Januš Golec: Skofija ali — pitačevina. (Zagorska.) Cerkveno zapoved posta drži priprosti zagorski narod še po starem zelo strogo in o kakih novodobnih postoih olajšavah noče Zagorec niti slisati. Z vso natanonostjo se posti zagorski seljak za Božic, sv. Tri kralje, Veliko noč. Pred Tremi kralji uživajo po Zagorju cele tri dni le vcdo ter kruih in to radi tega, da bo na smrt Dolni znal tri dni pred smrtjo, kedaj se bo treba preseliti pod odejo majke eemlje ter urediti vse potrebno za ta in oni svet. Pred božicnimi ter velikonočnimi prazndki traja prav strogi post pr; kruhu ter vodi pri starejših Zagorcih kar ccli teden. Prepričan sem, da bo dajal le malokateri zagorski kmetič odgovor radi preloma ali kršitve postiie postave. Kakor hitro nastopijo prazniki, se pogme tudi sicer skromna zagorska miza. Ob količkaj bolj pomembnih praanikih je ni v celem Zagorju bajte, v kateri bi se ne veselila družina pečenega purana ali vsaj kokoši. Toliko si prištedi in pristrada vsak Hrvat od Rogatca do Marije Bistrice, da mu je ob cerkvenih slovesnostih na mizi poleg sicer obicajnega koruiznjaka kak pečeni kljun. štuiklekov Pavlek in Gera iz zagorsikih Harinzlakov sta prodajala ckrog po hišah cekre, katere sta pletla iz rogoze. Njuni otroci so bili kljub revščini pri skromni bajti že preskrbijeni, edina skrb že priletnih Štuklekov je bila: ei pnpraviti med poletjem kaj za pod zob za zimski čas. Pri bajti je bilo sicer eno kopanje za koiiizo, eno za krompir in mal travnik, vendar ta skromna posest ni mogla preživeti niti dveh starih Ijudi. Radi borbe za vsakdanji kruh ©ta se lofila zakonska Štuklek cekrarske obrti, ki je vrgla pri pridnem delu ter marljivem obhodu toliko, da ni bilo treba prosjačiti od hiše do hiše v mrazu ter pri visokem snegu, ko tlsci vsak Zagorec svoje ude k peoi. 0 obeh cekrarjdh je bilo znano, da sta se razumela tako povprefk in se je zasadila med oba le redkokedaj zagozda prepira. Ker sta hodila Pavlek m Gera vedno skupno na razprodajo oekrov po štajerski strani, se je zdelo Sokolovi niami malo čudno, iko je odložil v veži butaro te robe sam štuklek. SokoTka je vprašala po Gerci, Pavlek je nakremžil obraz na jok in fcar preko ram se mu je usula ploha solz, ko je izihtel sunkoma: »Gero mi je vzel sam Bog na lanski sveti večer.« Mamca so jadikovali po ženiski navadi z jokajočim Hrvafom ter silili varij, naj bi jim zaupal smrtno nesreco blagopokojne Geree, ki je bila znana ter priljubljena daleč na dkrog. Pavlek se je pošteno us^knil, izavrl vrelec solz, sedel v zapeček ter začel potolaženo: »Na sveti večer in sveti post sem ležal v kotu na peči. Pred menoj je sedela Gera in gledala v lončeno ponvo, v kateri se je pekla na istju božična kdkoš. Pečenka je dražila tako privlaono nos in iz ponve je šuštljala muzika iz kure cvereče se masti: pik—pik—pec! Spomnil sem se: Kako lep bi bil za naju oba Božič, ako bi se kadila na mizi inesto k<^koši pečena purica z dobro zabeljenim kislim zeiljem. Sline so mi letele iz vseh koncev ust, ko sem -wprašal Gerco: Kaj je boljše pri pečeni purici, ali škofija ali pitačevina (mast na krofu)? Žena je bila odlocnega nmenja, da je pri purji pečenki najboljša pitaoevina, katere je precej in tudi zaleže v želodcu od vsega mesa najvec. Saj ona, Gera, je shižila v mladih letih pri Staroveških in stari je najbolj cenil toplo pitačevino s kislim zeljem, ald pa mrzlo z domačim kruhom. Meni je ljubša škofija od pitačevine in sem omenil ženi: Kaj bi jedla rajši, ako bi položil pred te pet pečenih puric — skofije ali pitačevine? Stara je ponovino trdila, da ni pet škofij za eno pitačevino in pet pitačevin bi bilo za oba za cele božične praznike. Ta ženska pretirana hvala pečene purje masti ine je vznevoljila v toliko, da sem stegnil malo predaleč nogo iz kota proti hrbtu stare in že je ireva žloputnila s peci preko istja na tla. Pri padcu je potegnila seboj ponvo s pečeno kokošjo, mast se ji je razlila po obleki in na xnali je bila vsa v plamenu. Jaz hitro k njej, sem jo valjal po tleh in glejte, še danes se mi vidi, da sem si opekel obe roki. Ko so bile pogašene cape, je bila tudi stara tako opečena, da mi je izstokala (umrla) na sam Božič. Cele praznike nisem pokusil pečene kokoši, pojedli so jo šele pogrebci, ko so se vrnili od pokopa moje Gerce.« Pavlek je zopet zajokal na ves glas in zagotavljal, da ni kriv on smrti žene, arajvpak jej je bilo že fako odločeno, da je morala na drugi svet na božični po&t, ker jej je bilo vec do ene tople pitačevine nego do pet kurjih škofij. Mati Sokolka so se §e dotaknili cekrarja s pripombo: Če živi sam po ženini smrti, a je skomiznil z obema ramama, čes, da mu kuha in ga pere Cveticeva Mimika, ker sam ne zmore vsega. Z omenkom Cvetičke se je tako zameril gospodinji, da mu ni odkuipila nifi enega cekra, ampak ga je napodila kot ubijalca žeae, ki živi brez zakonske zveze z drugo. Bo še že tudi on oboutil na lastnem telesu, kako zna postreci mlada žena staremu ter za grob zrelemu možu in to ne s purjo skofijo ali pitačevino, pač pa z batino! Pavlefc je stopal globoko zamišljen od stare Sokolke in sklenil, da bo porocid takoj Mimiko, ker sicer bo znala cela Obsotelska dolina, da se obeša v častitljivi starosti na mlado žensko in to — pod marelo. Ohcet je obhajal cekrar ŠtuMek in obljubil ženi Mii miki, da bosta pekla za ta Božič mesto kokoši purico in se naslajala nad škofijo, ki je dkusnejša od pitačevine. Za božione praznike po drugi poroki se je premetaval Pavlek po peči v bolezni, v iponvi na isfju se je res cvxla pura, za mizo je sedela Mimika s Katičevim Tunekom in niti vprašala ni cekrarja: ali bo jedel na Božic rajši škofijo ali pitačevino. Milo se je storilo Pavleku na drugi sveti post po smrti prve žene, ko je imel mladostno Mimiko, pečeno škofijo v ponvi na istju, a vsled ibolezni ni mogel s peči niti do škofije, kaj šele do Mimike. Gero je brcnil s peči, ker se je drznila izreči, da bi jej bolj dišala pitačevina nego iškofija; letos bo moral hvaldti &>ga, če mu bo vrgla žena na peč kos suhega koruznjaka, ker kurja škofija in pitačevina se že pečeta za drugega. Kako je imela prav istara Sokolka, da se je zavzela za blagopokojno Gero in ga posvarila pred zapeljivko Ovetičko z odgonom od hiše. Stara in poslušna Gera s pečeno kurjo škofijo za lanske božiče; za letošnje mlada Mimika in purja škofija s pitačevino vred za Katičevega Tumdca! Prepad med prejšnjimi leti in letos je ugriznil Štukleka tako v živo, da je zaihtel na glas s peči in v odgovor mu je bil izza mize posmeh dveh, ki sta se vrinila kot šiba božja na inesto Gerce za pogmjeno mizo! Stari Štukleik ni več krošnjaril s cefari, ni nikdar vefi okusil purje pitačevine, kaj šele skofije, ampak se je preselil iz kota na peci h Geri, ki mu je postregla vsako leto za Božič s kurjo pečenko in je morala s peči preko istja na drugi svet radi večje slasti do pitačevine nego do škofije. Ko so se vračali pogrebci s Pavlekovega pokopa, so se strinjali vsi v eni sodbi: Pri Gerini sedmini smo jedli za Božič pripravljeno kokoš; pri Pavlekovi še koruznega kruha ne in to radi tega, ker se ni mogel sporazumeti na sveti post: ali je boljša purja škofija ali — pitačevina! Na svetu se maščuje vse in pri cekrarju Štukleku se je osvetil že po enem letu smrtonosni brc radi prednosti škofije pred pitačevino.