glas potemtakem: demokracija, demokracija!
Če pa se bo ona po volitvah predstavila kot sad črevesnega razmišljanja brez sodelovanja možganov, nam bodo že drugi ploščo obrnili...

Fantastično je in prav zares ne razumem tistih intelektualcev, ki nadaljujejo z odklanjanjem koncepta naroda, ne da bi razumeli njegov pomen ... Preprosti odklon koncepta naroda je zmota, ker z odpravo naroda tvegamo, da se odrečemo tudi pravni državi.«
Ralf Dahrendorf Espresso, 18.3.1990
MARKO DVORAK
PABERKI IZPRED ČETRT STOLETJA
Pričujoči odlomki so vzeti iz diplomske naloge z naslovom Poizkus orisa križarskega gibanja, ki jo je Marko Dvorak zagovarjal pri prof. Francu Zadravcu v študijskem letu 1966-67 na ljubljanski slavistiki. In marsikomu se bodo misli, ki jih avtor niza v tem kratkem izboru, zdele nekako samoumevne, vendar je potrebno poudariti, da je bil čas, ko so bile napisane, vse prej kot dovzeten za njihovo uveljavljanje. Zato torej, da retrospektivno potrdimo Dvorakovo resnico, objavljamo del cvetobera, ki hkrati dokazuje, kako pomembni učitelji so sestavljali visoko etično šolo (Kocbek, France Vodnik, Stanko Gogala, Anton Trstenjak itd.), v kateri se je avtor izpopolnil.
Izpoved mojo čujte: Jaz svobodi
iz srca vdan sem---------mirno poslušajte!
V politiki poštenje mene vodi;
temo sovražim---------kamen pobirajte!
za mir gorim in spravo med narodi,
Slovenec liberalen sem---------metajte!
(Tercinski del 41. soneta Stritarjevih Dunajskih sonetov)
*
Ne svetovni nazor, temveč tisto, kar ljudje počenjajo, to je lahko napredno ali nazadnjaško, in samo glede na to lahko delimo ljudi na naprednjake in nazadnjake. Kajti vsak svetovni nazor je pod vplivom časa, dobe, prav tako tudi vsaka religija. V racionalizmu je bila tudi religija racionalistična; v dobi, ko se je poudarjala
esenca pred eksistenco, je težnja po »bistvenosti« zajela vse svetovne nazore, tako religiozne kot nereligiozne; dandanes je religija pod prav takšnim vplivom eksistencializma kot npr. marksizem itd. itd. Svetovni nazor torej nikomur nikakor ne preprečuje, da bi bil sodoben, prav tako pa tudi določeni svetovni nazor ni pogoj, da bi bil človek sodoben ali napreden.
-K
Neposredni povzročitelj vsega človekovega delovanja v konkretni stvarnosti je njegov konkretni odnos do te stvarnosti, torej njegov življenjski nazor, ki je v tesni zvezi z njegovimi človeškimi lastnostmi. Sodimo torej človekove lastnosti, njegovo dobroto in nemoralnost, njegovo častihlepje in brezbrižnost, njegovo marljivost in lenobo, njegovo sebičnost in človečnost, sodimo torej te lastnosti in človekov napredni ali nenapredni življenjski nazor, ne sodimo pa človekovega svetovnega nazora.
*
Resnica pa je in ostane, da se dvoedinost človekovega človečanskega ideala in smisla ter cilja njegovega življenjskega prizadevanja srečni dobri človek ne sme nikoli razbijati. Človekova sreča je usodno, dialektično povezana z njegovo dobroto. Pravi in edini smisel človekove dobrote je v sreči, pravi in edini smisel njegove sreče je v dobroti. Človekova sreča je pot do njegove dobrote, dobrota pot do njegove sreče. Dobri in srečni človek, vsak in vsi skupaj, jutri in že danes, ta hip, to je ideal vseh poštenih in naprednih teženj vsega človeštva v vseh časih. Ne samo relativno dobri in relativno srečni človek, temveč dobri in srečni človek. Vsakdo po svoje in vendar vsi kot eden v tem, da ni sreče, če nismo srečni vsi, in da je dobrota sreča vsakega posameznika in vseh skupaj. Kajti ne drži, da vsakršen cilj posvečuje vsakršno sredstvo in da potemtakem »žrtve pač morajo biti«. Vsak človek je pomemben prav toliko kot vse človeštvo, zato je tudi sreča vsakega posameznika odvisna od dobrote vseh skupaj in sreča celote od dobrote posameznika. Srečni dobri človek — ta cilj po-
svečuje sredstvo, ki je srečni dobri človek. Ključ do tega sredstva pa leži v vseh nas in v vsakomer izmed nas: naučimo se biti resnično dobri in resnično srečni.
*
V prvi vrsti pa se moramo vselej in povsod zavedati pietete, ki smo jo dolžni vsakemu človeškemu delu, ki si je resno in z dobrimi nameni prizadevalo pomagati človeštvu, rešiti kak položaj ali podobno. Ob tem seveda v prvi vrsti odpade vsakršna apriornost. Vzporedno z njo pa tudi nestrpnost. Zavedati se moramo, da je vsako človeško delo, ki se po svojih močeh in z neko ljubeznijo trudi pomagati človeštvu, ga povzdigniti k napredku in mu kakorkoli izboljšati življenje, da je vsako tako delo tisti čudoviti življenjski sok, ki človeštvo ohranja in ga pomlajuje. Zato mora tudi naše delo — delo zgodovinarjev in/ali kritikov — voditi ljubezen in spoštovanje, ne pa prezir in sovraštvo.
Ne iščimo v delih drugih ljudi, pa čeprav so naši miselni nasprotniki, samo šibkih točk, samo slabih strani, ampak preštudirajmo ta dela, ocenimo objektivno njihovo vrednost, upoštevajmo vse momente, ki so z njimi v zvezi. Ne pripisujmo delu nikogar apriori zlonamernosti, zato ker se v kakšnih stvareh morda ne strinja z našim mišljenjem. Kaj je nujno, da imamo samo mi prav?! In četudi se naš »nasprotnik« po našem mnenju moti — je mar nujno, da se moti nalašč, zato da bi škodoval, da bi namerno delal zlo? Ali ni bilo mogoče tudi njegovo delo porojeno iz iste mladostne delovne vneme, iz istega hotenja narediti nekaj pravilnega, dobrega, koristnega in poštenega kakor naše? Ali ga mar ne preveva isti sveti ogenj ustvarjalne zavesti in ljubezni do resnice, kakor preveva naše delo? Zakaj potem delati krivico, čemu gasiti ta sveti ogenj, pa čeprav pri našem dozdevnem nasprotniku?! Bo mar zategadelj »naša« resnica kaj bolj resnična? Ali bo morebiti naša ustvarjalna zavest s tem kaj bolj sveta in svetlejša? In naše za-služenje, ali bo mar zaradi tega res toliko večje?
Na fronti človečnosti in v areni kulture smo si vsi zavezniki. Vsi se bojujemo v isti črti za naše skupne
ideale, vsi smo pahnjeni pred isto krdelo krvoločnih levov ... Se bomo mar — gladiatorji — sebi v sramoto in vesoljni kruha siti in iger željni drhali v veselje poklali med seboj?!
*
Pri sociološki analizi slovenskega življenja ne smemo mehanično privzemati tujih izsledkov, ker veljajo ti le za tuje razmere, ampak moramo na podlagi našega, konkretnega položaja izdelati lastna merila, opraviti z njimi lastne analize in na podlagi teh analiz lastne ocene.
S
Vsa področja človekovega življenja, vse panoge njegovega uveljavljanja so tesno povezane med seboj in imajo vse isti skupni cilj: srečo in dobroto človeka in človeštva. Pogoj za ta cilj pa je človekova svobodnost in svobodna podreditev zakonom narave, družbe in zgodovine. Vendar ta podreditev pri človeku, ki je ekstatično in ustvarjalno bitje, nikakor ne more in ne sme biti pasivna. Človek je dolžan, da se aktivno spoprime s temi zakoni, jih spozna, celostno doume in deluje v skladu s to celostnostjo. Vendar samo v skladu z njo! Družba, ki se je v svojem razvoju odtujila celostnim zakonom svoje lastne narave, družba, ki je postopoma okostenela in pričela pozabljati na smoter in razlog obstoja svojih takih ali drugačnih oblik in tvorb ali ki obstoj teh in takih tvorb in oblik ohranjuje zgolj zaradi egoističnih interesov svoje vladajoče plasti — taka družba je reakcionarna, ker zatira razmah celostnih interesov, sama v sebi nesvobodna, ker svojo zastarelo obliko vsiljuje novi vsebini ter s tem zavira tudi rast vsebine, in samomorilska, ker zadržuje sama svoj lastni razvoj.
*
Vsa življenjska področja so v najtesnejšem medsebojnem dialektičnem sozvočju, vse človeško življenje je celota avtonomnih panog, ki imajo vsaka svoje lastne zakone razvoja, ki pa so vendarle med seboj v najtes-
nejši vzročno-posledični zvezi, saj vse izhajajo iz človeka in delujejo zanj.
Dialektična povezanost življenjskih panog, ki so vse centralizirane v etično-religiozni sferi, je najboljše zagotovilo, da se nobeno življenjsko področje ne bo dvignilo nad drugo, da nobeno področje ne bo drugo preraslo, zavladalo nad njim ali ga celo povsem izrinilo.
#
Politika ni od življenja odmaknjen diplomatski formalizem ali pa, po drugi strani, taktično sredstvo za dosego zgolj lastnih koristi. Politika je pojem, ki vsebuje specifičnost človeškega množinskega delovanja v družbi za dosego duhovne in materialne blaginje skupnosti in s tem tudi vsakega posameznega njenega člena. Kakor terja družina, prijateljska zveza itd. neko specifičnost ravnanja, ki pa ne temelji na taki ali drugačni taktiki, diplomaciji in neiskrenosti, tako mora tudi v politiki prevladati politična akcija nad diplomatsko taktiko, odkritosrčna dejavnost nad zaplotniškim rovarjenjem.
*
Dvoje stvari je potrebnih na vseh življenjskih področjih: negacija okostenelega formalizma in iskrena želja po prebuditvi slehernega posameznika v zavest o lastni pravici in dolžnosti, da postane aktiven souprav-Ijavec, sooblikovalec družbe in njenih tvorb. To pa je že tista višja družbena zavest, ki je daleč od pasivizma, ki ga vladajoči »aktivisti« navadno radi očitajo vsem tistim, ki jih ne morejo spraviti v svoj predal. Ne slepa pokorščina družbenim formacijam, temveč zavest o smotrnosti teh formacij in hkrati zavest o pravici in dolžnosti pri doseganju konkretnih političnih ciljev ter zavest o odgovornosti vsakogar za uspeh ali neuspeh — to je (naj bi bilo) vodilo našega družbenopolitičnega delovanja.
%
Največja tiranija nad samostojnostjo posameznikove presoje je nesamostojno politikantsko časopisje, ki spri-
čo vseh mogočih ideološlco-političnih interesov svojih strankarskih mentorjev in mecenov povečini pozablja na resnico, jo izkrivlja in kroji »po svoje« ter se tako oddaljuje svojemu primarnemu smotru.
*
Nesvobodnost in nesamostojnost mišljenja je glavni krivec nenačelne, pasivne in neodločne, suženjske in egoistično profitarske politične miselnosti. V nesvobodnosti in nesamostojnosti, ki je posledica naše zgodovine in plod sočasnega ideološkopolitičnega nasilja, tiči glavni vzrok tudi za mehaničnost našega mišljenja in javnega življenja, mehaničnost, ki se najbolj izrazito izkazuje v zagrizeni strankarski razcepljenosti in črno-belem ideološkopolitičnem ocenjevanju človeka, njegovega dela in življenja.
Kapitalistični odnos do človeka in njegovega dela je do skrajnosti razvil in izpeljal delitev dela, tako da je človeku-delavcu odrekel vsako samostojnost, vsakršno sodelovanje z lastno mislijo in vsakršno ustvarjalno pobudo. Človek je postal stroj ali del stroja, ki dela, kamor je postavljen, in dela le zato, da se fizično ohranjuje pri življenju.
*
Narod je objektivni faktum, na katerega mora politik, zgodovinar in sociolog računati tudi v primeru, če v njem, v tem narodu, še ne ali pa nič več ne obstaja narodna zavest. Narod je namreč objektivom, ki biva tudi zunaj naše zavesti in neodvisno od nje.
Slovenski narod se ni pojavil šele leta 1848, kakor hočejo učiti nekateri naši današnji »sociologi«, ampak je obstajal že mnogo stoletij prej, kakor pa se je porodila naša, slovenska narodna zavest. In tudi naša narodna zavest se ni pojavila šele v tem meščanskorevolucijskem letu, ampak je močno občutna že v delih naših protestantovskih piscev. Mnenje, da je »narod produkt meščanske miselnosti«, je popolnoma zgrešeno in v no-
benem pogledu ne ustreza resnici. Seveda pa tako mnenje upravičuje stalinistično nacionalno politiko in je kaj prikladno za nacionalno zatiranje vsakršne vrste. Marksist, ki trdi, da je narod afirmirala šele meščanska družbena ureditev, je idealist skrajne smeri, ker krivenči resnico, in ekstremni subjektivist, ker ne priznava, da lahko obstaja kaj tudi zunaj človekove (njegove lastne) zavesti. Meščanska družbena ureditev je s svojo zmago afirmirala meščansko pojmovanje naroda in narodnosti, se pravi meščansko narodno zavest, to pa vendarle še nikakor ne more pomeniti, da narodi niso obstajali že davno pred to afirmacijo. In s »propadom« meščanske družbene ureditve pomen naroda in narodnosti nikakor ni izgubil vrednosti, pa čeprav se nekaterim »modernim sociologom« hoče zdeti drugače. Družbena ureditev z vsemi svojimi odnosi in tvorbami v nobenem pogledu ne bi smela zadevati naroda in njegovega obstoja, zavedati bi se morala, da je narod preživel že mnoge družbene spremembe in da mnoge še bo.
*
»Drugi najmočnejši vpliv na oblikovanje slovenske nacionalne substance izhaja iz prvega. Industrijsko revolucijo so slovenski izseljenci omogočali drugod. Pomembno je, da se izseljevanje nadaljuje ... začasno zaposleni delavci v tujini so napravili prostor južnim priseljencem. Vzrok temu je zgrešena težka industrijska koncepcija razvoja Slovenije, ki je zavrla rast organske strukture gospodarstva, povzročila nadaljnje izseljevanje in priseljevanje ter s tem spreminjanje etnično-lculturne podobe Slovenije.«
Ermin Kržičnik
Dom in svet, Zbornik IT.
ANTROPOLOŠKA PODOBA KOMUNISTOV
Julijsko sonce v celjskih ulicah. Sprehod skozi mestece je bežen odskok iz zdomstva. Triindvajset zdomskih let.
Ni znanih obrazov. Vse tuje. Je sploh kaj ostalo od rodne domačije naših dni? Ulice — spremenile so imena. Hiše, kaže se vztrajni zob časa. Entree v Gaberje
—	asfaltna smrdljiva ploščad, cerkev Svetega Maksimiljana je utesnjen otočič. Stare cerkvice Svetega Duha
—	ni je več. Povojni hazjajin Celja Franc Leskošek zvani »Luka« jo je podrl, zgodovinskim spomenikom pač ni bil dorasel.
Ime Celje - Celea - Cilli ... začuda, ostalo je. Kelti so bili naselju dali ime cel ali cill, pomenilo je bivališče-pribežališče in ime po vojni nikogar ni motilo. Torej še kar zmeraj naš takratni cel, leži ob Sa/vi/nji, ob keltski San, ob »močvirni vodi«. In ta naša brhka Sa-vi-nja še zmeraj prevzema vase Voglajno ... prav zares, Kelti so imeli prav, tale pritok Savinji je vog---keltski pomen za počasen---------------------------in je lain-pomeni poln-
keltska Voglaina je zares počasna polna vodna pot. Tamle pa, v obrobje se štuli predmestje Lava, keltsko znamenje deževja.
Tako pripoveduje Andreas GUBO jezikovno spočetje našega domačega mesteca. Potlej je zgodovinopisje vneslo Venete in Rimljane, čas je hitel prek Gradu Celjskih grofov, prek Kapucinskega samostana in Jožefinarjev, vse naokrog je bohotilo zelenje Spodnje Štajerske in so Savinjsko dolino okrasila hmeljišča.
Prebliski v preteklost, zataknejo se v predvojnih utrinkih. Slovenska prebujenost je trmasto utripala, čeprav je nad njo lebdela industrializacija in kraljevska
žandarmerija------hej! bilo je takrat snovi na pretek
za puntarsko psihografijo. Spodnja Štajerska se je vključevala v valovne dolžine mejišča med Balkanom in Evropo.
Sprehod po uličicah domačije sili spomine v saldo: realizacija v sedanjosti ni enačaj predvojnih idej, ona je moralno-socialna dekadenca poštenega človeškega stremljenja v nekakšno potuhnjeno prakso; je degeneracija humane zagnanosti v spolitizirano zaplot-ništvo prihuljene manipulacije nasilja.
Saldo — pravzaprav nič tipsko spodnještajersko-slo-venskega. Ves zatohli sedanji mehanizem se vgrajuje v svetovno krizo sistemov, katere dirigirajo institucionalizirani komunisti. Povsod po svetu, koder so se komunistične »partije« pretolkle ali prigoljufale ali bile uvožene na oblast, povsod trohnijo kulturne in materialne kategorije v neuporabni nič.
Sprehod po Celju izpisuje hočeš-nočeš kaligrafske podatke predvojnega skojevstva ... ne ne, nič partijsko zatohlega. Nasprotno! Naj se čuje že končno o podatkih, ki jih oblastniki in njihovi valpti-hlapci navadno uničujejo ... kajpada, uničujejo, da se ne bi ljudem, tej biološki zvrsti raznoraznih osebkov, od ravnodušnežev in kavarniških junakov pa tja do prisklednikov oblasti, posvetilo: glej glej, saj se je začelo že takrat, pred vojno, med »komunisti«; že takrat je umazanija antropološke izmaličenosti posedala med 1 judmi-lcomunisti ... glej glej, umazanija je že takrat napovedala partijsko apologetiko, ki bo nasilno razdejala svet in kulturo.
1.
Leta 1933-35-36. Bila so naporna. Industrializacija je klala slovenski živelj s potujčevalnimi objemi.
Diehlova tvornica, odmaknjena ob močvirnate travniške police v predmestju Gaberju, je nevsiljivo obratovala. Rodbina Diehl — dostojanstvena prijaznost. Z VValterjem Zorzinijem svq bila protežirana gosta v skladiščni lopi z odpadki lesa, izdelovala sva lutke za lutkarsko gledališče. Branko Diehl je prihajal s komentarji k igrivosti lutk, zveneli so kot vzpodbuda »starejšega brata«. Lutkarske podobe je znal prevesti v dobro in zlo med ljudmi, in dobro nazadnje vselej zmaguje ... Brankov prefinjeni, ozki obraz,
mirna zgovornost-------iz vsega je dihala člo-
veška domačnost. Odsevala je vse dobre želje tega sveta, vse od Diehlovega drevoreda v Gaberju tja do toge večnosti.
»Policaji so ga gnali, Branka Diehla, uklonjenega, zbitega v gruči ujetnikov ... vpili so, kraljevski gonjači, marš v Sremsko Mitrovico, ti robijaš-komunist« ... so pripovedovali očividci. Pripovedovali so nekako tako kot zgodbico o Kekcu in Bedancu.
Prvo osebno srečanje s komunizmom sc je spočelo ob predstavi nasilja kraljevske policije nad »komunistom Brankom«.
Komunizem je povzel človeško dobre poteze Branka. Lutkarske igre so se razvnele v komplote fantazije. Zle sile policije so prešle v lutko-zmaja ... pa je prišla dobra, bojevita vila in pognala zmaja v zakulisje odra ... Kako lepo, enostavno.
Gimnazijski sošolec Ludvik Petelinšek, bajtarski sin iz Vojnika pri Celju, je bil prekucuh-poet, viharil je v besedi uporno zoper zlo med ljudmi. Ko da se je učil pri Branku.
Profesor Mirko Bitenc, kleromilitant, je imel instinkt policaja. S komunisti ven iz gimnazije! In so Ludvika »komunista« vrgli iz šol.
Drugo, neposredno srečanje s komunizmom — — spet ob nasilju. Šolska oblast se je znesla nad bajtarjem Ludvikom.
V sokolski telovadnici je vladala disciplina mišične osebne kulture. Preskoki-vzgibi-zamahi na povelje, tek-plezanje, odbojka.
Boris Kranjc je bil odbojkaš in pol, s preudarnim zamahom nad žogo v zraku. Boris je bil preudaren tudi z zamahi v besedi ... Boris »komunist«. Osebna srečanja s takratnimi »komunisti« so postajala številna.
* * *
Letopisje 1937-38. Španska revolucija je zavdajala potresne sunke. Pod dimniki celjskih tovarn, pod knuto tujčevskega denarja so plahutali trzljaji socialne frustracije.
V Celju je vzniknila skojevska celica, sekretar je bil Dušan Finžgar. Sestanki — pod Levškim mostom ob Savinji — so zaudarjali »konspirativno«. Partijski komite, nevidni komandant je dostavljal sestanku zaupno čtivo: Četrto poglavje Zgodovine Vsezvezne Komunistične Partije Boljševikov, odlomek »Borba boljševikov proti trockizmu«.
Zaupno čtivo je ob spodnještajerski Savinji hlapelo hitreje od dimniškega smradu celjske cinkarne.
Marčni dnevi 1939 so prodorno udarili v evropske balustrade: zmaga fašizma v Španiji, nacistični Rajh je pogoltnil Češkoslovaško.
Na celjskih ulicah so se pojavile grupe hitlerjancev agresivne drže, v izzivalnih belih dokolenkah. V telovadnicah, v gimnaziji in v gaberski rudarski šoli ter v delavskem športnem društvu Olimp Gaberja je vzvalo-valo slovensko-protihitlerjansko vzdušje. V vrstah kmečke mladine Vojnika tudi.
Pojavili so se ljotičevi Zboraši. Začeli so z idejo jugoslovanske integracijske politike ... razkrinkani so bili kot ekspozitura hitlerjanstva, finansirana iz nacistične Nemčije preko Tehnične Unije v Zagrebu. Celjska Spodnještajerska se je polarizirala. Slovenska zavest in solidarnost sta oblikovali protinacistično-socialno gibanje ob vzvodih Skoja ter komunista Rudija Ključarja v gaberskem Olimpu in pa Ludvika-baj tar j a med kmečko mladino.
Večerne ulice so zabrnele v demonstracijah proti nacističnim petokolonašem, ki so prereščale v spopade s hitlerjanci in s kraljevsko policijo. V sokolski telovadnici spopadi z ljotičevci.
* << *
»Tukajšnji komunistični vodje iščejo kontakt s fa-šistom-zborašem Ljotičem. Predlagali so sestanek v Iškem Vintgarju ... pri Ljubljani«.
»In ...?«
»... nič. Ljotič je odklonil razgovore s komunističnimi voditelji«.
Odkod ta vest? ... buhnila je ko nespodoben glas črevesja pred spovednico.
Takšen poskus vlačuganja--------mar res?
Avgust-september 1939, pakt Hitler-Stalin! Ko strela z jasnega.
Potlej je znalo biti res, tisto o poskusu pajdašenja v Iškem Vintgarju ...
Partnerja zgodovinskega koruzništva Hitler in Stalin sta si medtem razdelila Poljsko. Vojna.
Skojevski sekretar Dušan je stvarno dojemal situacijo, kontakti s partijskim komitejem so postali službena redkost. Komite — plapolal je nekje odmaknjen od dejanskega slovensko-socialnega gibanja Celja in okolja, medtem ko je v gibanju zorelo v jasne cilje:
slovenska identiteta proti nacizmu in fašizmu,
odprava davkov,
odprava jetnišnic,
solidarnost vseh sodelujočih-------
človekoljubni pojmi so razgrevali borbeno zavzetost in se vse bolj istovetili s pojmom »komunizem«. Slo-vensko-socialno gibanje, ono je štelo sebe vsekakor za komunistično.
Vrste gibanja so dohajala razna mnenja in vesti:
—	boljševiki v Rusiji zverinsko pobijajo nasprotnike, umorili so Tuhačevslcega, pa Bu-harina in Rykowa,
—	boljševik Lenin je bil baje sifilitik, umrl je na progresivni paralizi,
Besedni drobiž. Odzvanjal je trpko. Kje so merila človekove zavzetosti? Kam se usmerjati, s »komunizmom«? ... ali gre pri omenjenem besedičenju za poulično retoriko, za natolcevanje?
V gibanju se je vse bolj kremenilo mnenje: leninski-stalinski boljševizem in komunistično gibanje nista identična. Bajtar Ludvik je formuliral mnenje kot protiutež paktu Hitler-Stalin.
(P. S.: povojni dokumenti so potrdili zverinsko naravo boljševizma. Glej SOLŽENICVNOV Ar-
hipel Gulag; glej Victor SERGE: Življenje in smrt Leva Trockega;
sifilitična bolezen Lenina je izhajala tudi iz osebnih razgovorov z Rusom doktorjem Vese-lovskym julija 1946 v omladinski ambulanti Rapatnica-Čehaje v Bosni;
SPIEGEL 16/1970 navaja: Lenin je umrl 21. januarja 1924, opravili so obdukcijsko analizo njegovih možganov na 31000 [enaintrideset tisoč] preparatih; ves material in izvidi so izginili. Tovrstna »eksekucija« dokazil je iz področja komunistične prakse nasploh poznana).
Skojevski kontakt, prišel je predstavnik pokrajinskega Partkomiteja. Komitejevec je igral poklicno pamet nad nebogljenim učenčkom, znesel se je nad govornim narečjem skojevcev: ne gre za nikakšno »komunistično gibanje«, temveč le za »levo krilo Sokola«, pa za »športnike Olimpa« in pa za »Društvo kmečkih fantov in deklet« in tako naprej. In nato direktive Partije: krepiti razredno borbo s kapitalističnimi izkoriščevalci. Tam, ob bregovih Savinje, je vse povedano izzvenevalo ko nepopravljiva pavlihovska prebrisanost.
Čas pa je drvel v pogubo. Grozljiva prevratnost človeške narave je bila na pohodu. Ljotičevci so uprizorili teroristični napad na pripadnika komunističnega gibanja, kloroformirali so ga in utapljali v Savinji. Slučajno mimoidoči so preprečili utopitev. Na Mrzlici je bila pokrajinska konferenca Skoja — brez celjskega Skoja —, konferenca je obsodila celjski Skoj kot »frakcionaški«.
Sledil je predlog iz vrst celjskega Skoja: sklicati sestanek predstavnikov gibanja, izpisati »komunistično« označbo vsebine gibanja, povabiti na sestanek partko-mitejevce in bivše robijače; Branka Diehla na primer, vrnil se je bil iz Sremske Mitroviče; povabiti tudi kandidate za člane Partije, Ludvika Petelinška in Rudija Ključarja.
Pojavil se je spet predstavnik — Partkomitejevec — partijski »nuncij«, razglasil je: med celjskimi skojevci so »frakcionaši«; Ludvik Petelinšek je policijski agent, druženje z njim kot tudi z »bivšimi komunisti« — na
primer z Brankom Diehlom — je nepartijsko in nedisciplinirano.
Stalinska posilstva baltiških ljudstev. Hitlerjevi pogromi nad severnoevropskim drobižem Dansko, Norveško. Poletna soparica 1940 — Hitler je opravil z govorniško Francijo. Kulise časa.
Bajtar Ludvik je težko preboleval obsodbo »policijski agent«. Ampak, dokazal bo, da je laž ... prepričal bo mamico Partijo, da je do njega krivična.
Odšel je v opekarno Ljubečna za delavca. »Med delavce, za Partijo«, je menil. Zvenelo je neznosno.
Par mesecev, vrnil se je. Delavci, ta napredni delavski razred ga je obravnaval svojevrstno: »... vemo, ti si komunist ... a mi smo za Hitlerja ...«. Prišla je policija, na ovadbo »komunist«, ga zaprla, pretepla, nato pognala v Bosno »na odsluženje vojaškega roka«. Sekretar Dušan je brskal med delavci opekarne za ovaduhi. In proletarski zaklad opekarne se je muzal, češ, išči ovaduhe tam pri vaših mojstrih.
* * *
Se enkrat pokrajinski Partkomite, prišel je z direktivo: od kraljevske vlade je treba izsiliti ustanovitev Društva prijateljev Sovjetske Zveze. V ta namen organizira Komunistična partija Slovenije akcijo pobiranja podpisov med občani z zahtevo za ustanovitev tega Društva. Torej skojevci — pot pod noge! Zbirajte podpise!
Razprave v gibanju: zbiranje podpisov da-ali-ne, boljjeviško barbarstvo — in zdaj z njim prijateljstvo? Nazadnje odločitev: da, ustanoviti Društvo, zbirati podpise s pripombo: slovenski komunisti ne sprejemamo pakta Hitler-Stalin.
Podpisna akcija je stekla. Podpisi so deževali. A glej, presenečenja. Delavsko-športni Olimp sabotira. Olimpaš Ključar rohni: upravni odbor Olimpa so zasegli pristaši Franca Leskoška — tistega avstromarksista — in mečejo iz Olimpa komuniste, češ, smrdijo, po Rusih ... nobenih podpisov.
(P. S. France Leskošek, zvani »Luka« je bil že leta 1937 postavljen za sekretarja KP Slovenije, glej Leksikon Cankarjeve Založbe 1973).
Skojevcev-pobiralcev podpisov se je prijel žig »smrdijo na Ruse-boljševike«. V gibanje je treščila vest: skojevci so na listi za koncentracijsko taborišče Bileče.
Internacija je izostala, preprečil jo je šesti april 1941, vojna. Komunistično gibanje Celja je istega šestega a-prila ustanovilo antifašistično dobrovoljsko legijo.
Partkomitejevci tega dne niso postali borbeno vidni. Za mobilizacijo svojega junaštva so potrebovali 22. junij 1941, ko je Hitler napadel deželo svojega partnerja Stalina.
2.
Po vojni, ni jih več. Ludvik Petelinšek, Dušan Finžgar, Rudi Ključar------padli v narodnoosvobodilni vojni, pobiti v zaporih. Branko Diehl, Boris Kranjc-------
umorjena od slovenskih komunističnih oligarhov v povojnem »dachauskem procesu«. Posamezni skojevci, po
vojni izmozgani-bolni-------pognani v mučilnico Goli
otok.
Pogoji predvojne ilegale so ustvarjali neprirodne socialne mehanizme, ki so bili tuji slehernemu humanemu sožitju. Predpogoji ilegale so silili v zaprte skupinice pod »zaupnostj o-molčečnostj o-konspiracij o«. Tovrstna osnova družbenosti je oblikovala določne psihosocialne kvalitete. Interhumanost, ta nosilni antropološki impulz se je vdajal psihološko kontradiktornim posebnostim: zaupljivost in sumničenje, predanost in od-P°r, aktivnost ob zaprtosti vase. Skozi mentalno-emo-cionalne sfere je valovalo intro- ter extrovertirano bivakiranje po naročilu, v nesproščenem odnosu do so-tjudi in okolja sploh in krojilo sčasoma od norme izstopajoči tip človeka. Izcimil se je agresivno-budni tip omejenega, izmaličenega antropološkega sožitja. Komuni-stično-antropološki vzorec.
V komunistično-antropološko varianto družbenosti so se nadalje vgrajevali vzorci samovoljne selekcije-, razdvajali so že tako maloštevilne predvojne komuniste v
vertikalo: »elitarniki« so se sortirali v pokrajinske in centralne komiteje in izdvajali »vrhunske« lcomitejevce (gravitirali so v moskovsko kominternsko centralo, iz njih je nastajala navadna stalinska agentura plačancev); na »dnu« v bazi je delovala nacionalno svestna plast »navadnih« komunistov-skojevcev-»terencev« brez slehernega elitarnega izkupička.
Na nekontrolirano samozvanost komunistov-»elitar-nikov« se je navezovalo mnogo komplikacij. Med njimi, »elitarniki«, najdemo največ »veličin« brez sleherne o-sebne tehnološke vrednote«; nešolani osebki, vajeniški
začetniki, polovično vzgojeni govorači------po vojni so
iz njih nastajali ministri težke industrije, ideologi gospodarstva, notranji ministri, predsedniki vlad.
Bežanje iz tega osebnega nič v kult osebnosti je antropotipična kompenzacija realnega manjka izšola-nosti, manj ek je nadomestila nedotakljivost pribaran-tane družbene pozicije.
Parvenijska samozvana »elitarnost« antropološke vertikale komunistov je praviloma vselej izvor socialnih degradacij in potvorb humanizma. Ona je vrhu vsega počelo iztirjenosti solidarnostnih konceptov družbe, in sicer na podlagi dejstva: komunistično gibanje je (v vojni, v »revoluciji«) žrtvovano kot »avantgarda« in s tem tudi načelno poraženo, izvrženo iz sociološke konstruktivnosti. Preostala »elitama samozvanost« je sodo destruktivna. Komunistično-antropološlci prototip prihaja najbolj do izraza z odkloni humane kulturnosti v nenravnost. Na tej osnovi se sleherna prisotnost komunistov (ilegala, oblast) projicira v družbo v dokaj standardnih variantah:
—	podrejanj e-izkoriščanj e-izpostavljanj e osebnega militantstva »neelitarne« baze (za demonstrativne izgrede, provokacije, terorizem itd.),
—	konstrukcija usmerjenih uničevalnih sodb in žigosanj za javno mnenje (»policijski agent«, »gestapovec«, »imperialistični agent«; glej TORKARJEVO Umiranje na obroke),
—	brezskrupolozna tehnika uničevanja »na-
sprotnika«, vključujoč obrekovanje (»hinavec«, »zločinec«, »najvulgarnejša prodana banda«, glej TORKARJA), podtikanje (primer Petelinšek »policijski agent«), postavljanje zasede (primer: direktiva za akcijo — javno žigosanje akterjev, slučaj podpisne akcije za Društvo prijateljev Sovjetske Zveze), politizirana diskvalifikacija (primer Kocbek, pisatelj-humanist; balkansko pritlikavi slovenski komunisti niso dohajali Kocbekovega slovenovidnega impulza, obsodili so ga na »moralni« izgon; oglasil se je Boris Pahor, za obrambo Kocbekove višine ... sledila je še anatema nad Pahorjem);
— antropološko-morilski nagon; primeri se arhivsko množijo iz dneva v dan (umorjeni poljski duhovnik Jerzy Popieluszko 19. oktobra 1984; junij 1989, masaker na peking-škem Trgu nebeškega miru; pobijalska podivjanost 24. maja 1945 v Kočevskem rogu v režiji slovenskih komunističnih »partizanov«; sovjetski Gulag, jugoslovenski Goli otok; nedognani množični umori v Teharjih in na Teznem po vojni; moritve s strani KGB, pa od Ceausescujeve Securitate itd. itd. (glej tudi KRIVOKAPIČ: Dachauski procesi).
* * *
Komunistično-antropološka dejavnost se pogosto izteka v kombinacijo nenravnih kategorij, rezul-tira potvorba-laž brez predsodkov, izpeljana v likvidacijo.
— Primer hrvaškega komunista Andrija HE-BRANGA: med vojno v NDH denunciran (od koga?), robijaš pod ustaši, po vojni tipsko ko-munistično-antropološko žigosan, pokončan v beograjskem zaporu 1949.
Primer Milana GORKIČA, dolgoletnega vodilnega aktivista CK in Kominterne v predvojnih
letih; 1935: v »vrhunskih« krogih Kominterne (ob Josipu Brozu) nastajajo tipske situacije o-sebne netolerance z agresivnostjo po vzorcu borbe za pozicije; 1937: Gorkič in soproga sta v Moskvi aretirana, nato neznano kje-lcako likvidirana;
povojni komentarji: Gorkič je bil frakcionaš, lažnivec, buržoazno-reakcionarno vezan, izdaj a-lec-denunciant, mož špijonke ... in tako samo »mali« funkcionar (glej DEDIJEROVO Biografijo Josipa Broza I, str. 229-241, II, str. 306, 323 in drugod).
»Varnostni« sistemi komunističnih držav so danes tisto, kar do kraja razvrednoti pojem »komunizem«. Oni so koncentrirana nenravnost, ki se je razpredla v anonimizirane sekcije in polnomočja za informantsko-denunciantsko dejavnost, za pregan j an j e-uničevan j e zlonamerno ožigosanih doma in v inozemstvu, za teroristično nasilje.
Neposredna preteklost je na primer razkrila zverinsko dejavnost Ceausescove SECURITATE v Romuniji. Neposredna bodočnost mora pokazati, koliko je v tej Securitate zajet prototip »varnostnikov« pod ostalimi komunističnimi go-spodstvi.
Pripadniki »varnostnih« sistemov — kjerkoli že — ne odlagajo svojega morilskega orožja, tudi po političnem propadu ne.
Primer STASI vzhodne Nemčije, iz poročila Komiteja Državljanov: regionalna moč STAST-ak-tivistov šteje 2200 varnostnikov in 5500 douš-nikov; letno financiranje iznaša 94 milijonov mark;
150 sodelavcev je regionalno zaposlenih samo pri prisluškovanju telefonskih pogovorov; ponoči odhajajo v telefonske urade, da izneliejo odvode preko tako imenovanih dvojnih telefonskih žil; tja do 800 priključkov je na ta način možno v prisluškovalnem prostoru sprejeti in po-
sneti hkrati na trak. Tako posneti pogovori so minuciozno ovrednoteni in zajeti v kartotečni sistem.
4.	decembra 1989, ob prvih množičnih protikomunističnih demonstracijah v Berlinu je bilo pol tega arhiva uničenega, pol pa bi ga naj bilo nemudoma odpeljano na Kitajsko.
Regionalne STASI-posadke razpolagajo s preko 4000 samokresov, s stotinami karabink, z brzostrelkami, s 120 tanki, z bojnimi plini za uporabo pri demonstracijah.
Izjave STASI-aktivistov: le počakajte!... ko se bo list obrnil, boste viseli tam, kjer zdaj vise vaši plakati...
(STASI: Staatssicherheit, Državna varnost)
* * *
Sociologi poznajo degeneracijo ideje humanega sožitja, te prvotne vizije komunizma v »oficialne« komu-nizme strank-zvez in podobno. Na čelu je vsekakor boljševizem leninskega kroja kot birokratsko-teroristič-°i nasilni sistem. Znan je nadalje kibbuc-komunizem kot človeku neprirodna kolektivizacija lastnine-psihe-spolne intimnosti, skratka vsega človeškega v nekakšno nasilno nadindividualno občestvo. »Svobodna spolna ljubezen«-------poznana je iz Komunističnega manife-
sta Marxa-Engelsa. Tip kitajskega komunizma — ideja uničevanja kmetske prirodne eksistence, bolezenska gonja proti intelektualcem in vzpostavljanje »proletarsko izenačene« psihe državljanov.
Kjer že in kakor koli imensko že — »oficialni« ko-munisti-partijci delujejo nad družbo neprirodno nasilno.
Kako daleč more padati dekadenca človekove socio-gene in individualne nravnosti? Daleč daleč, do popolne
emocionalne otopelosti-------in tedaj si komunistično-
antropološka srenja izpiše svojo »moralo«: vse za mamico Partijo.
Morala »za Partijo« je poceni. Aplavz je na primer vedenjski izraz te morale, hura-kal je v sodni dvorani Ljubljane ob izreku smrtne ob-
sodbe Dahaucem 26. aprila 1948, »hura!
smrt izdajalcem Partije! ... smrt izvržkom...«
itd.
Preveč nesnage se v režiji takšne cenene partijske »moralnosti« peni iz naročenih ust, ne bi je ponavljali. Oficialni komunizmi ustoličujejo »moralo« nasilja. Edinstvena izjema: Italijan BERLINGUER, on ni priznaval apologije nasilja in njene moralike.
* * *
Nasilnost ni konstruktivna. Ona je neprirodna. Komunistične družbe potresajo trenutno reformni zagoni, prekinili bi naj komunistično-antropološko nasilnost.
Komunistično-antropološka nasilnost je ustvarila posebno sorto ljudi. Tisto sorto, ki marsičesa ni več zmožna dojeti. Ni na primer sposobna dojeti, kaj pomeni v jet-niški celici osameti v gmoto, izpostavljeno specialistom
nasilja-----vprašajte TORKARJA!, vzemite na znanje
njegovo Golgoto! ... umiranje na obroke-------. Osame-
lost, sleherni slušni-vidni-čutni vzgib je udarec v možgansko skorjo. Tista posebna sorta, sorta boljševika-partijca se je izcimila, ki ni več sposobna dojeti, kaj pomenijo zadnji koraki ob zid, ob kol z navezo, in kako pošastno-zverinsko zadoni besedna igra komande ... šklo-potanje orožja za odstrel; tista sorta pač, ki ne zna doumeti, kako brezdušen je dan s koraki na podij ... krog
vratu se zagozdi rabljeva vrv ... nato satanski cuk!--
in življenje je uradno mimo ... da, uradno, a možganske celice, ta razkošnost človeškega bistva, one potujejo v definitivno smrt skozi dolge dolge minute-------vpra-
šajte Diehla-Kranjca-Osvalda-Barleta - »dachauce« ... ah da, teh ne morete več vprašati, ker ste jih pobili, jih ni več.
O pač, so! So neizbrisen del zgodovine komunistično-antropološkega nasilja. So večna obtožba komunistično-antropološlcih nasilnežev nad ljudmi.
Reforma neke komunistične družbe ni mogoča brez zavestne distance od komunističnega nasilja, od celotne režije neke komunistično zmaličene preteklosti.
Oficialni-partijci-komunisti niso sposobni zavestne distance do lastne nasilne preteklosti.
Moritve dachaucev. Brskam za zavestno distanco partijcev do nasilja. Je ni. V ozračje trohlji-ve sedanjosti siga tipska oficialno-komunistična dikcija. Vse preteklo je zvestobna potrditev mamice Partije, in »nihče ni kriv«, ni krivca za »napako« z imenom »likvidacija«, in »napake so razumljive« glede na »mednarodne takratne prilike« -----retorika brez vesti človeka, retorika
komunistično - antropološkega deformiranca ... France Popit, Franc Šetinc... in potlej Mitja Ribičič! Šolan v Sovjetiji, v likvidacijskih procesih zastrto prisoten — on »ni dolžan« dajati pojasnil o svoji prisotni dimenziji v likvidacijah (glej KRIVOKAPIČ, Dahauski procesi).
Komunistično-antropološka deformacija človeka je globinska, za ogromno večino nepremostljiva osebnostna izguba.
Eden solo-primerov zavestne distance od agresivne degeneracije oficialnih komunistov: Milovan DJILAS. In v tem je dejansko človeško velik.
Družbena reforma v režiji katerih koli komunistov-partijcev, pod tem ali nekim novim imenom ni mogoča. Oni so antropološka subkultura interhumano-sti. Marxi - Engelsi - Lenini in plejade njihovih učenčkov »elitarnikov« komunizma so načrtni deformatorji kulturnosti sožitja.
Celjski spomini; zgovorna preteklost brzi v trzljavo sedanjost. Misli hite, misli skojevca - golootočana - izgnanca. Bil bi naj pohojen pomendran izničen v molekulo izven sleherne družbene dimenzije--------obsodba
oficialnih komunistov. Prav. Njihovo socialno pokve-čenost bo presodila antropološko normirana sedanjost, s*eJ ali prej. Presodila bo za bodočnost, za svet kakršen Pač je, včeraj poln udinjanja, danes obljuden že kar s številnimi junaki besedi ... eh kaj, danes smo vsi junaki, pd povsod je čuti junaške korake na odre sedanjosti, 12 zapečkov, iz zdomstva, iz bistrojev, izpod hlačnic izpod kikelj-------kakšna veličastna razboritost. Se ne
Poraja tudi že nekje korak k novi prelestni hierarhiji?
Hopla — zganili so se tudi že bivši »elitami« priskledniki — — bivši hierarhi-»elitarniki« tudi že posegajo po dinastičnih lojtrcah za huš-kvišku! ... talentirani sodobniki, nikoli ne morejo potoniti. Kaj oni vse znajo ... pridigati »socializem« in s »kapitalističnim« talentom konstruirati lastna čudovišča; potvarjati znajo fiziognomijo dobrodušneža in krojiti Hadovo kraljestvo za »sovražnika«; govoriti znajo o ljudski »demokraciji« in ustvarjati anonimno armado »varnostnikov« po lastni antropo-krivulji------
-----divni svet, zares pluralističen, po vedenju in
stremljenju, po visokosti in debelosti; po starosti, star — starejši — obrabljen; in potlej mlad — mlajši — pp-mlajen. Čudna delitev sveta, in svet ne ve, kje se porajg napihovanje in kje sprenevedanje bedakov. Tamle, gldj
no, tam pa marširajo mladi ... mladina ... omladina------
presneta razpraskana terminologija--------je v tem mar-
širanju kaj upanja?
Morda odjekne tale zamišljeni glas mlajšim generacijam. Da jih zavaruje pred zapeljivci z lažjo v ustih in z bičem v rokah za hrbtom.
C A P. L o cuncio
PISMA SREČKU KOSOVELU
Anton Ocvirk, urednik »Zbranega dela Srečka Kosovela« v uvodu k pripombam Kosovelovim pismom Carlu Curciu (Tretja knjiga, drugi del) pravi: »Hkrati dopolnjujemo našo objavo še z edinim pismom, ki ga je Curcio pisal Kosovelu in se je ohranilo v pesnikovi zapuščini.« Ta trditev, ki je sama po sebi nelogična, saj je nemogoče, da je Kosovel enosmerno pisal Curciu, ne da bi le-ta odgovarjal, je obenem tudi nestvarna, kar dokazujejo Curciova pisma, ki jih, po zaslugi ljubeznive gospe Karmele Kosovel-Graber, kateri se iskreno zahvaljujem, objavljam. Ocvirkov stavek bi bilo zato potrebno popraviti tako, da bi bilo iz njega razumeti, da je Curciovo pismo, ki ga on objavlja, edino, za katero ve. Kako je prišlo do tega, da drugih Curciovih pisem ni poznal, si tudi gospa Karmela ne zna razložiti, kot pravi v pismu, ki mi ga je poslala 26.9. letos. Ko sem jo namreč spomladi obiskal v Tomaju, sem med korespondenco, ki sva jo skupaj pregledovala, opazil Curciovo pismo, ki ga nisem poznal. To me je spodbudilo, da sem zaprosil za fotokopije te nepoznane korespondence. Gospa je tiste dni odpotovala, vendar zvesto držala obljubo in mi v kratkem poslala tri pisma in eno razglednico izpod peresa Carla Curcia, ki še vse drugače kot smo vedeli doslej, razkrivajo intimno človeško-literarno vez med italijanskim razumnikom in Srečkom Kosovelom.
O Curciu je bilo vse bistveno že povedano: bil je poročnik, pribočnik komandanta zasedbenih italijanskih čet, ki so imele krajevno vojaško poveljstvo v Dutovljah. To 1918. leta. Ker Srečko in Anica zaradi nastalega položaja nista mogla odpotovati v Ljubljano brez dovolilnic, sta se sestri Anica in Karmela odpravili v Dutovlje, kjer jima je poročnik Curcio priskočil na pomoč in preskrbel potrebni potni dovoljenji. Vendar je tisto uradno srečanje imelo zanimivo nadaljevanje. »S
sestro Anico sva se vračali v Tomaj,« pripoveduje gospa Karmela v pismu z dne 27.7. letos, »skozi gozd pod Tavčarjevo Vilo’, preskakovala sva tiste kraške zidove — pa priteče Curcio za nama, se ponudi in prosi za spremstvo, — v Tomaju se je poslovil s prošnjo, če nas sme včasih obiskati. Tako je večkrat prihajal, kar so nam ljudje tisti čas v zelo slabo šteli in očitali, češ, da občujemo s sovražnimi okupatorji — iz teh kratkih srečanj pa je nastalo in se razvilo tako izjemno lepo, dragoceno in dolgotrajno življenjsko prijateljstvo. Katerega je šele smrt prekinila«. Pri tem pa gospa delikatno zamolči, da je poleg Srečku Curciova korespondenca, še preden je potovala na Srečkov naslov, zvesto potovala tudi na njen, na kar pričajo pisma, ki jih hrani in ki dokazujejo, kako izreden je bil vtis, ki ga je čar tomajskih deklet naredil na italijanskega kulturnega človeka. Ker od kraja piše — in pisma si sledijo skozi vse leto 1919 — tomajskim gospodičnam, le Sic/norine di Tomaj, in je ves iz sebe, ko, daleč na italijanskem Jugu, obnavlja ozračje vasi, ki jih je zelo ljubil, »Taria dei paesi che ho tanto amato«. Nekje se ima celo za ubožca (poverello), ki hrepeni po drobcu prijateljstva, čistega prijateljstva, kakršno je povezovalo Michelangela z Vittorio Colonna. Razumljivo je namreč, da se je mediteransko srce vnelo za živahno dekle, ki pa je na klavirju tudi igralo Beethovna in Chopina in spreminjalo kraški svet v čudovito postojanko lepote in duha. Zato se mu doživete podobe zmeraj znova vračajo, in je zdaj na Repentabru, zdaj ob barkovljanskem tramvaju, zdaj sredi jesenskega rdečega reja, tako da v času, ko piše vsem trem dekletom hkrati, prosi: »Mi rispondano come vorranno: anche in slavo. Saro sempre felice« (Odgovorite mi, kot želite: tudi po slovansko. Vsekakor bom srečen), Neapelj, 19.2.1919. In škoda je, da javnost teh pisem ne pozna, ko pa gre, tudi ko so naslovljene eni sami osebi, za idealno, platonično vez. In gospa Karmela v pismu 26. teptembra 1989 to lepo potrjuje: »Bil je Curcio nedvomno ena naj čistejših umetniških duš, in to slučajno srečanje z njim eno naših naj dragocenejših doživetij, ki se nikdar več ne ponovijo.«
O Curciu, ki se je rodil v Neaplju, oktobra 1898. le-— 78 —
ta, bi tukaj kazalo še povedati, da je doktoriral na pravni fakulteti, bil sodelavec številnih časnikov (JZ Matti-no, II Resto del Carlino, II Tempo), da je avtor nemalo del o estetiki, zgodovini, politiki: da je kot profesor predaval na univerzi v Perugii, v Firencah, v Rimu in na drugih inštitutih.
Za nas pa je pomemben tudi zato, ker se je prav zaradi srečanja s Kosovelovimi in prijateljstva s Srečkom Kosovelom, zanimal za slovensko kulturo, o kateri je pisal. Se posebno pa je izjemen njegov pristop k naši usodi, ko pa se zaveda, da pripada »zmagovalcem, 'okupatorjem’ te neitalijanske zemlje.« V pismu Kosovelu 28. oktobra 1922 pa se celo ima za »ubogega nevarnega popotnika«, ko govori o svojem bivanju v Ljubljani.
O tem njegovem kulturnem spoznavanju Ljubljane pripoveduje Srečko Kosovel v pismu domačim 23.X.1922 in pa še v pismu 29.X.1922. Prav tako Curciov obisk v Ljubljani Kosovel omenja v pismu Josipu Ribičiču 9.XI.22, kjer podaja podobo Curcia kot idealističnega intelektualca. O tem se, kogar zanima, lahko pouči v Tretji knjigi, v prvem in drugem delu, Zbranega dela Srečka Kosovela .
Tukaj gre predvsem za objavo 4 tekstov, ene razglednice in treh pisem. Naj jih navedem po datumih nastanka:
1.	Razglednica s podobo: Ljubljana - Sodnijški trg, datirana 24. oktobra 1922, naslovljena: Famiglia Kosovel, Tomaj (Venezia Giulia), Italie. Poleg Carla Curcia je podpisan tudi Srečko, ker gre za Curciov obisk v Ljubljani, ki je trajal nekaj dni.
2.	Pismo iz Zagreba, datirano 28.10.1922, ki ga je Curcio odposlal ob prihodu v Zagreb po odhodu iz Ljubljane.
3.	Pismo iz Neaplja, datirano 26. novembra 1922, napisano je na listu z glavo časnika Giomale della Sera,
4.	Pismo na ozkem formatu, datirano 5.5.1923.
Z izjemo razglednice, napisane v italijanščini, so pisma v francoščini, ki je tekoča, čeprav ne brez napak, predvsem tam, kjer se pisec zanaša na podobnost z italijanščino.
Ne čutim kot svojo nalogo, da bi vsebino zanimivih
pisem komentiral, vsaj tukaj ne, rad pa bi le opozoril na jezikovna primera, ki zadevata smisel terminov.
V sklepu svojega pisma 28. oktobra 1922 Curcio zapiše: »Pour vous seulement un embrasse.« Tistega embrasse pa v francoščini kot samostalnika ni, moralo bi biti embrcissement, vendar pa Curcio misli po italijansko un abbraccio, zato prevaja nekako avtomatično un embrasse. Gre namreč za objem, ki je v prijateljskem dopisovanju italijanskih ljudi naraven zaključek pisma. Un abbraccio sklene tudi Curciovo pismo Kosovelu, ki ga Ocvirk objavlja na 1169 strani drugega dela tretje knjige Zbranega dela.
Drugače je z zaključkom pisma 26. novembra 1922, tam Curcio pravi: »Je Vous laisse: et je vous donne le second baise de notre amitie.« V tem primeru tudi baise v francoščini kot samostalnik ne eksistira, pač pa imamo baiser za poljub. To se pravi, da Curcio pošilja drugi poljub njunega prijateljstva. Seveda ne vemo, zakaj drugi, morebiti sta se poljubila ob ločitvi v Ljubljani, morebiti pa je tisti embrasse, o katerem je bil poprej govor, v resnici poljub, ker francoski človek ko reče je Vembrasse po navadi ne objema, ampak poljublja oziroma oboje hkrati.
Vsekakor nam ta kratki prevajalčev diskurz potrjuje, kako občuteno je bilo razmerje neapeljskega prijatelja do našega pesnika.
I.
RAZGLEDNICA.
Lubiana 24 ottobre 1922 Ricordando in Lubiana due giorni felicissimi della mia vita — invio, in compagnia di una persona čara — il mio grido di ringraziamen-to, di ammirazione e di saluto dalla capitale degli Sloveni!
Carlo Curcio — 80 —
Lepe pozdrave iz prijetne družbe Srečko
Ljubljana, 24. oktobra 1922
Spominjajoč se v Ljubljani dveh nadvse srečnih dni svojega življenja — pošiljam v družbi drage osebe — vzklik zahvale, občudovanja in pozdrave iz prestolnice Slovencev!
Carlo Curcio
II.
M on cher ami!
Me voici d Zagreb. Le del est latin comme celui de mon pays, la ville tres amusante pour tout le confort qui Vamuse; mais dans mon coeur sont elles restees cer-taines larmes que j’ai vu briller dans vos yeux, hier soir, notre dernier soir. Lubiana, done, commence elle meme pour m’etre malinconiquement nostalgique.
Et votre mouvais dent, comment il vous porte? Aussi moi, maintenant, j’ai une certaine maladie: un petit mal de gorge ... Mais, oii est-elle ma maladie majeure? A la gorge ou au coeur?
J’ai rencontre, lorsque je venais d’arriver, deux jeu-nes-hommes, etudiants de beaux arts: ils seront avec moi dans les visites aux galeries et aux expositions d’art, quoique ils ne parlent presque Vitalien.
Peut-etre demain soir je lasserais Zagreb pour me rendre d Vienne. Id je ne puis pas encore affirmer de me sentir assez bien, parce que dans la chambre d Vho-tel j'ai trouve de ja deiLx abitants et, pour cela, ma paix menace elle-meme de s’enfuir.
Je vous pris de remercier encore tous les amis de Lubiana, qui ont etes si gentils avec ce pauvre voyageur dangereux. MM. Jakopič, Vavpotič, et, si vous auriez 1’occasion de le voir encore, M. Cankar.
Pour vous rien de cela.
Pour vous seulement un embrasse:
votre
Carlo Curcio
Zagreb, 28 oetobre 1922
— 81 —
Moj dragi prijatelj!
Torej v Zagrebu sem. Nebo je latinsko kot tisto v moji deželi, mesto je zelo zabavno zaradi vse udobnosti, ki ga zabava; a v mojem srcu so ostale tiste solze, ki sem jih videl, kako so se svetile v vaših očeh, včeraj zvečer, v najinem zadnjem večeru. Ljubljana, torej, začenja biti zame melanholično nostalgična.
II vaš slab zob, kako se obnaša? Tudi jaz imam, zdaj, nekakšno bolezen: malo me boli grlo ... Ampak, kje je moja večja bolezen? V grlu ali v srcu?
Srečal sem, ko sem dopotoval, dva mladeniča, študenta lepih umetnosti: z mano bosta pri obiskih galerij in razstav, čeprav ne govorita skoraj nič po italijansko.
Mogoče bom jutri zvečer zapustil Zagreb in se odpravil na Dunaj. Ne morem še trditi, da se tukaj počutim zadosti dobro, ker v hotelski sobi sem našel že dva gosta in, zato, moj mir preti, da bo pobegnil.
Prosim vas, da se še zahvalite vsem osebam v Ljubljani, ki so bile tako prijazne z ubogim nevarnim potnikom. G. Jakopiča, Vavpotiča, in, če boste imeli priložnost, da ga še vidite, g. Cankarja.
Za vas ničesar takega.
Za vas samo objem,
vaš
Carlo Curcio
Zagreb, 28. oktober 1922
III.
GIORNALE DELLA SERA (S.I.E.M.)
Societa Industrie editoriali meridionali Anonima per azioni — capitale 2.000.000 Napoli - Via S. Giov. Magg. Pignatelli - Tlef. 48-88 e 35-17
Napoli
Naples, 26. nov. 1922 Mon tres cher ami, confrere Srečko!
Je venais, ce mcitin-ci, de lir trois lettres des vos soeurs et la carte de Lubiana — lorsgue votre lettre
odoriferant de sincerite — d’amitie — de tendresse
—	elle est venue me remplir de joie et d repandre dans mon coeur une clarte desiree ...
Ah, une clarte — je ne sais pas encore si elle est deja dans mon ame ou si elle est — peut-etre — au dela de ma rue, cette rue tout-a-fait invisible — la vie inte-rieure: maintenant je sais seulement que je la desire et que je la vois dans quelque instant — en lisant votre lettre — et que, puis, la tenebre recueille mon espe-rance. L’esprit est toujours sans repos.
Helas! me voici faire de la mouvaise philosophie! J’ai quitte, maintenant, la phisosophie: elle est une espe-ce — pour moi — de cavite tenebreuse et uide. Je veux l ’oublier.
Mais, done, Lubiana — vous disiez — rappellez vous encore — quelque fois ma personne? Les etudes vont ils s'accomplir? Les amis de Z’£toile et de Z'Union parlent
—	ils vous, quelque foi — de moi?
J’ecrirai, peut-etre, la semaine prochaine, un nouvel article sur les peintres slovenes; et, puis encore, je vou-drais ecrire des petites memoires de mon voyage apres le depart de Naples. De tout cela — qu'est ce que je ferai? Je Vignore — moi meme Vignore.
Maintenant je suis tout suffocant par un travail bru-tal et stupide: le joumal. Je veux tuer mes passions, dans le bruit des grosses machines — dans la foule des petitesses de la vie quotidienne — dans les lignes thopo-grafiques, plomb coule dans le joug maudit — dans l’e-sprit tourmente de ce pauvre vogager de Videali
Mais — parbleu! De la philosophie encore?
Je vous laisse: et je vous donne le second baise de notre amitie:
Carlo
Neapelj, 26. nov. 1922
Moj predragi prijatelj, sobrat Srečko!
Pravkar sem bil končal z branjem treh pisem vaših sester in kartico iz Ljubljane — ko je prišlo vaše z iskrenostjo, prijateljstvom in nežnostjo odišavljeno pismo in me napolnilo s srečo ter oblilo z zaželeno svetlobo mojo dušo ...
Oh, s svetlobo — o kateri ne vem še, ali je že v moji duši ali če je — mogoče — onkraj moje poti, te docela nevidne poti — notranjega življenja: zdaj vem samo to, da jo želim in da jo za trenutek vidim — pri branju vašega pisma — in, potem, tema sprejema moje upanje. Duh je zmeraj brez počitka.
Joj! Saj se lotevam slabega filozofiranja! Zapustil sem, zdaj, filozofijo: le-ta je neke vrste — zame temna in prazna votlina. Pozabiti jo hočem.
Ampak, torej: Ljubljana — ste rekli — vam-kakšen-krat-še prikliče mojo osebo? Vaš študij gre h koncu? Prijatelji iz Zvezde in Uniona vam še kakšenkrat govorijo o meni?
Napisal bom, mogoče, prihodnji teden, nov članek o slovenskih slikarjih; in, poleg tega, bi rad napisal nekaj kratkih zapisov o svojem potovanju začenši z odhodom iz Neaplja. Kaj bom od vsega tega uresničil? Ne vem — sam ne vem.
Zdaj me vsega duši brutalno in neumno delo: časnik. Ubiti hočem svoje strasti v ropotu velikih strojev — v množici malenkosti vsakdanjega življenja — v tipografskih vrstah, v svincu, vlitem v prekleti jarem — v izmučeni duh tega ubogega popotnika ideala!
Ampak oj oj! Spet filozofija?
Poslovil se bom: in vam dam drugi poljub najinega prijateljstva:
Carlo
*
PS. Na to pismo je Kosovel odgovoril 9.12.1922. Glej Zbrano delo Srečka Kosovela, Tretja knjiga, 1. del.
IV.
5 mai 1923
Moi malhereux, mon tres cher Srečko, moi malhe-reux! Combien de temps est-il passe, que je n’ai vous pas ecrit?
Mais, je vous puis bien Vassurer: douze. ireize heures par jour je suis — ou j’ai ete — occupe dans le travail le plus mauvais: le joumal; et il-y-a quelque jour seu-
lement que j’ai retrouve, le soir, un morceau de temps pour reprendre mes etudes et mes occupations abituel-les: et voila, je vous ecris.
Qoique je vous ai toujours pense: vous, compagnon d’etudes, d’ideal, mori ciceron de Ljubljana, en un mot: mon ami, ami de mes amis.
Et je Vous pvie, maintenant, de me donner a la fois le pardon et Vamitie, que je desire; et je suis
votre
Carlo Curcio
Et Mr. Stano? Et vos soeurs; M.elles Anica et Karmela? La premiere est-elle a Ljubljana et la deuxieme toujours d Monaco?
Ubogi jaz, moj predragi Srečko, ubogi jaz! Koliko časa je preteklo, kar vam nisem pisal?
Vsekakor pa vam moram zagotoviti, po dvanajst, trinajst ur na dan sem — ali sem bil zaposlen z naj-gršim delom: s časnikom; in samo nekaj dni je, kar sem našel, zvečer, drobec časa za nadaljevanje študija in mojih navadnih opravkov: no, in tako vam pišem.
Čeprav sem zmeraj mislil na vas: na vas, tovariša v študiju, v idealih, mojega cicerona v Ljubljani, z eno besedo: mojega prijatelja, prijatelja mojih prijateljev.
In, zdaj, vas prosim, da mi hkrati daste tako odpuščanje kot prijateljstvo, ki si ga želim: in sem
vaš
Carlo Curcio
In g. Stano? In vaši sestri, g.čni Anica in Karmela? Je prva v Ljubljani in druga zmeraj v Munchnu?
* * *
Vsekakor je zadnje poznano pismo te slovensko-ita-lijanske korespondence, ki se je razvijala v francoščini, Kosovelovo pismo Curciu, datirano 13.VIII.1923 iz Tomaja. Seveda pa ni izključeno, kar dokazuje tudi tokratna objava, da obstaja še katero Curciovo pismo.
cr
Naj se na koncu še enkrat lepo zahvalim sestri Srečka Kosovela, gospe Karmeli, ki je s svojim prisrčnim sodelovanjem omogočila osvetlitev zanimivega poglavja v kulturnem življenju svojega velikega brata. Saj so prav ti novi podatki o njegovi vezi s predstavnikom italijanske kulture še dodaten dokaz, na kakšni ravni se lahko razvijalo naše tukajšnje sožitje, ko ga ne blokirala anahronistična lokalna zamejenost.
Boris Pahor
&
Žal tokratna številka revije izhaja z zamudo, tako Karmela Kosovel ni dočakala objave pisem italijanskega prijatelja Curcia bratu Srečku, pisem, ki jih je tako ljubeznivo posredovala uredniku. Ob težki izgubi zadnje predstavnice znamenite Kosovelove družine se sodelavci in prijatelji revije klanjamo njenemu spominu.
MARIJA KOSTNAPFEL
FRANCE BALANTIČ, ŽIVLJENJE IN DELO
(Odlomek)
Strani, ki sledijo, so del poglavja doktorske teze, ki jo je Marija Kostnapfel zagovarjala pri prof. Sergiu Bonazzi na univerzi v Vidmu v šolskem letu 1988-1989. Teza, ki ima naslov France Balantič, življenje in delo, se odlikuje po kritični raziskavi urednikovih posegov v doslej objavljenih zbirkah Balantičevih pesmi, po analizi pesnikovega opusa in po bogati bibliografiji. Veseli, da se je zvesta sodelavka nase revije posvetila študiju Balantičeve lirike, objavljamo skromen detajl njene študije v upanju, da bo tokratna teza zanjo začetek nove poti.
Poezijo Franceta Balantiča je zelo težko uskladiti z različnimi tokovi, ki so se takrat prepletali na Slovenskem in seveda v Evropi, saj je pesnik z izvirnostjo kmalu presegel literarne okvire. Med tujimi avtorji, ki so posredno ali neposredno vplivali nanj, je treba omeniti Charlesa Baudelaira in bengalskega pesnika Tagoreja. Baudelaire je posredno vplival na pesnika s tem, da je vsebinsko moderniziral poezijo, vanjo vnesel nov nemir in odtujenost, ki sta značilna tudi za Balantiča.
Tagoreja pa je pesnik dobro poznal. Ze v dvajsetih letih imamo na Slovenskem Bevkov prevod njegovih Povestic in Gradnikovo prepesnitev zbirk Rastoči mesec, Ptice selivke, Vrtnar, Žetev in Gitanjali. Poleg tega pa ga je pesnik, kot sem že omenila, tudi sam poskušal prevajati.
Tagore j eve pesnitve so večinoma refleksivnega značaja, pesnik išče pot k viru življenja in modrosti, kar se odraža tudi v simbolni govorici narave. Balantič je prav tako iskal harmoničnih vezi med človekovim no-
tranjim svetom, naravo in Stvarnikom, saj je slutil, da so del nerazdružljive celote. Istočasno pa se njegova poezija ločuje od Tagorejeve prav v tej točki, saj Balantič, kot pravi otrok svojega časa čuti, da je ta harmonija pretrgana s človekovim vstopom na prizorišče zgodovine, v konkretno dano situacijo, ki jo urejajo drugi zakoni. Zato se idilično sožitje pri pesniku razpara v krvavo, trpljenja in groze polno danost, iz katere ne vidi izhoda v abstraktnem metafizičnem iskanju, marveč v konkretnem, krvavem žrtvovanju. Samo z največ j o žrtvijo, to se pravi z žrtvijo samega sebe, lahko pesnik najde mir in združitev v Bogu.
V	Sloveniji so pesniku naj bližji ekspresionisti: že Kosovel z vizijami o propadu gnilega zahodnega sveta in s slutnjo svoje smrti, pa tudi katoliška veja tega gibanja (npr. Anton Vodnik in deloma tudi Kocbekovo moderno pojmovanje krščanstva, ki izvira iz potrebe po prilagoditvi kristjana zgodovinski danosti).
V	Balantičevih pesmih lahko zasledimo skoraj vse vodilne idejne plasti, ki so značilne tudi za poezijo Alojza Gradnika, vendar, kot pravi Kermauner, pesnik Gradnika radikalizira, ga posodobi, ga odpira razbičani človeški negotovosti in krvoseški telesnosti. 1)
V	kratki dobi pesniškega ustvarjanja je z bliskovito naglico prešel od začetnih, še za vplivi tipajočih verzov, k močni, zreli poeziji. Tak izreden razvoj je značilen za celo vrsto slovenskih pesnikov, ki so, prav tako kot on, zelo mladi umrli. (Kette, Murn, Kosovel in drugi).
Balantič je pesnik smrti. Njegova poezija je do zadnjega vlakna prepojena z vonjem uničenja. V tem pogledu ga lahko primerjamo pesniku slovenske Moderne Josipu Murnu-Aleksandrovu, ki je tudi pesnik smrti, vendar s to razliko, da se Murn resignirano zapira v varno in sebi zadostno idilo, pri Balantiču pa notranja stiska z vso silovitostjo večkrat razpara navidezno vdanost in pesnika prisili, da se konkretno, včasih celo z razdiralnim užitkom, srečuje s smrtjo.
V	pesnikovem zgodnjem ustvarjalnem obdobju so prisotne že vse glavne teme njegovega kasnejšega, zrelejšega ustvarjanja. 2) Izjeme so pesmi s socialno tematiko, ki pa niso samo oklepaj, marveč so ena izmed izho-
diščnih točk, iz katerih pesnik prehaja k drugi motiviki. Izhodiščna točka zato, ker je Balantič pekoče občutil družbene krivice, spoznal jih je na lastni koži in so ga zaznamovale za celo življenje.
Socialna problematika je osredotočena predvsem v ciklu šestih sonetov Na blaznih poteh. 3) V prvem sonetu z naslovom Zaznamovani 4) se pesnik spominja žalostne mladosti, spominja se trpljenja staršev, ker so otroci zaradi revščine morali od doma:
Ljudje so vžgali v čelo nam obroč, da bo berače vsakdo brž spoznal««. 5)
Takrat je razumel, da življenje ne pozna usmiljenja: »V spoznanju težkem blazen sem postal«. 6)
Drugi sonet ima naslov Pesem starega berača. 7) Pesnik je kot berač, ki ve, da je zaznamovan z revščino in drugačnostjo. Odklanja darove »mrzlih rok«, ki so brez človeške topline, in težko prenaša prazno usmiljenje. V zadnji kitici je Balantič tako izrazil brezizhodnost in obup:
»Že davno se je zrušil beli stolp, ki svetil mi je sredi vode tuje.
Klicanje je zadušil šum valov« 8)
Tretji sonet Obup 9) obravnava problem, ki ga v slovenski literaturi ima že Ivan Cankar: pesnik podoživlja usodo starca, ki so ga pri delu do konca izrabljali, potem pa zavrgli. Starca doma čakajo nepreskrbljeni otroci. Balantič se krivici ne upira (Cankarjev Hlapec Jernej se je uprl), želi samo pozabljenja:
»Napil bi se, da bi v pozabi mračni našel morda toploto duši bolni.
Saj ognja danes so le blazni polni!«.
V	pesmi ima avtor že izrabljeno vodilno idejo, pa tudi neko nedoslednost: starec, ki ima še zelo majhne otroke, iz česar lahko sklepamo, da v tem ciklu pesnik šele išče lastno podobo.
V	sonetu Vprašanja iz podzemlja 10) je vodilna misel ta, da je življenje krivično, ker nekatere z vsem obdaruje, druge pa pušča v revščini in trpljenju. Dom in mati sta za Balantiča v petem sonetu Teptana kri 11)
simbol čistega, prvinskega življenja, ki edino lahko prinaša mir.
Zadnji sonet ima naslov Upanje. 12) V zaključku, ki je obenem tudi idejni zaključek celega cikla, pesnik najde rešitev:
»Ko bi ne bilo vrat do toplih zvezd, bi zgubil se korak na temnih tleh in kriknila bi v temo naša pest.«
Balantičeva socialna poezija se navezuje na tisto strujo, ki se je s tovrstno tematiko v Sloveniji ukvarjala v tridesetih letih, npr. na Seliškarja ali na Klopčiča, ki sta v svojih pesmih opisovala nesrečno življenje in boj zapostavljenega proletarskega sveta in z njim sočustvovala.
Vendar v tem ciklu avtor išče samosvojo pot, saj ne nakaže rešitve v uporu (kot Klopčič, Seliškar), temveč v »toplih zvezdah, to se pravi v človekovi notranjosti, ki je, kljub težkim izkušnjam vsakdanjega življenja, povezana s hrepenenjem po neskončnem, po svetem, po idealih. Pibernik o tem ciklu pravi, da »tako izrazita in široko začrtana socialna usmerjenost v novih pesmih vsaj do neke mere preseneča, preseneča glede na ostalo tematiko Balantičeve poezije, nikakor pa ne preseneča glede na njegov osebni socialni položaj, saj se je dosledno prišteval med proletarce«. 13)
V	ciklu Na blaznih poteh pesnik uporablja strogo formo soneta. Vsebina ni za sonet, vendar skuša pesnik dati boleči izpovedi zunanjo usmerjenost. Zanimivo je tudi dejstvo, da je metafora v teh pesmih že zelo izvirna, ker je iz ekspresionizma iskal svojo pot in ga skušal uskladiti z notranjo potrebo po realističnem prikazovanju življenja. Naj navedem nekaj primerov: kri, ki se pretaka po žilah, je »mrzlo blato« (Upanje). 14) - »srd na ustnice mi lije vroče sline« (Pesem starega berača). 15) drobna usta lačnih otrok so »kot rane odprta« (Obup). 19)
V	zgodnjo Balantičevo ustvarjalno dobo spadajo tudi soneti: Veliki greh, Zaman, Sen o vrnitvi, 17) v katerih lahko najdemo že marsikatero potezo kasnejšega, zrelega Balantiča. Vodilna misel, ki jih tematsko povezuje, je sen o vrnitvi, ki je obenem tudi naslov zadnjega soneta.
Balantič opisuje hrepenenje tistih, ki so zapustili dom in zemljo (širše vzeto tudi domovino) in te ločitve niso nikoli preboleli, saj se zavedajo in z njimi tudi pesnik, da samo doma lahko najdejo pravo zatočišče.
V prvem, uvodnem sonetu, Balantič ne govori v prvi osebi, ampak uporablja množino (mi) in s tem razširi problematiko, saj se loteva pekoče narodove rane: odhajanja mladih, ki si drugod iščejo zaslužka. Avtor se zaveda, da bodo v tujini vse sanje ugasnile in takrat »morda se v tvoja vrnemo zavetja.« 18) V drugem sonetu z naslovom Zaman 19) pesnik prosi kralja Matjaža (v slovenski mitologiji je kralj Matjaž tisti, ki bo rešil slovenski narod), naj prikliče nazaj tiste, ki so odšli v tujino, istočasno pa ve, da prošnje nikoli ne bodo uslišane. Tretji sonet Sen o vrnitvi 20) je brez dvoma najboljši v ciklu, saj so v njem opazne sestavine, ki so značilne tudi za kasnejše Balantičevo ustvarjanje. Samo domača zemlja lahko pesniku nakloni miren počitek, ga sprejme vase kot nekaj svojega. Pri Balantiču se pojavi tudi smrt, ki bo zvesta spremljevalka njegove poezije in življenja, vendar mu smrt še pomeni mir, tiho spanje v domači zemlji.
Vsebinsko so soneti polni novih misli in živih podob, čeprav se včasih še pozna pesnikovo iskanje. Tudi v tem ciklu avtor uporablja sonet, v katerega lahko izlije svoje misli in čustva.
Domovinska tematika se pokaže torej že v Balantičevih najzgodnejših pesmih. Pesnik se potem s tem ni izraziteje ukvarjal (razen, kot bomo videli, v načrtu za Venec sonetnih vencev), vendar je ta motiv v njegovi poeziji stalno prisoten v drugih oblikah. Ljubezen do domovine se pri pesniku kaže tudi v navezanosti na dom, na zemljo. Domovina je tista, ki odpušča vse žalitve in izdajstva. Po njej je pesnik najbolj hrepenel v internaciji v Gonarsu. Zato so soneti, ki so nastali v tisti dobi (Vse, Svoboda in Doma) 21) polni domotožja, ki ga je pesnik še posebno občutil v trpljenju in lakoti, saj je zanj dom postal kot prelepe sanje:
»Kako doma je dobro in lepo, vsi dnevi nosijo klobuk postrani, dekletu sladki zlezli so v glavo, da sanja le o svadbi razigrani.
Pa kaj bi ne! Njen oče dom pripravil, pobelil vnovič izbe za sprejem, zdaj le še čaka, da bi me pozdravil, da jaz kot dedič mu oči zaprem«
(Doma) 22
V prvem delu pesmi Balantič spominja na Murna. Vendar je takih mirnih, neresničnih slik v Balantičevi poeziji malo. Narava, dom, zemlja pesnika spremljajo povsod, tudi na poti k smrti. To je razvidno že iz drugega dela prej omenjenega soneta, v katerem se avtor prebudi kot iz lepih sanj in se zave krute resničnosti:
»Tovariš, daj, s pestjo me daj po glavi!
Kam zraste sen, saj skoraj sem pozabil, da sem preklet kot ves moj borni rod.
Ne bom je zrl v nevestini opravi, očeta so zagrebli ji na Rabu in jaz nekoč segnil bom bogve kod«
(Doma) 23)
Pesnik se zaveda časov, ki prinašajo s seboj smrt.
V	lastni nesreči spozna tudi žalostno usodo svojega naroda, saj pravi: »da sem preklet kot ves moj borni rod«.
V	enem samem, pretresljivem verzu, avtor izpove ves svoj obup nad narodom, ki mu je usojena pot trpljenja. Balantiču so večkrat očitali, da je svojo usodo združil z izdajalci domovine. V njegovih pesmih pa lahko najdemo le žalost nad tragičnostjo naroda, ki je a priori poražen, tako kot pesnik. Za ta poraz si Balantič tudi sam prevzame odgovornost, ko pravi:
»Pozno se vračam, beg me je vsega oplenil, prepozno, nikogar ni, tih bom pred mrtvo ognjišče
počenil
tukaj bom odgovarjal za d.omačijo«.
(Sin) 24)
V navedeni pesnitvi Sin je tudi sporni verz, zaradi katerega (in seveda tudi zaradi nekaterih drugih pre-izrazito erotičnih pesmi) je Ljudska knjigarna odlašala z izdajo Balantičeve Muževne steblike: »Konec je blizu, čuj, pes v tujko laja«. 25)
Balantičeva domovinska lirika je globoka, v njej ni niti enega samega verza s kako prookupatorsko noto. V načrtu za Venec sonetnih vencev, 26) ki je v Balantičevem Quadernu iz Gonarsa, je večkrat in sicer kot ena izmed glavnih tem, poudarjena ljubezen do domovine. V načrtu je tudi slavospev Kamniku in goram, kar je razumljivo, saj je bil pesnik izredno navezan na svojo rodno zemljo, na planine, ki so ga vabile k sebi in ki jih je posebno v Gonarsu boleče pogrešal.
Iz osnutkov za Venec sonetnih vencev lahko spoznamo, kakšen je bil Balantičev odnos do domovine, do zemlje, do svobode, do slovenske besede. Vzemimo na primer načrt za XII. in III. sonet:
»I. Slavospev Kamniku in goram
II.	Slovenski besedi in pesmi
III.	Borba za zmago (prečrtano)
IV.	Žrtve niso bile zaman. Posvetile so nas (prečrtano)
V.	Himna radostni svobodi (prečrtano)
VI.	Himna plodnosti in soncu
VIII.	Ljubezen do zemlje (naroda), lepota
VII.	-------
IX.	Himna... soncu (neberljivo, prečrtano)
X.	Himna radostni svobodi (prečrtano)
XI.	Dragoceno ... (neberljivo, prečrtano)
XII.	-------
XIII.	Himna slovenski besedi in pesmi Slavospev besedi in pesmi
XIV.	Slavospev Kamniku in goram
XV.	Magistrale«. 27)
Iz načrta, ki ga je Balantič verjetno zaradi cenzure prečrtal, je razvidno, da je pesniku domovinska tematika in kar je z njo v zvezi zelo pri srcu. Če iz te širše perspektive iščemo globlje, spoznamo, da je ljubezen do domovine pri pesniku izenačena z ljubeznijo do zemlje,
do narave, saj dojema stvarnost skozi prizmo svojega notranjega sveta. Zemlja in dom: zemlja je polna sokov, je varno naročje in vseodpuščajoča mati, ki sprejme izgubljenega sina. In končno, zemlja je tista, ki podari večni počitek trudnemu popotniku. Zato je del pesnika samega. V tem odnosu do zemlje in doma se pesnik navezuje na slovensko Moderno (predvsem na Murna in deloma tudi na Zupančiča). V večji meri pa je nanj vplival Edvard Kocbek, ki je v desetletju pred zadnjo vojno s pesniško zbirko Zemlja 28) postal na slovenskem glavni predstavnik t.i. nove stvarnosti. Iz Kocbekovih pesmi je razvidno, da se za opisi zemlje, kmečkega dela in življenja, narave, torej za opisi stvari, skriva metafizični svet, ki človeka preko zemlje združuje z duhovnostjo. Vendar imajo Balantičeve pesmi, v katerih je prisotna zemlja tudi drugačen, subjektivne j ši obraz, zato se včasih navidezno idilično razpoloženje kaj kmalu spremeni. Zemlja pesniku ne more več dajati moči za življenje:
»In v predpomladni želji prst poljubljam, v sanje potopljeno, in žejen iščem sveto kal z življenjem prepojeno.
Joj, grudo je oklenil mraz, med prsti kepe se drobe, zakričal rad bi kakor blazen, a sinje ustnice molče«.
(Predpomladna slutnja) 29)
1)	T. KERMAUNER, Poželjivo telo očiščujoči scimozažig, »Nova revija« 22/23 (1980), str. 2457.
2)	Vendar spadajo nekatere pesmi iz Balantičevega zgodnjega obdobja v sam vrh njegove lirike (npr. pesem Zasuta usta).
3)	Odkril jih je Jože Dolenc v predvojnem gradivu »Mladike«.
4)	F. BALANTIČ, Zbrano delo, op. cit., str. 30.
5)	Ibidem.
6)	V zaključnem verzu, ki ga tu navajam in tudi v nekaterih drugih verzih iz tega cikla, je Balantič uporabil pridevnik blazen, kar pesmi idejno poveže z naslovom Na blaznih poteh.
7)	F. BALANTIČ, Zbrano delo, op. cit., str. 31.
8)	Ibidem.
9)	Ibidem, str. 32.
10)	Ibidem, str. 33.
11)	Ibidem, str. 34.
12)	Ibidem, str. 35.
13)	F. PIBERNIK, Zgodnji Balantič, »Nova revija« 52/53 (1980), str. 1493.
14)	F. BALANTIČ, Zbrano delo, op. cit., str. 35.
15)	Ibidem, str. 31.
16)	Ibidem, str. 32.
17)	Balantič jih je napisal za domačo nalogo v sedmi šoli. Objavljeni so bili v »Bistrici« leta 1940. Debeljak jih je poimenoval Soneti o izseljencih.
18)	F. BALANTIČ, Zbrano delo, op. cit., str. 3G.
19)	Ibidem, str. 37.
20)	Ibidem, str. 38.
21)	Ibidem, str. 144, 145, 146.
22)	Ibidem, str. 146.
23)	Ibidem.
24)	Ibidem, str. 174.
25)	Ibidem.
26)	F. BALANTIČ, Quaderno op. cit.
27)	Načrt za XII. in III. sonet Venca sonetnih vencev. Ibidem.
28)	E. KOCBEK, Zemlja, Ljubljana 1934.
29)	F. BALANTIČ, Zbrano delo, op. cit., str. 43.
VLADO KRESNIK
IZ »GOLOOTOŠKIH STIHOV« 1951-53
TRILOGIJA
1.	Rojstvo Sivi dim!
Črno pišeš dnevnike zemljanom, z žveplom riješ v pljuča Gaherjanom, zrak mrtvičiš.
Grozno si lepotna, fabrika od cinka,
z dimniki prebadaš
dan in noč, noč in dan nebo,
sonce kradeš nad zemljo,
luno skrivaš;
znoj delavcu v strup sprevračaš,
mišic silo krotovičiš
V cink ob skorji kruha,
cink je denar, cink — jezero vina,
cink je pečenka, cink — izbrancem domovina ...
»ti pa, tavrhar, na! vzemi skorjo kruha,
vsak teden drobtinico,
vsak mesec skorjico ...«
prekleta milost-domovina!
Mi proles, plebs-------
stisnili dlani smo v pest, naša tovarna bo, naš gosti dim,
naš dušeči zrak okrog zidin, naše, vseh nas!
Da očistimo zrak in zemljo golazni,
da počistimo srca bojazni,
tiste bojazni za znoj, za kruh —
bojazen hlipa »pridi,
bodi naša, domovina«.
Prišla si. Iz domov požganih, v rafalih in v topovskem ognju, s krvi otrok tebi predanih si vzklila silna in stasita, iz grobov si vzšla, v črnino vsa ovita, planila si iz ječ, iz taborišč ponosna. Prišla si, ker si, da boš ...
se razgrnila boš na polja rosna, pomlad krog tebe bo dehtela, korak tvoj bo oplajal tla pustošna, gib tvojih silnih rok vode bo ukrotil, odkril zemlje bogastva bo razkošna. Rasti v sijaju in lepoti, domovina! Takšno te iščejo naše oči, domovina,
takšno te hočejo naše moči.
Bodi pravična
----iztekel se je valptom čas-------
bodi resnična.
Tako zveni povest tovarniške magije davnih dni,
alegorija ritma, kjer nekdo trpi, se gre ideologije, a drugi lagodno drsi iz vetropira v požrtije.
In potlej Rojstvo svetle Domovine. Preprosto, bojevito; čustveno. Korenito.
2.	Prelom
V prostoru sam, ure v tedne mro, v mesece rasto —
— seštevek ni čas.
Cas je stena-ovaduh, čas jetniška je sirena, čas je latrina,
jetniški paznik je gospodljiv čas,
oko v železnih vratih; čas je čorba arestanta
v čorbi jetnikova druga duša, dušica drogiranca-kapitulanta, ubito skrpanega za na oder
»... priznam, sem pasji gobec-----
— lajnar candra sem, prašičji rilec —
-----morilec krvavi...
ubil sem Marxa lastnoročno--------
da, da, v Dachau-u, pri kavi...«
Čas niso ure, niti zgodovina; biti sam ni čas.
Biti sam ni domovina.
Sam.
Misel žre v prsih vre —
slutim, zunaj je jesen, ljubljanska jesen z meglo,
z nadušno nočjo, z zapoznelim soncem,
a jaz pokopan-------
aa-ah’ ... kako žre
v mislih vre srce žge preč misli! srce preč!
misli odveč, srca preveč ... aa-a!
Skozi luknjo pod stropom, skozi lino nekje visoko ko v rakvo globoko pramen beloglav riše pozdrav; nisem sam —
pod stropom medli sončni pramen z njim gozd rumen, z njima jesen ...
... aa-a-h! ...
pramen pod strop beloglav riše pozdrav »si ti? ti sam?«
V lini ob oknu visokem vzfrfral je ptič, v zamahu širokem s krilom je udarjal, v rakvi odjeknil vranov je krič; poznam te, vranji krič, isti si ostal
ko v davnih minulih dneh, nič se nisi spremenil, čas ti ni zaudal;
vejevje krog bajte si prevpil-----
-----še pomniš suhljača med dninarji?
k uporu je gnal, svet pestil, ga vidiš?-----s partizani koraka ...
išči mu grob, ptič vran,
grob komisarja junaka, išči ga v poljih, kraj cestnega tlaka, v gozdovih išči njegov nemir, leti, preišči studenčev izvir ...
kje si, tovariš moj?
zakaj si se v grob prerano zaprl?
Črni vran govori mi nocoj, da nisi v boju brez haska umrl, kje si? si z menoj?
Skozi lino vzdihne jesen, misel nemirno seje dah njen:
»Strel — iz zasede — me je podrl, in grob nepoznan me je vase zaprl; ti si živ, z živimi se zgovori, ne išči grobov,
pojdi z ljudmi, z njimi živi, zori.
Čas se ni ob grobeh ustavil, čemu stojiš ti?
Kaj iščeš?
Ni dveh poti,
le ena gre pot mimo naših grobov, le eden bo svet,
zmazljiv ali lep, vseeno------
drugačen bo, nov«.
Lina usiha v mrak.
Spet sam pokopan,
grlo mi siga v zatohli zrak,
udje misli srce ...
vse v meni žre žge vre----------
prevrele so misli
konec amen!... prsi razžrte, srce zažgano, truplo otrplo v kamen ka- a- a - me-e-en ... kamor utripa prebito oko pečina kamen obala kamen
galebi so kamnju odbite peruti znoj lije v kamen sonce žari
bruha v kamen pekla daritve kamni ostrijo čeri
odpirajo žile ko britve kamen razkolje kožo lobanje v molitvi samomoritve do kosti skozi kosti, telo je meso kost kri ki gnije,
kamen je marmor ki večno sije,
Goli otok je Marmor.
Marmor rohni, ne zna govoriti, besede kamenja so plaz biti — ne biti ...
»Uua-a- -a!-----banda!------
Skloni glavo!
crkni!
mrkni
v tlo pod kamen!-----«
Goli kamen glave bije krike srka kri popije
»ua-a!------banda!-------«
klic morije fantazije
komandantov velečastnih čistih rok, pod kožo mastnih, ki z višav bodrijo kamen »udri bando!« ... pljunki sunki v trebuh brca tras! po uhlju
bobnič poči
svet zvrtinči se razpada lomi v kose v kamen ruši...
... »mati moja, mati mila — ah zakaj si me rodila ... nisi smela ...«
Goli otok marmor kamen kraj prekletih.
Marmor kletev neizpeta lepotiji se udinja, smrt jetnika nedojeta v marmor leze, muko ljudsko v lik spreminja skrinjice mizice sodci vazice lestenci pipci pladnji kipci
kletev gola marmor kleše
» — marmor kamen---------tiše, še tiše
v tebi ukleto bol zataji ne giblji se mrlič ne pleše ...«
Marmor-kič se diči.
Z ladjo se poslavlja, v noč brez vetra,
ljub’ci v čipkah se nastavlja; marmor — »no da, vredna reč, delo ni bilo odveč« gazdi v kabinet se sili;
marmor-roba--------ou yes,
za whysky ... ni pes .
»Ua-a-al------banda!«
Mrtvaško resno stražijo čeri pod mitraljezi, svet molči.
O ne.
Ko vzide mesec in v grozi zadrhti, tedaj še kamen govori.
3.	Balada v fraku
Tako tako, brate moj, mi borci...
Eh-ja, ljudje so norci.
Hijenam so zavili vrat, mi pa zdaj, maziljenci stopimo v krog, v čim ožji krog.
Svet zaprimo vase in ljudstvo naj se pase po okroglem svetu.
Naš je svet naše carstvo naš razum,
razum pa gospodar je svetu.
Kaj — mi smo Razum,
brez Razuma svet ne more se vrteti,
plebs ničesar sam hoteti,
naš okras pa-------
rdeči frak
in ponosen v njem korak dal bo ritem svetu, svetu za nas ...
o------eh ...
svetu zaradi nas.
A plebs potuhnjeno je klel, in svet po svoje se vrtel.
Izžel se je duhov vseh duh, ostal je le napuh.
Razum — do kraja je shlapel.
In frak?
Ah frak ... v paradah je zbledel,
ni jasnovidca, slepca ni,
ki bi mu v barvo prejšnjo še verjel.
Spusti zastor, Zgodovina. Reflektorjem sama pohaja sapa. Parabole na odru — le lupina. Kako grotesken je obrat v koraku od Rojstva svetlega do padca — in Balade v fraku.

»Novi način pisanja zgodovine nas osvobaja etno-centrizma, nas dekolonizira, nam odkriva bogastvo sveta. Po njegovi zaslugi 'narodi brez zgodovine’ potrjujejo svojo legitimnost«.
.Jean-Marie Domenach Enquete sur les idees contemporaines
PETER MERKU
IZ SPOMINOV NA STARŠE II.
Ko je oče še zbiral gradivo za svoje študije o okoli-čanskem bataljonu, me je prosil, naj med službenimi potovanji okoli po Evropi pogledam po starinarnah, če najdem stare fotografije, razglednice ali jekloreze, iz katerih bi prepoznal resnični ustroj krajev, kjer so se dogodili »fatti di luglio«. (1)
Dokler je oče še živel, sem našel razmeroma malo, čeprav sem nekje odkril prav fotografijo vogala med ulicama del Torrente in Corsia Stadion (danes Carducci in Battisti), kjer je bil ubit mladi Parisi.
Medtem sem se sam nalezel strasti zbiranja, tako da tudi po očetovi smrti nisem opustil iskanja starih tržaških motivov. Z ženo, na primer, redno obiskujeva »Dneve antikvariata«, ki so približno vsak drugi mesec v mali občinski dvorani v Erlangenu, dvakrat na leto pa »Borzo razglednic in dokumentov« v bližnjem Nuern-bergu.
Tako sem med nekim obiskom »Dnevov antikvariata« videl lesorez Neumarktla, zelo razširjeno ime po nemških deželah v vseh mogočih variantah. Nisem se pa pri njem ustavil, saj me primarno zanima Trst. Iz razočaranja, da nič ne najdem, sem se povrnil k Neumarktlu. Ko sem ga vzel v roke, da si ga pobliže ogledam, mi je bila slika naenkrat domača, izredno podobna kraju, kjer se je mama rodila, Tržič na Gorenjskem! Antikvar mi je zagotovil, da je lesorez iz 17. stoletja.
Prvič sem bil v Tržiču leta 1952. Obiskat sem šel brata v Ljubljano, ki je, po končanem študiju slavistike, tam poučeval. Skupaj sva se podala na izlet v Tržič, majhno, pregledno mestece, kjer se je leta 1900 rodila mama Rina in kjer sem se takoj znašel kot doma, saj sem kraj nekako že poznal iz pripovedovanja tet, ki sta pogosto prišli z nami na letovišče in mi kratili čas pred nočnim počitkom z zgodbami iz starih časov, o življenju v Tržiču, o družinskih pripetljajih. Blaženi časi, ko
se je v družini še pripovedovalo, ne da bi televizija motila družinsko življenje ob koncu dneva!
Na sliki sem torej prepoznal župno cerkev na desni, sv. Andreja na levi, prepoznal sem tržiško Bistrico in dotok Mošenik. Dokončno sem se prepričal, da držim v roki »Moj Tržič«, ko sem pod nemškim imenom Neu-marktl razbral še slovenski izraz Tershech. Sele pozneje sem odkril, da je bila stran vzeta iz Valvazorjeve Slave Vojvodine kranjske.
Kot otroka srednjeevropske družine sva morala z bratom iti pravočasno spat, in ker sem jaz bil mlajši, sem tudi moral iti kot prvi. Spominjam se, da sem poleti moral v posteljo, ko je skozi okno še vedno prodiralo nekoliko svetlobe.
Da bi mi olajšali prehod iz dneva v noč, ali morda samo zato, da bi me spravili v posteljo, ne da bi preveč sitnaril, je ena od tet, tista, ki je ravnokar bila z nami na letovišču, sedla k meni in mi pripovedovala o sebi, o mami, pač spomine iz svoje mladosti.
2iv imam še pred sabo večer, ko je bila že skoro popolna tema in sem komaj razločeval silhueto tete Gite, ko mi je pripovedovala o življenju v rojstni hiši »pri Balosu« v Tržiču, kako je mimo hiše tekel bister potoček, ki je vedno skrbel za vlago na vrtu, in koliko lepih ur so tam prebili v zeleni uti. Pripovedovala mi je, kako se je veselila, ko se je vračala iz šole domov, in ji je, na še nekoliko negotovih nogah, pritekla naproti moja mama, ki je pravkar shodila. Po smrti male triletne Anite je namreč po nekaj letih premora nova sestrica razživela družinsko vzdušje.
Pripovedovala je, kako je njena mama, moja nona Katharina, kot prva vstala zelo zgodaj zjutraj in se podala k maši v župno cerkev ter pri tem vtisnila prve stopinje v sveži sneg, ki je ponoči zapadel.
Ko je oče Luigi umrl, so morale zapustiti ta gorski svet. Preselile so se v Trst, kjer so odtlej živele v navadnem stanovanju, brez vrta, brez potočka, brez ute. Zame, ki sem se v Trstu rodil, pa je bilo to samo po sebi razumljivo, saj je bil to moj svet, kjer sem rastel, kjer so bile tete ...
Šele ko sva po očetovi smrti z bratom prodala staro — 105 —
stanovanje in zdaj sam živim tako daleč od rodnega kraja, sem sposoben razumeti in čutiti, kako je morala teta Gita trpeti, ko je na večer s povešeno glavo in mirnim glasom živo obujala spomine na lastno mladost.
Odločitev, da prodava stanovanje, kjer imajo korenine vsi spomini na moje otroštvo in mladost, je bila tako boleča, da je bilo, kot da bi starši še enkrat umrli.
Nono Luigi Bortolotti je zakopan v Tržiču na lepo urejenem in vzdržanem pokopališču, kjer je tudi monumentalna grobnica družine Glanzmann, ki je bila svoje dni lastnica bombažne predilnice in tkalnice v Tržiču, Glanzmann & Gassner, pri kateri je nono bil uradnik.
Nonina sestra Maria Mally, poročena Scalamera, je pa večkrat govorila o nekem baronu Karlu Bornu, strogem veleposestniku v Tržiču, ki je bil mnenja, da »der Mensch faengt vom Baron an«, ali po naše, človek se začenja z baronom. Tega se prav pogosto spominjam še posebno, odkar imam novega šefa, ki se imenuje tudi Born in prihaja iz Berlina, kot nekdanja tržiška družina, pa čeprav ne ve za barona med svojimi sorodniki.
Moja mama se je torej rodila v Tržiču na Gorenjskem kot hči istrskega Italijana iz Vodnjana in Nemki-nje iz Tržiča. Od nje imam iz tržiških let samo pismo, ki ga je še kot otrok pisala sestri Lidiji.
Pisala je v nemški pisavi, nežno in brezhibno, kot so se pač takratni otroci morali naučiti v nemških šolah. Pisala je pred 26. majem 1910, ker govori, da se veseli praznika sv. Rešnjega Telesa. Verjetno se je podala na večerni sprehod proti Pristavi 20. maja pred skoraj osemdesetimi leti.
Iz tega pisma zvem, da je sestra Lidija pravkar maturirala, čeprav ne pove, ali v Kranju ali v Ljubljani.
Druga mamina sestra, Gita, je po pripovedovanju male Rine, prevedla iz nemščine pesem »Herz Mariae«. Gotovo v slovenščino, saj so verjetno hotele peti pesem na Rešnje Telo v Tržiču.
V Erlangenu sem 20. junija 1986 šel zvečer poslednjič na balkon v upanju, da bi videl repatico Halley, čeprav je bila v severni Evropi zelo nizka na obzorju. Večkrat sem jo že poskusil zaslediti na večernem nebu, a bilo je vedno pokrito, kot takrat v Tržiču. Pomisliti
sem moral na mamo in kako veliko je moralo biti njeno razočaranje, ko jo je tudi sama, desetletna, skušala videti, kot je pisala junija 1910 starejši sestri Lidiji:
»Liebe Lidia!
Ich erfuelle gleich Deinen Wunsch und schreibe Dir einen Brief... No, zum Schluesse halt noch etmas von dem Kometen. Hier gehen ihn die Leute viel schauen. Besonders viele gehen auf den Stovzc und nach St. Agnes. Auch wir mar en Freitag abends nach Pristava. Aber da mir sahen, dass es zu ummoelkt ist, kehrten mir um. Hast Du ihn gesehen?« (2)
Kak mesec pozneje, ko je lesorez Tržiča že postal ena naj dražjih slik v moji zbirki, sem od brata dobil knjigo Viktorja Kragla, Zgodovinski drobci župnije Tržič, izdano leta 1936 ob priliki stoletnice župnije. Radovedno sem jo začel listati in se zaustavil pri nadvse zanimivem pregledu »Učitelji ljudskih šol«, kjer sem med drugim lahko bral:
»Bortolotti Marjeta (Gita oziroma Margherita), rojena 27.02.1988 Alojziju Bortolotti (* 15.05.1855, f 05. marca 1912) in Katarini roj. Mally (* 19.03.1866). Njen oče je bil uradnik v predilnici in bil nekaj časa tudi tržiški odbornik. Mati je pa Tržičanka in še živi v Trstu pri svojih hčerah. Marjeta Bortolotti je maturirala leta 1908. Do avgusta 1909 je bila učiteljica na nemški zasebni šoli v Tržiču, potem je bila pa na tržiški štiriraz-rednici praktikantinja do 1911; vmes od aprila 1910 do aprila 1911 suplentinja. Potem je bila nameščena v Šmartnem pri Kranju in sicer od februarja 1912 stalno. Slednjič se je preselila v Trst, kjer še vedno učiteljuje. -Tudi njeni sestri Marija (* 08.12.1889) in Katarina (*28. februarja 1900, 26. julija 1926 poročena z Jožefom Merku) sta učiteljici v Trstu.«
Kako so tiste čase učiteljevali v naših krajih, seveda v Drobcih župnije Tržič ni pisano. Dovolj pa je, da nekoliko globlje pobrskam po družinskih spominih, da spoznam določene paralele med takratno »bonifico na-zionale«, (3) kot so jo gojili fašisti, in tem, kar se danes dogaja v Bazovici.
Tudi moja mama je leta 1925 poučevala v Bazovici, seveda na italijanski osnovni šoli, saj so druge, slovenske, bile že uničene. (4) Ko še nista bila poročena, se je moj oče večkrat podal do tja — gotovo ne z avtom, pa tudi ne z avtobusom. Nekoč, mi je pripovedoval, mu pride Rina naproti zelo resnega obraza. Pouk se je tedaj vedno začel z molitvijo. Tisti dan je bil na vrsti Očenaš, oziroma, Padre nostro che sei nei cieli. Boječe se je izmotalo iz otroških grl: Padre nostro ki si nei čevlji ... fonetično zelo podobno, vsebinsko pa slcoro kletvica, kateri pa ni botrovala ne hudobija ne brezbožnost, ampak nebogljenost zaradi nepoznanja novega, vsiljenega jezika. Mamo, sicer italijansko učiteljico, a do mozga pošteno in pravično bitje, je to izredno prizadelo, ker se je zavedala, da je postala raznarodovalno orodje v rokah brezvestnih šovinistov.
O njeni tenkočutnosti in blagodušnosti pričajo tudi nekatera pisma, ki smo jih po očetovi smrti našli doma in ki jih je očetov bratranec pisal moji mami z Raba.
Na prvi strani prvega pisma je s svinčnikom takole zapisano:
Posta internati civili di guerra Signora
Mercu Rina (5)
Trieste
Via Vittorio Locchi 10 (6)
Žig: Čampo Concentramento Per Internati Civili. Comando.
Na zadnji strani pa stoji:
Mitt. Peric Giovanni
Čampo Concentramento per internati civili C.I Sett: II (7)
Arbe (Prov. Fiume)
Žig: Trieste Centro - arrivi 8-9 13.III.43.XXI Stric je pisal:
»Con gran gioia ho ricevuto oggi il pacco. Tante gra-zie! Sono molto contento che vi nvete ricordato di me ... Mi dispiace molto che non civevo finora ancora Vocca-sione di presentarmi a questa huona signora Rina, ma voglio sperare che i tempi si migliorerano e aVoccasione guando šaro libero ci rivedremo a Trieste. Per ora mi
permetto assicurarvi che la vostra benignita che avete dimostrato in questi tristi giorni per me la restera fra i miei ricordi indimenticabili tanto piu perche avete compreso la mia situazione attuale.
... Finora sono di salute passabile, delle volte un po-co piu debole, delle volte un poco piu forte, secondo i pacchi i quali sono — il nostro grande miglioramento.
La Vittoria di Gorizia mi manda spesse volte qual-che pacco ... (10)
Della mia famiglia non ho ricevuto gia molto tempo nessuna notizia. (11) Pacchi da časa sono piu rari. Pero anche non possono aiutarmi piu di tanto, perche la mia famiglia si trova attualmente in grave stato e forse senza rimedi per nutrirci...
Carissimi, se vi e possibile ricordatevi piu volte con qualche pacchetto Vi prego tanto e con qualche fettina di pane biscottato, oppure quello che potette, tutto vuol dire per me grande aiuto ...« (8)
Leitmotiv vsega pisma je očitno lakota.
Dve navzkrižni, grobo izdelani poti sta delili taborišče v štiri sektorje. (12) Tam, kjer sta se cesti križali, je ostal prazen precejšen štirikoten prostor, takoimenova-ni »trg lakote«, kot so ga krstili interniranci. (13)
Visoki komisar Grazioli in komandant IX. armadnega korpusa Gambara sta si stalno nasprotovala glede vodenja politike na območju Ljubljanske pokrajine ter glede metod, ki naj bi jih uporabljali. Zato vračanje nekaterih ljudi z Raba seveda tudi ni ostalo nezapaženo in neizkoriščeno. Tako piše poveljstvo 14. bataljona karabinjerjev dne 07. januarja 1943: »V zadnjih dneh so se iz koncentracijskih taborišč vrnili nekateri interniranci v stanju hude izstradanosti, nekateri dejansko v tako žalostnem stanju, da so napravili na prebivalstvo bolesten vtis. Takšno ravnanje s Slovenci občutno krati naše dostojanstvo ter nasprotuje načelom pravičnosti in človečnosti, na katera se v tej pokrajini pogosto sklicujemo v naši propagandi. Posebno občutno je pomanjkanje hrane na Rabu ... Res je čudno, naj bo količina teh živil kakršnakoli, da more priti do tako številnih in hudih primerov izstradanosti«.
Razglednica, ki jo je Ivan Peric poslal gospe Rini Merku iz taborišča na Rabu 18.IV.1943
V svojem dopisu dne 15. decembra 1942 pa Grazioli takole opisuje internirance, ki so se vrnili z Raba: »Poročajo mi, da se v teh dneh vračajo interniranci iz koncentracijskih taborišč, posebno z Raba. Pokrajinski zdravnik je imel štirinajstkrat priložnost, da zdravniško pregleda skupino takih internirancev, ki so se vrnili z Raba. Ugotovil je, da vsi, brez izjeme, kažejo znake najhujše izčrpanosti in lakote ...«
Razumljivo je torej, da je stric tako prosjačil za pakete s hrano.
A zakaj je pisal moji mami, ki je ni niti poznal?
Poslati paket civilnemu internirancu, ki ni bil ožji sorodnik, je bilo pod fašističnim terorjem tvegano. Doma so se verjetno domenili, da to stori mama, češ da morda ni tako nevarno, če to stori ženska, čeprav je bila kot učiteljica tudi ona državna uslužbenka in torej v nevarnosti, da bi bila ob službo. A globoka krščanska vera, čut pravičnosti in pogum so bili dejavniki, ki bi ji pomagali prevzeti nase morebitne posledice.
Bilo je leta 1943, ko sva se z mamo namenila v Gorico k Peričevim, Rajku in Vittoriji, bratu in svakinji omenjenega Giovannija. Vzela naj bi perilo, ki ga iz strahu pred bombnimi napadi nismo imeli vsega doma, ampak malo tu, malo tam.
Z mamo sva stopila v vlak, ki pa ni vozil do Gorice, ampak se je ustavil v Rubbia S. Michele. Proga ob mostu po postaji je bila pokvarjena. Vlak ni mogel naprej, ker je zmanjkala elektrika. Gorica ni bila več daleč, zato se je veliko potnikov odločilo, nadaljevati pot peš v upanju, da najdejo kakšen avtobus v predmestju. Tudi midva sva se podala na pot.
Za zidom vzdolž ceste, ki je tekla paralelno ob železniški progi, so stali partizani goriške fronte v raznolikih uniformah, z različnim orožjem, in očitno čakali na kakšno povelje ali na Nemce, ki so že zasedli Gorico.
Z mamo sva prišla do ovinka, kjer se cesta oddalji od proge, in srečala partizanskega poveljnika, ki nas je naenkrat potisnil proti grmičevju ob zidu, kajti na nebu se je pojavilo nemško izvidniško letalo. Komaj je bilo
mimo, nam je dovolil, nadaljevati pot.
Takoj nato, še daleč od Gorice, se je na cesti prikazalo oklopno vozilo. Čutil sem, kako se je mamina roka, ki je držala mojo, tresla. Že od daleč nam je poveljnik kričal, naj greva s ceste. Drugi partizan, ki se je znašel v bližnjem jarku, nam je odsvetoval, da bi nadaljevala. Vrnila sva se torej na postajo, kjer sva spet srečala skoraj vse potnike, ki so se bili podali na pot peš. Čakali smo celo večnost, ali tako se nam je zdelo, preden je elektrika spet stekla po vodu, in vrnila sva se domov, ne da bi opravila, kar sva nameravala.
Kot vsak otrok sem seveda tudi jaz nad vse ljubil svojo mamo, a gledal sem nanjo tudi kot na čudež že zaradi njenih jezikovnih sposobnosti. Jezilo me je, ko sta prišli na obisk mamini sestri in sta z njo govorili po nemško, ko bi mi otroci ne smeli razumeti, o čem je govor, ali celo po francosko, ko je stvar morala absolutno ostati tajna, saj nekaj nemščine sem že lomil. Ko smo kdaj šli k nunam v ul. Besenghi, so ravno tako govorile po francosko. Ko je prišel na obisk prijatelj družine Bortolotti, Rico Scozzanich, visok oficir italijanske vojne mornarice, je pogovor stekel v angleščini.
Že takrat sem se zavedal, da je mama izredna osebnost. In ker mi je učenje delalo precej težav, morda tudi zaradi stalnih napadov naduhe, ki so me v otroštvu mučili, sem čutil nekak kompleks manjvrednosti, kot sem ga pozneje čutil do bolj izobraženega brata.
Mamina smrt me je neizmerno prizadela, delno gotovo zato, ker mi je bilo takrat samo trinajst let, bil sem torej še napol otrok, potreben mamine prisotnosti, delno pa brez dvoma tudi zato, ker sem se zavedal, da mi je za vselej odvzeta prilika, da se od nje naučim vsaj delček tega, kar je vzbujalo v meni globoko občudovanje. Bilo je 8. oktobra 1943, ko so jo pripeljali domov iz poliklinike v ul. Sv. Frančiška po neuspeli operaciji, da jo postavijo na pare. Zamaknil sem se vanjo, ko je negibno ležala v leseni krsti v spalnici, in v trenutku, ko ni bi'o nikogar drugega zraven, sem se ji približal, se skl on'1 nadnjo in se s svojim dotaknil njenega visokega čela v upanju, da se zgodi čudež. Molil sem, da bi se njena nadarjenost prelila iz njene v mojo glavo. A prestrašil
sem se njene mrzlote. Bilo je prvič, da sem se dotaknil mrtvega človeka, in to je bila moja mama, ki sem ji še večer prej sedel v toplo naročje.
Pogreb je bil 10. oktobra. Ko so prišli uslužbenci pogrebnega podjetja, da zaprejo krsto, sem mirno šel iz sobe, ker sem hotel ohraniti v sebi podobo spokojno speče matere. Ko so pa nesli krsto iz spalnice po hodniku do stanovanjskih vrat, sem naenkrat razumel, da jo izgubljam za vedno, in izbruhnil sem v obupen jok. Prijatelj Nino Sabatini me je razumevajoče objel, tako da sem se pošteno zjokal, preden sem šel tudi sam na cesto, kjer je bilo že zbranih veliko ljudi.
Žalni sprevod se je začel počasi premikati navzdol po ul. Locchi, zavil na desno po ul. Laghi in nadaljeval po ul. Belpoggio k staremu Sv. Antonu. Ko smo šli mimo bivše mornarske vojašnice, sem opazil, kako skupina nemških vojnih mornarjev raztovarja kamion žimnic. Ko je voz s krsto šel mimo njih, je nemški oficir v temnoplavi uniformi dal povelje: »Habt acht!« (14) in vsi vojaki so salutirali. In v mislih sem tedaj rekel mami: »Vidiš, mama, kakšno naključje! Ti, ki si tako ljubila nemški kulturni svet, dobiš zadnji pozdrav od mladih nemških vojakov, ki so, ravno tako kot ti, daleč od rodnih krajev.«
Po kratkem cerkvenem obredu smo sedli v kočije, in konji so stekli proti obali, nekatere mamine učenke pa so skupaj z materami jokaje tekle še nekaj metrov za nami. Oh, ja, mama je bila zelo priljubljena!
V priložnostnem članku, ki ga je Piccolo objavil 34 let pozneje, 20. oktobra 1977, ob priliki 100-letnice šole Morpurgo, kjer je mama dolga leta poučevala, piše med drugim:
»Ma chiarissimo nel ricordo e soprattutto il volto dell’insegnante, perche il p rimo maestro o la p rima mae-stra rimanesse per ognuno di noi una figura indimenti-cabile. Uno nome per tanti, quello della maestra Rina Mercu, troppo presto scomparsa, che ha lasciato un vuo-to incolmabile in quanti la conobbero. (15)
( 1) Zaliv št. 24-25 - Trst 1970 v nadaljevanjih do št. 3-4 - Trst 1978
( 2) Draga Lidija!
Pišem Ti tole pismo, da izpolnim Tvojo željo ... No, na koncu še kaj o repatici. Ljudje jo hodijo veliko gledat. Posebno veliko jih gre na Stovžc in k Sv. Neži. Tudi mi smo se v petek zvečer podali proti Pristavi. A ko smo videli, da je preveč oblačno, smo se vrnili. Si jo Ti videla?
( 3) Nacionalna prenova
( 4) Riforma Gentile / RD 1° ottobre 1923 n. 2185
( 5) Mercu je bilo popačeno ime, ali kot so takrat pravili »povrnjeno v rimsko obliko«.
Mama je bila krščena v Neumarktlu (slov. Tržič) v nedeljo 04.03.1900 na ime Caterina Aurelia. Doma smo ji pravili Rina.
( 6) Prvotno se je ulica, kjer smo stanovali, imenovala Via Giuseppe Revere. A tako židovsko ime fašistom seveda ni bilo po godu, in prekrstili so ulico po Vittoriu Locchiju, pesniku in bojevniku. In tako je ostalo tudi po vojni.
( 7) Julija 1942 so fašisti na kamporskih njivah na območju med Kamporskim zalivom in zalivom Sv. Evfemije na otoku Rabu, zdaj poznan letoviščarski otok v severni Dalmaciji, poželi nedozorelo koruzo, obdali velik nepravilen četverokotnik z bodečo žico ter postavili vse naokrog lesene konstrukcije za mitraljezna gnezda. Ograjeni prostor je bil predviden za majhne šotore. To je bilo rabsko koncentracijsko taborišče I v svoji prvotni obliki.
( 8) Predraga gospa in predragi Pepi!
Z velikim veseljem sem prejel danes paket. Lepa hvala! Sem zelo zadovoljen, da ste se me spomnili...
Zelo mi je žal, da nisem še do danes imel prilike, predstaviti se tej dobri gospe Rini, a upam, da se bodo prilike izboljšale in da se spet vidimo v Trstu, ko bom prost. Zagotavljam Vam pa, da bo dobrota, ki ste mi jo izkazali v teh žalostnih dneh, ostala med mojimi neizbrisnimi spomini, še toliko bolj, ker ste razumeli moj sedanji položaj. ... Zdravje je doslej kolikor toliko v redu, včasih sem nekoliko bolj slaboten, včasih nekoliko bolj močan, odvisno je od paketov — ki so naš največji priboljšek.
Vittoria iz Gorice mi večkrat pošlje kak paket...
Od družine že dolgo nisem dobil nikakih novic. Od doma so paketi bolj redki. A ne morejo mi bogve kako pomagati, ker gre moji družini trenutno zelo slabo in morda nimajo s čim se hraniti... Predragi, če vam je mogoče, spomnite se večkrat s kakim paketom, lepo vas prosim, in s kakšno rezino prepečenca, ali kar premorete, vse mi je v veliko pomoč...«
( 9) Pepi je bil moj oče Josip (Giuseppe)
(10)	svakinja
(11)	v Ljubljani
(12)	France Potočnik, Rab, Založba Lipa 1975
(13)	France Šušteršič, Trg lakote, Založba Borec, Ljubljana 1977
(14)	»Pozor!«
(15)	A nad vse jasen je v spominu predvsem obraz učitelja, kajti prvi učitelj ali prva učiteljica ostane za vsakogar nepozaben lik. Med tolikimi, eno samo, ime učiteljice Rine Mercu, ki je prehitro preminila in zapustila neizpolnjivo vrzel v vseh, ki so jo poznali.
*
»Nadaljnji faktor je že opisana upadajoča nataliteta. Ta sicer sledi evropskim civilizacijskim tokovom, kar hladno razumarskega opazovalca pomirja. Vendar je Slovenija v drugačnem položaju kakor evropske dežele, ki se prav tako bližajo ničelnemu naravnemu prirastku ... Toda drugače sprejema priseljence Slovenija kakor Francija, Nemčija ali V. Britanija. Slovenci imajo neznatno asimilacijsko moč zaradi svoje majhnosti in tudi zaradi svojih ’mehkih’ mentalnih lastnosti. Očitno je, da se bo na naših tleh utrdila tuja kultura in etika, da bo Slovenija postala nacionalno in kulturno mešano ozemlje z vsemi konflikti, ki smo jim danes priča povsod, kjer prihaja do vdora tujerodnih priseljencev v avtohtona populacijska območja. Seveda obstajajo tudi drugačna gledanja, ki favorizirajo etnično mešana okolja, najbrž z napačnim vzorom pionirskih dežel.«
Ermin Kržičnik
Dom in svet, Zbornik II.
GIANNI BARRAL
IZJEMNOST IN BEDA NEKEGA OBDOBJA
(Nadaljevanje)
Komaj smo se znašli znotraj ograje kobariške vojašnice, so partizani zapovedali stotnijam, naj se porazdelijo po hangarjih, medtem ko bi se morali oficirji zbrati v posebnem prostoru. A mi, oficirji stotnije, nismo upoštevali tega ukaza in smo ostali z našim moštvom. Nihče nas ni več nadlegoval. V hangarju, kamor smo stopili, smo našli kupe sena, ki so jih zapustili oddelki, ki so se pred nami umaknili. Razširili smo seno po cementnem podu in tako ustvarili trdo, a suho skupno ležišče, po katerem smo raztegnili izčrpane ude.
Še ni poteklo pol ure, ko je oficirjem bilo ukazano, naj v majhni sobi oddamo pasove s pištolami in toke; kar se je tudi zgodilo pod pazljivim nadzorstvom partizana. Jaz sem vrgel na kup samo pas, saj nisem več nosil pištole že od 10. septembra 1943, ko sem jo pustil pri neki družini v Casetl fondu na Tridentinskem.
Ko sem srečal Mastinuja iz 5. stotnije, sem ga vprašal po podrobnostih, kako in zakaj se je njegova stotnija vdala brez najmanjše reakcije. Njegovo pripovedovanje ni bogve kako dopolnilo tega, kar sem že slišal. Potrdilo je le, da se je četa vdala iz brezbrižnosti in da so vse spodbude oficirjev in podoficirjev padle v prazno.
Vrnil sem se k svojim vojakom in pogledal v nahrbtnik z namenom, da ga nekoliko razbremenim. Notri sta med drugim bili tudi dve vojaški srajci kaki barve, darilo zavezniškega letala, ki je 16. januarja v bližini moje utrdbe raztovoril orožje, strelivo in oblačila. Pogledal sem naokoli in opazil nedaleč od mene Lorenza Verrinija, čigar srajca je bila v usmiljenja vrednem stanju.
»Pridi sem!«, sem ga poklical. »Odvrzi tisto cunjo in obleci to, ker je vsaj srajca.«
Dišala je po vlagi, a ni bila mokra. Fant jo je takoj oblekel in se mi s pogledom zahvalil. Tudi sam sem preoblekel srajco.
Kljub utrujenosti me je radovednost spet gnala ven. Najprej sem šel pogledat k oficirjem drugih stotnij, zbranim v njihovem prostoru. Kapetan Mognaschi je sedel v njihovi sredi. Vladalo je brezdušje, pogovor se je zatikal. Komaj so naznačili teme, a vse so se vrtele okoli enega samega vprašanja: kaj bodo storili z nami? Le nekaj ur prej je na cesti kapetan še verjel častni besedi partizanov. Vtis sem imel, da je bil sedaj že drugačnega mnenja.
Nerodno mi je bilo. Moje misli so se ustavljale na drugem, na mojem osebnem, vprašanju: kako se bom jaz ravnal? Zapustil sem sobo. Nebo je bilo še vedno pokrito, a ni deževalo. Spodnji rob oblakov je v vodoravni črti objemal boke Krna tja do Drežnice. Dolgo sem opazoval tisti ogromni podstavek, da bi odkril, katera naj bi bila najboljša pot; omejena vidljivost mi pa ni dovolila, da bi si v mislih začrtal sprejemljivo pot. Moj položaj ni bil bolj rožnat od drugih; kdo me je od teh, ki so nas imeli v oblasti, poznal? Bil sem torej v istih težavah kot vsi drugi ujetniki, le z razliko, da se, v nasprotju z večino kolegov, sploh nisem vdal v svojo usodo, ampak sem imel trden namen, zbežati, in sicer ne proti Italiji, temveč proti Kneži. Obljubil sem bil Jelki, da ne bom ostal ujet, in nameraval sem obljubo držati. Poleg tega sem čutil in vedel, da bi na Kneži ničesar ne tvegal. Nevarno je bilo zame tu, na milost in nemilost teh neznancev.
Čuvaji niso še bili zelo strogi. Ob vhodu je stal partizan, ki je raztreseno stražil, trije ali štirje drugi so hodili gor in dol vzdolž ograje, ne da bi bili preveč pozorni. Celo pred vhodom se je ducat bersaljerjev pogovarjal s partizanoma, moškim in žensko. Slednja sta držala nekako politično uro in razlagala ideale osvobodilne borbe, ki so jo lojalno vodili ne proti Italijanom, ne! temveč proti fašizmu, in so pripovedovali čudesa o novem režimu, ki bo zavladal v Jugoslaviji. Obžalovali so le, da je bij zjutraj na cesti ubit partizan: tega res ni bilo treba! Posebno ženska je regljala kot ropotulja in prostodušno odgovarjala na vprašanja, ki so jih tu pa tam postavljali bersaljerji. Razume se, da bi po nujni kontroli smeli iti, kamor bi hoteli, »razen onih, ki so se omadeževali s hudimi zločini«. Bila sta obadva prisrčna, nasmehljana, skoraj prijateljska. Četrt ure sem opazoval ta varljivi prizor; a ko je bersaljer
sunil s komolcem soseda rekoč: »Simpatična, kaj?«, sem stopil spot za ograjo, da ne bi več prisostvoval takemu zasmehovanju.
V taborišču so začele medtem krožiti najrazličnejše protislovne, a ne vse neverjetne, novice. Pravili so, da je že prišel ukaz za odhod, ki so ga nato preklicali; da bi se lahko vsak čas zgodilo kaj nepredvidenega, ker niso še vse umikajoče se čete šle skozi Kobarid.
Pred mrakom sem stopil spet v hangar in se vlegel na seno med vojake, ki so se še vedno tresli kot topolovo listje. Skušal sem zaspati. Nemogoče. V veži je nekdo prižgal ogenj; vstal sem in se mu približal; med drugimi je v skupini bil tudi narednik Bolzoni. Iz njihovih besed je jasno izhajalo, da si razen redkih nihče ne dela iluzij. Ne zato, ker bi se kdo izmed njih »omadeževal s hudimi zločini«, ampak enostavno zato, ker so čutili, da so v rokah neusmiljenih sovražnikov, in da mora najslabše šele priti.
Ko sem se nekoliko segrel, sem se spet vlegel na seno, položil glavo na nahrbtnik, se pokril s še vedno vlažno odejo in se predal rahlemu in nemirnemu spanju.
* * *
1. maj je začel zoreti v spektralni sivini. Naše obleke so se bile le delno posušile. Komaj smo se postavili na noge, da si predramimo otopele ude, že je prispel ukaz, naj se pripravimo na odhod. Ker smo vedeli, da zaradi šibkosti ne moremo nositi čezmernih tež, smo se rešili odvečnega. Jaz sem obdržal v nahrbtniku pelerino, torbo, nekaj obleke in malo vojaško odejo. Raztrgal sem zbirko topografskih kart, ki sem jih skoraj na pamet poznal, a ohranil sem staro knjigo »Balade in romance«.
Med hangarji smo se postavili v kolono, stotnija za stotnijo, a brez strogega reda. Moja stotnija je bila skoraj na čelu kolone, takoj za delom poveljniške stotnije. Radoveden sem bil nad smerjo, ki jo bomo ubrali: na desno proti Kobaridu ali na levo proti Idrskemu? Glava kolone je obrnila proti Idrskemu. Vsakih 20-30 metrov smo imeli na vsaki strani po eno stražo s puško ali strojno puško; nekateri so nosili tudi puško-mitraljez. Šli smo skozi Mlinsko in Idrsko v grobni tišini, v kateri se ic neizmerno širil ropot okovanih, po asfaltu drsajočih gojzarjev. Nekaj lju-
tli, v glavnem ženske, se je diskretno prikazalo izza vrat in oken in gledalo tiho in brez sovražnosti tisto dolgo vrsto mlahavih postav.
V Idrskem sem s presenečenjem opazil, da zapuščamo državno cesto in ubiramo vozno pot v Livek. Nisem uvidel razloga za ta navidez absurden odklon. Začeli smo hoditi po sprva malo strmi cesti in se pogosto ustavljali. Na robu poti smo videli, lepo razporejene v vrsti, bren, ki so nam jih podarili zavezniki 16. januarja. Bilo jih je enajst od dvanajstih; manjkal je puškomitraljez, ki ga je Casa-rotto dan prej razbil na mostni ograji.
Naša straža je postajala pozornejša; tu pa tam smo šli skozi grmovje in gosto drevje, ki je omejevalo vidljivost. Mlad podoficir, plavih las in krepke postave, na gibčnem konju, je dirjal od enega do drugega svojih mož, da jih na kratko nagovori, ali dd odsekane ukaze.
Med postankom nas je enkrat prehitel ostali del poveljniške stotnije, da se pridruži komandi bataljona, ki je s kapetanom Mognaschijem korakal na čelu kolone. Med tistimi vojaki sem opazil podporočnika Repetta, ki ga pa nisem takoj spoznal, tako je bil kamufliran: imel je čepico poveznjeno na čelo, s krili, padajočimi na lica in okoli tilnika, tako da je bilo videti samo dvoje temnih in nemirnih oči.
Hodili smo že dobro uro, ko smo se podali v gozd, kjer smo le zelo počasi napredovali po grapi, po kateri se je oenil hudournik Kokošnjak. Ko sem prispel do brvi, ki je čezenj visela, sem videl, kako se je eden naših mezgov, ki je padel v hudournik, z vsemi štirimi boril proti burnim vodam, ki so ga vlekle v dolino, dokler ni izginil izpred naših oči.
Ko sem stopil na drugi breg, sem začutil, da se bliža moj čas. Da bi se še bolj razbremenil, sem dal čutaro naredniku Capunu; pustil jo je bil v utrdbi bersaljer Gan-dolfo. ki je prejšnje jeseni odšel na dopust, s katerega se ni več vrnil. Capun me je vprašujoče pogledal, razumel je namig, ki sem mu ga nakazal z brado, in mi rekel samo: »Hvala!« po slovensko. Ernesto Capun, Tržačan, je bil poročen s Slovenko z Repentabra in je tekoče govoril kraško narečje.
Blizu mene sta bila korporal Passadore in krojač Oli-
vito. Potiho sem jima rekel, da jo bom ob prvi priliki pobrisal; naročil sem jima, naj obvestita poročnika Concilia, kakor hitro bi to opazila.
Potem ko so prečkali hudournik, so se ujetniki razpršili po široki jasi, ki jo je obkrožala cesta. Po travi so že sedeli Concilio, mračnega obraza, Ženi, vedno miren, in Argenti, bolj truden kot mi, ker bolan. Moral bi priti še Cassano, čigar ljudje so pravkar prečkali brv. Ni bil to ravno najbolj primeren kraj za uresničitev mojega namena, bil je preveč odprt.
Stotnija se je po malem zbrala, tudi ostali bataljon se je združil. Sledeč poveljniški stotniji smo prehodili jaso in znova dosegli pot v Livek, ki je zdaj postajala bolj strma. Hodili smo bolj po desni strani ceste, medtem ko je na levi, vštric nas, hodilo partizansko spremstvo. Nenadoma sem opazil, da tisti, ki so pred nami, hodijo više od nas v nasprotno smer. To je pomenilo, da je cesta imela zelo oster ovinek. Bolj naprej sem zagledal gost gozdiček, v katerega je peljala steza. Partizan, ki je hodil spredaj, je izginil za ovinkom. Ozrl sem se nazaj: partizan, s strojno puško na rami, ki je sledil, se je pravkar obrnil, da bi kontroliral kolono, ki se je vzpenjala po strmini. Bliskovito sem se odločil: namesto da bi zavil po ovinku, sem jo mahnil naravnost v gozdič, po nekaj korakih sem se potuhnil med zelenje in nepremično obstal, ne da bi skoraj dihal, in prisluhnil koloni ujetnikov, ki je štorkljala po rebri navzgor. Nekaj minut kasneje sta malo više zaprasketala dva kratka rafala iz brzostrelke. Poteklo je še približno pol ure, nakar je ropot korakov utihnil.
Moralo je biti okrog desetih; nisem pa bil prav prepričan, ker je vlaga ustavila mojo ročno uro. Premislil sem torej v miru, katero pot naj uberem. Dan prej smo se ustavili nasproti Volarij, kjer sem zapazil dolgo brv čez Sočo. Zdaj sem v mislih jasno videl pred seboj pot, ki bi jo moral prehoditi.
Za menoj se je dvigala skala z vdolbino, ki je bila med zelenjem komaj vidna. Potegnil sem iz nahrbtnika torbo, sivozeleno pelerino, skril nato nahrbtnik v vdolbino in ga zakril s kamenjem in vejičevjem. Napotil sem se počez vzdolž boka Kolovrata, pokritega z gozdički in senožetmi. Po daljšem premoru je spet začelo deževati. Prebredel sem
potok Lonjšček, ki je veliko skromnejši od Kokošnjaka, in nadaljeval pot med dežnimi plohami in sunki vetra, pokrit s pelerino, ki je postajala zmeraj težja. Bilo je tako-rekoč pasje vreme: kdo bi se klatil po tistih strmih pobočjih v takem dežju, če ne le ubežnik, kakršen sem bil jaz? Od časa do časa se je po pobočju dvigala gosta megla, ki mi je še bolj kot dež ovirala vid, tako da sem se moral ustaviti pod kapjo senika. Nisem hotel hoditi v slepo, ker, če me spomin ni varal, so na topografskih kartah na tistem boku Kolovrata bili označeni skalnati prepadi. Ko se je ozračje zjasnilo, sem nadaljeval pot.
Skozi sadovnjak sem obšel naselbino Foni kakih petdeset metrov više, pod še gostejšim dežjem. Tu sem se nekoliko spoznal, ker sem dve leti poprej hodil tod kot alpi-nec. Vedel sem, da sem nedaleč od volarske navpičnice. Po Fonih se je dež polagoma pomiril in postal le lahna pr-šavica. Komaj sem prispel do izredno strme grape, sem naenkrat zagledal petsto metrov niže dno doline: travnato ravan Bark s temnim trakom asfaltne ceste, dolgo brv, naraslo Sočo in vas Volarje.
Ustavil sem se, da si ogledam okolje in premislim, kaj naj storim. Nisem videl druge možnosti, kot da se spustim po grapi. Skakaje med praprotjo, preslicami in pritlikavim grmičevjem, sem dosegel ravnino. Opazil sem bil, da je od časa do časa po cesti vozilo motorno kolo. Zato sem se najprej prepričal, da ni slišati v bližini ropota motorja, nato sem previdno prečkal travnike in cesto ter stopil na zibajočo se brv, pod katero je reka gnala motne in nasilne vode. Ko sem pristal na drugem koncu, sem obšel vas in srečal le ženico, ki se je pod dežnikom vračala s svojega vrtička sredi polj in ki me je gotovo imela za partizana. Prispel sem do ceste za Gabrje. Med potjo sem tu pa tam srečeval mlade pare, ki so me pozdravljali z glasnim »Živio, tovariš!«, katerim sem enako vljudno odzdravlja'. Prehitel me je moški na kolesu, me pozdravil, nakar ga je prešinil dvom in se je ustavil, da bi me počakal. Moral je biti kakih petintrideset let star in na glavi je nosil titovko. Ko sem prišel do njega, me je vprašal: »Od kod prihajaš, tovariš?«.
»Zdaj pa bomo videli!«, sem si rekel, in mislil, da bo še najbolje, če odkrito povem. Najprej sem ga odločno po-
gledal, potem pa mu rekel: »Nisem partizan, sem italijanski vojak. Zapustil sem svoj oddelek in se grem predstavit v Tolmin.«
Stopil je s kolesa in začel hoditi vštric mene govoreč v odlični italijanščini. Ali se je hotel prepričati, da nisem preoblečen domobranec? Pogovor je potekal zelo vljudno. Možakarju je moralo narediti dober vtis dejstvo, da se je italijanski vojak, prav tisti dan, hotel predstaviti v Tolminu, namesto da bi jo pobrisal proti Čedadu. Mislil je, da sem zares dezertiral, saj me ni vprašal, kako sem zapustil edinico. Malo me je spraševal, medtem ko sem mu jaz postavljal številna vprašanja, na katera je očitno rad odgovarjal: kako so prebili zadnje dni, po kaj je bil namenjen v Tolmin in podobno. Ko sva šla skozi Gabrje, sva srečala samo skupino hrupnih in smejavih deklet. Jaz pa sem se začenjal vznemirjati in sem se spraševal: »Mar ima namen, pospremiti me do Tolmina? Prav res, da bi ne bilo treba«. Pred Dol jem je možakar skočil znova na kolo, rekoč: »No, jaz grem naprej. Se bova torej spet videla v Tolminu. Nasvidenje!« »Seveda, nasvidenje!«, sem mu odzdravil in se globoko oddahnil.
Preden sem prispel v Dolje, je spet začelo divje liti. Tako sem šel skozi vas, ne da bi srečal žive duše. Bili so vsi na suhem ali doma ali v gostilni, od koder je bilo slišati hrupne glasove in smeh. Po Dol j ah sem obrnil na levo po poti za Zatolmin, ki sem jo zapustil, preden sem stopil v vas. Preko travnikov sem prispel na breg globoko zarezane struge Tolminke, ki sem jo mislil prebresti. A takoj sem videl, da ne bo mogoče: potok je bil narastel v reko.
Ta ovira je bila zelo neugodna, ker ne bi mogel priti še isti večer do Zadlaza. Moral sem torej na kak način prenočiti. Bližala se je noč in že sem nedaleč videl svetiti se tolminske luči. Zatolminska okolica je posejana z nekaj seniki. Ustavil sem se pred enim na ravnini Loč; žal so bila vrata zaklenjena z žabico, nemogoče je bilo vstopiti. Našel sem drugega, a tudi ta je bil zaklenjen. Bil sem razočaran. Izrčpan, premočen, lačen sem si tako goreče želel, da bi se mogel vsaj vreči na kup sena!
V zidani podstavi senika se je odpirala luknja, ki je peljala v majhno klet. Smuknil sem vanjo in se stegnil na pod iz steptane zemlje; ni imelo smisla, pokriti se s pre-
močeno pelerino. Začel sem torej čakati, tresoč se, kot da bi imel hudo mrzlico; medtem je zunaj lilo brez prestanka.
* * *
Vso noč nisem zatisnil očesa. Ko sem opazil, da se začenja daniti, sem splezal iz svojega brloga. Ni več deževalo, a megla je še vedno pokrivala pobočja gora malo nad Zatolminom. Vedel sem, da je nedaleč od tam, v bližini tako-imenovane »Dantejeve jame« znano brezno. Bežno sem ga videl dve leti prej s ceste v Polog, kamor so nas peljali s kamioni za akcijo v masiv Krna. Podal sem se torej v tisto smer, šel čez most, ki visi nad prepadom, se nato odločno spustil na dno grape, da poskusim prebresti Zadlašico, pritok Tolminke. Ko sem prispel na dno, sem takoj videl, da ni kaj storiti. Že neznanski peklenski hrušč, ki se je dvigal iz razburkanih voda obeh hudournikov ob njuni združitvi, me je strašil. V drugačnih okoliščinah bi se zamaknjeno ustavil in občudoval ta divji in veličastni prizor; a v tistem trenutku je bil le razburljiv.
Povzpel sem se znova do ceste v Čadrg in bežno pogledal v »Dantejevo jamo«, ob katero je brigada Sassari
4.	decembra 1918 postavila spominsko ploščo. Medtem sem premišljeval, kako naj rešim svoj problem. Moral bi se spet spustiti dol, iti po bregu proti toku in poiskati dostopno mesto. Tako sem tudi storil. Begal sem gor in dol vzdolž Zadlaščice več kot pol ure. Povsod je hudournik bil strašen: belopeneča se voda je drvela v dolino z neizmernim, strahotnim bobnenjem.
Naenkrat sem se ustavil in si začel natančno ogledovati tri skale, razporejene skoraj v vrsti v hudourniku, malo več kot dva metra druga od druge, sredi rjovečih valov. In tudi sedaj, kot že dan prej na cesti v Livek, sem začutil, da je trenutek zahteval odločnega ravnanja. Torba in pelerina bi mi lahko bili v oviro; zato sem iz obeh naredil en sam sveženj, ga vrgel na prvo skalo, nakar sem pognal, trdo padel nanjo in se je oklenil. Kratko sem se ustavil, da zajamem sapo, ponovil sem skok, da sem pristal na drugi skali, pa še na tretji, skakaje kot velika žaba. Od škropečih valov sem imel mokre noge in dlani odrgnjene od skal, a ničesar nisem čutil, saj me je podvig stal veliko koncentriranega truda. Razdalja med tretjo skalo in obalo
je bila večja; pognal sem se z vsemi svojimi močmi in padel na travnati breg, ki ga je oblivala voda. Obležal sem na trebuhu sopihajoč in izčrpan, a mislil sem si: »če sem to zmogel, vse ostalo ne bo nič«. Za trenutek sem v mislih videl mezga, ki se je utapljal v vrtincih Kokošnjaka, in od glave do peta me je spreletel silovit mraz. Vstal sem, razvezal sveženj in se začel vzpenjati najprej skozi goščavo, nato po travnikih, dokler nisem prispel na kolovoz, ki se spušča proti Žabčem. Oblaki so se tu pa tam začeli redčiti, tako da je od časa do časa posijal skoznje sončni žarek.
Nekoliko sem se obotavljal, saj nisem vedel, kje se točno nahaja Končanova hiša. Vzpenjal sem se počasi po cesti in kaj kmalu srečal družinico: očeta, mater in fantka, ki so prihajali navzdol. Vprašal sem jih:
»Ali veste, kje je pri Končanu?«
»Ja, ja, tam, vidite, kjer je tista bela kmetija na rajdi.«
Niso me niti začudeno pogledali. Bogve, koliko slabo oblečenih partizanov so že videli v tistih letih! Zahvalil sem se jim in se odločnejšega koraka napotil proti hiši, ki se je nekaj sto metrov daleč svetila v soncu. Ko sem prišel do nje, kmalu po ovinku, sem opazil, da je stala niže od ceste. Stopil sem navzdol, prestopil hišni prag, šel skozi vežo in stopil v prostorno in svetlo kuhinjo.
V kuhinji je bilo nekaj oseb. Le-te so ga, ko se je prikazalo premočeno, pomandrano, popraskano bitje, gledale z odprtimi usti. Zato sem takoj rekel: »Sem Gianni, Jel-kin fant«. Tedaj so se osebe zganile. Dekle Jelkinih let, sijajnih modrih oči in čisto plavih las, se mi je žareče nasmehnila, se mi približala in dejala:
»Jaz sem Pepca: daj, sedi semkaj! To je oče, to mama.«
Krepka ženska, ki je sedela pri mizi, je torej bila teta Žefa, sestra Korenovke. Sedel sem na klop blizu nje, medtem ko j c Končan ostal pokonci. Stari hlapec Andrej, velikih sivih povešenih brk, in dekla, sta me pazljivo opazovala.
Pepca me je vprašala, kaj bi mi lahko ponudili. Odvrnil sem skoraj smeje: »Karkoli bo prav, saj ne jem že dva dni«. Pri teh besedah je teta Žefa vzkliknila: »Jov, jov! Bog pomagaj!« in naročila dekli, naj se podviza segreti mleka, medtem ko mi je sama hitela pripravljati krožnik pršuta in sira.
Medtem ko sem jedel, sem vmes na kratko pripovedoval, kako mi je uspelo, priti do njih. Ko sem povedal, da sem prečkal Zadlaščico, me je Končan pogledal z na široko razprtimi očmi, se prijel za glavo in večkrat vzkliknil: »Nemogoče! Nemogoče!«. Ko sem nehal pripovedovati, mi je rekel: »Z veseljem bi vas tu prenočili, a nevarno bi bilo za vas, ostati tu, ker lahko vsak čas pridejo partizani ali terenci, in nas vsi ne vidijo radi.«
Takoj sem mu zagotovil: »Nisem prišel, da se zatečem k vam, ampak le zato, da si privežem dušo. Trdno sem namenjen, nadaljevati pot.«
Razložil sem jim, katero pot nameravam ubrati in zaprosil za kakšno pojasnilo, predvsem, kako bi prišel do planine Lom.
Ko sem se okrepčal, so mi dali na pot še velik kos tolminskega sira, pol hleba kruha in stekleničko žganja. Zahvalil sem se jim z odkritosrčno hvaležnostjo ter se poslovil. Pepca je šla pred menoj na cesto; ko se je prepričala, da ni nikogar, mi je dala znak. »To je že skoraj družinska solidarnost«, sem si dejal, in ta misel me je ogrela. Prečkal sem cesto ter se začel vzpenjati po senčnem pobočju tolminskega Triglava. Sonce je pregnalo meglo in oblake in se je zdaj bleščalo na jasnem nebu. Po petih minutah sem se zato ustavil na majhni jasi, slekel jopič in raztegnil pelerino; medtem ko se je sukno kadilo v sončni toploti, sem pojedel še rezino kruha s sirom in spil požirek žganja. Kmalu me je prevzel neizmerno prijeten počutek in zaspal sem. Ko sem se zbudil, sem po legi sonca razumel, da sem spal približno dve uri.
Bok tolminskega Triglava je zelo strm in jaz sem bil še vedno šibak; zato sem se vzpenjal z veliko težavo in pogostimi postanki. V višini kakih 800 metrov sem naletel na nekaj peg svežega snega, ki so me porspremile do vrha pri 1000 metrih. Tam gori sem se ustavil, da si oddahnem, a tudi zato, da občudujem prekrasni razgled dol proti Mostu. Nato sem se napotil lahnih nog, v polnem soncu, po široki stezi, ki se vodoravno dotika vseh treh skromnih vrhov tolminskega Triglava. Ko sem prispel na planino Lom, sem se počutil skoraj doma. Od tam sem ubral prečno stezo in stopil v senco Kobilje glave. Ko sem se bližal planini Tamno brdo, sem zagledal možica, ki je stal
na stezi in gledal, kako se bližam. Ko sem se mu še bolj približal, sem opazil, da je ne samo majhen, a tudi grbast; tedaj sem se spomnil, da bi to moral biti Klančarjev Nace, grbavček, preprostež iz Sele. Nisem ga bil še nikdar videl, a slišal sem o njem govoriti, zato mi ni bilo težko, spoznati ga. Dobrovoljno sem ga ogovoril in vprašal, ali so v Seli še vedno tovariši. »Ne, ne, so šli vsi dol!«, mi je odgovoril. »Le stare babe so ostale doma, pa še te ne vse.« Ob teh besedah sem se od srca zasmejal. »Vse je v redu«, sem mislil sam pri sebi in nadaljeval pot.
Bilo je pozno popoldne, ko sem bil v bližini Sele. Počakal sem, da so se sence v Ravenski grapi še bolj zdalj-šale; ko so oplazile greben Peči, sem se znova podal na pot, obkrožil vas s spodnje strani, da bi se izognil radovednosti kake stare babe, ki je ostala doma, se približal rebri, ki se spušča proti Lojam in se znašel pred odprtino v skali, podobno velikemu oknu. Pogledal sem skoznjo in zagledal Knežo z njenimi vojašnicami, kot da bi jo imel na dlani. Bila je to krasna opazovalna točka, ki so jo partizani, ali kdo drug zanje, prav gotovo izkoristili, kajti od tam so lahko nadzirali vsak najmanjši premik med vasjo in vojašnicami.
Najbolj direktna povezava s stezo iz Loj na Knežo je bil spust — ponoven! — po prvi grapi onkraj tega okna. V mraku sem se pognal skozi grmičevje tistega žleba in dosegel 300 metrov nižjo stezo. Noč me je zajela, kakor hitro sem se napotil na Knežo.
Ko sem prispel do Franjkove hiše, je bila že noč. Ustavil sem se in prisluškoval. Z novega mostu sem slišal zmedene glasove. Spustil sem se za cerkev sv. Jurija in še poslušal. Na koncu mostu, kakih 20 m od mene, je stala gruča ljudi v pogovoru, od katerega sem utegnil razumeti le tu in tam kakšno posamezno besedo. Očitno je bilo, da bi ne mogel mimo, ne da bi me opazili. Umaknil sem sc torej proti pokopališču, se ustavil ob žagi, se od tod spustil na pot za Klavže, jo prečkal in nadaljeval pot navzdol na Pa-gonovo zemljišče. Potreboval sem po deset minut, da sem prehodil le po nekaj deset metrov, z dolgimi presledki med enim in drugim odsekom. Ni se mi mudilo, ker sem slišal, da je na mostu še vedno kdo. Od časa do časa so se z zvonika vsuli name udarci zvona, ki so merili čas, medtem ko
so v daljavi odmevali streli.
Stopil sem pod obok mostu in skušal prebresti potok, a že po nekaj korakov mi je voda segala do prs. Pred sabo sem imel ostanke žične mreže, ki so jo svoj čas položili Italijani; v normalnih okoliščinah bi to bila le majhna ovira, a združena z vso tisto vodo je bila to še dodatna težava. Moral sem se vrniti. Premočen in premražen sem sedel na cementno stopnico, na katero se naslanja lok mostu, in čakal. Proti polnoči je od strelov nenadoma zasvetilo do pod mosta, tako da sem se poskril, kolikor sem mogel. Istočasno sem slišal veselo kričanje otrok, nakar je vse utihnilo.
V zvoniku je bilo eno. Odločno sem tedaj vstal, s težavo preplezal visoki cementni nasip, šel mimo Pagonove hiše, stopil na most in ga prešel: na njem ni bilo več nikogar. Prišel sem do Korenove hiše, kjer je bilo vse temno in tiho. Bil sem pri kuhinjskih vratih. Pobral sem pest kamenčkov in jih vrgel, da je lahno zakropotalo, proti edinemu oknu v prvem nadstropju. Tišina. Po petih minutah sem poskusil še enkrat. Tudi tokrat, tišina; a nato sem zaznal nerazločne glasove z onstran hiše, kjer je bil majhen odprt prostor. Kaj se je dogajalo? Postavil sem se pred steklena kuhinjska vrata in čakal. Nenadoma so se odprla notranja vrata in v kuhinjo je stopil s svečo v roki (tisti večer je manjkal električni tok) pek Tone in za njim Jelka. Kot blisk sem se sklonil, se hitro oddaljil in počepnil k podboju hlevskih vrat, ki gledajo na travnik in vojašnice. Počakal sem kake pol ure, nakar sem se počasi vrnil proti hiši. V temi sta me Jelka in mati čakali na pragu.
Jelka je sicer slišala škropot kamenčkov po steklih, a ni bila prepričana, da sem to jaz. In če bi bil kak zlobnež? Zato je drugič vstala in poklicala peka, ki stanuje nasproti. To je bil razlog tistega nepričakovanega prihoda. Čeravno sem bil zelo hiter, me je Jelka vendarle spoznala, medtem ko me pek sploh videl ni. Zato ga je Jelka na hitro odslovila, rekoč: »Najbrž je bil kakšen mulec«. Nato sta skupaj z materjo krožili okoli hiše in me potiho klicali, prepotiho, da bi ju jaz lahko slišal. Tako sta se ustavili pri vratih in me čakali.
Po moji zgoščeni pripovedi dogodkov zadnjih treh dni je Korenkova rekla: »Zdaj je čas, da gremo počivat; vidi
se, da ste utrujeni. Jutri bomo videli, kaj nam je storiti«. Urno mi je pripravila pomožno posteljo v kamrici pri izbi. Tisto noč me je prvič poklicala po imenu, Gianni, in jaz sem ji prvič dejal mama.
* * *
Po le nekaj urah globokega spanja sem se zbudil, ko je bila vas že zdavnaj pokonci. Sonce je obljubljalo sijajen dan. Prvi problem, ki naj ga rešim, je bil: kako naj se oblečem. Preden sem odpotoval, sem med drugim bil pustil angleško uniformo in srajco kaki barve; a v tistih razmerah se vendar nisem mogel tako obleči! Jelka mi je torej prinesla obleko brata Staneta, interniranega v Nemčiji po kapitulaciji Italije, ko je bil vojak v Toskani. Obleka mi je bila nekoliko ohlapna, saj je Stane višji od mene; a za silo je šlo.
In zdaj, kaj storiti? Ponovil sem Jelki in mami, da sem prišel z namenom, da se predstavim, in da ni imelo smisla, iskati drugačne rešitve; nisem pa hotel nastopiti javno kot v gledališču in se predstaviti ljudem, rekoč: »Tukaj sem!«. Zdelo se mi je najbolje, da bi naznanil čim prej svojo vrnitev novim oblastem, se pravi krajevnemu ljudskemu odboru. Po mojem mnenju bi bilo treba najprej obvestiti Ivanovo Micko. Korenovka je šla ponjo. Mici je prišla kot blisk; ko je stopila v izbo, mi je prišla naproti z neizmernim zadoščenjem in tokrat me je zares pritisnila na prsi. Vrag vzemi cerimonioznost!
Po kratkem prerešetavanju položaja je Mici odločila, da bo kar sama ponesla vest o moji vrnitvi Ančku (Ivanu Cveku), kovaču, ki je bil morda tedaj najvplivnejši — ne najbolj cenjena — osebnost na Kneži zaradi slovesa starega boljševika. Rečeno, storjeno: Mici je šla govorit s kovačem, ta — vedno oportunist — je dejal, da se ne bo osebno ukvarjal z menoj, temveč da se bo posvetoval z drugimi terenci. Samo počakam naj.
Takoj po kosilu so dejansko prišli trije terenci, ki sem jih dobro poznal: Dolfi Humar, kovačev zet, Ivane Smrekar in, najstarejši, Žef Drole; puška jim je visela čez ramo, a bili so vsi trije nasmejani. Dolfi mi je rekel, da me bosta njegova tovariša spremila na Grahovo, kjer je komanda narodne zaščite, da me predstavita »kot prijatelja«. Se-
veda, kar pojdimo! Ko smo stopili iz hiše, se je Ivane spomnil, da me morata po predpisih vzeti v svojo sredo, kar je povzročilo, da sva se jaz in Žel rahlo nasmehnila: Ivane je jemal svojo vlogo zares! Šli smo skozi Knežo, se povzpeli po klancu in prispeli v Slatne, Tu nam je s svojo mirno elegantno hojo prišla naproti Luckova Darinka. Ko me je spoznala je smehljaj osvetlil njen lepi obraz črnolaske s temnimi očmi, in rekla mi je preprosto: »Dobro je, da ste se vrnili k nam«.
Nadaljevali smo pot in se pogovarjali o aktualnih stvareh. Ivane mi je razlagal razlike med kapitalizmom in komunizmom, superiornost slednjega in tako dalje, in posejal svoj govor z neštetimi »torej« in »denimo«. žef se je naprej potiho smehljal. Medtem sta pozabila, da mi morata »po predpisih« hoditi vsak na eni strani in šli smo po cesti kot trije veseljaki, le da jaz nisem imel ne puške ne titovke.
Ko smo prešli Brdo, smo nekaj časa postali ob belem in rdečkastem madežu na cesti. »Tu je umrl eden vaših«, je rekel Ivane. Tisti madež je bil brizg možganske materije, ki ga je pustil za sabo Gelati štiri dni prej, ko ga je Della Bella nehote iz neposredne bližine zadel s strelom iz svoje strojne puške. Ko smo stopili na Grahovo, smo neprestano koga srečevali: najprej skupino Žefovih prijateljev, nato mlado aktivistko iz Rut, Jelkino sestrično, potem gospo Lapanjo »Ruscovo«, ki se je veselila, da me spet vidi, in nato še neumneža Brica, ki je prodajal sadje in zelenjavo ob vhodu v vas.
Komanda narodne zaščite je bila nastanjena v županstvu, prav v sobi, kjer sem bil deležen prve zdravniške oskrbe na kolenu po bitki pri Koritnici. Vstopili smo. Za pisalno mizo sta sedela dva moška v uniformi: eden precej star, s skoraj popolnoma belimi lasmi; drugi, mlajši, je imel pred seboj pisalni stroj. Na levi je, popolnoma sama, sedela na stolu lepa in zelo mlada partizanka v temnomodri uniformi in z elegantnimi škornji iz nestrojenega usnja. Imela pa je grozeč izraz v očeh vodenozelene barve, v katerih je zenica bila skoraj nevidna.
Žef je spregovoril. Povedal je načelniku, kdo sem, da sem zapustil svoj oddelek zato, da se pridem predstavit na Knežo, in zakaj prav na Knežo, naštel je nekaj mojih
zaslužnih dejanj ter približno tako zaključil: »Kot vidiš, je vsakič, ko je le mogel, branil ljudstvo in bil nam je večkrat zelo koristen. Ljudje so mu hvaležni. Če bo potrebno, bomo pripravili pismeno poročilo«.
Načelnik mu je dejal: »Zaenkrat ni treba. Ste torej pripravljeni, sprejeti ga na Knežo?«.
»Da, gotovo.«
V hipu se je mlada partizanka vzdignila s stola, se kot tigrica pognala proti pisalni mizi in rekla načelniku s tako trdim glasom, da se mi je zdel strašen:
»Kaj pa delate? Tudi za tega mora biti kot za druge!«
Stari partizan ji je potrpežljivo odvrnil:
»Tu sem jaz načelnik. Sedi spet in bodi mirna. Si razumela?«
Dekle je spet sedla, dala noge križem, prekrižala roke in me ni več spustila iz oči. Ko bi tiste oči lahko metale ogenj, bi od mene ne ostalo več kot kupček pepela.
Načelnik je narekoval kolegi dovoljenje, ki se je dobesedno tako glasilo: »Okrajno Načelstvo N.Z. Za Okraj Bača. Grahovo 3.5.1945. Tov. Barral Gianni se dovoluje za časno bivanje v vasi Kneža do nadaljnega ukrepa. Smrt — Fašizmu — Svobodo — Narodu ...! Načelnik: Močnik Alojzij (Mohor)«. Izročil mi ga je rekoč: »To Vam dovoljuje, da se prosto gibljete v našem okraju. Dati mi pa morate častno besedo, da nam boste vedno na razpolago«. Dal sem mu svojo častno besedo.
Poslovili smo se. Da ne bi izzival partizanke, ki me je še naprej gledala polna sovraštva, je nisem pozdravil. Razgovor je trajal približno dvajset minut. Komaj smo bili zunaj, sta Žef in Ivanc začudeno spraševala drug drugega: »A si jo videl, tisto?«, medtem ko sem jaz premleval njeno grožnjo. Kdo so bili »drugi« ? Ko smo se vračali, smo spremenili razgovor. Po Brdu sem na dnu doline zagledal razvaline moje utrdbe in ta pogled me je razžalostil. Na Kneži se je Žef vrnil domov, Ivane je ubral tangcntno v smeri gostilne, jaz sem stopil v Korenovo hišo, da razglasim dobro novico.
Tu me je čakalo presenečenje: sestrična Pepca. Po mojem odhodu je bila dan prej sklenila, soglasno s starši, da bo naslednjega dne prišla na Knežo, da obvesti' Jelko, da sem šel mimo njih in da prihajam. »Zdi se mi, da sem
prišla nekoliko prepozno«, se je zasmejala. Njena mati, modra žena, bogata na izkušnjah, da ji je bila rekla: »Kaj bi obveščala! Saj bo pred tabo prispel«. In ni se motila.
Pepca je prenočila pri nas. Sinoči smo bili še pozno pokonci, čeprav bi moral jaz veliko spanja nadomestiti; a snovi za razgovor ni manjkalo. Opazil sem med drugim, da me ves dan ni nihče vprašal, kdaj in kako sem zapustil svoj bataljon, in po kateri poti sem prišel na Knežo.
* * *
Kneža, 4. maja
Moj položaj je negotov in začasen. Bivati moram začasno do nadaljnega ukrepa na Kneži. Koliko bo trajalo to začasno? Kdaj bo prispel ta nadaljnji ukrep? in kakšen bo? Sicer ne morem in nočem biti dolgo v breme Korenovim. Moj mali kovček je ostal tu. Koristil mi bo, ko bom odšel, a ne vem, v katero smer. Všeč bi mi bilo, da bi me spustili, da bi se vrnil domov, kjer bi se hotel znova posvetiti študiju. Po drugi strani pa menim, da bi bil v današnjih časih prehod vse severne Italije zelo podoben pohodu v Far Westu. Bogve kakšen kaos vlada ondot! Torej? Ne preostaja mi drugega, kot da počakam na novosti, ki mi jih bodo prinesli prihodnji dnevi.
Tu sem spet našel vse knjige, ki sem jih ob odhodu pustil, fotografski aparat, kaki uniformo, ki so mi jo po pomoti preskrbeli Angleži ali Američani, dve enaki srajci in tudi znesek pettisoč lir. Tisoč lir sem pustil pred tednom dni cerkovniku Pavletu Drekonji za podružnico na Kneži.
Mislim, da bom te dni imel veliko časa na razpolago; zato sem se odločil, da bom opisal dogodke zadnjega tedna. Začel sem pri koncu s tem, da sem pripovedoval včerajšnji dan.
Danes prši. Pepca se je davi pod dežnikom spet odpravila v Zadlaz. Vsa vas kipi. Vojašnice, ki so jih italijanski vojaki zapustili, bodo bile danes popoldne prizorišče velikemu mitingu, prvemu na Kneži po zmagi. Razposlana so bila vabila, naj se moški udeležijo s titovko na glavi, ženske — vsaj mlajše — v uniformi; v hitrici nastajajo torej pokrivala, bluze in krila. Olepševalna dela opravljajo v dvorani pod nadzorstvom Papeževe Zofke in terencev, ki so dali napisati v rdečih črkah razna gesla, kot na primer
Tujega nočemo, svojega ne damo, Reka Trst Gorica — naša je pravica itd. Liščerjeva Veronka in Andrcova Hilda sta duši ženske organizacije. Ni potrebno samo dopolniti ženske uniforme, treba je tudi splesti kite in vence iz pušpana in drugih zimzelenih rastlin.
Ljudje iz sosednih krajev so začeli dotekati že zjutraj. Kot prvi so prišli Temljani: kakih dvajset postrojenih mož in žensk s 'slovenskim praporom z rdečo zvezdo na čelu. Korak so usklajevali ob petju koračnice, ki jo že poznam: »Je Stalin poklical v borbo vse — kot bratje Rusije, za obstoj Slovenije ... Sedaj je čas — zavpit na glas — : Svoboda je že tu pri nas«. Namen Temljanov je bil, narediti bojevit vtis. Težka naloga, saj je cesta skozi kneško vas v brezupnem stanju: nalivi in dolga zanemarjenost so jo spremenili v kamnito strugo, ki ni delala velikih preglavic moškim, obutih v gojzarice. A mlade ženske, ki so želele biti nekoliko elegantnejše, so obule čevlje z visokimi petami, ki so jih vsa ta leta ljubosumno čuvale. To jih je sililo, da se nečloveško trudijo, ne le zato, da držijo korak, temveč tudi zato, da ne zgubijo ravnotežja. Zato je bilo od časa do časa videti, kako se kak dežnik nevarno zamaje. Četica je potem izginila v smeri starega mostu in Lukove gostilne.
Jelka je bila celo jutro zaposlena z rezanjem, šivanjem, pomerjanjem in likanjem lastne uniforme in s tem, da je pomagala prijateljicam, kot Boginčkovi Marici in Veri. Uniformo sestavljata temno modro krilo in bela bluza s trakom v slovenskih barvah. Tako oblečena dekleta spominjajo nekoliko na »giovani italiane«, le da krilo ni črno in slovenska trobojnica nadomestuje liktorski fascio; a vseeno so vse ljubke.
Miting se bo uradno pričel ob treh. Po kosilu pride mimo Veronka, da se z Jelko dogovori še o nekaterih podrobnostih manifestacije. Pozdravi me vljudno, a odmaknjeno. Skoraj dve leti je nisem videl. Zdaj nosi temne lase razpuščene; tedaj je nosila kite, zvite na glavi kot svitek, kar ji je dajalo, skupaj z belim in debeloličnim obrazom, videz dekletca, čeprav je že dopolnila 21. leto. Bila je dekle zelo živahnega duha, zmožna strnjenega pogovora z odgovori, ki niso bili nikoli banalni, ampak prežeti s fino ironijo, kot jo premorejo le bistra dekleta. Zdaj morda ni več tako
vedra, tudi če se ji morajo sedanji dnevi zdeti sijajni; njen fant je namreč padel pri partizanih.
Mimo naše hiše gredo cele družine, namenjene v vojašnico, ki so jo spremenili v kulturno dvorano. Ena od teh ni mogla mimo neopazna: družina žnidarča Stanka Borov-ničarja, ki pride ženi Tonci komaj do ramen; za parom z vzdevkom »il« sta drobila njegova dva smrkovca.
Tudi Jelka odide. Jaz ostanem z mamo in se z njo pogovarjam. Pripoveduje mi, da je bil prvi partizan, ki se je v vasi prikazal zadnjo nedeljo, Danilo D role, Žefov sin, ki je prišel dol s Podrobi zgodaj popoldne. Pozneje so prišli še drugi.
Jelka se vrne za večerjo. Pripoveduje nam, kako je bilo v vojašnici. Najprej so organizatorji poklicali župnika, da je blagoslovil kulturno dvorano. Nato je začel program manifestacije z govori nekaterih veljakov. »Nima smisla, da ti pripovedujem, kaj so rekli, saj že veš, kaj«. Nato da je zapelo, zelo lepo, nekaj pevskih zborov, med drugimi tudi mali pevski zbor iz Sel. Končno je bila na vrsti prosta zabava, se pravi ples, ob zvokih živahnega orkestrčka, ki je z zagonom spodbujal k plesu.
Opazil sem, da je Jelka postajala nekoliko žalostna in redkobesedna, ko je govorila o plesu. Vprašal sem jo po vzroku njene nevolje, pa mi je odgovorila: »Dve prijateljici sta me vprašali, zakaj nisi prišel tudi ti; rekla sem jima, da nisi mogel, ker nimaš primerne obleke«. Od fantov sta jo samo dva z Grahovega povabila na ples, poleg partizana, ki ga pa ne pozna. Prepričan sem, da je drugi niso povabili iz hudobije, marveč iz obzirnosti.
Ker se je v kuhinji zbiralo vedno več ljudi, posebno sorodnikov, ki so prišli pozdravit mamo (a tudi iz radovednosti do mene), sem se umaknil v izbo, kjer sem nadaljeval s pisanjem. Gostilna na nasprotni strani ceste se je vedno bolj polnila s hrupnimi ljudmi, kar je očitno pomenilo, da je bil miting uradno zaključen. Iz domače kuhinje se je oglasil ženski glas, ki sem ga kmalu prepoznal, čeprav sem ga samo enkrat slišal. Skozi zaprta vrata nisem mogel razločevati besed. Četrt ure pozneje ga nisem več slišal. Jelka mi je povedala, da je bila to strina iz Sel, ki ji je rekla, naj pride na obisk v Sela pojutrišnjem, v nedeljo.
Ker sem opazil, da je Jelka nekoliko slabe volje, sem jo vprašal: »Mar nisi zadovoljna?« Odsekano mi je odgovorila: »Ne!«, in se vrnila v kuhinjo.
Zdaj je vsa družina šla spat. Jelka je bila izčrpana. Jutri bo treba delati na polju, če ne bo deževalo. Jaz zaključujem svoj drugi dan na Kneži s pisanjem, medtem ko je iz gostilne slišati ubrano petje; to je selski pevski zbor, ki ne poje samo partizanskih pesmi, ampak tudi narodne. Pravkar prekrasno podajajo: »Tam na vrtni gredi...« Nekatere melodije iz slovenske narodne glasbe bi se ravno take lahko zapele tudi v cerkvi, tako mogočen navdih verske umetnosti jih preveva.
Kneža, 5. maja
Danes zjutraj je župnik iz Podmelca daroval mašo v cerkvi svetega Jurija na Kneži. Ni bil to slavnostni obred, zato ni bilo nikogar s titovko na glavi; sicer so v glavnem bile prisotne ženske, kako dekle, peščica fantkov, nekaj starih in jaz. Po verskem obredu grem v zakristijo, da pozdravim župnika, ki je ravnokar odlagal mašno oblačilo; reče mi v italijanščini: »Chi avrebbe mai creduto che sa-remmo arrivati a questo punto!« 1) častiti gospod je dober domoljub, sploh ne p roti revolucionar; a ni si mogel predstavljati, da ga bodo, kot prvi znak svobode, prisilili, da blagoslovi plesno dvorano, okinčano poleg s slovenskimi tudi s številnimi sovjetskimi zastavami.
Dan je sončen in zelo gorek. Ob povratku iz cerkve srečam žnidarča s titovko, ki mu sega do ušes (dal si je ostriči lase), zaradi česar je njegov obraz starega otroka še bolj smešen. Nosi puško mod. 91, malodane tako dolgo kot on. Čestitam mu k tako bojnemu videzu. Na poti je, da zamenja terenca iz Zagomi-lca. Dnevna straža na novem mostu je odvečna, a daje narodu občutek novega življenja, učinkovitosti, gotovosti.
Dopoldne se grem kratko sprehodit, saj sem sam doma: cela družina okopava na ne vem katerem polju. Kmalu po poldnevu zagledam skozi izbno okno, kako se iz Tolmina bliža gosto krdelo starejših mož, ki se potni, prašni, žejni, poženejo k vodnjaku pred našo hišo. Eden od partizanov
1) »Kdo bi si mogel misliti, da bo prišlo do tega!« — 134 —
jih odrine, delno tudi s pomočjo puškinega kopita. S težavo spoznam v trumi Postiljonovega Janka z Grahovega, ki je bil župan do prejšnje nedelje, in prijatelja Janeza Obida, začasno bivajočega na Grahovem, ker se je naveličal živeti na Bukovem. Razumem: ti ne spadajo med velike navdušence, zato so primerni za prisilno delo. Pet minut zatem si znova dajo krampe in lopate na rame in odidejo proti Grahovemu v prahu, ob kričanju spremljevalcev.
Popoldne grem k Mihi Šterling-Boginčku, ki je tudi brivec. Ostriže mi lase, pri čemer kar precej trpim; njegove škarje bi bile prepotrebne, da bi jih nabrusil. Miha je izredno simpatičen človek; pripoveduje mi o časih, ko je, še fant, sodeloval pri gradnji bohinjske (železniške) proge v Podbrdu. Proti koncu slišiva brnenje motornega kolesa. Na poti domov vidim, da je vozilo ustavljeno pred Micino gostilno. Na pragu stoji moški v poletni uniformi: dolge zeleno-sive hlače in srajca iste barve. Mimo grede ga pogledam in opazim, da napeto upira pogled vame. Je moški srednje postave, hladnega, predirljivega, hudobnega pogleda, ostrega profila, črnih brkcev. Nadaljujem pot proti domu, a on me pokliče nazaj, ne da bi se zganil. Gotovo se mu zdi sumljiva prisotnost v vasi mladeniča v civilu. Kdo si in kaj delaš tu? Povem mu na kratko. Pokažem mu tudi dovoljenje, ki ga nosim vedno v žepu in ki mi ga je podelila zaščita z Grahovega. Moram stopiti v točilnico, ki so jo včeraj po tolikih letih nedelovanja zopet odprli. Notri je starejši vodnik, morda njegov voznik, ki se pogovarja z Mici in z Vojkom Božič-Manjčevim iz Klavž. Sprašuje me in jaz mu brez zadrege odgovarjam; Mici in Vojko potrdita in dopolnita veliko mojih izjav. Ne da bi se sploh kdaj nasmehnil, si on nekaj beleži v notes, ki ga je potegnil iz usnjene torbe. Deset minut zatem je videti, da je končal, ker se je začel pogovarjati o drugem z ostalimi. Ko bi bil bolj prikupen, bi mu ponudil kozarec vina, pa raje odidem. Vrnem se domov, nekoliko vznemirjen zaradi tega srečanja.
Do večerje zapišem, kako sem preživel pretekle dni. Po večerji grem še enkrat dol k Mici, kjer srečam Andrcovega Ivana, ki sedi na klopi. Nima puške, a titovka se mu drži glave, kot da je prilepljena. Sreba kozarček žganja; povabi me, naj prisedem, saj je prepričan, da mu bom plačal kap-
ljico. Pogovor se zavleče skoraj do desete. Vrnem se domov in sedem, da zapišem dnevne dogodke. Jasen dan je bil, a z enim črnim madežem: tisti partizan — ali zaščitnik, ne vem dobro — hudobnega pogleda.
Kneža, 6. maja
Jelka je šla gor v Sela. Jaz grem ven, da izmenjam nekaj besed z vaščani. Pišem nekaj ur, nakar sedem na rob korita, kjer napajamo domačo živino. Je že skoraj čas kosila, ko vidim prihajati Jelko. Že od daleč opazim, da je mračnega obraza. Pričakam jo v kuhinji. Komaj vstopi, jo mama in jaz začudeno pogledava. »Kaj ti je?«, jo vpraša mama, a Jelka da razumeti, da ji ni do pogovora. Tudi sam jo vprašam: »So te okregali?«. Kratko pritrdi z glavo in zbeži v svojo sobo.
Ko pride spet dol na kosilo, je Jelka nekoliko mirnejša. Na kratko pove, da jo je strina karala zaradi mene. Jn stric? Meril da je izbo z dolgimi koraki, ne da bi kaj rekel. Naenkrat je obrnjen k ženi vzkliknil: »Pusti jo vendar v miru!«. Pri teh besedah se je žena razjezila in se znesla nad možem, ki je odšel in zaloputnil vrata za sabo. Jelka je tedaj vstala in se odpravila.
Jelka je govorila v odsekanih stavkih, v grlu jo je stiskalo, da ni skoraj mogla požirati žgancev. Tedaj je v moji glavi zablisnil nejasen sum. Medtem ko je mama pomivala posodo in zraven momljala: »Kako si dovoli? Končno sem jaz mati!«, sem prosil Jelko, naj mi sledi v izbo.
»Poslušaj, Jelka,« sem ji rekel, »ene stvari ne razumem. Lansko leto, prvo nedeljo oktobra, si mi rekla, da so ti partizani svetovali, da pretrgaš vsako zvezo z menoj. Nisem te vprašal po podrobnostih in ti mi jih nisi povedala; sprejel sem situacijo zato, da ne boš imela sitnosti. Zdaj sem se vrnil na Knežo, prav v tvojo hišo, pred očmi vseh; no, ljudje so do mene prijazni, rekel bi skoraj spoštljivi. Mislim, da ti ni do zdaj še nihče grozil; samo ta teta si je dovolila, da te pokara straže, kot bi bila njena pravica in dolžnost. In zdaj mi povej: od kod so bili tisti partizani, ki so te svarili? kdo so bili? v čigavem imenu so to storili?«
Jelka je kratko zaihtela:
»Zdaj ti tega ne morem povedati. Ne vztrajaj!«
Popoldne sta me prišla obiskat Miha Golja-Matežicov,
doma s Ponikev, mamin bratranec, in njegova žena, Franj-kova Tina s Kneže. Miha je zadnja znana oseba, ki sem jo pozdravil preteklo nedeljo v Sopotnici. Pripovedoval sem mu, kako sem preživel teden. Kakšen film!, je na koncu vzkliknil Miha. V skrbeh je zaradi starejšega brata Andreja, ki je pred nekaj meseci zapustil kmetijo na Ponikvah. Zagrenjen zaradi rekvizicij in pretepanja, ki so mu jih prizadejali partizani, je iz maščevalnosti tekel v Tolmin in se pridružil domobrancem. Pri petinpetdesetih letih! Med potjo se je oglasil pri Korenovih in jih prav pošteno prestrašil s svojim okrvavljenim obrazom.
Po večerji sem se vrnil k Mici; našel sem Andrcovega Ivaneta. Pravkar sem popisal zadnje dogodke. A Jelkini besedi: »Ne vztrajaj!« mi kar naprej brnita v ušesih. Nisem vztrajal in tudi ne bom. A sum ostane.
* * *
Nečak Renzo dodajam:
Sum Giannija Barrala je bil upravičen. Opomin, ki so ga Jelki izrekli partizani, je bil le sad spletke med tremi ženskami. Jelka je to razkrila Gianniju deset let pozneje, ko sta bila že poročena.
Kot smo že povedali v prejšnjem nadaljevanju (Zaliv 1988, stran 109), je Gianni Barral tu pa tam zahajal na Knežo na obisk h Korenovim in drugim znancem. Neke nedelje sredi septembra 1944 je sedel v kuhinji in se pogovarjal z Jelko in mamo, ko je prišla na obisk strina iz Sel. Bila je lična ženska plavkastih las, okoli trideset let stara. Spremljala jo je Klančarjeva Rozina, tudi iz Sel, ki je bila ravno tako tiha, kot je strina bila zgovorna; a nič ni ušlo njenim očem in ušesom. Dva tedna pozneje je Jelka povedala Gianniju o svarilu partizanov.
V resnici sta tako odločili obe ženski, katerima se je pridružila še Čjendova Perina s Kneže, rodna sestrična Korenovke. Rozina, ki ni spadala k družini in je bila aktivistka OF, je prevzela vlogo poslanke. Jelka se je v svoji neizmerni dobroti podvrgla naročilu, »da se ne bi zamerila žlahti iz Sel«.
Partizani niso pri vsem tem imeli niti najmanjše vloge. Kot je Gianni pozneje zvedel, niso sploh nikoli na nekaj takega pomislili; in Rozina se je dobro pazila, da jih ni ob-
ves tila. Odpor strine do tistega, »tujca in povrhu še Italijana«, je trajal še dolgo, tako da se je osmešila celo pred svojimi sovaščani.
Kneža, 7. maja
Popis mojih nedavnih dogodivščin dobro napreduje. Danes zjutraj sem prispel do aretacije v Idrskem. Ta večer pa že pripovedujem o svojem pohodu po hribih in dolinah. Rad bi pisal pismo očetu, a pravijo, da v Italiji te dni nič ne funkcionira. Sicer se tudi tu poštne usluge vršijo s pomočjo vojaških slov ali civilistov dobre volje.
Kneški naborniki so danes zjutraj odpotovali v Tolmin na vozu, ki je bil okinčan s cvetjem in zastavami in sta ga vlekla dva konja. Mlade fante je spremljal Ivane, seveda opremljen s titovko in puško. Sedel je na koncu voza, da so mu noge bingljale v prazno. Ko se je voz premaknil in se zamajal in škripal po kamnih na cesti skozi vas, je Ivane dvignil stisnjeno pest in tri ali štirikrat veselo zakričal »Živiooo!«. Bil je gotovo bolj vesel od Francke, pekove žene, ki je toplo jokala, ker je njen Zdenko moral odpotovati. Skrbi jo predvsem, kaj bo jedel; zato ga je naložila s hrano. Mi smo se kar zabavali ob taki srce trgajoči žalosti. Zdenko je sicer komaj sedemnajstleten, a je že velik in močan, skoraj bi rekel zavaljen fant. Nekaj posta in veliko vežbanja bosta prav gotovo naredila iz njega lepega vojaka.
Družina izrablja lepo vreme, da nadaljuje z deli na polju. V teh časih je nemogoče najti dninarja. Zatorej mama in Jelka ne ostajata z roko v roki. Najmanjši pomagajo kot vedo in znajo. Manjka Ferjan, ki je s svojimi šestnajstimi leti gori na Selih za hlapca pri stricu. Mlajša Janko in Neža pomagata že kar dobro. Samo mala Milica je prešibka za delo na polju; pa pomaga kljub temu tudi ona, če že drugače ne, pa tako da hodi po svežo vodo k studencu.
Tudi sam sem sc ponudil, da bi šel na roko, in veselilo bi me. Kmečko delo mi ni tuje; v Clotarnaudu sem med poletnimi počitnicami že zmala pomagal pri sorodnikih in prijateljih ob košnji, žetvi, pri nabiranju krompirja, pri nabiranju in sekanju drv in podobno. A Jelka in mama sta se odločno uprli. Dovolita mi le, da sekam drva in pri-
pravim treske za špargert, ali da požanjem nekaj naročajev trave na travniku pri hiši.
V vasi pravijo, da bodo zavezniški vojaki prišli tudi v te doline, a jaz ne verjamem. Zaenkrat letijo sem in tja visoko nad našimi glavami le njihova letala.
Kneža, 8. maja
Danes zjutraj sem šel obiskat Miro Medveščkovo, železniško čuvaj ko. Ona nadaljuje svoje delo; a sestra, poročena s težakom, ki dela pri železnici, se bo kmalu preselila z otrokom v Brescio, ne samo zato, ker je njihovo hišo lansko leto brez pravega razloga zažgala četa bedastih črnosrajčnikov, temveč predvsem zato, ker mož zaradi svoje narodnosti ne bo mogel več delati tukaj. Vsi italijanski delavci so bili namreč povabljeni, da odidejo in vzamejo s seboj samo najnujnejše (hišne) potrebščine. Tako bodo morali oditi tudi Furlani, ki so pred dvajsetimi leti gor v Rakovcu prevzeli posestvo, ki so mu pravili »pri Čjendu« in je bilo zapuščeno, ter ga spremenili v vzorno kmetijo. »Oditi morajo tako, kot so prišli«, se vedno znova sliši. Marsikateri bo pa odšel še bolj reven, kot je prišel. Ta splošno kaznovalna mentaliteta se mi zdi precej nerazumna, ko pa je skrajno velika potreba po delovni moči in produktivnosti, da bi si opomogli. Ne pa poditi tako delovne ljudi, kot so ti Furlani, ki so, če že ne drugega, tudi oni preskrbljali OF kot vsi drugi kmetje! A je že tako, ideološke revolucije odločajo bolj z ihto kot z razumom.
Na cesti srečam cerkovnika Pavleta, ki še z nekom dela pri popravljanju makadama. Nekaj časa počivata v senci slive, ker sonce kar peče. Pavle je nejevoljen. Vprašam ga, kako mu gre; v eni sapi mi odgovori:
»Tako ni mogoče nadaljevati! Delati moraš cel dan, ne dajo pa ti ne skorje kruha ne groša. In polje medtem čaka; nihče ne bo naredil dela namesto mene. In skoraj da ne utegnem niti zvoniti!«
Zvonovi so za Pavleta to, kar je bila za Paganinija violina. Te dni noben veljaven moški ni doma. Vsi so mobilizirani, da zgradijo socializem, takoj. Kdor ni politični delavec, prispeva z udarniškim delom. Dela je v resnici veliko: na cestah, na železniških progah, v poškodovanih vaseh, povsod, kjer zijajo vidne rane, ki jih je prizadejala
vojna. Ta prizadevnost za obnovo vasi pri gradnji novega reda je sijajna. A iniciative so kaotične: človek dela, zato da dela, da pokaže, da se revolucija nadaljuje, a brez določenega načrta. Kmetje pa so v skrbeh, ker njihovo delo zaostaja.
Zvedel sem, da je moj bataljon sedaj interniran v tolminskih vojašnicah. Najbolj razgreti iz Baške grape so tekli dol gledat, in si kar mislim, s kako blagimi nameni. A od preprostih ljudi še nisem slišal izraza nejevolje proti bersaljerjem. Zdi se, kot da bi čakali, da vidijo, kako se bodo obnašali vojaki novega režima.
Nocoj sem končal pripoved dogodkov od 27. aprila do 2. maja. Bilo jih je skoraj za poln zvešček. Jutri bom začel s piljenjem.
Kneža, 10. maja
»Nadaljni ukrep« je prispel včeraj na motorju.
Ob uri kosila prispe k nam mlad fant, plavih las, lepega vedenja, brez titovke, v dolgih hlačah in s kaki srajco. Takoj pove, da je prišel zaradi mene od komande narodne zaščite. Povabimo ga v izbo. Z menoj je tudi Jelka. Fant je odkrito vljuden; je oseba, s katero se človek ne počuti v zadregi. Sede k javorovi mizi, potegne iz usnjene torbe (ki je očitno postala simbol ugleda) beležnico, vpraša me po osebnih podatkih in mi postavi nekaj vprašanj. Nato reče, da me imajo za vojnega ujetnika in da se bom torej moral predstaviti pri mestni komandi. Nisem mogel zadržati nasmeha, ko sem mu rekel:
»Ta je pa dobra! Dva dni sem hodil proti vzhodu, da se tukaj javim, namesto da bi šel v Čedad ali Videm. Kakšne vrste vojni ujetnik pa sem?«
Mladenič je bil nekoliko v zadregi in mi priznal, da ta opredelitev ni bila njegova. Brez težav sem mu verjel, saj res ni bil videti neumen. Dodal je, da imam v resnici sicer prav, a da je situacija pač taka. Moram se torej predstaviti mestni komandi na Mostu ali v Tolminu, sam ali v spremstvu, še isti ali pa naslednji dan, kakor mi je ljubše. Ironično sem pripomnil:
»Kaj mi kot vojnemu ujetniku ne nudite preveč izbire?«
Zbral sem Most, kjer — sem pomislil — vsaj ni internacijskega taborišča. Rekel sem, da bi rad šel v spremstvu.
čigavem? Žela Droleta. Kar se časa tiče, bi raje ne zamujal in bi se predstavil še isti dan. Rekel je, da se strinja z vsem, ostal je še trenutek ob kozarčku domačega žganja, nakar smo mu pokazali, kje je Droletova hiša.
Žef je prišel približno ob 4ih in takoj sva se napotila v Most. Govorila sva o vsem mogočem, torej tudi o novi vlogi, ki se me je tikala. Žef je gledal na to kot na nekaj administrativno normalnega. Treba je bilo pa le počakati, da slišiva, kaj porečejo na komandi v Mostu. Gotovo me bodo poslali nazaj. Ni pa niti on mogel razumeti, zakaj me zaščita ima za vojnega ujetnika.
Prispela sva na Most skoraj ob zatonu, ko so zvonovi zvonili avemarijo. Mimo gre četa postrojenih partizanov. Komanda mesta je na trgu, v Maregini hiši. Stopiva v veliko sobo na levi strani hodnika. Pri mizi, prekriti s papirji, sedi čokat moški v uniformi: poročnik, politični komisar Albin Perkar. Žef ga kratko informira o meni. Per-kar nama reče, naj sedeva in počakava komandanta, ki pa ne pride. Zato mi svetuje, naj ostanem na Mostu in se predstavim naslednjega jutra. Žefova naloga je s tem zaključena; napoti se spet proti domu, medtem ko začne padati noč. Pospremim ga do izhoda iz naselja in se mu zahvalim. Posloviva se rekoč: nasvidenje!
Ob tej uri je v trgu vse mirno. Dihaš nevsakdanji zrak brez bojnega hrupa. Na vrtu blizu Pečenkove hiše, kjer se je bila nastanila komanda našega bataljona, dekle okopava; partizan se približa kovinasti mreži in jo vpraša: »Kaj delaš, tovarišica?«. »Saj vidiš!« mu ona odgovori. In začneta se dražiti. Idila. A moje duševno stanje nikakor ni idilično, saj premišljujem, kako rešiti problem prenočišča. Stopim v Skrtovo gostilno, kjer je gneča. Zanimivo je, poslušati pogovor, medtem ko pomalem pijem kozarec belega pri točilni mizi. Eden od partizanov trdi, da je nečak Simona Gregorčiča; kapetan je sin slaščičarja na Mostu. Vprašam točajko, ali ve, kje bi lahko prespal; ne ve.
Grem ven, ne da bi vedel, kam iti. Tedaj se domislim: stopim v Maregino hišo, prehodim hodnik komande, ki je zaprta in temna, grem gor po stopnicah in pridem na podstrešje. Utiram si pot tipaje in se obregnem ob nakopičene deske. Čutim, da je na tleh ena precej široka. Tudi deska mi bo lahko služila za posteljo to noč, in zleknem se v
pričakovanju sna. Nenadoma zaznam težke korake po stopnicah. Kje se bodo ustavili? Ne ustavijo se. Moški stopi na podstrešje, je le pet metrov od mene, a ga ne vidim; slišim samo njegovo sopeče dihanje in kako postavi na tla steklenico. Nato zaslišim šum obleke, ki mu sledi nekakšno plunkanje, nakar se po zraku razširi duh po žveplu ali čem podobnem. Tedaj razumem: garjav je in se je prišel sem mazat, ker ni našel diskretnejšega prostora. Cela procedura traja morda četrt ure; moški se nato spet obleče, oprezno odide, njegove stopinje se zgubijo dol po stopnicah.
Danes zjutraj sem se zbudil, ko je bil že dan. Pretegnil sem otopele ude, se uredil, kot sem mogel, stresel s sebe prah in šel dol na trg. Kmalu nato sem prisostvoval dvigu zastave. Tako vidim komandanta Alojzija Brezovca, kako strumno salutira, medtem ko se prapor vzpenja po drogu. Oblečen je v kaki uniformo s čini starejšega vodnika in z videzom intelektualca: očala, črne brkice, star med 35 in 40. Po kratki ceremoniji se ustavim ob branju razglasov z Brezovčevim podpisom, med katerimi se eden tiče zastave, ki ji pravijo trobojnica; dovoljeno je izpostaviti slovensko zastavo, zastavo nove Jugoslavije in tudi italijansko, če le nosi na sredi rdečo zvezdo kot drugi dve. Slednja je tako svojevrstna domislica, da me izredno zabava.
Odločim se, iti na komando. Dolgo moram čakati v predsobi s kakimi desetimi osebami, starejšimi možmi in kmečkimi ženami. Nekdo pride iz urada vedrega obraza, drugi mračnega. Končno sem tudi jaz na vrsti. Brezovec pravi, da me morajo »poslati naprej«.
»Danes zjutraj je kamion že šel«, ga informira Perkar.
»Kam pa?«, vprašam Perkarja, ko se pa Brezovec še ni obrnil k meni.
»V Vipavo, kjer imamo zbiralni center. Vsako jutro imamo tovornjak za zvezo.«
»Ah!«, vzkliknem nekoliko presenečen. »Moram se torej vrniti na Knežo, da se pripravim.«
Brezovec mi noče podpisati dovoljenja. Zato vztrajam:
»Ne morem odpotovati z obleko nekoga drugega! Na Kneži bom lahko oblekel kaj svojega.«
»Ni normalno dajati dovolilnic ujetniku!«, odvrne Brezovec, obrnjen k Perkarju.
Že spet ta ujetnik! A Perkar poudari, kako »je vse te dni disciplinirano čakal na ukaze; jih ne bo prav zdaj kršil!« Komandant mi tedaj podpiše dovolilnico, veljavno do jutri ob polenajstih.
Pohitim na Knežo. Danes je Vnebohod in vreme je prekrasno. Ko prispem, ne najdem nikogar doma. Kljub — uradno odpravljenemu — prazniku, polje priganja k delu. Kmalu zatem le pride Jelka: Milka me je videla, kako grem po cesti, in jo je tekla obvestit. Povem ji na kratko novice, nakar grem informirat Žefa Droleta, ki mi zagotavlja, da bodo gotovo naredili vse prav. Samo, da me vztrajno imajo za vojnega ujetnika, ga nekoliko zmede.
Treba bo torej spremeniti kaki uniformo tako, da jo prebarvamo v temno modro. Danes zvečer smo začeli pripravljati mojo opremo, a Jelka ni mogla prebarvati uniforme, ker bo šele jutri zjutraj dobila primerno barvo. Nič zato, pravim: jutri bom že kako zamudil tovornjak. Kneža, 11. maja
Danes zjutraj sem se v miru pripravil. Nisem vzel s seboj kovčka, marveč samo mali nahrbtnik. Bo zadostoval. Vtaknem vanj kruha in sira; pa še stekleničko žganja, ki mi ga je prinesla Franj kova Tina.
Prispel sem v bližino Mosta malo pred deseto po romantični stopski cesti, ki je bila stara pot, preden so bolj dol zgradili glavno cesto. Ustavim se za puškina strela pred naseljem, se prislonim h grmu, prigriznem in se potolažim z nekaj požirki žganja. Ko bije poldne, stopim med hiše. Pravkar so zaprli komando, kot sem pričakoval. Vidim dve čudni postavi: ena je oblečena v bersaljerja, drugi kot domobranec; partizan ju straži. Presenečen ju vprašam, kaj delata tam.
»Morava na kamion«, mi odgovori bersaljer.
»Kaj še ni šel mimo?«
»Še ne.«
Previdno se odstranim, ne da bi ju vprašal, kako to, da sta tam. Presneto, prav danes je tovornjak v zamudi! Sicer nisem prisiljen oditi, ne da bi se prej predstavil na komandi. Ne ugaja mi misel na tisto zbirno središče, o katerem sicer nimam preveč jasne predstave. Čemu služi? Gotovo ničemur dobremu.
Pri Fratnikovi trgovini so instalirali kuhinjo, ki služi
kot okrepčevalnica in kjer postrežejo z enolončnico in makaroni. Gostom so na razpolago menažke, ki jih potem sami pomijejo pod vodno pipo. Fižolova juha je okusna. Zraven mene stoji Italijan, nekoliko starejši od mene, ne vojak, ki je poročen v Podbrdu; govori kar diskretno slovenski. Medtem ko zvrača zajemalke makaronov ali juhe v menažke, ki jih gostje podajajo, kuharica klepeta in pripoveduje, kakšne grde obraze so imeli nekateri bersaljerji!
»Bogve koliko so vam jih nagodli!« porečem.
»Ne dosti«, odgovori ona. »A nekateri so me s svojimi obrazi kalabreških razbojnikov prav prestrašili.«
Medtem prispe nekaj oboroženih razgretih mož, ki pripovedujejo, kako so lovili skupino domobrancev, ki so se zgubili po pobočju Senice, jih polovili in poslali v Tolmin. Med ljudmi vlada psihoza bele garde. Naenkrat zagledam tovornjak, ki vozi po prašni cesti iz Idrije. »Ta je moj«, mislim, in se ne premaknem.
Predstavim se pri komandi po tretji uri. Najdem samo Perkarja. Najbrž ni preveč natančen človek; ne dela težav, reče, da je tovornjak že odpotoval. Drznem si ga povprašati za novo dovolnico, ker mi ni lahko prenočiti na Mostu; dodeli mi jo do enajstih naslednjega dne; moje listine tako niso še pripravljene. Hvala, tovariš politkomisar! Zaobrnem pete in se presrečen spet napotim domov.
Grem mimo straže pri baškem mostu, ki me nič ne vpraša. Malo zatem privozi na kolesu nekdo, ki sem ga že videl: mora biti terene iz Nemškega Ruta, ki sem ga najbrž srečal tisti dan, ko sem se predstavil na Grahovem. Tudi on me spozna. Ustavi se, in medtem ko drži nogo na tleh, mi mračnega obraza veli, naj mu pokažem dovolilnico. Da se izognem sitnostim, se ne upiram, a delam se, kot da je ne morem najti. Reče mi ukazovalno:
»Hitro, hitro! Nič se ne oščajaj!«
»Ah, tu je!« Potegnem jo iz malega žepa na jopiču in mu jo počasi razgrnem pod nosom. On namrši obrvi, gleda podolgo, postrani in počez tisti papirnati pravokotnik, kot da je bankovec, nakar mi ga osorno vrne in vznejevoljen vozi naprej. Čutim se nekoliko užaljenega: imel me je za bedaka, če je mislil, da se neodgovorno sprehajam po Tolminskem, ne da bi imel pri sebi tisto revno dovolilnico!
Prispem v Klavže in ob vznožju klanca, ki se dviga v Podmelec, srečam župnika. Veseli se me in sili vame, da grem k njemu na večerjo. Zaman mu razlagam, da želim pohiteti na Knežo, da obvestim Jelko.
»Bo že zvedela potem, ko pride k rožnemu vencu.«
V resnici smo v Marijinem mesecu. Vdam se. Povečerjava skupaj ob vljudni postrežbi njegovih dveh sester. Potem se napotim na Knežo. Pri Ilovici mi pride naproti Jelka z dvema prijateljicama.
»Pozabi za danes na rožni venec!«, ji pravim. »Ne bo niti potrebno, da se pri fajmoštru oprostiš.«
Jelka mi je kljub vsemu delu na polju prebarvala angleško uniformo. Barvanje je kar dobro uspelo. Obleka še ni popolnoma suha, a do jutri zjutraj bo prav gotovo. Pripravimo moj mali kovček. Obe ženski še vedno delata zame, medtem ko jaz še pišem, preden se spravim spat.
Žef Drole, ki sem ga v vasi srečal, mi je povedal, da so poskrbeli zame s tem, da so napisali spremno pismo, ki mi bo gotovo koristilo, kot pravi.
Borovnica, 6. junija
Danes zjutraj sem napisal svojim staršem naslednje pismo: »Predraga mama in ata,
upam, da bo to pismo prispelo v Vajine roke precej hitro, tako da si ne boste delala velikih skrbi zaradi moje usode ...
Ne zamerite mi, če Vama pišem tako malo. Tudi če bi se bolj na dolgo razpisal, Vama ne bi mogel niti bledo prikazati, kaj se mi je vse pripetilo po zadnjih dogajanjih ... Vedita predvsem, da se dobro počutim. Sem ta-korekoč tajnik komande koncentracijskega taborišča, kjer so zbrani italijanski vojni ujetniki. Jem menažo Partizanov, ki bi mi jo lahko vsakdo zavidal, v pričakovanju srečnega dne, ko se bom lahko vrnil k Vama. Danes kot nikdar prej moram priznati, da sem imel prav, ko sem se lotil učenja slovenskega jezika.
Z lahkoto bosta našla na zemljevidu Borovnico, ki leži med Logatcem in Ljubljano, na koncu globoke krivulje, ki jo železniška proga naredi med obema naseljema.
Poskusita mi pisati na naslov, ki je na ovojnici, in sicer:
Tov. Barral Gianni. Komanda taborišča vojnih ujetnikov. Dol. Borovnica (Ljubljana).
Upam, da se bom lahko napotil proti domu, preden prispe Vajin odgovor; ne vem pa ne dneva ne ure. Prisrčno Vaju objema Vaš Gianni, ki se Vaju vedno spominja.«
Zdi se, da se poštni promet začenja razvijati, zato sem tvegal. Odposlal sem dve kopiji, eno v Clotarnaud, drugo v Turin.
Sem torej v Borovnici, ne več vojni ujetnik, vsaj poluradno. O tem, kar se je dogodilo od 12. maja dalje, sem opisal samo prvi dan na listu, ki sem ga pustil Jelki 13., ko sva se zadnjič videla. Trenutno si lahko samo na hitro beležim, kar se dogaja, v upanju, da bom z božjo pomočjo kdaj pozneje to izpopolnil; tu nimam časa in bi bilo tudi tvegano narediti kaj več.
Ko sem se 12. maja zbudil, sta bili mama in Jelka že pokonci; prva, da bi šla delat, druga, da bi dopolnila moje oblačilo. Angleška uniforma v novi barvi me že čaka. Obujem vojaške čevlje, nekoliko zdelane zaradi vode, ki so se je napili pred desetimi dnevi. Zdaj lahko odpotujem. Jelka bo prišla jutri, v nedeljo, na Most, da mi prinese nekaj živeža.
Po Sopotnici prispem v Grapo, kjer stoji dom žene boksarja Carnere. Čez čas opazim, da mi okrog petnajst let star fant s titovko na glavi sledi na kolesu v daljavi kakih petdeset metrov. Gotovo me je spoznal, ne motim se: premika se z isto hitrostjo kot jaz, zato da obdrži vedno enako razdaljo. Pri Bači jo uberem, kot včeraj, po poti v Sto-pec; isti trenutek pospeši fant hitrost in teče naprej. Kar kmalu razumem, zakaj.
Medtem ko stopam za hišo, v kateri je nastanjena straža, vidim priteči gor štiri terence s puško v roki; ustavijo se blizu mene, ne da bi nehali mahati z orožjem in pazljivo motriti gorsko pobočje.
»Kje je? Kje je?« upehano kričijo, saj so precej stari.
»A ste ga videl?«, me vpraša eden od njih.
»Koga?«
»Italijanski oficir.« Ostro me pogleda, pa pravi: »Kdo ste vi?«
»Italijanski oficir«, mu vedro odgovorim.
»Ah, lejte ga, on je!«, zadovoljni vzkliknejo.
Vprašajo, ali imam potno dovolilnico, zbegano jo preučujejo. Spustim se z njimi dol do hiše, v kateri so nastanjeni, kjer se cesta iz Baške grape spoji s tisto, ki pelje v Idrijo. Potem ko so se med seboj nekaj domenili, določijo, da me bo eden od njih pospremil na kontrolo do mestne komande.
Napotim se vštric moškega pri šestdesetih, ki je majhne postave, precej okrogel, sivolas, dobrodušen. Po poli me opozori na lokomotivo, ki že mesec pa pol leži zvrnjena na železniški škarpi, nedaleč od postaje na Mostu. Ves ponosen mi reče: »Moj sin je miniral progo«, in mi še naprej pripoveduje o tem sinu in o njegovih hrabrih dejanjih.
Stopiva v sobo komande. Moj spremljevalec se obrne na Perkarja z besedami:
»Našli smo tega človeka v bližini naše stražnice, zato smo odločili, da ga pripeljemo sem na overovljen je ...
Perkar namrši obrvi.
»Kaj pa hočete overoviti? Mar nima dovolilnice?«
»Že, a mislili smo ...«
»Ste mislili?«, ga znova prekine Perkar ves razburjen. »Mar ni to naš pečat in moj podpis? Pojdi, tovariš, in priporoči baški straži, naj se nauči brati dovolilnice, ki jih izdaja naša komanda!«
Starček odide tako poparjen, da se mi skoraj smili.
Pri bližnji mizi govorijo glasno. Starejši kmet, visok in mršav, s klobukom na glavi, se zagrizeno brani dolžitev dveh vojakov. Ne morem razumeti, za kaj gre; razumem pa, da policijska služba dela s polno paro. Perkar mi medtem pravi, naj ostanem na Mostu in počakam novih ukazov.
V Mikuževem hotelu imajo vojaško kuhinjo, kjer delijo obede. Tako še sam jem iz menažke.
Popoldne se sprehajam po vasi. Na glavni cesti vidim frizerja pred njegovo brivnico; za njim ima žena polne roke dela. Culo vežeta. Italijan je, zato mora tudi on oditi, čeprav je žena Slovenka in imata dve že precej veliki hčerki, ki sta popolnoma dvojezični.
Medtem ko se pogovarjava, vidiva prihajati poročnika Roberta Villo, zdravnika pri našem bataljonu. Ko me zagleda, se mi približa, a ne zanima ga preveč, zvedeti, zakaj sem tam. V resnici začne takoj stresati niz žaljivih sarkazmov:
»Kaj pa delajo fašistični gorečneži v Tolminu? Dobili so, kar so iskali, začenši s tistim golšavim Mognaschijem! Zdaj jo imajo, zmago, bedasta banda!«
Nekaj minut nadaljuje v tem tonu. Ko končno zadiha, ga vprašam:
»Kaj si pa ti takega storil, da uživaš tako prostost?«
»Kaj da sem storil?,« oholo odvrne. »Že več kot pred letom dni sem začel sodelovati s partizani. Pa niso tega nikoli opazili, ti butci bataljonske komande!«
Vprašal sem ga, kje stanuje.
»Pri Taljatu, skupaj z Jario in Occhibellijem.
Prekrasna trojica! Zdravnik, bolničar in skladiščnik: vsi z bataljonske komande. Partizani si ne bi bili mogli želeti dragocenejše skupinice vohunov.
Villa se je nato oddaljil z visoko dvignjenim kurjim profilom, ponosen na to, da je prekril z žalitvami svoje bivše na smrt obsojene, ali morda že mrtve, tovariše.
Večerjam spet pri Mikužu, nakar se spravim spat na svojo desko na podstrešju pri Maregi.
Hladno je bilo na Mostu tisto jutro 13. maja. Šel sem k maši in nato počakal na Jelko na začetku ceste za Sto-pec. Prispela je po eni. Nekaj pojeva ob robu ceste in skušava predvideti bližnjo bodočnost, a se nama ne posreči. Ne vem še zagotovo, ali bom odpotoval jutri ali kdaj. Jelka mi je prinesla dobro zalogo hrane. »Dovolj bo za nekaj dni«, mi pravi v malo optimističnem predvidevanju moje gastronomske prihodnosti.
Ob uri spuščanja zastave sem na trgu. Takoj nato me pride poročnik Perkar obvestit, da je moj odhod predviden za naslednji dan navsezgodaj. Oglasim se torej pri dekanu Premrlu; na njegovem domu napišem tri pisma: Jelki, župniku v Podmelec ter Žefu Droletu. In grem na drugo stran Idrijce, da jih ponesem Taljatu.
Taljatovi so premožni ljudje, so lastniki prodajalne čevljev na Mostu. Tudi Korenovi so bili njihovi odjemalci. Pred njihovo hišo srečam tudi Jario in Occhibellija. So v
družbi Klare Taljat, lepega plavolasega dekleta. Zdravnika na srečo ni. Prosim Valdija Taljata, naj ponese moja pisma trem naslovljencem; obljubi mi, da bo to čim prej storil. Zagotovi mi, da na komandi mesta že imajo pismo, ki se me tiče. Predstavi me mlademu uniformiranemu fantu, ki je pri njem: to je kurir, ki bo jutri potoval z mano in ponesel pismo na cilj.
Po Ta-lj atovem nasvetu grem spat v spalnico partizanov, kjer so na razpolago slamnjače. Težko zaspim, ker si nekateri, ubožci, skoraj neprenehoma praskajo garje.
Tovorni avtomobil prevoznika Štruklja z Mosta je 14. maja nared, še preden utegnejo sončni žarki posijati na trg. Na vozilu najdem dva bersaljerja. Eden od njiju je pripadal komandi bataljona; bežali so iz Tolmina, a niso prišli daleč. Najdem tudi nekaj nemških vojakov, ki jih spremljata dva oborožena partizana, od katerih ima eden svetloplave lase. S svojim kovčkom sem jaz videti skoraj kot trgovski potnik. Kurir, ki sem ga sinoči spoznal, z nasmeškom potreplja po usnjeni aktovki, ki mu visi prek ramen, češ tam notri je pismo.
Tovornjak vozi skozi Kozaršče, a se ne ustavi do Kanala. Naslednji postanek je pri razpotju v Zagori. V Solkanu zadrži hitrost, ker se srečamo s kolono partizanov na konjih. Končno smo v Gorici, kjer se ustavimo na začetku trga, ki mu pravijo Travnik. Prizor je srhljiv: trg je posejan z oboroženimi vojaki NOV, skoraj vsi so zelo mladi, ki ustavljajo redke mimoidoče, da pregledujejo njihove dokumente, če jih človek sreča petero zaporedoma, mora vsakič pokazati osebno legitimacijo. Na Mostu je bilo ozračje skorajda brezskrbno; tu, pod blestečim pomladanskim soncem, pa gospoduje težak zrak.
Tovornjak prečka Travnik in se ustavi pred prefekturo. Plavolasi partizan stopi v poslopje; tudi on ima kurirsko aktovko. Ko se vrne, nadaljujemo vožnjo po Raštelju, mimo kvesture, na trgu sv. Antona pa obrnemo na levo v smeri Vipavske doline.
Vozimo skozi Črniče; vas nikakor ni črna, pač pa rdeča, toliko je rdečih zastav, med katerimi je le tu pa tam zaslediti kako posamezno slovensko trobojnico. Po Črničah prehitimo kolono kakih petdeset premikajočih se kupčkov cap. Gre za ljudi, večinoma bose, v kratkih hla-
čah ali celo v spodnjih hlačah in razcapanih srajcah. Ko gremo mimo, naprezam vid, in spoznam v tisti brezoblični masi en sam obraz: Felice Bossu iz moje stotnije. Srce se mi stisne, ko vidim, kako so moji nekdanji vojaki propadli: iznakaženi, nespoznavni po dveh tednih ujetništva. Zdaj jasno razumem, kaj je oni slavni zbirni center v Vipavi! Občutek imam, kot da bi zašel v nastavljeno past.
Kratek postanek pri razvalinah Ceste; na porušenem zidu napis: To je delo okupatorjev in fašistov. Po Ajdovščini se mora tovornjak zaradi kontrole ustaviti v Štur-jah pri odcepu za Col. Vse je v redu, torej lahko nadaljujemo. Kmalu nato prispemo sredi popoldneva v Vipavo. Že izven naselja moramo izstopiti in postrojijo nas v vrsto po dva. Naša mala kolona se ustavi blizu vojašnic, ki se nam zdijo natrpane z nemškimi ujetniki. Tu pregledujejo prtljago. Partizan brska po mojem kovčku, prezre rimski rnisal (saj res, je v latinščini!), nezaupen postane, ko najde zvešček; odpre ga in zakriči vodniku tam blizu:
»Tu notri so same naše pesmi!«
To je moja pesmarica, v katero sem prepisal slovenske narodne in partizanske pesmi, ki jih poznam; nekaj desetin jih je. Vodnik me vpraša po italijansko:
»Kje si vzel te pesmi?«
»Naučili so me jih slovenski ljudje. Če želiš, ti jih zapojem.«
Takoj izrabim situacijo, da uresničim svoj trdni namen: začnem odločno protestirati in izjavljati, da je brezsmiselno imeti za vojnega ujetnika človeka, ki se je kot jaz prostovoljno predstavil oblastem nove Jugoslavije, ki je smel prosto krožiti cela dva tedna itd. Vprašam torej za razgovor z načelnikom zbirnega centra, za katerega tisti tovariš — in pokažem na kurirja — prinaša pismo, ki me zadeva.
»Komandant ni razpoložen«, mi pravi vodnik.
»Zakaj ?«
»Ker... se kopa.«
»Prava reč! Me bo pa sprejel v kopalnih hlačah. A moram govoriti z njim.«
Tedaj pospremi vodnik kurirja in mene do bližnjega bazena.
Komandant, poročnik Svoboda, pravkar plava. Vodnik
ga pokliče. Svoboda stopi iz vode in se briše, medtem ko se nam bliža. Mora imeti okrog trideset let, je srednje postave, debelkast in rdečelas. Ponovim mu svoje pritožbe; kurir mu izroči spremno pismo, nakar vpraša za dovoljenje, da odide v urad komande.
Svoboda pazljivo prebira pismo in pritrjevalno kima.
»Zelo dobro«, reče z mirnim glasom. »Sprašujem se, zakaj so te poslali sem. Čudno!«
»Zdi se, da me zaščita ima za vojnega ujetnika.«
»Morda, a tu nikjer ne piše, da bi ti bil vojni ujetnik. Ne morem ti pokazati pisma, ker je zaupno, a zagotavljam ti, da je tako. Vsekakor moraš zdaj ostati tu.«
Sam pri sebi se sprašujem, kdo je bil pri zaščiti tak koštrun, da mi je tako zagodel. Tisti Močnik na Grahovem gotovo ne: videti je bil poštenjak. Kdo torej? Kak višji?
»Poslušaj!«, nadaljuje Svoboda. »Sam piši pritožbo in točno utemelji svoje razloge. Izročil jo boš komandi taborišča, mi pa bomo poskrbeli za to, da jo pošljemo pristojnim oblastem.«
Prav nič mi ne ugaja to burokratsko izmikanje, a ga sprejmem, saj mi ne preostaja drugega. Svoboda še doda, da me bo dal klicati, izroči pismo vodniku, mu priporoči, naj ne dovoli, da bi mi kaj odvzeli, im naju odslovi.
Prekoračim prag vojašnic. No, znova sem v zanki. Začeti moram vse s kraja. A prvi korak je storjen in vedno bolj sem prepričan, da se ne smem bati lastnega poguma.
(Dalje prihodnjič) Prevod: Mirella Urdih
O ŽEBOTOVI »NEMINLJIVI SLOVENIJI«
(Šest glos na isto temo z dodatno sedmo)
I.
Je bilo slovensko klerikalno vodstvo med vojno sposobno ali ne?
Zebot pravi na str. 85 svoje knjige: »skupina, ki si je po zapovrstni smrti dr. Korošca, dr. Kulovca in dr. Natlačena prisvojila vodstvo podtalne Slovenske ljudske stranke, ni doumela teh povsem izjemnih razmer. Namesto da bi v razmerah sovražne okupacije politično že nepreklicno angažirani mladi rod brez obotavljanja pritegnila v skupno podtalno borbo za narodov obstanek in demokratično osvobojenje, je že diplomirane Stražarje ... odrivala od vodstva podtalne SLS, s tem pa od suverenega Narodnega sveta za Slovenijo ter poznejših političnih koalicij, kot sta bili Slovenska zaveza in Narodni odbor«.
Stvar je bolj komplicirana kot si Zebot predstavlja. Slo se je za pravo pot v politiki in ne samo za podtalno borbo in vodstveno angažiranje mladih. Klerikalci so imeli kot vsaka druga stranka interes, da po koncu vojne dobe čim več oblasti v roke. Da to dosežejo, so pa imeli pred sabo več alternativ, ene dobre, druge zanič:
1.) Lahko so šli v kolaboracionizem s tistim okupatorjem, ki je bil pripravljen sodelovanje sprejeti. To so bili leta 1941 Italijani, od leta 1943 naprej pa Nemci. To je pomenilo ohraniti oblast tudi med okupacijo v Ljubljanski pokrajini, vprašanje je pa bilo, kako se bo stvar končala, če zmagajo nasprotniki Italije in Nemčije. Lahko so upali, da v zadnjem trenutku presedlajo z nemške strani in da so potem na strani zmagovalcev. Lahko so tudi upali, da bodo v zadnjem trenutku Angleži in Amerikanci potegnili z Nemci in napadli (komunistično) Rusijo, ki so jo pustili krvaveti od Stalingrada do Berlina. V slučaju italijansko-nemške ali pa
nemške zmage je bila pa kolaboracionistična odločitev tudi problematična. Nemci so odlično dokazali, da ne potrebujejo nobenega sodelovanja slovenskih klerikalcev pri vladanju na Štajerskem in Gorenjskem. V slučaju svoje zmage bi lahko brez pretresljajev likvidirali slovenske klerikalce in slovenski narod.
2.) Lahko bi pa klerikalizem leta 1941 šel v partizansko borbo s komunisti in pod vodstvom komunistov. Antikomunistična mentaliteta je tako pokorščino klerikalcev preprečevala. Predstavljamo si lahko, da bi klerikalci in komunisti paritetično sodelovali v partizanski vojni, kot se je to zgodilo v Franciji in Italiji. A temu je zopet nasprotovala na eni strani klerikalna mentaliteta, ki se je v svojem katolištvu imela za edino vodnico katoliškega slovenskega naroda, na drugi strani pa komunistična mentaliteta, ki je v Rusiji dokazala, da komunisti vsako opozicijo postreljajo. Komunistična vodena rezistenca pa je bila uvod v komunistično Jugoslavijo.
3.) Klerikalizem bi lahko skušal ohraniti ali pa znova pridobiti oblast v Sloveniji tako, da bi se postavil pod zastavo in geslo kraljevske Jugoslavije. To bi pomenilo iti v boj pod zastavo generala Mihailoviča in kraljevske vlade v Londonu. Vse to bi pa pomenilo iti v boj pod zastavo bolj ali manj požrešnega velikosrbstva in bolj ali manj splošnega klanja Hrvatov s strani četnikov. Od tistega trenutka naprej, ko so zahodni zavezniki presedlali z generala Mihailoviča na maršala Tita, bi taka odločitev za londonsko vlado in velikosrbstvo pomenilo staviti na silo, ki so ji zahodni zavezniki odrekli podporo.
4.) Klerikalizem bi pa lahko poskušal obdržati svojo oblast tudi tako, da bi sam namesto komunistov organiziral partizanstvo in to na samoslovenski podlagi.
Slovenski klerikalizem se je de facto odločil, da bo šel po dveh poteh. S priklonom bana Natlačena pred italijansko oblastjo, z organiziranjem Vaških straž pod protektoratom Italijanov in domobranstva pod protektoratom Nemcev je ubral prvo pot; s tem, da je v London skupaj s kraljevsko vlado poslal nekaj politikov, doma pa organiziral razne tajne odbore, jo je pa mahnil Po tretji poti.
In v čem obstaja nesposobnost klerikalizma, o kateri govori Zebot? Gotovo ne samo v tem, da v stranki ni pustil mladih na krmilo. Tudi ne samo v tem, da ni organiziral podtalne borbe. Njegova nesposobnost obstaja v tem, da se je napačno odločil in svoje odločitve ni revidiral, ko je bilo možno razumeti, da sta obe odločitvi napačni.
Klerikalizem namreč ni opazil, da je bil že leta 1941 vsak kolaboracionizem neutemeljen. Tega leta so namreč Rusi prvi v Evropi ustavili pred Leningradom in Moskvo briljantne manevre nemških oklepnikov. Z e leta 1941 je bilo jasno, da Amerika polno podpira angleški odpor proti Hitlerju. Ker se druga svetovna vojna ni borila s koli, meči in sulicami, ampak s produkti tehnološkega napredka, je ameriška podpora Angliji pomenila, da je ogromna tehnološka nadvlada na strani nasprotnikov Nemčije. S tem kolaboracionizem ni imel nobenega smisla več. Kdor ni bil slep, je vsaj v poletju 1944 lahko opazil, kaj se bo s kolaboracionisti tudi v zahodni sferi zgodilo. Saj takrat so gaullistični Francozi že obračunavali s svojimi kolaboracionisti. Držati v taki situaciji domobrance naprej v kolaboracionizmu je bila politična norost.
Klerikalizem pa tudi ni opazil, da se ne splača staviti na karto kraljevske Jugoslavije. In tudi to je bilo moč opaziti vsaj takrat, ko so zahodni zavezniki pripo-znali Tita. Klerikalizem pa ni potegnil iz tega nobene politične konsekvence.
Sledi iz te kritike, da bi moral klerikalizem zato, da reši svojo oblast, iti po četrti poti, po poti klerikalnega partizanstva in samoslovenske državnosti?
Nihče ne ve, kaj bi se zgodilo, če bi slovenski klerikalizem vezal svojo usodo z idejo samoslovenstva. Gotovo je, da samoslovenska ideja ni rastla samo na gredi stražarstva. Rastla je tudi pri nekaterih komunistih. Rastla je tudi na krščanskem levem krilu. Avtonomnost slovenske biti so zagovarjali tudi nekateri liberalci. In če imajo obojni Nemci danes pravico do samosvoje državnosti, zakaj je ne bi imeli mi Slovenci?
Morda je tudi kdo od takratnih voditeljev slovenskega klerikalizma, ki so proti koncu vojne bivali v Rimu, vedel, da nekaj napak le teče na klerikalni strani.
Tako n.pr. Žebot naznačuje na str. 329, da je Miha Krek — kljub vsem prerekanjem v klerikalizmu samem vendar vodja slovenskega klerikalizma — predvideval možnost, da domobrancem po vojni huda prede. To naj bi bil tudi sporočil v Ljubljano.
Moj brat, takrat mlad vatikanski diplomat, mi je pravil, da mu je Miha Krek o mogoči hudi usodi domobrancev zaradi kolaboracionizma dvakrat jasno odgovoril. Enkrat mu je rekel, da je v Ljubljano sporočil, da domobrancem preti huda nevarnost; drugič pa mu je precej razburjeno dejal, da si glede tega ne more kaj, ko pa v Ljubljani, potem ko so dobili njegovo novico o nevarnosti, ki preti domobrancem, trdijo, da se je Mihu zmešalo.
Tudi Janko Kralj, voditelj primorskih klerikalcev, ki je bil kot Krek v Rimu in tam tudi umrl, je verjetno razumel, da politika klerikalnega vodstva v Ljubljani nima perspektive. Anica Kralj, njegova žena, mi je pred precej leti povedala, da ji je eden od moževih ožjih sodelavcev pravil, da se je mož iz Rima, ki so ga osvobodili Angloameričani, hotel vrniti na Primorsko, da bi spremenil klerikalno politiko doma. Hotel naj bi se spustiti s padalom na primorsko zemljo.
Ali pa so slovenski klerikalni voditelji tam v letih 1944 in 1945 mislili na samosvojo Slovenijo, to ie pa drugo vprašanje. Dorče Sardoč, moj stric, ki ie bil v tistem obdobju tudi v Rimu, mi je večkrat pravil, da je nekoč prišel k njemu Janko Kralj in mu predlagal, naj se glede na razprtije med slovenskimi klerikalci v Rimu nridruži njemu (namreč Kralju), ki se je združil z Že-botom proti ostalim klerikalnim voditeljem v Rimu. Stric mi je rekel, da je takrat Janku Kralju odgovoril, da pretrga z njim vsak stik. ker noče imeti nič opraviti z Zebotom in z njegovo idejo o samostojni Sloveniji. Stric je bil namreč jugoslovanski nacionalist.
II.
V 14. poglavju govori Žebot o dveh taboriščih: o Ve-trinju in o Dachau.
Vetrinj: vračanje domobrancev domov v pokol.
Z etičnega stališča imam vsak uboj, umor, pokol za
nemoralno dejanje (humanistično gledano) oziroma za greh (krščansko govorjeno). To jasno velja tudi za poboj domobrancev, in to na prav enak način kot za streljanje talcev ali pa za ovaduštva, zaradi katerih so ljudi pošiljali v koncentracijska taborišča in tako v smrt.
Zgodovinsko gledano moram reči, da me zgodovina uči, da se v revoluciji in v državljanski vojni kolje. Eni ubijejo Cezarja, drugi pa Cezarjeve nasprotnike. General Franco z blagoslovom takratne španske Cerkve kolje republikance, republikanci pa brez blagoslova Cerkve frankiste vseh vrst, tiste frankiste, s katerimi je simpatiziralo nemalo predvojnih slovenskih katoličanov, saj so Kocbeku poskrbeli celo neke vrste obsodbo od škofa Rožmana, ker se je zavzel za republikance, ki so bili zelo pogosto demokrati, ki so bili vsi proti frankistom, le ti pa so bili za fašistično diktaturo. In frankisti so po končani državljanski vojni klali naprej.
Politično gledano je bil pa pokol domobrancev popolnoma brezpotrebno dejanje. Zmaga je bila v trenutku pokola na strani partizanov in komunistov. Pokol domobrancev, kar se tega tiče, ni ničesar spremenil.
Večkrat sem se vprašal, kaj je klerikalno politično vodstvo domobranstva storilo, da bi preprečilo ta pokol. In kaj je storilo vojaško vodstvo domobranstva?
V Žebotovi knjigi berem kaj mefistofelično opombo o preizkušenem domobranskem moštvu in o vprašljivem vrhovnem vodstvu domobranstva (str. 344). S feld-maršalom Alexandrom, vrhovnim poveljnikom sredozemskega področja, govori v Vetrinju ljubljanski primarij dr. Mersol (str. 350 nasl.). Zakaj ne govori nobeden od političnega in vojaškega vodstva domobrancev, da bi feldmaršalu razložil, pa četudi samo po že izvršenem pokolu, tragedijo domobranstva? Je bilo vodstvo poskrito? Mu ni bilo dovoljeno stopiti pred oči visokega angleškega gospoda? Ni bilo zunanjepolitično pripravljeno, da bi se razgovarj alo s tem visokim častnikom? Rad verjamem tistemu cerkvenemu gospodu, ki je bil v mladih letih domobranec, danes je duhovnik, ko mi zatrdno zatrjuje, da so bili domobranci za anglo-ameriško zmago, čeprav je tudi obstajala kakšna silno redka izjema. Vendar dejstva ostajajo dejstva. Klerikalno politično vodstvo ni moglo pokazati na noben obo-
rožen upor proti okupatorjem, komunisti in partizani so pa tak odpor lahko pokazali, pa čeprav je bil ta upor še tako majhen in v splošnem kontekstu velikih bojev brez vpliva, kot to stalno trdi filodomobranska publicistika.
Na vsak način se iz Zebotove knjige dobi resen vtis, da klerikalno vodstvo v Ljubljani ni bilo vrhunsko sposobno. Tako n.pr. na str. 379 avtor govori o Mihi Kreku, ki »ni bil neposredno obremenjen z medvojnimi ljubljanskimi razprtijami«. Na naslednji strani se dotika boja med raznimi političnimi frakcijami v slovenskem političnem katolicizmu. Razbitost vlada tudi v vojski. Ko so domobranci 3. maja 1945 postali slovenska narodna vojska v sklopu Jugoslovanske vojske v tujini, je bil za poveljnika postavljen general Krenner, ki je prihajal iz domobranskih vrst, general Prezelj, ki je prihajal iz četniških vrst in je bil po mnenju 2e-bota zato »vojnepolitično sprejemljivejši« (str. 381), pa je z večino srbskih vojakov že odšel pred 3. majem v Italijo. Seja na Taboru 3. maja 1945 je seja »improviziranega« slovenskega parlamenta (str. 381) in vrhu tega še »zakasnela« (str. 381). Vsi ti dogodki so po Žebotu »dozdevna velika dogajanja« (str. 381). 2e omenjeno sejo ima za »improvizirano« odločitev (str. 382).
In naj dodam kratko pripombo k tej seji na Taboru 3. maja 1945, ko so domobranci postali slovenska narodna vojska in ko je bila ustanovljena Slovenska Začasna narodna vlada. Je bila ta seja briljantno politično dejanje? Na nemški strani generalpolkovnik von Vietin-ghof, poveljnik južno-zahodnega sektorja, kapitulira na lastno odgovornost 28. aprila 1945 v Caserti. Armadna grupa G kapitulira 4. maja v Haaru pri Munchnu. Ge-neraladmiral von Friedeburg podpiše 4. maja kapitulacijo fronte z Britanci v Montgomeryjevem štabu. V Reimsu podpiše 7. maja generalpolkovnik Jodl celotno kapitulacijo nemške Wehrmacht. Keitel, von Friedeburg in generalpolkovnik Stumpf ponovita podpis 8. maja z Rusi.
Gledano v tem zgodovinskem kontekstu ostaja 2e-botova knjiga dolžna odgovore na vprašanja, ki bi jih bilo moč staviti ravno njemu, saj ni bil ravno med zadnjimi protagonisti slovenskega klerikalizma.
Zakaj čaka klerikalno vodstvo do kapitulacije Nemčije, da postavi svojo vlado v Ljubljani? Se je balo Nemcev? Se je balo vsake žrtve? Je hotelo predvsem ohraniti svojo glavo? Zakaj ni to vodstvo, recimo januarja 1945, oklicalo slovensko državo in vrglo istočasno domobrance v boj proti okupatorju in tako signaliziralo An-gloamerikancem, da stoji na njihovi strani? So prepiri v ljubljanskem klerikalizmu in antikomunizmu onemogočali vsako tako akcijo? Je bila vsaka taka ali podobna akcija nemogoča, ker je peščica klerikalcev ovadila Gestapu vsakega človeka iz antikomunističnega tabora, ki se s to peščico ni strinjal? Sta general Rupnik in njegova skupina onemogočala vsako prijazno gesto do An-gloamerikancev, ker sta verjela v vsako besedo Himm-lerja in generala Nediča? Je simpatija do diktatorskih vlad vsaj delu klerikalcev mentalitetno onemogočala odstop od nacizma in priznanje demokracije, saj so se nekatere povojne emigrantske publikacije še vedno odločale za avtoritarno stanovsko državo in demokracijo do neke mere dovoljevale samo posestnikom resnice in to so bili izključno katoličani? So klerikalci v Ljubljani računali, da bo na koncu le nastalo zavezništvo med Nemčijo, Anglijo in Ameriko, ki bodo potem likvidirale Rusijo in komunizem, slovenski klerikalci pa bi v tem objemu odpravili slovensko partizanstvo in slovenski komunizem? Je imel škof Rožman stike z oficirji Wehr-machta, ki so stali v opoziciji proti Hitlerju in ki so mu na bolj ali manj odprt način namignili o taki rešitvi vseh problemov? Je tako rešitev škofu Rožmanu šepetal papež Pij XII, ki je imel podobne stike z nemško oficirsko opozicijo? So morda slovenski klerikalci mislili, da bodo vse probleme rešili tako, da bodo v zadnjem trenutku klerikalno grupo, ki je sodelovala z okupatorjem, zamenjali s klerikalno grupo, ki ni sodelovala, domobrance pa prekrstili v slovensko vojsko? Se ni morda ravno ta grupa klerikalcev, ki ni sodelovala, sestajala pri škofu Rožmanu, skupno z nekaterimi liberalno mislečimi? Je bil škof Rožman prisoten pri teh sestankih? Je res, da je bilo preko Gorice sporočeno iz tujine domobrancem v Ljubljano, naj se ne umikajo na Koroško, ampak v Italijo, ker jih bo v Italiji lažje rešiti kot možne četnike (kar mi trdi goriški vir, ki je prijazno razpoložen
do slovenstva domobrancev in do četnikov, in o čemer bi kdo v Argentini že vedel kaj povedati)?
Morda bo zgodovina o vsem tem kdaj kaj gotovega razkrila. Morda pa klerikalci v Ljubljani sploh niso mislili tako komplicirano kot predpostavljajo vprašanja. Morda so mislili samo na to, kako bodo uničili komunizem in niso imeli nobene druge ideje. Klerikalni Ljubljani sta od leta 1918 manjkali mednarodna perspektiva in vojaštvo kot orodje zunanje politike. Ljubljana je bila takrat pač majhna provinca brez vsake zunanjepolitične in vojaške kompetence, ki sta bili obe v rokah velikosrbstva.
III.
Kakšna je torej bila zunanjepolitična pripravljenost slovenskih klerikalnih veljakov leta 1941?
Leta 1941 je Jugoslavija pristopila k Trojnemu paktu med Nemčijo, Italijo in Japonsko. Nemčija je pri tem Jugoslaviji jamčila, da bo spoštovala suverenost in ozemeljsko celovitost Jugoslavije, da vlade osnih sil za čas vojne ne bodo zahtevale od Jugoslavije, da jim dovoli prehod ali prevoz čet preko jugoslovanskega ozemlja, da osne sile v tej vojni nimajo namena zahtevati od Jugoslavije vojaške pomoči. »Po pričevanju Ilije Jukiča, tedanjega hrvaškega pomočnika zunanjega ministra Momčila Ninčiča, je ta tri zagotovila zahteval slovenski minister dr. Franc Kulovec« (str. 155), takratni šef slovenskih klerikalcev.
Kaže, da je taka politika ostajanja ob boku Hitlerja m Mussolinija konvenirala Srbom. Vprašanje, komu Pripada Bosna, je bilo nerešeno. Nobena tajnost ni bila, da so Albanci na Kosovem proti Srbom. Makedonci so so s pomočjo Bolgarije upirali. Madžarski del vojvodinskega prebivalstva je stremel po združitvi z Madžarsko. V taki politično izredno šibki poziciji je bilo a priori jasno, da srbskim aspiracijam po nadvladi nad drugimi narodi slaba prede, če Jugoslavija pride pod nemško in italijansko oblast. Zato pač pakt z Nemčijo in Italijo.
Slovenci smo imeli pa popolnoma drugačne interese. Nam ni šlo za dominacijo nad kakšnim drugim narodom, ampak za bistvene korekture meja. Mi smo hoteli
in smo morali hoteti priključitev Primorske in slovenskega dela Koroške k centralni Sloveniji, se pravi v takratnem kontekstu k Jugoslaviji. Konkretno je to pomenilo, da smo Primorsko morali dobiti od Italije, slovensko Koroško pa od Nemčije. Nobena od teh držav jasno ni niti mislila, da bi nam radi naših lepih oči karkoli dala. Če smo hoteli vzeti Italiji Primorsko, Nemčiji pa slovenski del Koroške, je bilo treba stati na strani njih nasprotnikov, se pravi Angležev, Amerikancev in Rusov.
Tako gledano je bila Kulovčeva odločitev za Trojni pakt popolnoma napačna. In dejstva to tudi potrjujejo. Vsaj Primorsko, ali pa lep kos Primorske, smo dobili zato, ker smo bili skupno z Anglijo, Ameriko in Rusijo med zmagovalci, Italijani pa med premaganci. Če bi šli po Kulovčevi poti, bi tudi mi bili med premaganci. In ne bi dobili nič, kot podobno Avstrijci niso dobili Južne Tirolske.
IV.
Žebot precej na dolgo popisuje beganje slovenskih klerikalnih ministrov v beograjski vladi in njih spremljevalcev tam med Bosno, Hercegovino, južno Srbijo in Črno goro v trenutku, ko se je leta 1941 zlomila kraljevska Jugoslavija. Popis ima nekaj ganljivega na sebi. Gospodje poskušajo doseči, da bi jih vse vzeli v emigracijo v London, pa v bistvu se nihče od srbske vodstvene plasti ne zmeni zanje, kaj šele da bi se zanje zmenili srbski izvršujoči organi.
Moram priznati, da to srbsko zadržanje popolnoma razumem. Nemška vojska dere v Jugoslavijo, ne da bi našla kakšen vojaški odpor s strani kraljevske armade. Hrvati hočejo pobasati celo Bosno in Hercegovino, ustaši pa brusijo nože za klanje Srbov. Albanci s pomočjo Italije priključujejo Kosovo italijanski koloniji Albaniji. Bolgari kasirajo to, kar se je takrat imenovalo Južna Srbija in kar se danes imenuje Makedonija. Italijani hočejo reševati Srbijo in ne Slovenijo ali pa nekai slovenskih politikov.
v.
Žebot veliko piše tudi o Kocbeku.
Mnogo misli je poznanih bodisi iz domovinske kot iz emigrantske publicistike. Gotovo je pa eno: da se Žebot pri celi zadevi ne ustavi pri bistveni stvari, ampak se ukvarja z obrobnimi problemi.
Žebot namreč ne odgovori na kapitalno vprašanje: Kaj je moral storiti nekdo, ki je bil kot Kocbek pred svojo vestjo temeljito prepričan, da se mora v oboroženem uporu postaviti proti okupatorju? Moj odgovor je: moral je iti v partizane, ker drugega oboroženega upora ni bilo.
Žebot tudi ne odgovori na drugo kapitalno vprašanje: kakšen pomen ima Pahorjev intervju s Kocbekom?
Odgovor je pa lahko samo ta: Kocbek izpove, da je bilo pobitje domobrancev nemoralno dejanje. In to izpove eden glavnih akterjev partizanstva in revolucije. Od tega trenutka naprej je za vsako razumno glavo problem pobit j a domobrancev samo še zgodovinski problem. Tudi nobenih sprav ni potreba. Ce se pa komunisti in klerikalci hočejo spravljati, je to njihova zadeva. Moja gotovo ne, ker nisem ne klerikalec ne komunist.
Žebot tudi ne odgovori na tretje vprašanje: zakaj je bil uradni katolicizem tako proti obema katoliškima pesnikoma, namreč proti Gregorčiču in Kocbeku?
Odgovor pa je: ker je imel slovenski uradni katolicizem napačno teologijo.
Zgodovinar bo lahko reševal tudi vsa vprašanja, ki nastanejo ob Zebotovih izjavah o Stanetu Kavčiču. Pri tem bo treba upoštevati tudi Kavčičeve spomine in pač arhivski material. Ideje in dejstva, ki jih je Kavčič postavil v slovenski politični prostor, ostajajo na vsak način mejni kameni v slovenski politiki.
VI.
Pokojnega Cirila Žebota sem v svojem življenju videl samo enkrat in to v sprejemnici slovenskih šolskih sester v Rimu, tam proti koncu vojne, ko sem bil v drugi gimnaziji. V spominu ga imam kot veselega in nekoliko
glasnega gospoda, ki se je spretno kretal v večji družbi in se ni pustil utišati od drugih. Stražarje sem najprej doživel na goriški nižji in višji gimnaziji, predvsem prof. Zakšeka in prof. Otona Muhra. Pri obeh, posebno pa še pri drugem, sem doživel slovenstvo v čisti izdaji, brez strankarske, verske in ideološke primesi. Vse stražarje, kar sem jih v tistih letih srečal, so me malega gimnazijca traktirali kot enakovrednega, bili so z menoj olikani in prijazni, govorili so argumentirano in se niso sklicevali na avtoritete.
Potem sem pa postal demokratski socialist.
VII.
In ker sem večkrat omenil slovensko zunanjo politiko, naj zaključim z vprašanjem o tem: Kakšna je zunanjepolitična sposobnost ekipe, ki danes vlada Sloveniji, in tiste, ki ji misli vladati jutri?
Jošt Žabkar
ZA STARO KOLO IN MAJHNEGA PSA
Se štiri dni!
In prideš!
Tako te imam rad, da bi ti podaril svoje staro kolo in majhnega psa in vesel bi bil, če bi se z njim peljala k meni, vrtela bi pedala in se smejala in pes bi tekel poleg.
Jaz pa bi šel peš po cesti navzdol iz gostilne domov in bi si rekel:
Se štiri dni!
In prideš!
In ko boš prišla, draga, strah me bo,
da ne bi hotela spet ostati kar za zmeraj, kot kakšna ljuba žena, da ne bi mogel več čakati, ne dnevov šteti
in ne bi nikdar na kolo se spomnil in tudi ne na psa, ki zvesto zraven teče.
NAPOVED NOVE PLOVBE
(Dnevniški zapiski)
10.1.
Tudi zimsko jutro zna biti vznemirljivo prikupno.
Posebno tisto skoraj še ne rojeno, ki ga imaš pred sabo, če ga opazuješ nekje pod Kontovelskim vrhom. Mestne luči imaš pred sabo kot na razstavi, tiste na redko posejane po trsteniškem pobočju pa tiste mestne, ki so strnjene kolonije belkastih in rumenkastih koralov. Vsem bo svetlobo kmalu odvzela luč, ki se napoveduje v ozadju in je že opazna na robu tenke in ozke lise, ki je lilast oblak, nepremično začrtan počez nad zalivom in griči.
Da, morebiti je v čistem januarskem zraku taka scenerija še bolj mikavna kot v kakem drugem letnem času zato, ker hlad tako izostruje črte, da je prizor kot osteklenel. Seveda bo tisti vtis kratkotrajen, a ti se vnaprej pobotaš z zimskim ozračjem, ki ti tako izrisano fiksira podobe.
18.1.
V Pragi je policija napadla mladino. Ta se je zbrala, da počasti spomin Jana Palacha, ki je 1968. leta s samosežigom protestiral proti zasedbi Češkoslovaške. Grobi napadi so se nadaljevali, sledile so aretacije, tako je med drugimi spet jetnik dramaturg Vaclav Havel, pobudnik Listine '77.
Seveda je še neznanka, kako se bo ob razvoju na Poljskem in Madžarskem zdaj rodila demokracija na Češkem in Slovaškem, pomembno pa je, da je eden izmed poglavitnih voditeljev prenove pisatelj. Kar posredno potrjuje vlogo, ki jo ima zadnja leta slovensko pisateljsko društvo.
Jaz pa ne morem kaj, da si ne bi priklical v spomin spodbudnih nasvetov, ki sem jih bil deležen ob posegih v Zalivu, naj rajši pišem novele —
25.1.
Današnji »Primorski dnevnik« ob 45-letnici tragedije v Cerknem objavlja uokvirjen članek pod Naslovom: V zimskem jutru ugasnilo 47 življenj. Podpisan je Jože Oblak, Govor je o dogodku in o žalni svečanosti, ki bo v petek 27. januarja.
Seveda, velika škoda je izguba toliko življenj, vendar pa kljub spremembam v slovenskem svetu nihče ne obžaluje tistih padlih, kaplanov Piščanca in Sluge ter drugih občanov, ki so morali v smrt čisto nedolžni, medtem ko je bil izdajalec v partizanskih vrstah.
Zato tako žalovanje, kot je tisto najavljeno, ni samo nadaljevanje enostranske komunistične politike, ampak tudi nadaljevanje zapore demokratičnemu razvoju v slovenski družbi.
19.2.
Z Bavčarjem sva pripravila odgovor na članek, ki ga je J.-P. Peroncel-Hugoz objavil v časniku Le Monde 31. decembra 1988. (Posnel sem svoje pripombe na trak in ga poslal Bavčarju).
Šlo je predvsem za ugovor trditvi, da Slovenci v Trstu skušamo biti zmeraj manj Tržačani in zmeraj bolj Slovani, ker zapiramo vrata naših otroških vrtcev italijanskim otrokom! Prav tako sem dodal poudarek, da slovenska skupnost niso samo kmetiči, ki jih omenja avtor: obenem sem avtorja opozoril, da je bil Trst res evropski, preden so si drugi izmislili novo Evropo, a to se je dogajalo za časa Avstro-ogrske, zdaj tega ni mogoče trditi, ko pa nas sedanje vodstvo tržaške občine skuša zatajiti, kot se je to zgodilo ob razstavi Trouver Trieste.
No, Bavčarjev spis je uredništvo časnika zelo skrčilo, poleg tega pa mu dalo klavrn naslov »Trieste slava«, Slovanski Trst, tako da je moje ime, ki ga je Bavčar navedel in ki je ostalo v objavljeni glosici, nekako glasnik »slovanskega« Trsta!
Še se bomo morali potruditi, da bomo za tujce Slovenci, ne splošno Slovani.
21.2.
Vabilo na ustanovitev »Socialdemokratske zveze Slovenije«.
Pristopnica k iniciativnemu odboru.
Programska izjava.
Zadoščenju, da se pojavlja pluralizem v Sloveniji, botruje odločitev, da bom nadaljeval po svoji avtonomni poti. Želim, da se socialdemokrati uveljavijo, mislim pa, da moram za slovensko sintezo delovati na Tržaškem.
24.2.
Hermann Hesse: Religione e mito.
Mondadorijeva žepna izdaja.
Odlomki iz Hessejevih knjig, pisem, pesmi, člankov.
Poznam samo Stepnega volka in Siddharto, zato je ta Izbor dra-
gocen kompendij avtorjevih pogledov na življenje in religioznost. V marsičem sem mu zelo blizu, čeprav se večkrat tako zavzeto odloča za vzhodno modrost. Vsekakor je nekje tudi soroden Berensonu.
Moral bi razmišljati ob vsakem odlomku posebej, pa me vsakdanja opravila odnašajo s sabo kot avtobus na ostrih ovinkih.
A moram si prepisati vsaj dve vrstici.
»Kar se mene tiče,« pravi Hesse, »ne verjamem, da obstaja neka vera ali neki nauk, ki bi bila najboljša ali edino prava.«
Podobno spoznanje je med drugim odločilo, da sem zapustil teološki študij. To potem v kratkem odlomku omenjam v afriški kroniki. Domislil pa sem se tega, ker je takrat Edi ob tisti moji ugotovitvi pripomnil, da je preveč površna. Nekje je namreč imel prav, podajal sem zaključke, ne da bi razložil, kako sem prišel do njih: v tem sem bil res površen.
27.2.
Fausta Cialente: Le quattro ragazze V/icselberger.
A knjigo sem kupil v slovenskem prevodu Jaše Zlobca, da bi videl, kako tak tekst učinkuje na slovenskega bralca. No, moram reči, da me je pritegnila vsebina, tako da sem se pri prevodu spotaknil tam, kjer je bilo kaj očitno narobe. Na primer Barkole namesto Barkovelj, Muggia namesto Milj ali pa samovoljno ponašenje besedila Lasse pur che i canti e subi itd., kjer je avtor iztaknil »lajanje«, ki ga italijanski narečni tekst nima. A delo se uveljavi s tem, da omenja »slovensko vprašanje«, da prikaže v pravi luči tržaški iredentizem in usodo od zaledja odrezanega Trsta.
Avtorica je torej sledila Vivanteju.
Kot svetovalko pa omenja dr. Lauro VVeissovo, to se pravi predstavnico komunistične partije, kar je seveda docela v redu, če izvzamem ugotovitev, da italijanski srednji sloj nima rad ne Vivanteja ne komunistov, zato ostajamo kot skupnost še naprej domena proletariata. Žalostna stvarnost pa je, da je slovensko povojno vodstvo to tezo tako ideološko kot politično vseskozi poudarjalo in jo sistematično uveljavljalo!
14.3.
Med pregledovanjem postavljenih stolpcev svoje nove knjige v uredništvu Slovenske matice se mi je ponudila priložnost za pogovor s Primožem Simonitijem. Od mojih dnevniških zapiskov sva prešla k obravnavi tržaških stvari in njihovega zgodovinskega ozadja. Pri tem se je izkazalo, da v svoji knjižnici nimam Humanizma na Slovenskem; tako da je prijazni gospod odšel po izvod in mi ga poklonil.
Z desetletno zamudo — mea culpa — si zdaj utiram pot do nekaterih osebnosti, ki se mi odkrivajo v novi osvetljavi. Aenas Silvius Piccolomini, na primer, in njegov pedagoški traktat, v katerem poudarja, da so vsi jeziki cesarjevih podložnikov enakovredni. In videti je, da si je prav na podlagi tega načela Maksimilijan I. želel naučiti slovenščine.
Izredno pomembna pa so poglavja, iz katerih je razvidno, kako svojevrstno vlogo so imeli možje, ki so obvladali slovenščino, v tedanjih diplomatskih srečanjih. Ne samo Herbertstein, ampak tudi Pavel Oberstain in še posebno Bonomo, ki bo vzgojil študenta Trubarja v humanističnem duhu. Ob imenih škofa Ravbarja, Tomaža Prelokarja, Pergerja, Preprosta in drugih pa se človeku razkriva delovanje slovenske elite v duhovnih središčih tistega časa.
A priznam, da me v prvi vrsti zanima Bonomo.
18.3.
Vercors, Le silence de la mer.
Prebral vnovič (knjižico kupil 1950. leta), da bi ugotovil, kakšen bo vtis po tako dolgem časovnem razmiku. Seveda učinkuje vztrajni molk obeh Francozov, pripovedovalca in njegove nečakinje, ob ponavljajočem se monologu nemškega častnika prav tako silno kot nekdaj. Kar morebiti drugače čutim, je usoda častnika, ki je upal na nemško-francosko sodelovanje, a je doživel ob nemški zasedbi Pariza poslednji poraz.
Posebna pripomba: Vercors je to svoje kratko prozo napisal 1941. leta in je razumljivo, da marsikdo ni mogel sprejeti take »vizije«, čeprav je v tistem trajajočem molku pisatelj strnil ves odklon dveh Francozov do nemškega oficirja.
Kakorkoli, zaradi svoje pripovedi je Vercors postal slaven. Deset let kasneje (1951. leta) je, torej v povojnem ozračju, zaradi njegovih novel slovenska oblast demonizirala Kocbeka.
20.3.
V celovški »Nedelji« zelo tehtno poročilo v. o. (Vinka Ošlaka) o Zalivu '88 (Celovec, 12.3.89). Seveda je človeku všeč ob branju tako naklonjenega pristopa, malo pa me je le motila pripomba, da zavoljo enkrat-letnega izhajanja revija »ne more biti na konici sodobne demokratične slovenske publicistike. Kljub temu pa še nadalje opravlja hvaležno nalogo registriranja, pomnjenja, dokumentiranja«. Vtis imam, da gre za, najbrž nehoteno, minimiziranje, ki ga Zaliv ne zasluži, saj tudi ko bi še izhajal kot nekoč štirikrat na leto, ne bi mogel dohitevati hitrega razvoja na Slovenskem, njegovo
vztrajanje pri zahtevi samobitnosti, pluralizma, konfederativne oblike povezave Slovenije z drugimi jugoslovanskimi republikami pa ostajajo še zmeraj vodilne teze revije, teze, ki niso bile uresničene. Zato sprotno izhajanje razvoju ne bi dosti pripomoglo, kot v bistvu tudi ne pripomore Celovški zvon s svojo bolj pogosto pojavo. Vso srečo sicer želim Zvonu, kot sem jo ob njegovem rojstvu, dvomim pa, da bo prevzel vlogo Zaliva, čeprav bo le-ta bolj »almanah kot revija«, kot pravi v. o. in kot v resnici tudi je.
22.3.
Spet prebiram brošuro Ednina, dvojina, večina, ki jo je izdalo »Založništvo tržaškega tiska« in je zbornik člankov o »vprašanju identitete, sožitja in življenja v narodnostno mešanem okolju«, kot piše v podnaslovu. Nekaj prispevkov je poprej izšlo drugje, predvsem mislim na tistega Silvana Benvenutija, ki ga je objavil II Ter-ritorio v številki, posvečeni Slovencem, in ki je bil vsekakor najboljši od vseh prispevkov. V zdajšnji brošuri nedvomno izstopa esej Pavla Fonde o patoloških naravnanostih italijanskega in slovenskega prebivalstva pri nas. Mislim, da je taka raziskava izredno na mestu, čeprav se je loteva samo slovenski avtor in bo torej bolj malo vplivala na italijanske kulturne kroge. Priznam pa, da sem si ob njegovem znanstvenem odkrivanju slovenskih kompleksov zaželel, da bi kdaj pretresel tudi slovenske odzive kot posledico povojnega 40-letnega »upravljanja« slovenskih povojnih vodstvenih kadrov pri nas, to se pravi matični režiji zvestih apostolov slovensko-italijan-skega proletarskega bratstva. Menda je tudi to dobršno prispevalo k manjvrednostni zavesti slovenskega človeka, saj je bil osvobodilni boj, ki ga Fonda upravičeno poudarja, v resnici zreduciran na razredno raven oziroma »očiščen« pristno narodne vsebine že z Dolomitsko izjavo.
24.3.
V včerajšnjih »Književnih listih« poročilo T. P. (Tomaža Pavšiča) o Zalivu '88.
Prva vključitev (po letu 1966?) naše revije v sklop publikacij, o katerih poroča osrednje slovensko uradno glasilo. Seveda je ta ugotovitev nadvse spodbudna, vendar hkrati človek ne more ne imeti grenkega občutka ob misli, da bi bila vloga Zaliva lahko pomembna v preteklih dveh desetletjih, takrat pa je bralec v Sloveniji mogel do revije samo na skrivaj.
Pri Pavšiču je čutiti, kako se mu ob vsebini publikacije ob-
navija razpoloženje, ki je nekoč navdajalo urednike Kapelj, preden jih je zalila smrtonosna monistično-diktatorska plima.
26.3.
V mestu zaradi opravkov.
Ker sem bil zgoden, sem se odpravil na obrežje in na pomol.
Na Kettejev.
A tokrat se s tistim ozračjem nisem povezal kot nekoč, ko sem bival nekako za ducat poslopij oddaljen od njega. Čeprav sem z okna svoje sobe lahko videl košček pristanišča, sem zmeraj odhajal na obrežje in to s posebnim občutkom nekakšnega potrebnega soočanja, kot da je morje živo bitje. No, odkar sem postal stanovalec na barkovljanski rebri, se je to moje razmerje spremenilo.
Zato, ker je vodna planjava ves dan pred mano?
To se pravi, zato ker zdaj ni več nasprotstva mesto-morje, ko pa sem v kraju, kjer je narava samosvoja gospodarica?
Pomislil sem tudi na to, da je bilo nekoč tisto zatekanje k morju izraz nekakšne potrebe po materinski širini, vendar se tako tolmačenje nekje ne sklada z mojim prvobitnim razpoloženjem, ki se v bistvu ni spremenilo: prav tako se odzivam na dogajanje kot nekoč.
Neka razlaga pa še ostaja, in ta je morebiti najbolj veljavna: zdaj sem sredi občestva, ki je še zmeraj strnjeno in ki me spaja z vrtovi, hrasti, jeseni in njihovim morjem.
Vendar, dobršno polovico svojih dni sem preživel v mestu, v njegovem starem jedru, kjer sem se rodil ...
27.3.
Ingeborg Bachmann: Tre sentieri per il lago.
Tudi to avtorico spoznavam z zamudo.
Najbrž zato, ker sem zmeraj skeptičen, ko se v zvezi z nekim avtorjem poudarja inovativnost. No, a Bachmannova je lepo berljiva, čeprav se mi zdi, da zapis na platnicah o avtoričini jasnosti in prozornosti brez pravega razloga poudarja sorodstvo z Rothom in Musilom. Nasprotno, vtis imam, da ji čisto po svoje nekako naravno, uspe združevati preteklost, oziroma več preteklosti, in sedanjost, prvo osebo s tretjo. V mislih imam prav zadnjo novelo v zbirki, ko se ob začasni vrnitvi domov Elisabeth po poteh, ki peljejo k Vrbskemu jezeru, pravzaprav vrača v pretekla doživetja. V svojo samoto. Kljub vsem srečanjem in ljubeznim. V tem je bolj evropsko razgibana kot avstrijsko disciplinirana.
Vsekakor je značilno, da je eni izmed njenih ljubezni ime Trotta,
ki je duhovit in rezek potomec središčne osebnosti Rothovega romana. Občrtal sem si stran 170, kjer Trotta pripoveduje o dveh vojnih zločincih, ki sta bila Avstrijca in se zato razlikovala od nemških zločincev. Le-ti da so namreč samo omejenci, pravi, ki ubogajo na ukaz, medtem ko sta na avstrijskih obrazih napisana njihova hudobija in neverjetna brutalnost. Oni so resnično demonične figure, medtem ko po navadi — pravi Trotta — demoničnost pripisujemo Nemcem.
Ob tem sem se povrnil k razpoloženju prvih povojnih let, no, zdaj bi rekel, da gre verjetno pri nemškem človeku za večji nadzor, zato so bili nemški SS hladni rablji, avstrijski pa, recimo, nevrotični, histerični. Zato so bili večkrat bolj markantni.
Avstrijsko posebnost v tem smislu omenja tudi Folkel v svojem delu o Rižarni.
2.4.
Iz potrebe, da se od časa do časa vrnem h klasikom, sem si te dni privoščil Evripida. Bradačevega, ker si izvirnika ne upam vzeti v roke, od mature dalje sem se namreč grščini moral odpovedati. Pa sem bil kar navezan nanjo, ko pa sem za koprsko maturo poleg Sokratove Apologije in lirikov prevajal Kralja Edipa, ob ponovni bengazijski maturi pa sem predložil Antigono, ker Edipa nisem imel. In lotiti se takega teksta, tudi če si pomagaš z italijanskim prevodom, ni kar tako, ker spraševalec grebe za glagolskimi oblikami in ti ne prizanese do zadnjega aorista zadnjega stiha, ki si ga prevedel. Zato je šlo za kar posebno zmago ob tisti »zrelosti« tržaškega slovenskega študenta na italijanskem liceju na arabskih tleh, na liceju, ki je potem izginil kot moja grščina ...
No, Medeja me ni prevzela, ker se mi zdi tisto njeno divje maščevanje pretirano patološko. Res gre seveda za potrditev enakopravnosti ženskega bitja ob moškem, vendar me tista prvinska strast, združena s prefinjeno kalkulacijo, nekako spravlja v posebne vrste nerazpoloženje. Vtis imam, kot da prevladuje avtorjevo poudarjanje izbrane teze. Mogoče gre tudi do neke mere za prikaz razločka med barbarsko in grško ženo, saj Jazon izjavlja, da »helenska žena tega ne bi zmogla«, umoriti namreč svoja otroka iz maščevanja do moža.
Saj, nekje se pravzaprav otepam med priznanjem avtorju za prikaz spopada močnih, estremnih strasti, in dvomom nad upravičenostjo izbranega primera. Žena je vsekakor prej oseba, potem šele mati, a ko je mati, se nad možem ne bo znesla tako, da bo
uničila to, kar je sama spravila na svet. O tem tudi sama (pesnik) razmišlja. Seveda razumem, da je možu vračala trpljenje, ki ga je doživela ob njem, a je s tem hkrati tudi sama handikapirana. No, upira se mi, da bi bila kruta Medeja simbol upora v ljubezni prevarane žene, čeprav je že prej res potrdila svojo ljubezen z vrsto zločinov.
Zato bi se rajši odločil za verzijo, ki pravi, da je Medeja zapustila Jazona in svoja otroka in se vrnila domov. Tako pa je Evripidova umetnina v zadnji doslednosti spev ljubezni, ko Medeja izjavlja, da bo sinova pokopala v gaju, posvečenem Heri, Afroditini svečenici; hkrati pa spet sili tudi avtor na dan, ko z Medejo dodaja:
Tu v Sizifa deželi ustanovimo za vse bodoče čase vzvišen praznik kot spravo za prelito kri.
Otročje bi bilo, ko bi se spozabil in se spotaknil ob velikem mojstru, samo vtis imam, da je Medeji daroval preveč svoje nagnjenosti, da se loteva nasprotij. Zato je Medeja večkrat preveč razumska, svojo krutost logično razlaga, potem pa prav tako filozofsko trezno govori o spravi.
Glede uničenja lastnih otrok sem za trenutek pomislil na mlade domobrance, ki jih je pokončala narodna fronta, torej tisti materinski princip, ki bi moral varovati svoje sinove. A primera ne drži, ker tisti pokol ni bil izbruh maščevanja zaradi izdane ljubezni, ampak izvedba pošastnega načrta, ki ga je rodil strah ideologov-revo-luclonarjev.
Idejo o spravi pa bi kar lahko prevzeli po Medeji, saj je tudi Slovenija nekje »Sizifova dežela«.
18.4.
Te dni je bil na Tržaškem prijatelj Guiu Sobiela-Caanitz, ki zdaj poučuje ladinščino v Fuschini (Ardez) v Švici. Nenavadna osebnost, ta katalonski Guiu (z ozemlja pod francosko oblastjo), ki je doma v pol ducata jezikih in je v Innsbrucku zagovarjal doktorsko tezo o piemontščini kot samostojnem jeziku.
Tokrat je z gospo, švicarsko Nemko, obiskal tržaške znance, med drugimi seveda tudi predstavnike slovenske narodne skupnosti, kar jih je bilo na razpolago. Bil je na slovenskem liceju, imel je srečanje z mladimi v Donizettijevi ulici, peljal sem ga pred stavbo nekdanjega Narodnega doma, v gledališče, a tam ga je bolj kot lepa zgradba zanimalo srečanje z dijaki, ki so tisto dopoldne šumeli po
stopnicah in v dvorani kot čebele v panju.
Pred odhodom je poudaril, da bo prihodnjič dosti prej najavil svoj prihod, tako da bi se lahko bolj sistematično pripravili na razna srečanja. Kar bo za nas vsekakor koristno, ker se Sobiela oglaša vsepovsod s svojimi izsledki in spoznanji.
19.4.
Zapis.
»Slovenci so pač mal narod z velikimi strastmi in niso vredni, da bi si človek zaradi takega podlega naroda belil glavo in krajšal življenje«.
Tako Fran Levec Kersniku 28. aprila 1890.
Kmalu bo tega sto let.
In če človek vzame v poštev, kako smo sami sebe izničili v ti drugi polovici stoletja, potem je Levčeva sodba vse prej kot pretirana. Kar pa hkrati pomeni, da s časom ne dozorevamo, ampak se, nasprotno, naše stanje slabša.
Pri tem je najbolj klavrna ugotovitev, da smo se tržaški ljudje ob ideoloških manijah matičnega vodstva vdali v vlogo evnuhovskih pritrjevalcev.
20.4.
Predvčerajšnja predstavitev letošnjih knjig »Slovenske matice« je pomenila tudi izid mojih dnevniških zapiskov o letu 1975 in o zadnjem srečanju z Edijem v Miinchnu. Zadovoljen sem, da se zdaj slovenska kulturna javnost lahko spozna s potekom priprav na intervju, z dogodki ob izidu brošure, z ozračjem, ki je vladalo ne samo v Sloveniji in Jugoslaviji, ampak na območju dežele Furlanije-Julijske krajine za časa napadov na Kocbeka, na mene in Rebulo ter podpornike izida brošure.
To kroniko dogajanja sem včeraj podal pred predstavniki tiska in upam, da sem bil zgoščen in hkrati objektiven.
Žal mi je samo, da je bilo Ediju odvzeto zadoščenje, ki bi ga prav on te dni lahko doživel ob tem družbenem preobratu na Slovenskem.
1.5.
Gianni Vattimo.
La societa trasparente.
Na podlagi kratke recenzije v Mercuriu, sobotni literarni prilogi Repubblice sem si knjižico nabavil.
In tokrat sem zadel.
No, saj ne gre za zame nove, vendar pa za razločno izražene ugotovitve, da je konec zamisli o nekem enotnem človeštvu, konec univerzalističnih koncepcij, in da gre zdaj za prevlado vseh vrst identitet, etničnih, kulturnih, seksualnih, religioznih, estetskih itd.
V bistvu je bilo take poglede najti že pri Levy-Straussu in drugih, vendar se zdaj novi pluralizem uveljavlja dosti bolj odločno, obenem pa je razvoj tudi dokazal, da smo pred pravo renesanso •■majhnega«.
Novo, tokrat filozofsko, potrdilo, da je naša zavzetost za ogrožene jezike in kulture izvirala iz pravilnega intuitivnega prepričanja: da je planetarizem redukcija in ne razvoj.
Seveda bom zdaj tudi Vattima navedel, ko se mi bo ponudila priložnost.
6.5.
Predstavitev Mesta v zalivu in Matične knjige Ta ocean strašno odprt je zarisala nekakšno novo črto premirja med »Založništvom tržaškega tiska« in mano, obenem pa je bila tudi izredni dopolnilni akt sodelovanja s »Slovensko matico«, ki mi je v teh letih izdala kar štiri knjige.
Tako sem v ozračju, ki je vladalo v »Tržaški knjigarni«, imel zelo zapletene občutke, saj je knjiga o Trstu, ki je doživela lep ponatis, najpoprej izšla v Kopru, potem v Ljubljani, tako da Trst prihaja na vrsto šele kot tretji, vmes pa so bila dobra tri desetletja (1955-1989) nesrečne povojne — tudi tržaške — zgodovine.
In le-te je bilo eden izmed trpkih dokumentov prav delo, ki ga je predstavljala tržaškemu kulturnemu občinstvu »Slovenska matica.«
No, a vse to seveda snoči ni prihajalo tako dosledno do izraza, lebdelo je nekje v ozadju uglajenih besed in diplomatsko zaokroženih stavkov. Kakorkoli — slovesnost je bila nekje mejnik, vendar je hkrati tudi v mojem razpoloženju prevladovala misel, kakšna bi lahko bila naša kulturna rast v tržaškem mestu, ko bi se bilo življenje moglo razvijati svobodno. In spraševal sem se, kaj in koliko se bo lahko spremenilo v novih možnostih, ki se nam ponujajo, pa ali še imamo v nas zadosti sile, ki bi kot skrita vzmet sprožila nov val stvariteljskega hotenja.
Lep občutek v pogovoru z dr. Simonitijem in z gospo Mejačevo.
Podatke iz Simonitijevega dela o humanizmu na Slovenskem bom porabil kot protiargument v zvezi s pomembnostjo slovenskega jezika, ki ga italijanski nacionalisti kar naprej skušajo razvrednotiti. Z gospo Mejačevo pa sva bila zadovoljna, da je uspela koopera-
cija med njo, ki je opremila mojo knjigo, in mojo željo, da bi na naslovno stran ovitka prišel Sternenov Devin.
7.5.
Snočnja proslava štiridesetletnice Slovenske klasične gimnazije v Trstu (1948-88) je bil slovesen dogodek tako zaradi potrditve ravni slovenskega kulturnega potenciala kakor tudi zaradi zavesti skupne usode, ki po navadi ne pride tako živo do izraza, kot smo to doživljali ob nastopu mlade inteligence. In prav gotovo so poglavitno vlogo imeli klasični avtorji — grški in latinski —, ki so, podvrženi duhovitemu pretresu svojih del, potrjevali občečloveški pomen obravnave, združene s primernimi slovenskimi asociacijami. Čeprav Je namreč Rebulov Proces na Vrdeli zahteval dobro pripravljenost, je posrečeni prijem omogočal nadvse doživeto participacijo.
Prav tako je elitna tudi izdana brošura, kjer se grško-latinska tradicija spaja s slovenskim izročilom, tako da je publikacija pravzaprav eden izmed najbolj dragocenih dokumentov našega povojnega kulturnega razvoja.
Osebno sem sledil programu seveda z zadoščenjem, vendar tudi z rahlim domotožjem po šolanju, ki ga nisem bil deležen. Moja licejska leta niso potekala samo v tujem jeziku, ampak tudi sredi fašističnega Kopra in inkvizicijskega nastrojenja nemilih »črnih plaščev«. Moja druga matura pa v benghazijskem poslopju, pred katerim je presekano palmovo deblo pričalo o angleških letalskih napadih v prejšnjih nočeh.
9.5.
Podobe starega Trsta.
Črnogorci s pištolo za pasom.
Papas.
Rabini.
Judje, ki so pribežali v Trst, ko so jih izgnali z Dunaja. Njihov geto v starem mestu — ta je obstajal še v mojih deških letih.
Grki: pribežali so izpod turške oblasti.
Turki v širokih hlačah.
Ves ta pisan kaleidoskop se je tri med obrežjem in griči — ta eksotična mavrica pa je potem izginila ali pa se spojila, tako da je v mestu ostalo samo to, kar ima domovinsko pravico. Romanski prebivalci in slovenski živelj.
Nekaj bledih spominov pa me veže na pretekle čase: podoba matere, ki si opasuje steznik in potrebuje pri tem pomoč: v porce-
lanasti skledi njene dodatne kite, ki si jih je vpela v lase, da je zrasel dobršen svitek vrh glave ...
10.5.89
Pri »čiščenju« predalov, da bi dobil potrebni prostor za nove knjige, sem danes izločil tudi Sartrovo revijo Les Temps Modernes iz daljnega julija 1958. In zelo me je mikalo, da bi se ustavil pri Simone de Beauvoir ali pri Kolakovskem, vendar me je zaradi razvoja na Madžarskem pritegnilo razmišljanje Pannonicusa o usmrtitvi Imreja Nagyja.
Zelo na kratko: dvoje zelo pomembnih poudarkov.
Prvi, da so revolucijo 1917. leta v Rusiji sprožili predstavniki srednjega sloja, med revolucionarnimi šefi ni bilo niti enega avtentičnega proletarca. (Vsiljuje se primerjava s Slovenijo! (str. 253).
Druga bistvena ugotovitev: Nagy in njegovi niso bili samo disidenti, ampak so bili ljudje, ki so prešli meje razrednega boja in odkrili potrebe naroda, (str. 262) — Spet primerjava: s Kavčičem in sedanjim vodstvom v Sloveniji.
Samo še pripomba: a koliko hudega je vmes med tistim julijem 1958 in julijem 1988! Ali, na Slovenskem, med začetkom upora 1941. leta in naslednjim razvojem: človek se sprašuje, kaj bo mogoče rešiti iz teh štirideset let našega skaženega zgodovinskega razvoja; kako najti neko novo izhodišče za nadaljnjo pot; pa tudi kako sprejeti v narodovo zavest vse padle, ki jih je pokončal fanatizem dveh univerzalizmov, predvsem pa zgrešeno marksistično (ne)pojmovanje narodne identitete.
15.5.
V intervjuju Cirila Zlobca z Jožetom Javorškom (Sodobnost št. 5) je najpoprej zaznati čudovito Zlobčevo »odmaknjenost« od tega, kar se je dogajalo s Kocbekom 1974-75. leta. Pove sicer v enem izmed vprašanj, da je Javorškov »razhod s Kocbekom pri marsikom deloval kot škandalozno dejanje«, vendar ne čuti potrebe, da bi klical na odgovornost tudi oblast, ki je Javoršku dala na razpolago strani uradnega dnevnika, medtem ko je bilo onemogočeno vsakršno, tudi penklubovsko, zavzemanje za manj grobo pisanje o uglednem slovenskem človeku. Tako sta Zlobec, pripadnik tedanje in sedanje oblasti, ter Javoršek pravzaprav na isti valovni dolžini, oba spretno vključena v razvoj in lepo neboleče prilagojena spremembam.
Javorškove trditve in razlaga bi zaslužila sprotno zavrnitev vsake posebej, a se mi dosti ne dš, ker me preganja čas, nekaj pripomb pa že moram nanizati.
Predvsem je naravnost otročja trditev, da je po vojski Kocbek podlegel vplivu »izrazitih nasprotnikov sleherne vizije socializma«.
Kocbek je prav dobro vedel, kakšen socializem si je želel, to se pravi, da je bil proti monizmu, a to ne šele po vojski, ampak zmeraj, čeprav je v vojnem času preveč zaupal partiji, po vojski pa spoznaval bridko stvarnost. Tisto podtikanje o vplivih na Kocbeka spada v stalinistično metodologijo, ki ji je bil Javoršek zvest nekoč in jo danes prav tako anahronistično uporablja. Saj bi ga novo ozračje na Slovenskem moralo vendar spodbuditi, da bi nehal prikazovati Kocbeka kot nekakšno za razne vplive dovzetno osebo; moral bi se namreč zavedati, da s takim početjem ponuja kar čudaško podobo samega sebe.
Značilen je ta odstavek:
»V slovenski povojni zgodovini poznamo naslednjo grozljivo igro (k nam je zašla iz Moskve): če komu od 'vodilnih’ iz kakršnihkoli razlogov nekdo ni bil všeč, ga je kratko malo razglasil za agenta«.
To je, žal, res.
Ampak, kaj ni Jože Javoršek v svoji »etiki« ravnal prav po tem načelu, ki je prišel iz Moskve? Kaj ni tržaške »pičevce«, to je tiste avtorje, ki smo pisali v Prostor in čas, skušal potisniti v krog »politkomisarjev slovenskega mračnjaštva«?
No, a ugovorov na njegove odgovore bi ne zmanjkalo tako kmalu, kar pa daje nadvse značilen prizvok celemu intervjuju, je pomanjkanje sleherne kritične misli o kakovosti nekdanjega početja. Nasprotno, Javoršek se čudi, kako da ni njegov pariški uspeh žel v Sloveniji pravega odziva. To se pravi, da je pričakoval, da se bo slovenska javnost ponašala z uspehom pisatelja, ki skuša s priznanjem na tujem pridobiti doma zapravljeni ugled. Vendar pa je slovenska provinca kljub vsemu še ohranila čut za dostojanstvo, in če bo Javoršek hotel, da bodo slovenski ljudje, ki nekaj dajo nase, začeli ceniti njegova v tujem okolju dosežena priznanja, potem bo tako ali drugače moral poprej le kritično oceniti svoje pretekle nastope v najbolj nesrečni dobi naše sodobne zgodovine.
17.5.
Evripid: Hipolitos.
Dve pripombi: tudi Faidra preveč filozofira, prav tako kot Medeja, pa se tudi ona ne pozabi maščevati. Sploh je maščevanje eno izmed poglavitnih vodil. Tudi Artemis, boginja lova, pravi, da se bo
maščevala nad njim, ki je »grobi« Afroditi najdražji, ker se je le-ta znesla nad Hipolitom, ki je ni častil.
Je pa sijajna tista figura čistega in narcistično samozavednega Hipolita. Nadvse značilno je, da avtor da prav temu samovšečno nedolžnemu mladcu v usta besede: »Ah! O da bi bogove kleti mogli ljudje!« Seveda pri tem misli na Afrodito, a vendar tiste besede razodevajo, kako temno dno lahko najdemo pod še tako opevano čistostjo.
19.5.
V svojem arhivu sem danes spet iskal pismo, ki pa je najbrž ostalo v kakšni knjigi in ga zato ne bom zlahka izsledil. A presenečen sem bil, ko sem opazil shranjeni izvod Odiseja ob jamboru z rdečo opasico. Popolnoma sem namreč pozabil, da sem takrat to samozaložniško dejanje poudaril na tak način.
1971. leta je bilo.
Napisi na rdečem polju pa:
Aktualna knjiga
REŠUJMO SLOVENSKO SAMOBITNOST!
Knjiga o slovenski suverenosti
Šlo je za drugo izdajo, ker je prva izšla 1969. leta.
Kaj naj rečem? Nekako potolaženega sem se čutil, da je opomin na opasici časovno že tako oddaljen, saj sta dve desetletji kar dostojna starost v ti naši dobi hitrosti in prehitevajočega se razvoja.
20.5.
Odšel sem z Bleda pred koncem zasedanja, ker sem v glavnem izpolnil tako svoj doprinos, kot se je tudi doprinos srečanja zaokrožil v meni. Kar se mojega sodelovanja tiče, gre predvsem za kratek referat, ki sem ga naslovil Urbs amara in v njem povedal o eksilu, ki so ga bili deležni slovenski ljudje po obeh svetovnih vojskah, prav tako pa tudi o posledicah naselitve italijanskih beguncev iz Istre na našem Krasu. Seveda se je ena izmed tem srečanja, Domovina in eksil, nanašala na politične begunce v tem povojnem času, vendar mislim, da zasluži omembe tudi usoda naših ljudi, ki so morali bežati za časa fašistične strahovlade. Kajpada se dobro zavedam, da bo moja intervencija ostala nekako neopažena, deloma zaradi bolj evidentnih sedanjih primerov, deloma pa tudi zaradi jezika. Moral bi se potruditi in pripraviti tekst v francoščini, saj v takih okoliščinah ni modro vztrajati pri slovenščini, ko pa lahko svoje misli poslušalcem neposredno posreduješ.
Uspeh tega srečanja je vsekakor uvodni nastop Andreja Rota iz argentinske slovenske skupnosti. Omembe vreden je njegov esej zaradi kvalitetnega pristopa do teme o domovini in diaspori; prvenstveno pomembna pa je inovacija, da predstavnik emigrantske književnosti nastopa skupaj z matičnimi in s tistimi, ki živimo v Italiji in Avstriji. To se pravi, da je pisateljski Bled doživel tisto sintezo, ki je slovenska državniška misel še precej časa ne bo.
Kakor druga leta sta bili tudi tokrat najbolj prisrčna sprejem na blejskem otoku in večer poezije na gradu. Kar pa sem imel prostega časa, sem ga posvetil obširnemu delu Pavla Strajna, ki v italijanščini prikazuje slovensko stvarnost na Tržaškem oziroma na Primorskem. Obljubil sem mu, da bom povedal o svojih pripombah, ker pa je rok omejen, se ne morem poglobiti, kot bi hotel. Vsekakor bo ta knjiga le bolj primerno ustrezala zgodovinski resnici, kot so bile razne ideološko poudarjene študije doslej.
Posebno prisrčen stik s kosovskim književnikov, Ibrahimom Rugova, ki je v dvorani pogumno govoril o usodi svojih ljudi; poklonil mi je 1979. izšlo antologijo dveh ducatov albanskih pesnikov v izvirniku in italijanskem prevodu.
Poprej sem jo odprl kar tako in si sproti po slovensko prebral pesem avtorja Dina Mehmetija
PROCES
Na prekletem procesu
so se prikazala naša imena, ki jih
je sedem rjastih žebljev prebodlo.
Naša ubita imena,
okostnjaki obešeni v divjem muzeju.
En proces — ena kost in toliko kosti — gomila kosti.
In življenje se je zabavalo s svojim krohotom kot slepe sence v smrtnem ozračju življenje strahu.
Enega izmed nas je dim poneumil
tako da ni prepoznal svoje stoletne identitete
tako da ga takrat smrt ni zaželela
in zdaj je brez slovesnega speva.
En proces — ena kost In toliko kosti — gomila kosti življenje privezano na brezna pekla.
Seveda prirejam po italijanskem prevodu, vendar že tak približen prevod prikazuje stvarnost, ki je prav te dni tragična resnica teh lirik.
Še en blejski utrinek:
Alenka Puhar me je vnovič prepričala s svojimi nastopi, poleg tega pa mi je posredovala nepričakovan podatek: zvezni sekretar Stane Dolanc je podpisal odločbo, ki je 11. januarja 1984. leta prepovedovala Zaliv 1-4. Pri tem se je Puharjeva čudila, da nisem o prepovedi nič vedel. A kako bi, ko se za to nisem nikdar zanimal, saj tudi za razlog prepovedi vstopa v Jugoslavijo 77. in 78. leta nisem vedel in ne vem.
Vzel sem v roke Zaliv 1984, a ne morem ugotoviti, kaj je oblast tako hudo prizadelo: uvodnik, v katerem berem levite ideološkemu povojnemu ravnanju z nami tokraj meje? moji dnevniški zapiski? glosa o Vidmarju in Kocbeku? odprto pismo Vinku Ošlaku? Kdo bi moral vedeti, morebiti vse navedeno skupaj, morebiti pa sta vsega kriva prav zavest moči in ihta nad tržaško slovensko revijo, ki diktature ne sprejema. Vsekakor je značilno, da je prišlo 1984. leta do takega posega, potem ko je 1983. leta Cankarjeva založba izdala Tržaški mozaik, v katerem me Tone Pavček v spremni besedi sprejema kot »drugače mislečega« človeka.
Pa še komentar: na srečo je bilo pretekla leta obzorje pesnikov in založnikov marsikdaj le drugačno od policajevega.
22.5.
Ob prispevku, ki sem ga napisal za lanski mohorjev zbornik Dom in svet, si zdaj pravim, da bi tistim materinim staršem posvečenim odlomkom moralo kje slediti nadaljevanje z omembo očetove rodbine. Ničesar znamenitega ni ne na eni ne na drugi strani, vendar bi verjetno prišel na dan podatek, ki bi pojasnil katero izmed mojih značajskih potez.
No, a je spet res, da lanskih strani ne bi bilo, ko bi v spominu ne bil iskal prvih stikov z revijo.
27.5.
Že ko je izhajalo kot podlistek, sem se uprl takemu pisanju, kot je zdaj v knjigi izšlo delo Vida Vremca Pinko Tomažič in drugi tržaški proces.
Nič namreč nimam ne proti naslovu ne proti temu, da izide monografija o Pinu Tomažiču: kot žrtev fašizma zasluži, da ga narodna skupnost počasti.
Ne vidim pa opravičljivega razloga, zakaj naj bi bil prav on poglavitna oziroma simbolna osebnost našega upora. Ker je bil komunist? To se pravi, ker je komunizem med vojsko zavladal na Slovenskem in zato zdaj komunistični avtorji pišejo slovensko zgodovino? In to tudi še zdaj, ko se vendar usmerjamo k bolj poštenemu pojmovanju zgodovinopisja?
Ta Vremčeva knjiga je namreč klasičen dokaz, kako tam, kjer vlada enopartijski sistem, lahko spraviš vse pod okrilje tega istega sistema. Dobršen del snovi te knjige se namreč sploh ne tiče Pina Tomažiča, drugo pa bi moralo biti napisano tako, da bi bilo razločno ločeno delovanje komunistov od delovanja politično drugače usmerjene mladine.
Prav gotovo je prav, da človek spozna organizacijsko mrežo komunistov, saj je pomemben doprinos k zgodovini nekdanje Primorske, nobenega upoštevanja vrednega razloga pa ni, ponavljam, za to, da bi vse, kar ni bilo komunistično, prišlo v knjigo o Tomažiču — kot njen sestavni del; tudi metodološko ne.
Takšno zajemanje vsega narodno zavednega na Primorskem v sklop komunistične partije je ponaredba, prav tako, kakor bi bila ponaredba, ko bi kdo napisal monografijo o Dorčetu Sardoču, o Simonu Kosu, o Stanku Vuku itd. vanjo pa dal sezname komunističnih aktivistov, njihovih srečanj, fotografije njihovih izletov itd.
Ob novem razvoju slovenske demokratične zavesti bo potrebno zato v prvi vrsti določiti naše pravo razmerje do zgodovinskega spomina. Brez tega nujnega zasuka se ne bomo rešili sipine, na katero nas je zapeljal politični ekskluzivizem.
28.5.
Pred časom me je Ivo Jevnikar v imenu mladih vprašal, ali bi nastopil na volitvah za evropski parlament kot kandidat na listi Slovenske skupnosti. Pristal sem, ker gre za strnitev glasov ob predstavniku slovenske književnosti in hkrati ob članu mednarodne organizacije, ki se zavzema za ogrožene jezike. Slovenska skupnost bo namreč nastopila v zvezi z drugimi ne-italijanskimi občestvi na celovitem ozemlju italijanske republike. Sprejel pa sem kandidaturo tudi zato, ker je absolutno gotovo, da bo izvoljen predstavnik s Sardinije. Rad bi namreč v evropskem parlamentu zagovarjal pravice tako imenovanih manjšin, a še rajši bi ostal zvest svojemu pisalnemu stroju.
No, včeraj sem bil na predvolivnem srečanju v Vidmu, kjer sta nastopila tudi Alex Langer za »Zeleno listo« in Giorgio Rossetti za
»Komunistično partijo Italije« — oba sta naklonjena slovenskim zahtevam. Langer je celo izjavil, da je početje tržaških nacionalistov avtolezionistično. Nisem pa čutil posebne prisrčnosti ne pri Donall 0’Riagainu ne pri Pieru Ardizzoneju. In vse kaže, da v organizaciji, ki jo le-ta vodi, ne veje tisti duh, ki ga je znal ustvarjati Tavo Burat, ko smo se zbirali, pisali in prepotovali počez in po dolgem Italijo brez finančne pomoči evropskega parlamenta.
To nekdanje pionirsko ozračje mi je priklical komunistični senator Lizzero, ki mi je, ko sem kot zamudnik sedel za mizo nastopajočih, prišel stisnit roko, čeprav je dvorana zbrano poslušala takratnega govornika. Prav Lizzero je namreč pred dobrim desetletjem sledil poslancu Škerku in sodeloval na sestankih naše organizacije; in bil je to čas, ko Komunistična partija Italije še ni čutila potrebe, da bi se zavzela za pravice etničnih in jezikovnih skupnosti.
29.5.
Včerajšnje poročilo Ivanke Hergold o moji knjigi v Primorskem dnevniku.
Nedvomno zapis izpod najbolj inteligentnega peresa v tržaški mlajši slovenski kulturni srenji. Ob njem čutim domotožje po kulturnem ozračju, ki bi ga v povojnih letih lahko ustvarili, ko bi politična nadvlada tukajšnjih matičnih reprezentantov ne razdejala našega družbenega življenja. Samo koliko sodelavcev bi premogla tržaška slovenska kulturna revija, ko bi bili mogli živeti v duševnem in duhovnem razpoloženju, ki se danes šele spočenja.
Odgovoril pa bom na avtoričino mnenje, da »z enim zamahom pospravim socialistično možnost s prizorišča zgodovine« in pa, da sem »plosko neprijazen do tukajšnjih socialistov in komunistov.« Sem namreč za socialno demokracijo v pluralistični družbeni ureditvi; o tukajšnjih slovenskih socialistih in komunistih pa ni mogoče reči, da so se kdaj zavzemali za tak razvoj v Sloveniji in pri nas.
5.6.
Intervju za list »Slovenska skupnost«.
— Gospod profesor, kako gledate, kot podpredsednik AIDLCM, Mednarodnega združenja za zaščito ogroženih jezikov in kultur, na razvoj, ki ga zadnja leta ugotavljamo na evropski ravni glede usode doslej zapostavljenih skupnosti?
Priznati moram, da se je od časa, ko smo začeli — organizacija, kateri pripadam, je bila vsekakor pionirska — z delovanjem v prid
ogroženih jezikov, do danes položaj bistveno spremenil. Če pomislim, kako smo plavali proti toku, ko je vse verjelo v zmago plane-tarizma in s tem v odpis tako imenovanega »partikularizma«, potem moram reči, da je razvoj presegel naša pričakovanja. Saj tisti, ki so nas imeli za zgodovinsko zaostale, za sentimentalne naivneže, danes prevzemajo naše ideje in naša gledanja, in čeprav gre večkrat za instrumentalne poteze, se novo vrednotenje etničnih, narodnih ali samo jezikovnih identitet vendar vztrajno uveljavlja. Odpor proti masifikaciji človeštva je namreč najbolj izrazit prav v poudarjanju enkratnosti posameznih etnično-jezikovnih subjektov, poudarek pa je na etničnosti, ker smo priče prebujenju takih skupnosti, o katerih smo še pred desetletjem menili, da jih je asimilacijski trend že docela odpisal.
— To se pravi, da je Vaš sprejem kandidature na volitvah za evropski parlament nekakšno nadaljevanje dolgoletnih prizadevanj?
Brez težave lahko potrdim, da zavzetost naše organizacije ni bila nikdar egoistično ozka: kakor sem se namreč zavzemal za pravice slovenske skupnosti v Italiji in Avstriji, tako sem se potegoval za albansko ali grško v južni Italiji, za okcitansko ali bretonsko v Franciji, predstavniki le-teh pa za našo. In to prihaja lepo do izraza prav pri družnem nastopu na volitvah za evropski parlament, kjer imamo na naši listi tudi osebnosti, kot so prof. Heraud, Salvi in drugi, ki so med prvimi spregovorili o notranji kolonizaciji Evrope. To se pravi, da s tem, da sem kandidat na listi, na kateri nastopa Slovenska skupnost, nisem povezan samo z ogroženimi identitetami v italijanski republiki, ampak prav tako s tistimi v Franciji, Španiji in drugod. Ta solidarnost je bila in je naša moč — gre namreč za internacionalo, ki je prvinska in brez katere jutri ne more biti nobene združene Evrope. To je pri nas dobro vedel in izvirno prvi poudaril že Prešeren.
— Združena Evropa, kako gledate nanjo, kaj si obetate od evropskega parlamenta, kako sodite o razvoju, ki nam je najbolj pri srcu?
Vsekakor je spodbudno, da se je evropski parlament zavzel za priznanje, pravično upoštevanje in za zaščito ogroženih jezikovnih subjektov. To je prvi korak. Odločilna pa bo tista faza, ko bodo posamezne vlade oziroma posamezni parlamenti pred nalogo, da spremenijo formalno potrjene dolžnosti v prakso. To je seveda velika
incognita, in prav je, da si človek ne dela iluzij. A prav zato je pomembno, da se naš glas v evropskem parlamentu okrepi. V tem smislu je pozitivno, da imamo tako imenovane zelene na naši strani. Zanimiv je pri tem podatek, da je mednarodna organizacija, kateri pripadam, začela svoje delovanje prav z intervencijo 60 skandinavskih profesorjev, ki so pozvali UNESCO, naj ekološko gibanje ne jemlje v poštev samo flore in favne, ampak tudi jezike, ki so prav tako dragoceni kot rastlinje in živalski svet.
Človek seveda ne more biti porok, da se bo vse izteklo, kot si želi, vendar se mi zdi, da je upravičeno upanje, da bo jutri Evropa postala federacija dežel, kjer bodo doslej nepriznane skupnosti zaživele kot avtonomne ekonomsko-jezikovne identitete. Skupnost Al-pe-Jadran je prav gotovo eden izmed činiteljev, ki utira pravilno pot za uresničitev združene Evrope, kar je pomembno tudi za vlogo, ki bi jo jutri lahko igral Trst, seveda če bo znal prerasti svojo enodimenzionalno zaverovanost in sprejel dejavno simbiozo s slovenskim in hrvaškim svetom.
11.6.
Predlagal sem »Društvu slovenskih pisateljev«, da bi iz knjige Ta ocean, strašno odprt bral odlomek in se s tem vključil v akcijo, ki jo slovensko pisateljsko društvo nadaljuje kot protest nad obsodbo štirih. Alenka Puhar je predvčerajšnjim v »Delu« večer napovedala, snoči pa ga vodila, pri tem pa pritegnila k sodelovanju še Spomenko Hribar, Franca Miklavčiča in Viktorja Blažiča. V sporočilu v dnevniku Alenka Puhar pravi: »K poslušanju in razpravljanju je vabljeno vse svobodno občinstvo, kolikor ga pač gre v tesne prostore društva pisateljev na Tomšičevi 12«.
No, prostore so dobro napolnili, razpoloženje je bilo hkrati zbrano in prisrčno, duhovno ozračje je poglabljala Kocbekova usoda, ki smo jo doživeli kot še toliko bolj trpko, ker mu ni bilo dano, da bi sodeloval pri slovenski renesansi.
Po srečanju še prijateljski postanek v intimni »menzi« v nadstropju. Obljubil sem, da bom sodeloval na spravnem nastopu na Zalah.
Kocbekova obsodba pokola domobrancev, ki se zdaj spet pojavlja, in to v knjigi, izšli v Sloveniji, pa postaja soustvarjalen element pri iskanju novega spravnega in državniško uveljavljenega slovenstva.
14.6.
Javlja se prof. Edi Gobec iz Ohia.
Vsakikrat se zahvali za Zaliv, čeprav je naročnik, a gre za simpatično povezavo, kakršna je v povojnem času nastala med posamezniki in ustanovami, ki se razlikujejo od tistih, ki so na bolj ali manj eleganten način sprejeli uradni slovenski trend. Čeprav delujejo v dobro slovenski kulturi In njenega ugleda, so deležni — kakor prof. Gobec in njegov raziskovalni inštitut — nepriznanja z matične strani, obenem pa še raznih zased, ki jih postavljajo manj pokončni slovenski ljudje. Tako prof. Gobec, na primer, v pismu ljubljanski »Družini« razkriva, kako je prišlo do zavrnitve prošnje, da bi ameriška ustanova plačala prevajalce rokopisov msg. dr. Janeza Zaplotnika o p. Kapusu. Pri tem mi ni jasno, kaj bi prof. Lado Lenček izgubil, ko bi prof. Gobec s svojimi publikacijami uspeval še bolj kot doslej. Vse se mi nekam zdi, da je to razmerje do Gobca podobno tistemu, ki sta ga imela avantgarda v Sloveniji in Most v Trstu do Zaliva. Kaže, da spadamo v neko »nižjo« kategorijo, vendar pa elitniki Zalivu in meni vsaj niso tako metali polen pod noge, kot to radi počenjajo ob Gobčevih iniciativah. Je pa le pravilen citat iz Kosovelovih Kons.: Slovenec Slovencu Slovenec — pa tudi če se preseli na ameriško celino.
16.6.
V	»Ljubljanskem dnevniku« 6.6. poročilo o »Oceanu«.
Zelo preudaren zapis Denisa Poniža.
Opažanje stvari, ki jih drugi spregledajo.
Zgoščen, cizeliran slog.
17.6.
Še kar dober izid volitev, ki so v bistvu potrdile status quo, če izvzamemo uspeh »zelenih«. Federalistična lista ogroženih skupnosti je tudi — res ne veliko — napredovala, njen predstavnik bo v evropskem parlamentu spet predstavnik sardinske stranke. Kar se mojih občutkov tiče, bi rekel, da sem zadovoljen ob dobrih 3000 glasovih preferenc, ki dokazujejo pomen pisateljskega imena za življenje skupnosti. Pomembno pa se mi tudi zdi, da so italijanska medijska sredstva, posebno televizija in Meridiano imela, lahko bi rekel ekvivalentno, razmerje do moje osebe.
V	evropskem parlamentu bomo na italijanski ravni, torej poleg komunistov in predstavnika s Sardinije zdaj imeli tudi »zelene« na naši strani. Na mednarodni ravni pa se proces priznanja »manj rabljenih jezikov« tudi spodbudno razvija.
To, kar pa je pri nas značilno, je čudno, da ne uporabim druge besede, razpoloženje slovenskih komunistov do tistih slovenskih vo-
livcev, ki se odločajo za slovensko stranko. Njihovo prepričanje v svoj prav ne sledi razvoju, ki ga je sprožil Gorbačov in ki ga načrtuje Occhetto. V tem primeru je najbolj vidna našpičenost, s katero se Ravel Kodrič loteva Slovenske skupnosti, o kateri pravi, da ji v »narodne interese- odeta strankarska sebičnost zastira pot v tisto, kar je njihova mladina že zagledala itd. Prav tako ta mladi zastopnik edine resnice imenuje koalicijo raznih manjšin »enolončnico«, potem »delniško družbo« itd.
Zelo zanimivo bo videti, kako se bo Kodrič »spreobrnil« v socialdemokrata, ko se bo Occhetto odločil za novo pot levice. Vsekakor je doslej njegovo razmerje do drugače mislečih samovšečno, politično vzeto pa stalinistično.
23.6.
Ivanka Hergold o »Mestu v zalivu«.
Pomembnost njenega poročila je, glede na prodirnost njenega pisanja, toliko bolj upoštevanja vredna, ker spada avtorica, čeprav se giblje v čisto avtonomnem ozračju, k inovativnim povojnim slovenskim piscem. Zato njeno sprejetje »Mesta v zalivu« ni samo dobro znamenje življenjske sposobnosti dela kot takega, ampak tudi razvoja v smislu bolj doživete veljave rodne identitete kot ene izmed prvinskih postavk humanizma in zato psihologije tako skupnosti kot posameznika.
Ob članku o moji knjigi »Primorski dnevnik« objavlja tudi moje odprto pismo Ivanki Hergold v zvezi z njenimi pripombami o mojem nekdanjem odklanjanju ravnanja slovenskih komunistov in socialistov.
Moje odprto pismo:
Spoštovana,
z zadovoljstvom ugotavljam, da ste začeli z objavljanjem poročil o novih knjigah, ki jih bralkam in bralcem solidno predstavite, obenem pa tehtno ocenite. Tak je tudi Vaš pristop k moji knjigi Ta ocean, strašno odprt, in lahko bi se Vam zanj zahvalil v privatnem pismu, ker pa se v dveh odstavkih svojega spisa dotikate vprašanj, ki so pomembna tudi za širšo slovensko javnost, sem izbral varianto odprtega pisma.
Tako pravite o meni in mojem pisanju: »Seveda, rad ima svoj prav in večkrat posplošuje, kar z enim zamahom na primer pospravi socialistično možnost s prizorišča zgodovine. Moti tudi posplošujoča in ploska neprijaznost do tukajšnjih socialistov in komunistov, ne
da bi se pri tem zavedal, da s tem pristaja na metodo svojih zoprnikov«.
Naj najpoprej rečem, da mi je žal, da iz mojih polemičnih odlomkov sklepate, da izločam »socialistično možnost s prizorišča zgodovine«. Menim namreč, da sem v knjigi poudaril, da sem za socialno demokracijo, za socializem torej, ki se bo uveljavil v pluralistični družbi, kjer ga bo opozicija lahko zamenjala, če bo imela ljudi za sabo: tako se je enkrat zgodilo s Palmejevo socialdemokracijo, potem pa tudi z Brandtovo. To pomeni, da sem bil in sem proti tako imenovanemu realnemu socializmu oziroma proti diktaturi v imenu delavskega razreda. Zato sem dal kot moto knjižici Odisej ob jamboru 1971. leta Kosovelove besede: »Ne morem priznati absolutno nobene diktature« (podčrtal Srečko Kosovel).
Kot kaže razvoj dogodkov, se marsikateri voditelj realnega socializma zdaj skuša rešiti antihumanistične vizije, tako da je upati, da jo bodo le •pospravili« s »prizorišča zgodovine«, če naj uporabim Vaše besede. In predvsem človek z živim pričakovanjem sledi razvoju v tem smislu na Slovenskem.
Drugačen je tisti primer, ki se nanaša na mojo »neprijaznost do tukajšnjih socialistov in komunistov«. Poudariti je namreč treba, da gre za slovenske socialiste in komuniste, ki so v obeh italijanskih levičarskih strankah, to se pravi, v strankah, ki delujeta v družbeni ureditvi zahodne demokracije, torej pluralizma, človek bi zato pričakoval, da bi se v času Kocbekove afere 1975. leta tukajšnji socialisti in komunisti zavzeli za svobodo mišljenja, za dialog, to se pravi, za Kocbekovo pravico, da javno spregovori o svojih pogledih. Komunistična stranka Italije je bila na primer takrat za zgodovinski kompromis s kristjani — slovenski tukajšnji komunisti pa so imeli v Kocbeku osebo, ki je bila vseskozi za tak kompromis na Slovenskem: zato bi bilo naravno, da obsodijo kampanjo proti njemu tukaj pri nas. Tukajšnji slovenski socialisti, ki so v italijanski socialistični stranki, ki odklanja komunistični ekskluzivizem, so imeli v Kocbekovem primeru lepo priložnost, da pokažejo svojo zavzetost za demokratične prvine, tudi če bi se zamerili Ljubljani. No, a o absurdnem početju tukajšnjih slovenskih socialistov bi človek še kaj več rekel, vendar ni tukaj kraj za to.
Vam se zdi moje odklanjanje amfibijske narave naših levičarjev »plosko«. Morebiti je res, vendar je vsakikrat utemeljeno, to pa je v zadnji analizi predvsem pomembno.
Glejte, v tistem klavrnem ozračju, o katerem je govor, je bil takrat kot socialist izjema prof. Pino Pečenko, ki se je uprl celč
strankinemu voditelju Pittoniju, ko je šlo za to, da bi preklical svoj podpis na seznamu podpornikov za izdajo Kocbeku posvečene brošure. In to v svoji knjigi prijatelju Pinu tudi priznavam, da je namreč znal biti zvest svoji koncepciji svobode in pluralizma. To pa pomeni, da ne odklanjam en bloc pripadnikov levičarskih strank; zato tudi ne bo držalo, da »pristajam na metodo svojih zoprnikov, ampak da sploh nimam za zoprnika tistega, ki ravna na podlagi načel pluralistične demokracije.
Še enkrat se Vam zahvalim za nazorni prikaz moje knjige in Vas lepo pozdravljam.
Trst. 8.6.1989
Boris Pahor
21.6.
Odrekel sem nastop na Žalah 27.6., za katerega sem bil obljubil sodelovanje. Prepričan sem namreč bil, da gre za komemoracijo vseh žrtev, potem pa sem bral, da je shod namenjen samo pobitim domobrancem.
Ničesar nimam proti, a če sem se zavzemal za to, da bi prišlo do obsodbe pokola (Kocbek), potem sem upravičen pričakovati, da bo tudi druga stran obsodila, kar je nečloveškega počela. Predvsem mislim na usodo vseh tistih, ki so bili predani Gestapu in se iz taborišč niso vrnili.
V tem smislu sem telefoniral Vikiju, potem pa mu še napisal nekaj vrstic.
Dragi Viki,
moral sem ti telefonirati, ker bi drugače moje pismo prišlo zadnji trenutek, tega pa nisem maral.
Gre za to, da sem tisti večer v Društvu razumel, da gre za intimen poklon vsem žrtvam; šele Iz napovedi v tisku sem ugotovil, da ni tako. In mi je seveda žal, da se umikam, ko pa sem se za obravnavo usode vrnjenih čet aktivno zavzel. Vendar sem v svojih spisih zmeraj poudarjal, da čakajo tudi razni taboriščniki na besedo obžalovanja, ki je doslej niso izrekli tisti, ki zahtevalo obsodbo pokola domobranskih čet.
Kot nekdanji deportiranec zato ne čutim, da bi se poklonil samo določenim nesrečnikom; čeprav namreč odobravam pobudo, sem hkrati prepričan, da je sprava lahko čista In rodovitna samo v primeru, da obe strani priznata krivdo In greh.
Tako, kot smo ravnali Kocbek in drugi demokrati, tako naj ravna
tudi begunska stran — potem bo vsem mrtvim enako zadoščeno.
Dolžnost, ki jo imajo do slovenske zgodovine voditelji revolucije, je seveda vprašanje zase. In sami naj ji zadostijo. Čimprej, tem bolje.
Lepo pozdravljam.
Trst, 21.6.1989
23.6.
Skušam dognati, kakšno prispodobo bi uporabil za sončno svetlobo, ki se na široko zliva na morsko površino, tako da vode ni več, ker se je vsa spremenila v ležeče žarke, oziroma, žarki so se v nji stopili —
Te dni sem bral pesem o morju Lorda Bayrona v Menartovem prevodu in se ustavljal ob njegovi misli, ob njegovi ljubezni, ko ugotavlja, kako se je z morjem igral vse od mladosti in da mu je celo vihar zbujal »prijeten strah« in je kljub vsemu zaupal v njegovo (morsko) »besnečo silo«.
Da, a ta bleščava, ki jo morje kot velika zrcalna ploščad pljuska na pročelja v bregu, to je nekaj drugega, nekaj tako slovesnega, da ga je težko s čim primerjati. Te sijoče poplave tudi ne moreš ljubiti, samo vtopiš se lahko v nji, spojiš se z njeno veličastnostjo.
Nekako tako je morebiti bilo Ketteju, ko je o Adriji priznal: »tako si razlila name razkošij svojih pisani neb roj«. Samo da v mogočnem lesku, ki ga družno spočenjata sončna krogla in morska gladina, ni več nobene pisanosi, ampak so tudi obala in vrtovi in hišice na brežini ena sama bela presljanost.
25.6.
Odrezek iz Dnevnika 2.6., ki mi ga je poslal Janez.
Leo Šešerko: Manjka nam pokončnih ljudi, dodatni naslov: Predlogi o možni diplomatski pomiritvi so naivni.
In gre seveda za politiko Miloševiča in srbskega vodstva.
Šešerko ima prav; ali se bo slovensko vodstvo postavilo za slovensko suverenost ali pa bo igra izgubljena. Prav tudi to, da Šešerko omenja (kon)federativno ureditev, čeprav bi bilo še boljše, ko bi tisti oklepaj odpravil. Ker samo konfederacija, če popolna osamosvojitev še ne pride v poštev, lahko Slovenijo reši kot srednjeevropsko državo. Za to pa je najpoprej potrebna izločitev slovenskih komunistov iz jugoslovanske zveze, potem pluralistične volitve, nova skupščina, nova vlada itd.
26.6.
Katoliški list LAvvenire je objavil tudi v slovenščini tekst o tržaški Cerkvi. Seveda je proti taki odprtosti protestiral predsednik Istrske unije in pri tem navedel odhod iz Istre in obenem poudaril protizgodovinske zahteve Slovencev, ki bi radi poslovanili Trst in Gorico. No, urednik je seveda pismo objavil, vendar hkrati dodal, da se Evropa zmeraj bolj navaja (v evropskem parlamentu in svetu itd.) na prevode. Obenem poučuje pisca, da v Italiji niso manjšine samo Slovenci, ampak tudi itd.
Sprašujem se, ali taki predstavniki istrskih beguncev čutijo, kako mizerni so podobni njihovi posegi, ali pa so zadoščeni že zato, ker so se dosledno uprli najmanjšemu znamenju širšega pogleda na Evropo.
1.7.
V Dnevniku ljubljanskem 24.6. Taras Kermavner objavlja Nekaj opomb k reviji 2000, govori pa, kot po navadi, še o vseh drugih in o vsem drugem.
In seveda, če le mogoče, pro domo.
Tako trdi o Mostu, da je pomenil »poleg Zaliva zanesljivo najbolj zanimivo, svobodno, nove ideje prinašajočo in do jugoslovanske bedne stvarnosti kritično slovensko revijo. (Če ne upoštevamo argentinskega Meddobja.)■■
Kaj v resnici pomeni tisti »poleg Zaliva«? Je to posredno priznanje Zalivu ali samo omemba le-tega zato, da potem zapoješ hvalo Mostu'! V prvem primeru bi bilo fair, ko bi Zalivu neposredno priznal, kar mu gre; v drugem pa je seveda do Zaliva še bolj očitno krivičen. Saj je vendar najboljše tolmačenje, zakaj slovenska oblast ni proti sodelavcem Mostu v 70. letih nastopila tako, kot so pričakovali in kot je nastopala proti Zalivu, prav v stališču le-tega, ki ni zagovarjal samo narodne samobitnosti, ampak tudi pluralizem, to se pravi socialdemokratično ureditev in konfederacijo. Zato je uradna Ljubljana Most v obdobju, ko je v njem objavljal Kermavner, brez težav sprejemala; naivna pa je misel, da se oblast ob Most ni obregnila zaradi Slovenske skupnosti.
Je pa Kermavner v kontradikciji, ko razlaga, zakaj se je pridružil Kovačiču in reviji 2000. Najpoprej izjavi, da je »za Kavčičev 'nacionalizem', ker je sprejemljivejši od Štihovega in Pahorjevega, da ne govorim o tistem Bena Zupančiča ali Zlobca-Pavčka.« Potem pa pravi: »'Nacionalizem' skupine 2000 je bil (ko se mu je on pridružil, prip. B. P.) krščanski in personalističen; torej Kocbekov in Mrakov
itd." Vendar v nadaljevanju pove, da je »Kocbek bil kljub vsemu preveč antiuniverzalističen, preveč vezan na kri zemlje, na vitalnost lokalne dežele, medtem ko je gledal Mrak itd.«
Da, nadvse kontradiktorno je, odklanjati moj »nacionalizem«, češ da zagovarjam »Blut in Boden«, se izrekati za Kocbeka, potem pa tudi pri njem naleteti na »kri«!
Res, da je Kocbek nastopal kot kristjan, jaz pa sem s Prepeluhom samo zagovarjal tezo, da je boljše krščanstvo kot sovraštvo razrednega boja, a razlog za odklon mojega »nacionalizma« je drugje, v njegovem nekdanjem (in verjetno tudi sedanjem) prepričanju, da je njegova resnica tista zveličavna; te dispozicije pa se je nalezel od komunistične politike in etike.
Vsekakor vse najboljše mu želim v krščanski preobleki, saj če mu bo ta preozka, lahko jutri z Garodyjem prestopi v muslimanstvo.
3.7.
Poletna številka revije D/e Brucke objavlja spise, ki smo jih lani brali na literarnem večeru v Celovcu. Tako je doživela prevod moja florentinska črtica, ki je bila natisnjena v francoščini za Center Pom-pidou. Klausu Detlefu Olofu se je prevod zelo lepo posrečil, škoda pa, da je pri lomljenju stolpcev stavec zamenjal dva odstavka prav na koncu, kjer je najbolj značilen poudarek z omembo Dantejeve sodbe o zatajevalcih rodnega jezika.
6.7.
Jože Horvat v »Književnih listih« v rubriki »Recenzijski izvod« objavlja zgoščen in izrazit zapis o »Oceanu«. Vesel sem takega poudarka o knjigi, ker si želim, da bi se z njeno vsebino seznanili mladi ljudje.
Avtor na koncu dodaja, da je škoda, da knjiga ni izšla še prej.
In to je seveda res. Obenem pa je evidentno, da ji je šele novo ozračje omogočilo naklonjen sprejem.
7.7.
II Piccolo v dopisu iz Firenc (4.7.) sporoča, kako je Barbara Pia-secka Johnson kupila ladjedelnice v Danciki zato, da bi pomagala svoji domovini, odkoder je bila odšla 1969. leta.
Ob tem mislim, da najbrž Slovenci nimamo po svetu takih mi-Ijarderk, vendar bi marsikatera sredstva prišla domovini na pomoč, ko bi postala evropska.
Lani je v Zalivu o tem pisal Miran Mihelič.
8.7.
Vse kaže, da z obiskom pri gospe Karmeli Kosovel v Tomaju ni prišlo samo do prisrčnega pogovora, ampak sem med korespondenco, o kateri je sogovornica rekla, da jo mora pregledati, zasledil še nepoznano Curciovo pismo Srečku Kosovelu. Gospa mi je obljubila, da mi bo fotokopirala tudi nekaj Curciovih pisem nji. No, oboje je zanimivo, tako nov podatek o prijateljski zvezi Kosovel-Curcio kot Curciova zagledanost v iskro dekle, ki jo je poslušal, ko je na klavirju igrala Beethovna. Vendar mi je Anica Kosovel pred leti črtala dva stavka, ko sem ji pokazal zapis o razgovoru z njo za brošuro Kosovel v Trstu, stavka, ki so se tikala Curcia in vtisa, ki ga je nanj naredila sestra Karmela. In bojim se, da se bo omembi tega tako lepega in pravzaprav platonskega občudovanja uprla tudi gospa Karmela.
10.7.
V Sloveniji nabirajo podpise za Majniško izjavo.
Fundamentalni akt.
To je začetek.
Ab urbe condita, oziroma ab statu condito — tako bodo nekoč rekli ti listini. Ker tista, ki jo je dala v javnost Socialistična zveza, v bistvu popravlja dosedanji zgrešeni razvoj, medtem ko Majniška izjava operira na čistini, na deviški podlagi za suverenost.
Obe izjavi sta seveda izraz pluralizma.
Zgodovinsko pomembno pa je, da evropski tisk poroča in tudi razpravlja o slovenski identiteti, to se pravi, da le rešujemo, kar smo se bali, da bo potonilo v razrednem bratstvu in ostalo za vse večne čase anonimno.
Tuji tisk ugotavlja, da se Slovenija odloča za neodvisnost, kar sicer za zdaj povsem ne odgovarja, a možnost za morebitno neodvisnost si res uzakonja.
14.7.
Alenka Puhar v 7 D (13.7.) razmišlja o svobodi tiska po letu 1945 v Sloveniji, pri tem pa ima za izhodišče pismo Franca Novšaka v »Oceanu«, iz katerega zvemo, da je bil tekst (Novšakov v Delu septembra 1974., ki je tako prizadel Kocbeka) le deloma Novšakov, politično oceno Kocbeka so dodali v uredništvu.
Puharjeva pravi, da je pismo »srhljiv dokument o razmerah v našem intelektualnem življenju«. Tudi zato, dodaja, ker je Novšak vsa leta molčal.
Saj, peklensko ozračje, ko je človek v duševni stiski ob zavesti,
da zagovarjanje resnice ugonobi. Pri tem si mislim, kako bi Ediju odleglo, ko bi ga Novšak seznanil s ponaredbo.
19.7.
V decembrski številki Svobodne Slovenije (15.12.1988) se dr. Peter Urbanc ponovno loteva Edvarda Kocbeka, tokrat ima celo nove »informacije« o tem, da je Kocbek izrekel mea culpa 1975. leta na »sugestijo partije«. Kdo ga je tako »informiral«? Partija? Saj bi pravzaprav samo ta imela kak interes, da bi se taka »informacija« uveljavila. No, vsekakor je ob takem podtikanju prav, da je zdaj v mojem tekstu zbrano vse, kar se nanaša na Kocbekov intervju z mano.
Svobodni Sloveniji pa sem poslal naslednje pismo:
Uredniku »Svobodne Slovenije« Buenos Aires - Argentina
Spoštovani gospod urednik,
v Vašem cenjenem listu z dne 15.12.1988, ki ga je uredništvo »Zaliva« prejelo 14.7.1989, v članku z naslovom »Izvirni greh-, ki ga je podpisal dr. Peter Urbanc, berem v prvih dveh odstavkih med drugim tudi sledeče:
-Po letu 1975 je v Sloveniji nastalo močno izpraševanje vesti. Bolj kot opozicija je partija sama dopustila neko odprto, odkrito analizo revolucije, njeno zgodovino in rezultate... Mea culpa prof. E. Kocbeka je bil začetek opravičevanja. Današnje informacije povedo, da je on to sprožil na sugestijo partije.«
Metodi pisanja dr. Urbanca sem imel priložnost že nekajkrat ugovarjati v reviji -Zaliv« in bi tudi tokrat počakal na izid nove številke revije, ko bi šlo samo za mojo osebo, a gre predvsem za rajnega prijatelja Edvarda Kocbeka, ki se ne more braniti, zato prosim, da to moje pismo objavite.
Kakor sem že zapisal v -Zalivu«, mi je na izrecno mojo pobudo Edvard Kocbek dal intervju, ki sem ga objavil v brošuri -Edvard Kocbek, pričevalec našega časa«, v brošuri, ki sva jo, skupaj s pisateljem A. Rebulo izdala v Trstu marca 1975. leta v počastitev Edvarda Kocbeka ob njegovi sedemdesetletnici. Zaradi objave omenjene brošure so podpisani, Rebula in številni podporniki publikacije imeli opraviti s predstavniki urada za notranje zadeve slovenske republike, meni pa je bil prepovedan vstop v Jugoslavijo za leto dni, potem pa je bila prepoved podaljšana še za dve leti. Najhujše pa je seveda doživljal Edvard Kocbek, ki se organiziranih napadov v slovenskem in jugoslovanskem tisku ni mogel braniti.
Kako more ob teh dejstvih, o katerih je poročal evropski tisk in tudi slovenski zdomski, dr. Urbanc zapisati, da -današnje informacije povedo, da je on (Kocbek) to sprožil na sugestijo partije«, saj samo enemu forumu je lahko danes dobrodošla tako prefinjeno izmišljena trditev. Vsakdo namreč, ki je kolikor toliko sledil razvoju dogodkov, ve, da je, dva mesca po objavi intervjuja v Trstu, oblast v Ljubljani dala intervju ponatisniti v Naših razgledih. Mnenja, zakaj se je oblast za tak poseg odločila, so lahko različna, vendar drži, da je ista oblast poskusila preprečiti izid intervjuja v Trstu in se pri tem posl užil a nekdanjega krščanskega social ca Toneta Fajfarja (glej Kocbekovo pismo z dne 10.3.1975 v knjigi »Peščena ura«, Slovenska matica, Ljubljana 1984).
Če je torej leto 1975 res kakšen mejnik, potem je to zasluga samo Edvarda Kocbeka, ki se je po dolgem oklevanju ojunačil, napisal svojo izpoved in jo dal v objavo.
Naj dodam, da je ob izidu Kocbekovega intervjuja oblast v Ljubljani sodila, da je »emigracija vpregla v sovražno gonjo proti socialistični samoupravni stvarnosti« tržaške ljudi, ki smo izdali brošuro o Kocbeku. Zdaj pa se dogaja, da časnik v emigraciji objavlja članek, ki trdi, da je Kocbek ravnal po sugestiji partije!
Ob klavrnosti take slovenske stvarnosti zato pričakujem, da dr. Urbanc slovenski javnosti razloži, odkod so njegove »informacije«. Pri tem pa pripominjam, da bom, v primeru nejasnih izmikanj, pobudnik za sestavo pluralističnega častnega razsodišča, ki naj ugotovi etično veljavo pisanja dr. Petra Urbanca.
S spoštovanjem.
Boris Pahor
Trst, 19.7.1989 Odposlano z letalsko pošto.
20.7.
Ker je bila kavarna Tommaseo zaprta, sva z Ivanko Hergold sedla za mizico v galeriji Tergesteja.
Povabila sva se nekako hkrati na sestanek, ko sem se ji oglasil po njenem poročilu o »Oceanu«, in mislim, da sva oba čutila, kako mizerno je naše kulturno ozračje, ko pa se sploh ne srečujemo ljudje, ki bi morali dajati ton kulturnemu življenju skupnosti. Tako je s svojim avtoritarnim monizmom uspelo upravljalcem slovenske usode moralno in ekonomsko zagospodariti nad duhovi, da eden o
drugem vemo samo to, kar kdaj o nas omeni ta ali ona publikacija.
No, s Hergoldovo sva pod tistimi slovesnimi oboki rajši obiskala Kafko in Musila ter nekako skušala pozabiti na tržaško provinco. Žal pa je ment to samo deloma uspelo, ker mi je pogovor z razgledano in pronicljivo avtorico ves čas kazil občutek klavrne ujetosti ob vesti, da je bila moja sogovornica, ki se je bila preživljala kot korektorica pri »Primorskem dnevniku«, pred časom odpuščena. Preganjala me je misel, da se moram kako upreti, a hkrati sem bil nemočen ob prepričanju, da lahko doživim samo neuspeh.
22.7.
O Ravnikarju.
Rad da je pripovedoval resnično zgodbo o nemškem stotniku, ki je v gostilni slišal zabavljati čez slovensko deželo in slovenski jezik. Rekel da je: »Jaz pa tako velim, da je vsakdo, ki se sramuje svoje dežele in materinega jezika, nehvaležen in zarobljen cepec in naj bo še tako imenitna oseba.«
Na tega tržaško-koprskega škofa (1832-1845) bi se morali kdaj bolj spomniti, ko je govor o tržaško-slovenski kulturni tradiciji.
25.7.
Še o Ravnikarju.
Berem, da je Peter Kandler prevedel v italijanščino Ravnikarjev življenjepis. Uredništvo knjige »Le nčcrologe universel du XIX sičc-le« je trikrat zahtevalo od tržaške škofije podatke o Ravnikarju. Urednik Saint-Maurice Cabany: »Noben človek ne zasluži bolj ko rajni Ravnikar priti v to knjigo, v kateri so zapisane vse imenitne osebe sedanjega stoletja.«
27.7.
Danes sem pisal uredniku »Primorskega dnevnika«.
Dosegel bom nekaj zasmehljivih pripomb, a moral sem si olajšati dušo.
Spoštovanemu uredniku »Primorskega dnevnika« Trst
Spoštovani,
kot sem zapisal v »Odprtem pismu Ivanki Hergold«, ki ste ga objavili 21.6, sem bil izredno zadovoljen, da se je v »Primorskem dnevniku« pojavila tako sposobna in razgledana poročevalka o novih knjigah.
Žal moram priznati, da sem se uštel, saj sem po objavi tistega odprtega pisma zvedel, da Ivanka Hergold ne samo ni dodatna kulturna uredniška moč, ampak da je, nasprotno, celo izgubila tisto postransko dejavnost, ki jo je pri časniku imela!
Priznam, da ne bi smel biti presenečen, saj sem nekoč ob napovedi zopetne vrnitve Italije v Trst skupaj z drugimi avtorji doživel, da je bil prvi ukrep naših odgovornih odprava uredništva •Razgledov«. Vendar bi človek pričakoval, da bi v sedanjem trenutku, in tudi pri še tako nujnih posegih, morale obveljati kulturno bolj smiselne in človeško manj rezke odločitve.
Prav dobro se zavedam, da nimam nikakršne avtoritete, da bi lahko dosegel za sposobno pero neko možnost življenja v tukajšnji skupnosti, čutim pa pisateljsko dolžnost, da se usodi, ki je je deležna Ivanka Hergold, izrecno uprem.
Ker pa ne maram čakati do decembra, ko lahko javno spregovorim v •Zalivu«, sem se odločil, da s tem pismom izrazim svojo ogorčenost.
V znak solidarnosti pošiljam fotokopijo tega lista Hergoldovi.
S spoštovanjem.
Boris Pahor
Trst, 27.7.1989
28.7.
Na zadnji strani »Našega tednika« (21.7.) Vincenc Gotthardt piše o obisku slovenskih študentov v Zilski dolini pod vodstvom mag. Urbana Popotniga, profesorja na celovški slovenski gimnaziji. V poročilu je predvsem pomemben pogovor s prof. Andrejem Mo-ritschem. Gre za misli le-tega, češ da ljudje govorijo v svojem slovenskem narečju, »imajo etnično identiteto, ne pa politične«. Tako so proti slovenskim napisom na tablah, ker »bi bila to politična akcija. To pa je naše ljudi že zmeraj odbijalo«. In dalje: »Ne smemo misliti, da je nacionalna zavest za človeka prvi kriterij. Za nas je važno, da bi ohranili tisto domačo regionalno identiteto. Priti moramo proč od nacionalnega centralizma«.
Saj, v resnici pa s tem prideš v sklop nemškega centralizma!
Lepo definiran primer, ki je na las podoben beneškemu in številnim drugim po Evropi.
Vendar.
Vendar bi bilo potrebno najti način, kako te samo na pol ponemčene slovenske ljudi pritegniti nazaj v občestvo.
O tem je nekoč razmišljal Franc Jeza in sem mu seveda pritrjeval, obenem pa sva ugotavljala, da je slovensko povojno matično — tako kot tisto od matičnega odvisno — vodstvo imelo v načrtu revolucijo, ne reševanje slovenstva. Izjema je pri nas aktivnost »Slovenske kulturno-gospodarske zveze«, ki se je v nekem trenutku odločila, da svoj deficit na Tržaškem kompenzira z udejstvovanjem na Beneškem.
29.7.
Prva številka revije Isonzo-Soča (Gorica, maj-junij 1989).
Enojezična publikacija, pri kateri sodelujejo tudi slovenski avtorji.
Velik format.
Kazalo bi, da je na pravi poti, saj se ima za obmejni časnik: giornale di frontiera. Vendar se prav temu upira Claudio Magris v intervjuju, ki ga revija objavlja in v katerem Magris odklanja podnaslov o meji in pravi, da je potrebno poprej misliti na svet, potem na meje.
No, v kontradikciji je, ker je knjiga, ki jo je izdal z Aro in je doživela drugo izdajo, izšla z naslovom Trieste unidentita di frontiera (Trst obmejna identiteta). Ne da bi se zavedal, se Magris zavzema za nekdanjo avstrijsko razmerje do etničnih oziroma nacionalnih skupnosti.
Spregovoril bom o tem v prispevku za letošnjo Vilenlco.
10.8.
Pisal sem Janezu in ga prosil, naj mi kupi Pibernikovo knjigo o Balantiču. Imam pa na posodo izvod Marije Kostnapfel, ki piše tezo o pesniku. Dve skoraj hkratni deli o Balantiču, eno o njegovem življenjskem curriculumu, drugo o njegovem pesniškem opusu.
Lepo pa, da bo o dolga desetletja v uradni Sloveniji odklonjenem avtorju napisala študijo tukajšnja diplomantka, ki je tudi sama pesnica — in zvesta sodelavka Zaliva.
11.8.
Anonimo Triestino, II segreto.
Avtor da je Guido Voghera, a lahko tudi njegov oče Giorgio.
Tako Magris v knjigi o Trstu, obmejnem mestu, ki jo je napisal skupaj z zgodovinarjem Angelom Aro.
In seveda drži Magrisova ocena, da gre za monomanično natančno zapisovanje odsotnosti življenja in ljubezni, odsotnosti, ki se razteza skozi več dob in družbenih sprememb.
V sodbo, da gre »za najlepši tržaški povojni roman in za enega najlepših ne samo tržaških-, pa bi podvomil.
Prav gotovo, da ločitev od življenja vzbuja neustavljivo željo po polnem doživljanju; vendar je nizanje vseh zavoženih poskusov monotono in tudi tam, kjer avtor skuša razložiti patološko razcepljenost, ki je vir zmeraj novih porazov, je, po moji sodbi, bolj razlagalec kot pravi pisec. Dobro, gre za spoved, za razkrivanje »skrivnosti«, a manjka ji tistega posebnega ozračja, ki spremeni kroniko v pripovedno delo.
13.8.
Našel sem v Ungarettiju nekaj stihov, kjer govori o vojski in pravi, kako je ležal v mesečini poleg razmesarjenega tovariša, ki je imel razkrečena usta. In takrat, pravi, sem napisal pisma, polna ljubezni. Nikdar nisem bil tako navezan na življenje, dodaja.
Non sono mai stato tanto
attaccato alla vita.
Asociacija mi ponuja še vse drugačne čeljusti koščenih teles v nemškem svetu. In hkrati tudi ugotovitev, kolikokrat sem se v povojnem času v neposredni bližini smrti uprl z erotično poudarjeno zavestjo. Kot da je šlo za disakracijo pogina, zmago Erosa nad Ta-natosom.
15.8.
Saba, Scorciatoie e raccontini.
Krajšnjice in črtice.
Od časa do časa mi naključje spet prinese brošuro na mizo.
Tokrat zaradi ene same besede.
No, a potem listam tu pa tam, ker so aforizmi zmeraj prava skušnjava.
Danes sem se ustavil ob zapisu, kjer avtor trdi, da je Racine toliko bolj lep, kolikor bolj je Francoz, Leopardi pa, kolikor bolj je Italijan. O nemških avtorjih, pravi, ni mogoče reči isto, Goethe, Heine, Nietzsche so zmerjali svojo domovino. Seveda so jo ljubili, a ji niso hoteli biti podobni.
Kot marsikatera njegova domislica vsebuje tudi ta Sabov utrinek nekaj resnice, in mi bi lahko rekli, da so naši avtorji bolj podobni nemškim kot francoskim ali italijanskim. Vendar bo bolj res, da invektive nimajo absolutnega predominija v nobeni književnosti.
Dante pravi o Italiji, da je javna hiša (bordello), Firence pa leglo razvrata, kaj naj potem zaključim ob Sabovem navajanju Leopardija?
16.8.
Dobil fotokopijo zapisa, ki ga je Jože Pirjevec prebral na Radiu Trst A 21.7. in v katerem poroča o svojih vtisih ob branju knjige Ta ocean, strašno odprt.
Sam sicer omenja, da ne bo dal strokovne ocene in o knjigi pravzaprav ne govori, če izvzamemo, da podaja njeno vsebino, vendar bi vseeno lahko dodal, da je delo zaslužno vsaj zato, ker njemu ponuja priložnost, da se spomni na nesrečno leto 1975. Ne samo, knjiga mu celo omogoča, da pove o »lastni zgroženosti« (1975. leta) ob pisanju Primorskega dnevnika in ob članku »v katerem je bilo rečeno, da sta Pahor in Rebula zaradi Kocbekove brošure 'odpisana' od slovenskega naroda«. Škoda le, da ni o tem njegovem zgražanju javnost nič zvedela takrat (1975. leta), saj bi njegovo cenjeno mnenje le nekaj pomenilo v našem tedanjem usmrajenem ozračju. Pa neko skromno naklonjenost bi lahko pokazal do tistih nekdanjih (1975. leta) dnevniških zapiskov tudi zaradi tega, ker si ob njih mimogrede olajša vest, da se v Sežani ni odzval načelniku nekega urada, ki je trdil, da takih pisateljev (Borisa Pahorja in Alojza Rebule) »ne potrebujemo«.
Zelo pa je videti evforično razpoložen, ker se ob »Oceanu«, ki je seveda izšel v slovenskem glavnem mestu, pošteno loti slovenskih stalinistov in celo »raznih Kardeljev in Dolancev and company«. Kajpada se človek ne more vtikati v sodbe zgodovinopisca, katerega poznajo vsi najbolj elitni arhivi sveta, vendar bi ga najbrž tudi kak navaden državljan upravičeno vprašal, kako je s tistimi »raznimi Kardelji«, ko pa smo odslej vedeli samo za enega, za tistega, ki je imel v rokah slovensko usodo. No, a kakor kaže, profesor ima gotovo na vpogled listine, ki o njih mi ne moremo niti sanjati, zato lahko zdaj gleda zviška na Kardelja, in, kar je zelo čudno, v tem zafrkavanju je čisto v soglasju s čutenjem srbskega vodstva, samo da tam ne poznajo »raznih« Kardeljev, ampak samo tistega pravega.
Kar se da tehtno je seveda ugotavljanje, da takrat (1975. leta) ni bilo mogoče pričakovati, da se bo oblast v Sloveniji »kesala, priznala krivdo, objokovala storjeni zločin« (gre za pokol domobrancev). Vprašati pa bi se morda splačalo gospoda profesorja, ali se ne boji, da bo s takim »zgodovinskim« tolmačenjem preblizu komunistični garnituri, ki je ob vsaki kritični misli zmeraj poudarila: »Zakaj se kritiki tega lotevajo prav zdaj, ko ...«
Kljub temu pa, da, datum sed non concessum, sprejmemo argument o neprimernem trenutku, bi si človek dovolil vprašati zgovornega glosatorja: če takrat ni bil primeren čas, zakaj pa potem oblast doslej ni priznala krivde? Zakaj je ne prizna zdaj?
Da je rahlo le nesamostojen v svojih pripombah, pa je razbrati iz očitka da Boris Pahor »ni korektno ravnal do tistih kolegov in prijateljev, ki so finančno podprli objavo brošure«.
Kaj čemo, tudi eminentno poučeni so kdaj lahko nepoučeni: v tistem primeru sta bila namreč dva nekorektneža; Rebula je namreč poleg Pahorja kar zvesto misijonaril — pa še kakšna dodatna dobra duša jima je pomagala. Skoraj neodpustljivo pa je, da naš polihistor ne ve, da za objavljeni spis odgovarja podpisani avtor, za nepodpisanega pa urednik ali direktor časnika, revije ali knjige. Sponzorjev nihče ne more klicati na odgovor. 40 podpisnikov pa je takrat (1975. leta) podprlo samo izid brošure. Take norme veljajo v družbeni ureditvi zahodne demokracije, zato ne Pahorju ne Rebuli ni moglo priti na misel, da bodo tudi sponzorji deležni Orvvellovskega ozračja. Res je, da se je komunistična oblast po navadi znašala tudi nad grešnikovimi sorodniki, a v tržaškem primeru je poleg vsega vendar šlo za »tuje« državljane!
Priznati pa je treba glosatorju dober delež modrosti, ko ugovarja, češ da vsi niso junaki.
Prav ima.
Še več, nihče se junak ne rodi, tudi Boris Pahor ne, saj je bil kar klavrn, ko je bil v krempljih Gestapa, izdal pa vseeno ni nikogar. In to je poglavitno. No, to se pravi, da te junaka lahko naredijo razmere, če pa se zgodi, da je po tebi, je bilo tveganje vseeno prava vrednota.
No, seveda bi si za časa fašizma prihranili vse zapore in internacije, ko bi bili takrat sprejeli zdaj ponujeno filozofijo. A kaj, ko pa ljudje niso modri in so se tako množično upirali in tvegali. Bilo pa bi le nekako svojevrstno početje, ko bi tisti, ki ti je za časa osvobodilnega boja prinesel ilegalno brošuro, rekel: »Premisli dobro, preden jo vzameš, ker zaradi nje lahko končaš v Rižarni!«
Ni kaj, lepo je, da gospod profesor, ki si je že pridobil solidno dostojanstveno držo, dopušča, da so drugi lahko tudi vroče glave, na primer ta Pahor, ki se je takrat tako zagnal v svoj »križarski podvig«. Čeprav se vendar ni splačalo, ko je bila posledica izida brošure samo »črkarska pravda«, vse skupaj kar nepomembna reč, tako da se človek čudi, kako so mogle Kocbekove izjave potem tako razgrebsti dušo neki Spomenki Hribarjevi. Ni zgodovinarka pač. Pa amen.
Nobenega smisla za pravo razmerje pa nima Pahor (spet on), ko ob takih malenkostih poišče za naslov svoje knjige kar verz iz Kosovela. Dajmo, no, dajmo. Kaj pa je tistih 10 ali 12 tisoč pobitih domobrancev ob milijonih mrtvih, pred katerimi se znajde zgodovinar! Pa tudi če je Pahor pomislil na 30 in več milijonov uničenih ljudi, ki jih imajo na vesti marksistični režimi v Evropi, Afriki in Aziji, kaj je zato potreba uporabiti tako »apokaliptičen« naslov v knjigi nepomembnega narodiča, na katerega zgodovina ne poškili niti z levim očesom.
Dobro, a da bi vsaj (Pahor seveda) znal biti satiričen, ironičen. Ne. Nič. In tako malo bi ga stalo tiste nekdanje zapiske (iz 1975. leta) lepo predelati in jih podati v bolj sprejemljivem tonu. Malo humorja vendar, dragi pisatelj, naučil bi se od zgodovinarja, to se pravi, da naj vsaka stvar pride na vrsto ob pravem času. In če si se namreč nekoč zgražal, čeprav samo in foro interno, zdaj »ko so se stvari v marsičem postavile na glavo«, bi se zdaj le »imenitno ponorčeval ... iz takratnih slovenskih oblastnikov, na tej in na oni strani meje, ki so igrali najbolj klavrno figuro«.
Ni kaj, ta (Pahor) »na žalost nima satirične žilice«, kar je minus, ker si je s tem dvakrat zapravil uživanje življenja, tako poprej (1975. leta) kakor zdaj. Kako modro bi bil storil, ko bi se pri italijanski književnosti, ki jo je razlagal dijakom, ne ustavljal samo pri pesnikih, pri Danteju in Leopardiju, ampak bi nekoliko upošteval tudi tiste, ki so se ukvarjali z zgodovino. Machiavellija, na primer, ali, še bolje, Guicciardinija. Tisto zlata vredno njegovo vodilo, ki bi, vsekakor, tudi pisatelju prav prišlo: »Prosite Boga, da se boste znašli zmeraj tam, kjer zmagujejo, ker vas bodo hvalili tudi za to, pri čemer nimate nikakršnih zaslug: tisti pa, ki se znajde na strani premagancev, je obdolžen neštetih stvari, pri katerih je čisto nedolžen.«
Tako, znajdi se, človek, bodi zmeraj pri zmagovalcih.
In amen.
18.8.
Te dni sem se ustavil pred stavbo št. 13 v Sv. Nikolaja ulici.
Koliko desetletij smo prebili v nji? Štiri? Pet?
Tista mračna veža.
Stopnice, kot da greš v zvonik.
Velike stare lesene oknice, ki ob burjinih sunkih šklepetajo in se zdi, da se bodo zdaj zdaj utrgale in zgrmele na ulico kot težke omare. (Še zdaj jih kdaj v sanjah zapiram in se bojim, da mi jih bo burja iztrgala iz rok pa še mene potegnila z njimi v prepad).
No, zdaj je hiša obnovljena, da je ni spoznati. Oba se gledava kot tujca, prerojeno, gosposko pročelje — in jaz, ki nisem več stanovalec Terezijanske četrti. Hkrati pa ugotavljam, da je tudi poslopje v Kanalu, kjer sta bivala nono in nona, potem pa bratranca, zdaj dobilo čisto novo podobo. Saj gre za stavbo, ki jo je načrtoval arh. Giovanni Righetti star. in so jo zgradili 1816. leta.
To se pravi, da smo pravzaprav živeli v častitljivih poslopjih, ki jih zdaj urejajo za petične stranke. Celo prehodno obdobje je vmes od konca tržaškega blagostanja do današnje evolucije, ki še ne vemo, kam bo krenila.
A koliko teme in strahu je bilo za temi danes pomlajenimi pročelji.
22.8.
Telefonski pogovor z Zlatko.
Vsebina: zajeten obrok let, na katerega me obvezno spomni avgust, ki je s svojim toplim ozračjem vsekakor med najbolj »mojimi« mesci.
Na drugi strani žice: »Nič mi ne govori o številu let, ker do 1995. lahko še veliko narediš!«
»Do 95.?«
»Kaj ti nisem že zagotovila? Si že pozabil?«
»Nisem (smehljam se), a kako moreš biti tako delfijska prerokinja?«
»Nič delfijska, tista se je reševala z dvoumnostjo, jaz pa ti potrjujem natančen podatek.«
»Lepo (smehljam se kar naprej), a si misliš, kakšna vrsta interesentov bi se zbrala pred tvojim domom, ko bi zvedeli za tvoj tavmaturški dar?«
»Ti se mi kar nespodobno šališ, medtem ko jaz govorim resno.«
»Saj (igrivo), a vendar, ali si predstavljaš, kakšne množice bi se zbrale —«
»(Seže v besedo) Ne gre za nikakršne množice, ampak izrecno zate.«
»Dobro, a odkod ta tvoja gotovost?«
»Jaz vem«.
»(Spet igrivo) Kar tako?«
»Ne kar tako. Vem, da ti bo Bog dal.«
»(Nekoliko manj igrivo) A za to so potrebne vendar neke zasluge«.
»Zapisano je, da bo dano, komur bo prosil«.
"(Pomislim, da je prošnja lahko samo njena) Prav. A ko bi bile vse prošnje izpolnjene, bi bil svet paradiž brez bolezni in brez starosti ..."
■>Ni mi do filozofiranja. Do 1995. leta bo vse v redu, potem pa bova spet znova pretresla.«
»(Zdaj se kar živo smehljam) Naj tudi jaz navedem citat? Če ne boste kot otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo«.
»(Tudi na drugem koncu žice vedro razpoloženje) Naj ti bo, a 95. se spet pogovoriva, drži?«
Saj seveda prav rad pristanem, ko pa je ob taki napovedovalki celo mogoče, da se ji vse uresniči. In nazadnje, zakaj se človek ne bi vdal vilinskemu ozračju, še posebno če ga pričara odrasla oseba, ki je obvarovala v sebi dobršen del pravljičnega sveta?
26.8.
Od sestre dobil v dar antologijo, ki je pravkar izšla in so v nji berila — pesmi, proza, dramatika — piscev, iz dežele Furlani e-Julijske krajine. Avtor, Pietro Sarzana, je vzel v poštev italijanske, furlanske in slovenske pesnike in pisatelje. Uvodoma je prikazan zgodovinski razvoj posameznih književnosti, žal pa je, kar se slovenskega dela tiče, prikaz zelo skrčen in nekritičen. V skromen antološki prikaz avtorjev so prišli Kosovel, Miroslav Košuta, Pahor in Rebula. Teksti so hkrati v izvirniku in v prevodu.
Ker se prvič dogaja, da italijanski založnik (Editrice La Scuola) upošteva tudi slovensko književno pričujočnost, gre vsekakor za pomemben premik, čeprav bi avtor uvoda v slovenski razdelek — poltretja stran — zaslužil ukor, ko omenja Makso Samso in Josipa Kravosa, pozabi pa na Gradnika, Budala, Bartola, Bevka itd.
Znova pa ugotavljam, kako škoda, da v takih primerih urednik ne obvesti avtorja, kaj bo njegovega izbral, saj bi tako lahko prišlo do popravkov morebitnih napak. V prevodu črtice Kaki, ki je izšel v reviji La Bora (prevod M. Debeljuh), je na primer nekaj nerodnosti. Kamniti klanec na primer ni sentiero sassoso, ampak erta lastricata. No, a to ni bistveno, hujša je nerodnost, ki jo je zagrešil stavec, ko je ragazzo scalzo spremenil v ragazzo slavo. Gre za poudarek, ki mi skazi tekst, a bi ga korigiral, ko bi bil vedel, da bo črtica objavljena. Prevod je namreč zelo posrečen, zdaj pa bo bralec imel vtis, da gre za nekakšno slovensko samoobjokovanje — medtem ko v resnici ni prav nikakršnega narodnostnega pridiha.
Ne vem, čigav je, a je zgrešen prevod naslova Na sipini z Sulla duna.
V slovenščini nasesti na sipini, ali na kratko na sipini, pomeni, da je ladja s trupom obstala na peščenem dnu pred obalo ali na podvodnih čereh. V italijanščini bi bilo treba reči: il piroscafo s’in-caglid, s’arend. V primeru mojega naslova pa je pravilno: In secca.
No, upati je, da bo antologija dobila vizum za vstop v italijanske učilnice. To bi bil res uspeh. Urednik pa zasluži priznanje, da je posamezne tekste pospremil z zares skrbno naklonjenostjo.
1.9.
V	Svobodni Sloveniji 11.5.89 izjemen članek Ivana Korošca.
Naslov: Taktična, usodna napaka.
Gre za piščev ugovor h komentarjem Marka Kremžarja k Bučarjevemu tekstu Usodne odločitve.
Menim, da je to prvič — vsaj jaz ne vem za kak podoben spis — ko v emigraciji nekdo govori o možnosti, da bi ne-komunisti za časa vojske ravnali drugače, kot so.
Korošec svoje poglede navaja po točkah, poglavitno pa je, da trezno presoja preteklost, to se pravi, da modro ugotavlja, kako bi protikomunistična fronta tisto moštvo, ki ga je imela na svoji strani pod okriljem okupatorja, prav tako imela pri organiziranju nacionalne ilegale.
V	bistvu lahko kot resume človek dožene: grešili so na obeh straneh, na komunistični in na protikomunistični, prvi zaradi ideologije in terorja, drugi zaradi proti-ideologije in iskanja pomoči pri zasedbeni oblasti.
Vsekakor pomemben prispevek, ki bo seveda doživel rezke napade, a hkrati lahko služi za manj žolčno obravnavanje preteklosti ter zato za dosego neke skupne platforme potrebnega državniškega sporazumevanja.
2.9.
Jery VVielunski mi iz Lublina pošilja seznam 119 imen pesnikov z vseh koncev sveta in naslove njihovih pesmi, ki jih je zbral za nenavadno antologijo, za katero pa išče, kot je videti, založnika.
Predlagani naslov naj bi bil Mondo cane (Pasji svet).
Od Slovencev so navedeni Lojze Krakar, Pesnikovo drevo v taborišču smrti, Potrpite, takoj grem, le tole; Ivan Minatti, Pohod; Dane Zajc, Nobeden ne bo zmagal.
Ne gre mi pa v račun, da me je VVielunski večkrat prosil za zbirke pesmi s Tržaškega in je, kolikor vem, vsaj katero tudi dobil — zdaj pa ni v njegovem seznamu nobenega sledu o nas.
Moral bi mu pisati, a me čas preganja. Tavo Burat, ki je W. dal moj naslov, je namreč lepo zastopan kot piemontski pesnik.
3.9.
Tajnik naše mednarodne organizacije je napisal protestno pismo o dogajanju v Beneški Sloveniji, še posebno o prijavi sodišču gospodov Zuanelle in Gujona zaradi tradicionalne procesije, ki sta ju imela na čast sv. Marku. Pismo je šlo na naslov italijanskega veleposlanika v Belgiji, ker je sedež našega tajništva zdaj v Liege-u.
No, fotokopirati sem dal pismo in ker nisem imel časa, sem poslal kar takega, v francoščini, radiu in časnikom.
Pri tem je omembe vredno, da Primorski dnevnik, ki ne štedi z reportažami iz Pariza izpod peresa glavnega urednika, ki zato najbrž le obvlada toliko francoščine, da bi prevedel trideset vrstic — našega pisma ni objavil.
Pa se mi ne zdi, da bi tak dokument ne bil zadosti pomemben, ko pa se isti dnevnik marsikdaj o marsičem drugorazrednem potrudi, da je zelo vidno poudarjeno ali celo uokvirjeno.
4.9.
Vtisi z »Drage '89«.
Soliden prikaz prof. Tomaža Simčiča povojnega položaja pri nas.
Manj me je zadovoljila »filozofija« prof. Ivana Verča, ki podaja nedvomno v formalno izbranem slogu, miselno pa je vseskozi nejasen.
Naj navedem nekaj apodiktičnih trditev.
»Smo v zamudi s sodobnim dogajanjem v Evropi in Italiji ... naše razpravljanje sodi malodane v ropotarnico družbenega in političnega življenja«.
To preprosto ni res: ne na Zahodu ne na Vzhodu vpliva ideologij (o teh je govor!) še ni konec.
»Capljamo za dogajanjem v SR Sloveniji«.
Da, a samo forum, ki je od nje odvisen in, deloma, komunisti. Drugi ne.
»Kot Slovenec, ki se je rodil in živi v Italiji, nisem nikogaršnja žrtev.«
Lepo. To pa nas kot narodno skupnost ne zanima, saj skupnost je žrtev razmer. Boj »s položaja žrtve« je lahko res »sterilen«, a stvarnosti to ne spreminja.
»Ni res, da smo v povojnem času Slovenci v Italiji doživljali ideološke boje, kvečjemu zdrahe In prepire, kar pomeni, da nas ni
nihče prisilil v ideologizacijo odnosov, ampak smo si to pot izbrali sami«.
Spor med komunisti in demokrati od 45. leta naprej ni bil »zdraha«, ampak življenjski spopad. Tragičen je bil tisti med titovci in kominformisti. (A kje živi prof. Verč?) Tako prvi kot drugi spopad je bil slovenskemu prebivalstvu vsiljen, ni ga »izbralo samo«. Torej je prebivalstvo krivo v toliko, da je verjelo v voditelje osvobodilnega boja, zaradi svoje vere pa doživelo, kar je pač doživelo.
»Zaradi političnega prepričanja pri nas niso nikogar zapirali in vse se je razvijalo skoraj izključno na psihološki ravni«.
Zaradi političnega prepričanja je bilo pri nas slovensko prebivalstvo, ki ni sprejemalo »shem« Ljubljane, ne samo psihološko, ampak tudi družbeno handikapirano. Katoliškega nasilja pri nas nikdar ni bilo, ne v predvojnem času ne v medvojnem, ne v povojnem, doživeli pa smo nasilje levičarskega dogmatizma vsi demokrati tradicionalne smeri.
Z »zgodovinsko analizo« mora avtor torej šele začeti.
Brez smisla je trditev, da je pri nas »politično mišljenje edino možno mišljenje«. Proti veljavnosti edino zveličavnega političnega mišljenja se že desetletja upiramo, kakor vemo in znamo, a smo zato zmeraj znova samo pogoreli. Zato za slovenske demokrate Evropa ni »še zelo daleč«, ampak stopamo z Evropo leto za letom, čeprav z majhnimi uspehi, in te blokade je kriv prav tisti pogled na svet, ki je bil »morda eno izmed neštetih upanj človeštva«.
Prav gotovo, zelo lepo je predavateljevo plediranje za dialog, s tem se vsakdo lahko strinja, prav tako z željo, da bi prišlo do »različnosti pogledov znotraj lastnega tabora«; vendar njegovi zaključki sledijo premisam, ki visijo v zraku. Tudi nov razvoj je namreč možen samo tedaj, če pripraviš dobro diagnozo obstoječega stanja. Take diagnoze pa ni mogoče dobiti samo na podlagi lepih misli in osebnostnih poudarkov.
Zato bi rekel, da je bila najbolj relevantna Verčeva trditev, da sta zanj »Kočevski Rog in kolaboracionizem dve strani iste medalje«. To je lahko izhodišče za pravi razvoj. In to sem tudi sam že večkrat poudaril in zahteval priznanje krivde z obeh strani.
To sem poudaril tudi v nedeljo po predavanju o spravi, potem ko je predavatelj omenil to mojo zahtevo.
Hkrati sem porabil priložnost, da sem zavrnil pisanje dr. Urbanca, ki skuša zmanjšati pomen Kocbekove obsodbe pokola domobrancev s podtikanjem, da je Kocbek nastopil »na sugestijo partije«. Rekel sem, da je potrebno Kocbeku priznati, da je, čeprav kasno,
povedal o krivdi, naša naloga pa je, da gremo naprej in najdemo skupno pot državniške modrosti. S tem v zvezi sem omenil vseslovenski svetovni kongres in poudaril, da je prav, da se je zamisel uveljavila v »Dragi«, ker smo Primorci čisti glede medvojnega bratomornega klanja in je zato naše ozračje primerno za novo slovensko sintezo.
Zvečer še sestanek pripravljalnega odbora za kongres. Vztrajal sem pri tem, da se mora le-ta prvič zbrati zunaj Slovenije, nekje v Evropi: ker tako smo lahko glede pluralistične partecipacije svobodni; ker lahko od zunaj drugače vplivamo na matico; ker imajo naša poročila s kongresa drugačen odmev v tujih medijih, kot če bi prišla iz Ljubljane.
5.9.
Celo v Piccolu je kdaj najti dobro zrno.
V enem izmed člankov, ki jih te dni posveča šoli, je pod naslovom Le lingue per pari are col mondo (Jeziki, da spregovoriš s svetom) tudi ta odstavek: »V Furlaniji - Julijski krajini veljajo torej nemščina, slovenščina in hrvaščina v nekaterih primerih dosti več kot angleščina. Stiki z Avstrijo, Nemčijo in Jugoslavijo zahtevajo znanje teh jezikov itd.« (// Piccolo, 3.9.89).
Ni kaj, v tekstu, ki ni izraz dnevne politike, italijanski dnevnik zna biti celo resen časnik.
Škoda, da gre zares za belo vrano.
Bled, 12.9.
Na srečanje Vilenica 89 sem letos odšel z nelepim občutkom, da bom spet nastopil kot pisatelj iz Trsta, v zajetnem zborniku, ki objavlja pesmi in prozne odlomke raznih avtorjev, pa mene ne bo.
Tako bo tudi moj letošnji referat nekako anonimen, ker se tuji gostje ne bodo srečali z mojim imenom in delom.
Tako je moj doprinos k Vilenici pravzaprav v bistvu samo za slovensko stran, pri tem pa je moj književni opus zamolčan, čemur očitno botruje tudi modernistična naravnanost organizatorjev srečanja.
No, potem me je zajelo razpoloženje ozračja, še posebno prisrčno snidenje z Evgenom Bavčarjem in Pierrom Dauzatom, ta je tokrat prišel z ženo, ki sem imel vtis, da bi ji pristajal tisti Dantejev stih »tanto gentile e tanto onesta pare la donna mia ...«
Zelo doživeto smo bili skupaj v Lokvi pred stolpom in v gotski kapeli, v Tomaju, kamor sem ju peljal zato, da ju pospremim na Kosovelov grob, še posebno prijateljsko razigrano pa je bilo omizje
v lipiški restavraciji zvečer, ko smo s sodelovanjem Evgena Bavčarja in Jožice Pirc sestavljali spodbudno slovensko-francosko peterico ob preglašujoči glasbi in petju Marka Breclja. Tisti napadalni zvoki in izkričani stavki, ki so prekrivali naš dialog, so bili pristen izziv, zato je bilo naše pritrjevanje spontano, tako da je zagnani pevec začutil v našem omizju naklonjene sodelavce, h katerim se je približal, z željo, da bi mu kdo prestavil v francoščino šansone, ki jih je krstil za Desant na Rt dobre nade ...
Pogovor z Irmo Rakušo naju je zapeljal v Barkovlje, kjer je nekaj časa živela kot dekletce, tako da se je njeno otroško bivališče združevalo z mojim sedanjim, dokler me ni prenesla v mariborsko ozračje Melita Forstnerič-Hanjšek, ki je želela intervju, a se bo zanj oglasila na Bledu, kamor sem se odpravil pred koncem Vilenice.
V svojem referatu sem očital pisateljem velikih držav, da niso imeli nikakršnega posluha za ogrožene narode. Bil sem polemičen torej, tudi do Magrisa in do njegove teze, da je najpoprej svet, potem ljudje ob meji. Urednik Naših razgledov je vprašal za tekst. Prav. Zal pa se ne bo nihče od tistih, katerim je bil namenjen, spoznal z resnico, ki ni samo slovenska: ogroženi narodi bi namreč morali imeti na svoji strani pisatelje in pesnike Francije, Nemčije, Anglije, Italije itd., potem bi šele lahko nastala prenovljena Evropa XXI. stoletja.
Na Vzhodu pa doživljajo madžarski ljudje Ceausescujevo »socialistično« zločinsko norost.
22.9.
Po desetdnevnem blejskem ozračju je morje ob barkovljanskem bregu naenkrat preveč odprta panorama.
Saj, gorski svet z vodo v središču je kakor vabilo na meditacijo.
Res pa je, da ti tudi hišica pisateljskega društva nekako prikliče pravljični svet s skritimi palčki v goščavi. To morebiti predvsem zaradi tega, ker je sestavljena iz predhodno izdelanih kosov, tako da je videti, kot da je lesena, na neki način začasna. No, zdi se mi, da še komu zbuja tak vtis nenavadne prikupnosti, Marjan Tomšič, na primer, na listku, s katerim pušča »nasledniku v pokušino in pozdrav« steklenico istrske kapljice domačega pridelka, dodaja: »Ta hišica je čarodejna«, kar se najbrž nanaša na presenečenje ob tisti podarjeni žlahtni črnini, a je hkrati le povezano s podobo čarobne bajtice na gozdnati vzpetini.
Z Živko sva imela nekaj lepih dni v začetku, ko sva ujela del regate In uspeh slovenske dvojke, ki se nama je lani zdelo, da ima
premalo šprinta pri vaji, a je potem na olimpijskih igrah pokazala, kaj zmore. Vem, meni je tedaj manjkal glas trenerja, ki ga visoko na rebri slišim, kot da je pred mojim oknom, in mi je vsakikrat zoprno tisto vsiljivo poučevanje veslačev iz brzečega motornega čolna. Mislim, da gre tudi njim na živce njegovo poučno ponavljanje. No, tistega trenerja ob blejski dvojki ni bilo — pa sem si rekel, da se veslača nekako neobvezno sprehajata. To se pravi, da trenerjev glas, ki me moti na tržaški obali, mi je manjkal, ko sem stal na blejski!
Dež nama je potem skazil skoraj polovico tedna, tako da je šlo po vodi srečanje z Vlasto na Uskovnici. Njeno pismo naju je čakalo, mi javljalo, da je Vodnikov dom z odsotnostjo Angele »izgubil dušo«. No, to sem že vedel, a tudi če bi se izognil Vodnikovemu domu, kot sem bil že sklenil, zaradi nalivov nisem mogel niti kam drugam.
Tako sva se predala knjigam: Simenonu Živka, jaz Jungovim spominom. Pa tudi brošura Lokev skozi čas mi je razkrivala marsikaj, kar sem samo polovično vedel. Na primer o turških napadih v tržaškem predmestju. Tako sem si rekel, da sta bila pravzaprav Kras in Trst »predstraža« Evrope, čeprav sta bila oba v Evropi, in se zato lahko pohvalimo prav tako kot kak Balkanec s svojo »obrambno« preteklostjo. Ob tistem branju pa sem tudi bolj živo začutil Trubarjevo skrb, ko pa so takrat turško bližino tako neposredno doživljali.
Ko se je uvremenilo, sva se podala v Begunje.
In tam, v celicah, ki so spremenjene v muzej, sem se vnovič znašel pred resnico, ki se mi je razkrila pred leti ob debeli knjigi s poslovilnimi pismi celjskih talcev.
Tudi ti gorenjski mučenci, ki so z nohti vrisali na steno zadnji pozdrav najdražjim, so poklanjali svojo usodo narodni skupnosti, ne neki abstraktni univerzalistični utopiji. Zato bi bilo neuresničenje narodne suverenosti podlo izigravanje tistih in po vsem slovenskem svetu podobnih žrtev. A ob teh begunjskih sem imel vtis, da so bile morebiti še bolj nesrečne od drugih, ker je šlo za ujetost in za predsmrtno razpoloženje sredi sijajne narave, ob kostanjevem drevoredu tihega parka. Prav gotovo, tudi v mestnem zaporu čutiš ločenost od domačih ulic in trgov in se sprašuješ, kako te bodo še bolj oddaljili od njih, a biti utesnjen v tako pogubno satje, ko zunaj šumi v krošnjah dreves sapa, ki prinaša aromo senožeti, mora roditi upor, ki je zaradi hkratnega občutka nemoči, na meji znosnosti.
Z Živko sva se potem ustavljala ob posameznih stebričih z ime-
ni ustreljenih v parku in v dolini Drage. Ob obhodu tako pietetno in dostojanstveno urejenih znamenj pa se mi je še bolj rezko prikazala usoda vseh tistih, ki so njihov pepel raztrosili po nemških travnikih, domovina pa jih ne zna dostojno vključiti v svoj zgodovinski spomin s postavitvijo skromne nekropole. Vsekakor bo to ena izmed nalog tiste družbe, ki bo našla novo razmerje do marsikatere pretekle tragedije, tako tudi do zločina nad povrnjenci iz Dachaua.
A ko zdaj pregledujem barvne fotografije z blejskimi motivi — in se ob škatlastih celicah begunjskega muzeja vrstijo veslači tekmujočih čolnov, skupina račk, ki zbrano plove po jezerski vodi, si nekje očitam to nehoteno združevanje podob nehotenega filma, ki tako neusmiljeno spaja zlo in lepoto, igro in hudobijo.
To še bolj živo čutim ob prelivanju sinjih odtenkov na posnetkih, ki obnavljajo postanek ob Triglavskih jezerih. Da, ker sem se zaradi spremembe vremena odločil in se odpeljal do Bohinja, da bi se vzpel do Črnega jezera.
Nedeljsko jutro je bilo in soteske so polnili nevsiljivi, a odvečni megleni kosmi. Kar čudaško pa je bilo, da so me na poti ustavili, ker da moram plačati vstopnico za »kravji bal«, če hočem nadaljevati pot do koče. Ne, saj me »kontrola« ni motila, še nekako všeč mi je bil okrogli vijoličasti papirnati znak z govejo glavo na sredi, ki sem ga dobil; neprijetno pa me je zadel zadirčni glas miličnika, ki je ukazovalno rekel, naj se ne obotavljam, ko sem se začudil, čemu me ustavljajo. Ob prijaznih možakih, ki so mi, nekako na svojo pest, zaželeli srečno pot, sem pomislil, da bo še trajalo nekaj časa, preden se bo tisti gospodovalni ton predstavnikov oblasti unesel.
Na divjino nekaterih delov Komarče sem bil pozabil, tako sem jih nanovo odkrival v prečiščenem zraku, ki je bil vseskozi poletno naklonjen, kot da želi ustreči mojemu pričakovanju nevsiljive, mlačne toplote pod spranim sinjim nebom.
Črno jezerce je senca delila na dvoje, a mene so vabili srebrni odbleski zelenkasto sinjih vodnih površin pod kočo pri Triglavskih jezerih. Bil pa sem obenem tudi v dvomu, ali je prav, da se vdam skušnjavi, ko moram še isti dan nazaj, da časnikarka Večera naslednjega dne ne bo čakala na mojo vrnitev. Deževje mi je bilo zmešalo štreno, a tam, ob modro smaragdni vodi. ki je poudarjala slepečo belino kamnov in skal, so se brez težave umaknili vsi pomisleki. In zagledal sem Majo, kako sedi na čeri, ko jo, vitko in stasito, skušam ujeti v svoj mali, a dragoceni Olympus. Plavolaso Majo, ki ni bila preveč prizanesljiva hčerka, ko pri spuščanju s Hribaric moja hoja ni zmogla ritma njenih mladih in dolgih nog.
Da, ujel sem tiste vodne odbleske v vseh odtenkih, kot da bi s fotografskimi posnetki nekako želel podaljšati postanek v tisti svetlobi, ki je sijala hkrati z neba in z gladin.
Moral pa sem se ji le odreči in se vrniti v dolino, a je bilo tisto vračanje vse prej kot užitek, ko pa sem triurni hoji v eno smer dodajal še enkrat toliko v nasprotno. Tako se je v zadovoljstvo, da sem bil deležen rajske bleščave, mešala neprijetnost nadzorovanega sestopanja. Godba s »kravjega bala«, ki je pošiljala svoje zvoke visoko gor v skale Komarče, pa mi je bila vse prej kot prazniška spremljava. Moram namreč priznati, da nisem proti folklori, odkar pa v povojnem času zapravljamo svojo suverenost, me folklorne predstave dražijo, namesto da bi me pritegovale.
V ponedeljek sva z Živko uredila sprejemnico, da je bila »kot nova«, časnikarka pa je prišla natanko ob določeni uri, kar zmeraj, ko je napovedani obiskovalec točen, zelo cenim. Z nekako simpatično izkaznico se mi s tem predstavi. Melita Forstnerič - Hanjšek pa me je presenetila tudi s svojo pripravljenostjo o prenekateri moji knjigi, ne samo o zadnji, o kateri je napisala zelo tehtno obširno poročilo za Večer. A to, kar je bilo še dodatno izjemno: navajala je stavke in opredelitve, ki so že zdavnaj ad acta. Zato je bil pogovor z moje strani bolj dopolnilo kot navajanje novega, tu pa tam sem imel celo vtis, kot da gre za človeško-književno spoved, pri kateri se kategorija čas nekako odsrka. Prav gotovo, dosti tega, kar je posnela na trak, ni snov za objavo in bo zato morala tekst zgostiti, vendar bi rekel, da mi je bil sproščeni dialog bolj pri srcu, kot mi bo objavljeni intervju.
Da, popoldne je bila Živka za to, da greva spet, kot lani, v Vintgar. Ni kaj, meni se zdi, da je, kot bi obiskal Škocjanske jame. To sem že rekel, lansko leto, tokrat je bilo doživetje podobno. Bila pa sva letos presenečena, ko sva ob vrnitvi v bajtico opazila, da so z vrvi, kjer so se sušile, izginile moje volnene nogavice, obenem pa dvoje mrežastih vrečk limon, ki so visele na steni male terase-veže pred vhodom.
To je bilo novo.
In zgoditi se je moralo, ko sva se spenjala po rebrici, ker je bil tat pustil flanelasti srajci, katerima se verjetno ne bi odrekel, ko bi imel zadosti časa na razpolago.
No, prizadeta sva bila, a ne zaradi stvari, ki so umanjkale, marveč zaradi zavesti, da je tujec prežal iz gozda in tako spreminjal tisti idilični kraj v neprijazno zasedo. Hkrati pa je šlo tudi za občutek, da se je nad slovensko bitjo stegnila potepinska, morebiti ce-
lo južnjaška nenaklonjena roka. A senca le-te ne bi bila tako vsiljiva, ko bi si južnjaško vodstvo ne prizadevalo za pokoritev Slovenije.
Banalni par nogavic, ki so oprane in zato še mokre dobile novega gospodarja, so se tako kot viden primer ujele v razpoloženje negotovosti, ki naju je objemalo vsak dan znova z vestmi v dnevniku, po katerega sem šel vsako jutro. Ali pa tudi tedaj, ko sva z Živko nalašč obiskala stari del Bleda zato, da si prikličeva domačnost, ki so jo dogodki ogrožali.
V takem razpoloženju je potem potekel postanek na Vlastinem domu, ko prisrčnost srečanja ni mogla premagati skrbi, ki je zasla-njala naše besede. Tudi tista sprejemna soba, ki je bila nekoč priča iskrih literarnih pomenkov in ji je zdaj usojeno, da jo pregazi buldožer, je bila simbol labilnosti slovenske biti, saj je človek imel ves čas občutek, da je na potresnih tleh.
Edino, kar je prineslo nekaj živahnosti, je bil trenutek, ko smo se nekje ob hišici odločili za spominske posnetke. In če zdaj ob teh brezhibnih posnetkih ne morem drugače, kot da pohvalim svoj mali Olympus, obenem priznavam, da smo tudi »subjekti« primer kar nekam simpatičnega kulturnega sorodstva.
27.9.
Janez Kaiser, urednik revije Srce in oko, bo objavil spis Urbs amara, moj prispevek na penklubovskem srečanju na Bledu. Že spomladi me je povabil, da bi sodeloval, a nisem imel ničesar primernega. Zdaj pa razmišljam, da bi mu mogoče ponudil tiste kratke prikaze italijanskih pesnikov — od Danteja do Slataperja —, ki sem jih bral na tržaškem radiu v času, ko je bila na Slovenskem v veljavi teza »modernistov«, naj se slovenska književnost neha ukvarjati z narodno identiteto. Objava takšnih tekstov v reviji, namenjeni širokemu spektrumu bralcev, bi bila kar primerna, to še toliko bolj, ker slovenski ljudje nimajo pojma o italijanskih avtorjih.
Po ne vem kakšni asociaciji sem se zdaj spomnil na Filipa Kalana alias Kumbatoviča, ki sem lani z njim drugoval na blejskem Penu in nama je fotoreporter igrivo zatrdil, da bova prišla na časnik — in sva res. No, zelo poredkoma sva se videvala, tudi drugače ni bilo posebnih stikov med nama, vendar je ovijalo Kalana tisto posebno, rekel bi ne-slovensko ozračje, ki je ustvarjalo posebno razpoloženje za prisrčen dialog. Omenil sem ne-slovensko ozračje, lahko bi rekel svetovljansko, a v resnici je človek ostajal pri slovenskih temah, le da jih je hkrati obravnaval Iz nekega zuna-
njega zornega kota. Le-ta pa je bil zgodovinski, ironičen in anekdotičen obenem, to se pravi tak, ki ga po navadi Slovenci ne premoremo, ker smo ujeti v svoj osebni in lokalni partikularizem. Pri tem ne jemljem v poštev politične opredelitve, saj dispozicija, na katero mislim, spremeni tudi politične norme v bistveno kontingenten pojav. Seveda o Kalanovi konkretni vlogi v povojnem času nisem poučen, ustavljam se samo pri tem, kar bi imenoval njegov esprit, čeprav se hkrati čudim, da je bil ob Duši Počkajevi, ko je bila na Akademiji za igralsko umetnost, skeptičen do njene postave in do njenih potez, ni pa zaslutil v nji darov izjemne umetnice. »Zdaj pa naj kar prekliče svojo sodbo,- je nagajivo, izzivalno in obenem samozavestno odločila Duša, ta drugačen sicer, a na neki način še bolj izrazit svetovljanski duh v slovenskem umetniškem svetu.
28.9.
Sprememba slovenske ustave je torej zdaj fait accompli.
In ko je človek snoči gledal na televizijskem zaslonu slovesno dogajanje v slovenski skupščini, je nedvomno imel občutek intimnega zadoščenja, še posebno ko je potrditvi narodove suverenosti sledilo petje Zdravljice.
Tisti finale je bil nadvse prikladen, ker je šlo za uzakonitev samobitnosti, hkrati pa za pravo sprostitev po dolgi in večkrat vse prej kot lahki inkubacijski dobi. Umetno valjanje je namreč bilo nemalokrat na tem, da se izjalovi, ker so bile spremembe posledica partijskega transformizma, obenem pa počasnega sprejemanja zahtev alternativcev oziroma opozicije.
In na to sem predvsem mislil ves čas, ko je bil govor o popravljanju ustave: vse se je dogajalo v skupščini, ki je bila (in je) izraz komunistične partije, kar je pomenilo, da prihaja do evolucije v sklopu sistema, in bi bilo zato bolj naravno, da se slovenski komunisti najpoprej ločijo od centrale in šele potem, kot samostojen subjekt, odločajo o slovenski identiteti, to pa tako, da razpišejo svobodne volitve za izoblikovanje nove skupščine ter tako nove ustave.
Tako korenit korak bi seveda zahteval dobro dozo poguma, a bi imel to prednost, da bi gradil na očiščeni podlagi; videti pa je, da bi bila taka osamosvojitev slovenske komunistične zveze preveliko tveganje, poleg tega pa slovenski »liberalni« komunisti računajo, da bodo s svojim ambicioznim transformizmom popravili, kar so njihovi predhodniki zapravili. Da, ker to, kar je včeraj potrdila slovenska skupščina, bi moral biti po vsi logiki zaključni dosažek osvoboditve 1945. leta. Z drugimi besedami povedano: snočnja deklaracija samobitnosti prihaja s 44-letno zamudo.
Na eni strani je zato razumljivo, da komunisti drugih republik odklanjajo taktiko slovenskih komunistov, ko pa le-ta presega določene norme; na drugi pa je pozitivno, da se slovenski komunisti ne držijo več ustaljenih oblik centralističnega odločanja ter tako počasi ukrepajo mimo partijske »legalnosti«.
Vsekakor je doslej njihovo postopanje sprejemljivo, ker so s sprejetjem tez alternative kljub vsemu izraz narodovega pričakovanja. Vprašanje je seveda, kako se bodo držali v prihodnosti; čeprav so namreč daleč za razvojem na Poljskem in na Madžarskem, kjer je seveda položaj drugačen, se vendar gibljejo v pravi smeri. Dokončno pa se bo o njihovi prenovi slovenski človek lahko Izrekel samo v primeru, če bo doživel resnično svobodne volitve.
29.9.
Iz celovškega Našega tednika si prepišem, da je na »Dnevu narodnih skupnosti«, ki ga je organizirala v Celovcu Panevropska unija, dr. Oto Habsburški, njen predsednik, predlagal, naj bi v dunajskem Bundesratu, zveznem svetu, sedeli tudi predstavniki manjšin.
Imenitna, to se pravi poštena misel, ki bi morala obveljati tudi drugod po Evropi, kjer živijo nepriznani narodi, v Franciji predvsem.
Dr. Oto je še rekel: »Noben jezik ni majhen in odveč in vsakega je treba negovati«.
Ne vem, kakšno avtoriteto ima ta član evropskega parlamenta, vendar so njegovi pogledi inovativni. Ko sem bil leta 1975 v Valken-burgu, mi ni bilo jasno, ali je zares na strani ogroženih jezikov princ Karel Hugo Burbonski, ki je sodeloval na tistem srečanju »Svetovne federalistične mladine«. No, zdaj ob vlogi Ota Habsburškega sodim, da se ti potomci nekdanjih vladarjev pravzaprav na Inteligenten način vključujejo v gradnjo nove Evrope. Seveda pa je vprašanje, ali se bodo, v odločilnem trenutku, postavili proti državnim centralizmom.
Dr. Peter Urbanc predlaga: »Z veseljem bom argumentiral dejstvo, o katerem se v diaspori piše in govori glede Kocbekovega sodelovanja s partijo, še posebej v zadevi Zaliv 1975.«
Odgovoril sem. da bom v Zalivu priobčil samo to, kar se tiče njegove trditve, da je Kocbek obsodil pokol domobrancev na sugestijo partije; pisanje o Kocbeku v diaspori me ne zanima, o tem naj piše v kakšni drugi publikaciji.
Poleg tega, dodajam zdaj, smo o odzivih v diaspori že pisali v Zalivu. V knjigi Ta ocean, strašno odprt pa je zdaj o letu 1975 zbrano kar dobršno število dokumentov z emigracijske strani.
3.10.
Naši razgledi so 22.9. priobčili moj prispevek za Viienico 89, ki sem ga naslovil Prvobitne so identitete, kot v polemičen ugovor Ma-grisovi tezi, da je svet pred partikularističnimi identitetami.
Gotovo je več kot dvajset let, kar niso Naši razgledi priobčili česa mojega. Tudi Zaliv, kot da ni obstajal za list, ki naj bi poudarjal svojo drugačnost od uradne publicistike.
Hkrati zdaj objavlja tudi referat prof. Verča na srečanju Draga '89. Tak pluralizem je na mestu, dvomim pa, da si bo bralec v Sloveniji s pomočjo Verčevega prispevka prišel do jasne podobe o našem položaju.
5.10.
Za rojstni dan mi je Janez poslal voščilnico, na kateri je upodobljena panjska končnica s podobo domačina, ki ziba francoskega vojaka. Mene je zanimalo, zakaj je tisti kmečki človek grbast, saj ne verjamem, da ni domačin-slikar znal pravilno izrisati navadnega človeka. Poleg tega sem imel vtis, da gre za nekakšnega vaškega revčka, zato se mi je zdela čudna tista oznaka ami, prijatelj, v besedilu pod sliko: soldat frangais bereš par un ami slovene.
Janez pravi, da je »najbrž grbavost sad njegovega slikarskega neznanja«, »ami« pa seveda »verzija iz Francoskega centra v Ljubljani, drugače je ime slike 'Kmet ziblje Francoza’«.
No, jaz bi kar rajši vztrajal, da je slikar upodobil vaškega revčka in da je to naredil nalašč, to se pravi, da se je norčeval tako na račun pripadnika vojske, ki je ni imel rad, kakor bebčka, ki je gugal vojaka v zibki. Tisti »ami« je zato pravzaprav interpretacija, ki velja za moža z grbo, ne pa za namen upodabljalca, ki bi prav gotovo prej znal narisati človeka brez grbe kot tistega z grbo!
6.10.
Vlastin nasvet:
»Tisto, kar si povedal po vojni, pa so povsem preslišali, je danes mogoče brati povsod, to čvekajo celo partijski voditelji. Zakleni ta svoja povojna razodetja, čuvaj jih kot skopuh, ne bodi nestrpen (lahko reči, kaj ne?), čas bo pokazal tisto izjemno, ostro, premo črto, ki je značilna vse od Sidra dalje. Vsako tvoje ponavljanje je samo v škodo tvojemu delu. Zdi se mi, da je bil tvoj nastop v CD (društvo pisateljev) pred nekaj leti tako uspešen, pogumen (Šetin-čev napad!), da bi z njim moral trmasto umolkniti, kar se tiče javnih nastopov, in spraviti v literarno obliko tvoja povojna iskanja.«
To je modrost, ki se je skušam držati, težave pa nastajajo ob vprašanju, ali naj dam slovo Zalivu; ko bi se namreč rešil dvoma, ali naj zaključim ali ne, bi vse drugo bilo zelo preprosto. Prav nič mi ni do tega, da bi se ponavljal, na drugi strani pa se mi upira, da bi ob smrti Zaliva nastala kulturna praznina, ki bi je nihče ne zapolnil.
Rešitev bi bila v tem, da bi revijo prevzeli mladi, tem pa doslej ni bilo niti za sodelovanje, zato bo težko kdo za odločitev, ki zahteva požrtvovalnosti in načrtne aplikacije.
10.10.
Sledim razvoju na Koroškem, različnim pogledom Narodnega sveta in Zveze slovenskih organizacij, ki nekako odgovarjata naši Slovenski skupnosti in Slovenski kulturno-gospodarski zvezi. Pri tem je jasno, da sta Narodni svet in Slovenska skupnost predvsem pragmatično razpoložena, druga dva pa ideološko-levičarska. Tako Je dejstvo, da je slovensko gimnazijo dobil Tischler v povezavi z Ljudsko stranko, medtem ko so bili slovenski levičarji s svojo zvestobo avstrijskemu socializmu samo na zgubi. In tudi pri zadnjih volitvah za deželni svet, ko pa je bil poglavitni skupni kandidat dr. Marjan Šturm, je slovensko levičarsko glasilo Slovenski vestnik delalo propagando tudi za socialiste. In to kljub temu, da bi zmaga dr. Šturma nekoliko pomirila levičarje, ki se ne morejo potolažiti, da je Smol-leju s pomočjo »zelenih« uspelo priti v dunajski parlament, njim pa je z vdanostjo socialistom zmeraj slaba predla. Je pa obenem tudi nadvse značilno, da zdaj ZSO poudarja nujnost enotnosti, ko pa so bili desetletja — in so v bistvu še — strogo levičarsko načelni, kot je narekovalo matično navodilo od leta 1955 dalje. No, videti je, da jih je celo matica že pred leti prehitela, oni pa se bodo, kot kaže, še kar dolgo reševali svoje načelne brezuspešne udarnosti.
11.10.
Konzultiral antologijo Leopardijevih spisov, ki je izšla pri Bom-pianiju pod naslovom »Societa, lingua e letteratura dTtalia«. Kupila mi jo je Zlatka za rojstni dan, potem ko me je vprašala za nasvet. Tega Leopardija v ekonomični izdaji sem si ga nameraval o priliki nabaviti zaradi pesnikovih misli o narodu. Citate sem bil že našel pri Chabodu, a zanimalo me je, da bi bral kaj več. No, zdaj vidim, da je 3.9.1822. leta zapisal v svoj dnevnik: »Dove non e odio nazio-nale, quivi non 6 vi rtu«, to se pravi, da »tam, kjer ni nacionalnega sovraštva, tam ni vrline«. Seveda je govor o družbeni ravni, gre za virtus v latinski koncepciji. In Leopardi razlaga: »Kako boš ljubil
svojo domovino nad vsemi drugimi in kako boš lahko ukrepal v vseh primerih, ki jih ta dispozicija zahteva, če ne boš v resnici verjel, da je nad vsemi drugimi vredna ljubezni in zato najboljša od vseh drugih ... in kako ne boš prenašal tujega jarma in bil vsestransko ljubosumen, ko gre za tvojo nacionalnost, za katero bi dal svoje življenje in imetje, da jo rešiš tujca, če boš le-tega imel za enakovrednega svojemu rojaku ali, celo, za boljšega od njega?«
To se pravi, da se za Leopardija, ljubezen do svojega naroda ne more odreči predsodkom. V tem je soroden Alfieriju, kar sem nekje tudi že ugotovil in takrat omenil razloček med Leopardijem in Prešernovim razpoloženjem.
17.10.
Pisal Andree Liick-Gaye, da bom 13.11. v Parizu in da bi bilo zato prav, ko bi mi poslala to, kar je že prevedla Nekropole; tako bi prevod pregledal v miru, skupaj pa bi potem ugotavljala, kaj je narobe. Upam, da se bo oglasila, že leto dni je namreč minilo, kar se je lotila moje knjige. Verjetno se je medtem posvetila kakšnemu drugemu delu.
18.10.
Spravljeni list iz dnevnika La Repubblica.
General Pavlenko razkriva, kako je oktobra 1941 Stalin poslal Berio — pričujoč je bil tudi Žukov —, naj poskuša doseči premirje s Hitlerjem. Pavlenku je to zaupal Žukov sam, ki je tudi povedal, da je bil Stalin, v zameno za premirje, pripravljen odstopiti Hitlerju Baltik, Belorusijo, Moldavijo in del Ukrajine. Zanimiv pri tem je Pa-vlenkov komentar: »Vsi diktatorji so imeli narode za blago« — han-no sempre trattato i popoli da merce. Beria se je takrat povezal z bolgarskim ministrom Stamenovim, ki je, čeprav jezen, posredoval. — Sodnik Terekov je skušal po vojski zvedeti kaj več od Stameno-va, a se mu poseg ni posrečil zaradi upora Stamenovove žene, ki se je začela dreti in zahtevala od moža, naj molči!
Pavlenko razlaga, da je bil Stalinov strah pred napredovanjem nemških sil upravičen, ko pa je bil diktator poprej uničil 60.000 častnikov kopne vojske in mornarice; poskus za dosego premirja pa da je bil absurden, kot poprej pakt Molotov-Ribbentrop.
Nikolaj Pavlenko, 80 let, se je odločil, da pove, kar je zvedel že 1954. leta od generala Konjeva, bolj natanko pa 1966. leta od maršala Žukova, ki je popravil prepričanje gen. Konjeva, da je Beria izdal Stalina in poskušal na svojo roko doseči premirje. Sam Stalin
je predlagal novi Brest-Litovsk kot 1918. leta. Komentar?
Predolg bi bil in zaključek nadvse klavrn.
19.10.
Po kosilu sprehod po kontovelski rebri od Judovca, izpred našega domka, ki ga zaslanja ponosen kaki s čudežno krošnjo cekina-stih sadežev, do Kozjaka, kjer se na paštnu za košato razraslim figovcem skriva moje delovno zatočišče.
A vzpenjanje bi bilo dosti bolj intimno, ko se avtomobili ne bi odpravljali po ti krajšnici iz Barkovelj v kraške vasi; tako pa morava hojo mimo nizkih hiš in vrtov deliti z vozili. In pri tem je Živka bolj pripravljena na premirje z vozniki kot jaz, ki jim zamerim, da se poganjajo po starem strmem klancu, medtem ko bi lahko uporabljali za promet dosti bolj primerno cesto na obronku.
Nič izrednega ne nudi sprehajalcu okolje, če morsko bližino pod terasastim svetom upoštevam kot še zdavnaj sprejeto darilo. Prav tako pa tudi bele stene, nosilke kraške planote. (A prav zaradi tega kamnitega zaslona pisatelj Charles Nodier pravi, da oklepajo mesto »nedostopne višine«). Če torej jemljem kot dane te elemente obkrožajoče scenarije, potem tisti svet z bršljanom po zidkih in z vrstami trt nad zidki v resnici dan za dnem ne nudi posebno novih dodatkov.
Zato okolje vpliva pomirjujoče. In tudi če kdo od znancev umanjka, ga ne odpeljejo iz hišice na rebri, ampak iz mrliške veže glavne bolnišnice, tako da zavest njegove odsotnosti samo še poglablja tiši-do našega brega, hrastov in jesenov, ki se pripravljajo na osip, robidnic, ki pa zdaj šele začenjajo pravilno črneti.
A vendar, vendar na ti rebri nismo podobni mestu Gogi, kjer se ničesar ne zgodi, predvsem zato ne, ker se z leti množi število neslovenskih prebivalcev, ki sprva čutijo sicer, da so se naselili v sklenjeno skupnost, a ji počasi vendar spreminjajo podobo. Seveda na zunaj spremembe niso vidne, ampak samo slišne, to se pravi da jih poudarjajo besede, ki za zdaj še nimajo prvenstva, a jim le-to ne uide, če bomo v prihodnje tako reševali svojo identiteto, kot smo jo doslej.
Zunanji videz je torej zmeraj isti, drobno ščene te izza vežnih železnih palic zadirčno oblaja v nasprotnem razmerju s svojim pritlikavim suhljatim rjavim telescem in koščenim nožicam. Njemu potem kmalu sekundira izza žičnate ograje na oko simpatični, a drugače razburljivi rjavček, ki dirja tja in sem po mejnem zidku in je
nepomirljivo hud, ker ga žičnata mreža ločuje od mimohodečih. No, sploh je zanimivo, kako so prav taka drobna bitjica najbolj repen-časta, nekje po konstituciji eminentno razdražljiva, medtem ko je normalno rasel pes, tudi če je kot varuh ujet, sčasoma le bolj spravlijv.
Tako tisti črni dolgodlakec, ki ga Živka, ko ga poboža, sprašuje: »Kako je, črnuh,« a se ji odzove in ji pomaha, samo če stoji, če leži nič. Je pa nadvse simpatičen, ker se tudi on zavzema za avtonomnost naše rebri, to pa vztrajno poudarja tako, da se zlekne na obsončeno skril sredi klanca in se, ne brez odpora, vzdigne šele. ko čisto blizu njegove glave ustavi avto. Spravi se stran samo toliko, da se lahko zažene za nepridipravom in ga pošteno oblaja, potem pa se vrne in leže natanko na sončno liso, odkoder ga je spravil motilec prisojne tišine.
No, a do tega črnega potepuha, ki mlada gospodarja nimata dosti časa zanj, in bo, ko se bo pod visokim zidom nabrala visoka plast odpadlega listja, dolgo spal v rumeni stelji, je človek tudi drugače naklonjen. Še posebno ko se dolgo mudi pred palicami vežnih vrat, za katerimi čepi krotka samica, ki je, kot volčjak, večja od njega, a kar sprejemljiva za njegovo dvorjenje. To je zaradi kovinske pregrade seveda neuspešno, zato vzbuja vztrajno mahanje črnega repa v sprehajalcu nekako solidarno naklonjenost in pomilovanja obenem. Kdaj se tudi ujeta nevesta razneži in se obrne vstran, da bi mu približala svoj boljši del.
Ni kaj, človek bi tudi ob takem primeru lahko malo razpravljal, a se samo namuzne in nadaljuje po svoji poti navzgor, kot da bi imel za cilj Kontovel, ki pa je le nekoliko previsoko za poluren sprehod. Njegova slikovita podoba vrh paštnatega sveta pa še zmeraj učinkuje kot nedotaknjena postojanka nad odprto morsko planjavo, zato ostaja simbol naše zgodovinske enkratnosti.
20.10.
Obisk patra Husuja.
Pogovor o prevodih Gregorčičevih pesmi.
Dal sem jih brati prof. Mariji Kacin, ki je doma v italijanski književnosti, in mu povedal, katere prevedene pesmi se ji zdijo primerne za objavo krajšega izbora. Še poprej sem ga povezal s prof. Eziom Martinom, ki pa je doma v slovenski književnosti. Seveda bi potem prevode vsekakor moral vzeti v roke italijanski književnik, sem mu rekel.
Zadeva je kar kočljiva, ker če ga slabo prikažemo, lahko Gregor-
Čiča zapravimo; zelo pomembno namreč je, da ne gledamo pri izboru pesmi na Gregorčiča z našim sentimentom, marveč s tujčevimi kritičnimi očmi.
21.10.
Nedeljski dnevnik je objavil moj zapis:
17. septembra ste objavili daljši prispevek Igorja Grudna pod naslovom »Šopek cvetja tudi za bazoviško 'fojbo'«. Gre za spis, v katerem je govor o dejanju delegacije KPI, ki je ponesla šopke cvetja v Rižarno, na Rab in h kraški jami pri Bazovici, da bi z aktom pietete do vseh žrtev nasilja pripomogla k uresničitvi novega ozračja sožitja med tržaškim prebivalstvom.
V poročilu člankar omenja tudi mene. Tako pravi:
»Za javno obžalovanje fojb se je na pravkar končanih študijskih dneh 'Draga 89' zavzel tudi pisatelj Boris Pahor In hkrati pozdravil odločitev partije, da je tja odšla.«
Rad bi ta tekst dopolnil.
Res sem na srečanju »Draga 89« rekel, da se strinjam s tako pobudo In podobnimi pobudami, vendar sem dodal, da je v konkretnem primeru govor o fašističnih in nacističnih dejanjih (Rab, Rižarna), manjka pa upravičeno nujna omemba, da so bile likvidacije pri kraških jamah (fojbe) komunistično nasilje. Senator Spetič je sicer v pismu »Primorskemu dnevniku« omenil stalinizem, vendar bi ta oznaka morala biti že v sporočilu za javnost pobudnikov akcije. To pa bi bilo potrebno ne samo zaradi pravega razmerja do zgodovinskega dejstva, ampak tudi zato, da bi bil italijanskim krogom odvzet argument pri napadanju slovenskega občestva, češ da so likvidacije bile sad sovraštva in maščevanja za prestano zlo. Šlo pa je za tragično poglavje ideološko-revolucionarnega načrta, katerega so bili prav tako deležni številni slovenski ljudje v Sloveniji. Pri tem pa je potrebno še dodati, da so pri uničevalskih akcijah 1945. leta na Tržaškem s slovenskimi pokončevalcl sodelovali tudi njihovi italijanski tovariši - revolucionarji.
Tako sem govoril v mikrofon »Drage 89.«
Hvala za gostoljubje in lep pozdrav.
Boris Pahor Trst
22.10.
Danes je v Avberu slovesnost na čast Virgilu ščeku, žal pa sem že ob prejemu vabila odločil, da se svečanosti ne bom udele-
žil, ker je najavljen kot govornik Ciril Zlobec.
Ne strinjam se namreč, da »iniciativni odbor izobražencev škofije Koper in župnije Avber« čuti kot potrebno, da vabi Zlobca, ki je predstavnik tiste oblasti, kateri je bilo vsa leta za Ščeka prav malo mar, za časa vojske pa mu je celo stregla po življenju. V ti odločitvi iniciativnega odbora vidim nekakšno diplomatsko potezo, ki je v sedanjem času popolnoma odveč. Poleg tega bi bil dr. Milko Matiče-tov tako glede ideološke nevezanosti kot tudi znanstvenega ugleda najbolj poklican, da spregovori o Ščeku in o njem poda verno podobo.
Sprašujem se, zakaj se s takšnimi potezami kazi zgodovinski spomin, namesto da bi se skušalo pravilno osvetliti, kar je bilo v povojnem času prirejeno ali celo zamolčano. In Šček je bil nedvomno naša najbolj pomembna primorska zatajena osebnost.
23.10.
Včeraj se urednik tržaškega italijanskega dnevnika spet loteva škofa Bellomija. Že prve dni tega mesca je v svojem uvodniku omenil zabite provincialne prelate, ki so bili proti davkom za vojsko in za skrajšanje roka služenja vojaščine. Zanimivo je. da je odgovorni urednik Paolo Francia katoličan. Na škofov odgovor se je Izvijal, včeraj pa ga je spet navedel. Očitno je Bellomi v Trstu marsikomu na želodcu. To sem tudi dognal za časa volitev, ko sem zvedel za imena oseb, med katerimi naj bi izbrali »pravega« škofa, ko bi tega pobral infarkt, ki bi bil bolj učinkovit, kot sta bila prejšnja. Mislim, da bi slovenski cerkveni možje s pomočjo Vatikana morali podpreti Bellomija in to v zvezi z rešitvijo zaščitnega zakona: s tem bi dokončno rešili vprašanje tako slovenskega prebivalstva kot njemu naklonjenega škofa. Reakcija desnice in fašistov bi sicer bila gromka, a kratkotrajna. Andreottijeva vlada bi lahko v tem smislu zadevo rešila, ko bi čutila cerkveno podporo — saj je slovensko prebivalstvo tesno povezano s Slovenijo, ta pa nima majhne vloge v prihodnjem razvoju vatikansko-jugoslovanske prihodnosti.
24.10.
Na pobudo gospe Anite Alther sem v zvezi s sinhrotronom poslal pismo Centru za človeške pravice v Ženevo, čeprav sem vedel, da se bodo izgovarjali, da vprašanje spada med notranje zadeve italijanske države.
No, tako mi tudi odgovarjajo.
25.10.
Pregledujem prvih 50 strani prevoda Nekropole.
Liickova je kos nalogi, to spoznanje me pomirja, obenem pa čutim zadoščenje, da bom prispeval pričevanje o taboriščnem svetu, zdaj ko Nemčija postaja ekonomska velesila. Predvsem pa gre za potrditev, da smo bili ujeti člani vseh evropskih narodov obsojeni na holokavst, samo da so nas namesto s plinom uničevali z mrazom, lakoto in boleznimi. To so seveda znane stvari in znane so tudi številke s šestimi ničlami, vendar mediji puščajo to resnico nekako ob strani. Zakaj? Za pomiritev duhov v perspektivi jutrišnje Evrope? A taka pomiritev je podobna šminki, ki bi zakrivala rakasto kožo. Ne, ne gre za nenehno obnovo pošastne preteklosti, če pa se že obnavlja usoda judovskih ljudi, potem pravičnost zahteva, da se ne-judovskih žrtev nekako ne sabotira.
26.10.
Pred današnjim poobednim sprehodom se je najavilo sonce, ki so ga dopoldne skrivale debele plahte oblakov, s katerih so od časa do časa tudi angelci lulali, kot bi navihano pripomnila Živka. Tako je bil ob svetlobi tistih umitih žarkov pravzaprav odveč tok z upogljivim dežnikom, s katerim sem se bil oborožil.
No, pešhoja v dvoje je bila danes drugačna, ker so se kot močeradi po dežju — naj mi oprostijo primero — na pragu tu in tam prikazovale postave, ki jih je sonce priklicalo iz hiš. Tako gospa, ki je prodala avto in spreminja nekdanji parkirni prostor onkraj železnih vrat v svojevrsten park. Tako babica z vnukom v naročju, babica, ki pa je mlada in tenka kot stebelce koromača, da ji izraz babica prav nič ne pristaja. Tako inženir v pokoju, ki se je v gumijastih škornjih in gologlav navzdol po rebri vračal s paštna in z njivic, ki jih skrbno obdeluje in neguje. In ko se je ustavil, kot vsakikrat, za kar pester pogovor, se je zvrstila mimo naše trojice še ta ali ona oseba, tako da se je v podeževnem razpoloženju dogajalo nekako kot v Leopardijevi pripovedi o ponevihtenem oživljenem delovanju raznih poklicev. A vsestranska razgledanost gospoda inženirja nam je tisti naš prenovljeni prostor razširjala vse do milanskega mesta in, časovno, vse do šikan fašističnih rasov v dvajsetih letih.
Če pa nama je bera neizčrpnih spominskih podob uglednega domačina nekako dala čutiti, da postajava, kot priseljenca iz mesta, le deležna barkovljanske preteklosti, nama je potem visoka postava nemškega človeka, ki se je sklanjala nad starim Fiatovim 1100, prenesla misli drugam. Ob tistem vozilu, ki bi verjetno vzdržalo, če bi ga vrgel z nadstropja, se mi je prikazal tank, poteze tistega obraza pa me vsakikrat znova odnesejo v okolje, ki ga naši paštni na vso
moč odklanjajo. Saj ne vem, morebiti sem krivičen in je tisti moški sodeloval z uporniki, ti pa so mu po vojski v zahvalo našli kot, da se mu ni bilo treba vračati v porušeno domovino. Morebiti. A meni se zmeraj zdi, da je, nekje v osamljenem domu pod cesto, kot v skrivališču, in ob njegovih razbrazdanih potezah in nemško nagla-šeni italijanščini se mi vsiljuje vtis, da je kljub štirim desetletjem še zmeraj tujek, kar pa ne bi smel biti, če bi se sprostil in zaživel z ljudmi. Zdi pa se mi, da je nekega dne, ko se je nepričakovano oglasil za njegovim hrbtom slovenski stavek, ozrl s čudnim izrazom na obrazu, z izrazom, ki je razodeval hkrati skrb in odpor. Motim se, prav gotovo se motim, ko pa se tukaj slovenska beseda sproščeno oglaša, a rajši bi videl, da bi mi to kdo uradno potrdil.
Te neprijetne misli mi je danes pregnala Živka, ki se je ob hiši na samem pod cestno škarpo spomnila na dogodek prejšnjega tedna — ali mesca.
Šlo je za muco, ki je imela velike težave, ko je spravljala na svet svoj naraščaj. No, kako je o tem opozorila druge, priče niso ničesar povedale, verjetno so njene znanke začutile, kaj se dogaja, in prikazala se je muca, ki je, kot kaže, že prestala tako operacijo in je zato priskočila na pomoč kot spretna babica, kar je moral biti vsekakor kar nenavaden prizor. Vse pa se je še bolj stopnjevalo, ko se je tudi domači pes ponudil kot pomožni porodničar, a je, žal, njegov vse prej kot delikaten prijem novorojeni stvarci bolj škodil kot koristil ...
Saj, potrdila sva resnico stare modrosti, da tudi najboljši namen ni zmeraj na mestu; a dogodek iz mačjega sveta je Živka še tisti trenutek dala v stran, ker jo je pritegnila razstava črnih robidnic, ki so molele z visokega obcestnega zida. Bila je skušnjava, ki se ji je bilo težko odreči, samo kako priti do sadežev brez lestve, brez podstavka, na katerega stopiti? In tedaj je bila naenkrat na preizkušnji najina iznajdljivost. Pa sva jo hitro potrdila. Najpoprej sva poiskala šibo, ki bi po dolžini ustrezala; ko pa je bilo treba rešiti vprašanje prestrezanja padajočih sadežev, je prišel na pomoč moj nepotrebni dežnik, saj je bil, poveznjen in širok, kar sijajen skledast pladenj za tisto obilno bero. O seveda, tudi s sokom na svilenem padalu je bilo potrebno računati, a vznemirljivo klatenje je odtehtalo tistih nekaj madežev, ki jih bo črno blago posrkalo vase.
Tako se je sprehod kronal z igro, ki se je razvijala na samotnem koščku poti, kjer na eni strani nosi zid Špangerjev vinograd, na drugi pa te železna ograja varuje pred strmo padajočim bregom. Nekje sva bila otročja s tistim čudaškim obiranjem pred soncem, ki
naju je oblivalo kot s poplavo luči, in pred morskim amalgamom srebra in diamantov, ki je jemalo vid; a igra je ob vseh nesmislih, ki jih počenjamo, morebiti najmanj nesmiselno dejanje.
27.10.
Ne bi rekel, da lahko sledim vsemu, kar obravnava Jug v knjigi Spomini, sanje, misli, ki sem si jo kupil v blejski »skriti« knjigarni, preveč ima avtor opraviti z alkimijo in drugimi študijami, kamor mu ne morem slediti. Je pa večkrat tako čisto na moji valovni dolžini, da si ga moram prepisati.
Na strani 348 na primer:
»Človek se je zaradi svojega reflektirajočega duha dvignil iz živalskega sveta; s svojim duhom dokazuje, da ga je narava visoko nagradila ravno zaradi razvoja vesti. Z njo si prilašča naravo, tako da spoznava obstajanje sveta in v določeni meri potrjuje Stvarnika. Tako postaja svet pojav, ki ga ne bi bilo brez zavestne refleksije. Če bi se bil Stvarnik zavedal samega Sebe, potem ne bi bil potre boval nobenih zavestnih bitij; tudi ni verjetno, da so nadvse zamotana pota stvarstva, na katerih se je na milijone let porabilo za stvarjenje številnih vrst bitij, rezultat smotrnega namena. Zgodovina narave nam pripoveduje o naključnem in priložnostnem spreminjanju vrst v stotih milijonih let, o žretju in požrtih. O tem zadnjem v veliki meri poroča tudi biološka in politična človeška zgodovina. Zgodovina duha pa je napisana na drugačnem listu. Tu se vriva čudež reflektirajoče zavesti, druga kozmogonija. Pomen zavesti je tako velik, da se ne moremo ubraniti domnevi, kako je v vsej tej neznanski, navidezno nesmiselni biološki zgradbi nekje skrita prvina smisla, ki je naposled našel pot k manifestaciji na stopnji toplokrvnih živali in diferenciranih možganov, naključno, nenamerno in nepredvideno, vendar jo je slutil, čutil in tipal iz 'globoke nuje'.«
Gre za dva dela, prvi je tisti, ki je najbolj presenetljiv, ker je tako jasno izražen: »Če bi se bil Stvarnik zavedal samega Sebe, potem ne bi bil potreboval nobenih zavestnih bitij«. In temu sledi koro-larij, da svet »žretja in požrtih« ne more biti »rezultat smotrnega namena«. To dvoje se mi zdi neoporečno, kar so seveda povedali že drugi, vendar je zame ugotovitev izpod Jungovega peresa bolj zanesljiva.
Prav tako je izpeljava tiste »skrite prvine smisla« sprejemljiva, ker ostaja skrivnost ob njenem naključnem pojavu, to se pravi, da bi se v zadnji instanci moral Iz našega človeškega razvoja izmotati neki dokončni smisel, če sem Junga prav razumel, bi tisto,
kar je nastalo božanskega v nas (mit), moralo doseči svojo sublimacijo.
Ta drugi del je seveda bolj mistične narave, vendar je pri iska-nju-potrjevanju smisla v človeku nedvomno dober napotek. Čeprav je, to si je kar treba priznati, morebiten doseg smisla skozi tako kruto razvojno pot, vsekakor neljuba ugotovitev.
Misel, da se Stvarnik ni zavedal sebe, pa je zelo podobna Einsteinovi.
28.10.
V mapi »Vilenica 89« se mi je skrila med druge papirje miniaturna bibliofiska izdaja Kocbekovih Lipicancev.
Oblika: 8,2 cm x 5,3 cm!
Zelo okusna faktura.
Na naslovni strani: čreda črnih konj na belem polju, isti motiv tudi znotraj in na zadnji strani.
Listi speti s trakcem, katerega konca združuje rjav pečat. Vanj je vtisnjen konjiček.
Tako drobna, a hkrati dragocena stvarca, sem skoraj sam zase pripomnil, ko sem listal elegantno brošurico, ki se je ponujala v pletenem košku kar v šestih jezikih. A videti je, da me je ena izmed prijaznih vestalk, ki so sprejemale goste v tistem lokvanskem protiturškem stolpu, slišala. Tako sem bil potem presenečen, ko se mi je v Hruševici po kosilu približala diplomirana ing. arh. Cveta Stepančič, to je avtorica posrečene zamisli.
In bil sem vesel novega poznanstva predvsem zato, ker sem lahko čestital umetniško uresničeni ideji, hkrati pa seveda ugotavljal, da je bila deležna tako skrbne obdelave lirika prijatelja Kocbeka. Izredno bi se je namreč razveselil, ko bi jo bil doživel: saj se je tujim književnikom v tako izbrani obliki prikazovala stvaritev njegovega duha.
Z ljubeznivo arhitetko pa sva med kramljanjem še dodatno odkrila, da izhajava iz skupnega Pahorjanskega »jedra« na Dolenjem Krasu — kar je pridalo še poudarjeno primorsko noto prikupnemu grafičnemu prikazu lipicanskih — in Edijevih — plemenitih živali in z njimi povezani naši usodi.
30.10.
V Mladiki št. 8 ima Zora Tavčar pojasnilo ob mojih pripombah na njeno prvotno pojasnilo ...
Vse to besedovanje izvira iz odziva Zore Tavčar na to, kar je
prof. Martin Jevnikar v Mladiki napisal o moji knjigi Ta ocean strašno odprt.
Na mojo pripombo, da bi bila morala pogledati, kaj pravim v svoji knjigi, Zora Tavčar odgovarja, da knjige nima, kar pa ne more biti izgovor; če nekomu ugovarjaš, to lahko počneš samo na podlagi njegovega teksta. (Navsezadnje pa ne bi izgubila dosti časa s preverjanjem, ko pa njen soprog, Alojz Rebula, zagotovo ima tisti izvod moje knjige, ki sem mu ga poklonil).
A moti me nekaj drugega.
V 5. točki svojega pojasnila Zora Tavčar pravi: »Tista dvojina, da 'sta z Lojzetom vedela in upoštevala’ itd. pa je bolj plod Vaše pisateljske fantazije; svojemu možu namreč vsaj eno leto po tistem nisem upala povedati o svojem obisku .... ker bi seveda tega ne odobraval, še več, bi ob tem pobesnel.«
Ne vem, kako naj si razložim to njeno pisanje. V svoji knjigi in v pripombi, ki je natisnjena na isti strani Mladikinih platnic kot besedilo Zore Tavčar, pišem: »4. marca. Lojze mi je precej nezadovoljen povedal, da je šla včeraj njegova žena obiskat Kocbeka«. Pravi misterij je zato, kako je mogel njen mož Lojze o obisku vedeti in me prositi, naj grem Kocbeku razložit, da midva nimava ničesar pri ti akciji, če pa je Zora Tavčar čakala eno leto, da bi mu povedala o svojem obisku. Vsekakor je moja pisateljska fantazija pri vsi stvari čisto nedolžna.
3.11.
Skrb za rekonstrukcijo bolnišnice »Franje«.
V redu.
Vendar, kaj ko bi tudi za poplavljeno slovensko pokrajino tako skrbeli kot za partizansko bolnišnico? Nič ne vem, da bi pri nas nabirali milijone za uničene kraje, ki nam jih je kazala televizija.
Zakaj tak razloček?
A o tem sem se spraševal že pred poldrugim mescem, ko je Društvo slovenskih pisateljev javljalo literaren večer v Cankarjevem domu ZA POPLAVLJENO SLOVENIJO, ZA HALOZE IN KOZJANSKO.
11.11.
Berlinski zid bo kmalu ruševina.
In čeprav je bil samo anahronistična meja po sredi Evrope, imam vtis, da smo z njegovo odpravo priče koncu neke civilizacije — kakor takrat ko so krščanska svetišča zamenjala poganska. Seveda je zdaj preobrat drugačen, nekako se z rušenjem zidu vra-
čarno v poprešnje stanje, v enotno Evropo na začetku stoletja, a z izjalovitvijo utopističnega komunističnega poskusa gre vendar za zaton neke dobe. Ali, bolj natanko, nekega obdobja, ki se je zaznamovalo tudi s svojim stavbarstvom, kot poprej fašizem, ki pa ni prihajal z odrešitveno vizijo, ampak samo s premočjo in je zato z nasprotno premočjo tudi propadel.
Kaj naj rečem?
Predvsem, da se človek lahko oddahne ob zavesti, da se svoboda vrača na dobršen del naše celine. O seveda je svoboda zelo relativen pojem, tako da ji tudi zahodna družbena ureditev marsikaj onemogoča pravo uveljavitev, vendar v taki družbi vsaj nisi prisiljen, kakšen moraš biti, kako moraš misliti, kam lahko greš in kam ne. Komunistična diktatura, če pustim ob strani poglavitno njeno napako, to namreč, da je nastala tam, kjer je bilo treba industrijo šele razviti, je bila nekonsistentna zato, ker je računala s tem, da bo v zaprtem prostoru izoblikovala popolnega človeka. Obnašala se je kot voditelj samostana, pri tem pa pozabljala, da se za klavzuro človek — moški ali ženska — svobodno odloči Zato je že takrat ko je en sam narod tako ujet, v nebo vpijoča zabloda in delikt; če pa z umetnim zidom skušaš prisiliti številne narode na sprejem novega verstva in njegovih obredov, potem gre kljub še tako spodbudni viziji za poskus velikopoteznega zasužnjevanja.
Da, in to bi še trajalo do kdove kdaj, ko ne bi Gorbačov sprevidel — ali ne bi bil prisiljen sprevideti —, da bo šel komunistični svet po zlu, če se ne bo rešil politične in ekonomske avtarhije. Zato je lepo slišati slavospeve ljudstvu, ki se je uprlo zdaj v ti državi, zdaj spet v drugi in tretji — drži pa, da se nikjer ne bi, kot se ni 40 let, ko ne bi dal znamenja udarec na gong v Kremlju. S tem ne mislim poniževati ljudstev oziroma narodov, saj so komunistične vladavine tako razvile nadzor nad posameznikom, da je že v jedru vnaprej blokiran vsak upor. A zmotno je tudi, jih poveličevati.
Rajši bi vsi skupaj pomislili, kako vzgajati mlade ljudi, da ne bodo v nikomer videli karizmatičnega voditelja; da bi se uprli takoj, ko bi kdo skušal zagospodovati nad njihovim duhom, jih zbrati v poslušno četo, jim ponujati neko uniformo —
Seveda, morebiti je tudi to utopično, a drugega izhoda ni, samo vzgoja otrok v svobodi in k svobodi lahko ustvari družbo, ki si bo izbrala etiko in meje osebne svobode.
Drugačne rešitve ni.
20.11.
Za mano je osem »evropskih« dni.
Najpoprej Lyon, kamor sem se peljal skoraj vso pot sam, ponoči, v tistem vozu prvega razreda, kjer sedež z upogljivim naslonjalom ne more zamenjati pograda, saj ne dopušča, da bi ležal na boku; potem od Milana do Lyona-Perrache spet osamljen, kot da mi je bila železniška uprava tudi tam nepričakovano naklonjena! No, v tisto podarjeno zbranost so se zato z lahkoto prikradle podobe preteklosti, slovenski soldatje, ki jih z Razdrtega peljejo skozi savojske grape v Chambery, pa Jurčičeva skrb, da se ustavi ob tem eksilu domačega moštva. A koliko takih križevih potov je bilo še potem v XIX. stoletju, koliko v tem našem XX. Kako izjemen roman bi napisal, kdor bi popisal marše in boje slovenskih mož v tuji uniformi po deželah Evrope in sveta. V tem času, ko se narodna zavest uveljavlja, slovenski moški pa nastopajo v četverih ne-sloven-skih uniformah, je tako ugotavljanje vse prej kot samo popotnikovo razmišljanje, da bi si krajšal čas. Ker je navsezadnje tudi usoda Sa-voje, ki je iz alpske kneževine z Viktorjem Emanuelom lil. in z Du-cejevo pomočjo postala cesarstvo, potem pa se dokončno izpela, še en primer, da v zgodovini ni ničesar večnega, tako da je upravičeno upanje, da je napočil čas uveljavitve doslej anonimnih identitet, med njimi tudi naše.
Na Lyonski moderni postaji Perrache, v njenih nadstropnih prostorih, še posebno pa na zunanji »zračni« konstrukciji, imam zmeraj vtis, kot da sem v nekakšnem Luna parku, kjer hribovsko železnico zamenjujejo samogibna stopnišča, ki prevažajo potnike s ceste navzgor in s predpostajne »viseče« dolge terase navzdol k parkirnim prostorom in taksijem. No, nič nimam proti, zdi pa se mi, da tško posodobljanje starega Lyona ni prav posrečeno, bolj kot funkcionalno, je hoteno ekstravagantno.
Ne morem pa opustiti pohvale samopostrežni restavraciji, ki me je rešila tradicionalnega obreda in odklonilnih natakarjevih pogledov, ko izjaviš, da ti ni do mesa. Morebiti so samopostrežne restavracije za manj premožne državljane, ne vem, jaz jim pojem slavospev kot svobodoljuben potnik.
No, potem so me zajele trume sobotnih sprehajalk in sprehajalcev, ob katerih se mi zmeraj porodi občutek evforičnega zadoščenja, naj bom na tržaškem Korzu, dubrovniškem Stradunu ali na lyonski za promet zaprti Viktorja Hugoja ulici. Vem, gre za nekakšno iluzijo o vsesplošni pomiritvi in rešitvi vseh težav, za trdovraten privid, ki se je v meni spočel ob vrnitvi z dežele pogina. Privid, ki se poraja kljub hkratnemu spraševanju, čemu vse naše nepregledne množice človeških bitij na planetu.
In vendar se v skrbi za nekatere skupnosti zvečer zberemo v hotelski sejni dvorani, ki je naš dolgoletni »sedež«, kjer razsojamo in sklepamo, kje se bomo spet zbrali za kongres, ki je vsaki dve leti nova delovna postojanka organizacije brez matičnega središča.
To je tokrat spet prišlo na dan v zvezi z doslej neuspelimi poskusi, da bi nas Unesco priznal v kategoriji C svojih sodelavcev, to je kot svetovalce. Enkrat smo premalo razširjeni po svetu, drugič nimamo zadostno število publikacij — teh pa ne moremo imeti, ker smo revni kot cerkvene miši in živimo od članarine; tretjič nam javijo, da so se uprli sprejetju naše organizacije predstavniki afriških dežel, češ da osebe iz kolonialističnih držav niso poklicane da ščitijo ogrožene jezike in kulture (evidentno se bojijo, da bi poudarjali identitete ljudstev, do katerih se zdaj afriški voditelji vedejo kolonialistično!). No, v zvezi s tem vprašanjem sem omenil, da sem »odkril«, da je pri Unescu slovenska profesorica dr. Breda Pavlič, katero bom med postankom v Parizu prosil, naj se zavzame za nas. (Kar sem potem tudi storil in dobil ljubeznivo obljubo, da se bo zanimala za naš dossier).
No, obravnavanih argumentov ni bilo malo, vprašanje kongresa v Nici je v domeni provansalske predstavnice Peireto Berengier; dr. Zvvitter se je zavzel za pripravo izjave, ki naj pozdravi spremembe na Vzhodu, ker je upati, da bodo od tega imele koristi tudi manjšine; jaz sem poročal o volitvah za evropski parlament, predlagal, da bi v Nico povabili Roberta Lafonta, za kar pa se predsednik ni navdušil. Seveda, položaj ne bo lahek, ker Provansalci nasprotujejo Okcitancem, ki skušajo poenotiti razne dele skupne etnije, a se jim poskus ne posreči; tako so v Montpellieru in Turinu provansalski predstavniki sabotirali naša kongresa, okcitanski pa bodo verjetno odsotni v Nici. Škoda, tako so razdeljeni kot mi za časa Avstrije, nimajo pa sredotežnih združitvenih sil — zato jih Pariz počasi asimilira.
Kako nasproten temu je baskovski in katalonski duh na španskem; predstavnik Katalonije Jordi Pou Vidal nam je razdelil zgibanko o Veliki katalonski enciklopediji v 24 knjigah (Gran enciclopedia catalana) in nam iz prve knjige pokazal fotokopijo strani, kjer je podatek tudi o naši organizaciji (18 vrstic). Ni kaj, od Barcelone se imamo še marsikaj naučiti, čeprav jih je Francova doba strašno handikapirala, predvsem glede šolstva, ko pa so morali sprejeti cele trume kastiljskih priseljencev. O tem je Jordi Pou Vidal maja govoril na monaškem veleposlaništvu v Rimu, kar je lahko spet spodbuda za nas.
Pariški interim?
V	nedeljo popoldne po prihodu tradicionalni obisk Plače du ter-tre, ki se koplje v prhi sončnih žarkov. Tesno združena množica. Saj, gre seveda za »turistično« obliko slikarstva, a tako prisojna razstava barv je zame, ki sem zvest nekdanji šoli, nekako potrdilo, da kompjuterski vek le ne bo povsem zmagal.
Ponedeljek.
V	Salon de thš poleg knjigarne Gibert sestanek z Andree Luck-Gaye.
Zelo sporazumna obravnava raznih odtenkov in mojih dodatnih sprememb, tako da se dobra triurna »seansa« razvija v prijateljsko živahnem duhu, še posebno ko se stasita gospa ob besedni zvezi, ki jo je zapeljala, začudi: »Kar v zadregi sem, da sem se tako uštela,« in pri tem z otroškim gibom zakrije obraz s tipkano stranjo prevoda. A v glavnem je tekst odličen, tako da komaj čakam, kdaj bom lahko doma pregledal nadaljnjih 50 strani, ki mi jih je prinesla.
Popoldne pri Bavčarju ekskurz skozi razvoj slovenskega položaja, potrditev stališč slovenskega prebivalstva in političnih predstavnikov. Seveda pa tudi zaskrbljenost zaradi napovedanega mitinga, ki je v bistvu poskus srbskega duceja, da bi giljotiniral slovensko vodstvo, saj bi tisoči ki bi zasedli Ljubljano, izjavili, da bodo odšli, šele potem ko bi ljudje zamenjali sedanje voditelje. Kot sem že nekje rekel, gre za balkanski poskus obnovitve nekdanjega pohoda na Rim — La marcia su Roma. A vse kaže, da tokrat v Sloveniji le prevladuje moški, državniški element nad ideološkim.
Seveda pa sva sporazumna tudi glede slovenskega svetovnega kongresa. Bavčar je nemiren, skoraj neučakan ob načrtu, da se nazadnje vsi skupaj zberemo in prerasemo razločke, krivde in resen-timente, zato da poudarimo suverenost slovenske identitete. Ob uveljavitvi slovenske republike v evropskih in svetovnih medijih je vseslovenski zbor nujen politični akt, ki naj opozori predstavništva in vlade. Zato je zelo spodbudno, da so ponekod že nastali prvi zasnutki odborov, v Kanadi na primer.
Torek: obisk Memoriala de la deportation.
Ko sem stopal med tesnima zidovoma navzdol po belih stopnicah, sem tokrat imel v mislih prevod Nekropole, tako sem potem pred 200.000 lučicami zašepetal manom sežganih, da sem jih po svojih močeh skušal priklicati v vest današnjega človeka. Seveda sem se hkrati zavedal privilegija, da sem živ v tistem svetišču, a prav to razpoloženje sem tudi vtisnil v knjigo, tako da je moja izpoved javna.
Knjiga?
Kako malo bo vsekakor ob tem, kar pravijo Vercorsove besede, vklesane v zid: »A ko bodo ljudstva spoznala, kdo ste bili, bodo od žalosti in pekoče vesti grizla zemljo. Močila jo bodo s svojimi solzami in vam zidala templje.«
Res?
Na Slovenskem doslej še ne.
Zvečer v temi obisk piramide.
Čarobna je, kot da je iz presijanega filigrana, ki odseva v vodni površini in ustvarja vtis magične prikazni. Vendar pa je hkrati tudi vsiljen element nekakšne faraonske odtujenosti sredi umirjenega baroka starih stavb.
Ne vem, morebiti sem premalo dovzeten za smisel take hibridnosti, a vendar beaubourgovega poslopja iz cevi nisem odklonil, ker se je kljub izzivalnemu videzu vraščal v sklop drugih stavb, louvr-ska piramida pa je samostojen tujek, ki ga okoli stoječa krila častitljivih palač ne morejo ne zavračati. Zato bi se državni poglavar prav tako lahko ovekovečil, ko bi dal piramido postaviti na bolj gostoljuben prostor, Eiffelov stolp je, kar se tega tiče, v redu, ne ustvarja disonance.
Zamisel o podzemeljski depandansi muzeja pa te prevzame.
Tako mogočen sestop kot hodniki, dvorane prvega in drugega nadstropja so — kot Forum — uvertura v tretje tisočletje s svojo inovativno lepoto, skrito v zemeljskih plasteh. Saj jih je nekje verjetno spočel tudi strah pred uničevalno sposobnostjo atomske dobe, a hoja po lepih hodnikih povezuje preteklost s prihodnostjo, tako da hkrati anulira sedanjost in posameznika v nji.
Seveda sem šel mimo zgodovinskih pričevanj o zgodovini Lou-vra, se ustavil ob prikazu muslimanske umetnosti, vendar sem se najdlje zamudil v velikem prostoru s kopijami kipov in okraskov, ki so na prodaj in pred katerimi je človek v dvomu, čemu naj da prednost. Čeprav so umetnine že davno v tebi izoblikovale pojem o lepoti, vendar ob tako bogati ponudbi umetnin ki so ti na razpolago, občutiš nekako revanšo nad razočaranjem, ki ga doživljaš ob obisku današnjih galerij.
Vzel sem si skrbno izdelano zgibanko z grafikoni raznih prostorov in dodatnimi podatki, ko pa sem ga v hotelski sobici dal k drugim papirjem, sem ugotovil, da je v celoti prirejen za japonske obiskovalce. Ni kaj, kot dolgoletni obiskovalec tiskarn sem lahko občudoval samo grafično izbranost in eleganco črk.
Sreda.
Časniku samo pogled ob zajtrku.
Prej je Figaroja skrbelo, kako bo ravnala Evropa ob spremembah na Vzhodu.
60% Francozov je za združitev obeh Nemčij.
Le fantome de Bismarck.
Narod, ki išče državo.
A pod podobo Bismarcka sredi strani (photo Viollet) je fotografija hitlerjevega vojaštva, ki koraka pod zastavo s svastiko.
Zdaj se Figaro spet vrača k evropskim problemom.
Alain Poher predlaga ustanovitev evropskega senata.
V redu.
Vanj pa naj pridejo tudi predstavniki nepriznanih narodov, dodajam jaz.
Ker me je Živka, ko sem ji telefoniral, opozorila, da je v Musee de l'homme razstava, povezana z raziskavami Levy Straussa brazilskih Indijancev, sem se odpravil tja.
Trocadero.
Ploščad v soncu (asociacija: 1989-945).
Na nebu bele črte reaktivcev.
Črnski prodajalec navija letalo iz plastike, ki potem kroži po zraku in prestreza sončne žarke, dokler trdo ne zadene ob tlak.
Eiffelov stolp dominira, a sprašujem se, kaj bi bili mi in on brez tiste razbeljene krogle nad njim.
Ob eksponatih sem rahlo razočaran, ker gre v glavnem za rekonstrukcijo notranjosti šotora, pomembni pa so odlomki iz nove knjige Levy Straussa Des symboles et leurs doubles, ki je baje zelo berljiva, kot mi je zatrdil Pierre Dauzat.
Prepisal sem si to: »La pensee sauvage fait du vacarme une expression de la pourriture« — v miselnosti divjih ljudstev je trušč izraz gnilobe. Kaj če bi to maksimo apliciral na naša mesta?
Seveda je še marsikaj vredno razmišljanja ob totemih, pokopih, maskah, a priznam, da so me bolj pritegnili šolarčkl, ki so posedli pred indijanskim šotorom in sledili tolmačenju učiteljice, čepeče pred njimi. Tako se je razvijal dialog o Indijancu, ki je ležal na hrbtu z glavo na kolenih postave, ki mu je obirala uši, o orodju, o vsakem predmetu posebej. Občudoval sem pripravo mlade razlagalke, hkrati pa malega, ki je ležal na trebuhu in ji skorajda jemal besede z jezika. Tista združitev študija s preprostim sedenjem ali ležanjem na podu me je prevzela že v knjižnici centra Pompidou, ker si takega spajanja mi srednjeevropski ljudje ne moremo predstavljati v naših javnih stavbah. Recimo v Albertini ali v Narodni galeriji v Ljubljani. Ta simbioza kulturne veličine z domačnostjo njenega
sprejemanja je vredna razmisleka. Tržaški ljudje smo ji, po mojem, nekje sorodni in hkrati oddaljeni, ker smo na pol kontinentalni, na pol mediteranski.
Čeprav ni bil v načrtu, še ogled Musee de la Marine
In ne mogel bi reči, da sem bil kot prebivalec ob morju, ki sem se naučil plavati ob trupih prekomornikov, nepripravljen za ogled razvoja mornarice skozi čas; vendar sem bil le začuden ob čudovitih modelih nekaterih bojnih jadrnic. Na primer Soleil Royal (Kraljevsko sonce), ki je bila admiralska ladja 1690. in 1692. leta, ali Le Louis Ouinze. In ne gre toliko za mogočne konstrukcije kolikor za skulpture, ki krasijo njihove krme. Vse tiste dragocene izdelave dvokrovnih ali trikrovnih ladij s krmami, ki so podobne pročeljem rokokojskih palač s serijami oken in reliefnimi kipi: v resnici plavajoči kraljevski dvorci. In zato sem bil ob bokih jadrnic, ki premorejo do 120 topovskih cevi, zazrt kot fantiček, ki odkriva nepoznane stvari, ob raznih okrašenih Royalih pa sem se zamislil v ošabno izbranost vladarjev, ki so svojo veljavo izkazovali tudi z umetniško dekoracijo bojnih ladij. V tem so sedanje admiralske ladje dosti bolj prozaične, dražje so najbrž kot Royal Louis ali Soleil Royal. a vsaj se ne ponašajo z lepotičnimi dodatki. Ali pa narobe — nekoč so znali pokončevati v spremljavi lepote, danes smo bolj trezni. (Kdove ali res: v uničevalnih taboriščih so igrali Mozarta pod okriljem krematorijskega dimnika.)
No, a muzej bi zaslužil še polno drugih komentarjev, posebno ker se organizatorji zavzemajo za obisk otrok, za katere so pripravili, na primer, poseben obisk na temo o Jonasu, ki je preživel tri dni v kitovem trebuhu. Mene pa je še pritegnila razstava slikarjev z morskimi motivi, tako me je La peche au thon (Lov na tune) Josepha Verneta iz 1754. leta povezala z našimi nekdanjimi kriškimi ribiči ter z Bevkovim Viharjem, v katerem obnavlja vzklike tistega moža, ki je visoko v bregu naznanjal prihod vlaka tunov in odločal o posameznih obratih.
Nenavadno bero sem potem dopolnil s kosilom, ki mi je bilo po misli, saj sem namesto nemogočih predjedi lahko izbral skodelico porove juhe, ki je bila okusna tudi za vse tiste, ki sem jih prejšnje dni zastonj iskal.
Večer pri Dauzatovih.
Seveda sem vnaprej povedal, da gospodinje-gostiteljice po navadi razočaram. In tako je bilo tudi tokrat. A ker smo bili na to nekako Igrivo pripravljeni, je moje ubadanje s porcijo zelenjave in lososa prešlo mimo v zabavnem razpoloženju. Bili pa smo kar zbrani
ob težavah, ki jih preživlja slovenski svet. Kot gosta sta se Dauza-tova že na simpoziju Vilenica 89 spoznala z dilemami, v katerih se je znašla slovenska republika, Le Monde pa je 29. septembra reviziji slovenske ustave posvetil uvodnik z naslovom La Slovenie detie Belgrade (Slovenija izziva Beograd ali tudi: kljubuje Beogradu). No, a hkrati smo se posvetili članku, ki v istem časniku, samo v literarni prilogi, gostiteljica s svojim dekliškim imenom Anne-Lise David poroča o Vilenici in o nagradi češkemu pesniku Janu Skaclu. Le-temu je posvečen večji del članka, vendar je pomen Vilenice lepo poudarjen že v samem naslovu. A izpod peresa Anne-Lise je tudi prispevek (7.10.) v zdravniški reviji Impact Medecin, kjer je spet govor o Vilenici, tokrat z duhovitim uvodom o Slovencih, ki obstajajo, ki imajo svoj jezik, svojo kulturo v... »negotovi kartografiji Srednje Evrope«.
Pogovor z vitko sogovornico izbranih potez in njenim življenjskim spremljevalcem, ki je močnejši po postavi, a mehek po čustvovanju, ustvarja literarno-domače ozračje, ki je zame novost. Res, da sem to prisrčno povezavo začutil že na Krasu, ko sem jo pomagal soustvarjati, a v tistem študiju, zadelanem s policami knjig, so prišle na svoj račun tudi naše tržaške skrbi, Bartolov Alamut kakor tudi tipkopis prevoda Nekropole, ki ga je Ezio Martin pripravil že pred desetimi leti, a je doslej pritegnil samo mojega sogovornika, ki je delo priporočil založniku. Seveda bi brez spodbude Evgena Bavčarja stvar obležala, a za prvo potezo se moram zahvaliti prav Pierru Dauzatu, ki ima med svojimi predniki tudi rusko vejo in zato mu ruski jezik ni tako tuj kot drugim romanskim ljudem. Da, rekel sem, da sem se že od začetka zavedel nastanka prisrčne vezi ob najinem prvem srečanju, zdaj pa se je to potrjevalo, še na poseben način ob slovesu, ko me je hotel kljub pozni uri pospremiti ne samo do metrojske postaje, ampak celo navzdol po stopnišču do meje, kjer je ob aparatu potrebno uničiti vozovnico. Pa še tam je bilo, kot da si morava oba še znova potrditi izvirno doživetje nove vezi.
Četrtek.
Pozdrav Bavčarju, ki bo poskrbel za nove adepte za vseslovenski kongres.
Pri Gibertu kupil Morina, ki je v svojih esejih pregleden, tako bom tokrat imel v kovčku malo knjig. Samo še žepno izdajo Alamu-ta sem včeraj kupil v FNAC, ker ga bom o priliki poklonil italijanskemu prijatelju, a poprej si moram iz uvoda izpisati nekatere trditve, ki so ali pretirane ali pa sploh ne odgovarjajo resnici.
Ker sem imel čas, sem odšel na kosilo k ... Levy Straussovi indijanski pirogi, to je v muzejsko restavracijo, ki je tik za tistim etnološkim primerkom. Potem pa na drug konec metropole, v Cite universitaire. Na zmenek z avtorjem knjige Intact aux yeux du mon-de, o kateri sta mi v Vilenici pravila Dauzatova; včeraj mu je Anne-Lise telefonirala o meni kot o nekdanjem taboriščniku, to se pravi o človeku, ki ima njemu podobno usodo.
Visok, neposreden, je Pierre — Frances Rousseau judovskega rodu, zato je njegovo lagersko izkustvo drugačno od mojega, podobno pa tistemu Prima Levija, s katerim se je poznal. Zanimal ga je položaj v Trstu, jaz pa nisem mogel zamolčati dejstva, da je bila judovska boljša družba zmeraj na italijanski strani, ki pa jo je v hudih časih pustila na cedilu — in omenil sem, da je to pravzaprav tudi ugotovitev Ferruccia Folkla, ki je Jud po madžarskem očetu.
Malo časa sva imela za pogovor, on se je pripravljal, da odpotuje, jaz sem tudi že bil popotniško razpoložen, ker sem se odpravljal v Basel. Tako je izvod knjige, ki mi ga je poklonil, simboliziral nastalo bližino, poglobila pa bova stike, ko bo lahko bral moj prikaz organiziranega pogina.
Telefoniral sem dr. Kresniku.
Okoli 14. ure bom v Baslu. Samo zaradi njegove golootoške preteklosti da sem se odločil za tak »ovinek« na poti v tržaški zaliv, sem mu rekel na pol v šali, na pol zares.
Petek, 17.11.
Pet ur vožnje sem posvetil tretjini knjige, ki bi njen naslov prevedel Nedotaknjen za navadne oči, čeprav bi zvesto ponašenje zahtevalo Nedotaknjen za oči sveta. No, oba bi lahko zagovarjal. Je pa knjiga zgrajena izvirno, Pierre se ob posameznih tudi nepomembnih primerih prenese v taboriščno ozračje, tako da imajo tudi poglavja letnico spominskega utrinka in hkrati letnico dogodka, o katerem govori asociacija.
Na primer: 1965-1942.
Bralcu je tak način naklonjen, ker ga po nekem opisu razbremeni in mu je potem lažje začeti nekako »znova«; ob mojem tekstu si takih odmorov ne bo mogel privoščiti. Oba pa sva si podobna v tem, da združujeva sedanjost in preteklost, oziroma se vračava, a sva tudi že tukaj — medtem ko večina pripovedi o lagerskem življenju ravna drugače, »vrne« se tja in ves čas »ostaja« tam.
Od tega, kar sem bral do Basla, mi je najbolj blizu potovanje v odprtih vagonih teden dni med obema frontama, ko je transport, v katerem je bil Pierre, končal v taborišču Oranienburgu, moj pa v Bergen-Belsenu.
Da, in tudi vlak, ki me je peljal v Basel, je bil namenjen v nemško, čeprav švicarsko, pokrajino ...
Seveda je taka asociacija neumestna, vendar se mi je porodila.
In zgodilo se je, da sem doživel ob vstopu v federacijo dve presenečenji, prvo na račun moje nepoučenosti, da teče meja v samem mestu Baslu; drugo pa mi je pripravil policaj na mejnem bloku.
Pravzaprav smo bili deležni posebnega sprejema vsi, ki smo šli mimo okenca zasteklenega urada tiste Polizei. Najpoprej je dolgo čakal črnski moški, potem je dolgo čakala turška družina — oče, mati, dete v košari —, da je varnostnik pretuhtal vse potrebno; ko pa je prišla vrsta name in sem mu ponudil osebno izkaznico, se je tudi ob mojem »evropskem« potnem listu zataknilo. Ne vem, zakaj, verjetno je tudi Trst na slabem glasu, a bil sem deležen istega postopka kot Črnec in turška trojica: prsti so stipkali moje ime in moj priimek v kompjuter, potem je mož zvesto čakal čakal na odgovor. Ne preveč vljudno mi je zatem vrnil osebno izkaznico, kot da je razočaran nad neuspehom.
»No, kakorkoli, zdaj sem v kompjuterskem arhivu švicarske policije,« sem se razigrano pohvalil dr. Kresniku in gospe, ki sta bila, ko ni bilo več potnikov na spregled, prepričana, da sem se potovanju v Basel izneveril. No, a tako je bilo naše razpoloženje nekako še bolj prisrčno, saj se glede »naklonjenosti« policijskih nomenklatur ne moreva pritoževati ne dr. Kresnik ne jaz.
No, tisti popoldan v elitnem predmestju z vrtovi in v odsotnosti avtomobilov, ki imajo — za cel okraj — skupno podzemeljsko garažo, bi zahteval obširno in razčlenjeno obravnavo. Zapisal pa si bom samo bistven vtis: kako porazna je bila skušnja vseh odrinjenih, zatrtih, eliminiranih nekdanjih idealistov, ki so videli v komunističnem gibanju obljubo pravičnejše urejene družbe. Profesionalni In brezobzirni voditelji delavskega razreda so ali fizično ali moralno anulirali vse, ki se niso znali prilagoditi novi kasti, povprečni ravni njenih sposobnosti in protietičnosti njene »etike«.
Tako je navsezadnje razumljivo, da se ljudje, ki so bili deležni krutosti odrešitvenih ideologov, oddahnejo ob razsulu ne-človeškega »novega« sveta, čeprav so hkrati zaskrbljeni ob vprašanju, kako se bodo narodi po polstoletni agoniji spet vzdignili v življenje.
In pred to dilemo se je zdaj znašel tudi slovenski svet.
Tako se je pogovor v bistvu sukal ob načrtu za vseslovenski svetovni kongres, in moj prihod je na neki način dobival svoj poudarek ravno s tem, z željo, da se čimprej ustanovijo posamezna jedra, zametki odborov, ki naj razširjajo misel o vseslovenskem spo-
razumu, vseslovenski sintezi. Ta nadpolitična in nadnadzorska združitev pa naj se zbere na nevtralnem evropskem področju in tam poudari zahtevo po slovenski suverenosti in državnosti, brez uresničenja katerih bo naše identitete konec. Najbolj pereč pa je vsekakor predlog, da se po svobodnih volitvah slovenski narod odloči za konfederacijo z južnimi sosedi, ker je sedanji položaj v Evropi nenaklonjen slovenski samostojnosti: predvsem bi nastale težave z zahodnim sosedom, a tudi drugače ne ZDA ne evropske države si še ne znajo predstavljati neke izvirne solucije na našem področju. Konfederacija pa bi bila za Slovenijo delna ločitev od Balkana in — v bistvu drugačna — povrnitev v srednjeevropski svet, od katerega se je ločila 1918. leta.
A tistemu pogovoru med delavno večerjo, ki ji je ljubezniva gospa dala prazniški poudarek, je sledil še ogled serije izredno zanimivih gvašev, s katerimi se dr. Kresnik uvršča med tiste zdravniške osebnosti, ki so se uveljavile tudi kot umetniki.
Prevladovala pa je vsekakor zavzetost za vseslovenski kongres, in tudi na postaji, ko je sprevodnik zapiral vrata vozov, smo se v veri, da tokrat slovenski človek ne bo zamudil zgodovinskega vlaka, skozi šipo kupeja prepričano pozdravili s trko najinih sproženih kazalcev in sredincev. Kar je bilo optimistično, resno in živahno hkrati, vsekakor pa poroštvo, da kljub letom in preizkušnjam v nas še zmeraj prevladujeta mladostno razpoloženje in načelo upanja.
O vseh odisejadah povojnih elitnih slovenskih ljudeh, sem potem razmišljal med vožnjo iz Basla v Lasanne, kjer sem pričakal vlak za Trst in pograd v njem, ki nam ga je uspelo rezervirati ob prihodu v Basel. Mogoče je otročje, a tisti uglašeni popoldan in tista posrečena železniška zveza sta se mi nekako združila v simbol neke nove skladnosti našega udejstvovanja in, sčasoma, tudi urejenega statusa slovenske prihodnosti.
Trst, 24.11.
Na kulturni strani ima Figaro 16.11. pogovor z Alfredom Gros-serjem, judovskim profesorjem, ki je s svojimi starši zapustil Nemčijo, ko je bil star 8 let. V svoji knjigi Le Crime et la Memoire (Zločin in spomin) se zavzema za pravično ocenjevanje vseh zločinov, to se pravi, da se upira selektivnemu načinu, s katerim razni narodi obravnavajo dejanje svoje preteklosti. Zato zahteva, da poleg Oswe-čima jemljemo v poštev tudi deportacije in uničevanje Črncev, usodo Armencev, Kurdov, Alžircev, Stalinovih žrtev itd. Odklanja tako Macchiavellija kot Marxa.
Mene avtor zelo zanima zato, ker kot judovski pisatelj izjavlja, da je krivično, če poudarjamo samo holokavst judovskih ljudi, pozabljamo pa na milijone Rusov, Poljakov, Ciganov in drugih, ki jih je prav tako pokončala nemška ubijalska strast.
Ti podobna ugotovitev je v neki moji pripombi v zvezi z Nekropolo.
Istega dne (17.11.) pa v Le Mondu Regis Debray v dolgem prispevku resumira sedanji razvoj, ki zapušča ideologijo na svoji poti in se usmerja v potrjevanje posameznih specifičnosti. Tako nekako zaključuje: Ni daleč čas, ko se bomo v postindustrijskem času zavedeli, da je kultura prvotna, pred ekonomijo in politiko, skupnosti hočejo predvsem biti samosvoje identitete, govoriti vsaka svoj jezik, biti zveste svoji tradiciji, zgodovinskemu spominu, biti protagonistke v razvoju, izdelovati potrebno za preživetje. Komunizmu je spodletelo na vseh treh področjih, ekonomskem, političnem in kulturnem, vprašanje je, ali bo demokratični liberalizem znal najti kompromisno rešitev med ekonomijo in ekologijo —«
25.11.
Škvadra fašistov se je v Gorici spravila nad mejo, češ da če je padel berlinski zid, morajo zdaj pasti še druge krivične meje. Seveda, nora maškarada, o kateri pa it. tržaški dnevnik priobčuje reklamno poročilo.
Maškarada, sem rekel, a bi bilo zgrešeno, ko bi se ob nji ne zamislili.
28.11.
Tudi majhen zapis je kdaj poživljajoč.
V Delu 24.11. Martin Žnidaršič iz Cankarjeve založbe v prispevku o knjigi, ki bo odslej predvsem tržni proizvod, med drugim pravi: »Spomnimo se, s kakšnimi 'porodnimi bolečinami' so lahko izšle pri Cankarjevi založbi Kocbekove Zbrane pesmi (sicl), Tržaški mozaik Borisa Pahorja itd.«.
Da, ne spominjam se več, za koliko bralcev so razmnožili tisti moj tekst, ki je za človeka, ki ga bere danes, vseskozi nedolžen. No, takrat je tisto številno branje trajalo leto dni. Zakaj pa, ko je nazadnje odločal le odločilni?
Kratek zapis, a zame poživljajoč, ko pa sem kljub v teh letih objavljenim knjigam še zmeraj nekak okuženec. Poprej zato, ker sem bil opozicionalec, danes zato, ker sem neprijeten dokaz, da je opo-zicionalec imel prav.
2 mitingom, to se pravi s pohodom Juga v Ljubljano, torej ne bo nič.
Telefoniral sem v Pariz Bavčarju, ki je edini človek, s katerim sem bil zadnje čase v zvezi, saj drugače kar vztrajno samujem.
Kakorkoli naj se stvari razvijajo, je ta odločitev slovenske republiške oblasti dostojen akt, ki potrjuje avtonomno ukrepanje, obenem pa je tudi dokaz nepremostljive ločenosti od današnje južnjaške demagoško-populistične strategije, morebiti začetek ločitve sploh.
Moja primerjava mitinga s fašističnim pohodom na Rim — La marcia su Roma — je zato drastična, a veljavna, in če bi v Ljubljano res navalila desettisočglava množica, bi bil uspeh verjetno isti kot nekoč v Rimu. Saj je tudi drugače slog voditelja, pisanje njegovega tiska, ponarejanje besedil, podtikanje itd. v polnem soglasju z nekdanjimi fašističnimi metodami. A je danes tako postopanje na jugoslovanskem Jugu absurd. Toliko bolj je tako početje neinteligentno ob razvoju, ki ga Evropa doživlja z odpravo berlinskega zidu, z vstajo na Češkoslovaškem, z novim kurzom v Bolgariji. Takč ostajata diktatorska sistema samo v Romuniji pa v Albaniji, in je res uganka, kako si Miloševič zamišlja prihodnost.
No, Slovenija postaja s svojo potezo vsekakor bolj odločno sestavni del Srednje Evrope, to je zdaj na dlani, tako da je slovenski svet — če odmislimo vse težave, ki lahko še pridejo — v bistvu spet tam, kjer se je znašel 1918. leta. Poglavitno pa je, da se bodo tako politiki kot opozicija kot narod v celoti zavedali, da je bila brezpogojna povezava z Jugom zgrešena tako po koncu prve kot po koncu druge svetovne vojske. Obakrat ni — ali po sili razmer ali zaradi ideološko-političnega samodrštva — odločal suvereni narod.
Kaže, da tak postaja.
Nujno pa bi bilo, da bi Evropa, ki Slovence zdaj odkriva, začutila, da mora biti z njimi solidarna.
3.12.
Vzel sem v roke Le Petit Journal du Musee de l'Homme, ki govori o razstavi, posvečeni indijanskim plemenom, ki jih je raziskal Claude Levy-Strauss, in ugotavljam, da sem se prenaglil, ko sem omenil svojo zadržanost. Moram se popraviti: predvsem sem pri površnem ogledu spregledal, da je Strauss raziskoval tudi severozahodna indijanska ozemlja v Kanadi, zato se mi je zdel skromen njegov doprinos, če sem jemal v poštev samo brazilski del. Potem pa mi nekako ni šlo, da je bil izvirnim materialom dodan umetniški
opus, ki ga je ustvaril kipar Haida Bill Reid. Res, da gre za indijanskega umetnika, a po mojem ni spadal med etnološke eksponate — pa čeprav je Levy-Strauss tako želel —
Našel pa sem na robu časnika zapis, na katerega sem pozabil.
Indijanci Jivaros iz Ekvadorja so imeli navado, da so zmanjševali glave ubitih sovražnikov tako, da so odvzeli kožo, potem pa v njeno notranjost zavili razbeljen kamen in tako dosegli, da se je koža po njem krčila. Omenjeni kamen je namreč moral biti zmeraj manjši, da se je oblika glave počasi reducirala ... No, a to ni zadostovalo, tako na minimum zreduciranem obličju so padlemu sovražniku zašili ustnice, da je še po smrti moral biti nem in s tem neškodljiv.
No, a šlo je pri vsem tem krutem obredu vendar za rajnega sovražnika, medtem ko bi nam tržaška protislovenska elita hotela zašiti usta kar zaživa. Kar se tiče naše biti, pa nas skuša reducirati na minimum vrednostne lestvice že celo stoletje.
Še en zapis na robu.
Munificientno sem obdaril fanta, ki je na pločniku pred palačo Chaillot sestavil velik Eiffelov stolp iz vžigalic.
Ideja ni samo izvirna, upoštevati je potrebno tudi prizadevnost, da združiš tiste drobne koščke lesa za tako mogočno konstrukcijo. Umetniški izdelek pa je poleg vsega nadvse ranljiv, tako zaradi pešcev, ki bi iz nepazljivosti zašli na ležeči stolp, kakor zaradi vetra, ki bi se neljubeznivo spravil nad tisoče vžigalic.
Obstal sem in začudeno gledal, ko sem položil svoj prispevek na pločnik, fant pa, ki ni pričakoval takega tihega odobravanja, se je zahvalil s prav tako začudenim smehljajem nad stolpom, ki se je odpočival od stoletne pokončnosti...
No, ko bi ne vzel v roke muzejskega biltena, bi zapis ob robu šel v pozabo. Izguba res ne bi bila velika, a škoda bi le bilo za tisti smehljaj na pločniku ob svoji umetnini čepečega neznanca.
4.12.
Srbija je sklenila blokado vseh zvez s Slovenijo.
Maščevanje, ki pa je norost.
Patološki primer.
Kakršne koli naj bodo težave, ki jih bo morala Slovenija premagati, je eno gotovo — za Miloševiča je to začetek konca. Ob tako neuravnovešenem početju je njegovo voditeljstvo zapečateno.
To namreč, kar doslej ni bila politika, ampak apriorno gospodovanje, še zdaj razgalja kot reakcija frustriranča.
Menda je televizija oddajala scenografijo Hansa Kizmullerja o Krasu, kot so ga videli Handke in drugi avstrijski avtorji. Naslov: Mutter Karst - Madre Carso. Kar je vsekakor disonančno, da je Kras enkrat Mutter, to je ženskega spola, potem v italijanščini moški Carso.
No, v slovenščini prav tako.
No, zamisel je seveda vredna pohvale, še posebej, kar se tiče Handkeja, ki ima rad Doberdob in njegovo jezero, v Ponovitvi pa je kraška partitura najboljši del knjige. Razočaran pa sem ob iniciativi, ker ni slovenskih avtorjev; saj je bil -antico litorale asburgico« tudi naš. Srečko Kosovel se je tudi rodil kot habsburški državljan kot Musil, čeprav je o Krasu pel, ko je bil le-ta pod rimsko oblastjo.
No, saj ne mislim kritizirati Kitzmiillerjeve koncepcije, bolj gre za ugotovitev, da tako ali drugače slovenski del odpade, sami pa si nikakor ne znamo pomagati.
10.12.
Ob gledanju slabega filma.
Manzonijeva Zaročenca.
Moja misel je šla drugam.
Zavedel sem se Čopove korespondence Saviu, še posebej pisma, v katerem govori o kritiku Manzonijevega romana. No, a obenem sem si rekel, da je Čop o romanu prav gotovo razpravljal tudi s Prešernom, zato je morebiti motiv vplival na pesnikovo zamisel o Krstu pri Savici.
Kakor v romanu sta tudi tam zaročenca, samo da ju ločuje vojaški spopad, medtem ko gre pri Renzu in Lucii za drugačno zapreko.
A Bogomila se kakor Lucia zaobljubi.
Prav tako sta pri zopetnem srečanju pričujoča na eni strani oče Krištof, na drugi duhovnik.
Je pa med obema solucijama velik razloček: pater prepriča Lucijo, naj ga prosi za odvezo, in ji želi, da bi lepo vzgajala svoje otroke, medtem ko duhovnik v Krstu govori o miru med ljudmi, vse drugo pa prepusti, da uredi Bogomila.
Zdi se ml, da je tudi v ti primerjavi razločno razvidna drugačna rešitev. Seveda gre pri Manzoniju za krščansko 17. stoletje, medtem ko naj bi Črtomir šele pomagal slovenskemu ljudstvu pri sprejetju krščanstva: vendar je pesnikov poudarek Črtomirove pasivnosti ob Bogomilinem odločanju bistvenega pomena.
Odšel na odprtje fotografske razstave Evgena Bavčarja.
Lepo snidenje, nenavadno avtorjevo tolmačenje »slikanja iz teme« najpoprej v slovenščini, potem pa v tekoči italijanščini.
Spoznal prof. Nemecovo, ki pripravlja trajno razstavo Mušičevih del, pri tem se je razvil pogovor o sodobnem slikarstvu. Priznal, da sem ostal pri Šagalu (Chagallu), naprej slikarjem ne sledim. No, Mušičeva olja imam seveda rad, prav tako grafiko z dalmatinskimi motivi, dachauske risbe.
V vlaku bral Ketteja iz miniaturke, ki sem jo vzel s sabo.
Ugotovil sem, kako je — v bistvu malo navajani pesnik, ker je tako nenavadno slovesno pozitiven — tudi vsestransko življenjsko moder.
Skušal sem prevajati v italijanščino, a ni bilo več isto.
A vendar bi nas poleg Kosovela Kette moral predstavljati tukaj ob morju. Kronološko bi moral biti pravzaprav pred njim, a nanj »pozabljamo«, čeprav ni Prem tako daleč v zaledju Trsta in se dva v Trstu koncipirana Kettejeva ciklusa lahko merita z liriko katerega koli ne samo tržaškega, ampak evropskega lirika.
14.12.
Gina Brazzadura ni več.
In januarja mi je poslal izvod zbirke Tra Scilla e Caribbi, ki se končuje s pesmijo o slovesu.
Nisva se kdove kaj zbližala, ker je najpoprej spadal v krog ob reviji Most, potem pa se razživel še v drugih publikacijah prav v času, ko sem bil jaz zaznamovan. O tem sva na kratko spregovorila na srečanju pisateljev ob meji v Portorožu, a njemu je bilo vidno nerodno, medtem ko mu ne bi bilo smelo biti, saj bi brez podpore uradnih ljudi, posebno urednika Sodobnosti, ne mogel tako sodelovati, kot je.
Večkrat sem razmišljal o njem, ko je izšla njegova nova pesniška zbirka, a je bil spet založnik vse poprej kot znan. Nekako milo se mi je storilo ob ugotovitvi, da se bo stežka uveljavil, hkrati pa sem se spraševal, ali bo doživel kakšno kompenzacijo v zbliža-nju s slovensko publicistiko. Saj so se njegova poročila in kritični zapisi nekako vrteli v krogu brez upanja na sredobežno potrditev zunaj slovenskega sveta.
No, zdaj ob izidu njegove antologije Kosovelovih pesmi mu moram priznati dosežek, ki bogato presega vse, kar mu je uspelo povedati o slovenski literaturi. Zelo verjetno je, da njegova lirika ne bo
prodrla do vrhunskih registratorjev, bo pa zato s svojim obširnim izborom iz Kosovelovega opusa našel pomembno mesto med prevajalci naše književnosti. In nadvse krivično je, da je moral oditi, preden bi se mu ob novi knjigi zahvalili in mu zanjo čestitali.
17.12.
Janez mi je posodil Kavčičeve spomine, tako da zdaj tu pa tam prebiram, a ne vem, kdaj se bom utegnil v zajetno knjigo poglobiti. Vsekakor je gosposko napisano Kocbeku posvečeno poglavje, še posebno če ga primerjam z Javorškovim slogom 1975. leta.
Vendar je bil ob izidu brošure z intervjujem tudi Kavčič ujet v partijske definicije. Tako pravi: »Opazujem hrup in odmev, ki ju je povzročila tržaška brošura o Kocbekovi sedemdesetletnici. Seveda ga hoče emigracija povzdigniti kot svojo sumljivo zastavo. Pahor in Rebula imata pri tem najmanj zaslug. Tudi Kocbek je deloma nasedel tej ponudbi — ne prvič in verjetno ne zadnjič. Naši so sedaj napravili iz tega prvorazredno politično vprašanje. To je vedno tako, če ne želimo povedati stvarnih dejstev. Kocbek kot politični problem ne bi obstajal, če bi že zdavnaj povedali resnico ...» (str. 193).
Tukaj, glede »resnice«, pa zavozi Kavčič na stranski tir, pravi namreč, naj bi se bili morali Kocbeku ob pravem času zahvaliti za sodelovanje, potem pa ga odslovili. No, saj to so tudi naredili, samo na gangsterski način 1951. leta.
Nič samosvoj pa ni Kavčič ob partijskem tolmačenju, da je Kocbek »nasedel«. Prav tako je neobstojna tista trditev o emigraciji, ko pa je le-ta Kocbeka silovito napadala, ga zafrkavala in imela za lažnika, namesto da bi njegovo obsodbo pokola vrnjenih domobrancev pozdravila, čeprav je prihajala s takšno zamudo.
Hkrati sem pa razočaran, ker ob dveh za slovenstvo usodnih problemih, ki jih Kocbek obravnava v intervjuju, Kavčič ne čuti potrebe, da bi se jih lotil po svoje. In čeprav Kocbeku potem ob smrti posveča daljše spoštljivo in argumentirano razmišljanje, se bistvu le izogne. Nerealna pa je teza, da bi se stvari razvijale drugače, ko bi bil Kocbek politik v pravem pomenu besede in bi si zasnoval svojo stranko, »Krščanski socialisti«, pravi Kavčič, »so imeli realno možnost, da bi se ponovno pretehtali, pregledali in obnovili kot samostojna stranka«. Prav Dolomitska izjava je dokaz, da to ne drži. Res pa je, da bi bil razvoj drugačen, najbrž bolj tragičen, ko bi krščanski socialisti imeli svojo stranko. (In velika napaka je bila, da je niso Imeli, dodajam jaz). Seveda je upoštevanja vredno Kavčičevo mnenje, da bi krščansko-soclalistična stranka obvarovala »naš
socializem pred prenekaterimi zmotami in kolhoznimi poskusi in pojmovanji ... Ustvarili bi nekaj tistega zgodovinsko demokratičnega duha in prakse socializma, ki mu je stalinizem pravo nasprotje in negacija.« Saj, a to so ugotovitve, zapisane 1981. leta, za časa vojske pa je prav stalinizem slovenskih komunistov onemogočil razvoj, za katerega se zavzema Kavčič, ki zato pogreši, ko ima Kocbeka za ne-politika, moral bi namreč očitati partiji, da ji je stalinistični duh onemogočal sprejeti Kocbekov koncept ustvarjalnega sožitja.
No, morebiti so kje v spominih še drugačne misli in pogledi, zato sem do pisca morebiti krivičen, ko si to zapisujem. A ne morem drugače, ob obilici publikacij sem nujno selektiven.
22.12.
V Espressu poročilo o knjigi »Studien uber die Deutschen« sociologa Norberta Eliasa.
Odkrivam resnico, ki me preseneča, Elias postavlja na prvo mesto nemške usode deficit identitete. Temu minusu, pomanjkanju vere v svojo identiteto, sledi kasna združitev nemških dežel oziroma sledijo vse druge zablode, s katerimi so Nemci skušali najti neko vodilno misel, pri tem pa poudarjali virilnost, še posebno pa militarizem. To se pravi, da je imel prevlado vojaški sloj, s katerim pa se ni znalo ali moglo ujeti srednje meščanstvo. Prvenstvu militarizma pa so seveda botrovale Nietzschejeva volja po moči in pa Jiingerova usodna mobilizacija itd.
Pri tem je še posebno pomembno, da Elias poudarja, kako so sl Nemci, ker jim je manjkala prava zavest identitete in ker niso bili enotni, izbrali kulturo kot nosilko svoje specifičnosti.
Italijanski poročevalec o Eliasovi knjigi mimogrede omenja, da je nemški razvoj zelo podoben italijanskemu. No, jaz pa, ob vprašanju istovetnosti in ob slovenskem (zgodovinsko pogojenem) partiku-larizmu, ugotavljam, da se prav tako rešujemo s kulturo. Razloček med nemškim in italijanskim ter našim primerom je v bistvu v naši majhnosti, ki nam je onemogočala militaristične zamisli, pohode In kolonialistične posege. Bili pa smo tarče pohlepov obeh teh velikih sosedov, ki so skušali izoblikovati svojo identiteto tudi na naš račun.
Vprašanje je zdaj, ali bomo v jutrišnji Evropi znali zaživeti kot državniško suveren osebek, saj samo tako bomo lahko drugim zgled, kako je samo kultura brez militarizma, ki je rešila nas, lahko podlaga sožitju federalistično združenih evropskih narodov.
Živka, ki me je prehitela pri poslušanju poročil, poudarja, kako je novo bolgarsko vodstvo odpravilo pobolgarjenje Turkov s spremembo njihovih imen, ki ga je uvedla prejšnja oblastvena garnitura. In da so Turki takoj začeli z zavračanjem vsiljenih imen.
»Naši ljudje pa vztrajajo že 40 let s potujčenimi imeni,« je rekla Živka. »Tako so nam zdaj še Turki za zgled!«
Tako se mi je december sklenil z dozo pelina.
*
»Ne nazadnje se kot faktor, ki usodno vpliva na zgodovinski tok slovenstva, javlja naša mentaliteta. Ta se ne pojasnjuje samo zgodovinsko s cankarjanskim narodom hlapcev, niti z narodom upornikom (kmečki punti, NOV). Slovenci imajo še neke specifične lastnosti kot narod, če opredeljujemo ta pojem kot občutenje sveta, zgodovine in nacionalne identitete. Vsi našteti dejavniki in silovita erozija 'nacionalnega libida’, ki je svojo življenjsko energijo in samozavest črpal iz zemlje in iz knjige, ter večstoletni pritisk tujerodnega gospostva in moči, dalje razcepljenost Slovencev, zgodovinska odsotnost plemstva in naravnih voditeljev ter drugi dejavniki so izoblikovali omenjeno mehko mentaliteto slovenstva. Ta je asimilacijsko dovzetna, je samomorilska ne samo v individualnem pogledu, marveč ima suicidne kode v svojih genih celotna nacija.«
Ermin Kržičnik
Dom in svet, Zbornik II.
Ljubo Sire, BETVVEEN HITLER AND TITO.
Andre Deutsch, Limited London.
Pred dvajsetimi ali še več leti je po Sloveniji globoko »pod roko« krožila drobna knjiga z naslovom Nesmisel in smisel slovenskega emigranta Ljuba Sirca. Zaradi te knjige, katere vsebina je avtobiografsko pričevanje o grozljivih postopkih slovenske tajne politične policije pri pripravljanju in izvedbi enega izmed prvih večjih stalinističnih procesov v Sloveniji, je postal njen avtor pri Kardeljevem režimu in še zlasti pri njegovih poklicnih varuhih ena najbolj osovraženih osebnosti slovenske politične emigracije.
Tisti, ki smo to brali, smo se nekoliko čudili, kako da tako pričevanje ne izide v angleščini, če že njen avtor stalno živi na Škotskem in to celo kot profesor univerze v Glasgowu. Djilas se je tedaj prevajal na veliko, vendar tedaj še nismo razumeli, da moraš biti tudi na Zahodu »uradno« potrjen ali določen za disidenta, oziroma delovati v skladu z interesi zahodne politike, ali pa kot disident sploh ne obstajaš. »Periferni«, takorekoč necen-tralni nasprotniki Titovega režima, še zlasti Slovenci so bili na Zahodu malone tako sumljivi kakor pri tem režimu samem.
Recimo, ko je glavni režiser Nagodetovega procesa, o katerem pričuje omenjena Sirčeva knjiga, postal predsednik osrednje jugoslovanske vlade in je z vsem državniškim sijajem prispel na uradni obisk v London, je skušal prav Ljubo Sire kot živa priča seznaniti britansko javnost, koga pravzaprav sprejema v goste. Tito sends his policeman, je sporočal že v naslovih, vendar je zadel ob val ogorčenih nasprotij v tej isti javnosti. V zahodni javnosti, zlasti v britanski, se je tedaj vzdrževala legenda o edinem civiliziranem komunističnem režimu na svetu, in to naj bi bil Titov režim. Nikdar niso pri tem pozabili povedati, da je ta režim postal tak šele po zaslugi vsestranske zahodne pomoči in podpore. Usmerjevalci javnega mnenja na Zahodu so takrat kaj radi raz-
kazovali ta svoj eksotični proizvod in prav nič jim ni bilo všeč, če je kdo motil uprizoritev enega izmed čudes tistega časa z opozarjanjem na njegovo totalitarno ozadje. Kakor celotnemu ameriškemu establishmentu ne bi bilo všeč, če bi kdo odkril gangsterski izvor kakšne njihove ugledne poslovne hiše. Tako tudi ni nič čudnega, če je v uradih britanske vlade vedno znova obtičala vsaka preiskava o takoimenovani celovški zaroti, t. j. o izročitvi ujetnikov, ki so bili potem pomorjeni. Seveda si je tudi Titov režim nemalo prizadeval vzdrževati kolikor mogoče civiliziran videz; Titov mit »modrega voditelja« in enega izmed velikanov tega stoletja je bil tako močno negovan, da je bilo že nespodobno govoriti o njem kaj slabega.
Zdaj, po četrt stoletja, ko se je ta mit nazadnje podrl tudi na Zahodu, je Sirčevo pričevanje, razširjeno tudi na predvojno in medvojno obdobje ter pisateljsko bolj dognano, izšlo tudi v angleščini, pod naslovom Betiveen Hitler & Tito (Med Hitlerjem in Titom).
V kratkem poročilu o tej knjigi in njenem piscu se mi zdi predvsem potrebno opozoriti na njeno glavno odliko, namreč na resen in odgovoren pristop k obravnavi snovi. Skoraj vsa taka dela, t.j. pričevanja žrtev totalitarnega terorja trpijo zaradi čustev hude prizadetosti, kar je človeško in razumljivo. Vendar ta čustva ali razboljen spomin največkrat učinkujejo kot nekakšen zastor, ki prepolovi spominsko polje, tako da sme stopiti na prizorišče samo obtožno gradivo, zakrije pa se pogled na dogajanje kot celoto in še zlasti na manj slavni delež pričevalca samega v tem dogajanju. Tako beremo knjige, v katerih je obtožujoče opisanih vse polno grozovitosti, ki jih je pretrpela priča in sploh njena stran, zamolčano ali opravičeno pa vse, kar je takega prihajalo z lastne strani. Teror je začarani krog neprestanih povračil in taka enostranska pričevanja pač na svoj način nadaljujejo našo državljansko vojno, saj dejansko izpričujejo samo to, da njen revanšistični duh še ni minil.
Danes, ko na našo preteklost že lahko zremo drugače kakor njega dni — nekaj zaradi časovne distance, največ pa zaradi novega, kritičnega duha — danes se nam vedno jasneje razkriva, da totalitarizem z vso svojo teroristično spremljavo vred, praviloma uspe v razmerah, ko obstoječe institucije, zlasti politične, niso dorasle izzivom posebno nevarnih trenutkov. Pri nas so to bile razmere trojne okupacije, se pravi razkosanja, z začetki nacističnega genocida nad slovenskim narodom. Le nacistični in fašistični teror je lahko ustvaril pogoje za nasprotni, odporniški teror — a v tem terorju se je lahko vgnezdil tudi revolucionarni teror, ki pa je spet izzval povračilni, kontrarevolucionarni in kolaborantski protiteror.
Kolikor poznam slovensko pričevanjsko literaturo iz emigracije je Ljubo Sire prvi avtor, ki je v spominih na vojni čas pošteno priznal, da ga je razočarala tudi stran njegove prvotne izbire, t.j. Mihailovičevo odporniško gibanje. Ko je opazil, da je Mihailovičevega predstavnika v Sloveniji, majorja Novaka »bolj zanimal boj proti domačim komunistom, kakor boj proti okupatorju«, je skušal po svojih močeh opozoriti londonsko vlado na to usodno napako in v ta namen potoval v Švico. V pismu jugoslovanski begunski vladi je zapisal, da je »edini način, kako se ubraniti komunistov, boj proti nacizmu in fašizmu«. Vse to prizadevanje pa je bilo zaman: takih opozoril takrat nihče ni poslušal.
Sire, ki je pripadal odporniški skupini Stara pravda, katere vodja je bil Črtomir Nagode, je bil tudi priča dokaj svojevrstnega vedenja druge, rivalske odporniške skupine, Osvobodilne fronte. Ko se ji je hotela Stara pravda pridružiti, je naletela na vse mogoče ovire, nazadnje pa je bila OF pripravljena sprejeti samo kot posamezne njene člane, nikakor pa ne kot skupino.
Kogar je torej med vojno bolj zanimal boj proti okupatorju, kakor domači obračuni, se je moral nazadnje pridružiti strani, ki vsaj odkrito ni sodelovala z okupatorji, četudi je bila to stran, ki mu ni bila pri srcu, in
to največ zaradi značaja prevladujoče sile v njej, komunistične partije. Zanimivo bi bilo vedeti, koliko je bilo takih, ki so se navsezadnje morali pridružiti OF, če niso hoteli stopiti v kolaboracijo z okupatorji, s katero so tako »plavi« kot »beli« izkazali svojo politično in strateško nesposobnost za uspešen boj. Širc je bil eden izmed mnogih, ki jih je prestop protikomunističnih milic v nemško nacistično okrilje dokončno odvrnil od te strani. OF je na ta način ostala njegova edina izbira.
Komunisti so se teh nevšečnih »sopotnikov« začeli otresati takoj po svoji zmagi, po vojni, ne da bi pri tem izbirali sredstva. Tako je prišlo leta 1947 tudi do obračuna z nekdanjo skupino Stara pravda. Njen voditelj Črtomir Nagode je bil na stalinističnem procesu obsojen na smrt, in tudi usmrčen, medtem ko je bil avtor naše knjige kot drugoobtoženi in prav tako obsojen na smrt, »pomiloščen« z obsodbo na dvajset let ječe. Po sedmih in pol letih so ga spustili na prostost, s katere je pobegnil v tujino.
Prepričan sem, da se je njegovo pričevanje prebilo do angleške izdaje bolj zaradi avtorjeve intelektualne poštenosti in pisateljske zrelosti, kakor zaradi drastične snovi same. Poleg tega tudi na Zahodu ne vzdrži več jugoslovansko centralistična hierarhija oporečništva. Tam morajo vedno kaj odkrivati in tako so odkrili tudi Slovence.
V. B.
Boris Pahor, TA OCEAN STRAŠNO ODPRT, Slovenska matica, Ljubljana 1989.
Pripoved te knjige ali dnevniški zapisi Borisa Pahorja iz let 1974-1976 ter iz leta 1980, se v celoti posveča enemu samemu zgodovinskemu dogodku, namreč nastanku in izidu Kocbekovih Odgovorov ob pesnikovi sedemdesetletnici. S tem ni rečeno, da ti zapisi pripovedujejo izključno o tem dogajanju, se pravi izključno o pripravljanju Kocbekovih zgodovinskih izjav in o njihovih zelo dramatičnih odmevih in posledicah, ki jih je občutil kronist sam in še zlasti dva njegova somišljenika in sodelavca.
Boris Pahor je v knjigo zajel celotno dnevniško zapisovanje iz tistega časa, tako da v njih najdemo tudi vtise in razmišljanja o vsem, na kar se običajno odziva značilna senzibilnost tega pisatelja: naš narodnostni položaj, vtisi s potovanj po Evropi, doživljanje narave, srečanja z zanimivimi ljudmi, polemični odzivi.
Menim, da je zaradi take avtorjeve odločitve, da zajame v svoje pričevanje celotno spremljavo ciljnega zgodovinskega trenutka, pričevanje samo pridobilo na svoji pristnosti in polnosti. Kronist, ki si zapisuje vse, kar se mu zdi zapisa vredno, kajpak ne ve, tako kot romanopisec, za potek dogodkov vnaprej in tako ostaja v svojem elementu. Ves se izroča, posveča trenutku, ki ga skuša ujeti v zapis in se zato ne more vselej zavedati polnega pomena ali daljnosežnosti, usodnosti dogodka, ki ga obravnava. Doživlja ga z naivnostjo ali prostoduš-nostjo človeka, ki ne ve, kaj ga še čaka ali pa lahko celo prezre pomenljivost na videz neznatnega pripetljaja.
Vsak način spominjanja ima svoje dobre in slabe strani, vendar si mislim, da bi knjiga, ki bi vsebovala samo izbor zapisov, torej samo tisto, kar neposredno zadeva ciljni dogodek sam, izgubila mnogo tiste svoje pestrosti in neposrednosti, ki so njena poglavitna odlika. Bralec na ta način zve veliko več od golega osrednjega dogodka in tudi doživetje časa, v katerem se ta dogo-
dek odigrava, je na ta način polnejše. Tak način prikaza nekega zgodovinskega trenutka ali seznanjenja z osrednjo postavo, stvariteljem tega trenutka, s pesnikom Edvardom Kocbekom in njegovim zgodovinskim poslanstvom, se mi zdi najbolj naraven in umetniško učinkovit tudi zaradi tega, ker je bil kronist sam tisti, ki je Kocbeka ob njegovem jubileju opomnil na njegov moralni dolg do slovenskega zgodovinskega spomina. Bil je torej kronist šele po tem, ko je postal pobudnik, začetnik in soustvarjalec dogodka, ko se je na Kocbeka obrnil s čisto določenimi vprašanji.
Visok Kocbekov življenjski jubilej se je torej nudil dobesedno kot zadnja priložnost, da se pove nekaj usodnih, vendar dotlej zatajevanih zgodovinskih resnic o našem osvobodilnem boju. V tistih svinčenih letih ni bilo nobenega drugega mogočega načina verodostojnosti, kakor avtoritativno izjavljanje enega izmed najvidnejših soustvarjalcev Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Edini vidnejši soudeleženec, ki je bil še sposoben pričevati po svoji najboljši vesti, se pravi govoriti resnico o nekem zgodovinskem trenutku, kakor ga je doživel, brez sprenevedanja in propagandističnih zvijač, je bil Edvard Kocbek. V tistih časih ni bilo mogoče ničesar dokazovati z dokumentiranimi dejstvi. Podobo o tem naj večjem izbruhu zgodovinskih energij so enostransko krojili tisti, ki so se samozvano in totalitarno polastili vsega kapitala iz tega boja, med vsem drugim tudi zgodovinskega spomina.
Kocbekovo pričevanje o nasilni odpravi pluralizma v OF in še zlasti njegova obsodba povojnih množičnih pomorov, je naredila v slovenski zavesti, zlasti med mlajšimi generacijami nesluten premik. Menim, da ni nobeno pretiravanje reči, da je bil prvi korak k slovenski pomladi, k osvobajanju iz primeža totalitarnih legend, storjen v tistem trenutku.
Toda, v kakšnih težkih okoliščinah svinčenih časov, s kakšnimi tveganji in v kakšni grozljivi osamljenosti je bil storjen ta korak, prav o tem največ pričuje ta knji-
ga, ki je bila zaradi tega tudi napisana. Ne le da se oglaša kot slaba vest slovenske inteligence, ki je v tistem trenutku v glavnem molčala. Zaradi tega molka je bila kampanja proti Kocbeku in njegovim somišljenikom lahko izpeljana s tako popolnostjo, se pravi s tako velikim zastraševalnim učinkom. Prav pa je tudi, da naš zgodovinski spomin prav po zaslugi te knjige pozna imena iz naše kulturne srenje, ki se je javno udeleževala te sramotne kampanje in nekemu čisto stalinističnemu pogromu dajala videz neke kulturne polemike. Prav to je potreboval Kardeljev režim, ki je s tako velikim uspehom tudi sicer znal prikrivati svojo resnično, totalitarno, stalinistično naravo.
Umetniški višek te knjige, in tudi pisateljev, vidim v pretresljivem pričevanju o poslednjem njegovem srečanju s svojim glavnim junakom Kocbekom v Miin-chnu, leta 1980. To je bilo le poldrugo leto pred njegovo smrtjo, z že razločnimi znamenji pesnikovega telesnega in duhovnega propadanja. Vsi navzoči so vedeli, da so te ure slovesa, pesnikovemu doživljanju in zavedanju pa ni bilo več mogoče slediti.
To so velike strani naše literature. Naslov Ta ocean, strašno odprt, so najbrž navdihnile prav te strani.
Dokumentarna vrednost pričujočega dela je podkrepljena z navedbo obeh verzij Kocbekovih Odgovorov, t.j. prvotne in poznejše, popravljene in izpopolnjene. Sam sem sodeloval pri tem delu, bil deležen represalij, in zato tudi s tega stališča lahko potrdim verodostojnost teh pričevanj.
Viktor Blažič
Le Livre slovene, Jože Pogačnik, TWEN-TIETH CENTURV SLOVENE LITERATURE, Ljubljana 1989, prevod Ane Ceh.
Gre za brošuro v žepni obliki in na 190. straneh, ki od Moderne do današnjih dni prikazuje slovensko književno ustvarjanje s sodobnimi kritičnimi prijemi. Zato je knjižica dragocena, saj avtor tujemu interesentu približa slovenske pesnike in pisatelje vključujoč jih v evropski literarni razvoj. Seveda naša informativna rubrika ni poklicana, da sodi o strokovnih aspektih prikaza, vendar je potrebno poudariti, da se je Pogačniku posrečilo v tako zgoščeni obliki podati zgodovinsko in socialno ozadje slovenskih literarnih šol in njihovih poglavitnih predstavnikov.
Zelo praktičen je bibliografski dodatek, urejen po abecednem redu, prav tako seznam literarnih revij od Ljubljanskega do Celovškega zvona ter na koncu seznam del, ki se ukvarjajo z zgodovino slovenske novejše knj iževnosti.
Slovensko književnost v Italiji predstavljajo Boris Pahor, Alojz Rebula, Miroslav Košuta in Marko Kravos.
Avtor in izdajatelji revije Le livre slovene zaslužijo iskrene čestitke za delo, ki je bilo res prepotrebno.
Sylvia Sprigge, TRIESTE DIARY, maggio -giugno 1945, Editrice Goriziana 1989.
Avtorica, časnikarka Manchester Guardiana, je maja 1945. leta bila v Trstu z zavezniško vojsko, tako da je bila priča tedanjemu dogajanju pri nas, še posebno političnemu spoprijemu med jugoslovanskim in anglo-ameriškim stališčem glede usode primorskih krajev. Knjiga, ki se zdaj pojavlja v italijanskem prevodu, je izšla septembra 1945. leta, to se pravi, ko so bili dogodki, ki jih obravnava, še tema medijskega poročanja, zato
njena v bistvu reportažna podoba. Saj obsega kar polovico 200 strani, kolikor jih ima delo, fotografsko pričevanje. No, potrebno je reči, da je Sprigge, čeprav zagovarja zahodno politiko, razgledana in seznanjena tudi s slovensko oziroma jugoslovansko stvarnostjo, ton pa trezen in uglajen, tako da se razlikuje od načina pisanja večine italijanskih avtorjev, ko je govor o slovenskem prebivalstvu.
Bolj kot uvod Diega de Castra so vredna omembe Historiografska razmišljanja, Riflessioni istoriografiche, Raoula Pupa, ki knjigo Sprigge-ve postavlja v ozračje sedanjega časa kot dokument, ki naj pripomore pri diskusiji o preteklih dogodkih brez polemičnih primesi, a obenem tudi brez nepotrebnih zatajevanj in odmišljanj, kot je zapisano na zavihu ovitka.
Rekli bi, da lepo izdano delo ne prinaša v bistvu ničesar izrecno novega, za nas, to je za slovensko stran, pa je dokaz več, kako zgrešeno je bilo nastopanje revolucionarnih jugoslovanskih voditeljev, ki so se vedli oholo do tedanjih zaveznikov. Seveda pa smo ob ti revolucionarni ošabnosti potegnili kratko prav Slovenci.
Miloš Vauhnik, PE-FAU, Spomini, drugi del, izdala Goriška Mohorjeva družba, KTD in SSO, Gorica 1989.
Brat Vladimira Vauhnika, predvojnega vojaškega atašeja v Nemčiji, z drugo knjigo spominov podaja vtise od začetka drugega svetovnega konflikta do povojnega časa. Gre za pripoved, ki nas seznanja s podatki iz prve roke in nas tako večkrat popelje v zakulisje dogajanja. Predvsem je omembe vreden prikaz, kako je beograjski puč sprožil nemški napad na Jugoslavijo; srečanje z Lovrom Huharjem, to je Prežihom Vorancem; doživetje osvoboditve Milana.
Zelo zanimiva knjiga ni organsko delo, ampak nekakšna sestavljenka raznih spisov, tako da prihaja tu
pa tam do ponovitev, vendar je dragocen medij, ki čisto po svoje osvetli marsikateri dogodek tako evropskega kot slovenskega dogajanja.
Milko Matičetov, L ANIT A (Jezik in slovstvo 34/45, 85-87 in pa letnik XXXV št. 1-2) ter Liin(j) v TRADITIONES 18, Ljubljana 1989.
Študiji o dveh izrazih, od katerih je lanita pri nas manj v rabi, zato pa je lunj za kragulja najti bolj po-gostoma. Zelo je vsekakor za laika zanimivo znanstveniku slediti, ko potuje za izrazom po oddaljenih deželah, da se potem vrne z njim v Rezijo ali v Vremsko dolino.
Morebiti je tak vtis nekoliko naiven, vendar je spet res, da gre pri tem za neko posebno ekološko ljubezen, ki bi nas obogatila, če bi se ji tu in tam predali...
Slovenski kulturni klub - Trst, VEČER Z ALOJZOM REBULO, Založila Mladika, Trst 1989.
Elegantno izdano brošuro je Slovenski kulturni klub izdal ob pisateljevi 65-letnici, vsebuje pa poleg uvoda Knjižici na pot še esej Diomire Fabjan-Bajc o pisateljevem opusu in pa pogovor z Alojzom Rebulo, ki odgovarja na vprašanja prav tako prof. Diomire Fabjan-Bajčeve.
Najbolj mikavni so seveda pisateljevi pregnantni odgovori, ki seveda izzovejo v bralcu tu pa tam tudi protiargumente, vsekakor pa so zanimiv niz podatkov za življenjepisca in književnega zgodovinarja.
Kulturnemu klubu gre priznanje, da se je na tako poudarjen način oddolžil svojemu pisatelju in mentorju.
Marija Stanonik, SLOVENSKA RAZLIČICA PRIMERJALNE SLOVENSKE FOLKLORISTIKE, Oris raziskovalnega dela dr. Milka Matičetovcga, separatum iz TRADITIONES, Ljubljana 1989.
Sešitek (54 strani) Zbornika Inštituta za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti je posvečen, kot je povedano v podnaslovu, raziskovalnemu delu primorskega znanstvenika, ki ga naša revija šteje med svoje ugledne sodelavce. Odveč bi bilo, ko bi tukaj poskušali nanizati vse zasluge, ki jih ima Matičetov, morebiti pa ne bo napak, če omenimo samo njegovo nikoli zadosti ovrednoteno skrb, da ne bi šlo v izgubo dragoceno bogastvo ljudskega pesništva in pripovedništva na Primorskem. Prav gotovo, njegove znanstvene raziskave so doživele priznanje tako v Sloveniji kakor zunaj nje, vendar nam naj ne bo šteto kot izraz partikularizma, če poudarimo, da bi brez vnetega in vztrajnega posega Milka Matičevega zdaj bili ob marsikateri primer iz zakladnice našega »narodnega blaga«, še posebno če upoštevamo, da je šlo za njegovo reševanje v času črnega terorja.
O kvalificirani študiji Marije Stanonik pa naj kaj več pove stroka.
Pietro Sarzana, LETTERATURA DELLE RE-GIONI DTTALIA, STORIA E TESTI, Friuli-Venezia Giulia, Editrice La Scuola, Brescia 1989.
Knjiga spada v serijo del, ki so posvečena književnosti v posameznih provincah italijanske republike. Izdajateljica je založba La Scuola, oziroma, kot je že omenjeno v naslovu Editrice La Scuola, avtorji pa so različni. Vsako delo ima zgodovinsko-literarni prikaz po-
samezne dežele ali province, obenem pa antološki del, kateremu sledi še bibliografski dodatek.
Iniciativa je v tako široki zasnovi vsekakor prva te vrste, še posebno kar se tiče naše dežele. O knjigi glej zapis v dnevniških zapiskih Borisa Pahorja.
IL TERRITORJO 25-26, Centro Culturale Pubblico Polivalente, Ronchi dci Lcgionari 1989.
Revija, o kateri smo že spregovorili, ko je posvetila eno izmed svojih publikacij slovenski identiteti v Italiji, izhaja pravzaprav bolj kot serija knjig. Tudi tokrat sta št. 25 in 26 vsaka po 300 strani obsegajoče delo velikega formata in s številnimi ilustracijami in grafikoni.
Kot je že razvidno iz oznake centra, ki je polivalen-ten, tako so tudi zborniki posvečeni mnogovrstni izraznosti obravnavane problematike. Omenjeni številki sta na primer posvečeni Istranom - Istrani di qua e di let dal confine, storia, problemi, testimonianze (Istrani tokraj in onkraj meje, zgodovina, problemi, pričevanja). Zato imamo v teh dveh delih združene vsebinsko zelo različne eseje, članke, intervjuje, preglede itd., ki omogočajo bralcu, da spozna položaj italijanskega človeka tako v Istri kakor tistega, ki živi kot izseljenec v naši deželi.
Centru, ki izdaja II Territorio, je tako uspelo, kljub odklonu proti-levičarskih begunskih krogov, da se je uveljavil kot pobudnik novega načina obravnave istrsko-italijanske stvarnosti.
Gino Brazzoduro, TRA SCILLA E CARIDDI, Giavdini Editori e Stampatori in Piša, Piša 1989.
Četrta pesniška zbirka Gina Brazzodura, ki je pred
kratkim preminul, ne da bi dočakal izid svojega v italijanščino prevedenega Kosovela, ki je nedvomno najbolj žlahten sad njegovega sožitja s slovensko književnostjo.
O pesniškem Brazzodurovem opusu, smo na kratko spregovorili, ko je na naslov naše revije prišel ta ali oni izvod nove zbirke. Tako tudi zdaj, čeprav se ti naši fleši ne ukvarjajo s kritiko, ampak so predvsem divul-gativne narave. V Brazzodurovih pesmih smo zato poleg njihove globine in moderne fakture poudarjali tisto, kar je oznanjevalo pesnikovo človečansko-umetniško razmerje do naše bitnosti, še posebno v njenem književnem izrazu naših avtorjev. Tako na primer Kosovela ali Kocbeka,. Le-ta je nedvomno pustil močen vtis v Braz-zoduru.
Naj se pesniku skromno oddolžimo s prevodom prve in zadnje pesmi v zbirki.
Med Scilo in Karibdo
Sredi ožine
v oblasti nasprotnih vetrov in neprijaznih tokov s težavo krmarimo ladje.
V noči so nam z oddaljenih čeri Stile in Karibde visoki ognji skušnjava nasprotujočih si pristanov.
A vemo,
vsako kritje bi bilo usodno: ujet v to ali ono sidrišče bi nihče več ne znal najti poti na široko morje in svobodno izzvati svojo smer.
Slovo
Edini dar naj ti bo zvesta tišina daljnje zarje,
odtis cveta na strani knjige ki si se ob nji ustavil let lastavice ki nas zapušča.
Branko Hofman, ISKANI IN NAJDENI SVET, Prešernova družba, Ljubljana 1988.
Gre spet za delo, o katerem ni mogoče govoriti drugače kot na splošno, saj vsebuje pogovore s 15 avtoricami, pesnicami in pisateljicami. Zato da bi bilo namreč poročilo kolikor toliko pošteno, bi o vsaki izmed izbranih Hofmanovih sogovornic morale biti omenjene neke značilnosti, poudarjena izjemnost, navedene njene bolj markantne misli.
Tak pristop v ti rubriki ni mogoč, zato pa je prav, da Hofmanu priznamo izvirnost zamisli, da je zbral v knjigi intervjuje s pisateljicami, kot se je poprej pogovarjal s pisatelji. Ta ločitev, ki ji bo morebiti kdo oporekal, je pravzaprav tudi nekako logična, ker, ne glede na umetniško veljavo, je vendar res, da se v marsičem besedna ustvarjalka razlikuje od moškega ustvarjalca: njen pogled na svet je namreč drugačen od moškega. Obenem pa ima taka antologija svojo koristno vrednost v tem, da avtorice predstavlja v bogatem izboru. Nazadnje s to galerijo imen in usod Hofman tudi popravlja kakšno krivico, čeprav kljub vsemu še marsikatera avtorica ostaja v senci.
Če pa bi že omenili eno izmed intervjuvank, potem bi izbrali Majo Haderlapovo in to predvsem zaradi njene zanimive in svojske poti, ki jo definira kot koroško intelektualko in hkrati slovensko pesnico. Njena zavezanost slovenski besedi in hkrati odklon neke tesnejše povezave z narodno identiteto sta pri nji tako značilni komponenti njene osebnosti, da sta obenem tudi para-
digmatični za marsikoga izmed koroških slovenskih mladih avtorjev. Zato bo avtonomni razvoj Haderlapove tudi nekakšen smerokaz jutrišnjega stopnjevanja in dosežkov sodobne slovenske književnosti onkraj Karavank.
France Bevk, CREPUSCOLO, traduzione di Ezio Martin, prefazione di Elio Apih, Edito-riale Stampa Triestina 1989.
Bevkov Mrak za rešetkami je torej doživel prevod izpod peresa Ezia Martina, ki je Bevka prevajal že za pisateljevega življenja. Knjigo pa je izdalo Založništvo tržaškega tiska, ki si je zamislilo posebno zbirko v italijanščino prevedenih knjig pod siglo EstLibris.
Lepi in tekoči prevod prof. Martina Bevkovo prozo neposredno približa italijanskemu bralcu, čeprav bi morebiti pisatelj zaslužil, da ga zahtevni tujec poprej spozna recimo s Kaplanom Martinom Čedermacem. No, a tudi usoda književnega ustvarjalca v fašistični dobi ima svoj pomen, naj poprej kot argument proti negaciji obstoja samostojne slovenske literature, potem pa kot delen prikaz položaja, v katerem se je znašlo slovensko prebivalstvo.
Manj je posrečena izbira naslova Crepuscolo za Mrak za rešetkami, ker bi bil drugačen naslov dosti bolj zgovoren kot sedanji, ki tujemu človeku ničesar ne pove, saj crepuscolo ne pomeni nujno nekaj neprijetnega. To, kar je hotel Bevk povedati s svojim naslovom, bi v italijanščini moralo biti Buio dietro le sbarre.
Uredništvo je čutilo potrebno, da knjigi doda predgovor Elia Apiha in mu tako olajša pot do italijanskega bralca. Kot je taka rešitev lahko modra, je obenem spet tudi tvegana. Tako na primer ne odgovarja resnici Apihova trditev, da se v času Bevkovega pisateljevanja dopolni slovenska narodna prebuditev — giunge a compi-mento il risveglio nazionale sloveno. Saj vendar ne gre za dokončno prebuditev slovenske zavesti, ampak naj-
poprej za spontan, potem pa za organiziran upor.
Prav tako ne bo držalo, da je bil Bevk »un uomo che si trovo a sostenere un ruolo, forse maggiore dei suoi propositi« — človek, ki se je znašel pred nalogo, ki je bila morebiti večja od njegovih zamisli. Res, da Apih dodaja, da se je Bevk dobro znašel, vendar omenjena pripomba lahko drži za kasnejšega Bevka, ko je namreč bil predsednik Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko primorje in Trst; za dobo, ki jo knjiga obravnava, pa ni mogoče reči, da je vloga, pred katero se je Bevk znašel, presegala njegove sposobnosti.
Zelo koristne so seveda pripombe na koncu knjige.
DEGA E PIKELLUAR - RAMO SOFFEREN-TE, La poesia albanese in Vugoslavia, tradu-zione di Carmelo Candreva e Giuseppe Chia-ramonte, Rilindja, Redaksia e botimere Pri-shtine 1979.
Antologija (predstavljenih je 20 pesnikov) je izšla pred desetimi leti, a uredništvo revije jo je dobilo šele letos. In čeprav nismo literarna revija in nimamo kritika, ki bi ocenjeval ali vsaj poročal o literarnih publikacijah, nam je vendar drago, da spoznamo izbor pesniškega bogastva skupnosti, ki prav v tem času doživlja hudo uro svojega obstoja.
Vse lirike seveda ne razodevajo tragične usode albanskega človeka na Kosovu, vendar je ozračje, ki jih preveva, v bistvu mrakobno. In tudi pesem, ki ima naslov Dialog, razkriva vse prej kot sproščeno razpoloženje:
Dialog
Dragi sosed, razširja se vonj, je rekel,
Dušeč, je rekel, voham ga, dobri sosed.
Močen duh, po krvi je rekel Močen močen je pritrdil drugi sosed Globok je njegov glas je rekel on
Globok globok je pritrdil prvi sosed O dragi sosed, kri je svinec Svinec med najtežjimi je rekel prvi In beseda še težja, o sosed,
Težja od svinca je rekel drugi
Oh kri sosed moj Oh beseda sosed moj
DORA, KL MITTELBAU, Zbornik, uredil Milan Filipčič. Dokumente in podatke o nekdanjih jugoslovanskih jetnikih v Dori zbral in uredil Stojan Trošt, Založba Borec, Ljubljana 1989.
Bogato ilustrirana in z grafikoni in dokumenti opremljena knjiga (410 strani) je nadvse dostojna oddolžitev spominu padlih, obenem pa izčrpen prikaz taborišča, kjer so jetniki iz vse Evrope morali sodelovati pri proizvodnji tajnih V-l in V-2.
Veliko zaslugo ima vsekakor nekdanji deportiranec Milan Filipčič, da se je lotil zahtevne naloge, zbiranja namreč podatkov o nastanku, razvoju taborišča in o usodi množice, ki je delala ob nečloveških razmerah, umirala in, tudi, sabotirala smrtonosne torpede.
Prav tako je hvalevreden Troštov seznam deportirancev, slikovni material in drugo dokumentarno gradivo. Tako je po zaslugi obeh sodelavcev zbornik o Dori najbrž eden izmed najbolj izrazitih del o taboriščih.
Posebno vrednost imajo dodana pričevanja povrnjen-cev, med drugimi je tudi objavljen prispevek Borisa Pahorja, ki je bil jetnik v manjšem taborišču Harzun-gen, iz katerega pa so jetniki tudi odhajali na delo v predore taborišča Dora.
TRIESTE, LINEAMENTI Dl UNA CITTA (Trst, poteze nekega mesta), več avtorjev, Edizioni Lint, Trieste 1989.
Delo z obsegom 662 strani velike oblike je antologija esejev, ki obravnavajo Trst iz vseh zornih kotov, do katere je prišlo o priliki misijona, ki ga je organizirala tržaška škofija. Zato ima tudi uvodno besedo v knjigi tržaški škof Lorenzo Bellomi, medtem ko so razprave združene v dveh ločenih delih, kjer v prvem obravnavajo splošna vprašanja, v drugem pa tista, ki se tičejo verskega življenja.
Videti je, da do dokončne izpeljave načrta ni prišlo brez težav, ki so, kot se zdi, izvirale predvsem iz upora nekaterih italijanskih avtorjev do prikazov slovenskih piscev. Zato je zasluga škofove intervencije, da je prišlo do sedanje rešitve, to se pravi, da je od 660 strani teksta 64 prepuščenih slovenskim avtorjem. Le-ti so: Jože Pirjevec, Tomaž Simšič, Sergij Pahor, Ester Sferco, Marijan Kravos, Nadja Maganja Jevnikar - Ivo Jevnikar, Dušan Jakomin, Marko Oblak.
Delo je v marsičem koristno za konzultacijo. O »zgodovinskih« prikazih tega ali onega italijanskega pisca pa naj spregovori strokovna kritika.
Peter Paul VViplingcr, OPOROKA ČASA. Pesmi in fotografije 1967-1987. Prevedel Andrej Kokot, Založba Obzorja Maribor in Mohorjeva založba Celovec 1989.
Ob kniigi o taborišču Dora - I<L Mittelbau, v kateri nekdanji jetniki pripovedujejo o svojih doživetjih, je VViplingovo delo odziv povojnega človeka na medvojno zlo in še posebno na klavrn obračun z njim, kot ugotavlja Založba Obzorja na naročilnici za knjigo. Zato je morebiti najbolj prav, da povzamemo celi tekst:
Peter Paul VViplinger je pesnik in umetniški fotograf. Njegova pesniško-fotografska zbirka »Oporoka časa«, ki v reprezentativnem izboru predstavlja celovit in zaokrožen pregled njegovega ustvarjanja, vsebuje pesmi in fotografije iz obdobja dvaindvajsetih let njegovega umetniškega snovanja (1967-1989). Svoj tematski in ustvarjalni lok avtor razpenja od politično na-glašenih pozivov, ki opozarjajo na pošastno slo rasnega uničevanja v holokaustu nacističnega barbarstva in na nezadovoljivi obračun z njim v letih po vojni, tja do krhkih pesmi o ljubezni in naravi, pa od trde, progra-matične pesmi, do nežne, tihe, vase obrnjene lirike, in naposled od poetskih dokumentov o delovnem, koncentracijskem taborišču smrti Mauthausnu, do simboličnih podob iz narave, za katerimi onkraj besed in pojmov komaj zaslutiš smisel življenja. S skopimi besedami, ki so bližja znamenjem kot lirični besedni metafori zarisuje Wiolinger na epigramatski način skice o propadanju in bolezenskemu stanju naše družbe in njeno deformacijo ob izgubi humanih in etičnih temeljnih vrednot. Edino v veri v nerazrušljivost vseobsegajoče osmi-slitve življenja vidi daleč na obzorju »luč odrešitve«.
Jože Vidic, ANGLEŠKI OBVEŠČEVALCI -VOHUNI ALI JUNAKI, Mladinska knjiga, Ljubljana 1989.
Spet dokument tragične primorske zgodovine, saj gre za usodo v glavnem mladih fantov iz krajev, ki so po prvi vojski pripadli Italiji. Ko so se kot italijanski vojaki znašli v angleškem ujetništvu, so se odločili za boj v osvobodilnem gibanju. Usposobljeni kot poročevalci, so potem po radiu povezovali partizanske oddelke z zavezniki. Namesto da jih je nagradila za tako domoljubno in požrtvovalno delovanje, pa jih je revolucionarna oblast po koncu vojske likvidirala kot vohune. V glavnem so izginili brez sledu.
Ob odkritju, kako so ti mladi ljudje iz Mirna, Libuš-nje, Gorice, Podkraja, Podrage, Čepovana, Občin itd. »doživeli« svobodo, za katero so dali vse od sebe, človeka popade nepopisen gnev nad zmagovalci, ki se na tak zločinski način rešujejo strahu, da bi jim kdo ogrožal samodržniško oblast. To se pravi, da je šlo zmeraj po istem principu kot v začetku osvobodilnega boja, ko so padali vsi morebitni opozicionalci; po vojski so bili pobiti desettisoči razoroženih domobrancev; primorske fante, prekomorce, so pognali v boj v prednje vrste, drugi primorski ljudje pa so končali v ječi, ker niso bili komunisti itd.
Jože Vidic, kateremu gre zasluga, da je zbral podatke o teh nekaj nesrečnikov, se na koncu sprašuje, zakaj jim oblast ni sodila, ko pa je sodila Rupniku, Hacinu, gaulajterju Reinerju. Saj, vprašanje je umestno. A bi bili s tem na boljšem? Saj so tudi nekdanjim dahavcem sodili — pa? Prav tako bi tudi te fante, ki so bili, kot poudarja Vidic, »Primorci, vojaški strokovnjaki, izredno pogumni in pošteni junaki NOB«, pripravili do priznanj, kot so pripravili dahavce, če bi jim sodili. Zato je pravzaprav dilema: kaj je bilo bolj podlo, ali soditi in predhodno človeka psihološko uničiti, da prizna krivdo, čeprav je nedolžen, ali pa nekoga kar likvidirati in ga tako rešiti javnega zasramovanja.
Vsekakor, uboga slovenska zgodovina; takrat ko so slovenski ljudje verjeli, da se bojujejo in žrtvujejo za vstajenje, so jim brezvestni načrtovalci pripravljali pogubo.
Tine Hribar, SLOVENSKA DRŽAVNOST, Cankarjeva založba, Ljubljana 1989.
Brošura (176 strani vsebuje v glavnem eseje, ki so že izšli, razen tistega z naslovom Slovenska država kot sistem, v »Novi reviji« in drugod.) V tem kratkem poročilu ni mogoče podati vsebine razprav, ki se nanašajo
na številne aspekte novega razvoja slovenske družbe in njene suverenosti. Od filozofsko poglobljenega pretresanja nekdanjega načrtovanja novega lika aktivnega slovenstva preko razglabljanja o slovenski državnosti, o slovenski ustavi in vse do sistematizacije slovenske države se avtor loteva problematike, ki je sestavni del slovenske prenove. Tako je delo eden izmed bolj pomembnih prepotrebnih doprinosov pri razčiščevanju pojmov in pogledov v nejasnem miselnem ozračju, v katerem se je znašla slovenska alternativa.
Če se je namreč naša revija zavzemala za poudarjanje samobitnosti in suverenosti slovenskega naroda s stališča eksistencialne logike, je krog ob Novi reviji (Tine Hribar, Ivan Urbančič, Spomenka Hribar, France Bučar in drugi) nastopil s filozofsko-sociološkim argumentiranjem, kot je to zahteval teoretični razvoj najbolj kvalificiranih slovenskih mislecev. Hribarju je v tem smislu dodeljena izjemna vloga, da težavna teoretska vprašanja s svojstveno akribijo približa bralcu in ga tako obogati s spoznanji, brez katerih bi slovenska renesansa ne prerasla plitvega prakticizma.
Tavo Burat, LA LENGA DEL PIEMONT ANT LA STORIA D ITALIA (Jezik Piemonta in zgodovina Italije), separat iz »Familia Al-beisa«.
Tavo Burat, DISSIONARI ORNIT0LOGICH PIEMONTElS, Ij nbm piemontčis ed j’osej (Piemontski ornitološki slovar, piemontska imena za ptiče).
ALP, Lenghe an brusch, Dzember 1989. 16, Cossa/Cossano. Verscj/Vercclli.
Dva kratka eseja in slovarček imen za ptiče v pie-montščini izpod peresa pesnika, esejista in aktivista Tava Burata (Gustava Burattija), ene med najbolj zna-
nimi evropskimi osebnostmi, ki se zavzemajo za ogrožene jezike. V navedenih študijah se avtor ponovno uveljavlja kot vsestranski poznavalec tako piemontskega jezika kakor kulture in zgodovine svoje dežele.
Lutz Roemfeld, INTEGRALER FODERALI-SMUS, Modeli fur Evropa. Band 1: Geschi-chtlichc Entvvicklung. Band 2: Philosophie, Staat, Wirtschaft, Gesellschaft. Verlag Ernst Vogel - Miinchen 1978.
Obširno delo v dveh knjigah (330-440 strani), v katerih avtor izčrpno obravnava vso problematiko v zvezi z načrtom federalistične rešitve evropske prihodnosti. Iz zelo bogate bibliografije je razvidno, da je pisatelj v pretežni meri sledil poglavitnim znanstvenikom in esejistom, ki so se zavzeto ukvarjali s federalizmom, kot so Alexander Marc, Guy Heraud, Denis de Rouge-mont in drugi.
NA KRATKO
Posebno omembe vredne publikacije:
Profile dcr neueren slovvenischen Literatur in Karnten,
Herausgegeben von Johann Strutz, Hermagoras Verlag / Mohorjeva založba, Klagenfurt / Celovec 1989. Eseji, več avtorjev.
Slavistična revija, št. 4-1988; št. 1-3, 4-1989.
La Battana št. 91-92 / 1989.
Metodi e ricerche, Rivista di studi regionali. St. 1 1989: Milko Matičetov, Lanita, Un relitto lessicale paleo-slavo.
Skupina ’85, Bilten, februar 1989, Trst.
Letno poročilo Zvezne gimnazije za Slovence, 1988-89, izdalo ravnateljstvo, Celovec.
A.I.D.L.C.M. - Association Internationale pour la Defen-se des Langues et Cultures menacees, Bulletin, septembra 1989, Liege.
Liber memorialis Slovenske klasične gimnazije v Trstu (1948-1988), uredil Alojz Rebula, Trst 1989.
Zjarri, Rivista di cultura albanese, urednik Giuseppe Faraco, S. Demetrio Corone (Cosenza), 1988, št. 1-2. V edinosti, ekumenski zbornik, 1989, Ljubljana-Maribor 1989, izdal Slovenski ekumenski svet.
Novi razgovori in razgledi, List študijskega krožka za slovensko kulturo, uredil Rudolf Čuješ, 26 Xavier Cr., Antigonish, N.S. B2G 1G9 Canada. Pomlad 1989. Iniciativni odbor »Za razgovore« (O slovenskem svetovnem kongresu) Dr. Zlatko A. Verbič, oktobra 1989, Toronto Canada.
Evgen Bavčar, Fotografije, Galerija Rika Debenjaka, Kanal 1989. Katalog izdal Goriški muzej, odgovarja Nelida Nemec.
Uredništvo je še prejelo:
Od deželnega urada za tisk in drugih ustanov: Re-
gionc Cronache, Consiglio informa 1, Alpe Adria, 37 mi-lioni di europei per un originale laboratorio di collabo-razione, Trieste, 1989. - 11 vicino e vicino, giugno 1989, Udine. - Comunicare n. 4 anno 1, n. 1 anno 2. Udine.
Informazioni regionali (Partito Comunista Italiano), febbraio 1989, maggio-settembre 1989.
Kot po navadi še: Primorska srečanja, Most, Celovški zvon, Vestnik slovenskih domobrancev, Nouvelles du Centre d’Etudcs Prancoprovencales Rene Willien, La Valaddo, Etnismo, Stik, Dialog, Ousitanio vivo, La vous de Chastelmanh, Znamenje, Contact, Etnie, Šte-verjanski vestnik, Jambor, Glasnik Slovenske matice, Meddobje.
O PRIVILEGIRANI IDEOLOGIJI
Naši razgledi objavljajo 24.3.89 na straneh, ki imajo naslov Po svetu, prispevek Jožeta Pirjevca »Fleksibilna ideologija je privilegij majhnih narodov«. Gre za spremne misli, ki jih je Jože Pirjevec podal v Društvu slovenskih pisateljev ob predstavitvi zbornika Slovenski glas.
Nekaj pripomb:
Ob trditvi, da je omenjeni zbornik nastal iz »užaljenega nacionalnega ponosa«, ker je pri razstavi Trouver Trieste v Parizu tržaška občina Slovence sabotirala, je umestno vprašanje, kako potem, da ni v zborniku nikjer omenjena specifična okoliščina njegovega nastanka, saj bi prav tak poudarek povečal izraziti pomen publikacije.
K vključitvi prispevka Atilija Rakarja v zbornik, čeprav le-ta ni nastopil v Mali dvorani Centra Pompidou, ni pripomb; vendar bi človek obenem rekel, da tudi o slovenski tržaški prozi ni nihče spregovoril v Baeau-bourgu — pa bi zato bilo prav vnesti v zbornik primeren sestavek.
A pustimo, prav je, da je zbornik izšel, čeprav bi bilo o marsičem še potrebno povedati to in ono, na primer kako pomembna je bila vloga Evgena Bavčarja pri organiziranju nastopa v Parizu.
Bolj malo neumestno je Pirjevčevo tolmačenje, da smo slovenski ljudje nevarni italijanskim nacionalistom, ker »smo nosilci drugačnega koncepta družbe«, to se pravi, da smo za družbo, ki naj »priznava pluralizem svojega notranjega ustroja ... in smo se vključili v italijansko družbo v nek dialektičen odnos, ki ni več pogojen z zahtevo po spreminjanju ločnic med državami«.
In še: »Razumeli boste, da je taka fleksibilna ideologija, ki je pač privilegij šibkega in majhnega, v ostrem nasprotju s fundamentalizmom mnogih tržaških meščanskih grogov itd«.
V resnici pa nimamo nikakršnega nenavadnega, to je drugačnega koncepta družbe, prav tako ne fleksibilne
ideologije, ampak samo pragmatizem, ki nam je bil vsiljen. Ker če bi Jugoslavija takrat, ko je imela ugled v svetovnem merilu, zahtevala izpolnitev sprejetih obveznosti, bi kot Dolina Aoste in Južni Tirol ne potrebovali nikakršnih skonstruiranih ideologij. Namesto zavzete in odločne zaščite je matična stran poudarjala, da hoče imeti odlično razmerje s sosedom — Avstrijo in Italijo — ne glede na izpolnitev mednarodno sprejetih obveznosti.
Tisto izmišljanje formul o konceptih in fleksibilnostih je zato lahko samo lepotično prikrivanje našega kritičnega stanja. Ne gre torej za nikakšen »privilegij«, tudi v ironični interpretaciji ne.
Tista trditev, da »katoliški in kominformistični krogi dolgo z uradno Ljubljano sploh niso hoteli imeti stikov«, je samo približna. Za časa kominformističnega spora je bil pač odklon obeh komunizmov recipročen. Kdaj katoliški krogi niso hoteli imeti stikov z uradno Ljubljano, pa bi moral Pirjevec šele dokazati, saj bo res ravno nasprotno: da Ljubljana ni marala katoliško mislečih vse do Kavčičevega časa!
Vse drugače pa bi bil Pirjevčev zapis tehten in tudi učinkovit, ko ne bi omenjal povojnih »klešč ideologij«, ampak bi govoril o poglavitnih »ideoloških kleščah«, ki so v uglašenem ritmu delovale tako v Ljubljani kot pri njenih predstavnikih v Trstu, Gorici (Celovcu). Prav zaradi tistih »klešč« je slovenska kultura pri nas »izrazito monocentrična«, kot jo definira, saj je ravno sprostitev teh zadnjih mescev dokaz, kako bi bilo pri nas povojna desetletja, ko bi ne bili v rokah političnih nadzornikov. In ti nosijo odgovornost — tako v Ljubljani kot v Trstu —, da Trst ni postal pravo kulturno središče, kar je gotovo »velika napaka«, kot ugotavlja Pirjevec, a napaka je tudi to, da so take sodbe zapoznele, napaka tudi, da se je slovensko tržaško razumništvo vdajalo diktatu, ki je bil, ker je pač bil diktat, vse prej kot »fleksibilen«.
CVETJE KPI ZA ŽRTVE V KRAŠKI JAMI
Ne glede na razloge take poteze je odločitev komunistov, da ponesejo šopek cvetja na pokopališče na Rabu, v Rižarno in na bazoviško fojbo, upoštevanja vredna. Pietetno dejanje je lahko samo pozitivno, saj ne gre za enačenje rajnkih glede na njihovo ideološko in politično pripadnost, ampak za razmerje do mrtvih ljudi. Je pa potrebno takoj dodati, da sporočilo, s katerim se javnost seznanja z odločitvijo delegacije — ki so jo sestavljali vsedržavni tajnik Zveze komunistične mladine, Tržačan Gianni Cuperlo, tajnik tržaške federacije KPI Nico Costa in senator Stojan Spetič — govori samo o zločinih fašizma in nacizma, medtem ko ne omenja komunizma, ki je odgovoren za žrtve v kraški jami.
Res, da poteza delegacije KPI implicitno poklanja cvetje na pomnik tistih, ki so padli zaradi dejanj komunističnih revolucionarjev, vendar bi šele neposredna o-memba odgovornosti nekdanjih partijskih tovarišev, tako slovenskih kot italijanskih, dosegla to, kar je bil cilj posega.
Zgrešena pa je bila reakcija slovenske strani na gesto KPI, sklicevati se namreč na maščevalnost po četrt-stoletnem fašističnem terorju, je hkrati napaka in odklon resnice.
Naši ljudje se tako ne bi maščevali 1945. leta. ko pa se niso 1943. leta nad italijanskim vojaštvom, ki je bežalo pred Nemci, ampak je italijanskim vojakom pomagalo, da so se preoblekli v civilne obleke. To se pravi, da se je vodstvo revolucije 1945. leta vnaprej reševalo morebitnih opozicionalcev s tem. da se jih je odkrižalo na podoben način kot slovenskih vrnjenih razoroženih domobranskih fantov.
Zato je edino prav, da slovenski ljudje obsojamo in obžalujemo početje ideološko-revolucionarnega vodstva, ki ni bilo samo slovensko, kot niso bili samo slovenski izvrševalci ukazov in zasledovalci žrtev.
Prav tako pa seveda slovenski ljudje lahko upravičeno pričakujemo, da tisti predstavniki italijanskih krogov, ki se zgražajo nad usodo pometanih v fojbe, ponesejo šopek cvetja na grob fašističnih žrtev.
SE O KRAŠKIH JAMAH
Franco Juri, vidni predstavnik italijanske narodnosti v Istri in eden izmed pobudnikov Skupine 88, je v intervjuju za Sobotno prilogo Dela 26. avgusta 1989 izjavil:
»Pokol socialistov na Tržaškem. To je en glavnih vzrokov za 'slavofobijo’ v Trstu. To je bil rezultat tistih 40 dni jugoslovanske osvoboditve oziroma okupacije (pogledi so pač različni), ko je prišlo do velikih krivic — ne le v Trstu, tudi v Gorici, Kočevskem rogu, v Istri... Stvar ni bila le nacionalno obarvana, ampak predvsem ideološko. Šlo je za militanten revolucionaren teror, ki se pojavlja pri vsaki revoluciji. Temu se je pridružila želja po čimzahodnejših mejah. Vse skupaj je pripeljalo do katastrofalnega izida jugoslovanske politike v teh krajih ... če pomislimo na 250 tisoč izseljenih iz Istre ... To so dejstva, ki jih bo treba proučevati in s katerimi se, končno, srečuje samokritičnost ZK Slovenije, saj v temeljnem dokumentu o nacionalnem vprašanju prvič priznava povojne napake itd.«
Saj, in kolikor prej bo prišlo do jasnih besed, toliko prej bomo prišli do razčiščevanja v tržaškem italijansko-slovenskem ozračju.
SVETOVNI SLOVENSKI KONGRES
V redu, naj se imenuje kongres, kot je predlagal Vlado Habjan. Prej smo govorili o slovenskem parla-
men tu, o slovenskem svetu, o slovenskem enotnem prostoru itd., morebiti je formulacija o kongresu najboljša, nedvomno pa bi bil tak kongres zares učinkovit, ko bi se slovenski predstavniki zbrali na nevtralnih tleh:
—	zaradi svobodne udeležbe katerega koli slovenskega človeka;
—	zaradi avtonomnega razmerja do matice, čeprav bi bili tudi matični ljudje pričujoči na kongresu;
—	zaradi ugleda, ki bi ga kongres kot samostojen forum imel v mednarodnih političnih krogih in v medijih.
Zelo pravilne so misli Vlada Habjana v Demokraciji 7.XI.89 glede novega razmerja do zamejstva, ki naj bi se rodilo v uradni matici kot posledica kongresa. Le-ta bi moral »zajeti vse slovenske potenciale z vsega sveta, tudi iz oddaljenega konca Argentine in Avstralije. Iz jedra nekaj sto intelektualcev bi izbirali možganski koncentrat vseh ideoloških smeri, ne pa politikov! Tako bi nastala zlasti moralna moč. Nas same bi moralizirala in svet opozorila na naše stiske pri zamejcih! ... S tem bi tudi prisilili politično-operativne sile, da bi morale postati naš novi družbeni katalizator. Matična Slovenija bi na ta način morala postati maksimalno suverena enota, ki bi imela dovolj moči za pomoč vsem našim zamejcem. Ko bi v Sloveniji določena družbena sila postala zadosten družbeni katalizator za prihodnost, bi vse tiste kljubovalne sile, ki živijo v emigraciji, morale popustiti. Tako ne bi posredno dosegli le narodne sprave, ampak veliko več — združili bi se v delu za prihodnost«.
V bistvu smo to že poudarjali, posebno v naši reviji (glej na primer v Zalivu 1985 št. 1-4 govor Borisa Pahorja v Cankarjevem domu v Ljubljani; pogovor z Bojanom Stihom v hotelu Slon itd.), vendar je novo ozračje zdaj prikladno, da se zamisel uresniči. Nobenega dvoma namreč ni, da Slovenija kot nesuverena država ni doslej državniško nastopala ne doma, ne v razmerju do ločenih delov, ne do političnih in ekonomskih izseljencev.
ZAKAJ TUDI TOKRAT NE BO (MARJAN ROŽANC) VOLIL
Seveda se Rožanc kot svoboden človek lahko odloči, kot želi, zato lahko ne gre volit. Njegova stvar. Nekoliko razglašeno pa je, da skuša drugim dopovedati, zakaj ne bo volil. Res, da mu bo malokdo sledil, a vendar: čemu tak odklon? Zaradi pojmovanja nekakšnega duhovnega občestva, ki je vzdignjeno nad realnostjo življenja in politike v njem? No, a to je lahko tema za kdaj drugič, tokrat samo ugovor Rožančevim argumentom, ki niso nikakršni argumenti.
To, da je partija prevzela od alternative njene misli, ugovore itd., ne more biti razlog, da ne bi volil, ravno nasprotno: potrditi je potrebno tiste, ki so partijo moralno prisilili, da se je spremenila. Kaj bodo ti novi izvoljenci dosegli, je druga stvar, vendar gre za začetek demokracije, ki se bo toliko bolj razvijala, kolikor bolj jo bodo utrjevali volivci, ki se po toliko desetletij šele učijo demokratično živeti. In Rožanc bi jim pri tem lahko pomagal, namesto da se umika. Citirati pri tem Kocbeka ni ne upravičeno ne umestno.
Trditev, da Slovenci ne moremo biti aktivni v svobodnem industrijskem razvoju in trgovanju, ker nismo, kot protestantski Nemci, zavezani denarju itd., je samovoljna. Potemtakem bi tudi Italijani ne mogli biti kapitalistična država, ker se jih protestantizem sploh ni dotaknil. Nasprotno pa je res, da se je slovenski človek od Nemca, čeprav je to drago plačal, naučil discipline pri delu, natančnosti, zavesti, da ne sme zapravljati časa brez potrebe. Kljub vplivu z Juga po letu T8., še posebno po letu ’45. pa je slovenska družba v bistvu še zmeraj zadosti srednjeevropska po značaju in snosob-nosti. Da slovenski človek Nemca pomiluje zaradi njegovega protestantizma, pa je boutade; tudi še tako pobožnim dušam česa takega ne pride na misel, če pa, se potolažijo z ekumensko agapo.
Naravnost abstraktno pa je odklonilno razmišljanje o vrnitvi k Evropi, češ da je le-ta lahko cilj samo v duhu askeze.
Ne, Evropa — v kateri Slovenci smo že, torej ni potrebno, da se usmerjamo k nji — pomeni konec vzhodnjaške diktature nad vestmi in nad telesi. In tudi konec obveznega ateizma, kar bi moral prav Rožanc poudariti. Da kapitalizem ne more biti rešitev, lahko seveda drži, vendar je prav relativna možnost izbire boljša od vsiljene izbire.
Tako je slovenski klic po Evropi lahko tragičen, ker gre za polstoletno izgubo, na noben način pa ne tragikomičen, kot pravi Rožanc, ki je preveč ujet v svoj poduhovljeni svet, da bi lahko videl stvarnost takšno, kakršna je.
Kako si slovenski komunisti zamišljajo Evropo potem, ko bo njihov refren »Evropa takoj zdaj« nehal biti volivna vaba, je seveda odprto vprašanje, bo pa njihovo ukrepanje odvisno od moči, ki jo bo imela alternativa po volitvah, tistih volitvah, na katere Rožanc ne bo šel in tako ne-komunistom odvzel svojo podporo.
Upati je, da bo takih asketov na Slovenskem kolikor mogoče skromno število.
DOGAJALO SE JE TUDI V NASO ŠKODO
8. novembra je drugi kanal londonske BBC začel z raziskavo, zakaj ni bil po koncu druge svetovne vojske oddan noben italijanski vojni zločinec državam, ki so to zahtevale, Jugoslavija na primer jih je imela 700 na seznamu, lepo število tudi Libija, Etiopija, Grčija, Albanija. Odgovor na vprašanje: vladi Anglije in Amerike sta se bali, da bi sodbe nad italijanskimi vojnimi zločinci škodile italijanski demokraciji, ker bi koristile Sovjetski zvezi in italijanskim komunistom.
Oddaja, ki je imela naslov Timeiuatch, je seveda
vzdignila veliko prahu, še posebno je bila presenečena italijanska javnost, medtem ko je italijanski veleposlanik v Londonu protestiral pri predsedniku BBC Mam-madukeju Husseyu. No, le-ta je povabil na sledečo oddajo o omenjenem vprašanju veleposlanike Italije, Etiopije in Jugoslavije — a se ni od trojice nobeden odzval.
Seveda, politično - diplomatsko - ekonomski razlogi...
Tako italijanska javnost tudi v prihodnje ne bo seznanjena s tem, kar se je dogajalo med italijansko zasedbo evropskih in afriških dežel.
A za nas prihaja v poštev vprašanje Slovenije, to pa ne toliko zato, ker bi želeli obnavljati preteklo hudo, ampak preprosto iz pravične zahteve, da bi Slovenci v marsikaterem italijanskem krogu nehali biti barbarski zločinci. Če bi se namreč tehtnica uravnovesila z dokazom, da ni italijanski general, vojak, policist itd. prav nič bolj plemenit kot predstavniki druge narodnosti v enakih kriznih, vojnih itd. primerih — potem bi se pri nas na Tržaškem in Goriškem ozračje počasi prevetrilo.
RAZNI IZZIVI
Vojmir Tavčar v Primorskem dnevniku 14.12.1989 nastopa z dobro polovico strani teksta, ki ima naslov Izziv za danes in jutri.
Nekako kar hvale vredno je takšno iskanje v dnevniku, ki po svoji tradiciji ni dopuščal nikakršne diskusije, a je zdaj videti, kot da si je želi. Vsaj sodeč po naslovu rubrike Odprta tribuna. O kateri bi človek rekel, da je nastala brez prave napovedi, pravzaprav potihoma, kradoma.
A tako vendar le ne bo šlo.
Seveda, šlo bo, ker pri taki organizaciji, ki nikomur ne odgovarja, vsekakor gre, iluzorno pa je, da bi na tak potuhnjen način spreminjanja lahko prišli do nečesa novega, da bi nehali »zaostajati za časom in za dogodki«,
kot pravi Tavčar. Vendar ko se sprašuje, če ni »v naših kolesjih nekaj rje ... če ne škripa marsikaj v našem stroju«, ne prestopi začaranega kroga, omenja sicer »objektivne razloge in razmere«, kot drugi omenjajo zasedo ideologije, ideološke »klešče«, a prave analize se ne loti. No, saj tudi če bi se je, bi list, v katerega piše, ostal to, kar je, dokler bo tak, kakršen je.
Ker prvo vprašanje, ki bi si ga moral publicist pri listu postaviti, je prav to, ali ni tudi list, v katerega piše, dobršno pripomogel, da smo tam, kjer smo. Recimo: kakšno obletnico lahko praznuje tista odprta tribuna?
Vsakomur je namreč lahko na dlani, da vsem tistim, za katere doslej ni bilo nobene tribune, bo potrebno tako tribuno odpreti na drugačen način, kot si zdaj predstavlja uredništvo »Primorskega dnevnika«. Kader sposobnih inteligenc, ki bi lahko dal evropsko širino naši publicistiki in ki ga je dosedanja ne-politika atrofizi-rala, se bo vzdignil iz letargije samo ob napovedi nove poti, ki pa je seveda ne more biti brez pluralizma.
Tukajšnji odločujoči slovenski forum pa tako ljubosumno varuje svoje politične in ekonomske delnice, da je v primeri z njim ljubljanski socializem, ki omogoča izhajanje Nove revije, Mladine, Tribune itd. že kar evropski.
Podobno razmišljanje bi lahko začeli v zvezi z zaščitnim zakonom, ker usode le-tega ni mogoče obravnavati brez upoštevanja vloge matice, vloge levih strank, katerih glasnik je dolgo let slovenski tržaški dnevnik. Ma-tično-ideološka komponenta pri obravnavi problema zaščitnega zakona namreč ni drugotnega pomena.
Pa še nekaj: problem zgodovinskega spomina. Glede tega je potrebno rekonstruirati skorajda vse od kraja, začenši z vlogo, ki jo je imelo tukajšnje, slovensko malo meščanstvo pri snovanju naše identitete v prejšnjem stoletju.
In tako dalje.
Zato ne gre samo za ponudbo neke tribune, ampak za rekvalifikacijo vsega.
(A glede tribun: naša revija ima svojo odprto že dolgo časa, a kdo od tistih, ki danes ugotavljajo, da je »rja v našem kolesju«, se je kdaj drznil pojaviti v nji? Ravno nasprotno: sabotirali so jo z molkom, to perverzno, reakcionarno tribuno!)
BILI SMO NA PRAVI POTI...
To je naslov članka Staneta Kovača v Naših razgledih 24.XI.89. Gre pa za ugotavljanja — ob 95-letnici ustanovitve prvega krščansko socialnega društva in 80-letnici ustanovitve Jugoslovanske strokovne zveze — kako je bila slovenska družba na pravi poti socialnega razvoja v soglasju z Evropo, a je tak razvoj blokirala in zavrla komunistična partija s svojo ideološko diktaturo.
Krščanske socialiste, ki so sodelovali s komunisti pred vojsko in so dali za časa osvobodilnega boja »najbolj organizirane delavske vrste«, je odpisala Dolomitska izjava. S tem je bila dokončno odprta pot monopolnemu stalinizmu.
Tako, a to smo že zdavnaj vedeli.
Novo je, da tako diagnozo zdaj objavljajo.
Trpka incognita pa je, kaj bo taka odprtost lahko rodila.
VSI SO ZDAJ PRIPADNIKI DEMOKRATIČNE LEVICE!
O Žetvi demokratične levice govori Ravel Kodrič v »Odprti tribuni« našega tržaškega dnevnika. Seveda pa, kot po navadi, iz njegovega pisanja, iz tega, kar čutiš pod vrsticami, ni videti, da bi bil pisec kaj dosti demokratično na levi.
Že ob tistih Kohlovih »namršenih obrvih«, ko rušijo
berlinski zid, se zaveš, kako je pisec razpoložen. Bralec se namreč sprašuje, zakaj naj bi bil Kohl nezadovoljen ob novi fazi nemškega vprašanja, zakaj bi njega »bolela glava«, kot pravi Kodrič. Seveda smo tudi mi, kot Kodrič, za Brandta, to je jasno, samo da mi nismo tako na nož proti kapitalistom, reakciji itd., ker smo zares demokratična levica, Kodrič pa ji bo morebiti kdaj pripadal, zdaj pa še nima pravih darov zanjo.
A si seveda želimo, da bi levi demokrat čimprej postal, saj je pripravljen pometati »pred pragom« levičarskega »drobnjakarstva«.
To, kar moti, je, da si zdaj, ko se je Gorbačov odločil za novo pot, ko je slovenska alternativa vsilila zahtevo po civilni družbi, skuša zaorati v širino, ki je pri tukajšnjih slovenskih komunistih nismo ugotavljali. Tudi tedaj ne, ko je menda Berlinguer nakazoval drugačen prijem. No, mogoče bodo zdaj, ko je komunizem na Vzhodu v razsulu, tudi slovenski komunisti tokraj meje začutili skušnjavo po demokratičnem ozračju — razen tistih, ki bodo ostali zvesti Cossuttovemu stališču.
No, a boljše tak zapoznel razvoj, kot ga nakaže Kodričev spis, kakor pa tisto gospodovanje nad ljudmi in njihovimi dušami, kakršno smo doživljali v povojnem času tudi pri nas na Tržaškem.
(V oklepaju pa bi le vprašali: kako se je uveljavljala demokratična levica slovenskih komunistov pri nas, recimo, na primer, za časa Kocbekove afere, ali pa na primer ob podlih napadih na Radoslavo Premrlovo itd.)
PRAVI PRELOM JE EVROPA DOŽIVELA 1879.,
NE 1917. LETA
Tako ugotavlja Frangois Furet (Ljubljanski dnevnik, 19.XII.89).
Zelo nazorno namreč Furet prikaže, kako je franco-
ska revolucija še zmeraj veljavna glede izjave o človekovih pravicah, ki jih ni odkrila, ampak univerzalizirala.
Sovjetska revolucija »se je inspirirala s francosko revolucijo le zato, da bi uničila njene principe«. Komunisti so hoteli biti »jakobinci proletariata in odpraviti 'buržoazno laž o človekovih pravicah’«.
Tiste pravice, ki jih zdaj komunisti spet odkrivajo .... a bolj zato, pravi Furet, da bi ohranili oblast, potem ko so odkrili, da kapitalizem noče »gniti«.
Ta odlomek pa, kot je oster, je vreden zapisa:
»Danes je komunistična katastrofa že preveč vidna na vseh ravneh, tudi na ravni enakosti, in vsi jo že kar preveč priznavajo, vključno z neposrednimi nasledniki Lenina, da bi še lahko pustila kakšen manevrski rob za komunistične brkljače, ki še nadlegujejo levičarsko inteligenco«.
Tako — in smo spet na slovenskih tleh, to je tudi na tržaških.
Ivan Korošec
TAKTIČNA, USODNA NAPAKA
Iz daljšega prispevka, ki je izšel v Svobodni Sloveniji (Buenos Aires, 11. maja 1989) objavljamo zadnji del. Pisec v prvem delu komentira nekatere pripombe Marka Kremžarja k Bučarjevim Usodnim odločitvam, potem sledi ta, poglavitni odlomek, kakršnega doslej nismo izsledili v emigrantskem tisku in ga zato ponatiskujemo; pri tem naj pripomnimo, da s kratico VS avtor govori o »Vaških stražah«.
Kremžar nadaljuje: ,,Gledano nazaj, je gornja kritika (da se vodstvo ni dovolj naslanjalo na ilegalno organizacijo) videti upravičena, čeprav menijo nekateri, da je šlo za usodno, drugi pa le za taktično napako. Vendar ostane še vedno neodgovorjeno vprašanje, če je bilo v taboru, ki ni poznal prisil, ter ob rastočem partizanskem terorju to sploh mogoče?”
Večkrat v življenju posameznika ali naroda se pojavi neka možnost samo enkrat. Če jo zamudimo, spremenimo položaj in posledice.
Če je v hiši začetek požara, včasih zadostuje škaf vode, da se požar pogasi. Če pa voda pride prepozno, je lahko vse zamujeno.
Kremžar zaključuje: „Pa tudi, ali bi v nasprotnem primeru res lahko pričakovali različen potek revolucije? Na ta vprašanja ne bomo nikdar poznali odgovorov.”
Zakaj ne?
Ker je zadeva načeta, navajam nekaj odgovorov v potrdilo trditve o možnem drugačnem poteku revolucije.
1.	Sprememba načina obrambe in končno borbe bi logično prinesla spremembo položaja, okolnosti in splošnega mnenja. Če sem na Šmarni gori, ni nevarnosti, da bi se utopil. Nerodno pa je, če se spotaknem.
2.	Če bi s partizansko ilegalo VZPOREDNO PO ČASU NARAŠČALA TUDI NACIONALNA, bi jo ta prerastla, saj smo bili vendar katoliški narod.
3.	Prevaranim partizanom-nacionalistom bi bil veliko lažji pobeg v drugo ilegalo kot v V S v senci okupatorja. Pomislimo samo na fante s Koroške, Štajerske, Gorenjske, ki so se skrivali pred Nemci. Ali one s Primorske, Goriške in Benečije, ki jim je nasprotje do Italijanov prešlo v krvno sovraštvo. Saj celo v ilegali nismo tedaj razumeli VS.
4.	VS so ščitile samo tzv. „Ljubljansko pokrajino”. Ostale tri četrtine Slovenije pa smo pustili na milost okupatorju in komunistom.
5.	Z VS smo bili negativno vezani na italijanski razpad septembra 1943, ko smo zapuščali postojanke pred nastopajočimi Nemci. Ob misli na Angleže smo zapustili nezaščiteno prebivalstvo po naših vaseh. Odhajali smo v NUJNO ILEGALO! Ker pa je nismo bili niti vajeni niti vešči, smo se zatekli zopet v — postojanko Turjak!
6.	Pri vseh nujnih zvezah z Italijani nismo imeli toliko zveze, da bi nam razpadla italijanska vojska vsaj „podarila” orožje, če ga že nismo znali zahtevati. Partizani so pobrali vse, „ker niso imeli zvez”.
7.	Strategija bodeče žice in bunkerjev ne velja v gverilski vojni.
8.	Z ilegalo bi komunistična propaganda o izdajalcih imela neznaten uspeh. Tako pa se je sovraštvo stopnjevalo prav ob tem motivu. Imelo je že med revolucijo, posebno pa še po njej strahotne posledice.
9.	Z vzporedno ilegalo bi bilo operativno področje za partizane zmanjšano in omejeno. Brez dvoma bi KP sledila svojemu cilju, da uniči vse, kar se ji zoperstavi, toda kako bi ji to uspelo? Ob razkrinkanju njene ,,osvobodilne” maske pred narodom in njenimi razredčenimi vrstami bi bila prisiljena na resna pogajanja, če ne bi hotela lastnega uničenja.
10.	Ilegala je bila logična zahteva časa, tudi če bi partizanov ne bilo: NE ZA UPOR PROTI OKUPATORJU z izzivanjem, ampak za zaščito oseb, ki so iz kakršnega koli razloga iskale zavetja in skrivališča pred okupatorjem.
Nasprotno pa je bilo takrat lažja in udobnejša pot pozneje potopljena v potokih slovenske krvi.
Ob vseh teh dejstvih se ne morem otresti zavesti, da je naše vodstvo — ob kritičnih trenutkih — imelo večjo vdanost v usodo kot zaupanje v svoje moštvo, vero v lastno sposobnost ter zavest odločilne odgovornosti.
Se sedaj včasih srečamo odgovor: „1, tako je bilo, pa Bog pomagaj.” Tako je bilo, ker smo se vdali v usodo. Narediti bi morali vse, da ne bi bilo tako. In kar ni bilo v človeški moči in zmožnosti, bi Bog pomagal.
Že stari ljudje so vedeli: ,,Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.”
Vojaki smo tudi vedeli za ta pregovor.
Z moštvom, kot je bilo, bi vodstvo delalo čudeže, le pobližje bi ga moralo poznati. Poznati tudi na fronti ter nanj misliti.
Partizanski poveljnik Pero Popivoda je dejal zajetim borcem Grčaric in Turjaka na dvorišču kočevskega gradu, predno so jih odgnali v pokol: ,,Ko bi imeli vi vodstvo, kot je naše, in mi borce, kot ste vi, bi ne prišlo do te vaše tragedije.”
Ta dopolnitev ni kritika ali celo dolžitev. Iskreno da ne! Je prikaz izkustev iz tedanje perspektive na položaju. Osebno sem prepričan, da je vse: prizadevanja, odločitve — pozitivne ali pogrešne — in tudi neodločit-ve, pa trpljenje in borba imelo en sam vzvišen ideal vseh:
VELIKA. ZDRUŽENA, SVOBODNA IN SAMO-TOJNA SLOVENIJA!
O »IZJAVI O NARODNI IN DRŽAVLJANSKI POMIRITVI«
Izjava, ki jo je predsedstvo Slovenske republike soglasno sprejelo, je izjemno pomembna listina, čeprav se je pojavila v predvolilnem ozračju in je tudi drugače neizčiščena, ker bi tak akt moralo posredovati slovenskemu narodu vodstvo komunistične stranke, ne pa državno predsedstvo, tudi če je, kot v slovenskem primeru, predsedstvo izraz partije. No, vsekakor gre za premik, ki ga je rodilo zavzemanje slovenske javnosti, v prvi vrsti Spomenke Hribar, katere študija Krivda in greh se je pretolkla skozi vse prepreke in zasede, dokler se ji ni posrečilo predramiti ljudskih in vodilnih vesti. Kot smo ta trenutek nji hvaležni za odrešno dejanje, čutimo obenem dolžnost, da se poklonimo spominu Edvarda Kocbeka, ki je pred petnajstimi leti zahteval priznanje krivde za pokol, katerega zdaj omenja izjava o pomiritvi.
Seveda že sedanja listina govori o napakah in o pieteti do mrtvih, vendar mora pravi dokument o spravi šele priti, saj je nujno, da predstavniki obeh taborov, tako revolucionarnega kot protirevolucionarnega, priznajo in obžalujejo zlo, ki so ga prizadeli narodnemu občestvu.
Če do tega odločilnega akta ne bo prišlo prej, potem bo to zgodovinska naloga Slovenskega svetovnega kongresa, saj državniška modrost zahteva od nas enoten vstop v Evropo jutrišnjega dne.
POPRAVI
V Zalivu 1-4/1988 je prišlo v prispevku Giannija Barrala do nekaterih pomot ali pomanjkljivosti. Avtorju se opravičujemo, bralci so naprošeni, da jih popravijo:
na strani 97: zelo oddaljeni mostovi mora biti ne zelo oddaljeni mostovi
na strani 98: je treba po odstavku, ki se konča z besedo Slovani, dodati še kratki odstavek, ki se glasi: »Potem je kompozicija hitro prešla nabrežinsko postajo, se trenutek ustavila v Tržiču, šla mimo Gorice ter se ustavila v Vidmu, kjer je bila razku-ževalna postojanka za tiste, ki so prihajali z vzhodnih front.«
na strani 109: v šesti vrsti po besedi koleno mora še biti »doživel je umik«
na strani 121: na sredi strani mora priti »proti Klav-žam« namesto »proti Kneži« na strani 131: v 8 vrsti zgoraj namesto »nečak« mora biti »bratranec«
na strani 140: v drugem odstavku, tretji vrsti namesto »nahrbtnik« mora biti »breme«.
*
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujemo vsem naročnikom in podpornikom, še posebej Akademskemu združenju v Baslu, katerega predstavnik je dr. med. in dr. sc. med. Vlado Kresnik, za prispevek (150.000 lir); dr. Stanetu Franku (124.000 lir); prof. Diomiri in prof. Dragu Bajcu (100.000 lir), Evelini Pahor (200.000 lir); Zori Piščanc (100.000); Aljozu Rebuli (50.000); Leopoldu Ažmanu (50.000); prof. Mariji Kostnapfel in ing. Srečku Čebronu (150.000 lir).

• *

■