Udarec — s kolom. ii. Sedaj, ko smo si vtisnili v spomin uničujočo obsodbo »Slovenskega Naroda", je treba, da se zagovarjamo in da to obsodbo ovržemo. Bili so časi — in ni dolgo od tedaj — ko je zagovarjal učiteljstvo »Slovenski Narod" sam, a ti časi so se naglo izpremenili. Eoka, ki nas je gladila, nas bije: napredni »Slovenski Narod" je stopil v krog tistih listov, ki so bili in so še sedaj učiteljstvu sovražui. To se je zgodilo v tistem hipu, ko smo izpregovorili odkrito besedo glede narodno-napredne stranke z namenom, da jo opozorimo na njene napake in ji tako pomoremo, da spozna samo sebe in ae reši, ako se še more rešiti. To se je zgodilo v tistem hipu, ko smo kupili svojo tiskarno in svoj list iz nNarodne tiskarne" preselili vanjo . . . BSlovenski Narod" pravi, da je naš članek _Učitelj in politika" oblasten in nadut, daje prepleten s prepotentnimi napadi in krivičnimi grajami. Tega pa „Slovenski Narod" ni dokazal. Njegova izvajanja bi služila kot dokaz takih trditev le tedaj, ako bi bili vsi ljudje mnenja, da je mogoče naše mirne, stvarne in neovržne trditve ovreči zgolj z oblastnostjo, nadutostjo, prepotentnostjo in krivičnostjo nNarodovega" elankarja. Toda to ne gre! Taka pisava je seveda samo in golo bagatelizovanje, kakor smo že rekli, in pri razsodnih ljudeh se z njo nič ne opravi, tem manj pri nas, ki se vendar poznamo in ki vemo, kolika je naša moč in naša veljava in kakšni so uspehi našega dela v šoli in izven šole. Bojazljivo kuretnino, ki ne ume nič drugega, nego da čaaih zakokodaka v MUčit. Tov." in ki ne da od sebe nobene fige, nas imenuje tisti ,,Slovenski Narod", ki je neštetokrat pisal, da je naše učiteljatvo probujeno, delavno in izborno organizovano, ki nas je imenoval pijonirje prosvete. Kolikokrat nas je povzdigoval ta list, ko smo sprejeli boj s klerikalizmom, ki ga bojujemo do današnjega dne vztrajno in neustrašeno za napredek šolstva, za svojo organizacijo, za izboljšanje svojega gmotnega stanja, za probujo narodne zavesti ter za povzdigo socijalne blaginje našega Ijudstva. Tako smo delali s peresom in dejanjem do današnjega dne. Ni dolgo temu, kar se je eden liberalnib. prvakov čudil uspehom našega dela, češ, tc je čudovita vztrajnost, da vzmorete toliko ob tako žalostnih gmotnih razmerah. Vae to delo pa imenuje sedaj nSlovenski Narod" — kokodakanje bojazljive kuretnine. To je sramotno ironizovanje poštenega dela, ki ni vredno doatojnega časopisja in resnih politikov! Ako hočemo biti kot odgojitelji stvarni in nepristranski — in kot učitelji moramo biti taki! — tedaj moramo povedati tudi liberalizmu to, kar mu gre. Za vse, kar je atoril liberalizem za nas, smo mu hvaležni, a te hvaležnosti ne smemo smatrati za železne spone, ki bi nara branile, svobodno izražati avoje misli. To že zategadelj ne, ker amo tudi mi avobodni državljani in ker velja tudi za nas člen XIII. državnega osnovnega zakona. Svobodomiseln list bi moral biti vesel vsakega svobodnega pokreta. Ako takoj zamahne s kolom, kakor hitro se toliko desetletij tlačeni stan, kakršen je naš, iz šablonskega posnemanja importiranih idej dvigne do lastnega razsojanja faktičnih razmer in ubere svojo pot, tisto in tako, ki se mu zdi najpripravnejša, da dospe do avojih smotrov, potera degraduje tak list samega sebe do žalostnih nižav reakcionarstva, ki je v našem primeru identično s terorizmom. Od obojega — od reakcionarstva in terorizma — smo mi daleč stran, ker se bojujemo za stvar, ne pa za strankarstvo in osebnosti. V avojem listu dajemo prostora vsem naprednim strujam, da izražajo svoje misli. nSlovenski Narod" nas s svojim napadom ni ustrašil, zatorej bomo ravnali na ta načia tudi v bodoče. Tako imamo vsaj program, ki ga narodno-napredna atranka nima in ga tudi še dolgo ne bo imela, ako bodo delali tako, kakor delajo sedaj. Naš program je d e 1 o, ki mu zagotavljajo uspeh napredni elementi, ki se zgrinjajo okolo nas! Mi hočemo pred vsem ojačiti sami sebe, ker smo prepričanja, da je le tedaj mogoče uspešno in vztrajno koristiti drugim, ako je stan, skupina, stranka močna sama v sebi, ako ima življensko moč. V deželnem zboru kranjskera ima mo6 nemško - alovenska liberalna večina. Storila je za učiteljstvo to in ono, a ne tega, kar bi lahko in kar bi morala, ako bi hotela. Padale ao z bogate mize samo drobtine. Hvaležni amo tudi zanje, a obenem moramo pritrjati onira, ki se jim dviga žol6, ko gledajo v vednem zapo s t avlj anj u užaljenost človeškega doatojanstva in podcenj e vanje narodni vzgoji posvečenih in darovanih moči! Zatorej je bila že dolžnost do nas samih, da smo ae oprijeli edinega rešilnega sredstva: samopomoči, organizacije. Mislimo, da poznajo tudi v uredništvu ,,Slovenskega Naroda" našo organizacijo, saj so jo stokrat hvalili doslej, dokler niamo prišli do avoje tiskarne. Zato smemo tudi tem goapodom povedati, da smo dali od sebe mnogo več nego samo prostaško figo. — Delo v naši organizaciji še daleko ni gotovo. Načrti, ki jih imamo sedaj, bodo dovršeni nekako v petih letih, potem zasnujemo druge. Toliko bo še fig, da se bodo gospodje čudili in se pri nas učili, kako se mora delati. nVečina učiteljstva itak ničesar ne stori za atranko" in ,,Učitelji ao stranki veliko več škodovali nego koristili", pravi rNarod". Dobro! Zakaj pa tega niao povedali prej? Zakaj so pa bili tako nespametni, da so si dali škodovati, namesto da bi škodljivce prepodili? Koliko so vredni taki voditelji, ki vedo, da raste ljulika med bogato njihovo pšenico, pa je ne iztrebijo, ampak puste, da se zaduši celo zdrava rast?! Ali niso te trditve tako naivne in otročje, da se jim mora smejati ves svet? Kar trdi nNarod", ni res; res pa je, da se je učiteljstvo še preveč izpostavljalo za stranko, ki stoji in pade z njim, kakor je dvakrat trdil dr. Tavčar, voditelj te stranke. Kdo trdi resnico: ali nNarod" ali dr. Tavčar, ,,Narodov" glavni urednik? Trdimo brez pretiravanja, da je že vsakega drngega učitelja napadel »Sloveuec*1 ali ^Donioljub** ali bivši nSlovenski List", očitajoč mu, da ni nič drugega nego liberalni agitator. To je trdil na zadnjem svojem shodu tudi klerikalni poslanec J a k 1 i č in to je trdil »Slovenee" o priliki zadnje državnozborske volitve na Štajerskem. Trdimo, da bi narodno-napredne stranke že davno več ne bilo, ako se ne bi učiteljstvo toliko pehalo zanjo. In sedaj pride nNarod" in zabrusi temu učiteljstvu tako v obraz! Toda poglejmo, kaj je storil liberalizem — sam zase! Nastal je kot protisila klerikalnemu stremljenju po posvetni nadvladi. Pri nas bije ljut boj zoper klerikalne ideale vse neodvisno časopisje. Tak boj je potreben, brez njega bi nastala mlačnost, narod bi padal in umrl. Stranka gleda stranki na prste. Kakor v vsakem boju tako ni tudi tukaj zmaga odvisna od same moči, marveč od spretnosti in delavnosti vodstva. To mora organizovati svoje čete, ako neče biti v boju poraženo. Kako pa je organizovana liberalna stranka? Bože mili! Ustanovili so jo pred kakimi dvajsetimi leti. Do letos ji je predsedoval dr. BleiweisTrsteniški, a ta slavni vojskovodja se ni pokazal nikdar na dan. Kaj vemo o njegovem delovanju, kaj o njegovem vojevanju? Tako je na oni strani samo tista figa, ki jo sedaj »Slovenski Narod" moli učiteljstvu pod nos! Ali naj gredo vojaki sami brez vojskovodje v boj? Zgodilo se je, da se je zavzel ob neki priliki naš tovariš v svoji občini za napredno stranko in s tem zabredel v sitnoati in si nakopal mnogo sovraštva. Iskat je šel v Ljubljano k nekemu liberalnemu prvaku pomoči in sveta ali — kakor pravi BNarod" — trgal je okrog njega podplate, ker je delal za njegovo stranko. In kaj mu je odgovoril ta prvak? »Kaj vaa briga to! čemu se izpostavljate!" S tem je bilo vse opravljeno! Figo pod nos — pa mirna Bosna! Iz Ljubljane ni prihajala nobena podpora. Tamkaj so se shajali liberalei k veselim pomenkom, kovali načrte in se kratkočasili, a odzunaj so jim odmirali bojevniki, ker ni bilo nobene moralne zaslombe. V Ljubljani niso spoznali elementarne sile, delavnoati in vztrajnosti nasprotnikov, držali so križema roke. Niso se ozirali in naslanjali na narod — in tudi učiteljstvo je del naroda! — ampak puščali so na cedilu delavne moči, zato je imel klerikalizem lahko delo; zavzel je postojanko za postojanko brez truda in boja. V Ljubljani ao mislili, da vse opravi sam »Slovenaki Narod", ki je mnogo pisal, prijavljal časih iz- borne elanke — tudi iz ueiteljskih krogov in iz našega lista! — a z obžalovanjem moramo tudi priznati, da je neki zli duh vae dobro pokvaril s tem, da je mnoge članke prevladovala strast in sebiČnoat, ošabnost in preobila osebnost. Na podoben način kakor sedaj nas zaradi stvarnega in nežaljivega članka je napadel mnogo drugih oseb in jih — skoro bi rekli hote in namenoma — pahnil od sebe. Takšno pedagogiko narodne vzgoje moramo odločno odklanjati, čeprav se liberalizmu zaraerimo do kosti. S takim delom si ne pridobiva nihee somišljenikov, tako delo je podobno zatiranju samega sebe. »Slovenaki Narod" trdi, da ni kriva samo duhovska agitacija, ampak da so v veliki meri krivi tudi učitelji sami, da imajo tako malo zaslombe med ljudstvom. To svojo trditev podkreplja s tem, da se učiteljstvo z malomarnostjo posveča svojemu poklieu, da ao poročila, ki prihajajo od nadzornikov dežel-. nemu šolskemu avetu, Ie izjemoma dobra, večinoma pa jako neugodna in polna bridkih pritožb in da so učni uspehi povprek slabi. Ako bi ne čitali teh trdih besed v nSlovenskem Narodu", bi mislili, da jih je zapisal nSlovenecu ali nDomol.jub". A napisal jih je »Narod**, ki je pač dobro informiran o tera, kaj govore in sklepajo v deželnem šolskem svetu v Ljubljani, aaj je njegov glavni urednik član deželnega šolskega sveta. A stvar je vkljub temu nekoliko drugačna. Kakšna so poročila okrajnih šolskih nadzornikov, ki prihajajo na deželni šolski svet, je vsem dobro znano. Okrajni šolski nadzorniki so od danes do jutri. Ako hočejo sebi dobro, morajo tedaj, ko se zafine njih funkcijska doba, pošiljati slaba poročila, ki prihajajo vedno boljša in ugodnejša, da vidijo v Ljubljani, kaj so gospodje nadzorniki storili za šolstvo. Njih poročila ao njih kvalifikacija. Tako smo slišali letos pri vseh okrajnih učiteljskih skupščinah od okrajnih šolskih nadzornikov j a k o ugodne sodbeo podrejenem učiteljstvu. Misliti pa si ne moremo, da bi pošiljali na deželni šolski svet drugačna poročila nego jih dajejo javno vpričo učiteljstva. To bi bilo nečastno in nedostojno. Iz javnih nadzorniških poročil po8nemljemo, da ao učni uspehi dobri, da je metoda dobra, da se učiteljstvo samo dalje izobrazuje, da s pridom uporablja učiteljske knjižnice, da prireja poučna zborovanja in hospitacije, da sodeluje pri -Solski Matici" in nPopotniku", da poseča razne kurze v Ljubljani itd., da deluje pri podružnicah ,,Kmetijske družbe" in pri raznih gospodarskih zadrugah itd., a da poleg tega skrbi tudi za izboljšanje svojega gmotnega stanja. Tak nekako je posnetek tudi letošnjega glavnega poročila deželnega šolskega nadzornika Levca. Dobro bi bilo, da zna učiteljstvo delati čudeže, da bi z enim hlebom kruha nasitilo vse člane svojih rodovin in pest vinarjev, ki jih dobi vsakega prvega, izpremenilo v polno mošnjo zlatega denarja. Potera bi drugače razvijalo in uporabljalo svoje moči in bi lahko za kratek čas svojim zaničevalcem in obrekovalcem kazalo fige, kakor jih sedaj kažejo oni njemu. Zdaj pa nima časa za to. Uporabiti mora vsak trenutek trudapolnega življenja, da ne pocepa od pomanjkanja, zakaj tudi želodei učiteljskih familij morajo dobivati hrano, ker nismo kot lilije na polju ali kot uredniki BSlovenskega Naroda", ampak ker smo čisto navadni ljudje, ki si moramo vsak košček kruha priboriti s težkim in napornim delom. Le pojdite po deželi okrog in povejte, kdaj učiteljstvo lenuhari! Kadar si v Ljubljani naši sodniki šele manejo zaspane oči, takrat je učiteljstvo že trudno od dela. Kadar se v Ljubljani nPri roži" ob zimskih večerih radujejo in vodijo slovensko politiko, takrat učiteljstvo še dela v obrtnih šolah. Od jutra v mrak gre naše delo, dan na dan, leto za letom. In sedaj pride ,,Slovenski Narod" in pravi, da smo lenuhi! BSlovenski Narod" in njegovi uredniki, ki so že pozabili, kaj je boj za kruh, boj za obstanek! To je gabno, nečastno! Pred tremi leti je bilo, ko je objavil BSlovenec** enako ocitanje. Temu tega ni zameriti. Bil je vedno naš odkrit sovražnik, in njegovi uredniki niso bili nikoli lačni. In tedaj se je »Slovenski Narod" zavzel za nas. Priobčil je tisti odstavek glavnega poročila g. deželnega • šol. nadzornika Levca, ki govori o učnib uspehih kranjskega učiteljstva. Povedal je v odstotkih, koliko je prav dobrih, dobrih, zadostuih in nezadostnih učnih uspehov na kranjskih ljudskih šolah. Tedaj je bilo z nezadostnim uspehom klasifikovanih samo š e s t učnih oseb, pa še te so bile samo začasni učitelji, ki so brez mature in ki jih je sedaj na Kranjskem 56. In tako je tudi danes, ko očita oniisti list vsemu učiteljstvu lenobo in zanemarjenje stanovskih dolžnosti, očita torej to, karje za vsak stan najžaljivejšega in najbolj ko m pro mi t uj oč ega. In ali je poročilu BSlovenskega Naroda" ali poročilu deželnega šolskega nadzornika bolj verjeti, ne bo težko ugeniti. V vsakem stanu je nekaj smeti. Tudi advokati in žurnalisti niso brez njih, pa tudi učiteljstvo ne. Toda nespodobno in nedostojno je zaradi izjera blatiti ves stan, kakor je to storil ,,Narod". Pri sedanji draginji in ob sedanjih razmerah, ko se mora ubogi začetnik - učitelj preživljati z mesečno plačo 66 K, je vsaka nedostojna kritika njegovega dela v šoli in izven šole podlo obrekovanje in čisto nič drugega! Sit človek ne ve, kaj in kako trpi lačni in a kakimi težavami se mora boriti za obstanek, da se vzdrži in da telesno in moralno ne propade. Znano je, da pritira sila marsikoga tudi do moralne propasti, in zato smo iskreno veseli, da nimamo v svojem stanu vkljub najškandaloznejšim materijalnim razmeram nobene moralne propalice! Ako 8e je kje katera pojavila, smo jo vrgli iz svoje srede ali pa smo prisilili šolske oblasti, da so odstranile madež iz našega stanu. Dokaze iraamo za to. Vzdrževalo in preživljalo nas je do današnjega dne pošteno delo, ki mu je vir globoko prepričanje in plemenito navdušenje, ki ne zasluži graje in obsodbe, temveč ki kliče po krepki podpori, po moralni zaslombi vseh tistih mož, ki jim je bodočnost našega ljudstva pri srcu. Kdor obsoja tako delo, obsoja samega sebe in dokazuje, da ne ume učitejskega dela in naloge šolstva, ki ne deluje s teatralnimi efekti, ampak ki dela polagoma, premišljeno in sigurno! V nasprotju s nSlovenskim Narodom" se moramo čuditi, kako je sploh mogoče, da je učiteljatvo ob takih razmerah, v kakršnih živi, storilo toliko, kolikor je. Zakaj niao ravno izjeme tisti tovariši, ki pošljejo vsakega prvega vao svojo mesečno plačo v Ljubljano, kjersejim šola deca. Njim in onint, ki so z njimi doma, ostaja prazna mošnja in tisoč skrbi, kako je treba telesne in duševne moči še bolj črpati, da pridejo do kruha. Tako življenje ni nobena šala, to nam lahko vsak verjame. Seveda, tisti, kdor ima en mesec več dohodkov nego učitelj vae leto, tega ne ume. Ako bi se učitelji držali nasveta nekega liberalnega prvaka, ki pa več ne deluje v politiki, potem bi se jim godilo morda bolje. Bilo je tako: Nek tovariš z mnogobrojno rodovino si je želel priti v Ljubljano, da bi z manjšimi stroški šolal svoje otroke. Potrkal je tudi na vrata onega rodoljuba, ki je bil slučajno član deželnega šolskega 8veta, proseč ga pomoči. A dotični plemeniti mož ga je zavrnil: nAli morajo vsi učiteljski otroci študirati? Ali niso lahko tudi šuštarji?" Zabolelo je tistega očeta-učitelja srce. Ali naj njegova deca trpi vse življenje in preklinja uro svojega rojstva zato, ker ji je oče učitelj? Mi se upamo trditi, da dela učiteljsto za sfojo plačo več nego je dolžno, trditi se upamo, da nista učiteljevo delo in njegova plača v nobenem razmerju, temveč da sta v kričečem nasprotju. To je trdil prejšnje čase tudi n8lovenski Narod", a sedaj je hipoma izpremenil svoje nazore. Kakšno aodbo o delovanju učiteljstva sta izrekla zastopnika narodno-napredne in klerikalne stranke na znanem velikonočnem shodu učiteljstva v Mestnem domu v Ljubljani, je znano tudi BSlovenskemu Narodu", saj je priobčil o tem shodu obširno poročilo, priobčil je v celoti tudi govor našega govornika. V imenu narodno-napredne stranke je govoril g. Ivan Hribar, v imenu klerikalne g. Fran Povše. Oba sta poudarjala odlične uspehe učiteljskega delovanja, trdee, da je treba takemu delu tudi poštenega plačila. Ali sta ta dva moža lagala? Ali ni lanske jeseni šolska razstava v Ljubljaui najjasnejše dokazala, kaj stori učiteljstvo? Takrat je prišla pohvala od deželnega šolskega sveta, in BSlovenski Narod" je priobčil laskavo oeeno o tej razstavi. Kako ae z vsem tem vjema sedanja pisava BSlovenskega Naroda" ? Ali je bil neodkritosrčen in lažnjiv tedaj ali je pa sedaj. To nam povejte, gospodje! 0 učiteljevem delovanju izven šole smo priobčili v letošnjem letniku svojega lista štiri obširne članke tovarišev Žirovnika, Kabaja, Strmška in Widra. Ponavljali bi samo ona izvajanja, ako bi hoteli ovreči rNarodovo" trditev, da ni učiteljstvo — razen nekaj posameznikov -- nič storilo za Ijudsko izobrazbo. Iz nNarodovega" članka celo zveni očitanje, da se učiteljstvo čedalje bolj pogreza v lenobo, da so naše šole prava gnojišča. Kdor primerja imenovane članke s takimi obdolžitvami, mora priznati, da je popolnoma opravičeno ogorčenje, ki ga je zbudil rNarodov" članek v učiteljskih in tudi v neučiteljskih krogih. Da, tudi v neučiteljskih! Ouli smo na lastna ušesa, kako so se priznani liberalci zgražali nad BNarodovim" člankom. Ouli smo, da bodo začeli naročniki vračati BNarod", ako še kdaj tako napade učiteljstvo. In čuli smo, da se kmalu pokažejo posledice, ako ae storjena krivica kakorkoli ne por avna! Vsega tega si nismo izmislili, kakor si je BNarodu izmislil trditev, da je naš članek zbudil v vseh krogih narodno-napredne stranke največje ogorčenje. Eavno obratno je resnica: naš članek je provzročil odobravanje, a ^Narodov" ogorčenje. Kdor ne verjame, se kmalu prepriča. 0 delovanju vodstva narodno-napredne atranke se nam je potožil nedavno eden urednikov BSlovenskega Naroda", trdeč, da gospodje nič ne delajo. To tožbo bi lahko potrdili tudi člani izvrševalnega odbora te stranke. Kdor nam ne verjame, naj jih vpraša, da zve resnico! Temu nasprotno pa dela učiteljstvo, kolikor največ more. Neki naš tovariš alužbuje v popolnoma klerikalnem kraju. Tam ima sorodnike odličen liberalec, a ta niti svojih najbližjih sorodnikov ni mogel ohraniti liberalni stranki. Take so tam razmere. Vendar pa se je našemu tovarišu posrečilo ustanoviti malo svobodomiselno občino, ki pa seveda ne prisega na liberalne velmože. Strahopeten in len gostilniški kričač pač ni tak človek, ker je vselej odločao nastopil, kadar se mu je zdelo to potrebno! Bil je pa vselej previden, da si ni z nespametno radikalnostjo V8ega pokvaril. Lahko je v napredni Ljubljani biti radikalen ali liberalen, a težko je enemu samemu svobodomiselcu v popolnoma klerikalnem kraju pridobivati somišljenikov. To je plemenito in možko delo, ki mu ni treba metati polen pod noge, nego ki zaaluži priznanje in podporo! In takih primerov je več. Iz njih je razvidna pretiranost BNarodove" trditve, da nima učiteljatvo med ljudstvom nobene zaslombe. Kjer je nima, ni učiteljstvo samo krivo, ni kriva aamo duhovska agitacija, ampak je kriv tudi BSlovenski Narod" s svojo netaktno in sirovo politiko. V liberalni stranki ni bilo nobene organizacije. Nje člani so bili tisti, ki so bili naročniki BSlov. Naroda". A mnogo teh se je premnogokrat zgražalo nad raznimi objavljenimi članki, zaradi osebnih napadov, zaradi pretirane farške gonje in zaradi udrihanja po veri. Kdor je čital nSlov. Narod" na kmetih, je veljal med Ijudstvom za brezverca kar je zlasti učiteljstvu jako otežavalo stališče in mu izpodkopavalo ugled ter ga odtujevalo Ijudstvu. Liberalna stranka je bila do učiteljstva polna obljub, a izvršila jih je malo. Ali je potem kaj čudnega, da je postajalo užiteljstvo — čeprav napredno — nezaupuo ? Iz.vsega, kar piše nNarod", je razvidno, da je o splošnem učiteljskem delovanju jako površno, pristransko in celo napačno informiran, sicer bi ne mogel tako pisati. Takisto mu je tuje delovanje klerikalizma na kmetib in tudi individualnosti našega ljudstva ne pozna. Sedaj je krivo edino učiteljstvo, da poganja klerikalizem med ljudstvom tako močne korenine. Samo tista izobrazba, ki izvira iz svobodne šole, je ?ir svobodomiselnosti. Sicer iraamo tudi med narodom in inteligenco mnogo izobraženih ljudi, ki so pa v klerikalnem taboru, kamor jih je pognala samo breztaktna liberalna pisava in gonja. Kakor smo trdili v članku -TJčitelj in politika", trdimo tudi danes, da je direktno delovanje za liberalno stranko nemogoče, ker je med narodom preveč razvpita. Indirektno delo zunaj šole po dovršeni šolski dobi pa je silno težavno. Ko izstopijo otroci iz šole, jih zagrabijo duhovniki in potaknejo v razne bratovščine. Iz teh krempljev jih je težko iztrgati. Zato mora biti učiteljstvo jako previdno, da več ne škoduje nego koristi. Mnenje učiteljstva je —-,in po tetn mnenju se ravna — da rodi trajen sad samo vestno delo v šoli, po končani šolski dobi pa previdno občevanje, razmotrivanje, preudarjanje z razsodnimi in pametnimi Ijudmi o gospodarskih in političnih vprašanjih, kar se najložje vrši v izobraževalnih društvih. A vse to je spojeno s silnim trudom, največkrat z gmotnimi stroški in z veliko zamudo časa. Kako naj učiteljstvo vse to atori, ko se mora samo boriti za svoj obstanek? Po končani šoli je treba iskati stranskih dohodkov ali pa stradati. Trudno in lačno učiteljstvo, bogme, ne more delati čudežev. A vkljub temu stori učiteljstvo, kolikor more. Mnogo je ljudi, ki se zastonj še ne podpišejo, a učiteljstvo žrtvuje čas in denar. Več ni mogoče. Besniea je, da so nekateri tovariši, ki ne store nič v tem pogledu, a ogromna večina je do skrajnosti delavna. Na mnogih krajib pa so liberalci tako ošabni in prezirljivi, da gledajo učitelja aamo preko rame, da ga ne marajo med sebe, ta se jim pa neče usiljevati, ker bi bilo to zanj poniževalno iri sramotno. 0 tem bi se dalo mnogo pisati, a to storimo o drugi priliki. Eečemo aamo, da je grdo in neodpustno, v zahvalo za požrtvovalnost in trud tako natolcevati ueiteljstvo! Ako bi liberalna stranka s pametnim vodstvoni kazala pot k napredku, bi tudi učiteljstvo lažje delalo. Ker pa tega ni storila, kaže le svojo nedelavnost in nesposobnost A naglasiti moramo tudi, da ni učiteljstvo samo zaradi stranke, ampak da je tudi zaradi šole. Vsaka stranka pa mora imeti v svojem programu tudi šolstvo, zato bi morala biti liberalna stranka tudi zaradi učiteljstva in šolstva in bi morala pred vsem prvemu dostojno regulirati plače, da ga postavi na čyrate noge. Tako bi bilo delovanje učiteljatva lažje in uspešnejše. »Slovenskemu Narodu" ne kratimo zaslug. A zdi se nam vendar prebahaška pisava, ako pravi, da imamo vse, kar imamo in kar smo, le po njegovi zaslugi. Zdi se nam, da mislijo, go- spodje, da smo nedelavni in nerazsodni otroci. Kaj pa naša nZaveza" in vsa naša društva? Ali si nismo organizacije ustanovili sami? Ne damo se poniževati in si jemati ugled in spoštovanje! Postavili srao se na lastne noge, se borili za svoj obstanek, za napredek šolstva in za ljudsko blaginjo z vso vnemo, vztrajnostjo in odločnostjo. Kdor je z nami, je naš prijatelj, kdor je proti nam, je naš sovražnik. Kdor je šoli, narodni prosveti in učiteljstvu nasproten, ta ni naprednjak. Kar je liberalizera storil za učiteljstvo, to je bila njegova aveta dolžnost. Dr. Tavčarju ne jemlje nihče zaslug, ki si jih je pridobil za učiteljstvo. Učiteljstvo ceni te zasluge, sicer bi ga ne imenovalo za častnega člana nZaveze". V tem pogledu mu želi še mnogoletnega uspešnega delovanja. Tudi kot pisatelja viaoko cenimo dr. Tavčarja. Opozarjamo samo na ocene njegovih nPovesti", ki smo jih avojedobno priobčevali v svojem liatu. Naš rimpertinentni napad" velja dr. Tavčarju kot politiku. Delal je mnogo, a delal je skoraj sam. Ni znal organizovati stranke, da bi živela in delala sama zase. Bil je vojskovodja brez vojske. Njegovodeloje bilotako, da ai je vso ljudsko maso pridobil klerikalizem, ker se dr. Tavčar ni znal ali ni hotel prilagoditi demokratiškim naeelom sedanjega časa. Pri zadnjih kočevskih volitvah so nastopili volilci pod iraenom agrarne stranke, tako tudi v Šenčurju na Gorenjskem. Zakaj ? Ker si niso pod liberalnim imenorn upali na dan. Kje pa naj torej išče liberalna stranka zaveznikov, ako ne med Ijudstvom? Sama mehkužna gospodaje ne bo rešila. Ta ni ustvarjena za ,,politiških bojev viharje.'' Tudi pe mestih in trgih se že močno krči število liberaleev. V imenu sedanjega liberalizma ni mogoče pri prihodnjih volitvah pričakovati uspehov. Prijatelj in dobrotnik učiteljstva, dr. Tavčar, naj nam verjame, da bo pri državnozborskih volitvah še ljubljanski mandat v nevarnosti. Zato naj zastavi vse sile, da se narodno-napredna stranka reorganizuje, dokler je še čas. Naj si ustvari program in pridobi mladih in krepkih delavcev. To vendar ni nobena impertinentnost, ako želimo resničnemu prijatelju učiteljstva vse dobro tudi v politiškem življenju. Naj blagovoli torej ,,Narodov" člankar apraviti impertinentnost zase! Povedali bi lahko še mnogo, a mislimo, da je za danes dovolj. Saj se ponudi kmalu zopet prilika, da bomo govorili dalje. Zavrniti moramo samo še dve BNarodovi" trditvi. BNarod" pravi, da ga ni nihče tolikrat zapeljal in zlorabil, kakor prav nekateri učitelji. Temu se ne čudimo v sedanji obrekljivi dobi prav nič, čeprav ja tako delo vredno graje. Oe delajo to duhovniki na katoliški podlagi na grd in ostuden način, jih je gotovo poizkušal posnemati tudi kak učitelj. Protestujemo pa odložno proti temu, da bi nSlov. Narod" zaradi kakega posameznega slučaja blatil ves stan. Naposled piše nNarod": nTudi z našim liatom ni člankar „11. T." zadovoljen. To nas malo ženira, ker vsa učiteljaka alovenska literatura priča, da so učitelji v tem oziru absolutno nekompetentni sodniki." Tako so torej vsi slovenski učitelji literati in glasbeniki z enim mahom politi z gnojnico. In tako piše tisti list, ki je te literate neštetokrat hvalil in priobčeval njib članke, razprave, feljtone itd. Ne zagovarjamo nikogar, ker ni ^Narod" z imenom nikogar imenoval. Poslužil se je tudi v tem primeru najlažjega sredstva: bagatelizovanja. Sklicujemo se samo na laskave kritike, kijihje tolikokrat objavljal o nUčiteljskem Tovarišu", o ^Popotniku1* in o nZvon6ku", ki jih ureja in piše učiteljstvo. Sklicujemo se na pablikacije BSlovenake Šolske Matice", BSIovenake Matice", rGIasbene Matice", BNove akorde", BSlovansko knjižnico", nKnjižnico za mladino**, ,,Mladinsko knjižnico", BLjubljanski Zvon", BDom in Svef, BVrteeu, .Jzvestja muzejakega društva", BDružbo av. Mohorja**, na saraostojna dela itd. Kdo je ustvaril slovensko pedagoško literaturo, kdo slovensko metodiko, kdo uvedel v šolo narodno pesem, kdo opozoril Slovence na Komenskega, Pestalozzija, Eousseaua itd.? Vae to literarno delovanje slovenskega učiteljstva je vsaj toliko vreduo, kolikor so vredni BNarodovi" razbojniški romani. Z mirno vestjo torej primemo golido gnojnice, ki se je nagnila proti nam, in jo treščimo z vso smrdečo vsebino tiatemu pod nos, ki je hotel osramotiti naše uspešuo delo! In tako smo zdaj gotovi! Tudi mi smo povedali odkritosrčno in pošteno svoje mnenje. Da je med učiteljstvom že davno opazovati atrujo zoper sedanjo liberaluo stranko, ni več nobena tajnost, zatorej je moralo priti do tega. Oim prej — tem bolje. Učiteljstvo je bilo, je in ostane napredno. Ako ni več kakor deset učiteljev — in v tem primeru verjamemo BNarodu" — ki soglašajo z njegovim člankom, je to le učiteljstvu v ponoa, ker kaže, da zna učiteljstvo samo mialiti in daje politično zrelo. A obenem je to za stranko žaloatno izpričevalo, ker nam priča, da ni znala izborno organizovanega učiteljstva pridobiti zase. Vemo prav dobro, da ni liberalizem odvisen samo od učiteljstva, a odvisen je od učiteljstva in od tistih zrelih mož, ki stoje za njim in njemu ob strani. In teh ni tako malo, kakor si mislijo v Ljubljani. Oklestite od drevesa veje in korenine — kaj ostane? Sarao golo deblo, ki ae posuši, pade in sprhni! Iu to hoče ,,Slovenski Narod". Vkljub temu ostane učiteljstvo neomajno naprednega mišljenja. Kakor doslej se bo tudi odslej borilo za svoje in našega šolstva koristi, ker je prepričano, da pride našemu ljudstvu samo potom prave izobrazbe svobodna in boljša bodočnost. nSlovenskemu Narodu" pa amo hvaležni, da nam je ponudil priliko za pošten in odkritosrčen razgovor.