f »itnln» plalana t KttoTini Leto "V., Št. 31 "V I stopi v državo Srbov, Hrvatov in Slovencev. Odločili smo se stopiti v to dr- . žavo, da bomo enakopravni z našimi i brati Srbi. Poudarili smo, da je hrvaški narod po svojih največjih sinovih i skozi stoletja želel ustvariti skupno državo s svojimi brati Srbi in Slovenci. Mi 3 to državo hočemo in če kdo trdi, da j smo proti državi, mu recite, da laže! V z svojem nadaljnjem govoru je še nagla- - sil, da stoji hrvaški kmečki narod kot en mož za svojim voditeljem dr. Mač- - kom in da je zadnji čas, da se prekine - z dosedanjo politiko nasilja in da se uresničijo upravičene težnje naroda. Končno je govoril dr. Dragoljub Jovanovič, ki je kritiziral delo Jeftičeve vlade in potem naglaševal, da je treba paziti, kdo vstopa v združeno opozicijo, ker obstoji nevarnost, da se »povampi-rijo« tudi Jeftičevi kandidati. Obstoji tudi nevarnost, da se vtihotapijo mnogi korupcijonisti v vrste opozicije in da zastrupijo to, kar je zdravo. Še so govorili Čeda Kokanovič in Ljuba Grujic, delavec iz Šabca. Ta je hotel prebrati. neko resolucijo v imenu združene opozicije. Ker pa se ni poprej o tem sporazumel s člani akcijskeoa odlbora združene opozicije, mu predsednik ni dovolil, da jo prebere. Prišlo je do incidenta, pa je dr. Scholl izjavil, da HSS vbo-doče ne bo sodelovala na zborovanjih združene opozicije v Srbiji, ako se bodo ponavljali taki incidenti. Samostojni demokrati so zborovali O novi državni ureditvi Preteklo nedeljo so zborovali v Zagrebu delegati bivše Samostojne demokratske stranke. Prisotnih je bilo okoli 250 delegatov. V obširnem in izčrpnem govoru je prikazal Večeslav Vilder splošno politično situacijo in stališče samostojnih demokratov. Nas zanima predvsem tisti del njegovega govora, v katerem je ostro obsodil odpadnike samostojne demokratske stranke, ki jih predstavljajo pri nas v Sloveniji pristaši okoli »Jutra« z dr. Kramerjem na čelu. Na koncu je govoril o potrebi, da bodi politika združene opozicije v skladu z občečlovečanskimi ideali in je prešel nato na Mussolinijevo postopanje z Abesinijo. Zanimiv je bil tudi govor dr. Srgja-na Budisavljeviča, Govoreč o novi državni ureditvi je rekel, naj bi skupne centralne posle reševala vlada s centralnim parlamentom v Belgradu, v katerem bi bili zastopani vsi deli naše dr zave. Poedine deželne posle pa bi reševale deželne uprave, ki bi imele svoje svete, oziroma zakonodajna telesa. S tem bi se preprečila hegemonija in bi se zadovoljili Hrvati. Samostojni demokrati so za takšno državno ureditev, ker jo nočejo Hrvati, a brez njih ne more biti Jugoslavije. Obširno je govoril dr. Hinko Kriz-man o socijalnih in gospodarskih smernicah, Sava Kosanovič pa o razmerah na deželi in o potrebi strankinega dnevnika. Med njegovim govorom je prišel na konferenco dr. Maček v spremstvu dr. Vilderja. Delegati so ga dolgo in burno pozdravljali. Dr. Maček je dejal, da je bilo potrebnih več let, da se je spoznalo, da ne more biti Srbom dobro, če je Hrvatom slabo, in obratno. Pozval je delegate, naj vztrajajo odločno v nadaljnji borbi. Na popoldanski konferenci je bil izvoljen širši in ožji strankin odbor. Sklenjeno je bilo, da se prične z izdajanjem strankinega tednika. Sprejeta je bila resolucija, v kateri se poudarja zvestoba programu Kmečko-demokrat-ske koalicije ter programu sporazuma in politične in seljačke demokracije. Pozdravlja se tudi ustvaritev združene opozicije, kakor tudi vse nadaljnje delo, izvršeno na podlagi skupnega programa. Izraža se potreba zbiranja vseh naprednih demokratskih sil za boj proti reakciji ter potreba ustvaritve politične in seljačke demokracije, da postane država element konsolidacije in narodnega sodelovanja ter garant miru na Balkanu in v Srednji Evropi. Za Žensko volilno pravico Nova volivni zakon Član ožjega glavnega odbora Samostojne demokratske stranke dr. Srgjan Budisavljevič je priobčil v »Narodnem kolu« uvodnik, v katerem pravi: »Vlada dr. Milana Stojadinovica je prevzela nalogo, da izda nove politične zakone: zakon o volitvah v narodno skupščino, zakon o društvih, zborova njih in dogovorih, ter tiskovni zakon. Vsi ti zakoni so velikega pomena -a nadaljnji razvoj javnih prilik v naši državi. Od vsebine teh zakonov je mnogo odvisno ali bo naše javno življenje šlo po poti resnične svobode in demokracije, ki edina more dovesti do pomir-jenja naroda in ureditve prilik v državi. Zato pričakuje naša javnost z živim zanimanjem te tri zakone. Največje zanimanje pa je za volilni zakon, To pa zategadelj, ker so se vršile volitve v narodno skupščino 5. maja t. 1. na temelju nedemokratičnega volilnega zakona, pa so rezultati teh volitev, da je iz njih izšla narodna skupščina, ki nima ne politične kvalifikacije, ne moralne moči, da bi reševala pereča politična, gospodarska in socijalna vprašanja. Zato je tudi takoj po dohodu na oblast dr. Stojadinovičeve vlade bil postavljen na dnevni red nov volilni zakon za narodno skupščino. Demokratična javnost se zelo zanima, kakšen bo novi volivni zakon. Stališče je demokracije, da bodi novi volilni zakon sestavljen na teh treh načelih: da bodi pravica glasovanja splošna, da bodi tajna in da bodi način dodeljevanja poslanskih mandatov tak, da bo moč poedinih političnih skupin v narodni skupščini kolikor mogoče ustrezala moči teh skupin v ljudstvu samem. Odveč je govoriti o tem, da bodi pravica glasovanja splošna. V naši državi smo imeli splošno pravico glasovanja od volitev v konstituanto pa do danes. Predpisana je tudi v današnjem nedemokratičnem volilnem zakonu. Vsiljuje se samo vprašanje, ali je treba tudi ženskam dati pravico glasovanja. Pri nas se vse premalo pozornosti posveča temu vprašanju, čeprav je zelo resno in važno ter zasluži tudi veliko pozornost. V tem članku- se ne moremo obširneje spuščati v razmišljanje o tem vprašanju. Vendar smatramo za svojo dolžnost, da se načelno izjavimo za žensko volilno pravico, opozarjajoč, da je ženskam pri nas že bila priznana pravica glasovanja v starem zakonu o ureditvi občin in da so jo ženske, ki jim je bila ta pravica priznana, vršile resno in skrbno. Tajna volilna pravica daje volilcem možnost, da ob priliki volitev svobodno izrazijo svojo voljo. Javna pravica glasovanja v mnogih primerih to onemogo- 1 čuje. Vedno so bili ljudje in vedno tudi 1 bodo, ki so odvisni od tuje volje, pa naj bo to volja oblasti ali volja tistih, od katerih so gmotno ali moralno odvisni. Kjer obstoji odvisnost, ne more biti go- i vora o svobodni volji. A brez svobodne volje ni pravih volitev, ker je namen i volitev, da po njih ljudstvo jasno in svobodno pove, katero in kakšno politiko je treba voditi, bilo to v državi, po- ¦ krajini ali občini. Zato demokracija za- ' hteva, da bodi v novem volilnem zako- l ru predpisano, da ima biti pravica gla- '- sovanja tajna. , Narodna skupščina bodi ogledalo moči poedinih političnih skupin v ljudstvu. Kakor je katera skupina močna i v ljudstvu, tako bodi močna tudi v narodni skupščini! Ne sme se zgoditi, da ima katerakoli skupina večje število mandatov, kakor pa se to sklada z njeno močjo v ljudstvu, a druga zopet manjše število mandatov od svoje moči v ljudstvu. Ker če se to zgodi, se izgubi , pravo ravnotežje med poedinimi skupi- - nami in to vodi — a na splošno škodo ) — do medsebojnega nezaupanja in do neizogibnih spopadov in trzavic. Najboljši dokaz so petomajske volitve, pri katerih je opozicija na podlagi nede-i mokratičnega volivnega zakona in na podlagi službeno priznanih 1.100.000 - glasov dobila okoli 60 mandatov, a vla-) da na podlagi okoli 1,700.000 glasov i okoli 300 mandatov! Posledica teh tako nesorazmerno dobljenih mandatov je i bila, da opozicija ni hotela iti v na ta način izvoljeno narodno skupščino. Abstinenca opozicije iz narodne skupščine J je vedno dokaz nezdravega stanja v 9 državi. » No, sam demokratični volilni zakon i še ne daje polne garancije za svobodno i izražanje ljudske volje. Tak zakon je Štev. 21. ^Bojevnik«, dne 3. novembra 1935. Stran 3 samo pogoj za to. Za pravo izražanje ljudske volje je potrebno še to, da skrbi oblast, ki vodi volitve, da so volitve svobodne in da se z nobene strani ne dela niti najmanjši pritisk na volilce, kako in za koga naj glasujejo. Oblast, ki vodi volitve, ne samo da ne sme izvajati pritiska na volivce, temveč ima tudi dolžnost, da zaščiti volilce pred pritiskom, pa naj prihaja od katerekoli strani. Prepričani smo, da bo narodna skupščina, izbrana na temelju demokratičnega volilnega zakona in v polni svobodi — ako bo novi volilni zakon za narodno skupščino izdan na načelih prave in resnične demokracije — sposobna, da z uspehom rešuje pereča politična, socijalna in gospodarska vprašanja, ki so danes v naši državi na dnevnem redu in ki ne trpe več odlašanja. Naše zaupanje temelji na zrelosti našega naroda, ki je vedno pristopal k volilni skrinjici s polno resnostjo in s trdno vero, da z vršitvijo svoje volilne pravice odločuje o usodi ljudstva in države. Veli m tudi za naše ienstvo! »Naša žena« je priobčila nasledno izjavo dr. Mačka: »Vidim, da hrvatske žene, seljaki-nje in meščanke niti najmanj ne zaostajajo v svoji domovinski ljubezni za svojimi možmi in brati, da dajejo tej ljubezni mnogokrat celo mnogo jačjega izraza kakor moški. Vendar mislim, da ne bo napak, ako povem meščankam, da domovinska ljubezen ne obstoji le v spoštovanju in slavljenju preteklosti, temveč da ima glavni izraz domovinske ljubezni biti skrb za sedanjost in bo- dočnost. Kdor pa hoče resno skrbeti za sedanjost in bodočnost hrvatskega naroda, ne sme niti za trenotek pozabiti na težak socijalni in ekonomski položaj, v katerem nahajamo večino hrvatskega naroda. Domovina niso le gore in ravnine, morje in reke, temveč je domovina ves živi narod. In ne more ljubiti domovine, kdor ne ljubi svojega naroda! Gospodarstvo narodne skupščine V zadnji številki smo poročali o izplačevanju poslanskih dnevnic. Po »Vremenu« posnemamo še tole pikan-terijo: Lani je bilo objavljeno v listih, da so znižane poslanske dnevnice od 250 na 200 Din dnevno in da se bo prihranek, ki znaša okoli 450.000 Din na mesec, porabil za šole. Prihranek, ki znaša od tedaj že okoli 5 milijonov dinarjev, pa se ni izročil državni blagajni, temveč ga je predsedništvo potrošilo za razne nagrade, dodatke itd. Prav tako se je potrošilo več milijonov dnevnic za tiste mesece, ko je bila skupščina razpuščena. Člani administrativnega odbora, ki so pregledali račune skupščine, njih 7 napram 11 Jeftičevcem, so zahtevali, da se izvoli anketni odbor, ki bi preiskal vse račune in ugotovil, v katere namene se je ves ta denar potrošil. Tako je Čirič postavil sebi za »šefa kabineta« brata svoje žene s 7000 Din mesečne plače. Sedaj veste, zakaj so morali znižati državnim uradnikom plače. Samo na enem mestu izgublja dlržava — tedaj na tistem, za katerega se ve — 10 milijonov Din, a da ne pozabimo omeniti, da je vsak dinar odveč, ki se trosi za tako skupščino. Iz Savinjske doline nam pišejo: SlaJ?e kupčije Na bivšem Štajerskem izvažamo poleg lesa predvsem hmelj in jabolka. Hmelj moramo izvoziti skoraj v celoti, ker ga rabijo naše domače pivovarne tako malenkostno množino, da ga pridela že par večjih hmeljarjev dovolj zanje. Pri jabolkih sicer nismo navezani samo na izvoz, ker jih lahko s pridom porabimo doma, bodisi v svežem ali suhem stanju ali pa jih predelamo v jabolčnik in sadne sokove. Toda, ako hočemo dobiti za naša lepo obrana jabolka kolikor toliko primerno ceno, moramo gledati, da jih prodamo v inozemstvo. Sadni izvoz je sicer urejen na ta način, da Prizad v Belgradu izdaja izvozna dovoljenja nagim sadnim trgovcem za razne države. Da je to centralizirano v Belgradu, gotovo ni v korist naši slovenski sadni trgovini, še manj pa našemu sadjarju. Da tu nekaj ni v redu, vidimo najbolje pri ogromni razliki cen med našim in posebno nemškim trgom. Naš sadjar je prodajal namizna jabolka po ceni Din 1.50 do 2.50 za kg, medtem ko je bila istočasno cena na debelo v Nemčiji Din 5 do 10 za kg naših jabolk. Ako prištejemo k nakupni ceni zaslužek trgovcev, prevozne in druge stroške in carino, ki znaša približno 50 par za kg, je tu še vedno razlika od 2 do 5 Din pri kg, t. j. pri vagonu 20 do 50.000 Din. Ako smo izvozili v Nemčijo samo 100 vagonov, znaša ta razlika že 2 do 5 milijonov Din. V čigav žep so šli ti milijoni, ne vemo. Naš slovenski sadjar jih ni dobil, da bi z njimi poživil naše narodno gospodarstvo. Vsi naši strokovni in nestrokovni listi neprestano pišejo, kako naj sadjar neguje, škropi in gnoji sadno drevje, posebno z umetnimi gnojili. Da, lepo je, da podučujejo našega sadjarja, kako naj ravna z drevjem! Še lepše in boljše pa bi bilo, da bi se mu omogočil za njegov celoletni trud vsaj isti zaslužek, kot ga ima trgovec. Ali je to pravica, da dobi nag sadjar za vagon jabolk 15.000 Din, trgovec pa zasluži pri istih jabolkih najmanj 20.000 Din? Tu je torej treba nekaj ukreniti in ne samo pisariti in obljubovati, da naj se cene kmečkim pridelkom dvignejo. Zatorej odločilni činitelji na delo! In kako je s hmeljem? V našem listu je izšel članek, kjer je rečeno, da je bil slovenski hmeljar oškodovan za 40 do 50 milijonov Din. In to drži! Zato ni čuda, da so hmeljarji proti takemu izkoriščanju spontano protestirali ter zaprosili merodajne oblasti za zaščito. Videti pa je, da se ne bo ničesar ukrenilo in da bodo še nadalje romali težki milijoni v žepe nenasitnih tujih zidov. Kakor smo doznali, bi bil neki nemški koncem nakupil ogromne množine savinjskega hmelja po povprečni ceni 40 Din za kg pod pogojem, da bi vzeli v protiračun eno tretjino deviz in za dve tretjini nemškega blaga po naši izbiri, kar pa naša Narodna banka ni dovolila. Zato je bil naš hmelj prodan mesto po povprečni ceni 40 Din za kg, po 20 Din za kg. Na ta način bi sicer prejeli nekaj manj v devizah kot sedaj, zato bi pa imeli blaga ali strojev po naši želji, in to napram današnji ceni, zastonj! Stroje bomo morali itak uvoziti, ker jih bomo potrebovali, ter bomo plačali zanje lepe denarje v tujih devizah. Ako bomo tako delali naprej, ne bo pomagala našemu kmetu nobena zaščita, ampak bo še nadalje lezel v dolgove, namesto da bi jih plačeval.' Videti je, da Belgradu niso mar naše slovenske razmere in zato je zahteva našega kmeta, da sam odloča o svojih gospodarskih zadevah, gotovo upravičena. Nekaj o kupsinskl občini Kako so se delali norca iz nas In po velikanski katastrofi, ko Je padlo na nilljone glav Nedavno smo poročali o potrebnih komasacijah nekaterih občin, oziroma onih, ki jih je ustanovil režim JNS. Kako »delovni in narodno zavedni« so bili JNSarji, se najbolje vidi pri kupšinski občini. Kupšinci so kraj z okoli 300 prebivalci. Agilni »nacijonalnk delavci so bili vsegamogočni in tako se je zgodilo, da smo dobili občino Kupšinci s 1020 prebivalci, izmed katerih je bilo 600 — ciganov, ki so seveda tudi delovni in se dajo porabiti za vse mogoče posle. Ne smemo pozabiti, da je izmed teh ciganov gotovo okoli 150 volilcev, tedaj število, ki ga nikakor ni podcenjevati. Ko so bile občinske volitve so šli kajpak tudi ti cigani volit. Ker so odločilni činitelji hoteli pokazati, da so ti cigani res »pravi«, so šli skupaj na volišče. Peli so in veseli so bili. Zakaj pa ne, če je bil volilni dan edini dan v njihovem življenju, ko so tudi oni imeli besedo. Kaj za to, da so bili želodci prazni! So bila pa zato grla mokra in to tudi ni kar si bodi! Vsak, kdor je opazoval, kako se je sestavljala kupšinska občina, je zmajeval z glavo. Občani so bili že od vsega početka nezadovoljni. Pritožili so se takoj po ustanovitvi na višjo oblast, toda vplivni velmožje so imeli gluha ušesa za nas »punktaše in državi nevarne elemente«, kakor so nas sami nazivali. Krožile so mnoge vloge od srezkega na-čelstva do banovine in nazaj, toda bilo je vse zastonj. Ob priliki se nas je zbrala velika deputacija kmetov, najprej iz enega, potem iz drugega in tretjega kraja, na srezkem načelstvu, prosit za priključitev k občini Tišina. Toda gospodje so bili zelo strogi v svojih službah. Menda so imeli nalog, da morajo vsakega najprej dobro pretipati, če je »naš«. Ker pa nismo bili njihovi, smo morali iti naprej, in sicer k narodnemu poslancu g. Jos. Benku, veleposestniku in veleindustrijalcu v Murski Soboti. No, pa tudi tukaj ni šlo. Pred petim majem t. 1. Na brzojavnih drogih si videl različne lepake s proglasi milemu narodu, na katerih je bilo z debelimi črkami napisano: »Ena milijarda za javna dela« itd. Med drugim seveda tudi: »Volite vladno listo g. Bogoljuba Jevtiča, na kateri kandidira naš domačin g. Benko Joška!« Če si šel malo naprej, pa si dobil kar v roko lepo pesnitev, popolnoma »narodnega« duha. Pesnik je bil mojster, to se mora priznati, saj se je vse »rima-lo«. Pripominjam pa seveda tudi, da so na svetu tudi hudobni ljudje. Ti paglavci so šli, pa so vse letake raztrgali, kar je seveda bilo zelo zlobno in predrzno! Petega maja. Zjutraj agitacija, brnenje Benkovih osebnih in tovornih avtomobilov. Če si se pa ozrl na volišče, pa bodisi v Kupšince ali pa na Tišino, si videl pred vrati stražarja, ki je gledal nekam nezaupno na nasprotno stran, kjer je bil »Mačkov rep«, kakor se je sam izrazil. Aa stražar pa je bil zelo radodaren. Vsak, ki je prišel k njemu, je dobil debelo cigaro. Če si pa slučajno pogledal noter v šolo, si opazil na-cijonalno uradništvo (upravitelja in njegove stanovske tovariše) mrkih in strogih pogledov. »Mi smo zmagali! Ne Vi Mačkov-ci!«... so kričali, smejali se in se ma-stili s klobasami... Minil je mesec. Zgodila se je velikanska katastrofa. Na milijone glav je padlo ... Takrat smo tudi mi dvignili svoje glave, polne lepih nad in upanja. Pogledali smo po naši najbližji okolici: bila je pusta in žalostna. Gospodje so pa postali krotki, tihi in naravnost usmiljenje vzbujajoči. Kakšna izpre-memba! Pa saj tudi ni mala stvar: biti še naprej JNSar ali ne biti NJSar... Danes pa lahko rečemo, da je občina naša. Pridemo pod tišinsko občino, ker za kupšinsko občino nismo nikdar bili mi občani, temveč prekmurski mogotci. ¦ Kljub temu, da je danes položaj ves drugačen, pa se še vedno dogajajo take stvari, kot n. pr.: Nekje blizu nas je bilo licencovanje bikov. In bil je samo eden spoznan za »sposobnega«, dasi jih je bilo mnogo lepih in dobrih. Mogoče je eden izmed gospodov pogledal v knjige, kjer so vpisani volivci... Toliko za danes, prihodnjič pa več! Beseda naše kmečke mladine: Drugačno kmečko prosvefo hočemo! Živimo v času, ko ni v težki in obupni krizi samo naše kmečko gospodarstvo, marveč še v večji meri duhovna vrednota naše vasi. V srce zaboli človeka, ko razmotriva sedanje kričeče podeželske razmere, radi katerih največ trpi naša kmečka mladina, o kateri pravimo, da naj bi ostalim narodom predstavljala zdravo rast naše samonikle slovenske kulture. Mesto tega pa ta »zdrava« rast, ki čuti v sebi življenjsko nujnost preporoda in podviga, večinoma le hira v zadušljivem ozračju kriminala, duhovnega kretenstva in mladostnih zablod. In po čigavi zaslugi? Po zaslugi onih narodnih »prosve-titeljev«, ki si še danes sramežljivo zakrivajo oči pred resničnim dejstvom, da sedanja kmečka mladina ne predstavlja samo vojni izrodek in kupno moč volilnih glasov, marveč, da ima popolno pravico do svojega samostojnega razvoja in miselnosti, zlasti v pogledu naziranj in stremljenj pri zgraditvi svoje bodočnosti, katere temelj sta narodno zadružništvo in kmečka prosveta. Kar se tiče našega kmečkega zadružništva, je poglavje zase, o katerem bi imeli kaj več povedati tisti, ki so ga parcelirali na razne klike in stranke. Zato pa tudi zadružno načelo: »Vsi za enega, eden za vse!« pri nas v bistvu še dolgo ne prihaja v poštev. Pa mar morebiti ni res? Poglejmo samo v našo slovensko vas! Po dvoje, in celo troje posojilnic in zadrug z istimi registriranimi nameni in cilji najdemo! Čemu vendar to? Ali se ne bi mogle zliti v skupno celoto, in tako tudi na zunaj manifestirati našo gospodarsko in duhovno vzajemnost? (Toda — pst, užaljeni strankarji imajo besedo!) Kaj pa ima pri tem iskati naša kmečka mladina? Prav ničesar drugega, nego naravno pravico, ki jim gre kot bodočim gospodarjem, da se čimbolj seznanijo z zadrugarstvom, ne pa da se jim namenoma prikriva kot — španska vas! »Kar seješ v mlada srca, boš žel v starosti«, pravi pregovor! Nič manj kočljivo tudi ni vprašanje naše sedanje kmečke prosvete, ako jo sploh smemo še tako imenovati. Vsi dobro vemo, kakšna je zadeva z našimi podeželskimi prosvetnimi, zlasti pa še z »nacionalno« paradnimi društvi. Par ljubimskih izletov, pivskih sestankov, in morebiti za nameček še par plehkih diletantskih predstav, pa je naši prosveti na vasi zadoščeno, in še »velezaslužni« odbor ostane lepo pri starem... Čemu imamo vendar pa tudi naše oštarije, te vaške hrame »krstnih« slav in priljubljenih pretepaških umetnosti? Kar poglejte v našo kriminalno kroniko, vprašajte zdravnika in ostale razumnike na vasi! Pa bodi že kakor hoče, neizpodbitna resnica je, da je nujno potrebno našo dosedanjo vaško prosveto preokreniti sistematično na novo pot. Dosedanje podpore naših kmečkih občin raznim »prosvetnim« društvom, ki itak večinoma delujejo le na papirju, naj se rajše uporabljajo za organizacijo stalnih nedeljskih gospodarskih, zdravstvenih in prosvetnih tečajev v obliki predavanj in diskusij, od česar bo tudi naša kmečka mladina imela znatno več koristi. Kot predavatelje naj bi se na kak način pritegnilo zlasti naše brezposelne številne inteligente ter intelektualce, ki bi za skromen honorar vršili resnično kulturno poslanstvo, obenem pa tudi imeli najlepšo priliko spoznavati težnje naše slovenske vasi in bistvo kmečke duše. Kmečka prosveta naj bi bila ona trdna vez, ki bi v prisrčni skladnosti združevala tudi duhovno našo vas z mestom. Je pa naša kmečka prosveta tudi v ostalem tako važen problem, da brez rešitve tega ne bo možno preiti od zastarelega kmečkega gospodarstva, do sodobnega in naprednega. Skratka: našo slovensko vas in njeno življenjsko rast si morajo naši merodajni činitelji ogledati bolj od blizu, ter ji posvečati še večjo skrb, nego pa samo ob času volitev. Vedite, da je naša kmečka mladina že sita praznih obljub, hoče se ji pa čim več dejanj! Stran 4 Bojevnik«, dne 3. novembra 1935. Štev. 21. Volitve v Angliji Angleška vlada hoče izkoristiti veliko in splošno protivojno razpoloženje v Angliji. Zato se bo potrudila, če ne nastopijo med tem razni vojni zapletljaji, da izvede čim prej volitve v parlament. Po nekaterih verzijah bi se morale volitve vršiti že koncem novembra t. 1. Te volitve se bodo v vsakem primeru vršile v znamenju velikih mednarodnih vprašanj, ki so v zvezi z vojnim spopadom v Vzhodni Afriki. Tri največje stranke so že določile število kandidatov, ki jih bodo postavile pri volitvah. Konservativna stranka je sklenila postaviti 490 kandidatov. Pri zadnjih volitvah, ki so se vršile pod geslom nacionalne vlade, so dobili konservativci 470 mandatov. To je bilo rekordno število, ki ga ni konservativna stranka dosegla že več desetletij. Toda pri naknadnih volitvah so izgubili konservativci 10 mandatov v korist laburi-stov. Ker smatrajo, da so zaključki naknadnih volitev važen barometer preori-jentiranja pri volilcih, se splošno predvideva, da bo konservativna stranka pri prihodnjih volitvah izgubila veliko število mandatov v korist laburistov. Možno je, da bodo konservativci izšli tako oslabljeni iz volitev, da ne bodo mogli sestaviti homogene vlade in da se bodo v najkrajšem času vršile ponovne volitve, ki bodo sigurno dale la-buristom relativno večino. Laburisti so sklenili postaviti 505 kandidatov, kar kaže, da se nadejajo velikega volilnega uspeha. Sigurno je, da bodo izšli zelo ojačeni. Vprašanje je, za koliko se bo povečalo število laburističnih zastopnikov, ki jih je sedaj 65. Mnogi mislijo, da bodo laburisti resno ogražali absolutno večino, s katero razpolagajo danes konservativci. Liberalci sira Samuela bodo postavili 400 kandidatov. Tudi ti se nadejajo, da bodo dobili večje število mandatov, kot jih imajo danes (37). Vendar liberalcev ni smatrati za stranko bodočnosti. Kriza liberalnih načel v ekonom-sko-trgovinski politiki je zadala močan udarec liberalni stranki, ki se še ni od njega opomogla. Druge skupine: liberalci sira Johna Simona, nacijonalni laburisti Macdonalda in skupina Llovda Georgea niso posebnega pomena. Komunisti danes nimajo niti enega mandata v spodnji zbornici. V zvezi z volitvami se vodijo razgovori med laburistično stranko in zadrugami, v katerih so imeli do sedaj stranka in sindikati svoje zastopnike. Gre za ustvaritev enotne volilne fronte. Glede na izrazito konservativno mišljenje zadrug, ki štejejo okoli 7 milijonov članov, je ta pokret zelo pomemben, ker se okoli teh zadrug zbira znatno število - politično indiferentnih ljudi. Pozitivni uspeh v tem oziru bi pomenil nadaljno radikaliziranje angleških delavskih mas. Angleški komunisti kažejo pripravljenost, da se približajo, laburistični stranki. Medtem pa se vodi proti komunistom in cstalim levičarjem v sindikatih in v stranki še vedno huda borba. >Daily Herald« še vedno opozarja na nezdružljivost taktike med demokracijo laburistične stranke in komunistov. Na letošnjem kongresu Neodvisne delavske stranke je bil z veliko večino odbit predlog za pristop v kominterno. Neodvisni vodja Maxton se je potegoval na tem kongresu da bi Neodvisna delavska stranka, komunisti in levo krilo laburistične stranke sestavili stranko, toda zasedaj še ni uspel. Poleg vsega tega preriorijentiranja je enotno nastopanje laburistične stranke zasigurano, a ni izključeno, da se ji bodo priključili pri teh volitvah tudi komunisti. Ustnica uredništva Š. K. Kolikor nam je znano, izdeluje nov zakon o tisku Centralni Pres-biro v Belgradu. Če bo novi zakon dopustil kaj več tiskovne svobode, se še ne ve. Sankcija Sankcije ali kazenski ukrepi proti Italiji so že izglasovani v Društvu narodov, prvič, odkar to društvo obstoji. Sedaj gre samo za delovanje in cilj teh kazni, ki naj preprečijo vojno. Tako je že leta 1925. poudarjal- angleški državnik Chamberlain: »Ni naloga Društva narodov, da kaznuje napadalca, temveč da prepreči napad. Medtem se z vseh strani sliši, da bodo te kazni izzvale novo vojno. Obko-ljevanje Italije z vseh strani, da se prepreči vsaka trgovina, oziroma prevoz hrane vojaštvu na fronti, lahko prisili Mussolinija na obupen korak. Moral bi sicer voditi vojno s 50 narodi, ki so člani Društva narodov, in po dosedanjih prilikah to tudi ni izključeno. Gre za to: dosedaj so bili vsi prepričani, da so Francozi največji zagovorniki Društva narodov, ker so oni najbolj opozarjali na paragrafe, ki prihajajo v poštev v primeru napada. Francozi so v vedno večjem strahu pred Nemčijo zahtevali od svojih zaveznikov, a posebno od Anglije, da svečano izjavijo, kako jim bodo prihiteli na pomoč, ako jih Nemci napadejo. Angleži niso hoteli ničesar obljubiti, češ da se to protivi njihovim običajem. Izjavili so, da bodo vsakokrat preiskali tak primer in se napram temu ravnali. Zato sedaj velik del Francozov noče ničesar slišati o možnosti vojne z Italijo. Posebno desničarji na-glašajo, kako je 700.000 Italijanov poginilo v svetovni vojni in kako bi bilo blazno izgubljati italijansko prijateljstvo zavoljo oholih Angležev, ki žele kaznovati Mussolinija in si zasigurati oblast na Sredozemskem morju. To stališče Francozov je presenetilo Angleže, ker so sedaj v Angliji vsi navdušeni za Društvo narodov. Angleški imperijalisti vidijo sedaj priliko, da s pomočjo Društva narodov kaznujejo Italijane in si zasigurajo Egipt in oblast na Sredozemskem morju, ki ga imajo že 230 let v svoji oblasti. Angleški idealisti, včlanjeni v neštetih društvih za ohranitev svetovnega miru, se zgražajo nad napadom Italije na Abesinijo in zahtevajo, da se kaznujejo Italijani, ki niso znali spoštovati dane besede. Že meseca maja je zbral prosluli gospodar angleškega javnega mnenja lord Robert Cecil 10 milijonov glasov, da se v primeru kršitve pogodbe Društva narodov mora nastopiti z najstrožjimi kaznimi, a sedaj so tudi socijalisti z 2,168.000 glasov proti 102.0000 zahtevali vojaške sankcije, oziroma vojno proti Italiji. Kakor vidimo, najmiroljubnejša država na svetu, kjer je vsak drugi državljan član kakšne lige proti vojni, zahteva sedaj celo vojno proti vojni. Po-čenši od lordov, bančnikov, petrolejskih magnatov in raznih vojnih industrijcev, kakor tudi od angleškega nadškofa navzdol, so vsi Angleži prepričani, da se mora svetovni mir ohraniti tudi za ceno nove vojne. V Franciji se vlada ne drzne prelomiti palice nad Italijo, a da ne govorimo o narodu. Vrsti se manifestacija za manifestacijo; levičarji bi hoteli iti do konca z Angleži, desničarji pa jim očitajo, da so plačanci iz Londona in Mo- . skve. Ti pa že zopet očitajo desničarjem, da jih plača Rim. Sigurno je, da se danes trudita i Rim i London, da pridobita zase Francijo. V tem sporu velikih se mali boje, da ne izgube svoj košček kruha. Dočim izgubi Francija samo 8% svojega prometa, ga mi izgubimo 20. Belgijci poudarjajo, kako so lani zaslužili 171 mi-lijinov od Italije. Celo Angleži se pritožujejo, da ne bodo imeli komu proda-dajati premoga. V Društvu narodov se je sestal odbor za odškodnino tistih držav, ki jih najbolj tepo sankcije. Opaža se, kako je najmočnejša članica Društva narodov s težko muko prisilila člane, da vrše svojo dolžnost, in to v primeru, ki njej brezpogojno koristi. Zato se mnogi vprašujejo, ali bo drugič, ko pride zopet do spora, kdo v stanju, da prisili države, izpolniti dano obljubo? Ali so samo sedaj vse države pokleknile pred pravico, ki jo vrši Anglija? A poleg tega, kako se bodo vedle Francija in ostale države, ako bo potrebno zagaziti v vojno, da se kaznuje krivec? B. Gospo dan-sfrvo Naše zadružništvo in nova kmečka zaščita. Prejeli smo s prošnjo za objavo: Dne 24. oktobra t. 1. je bila v Ljubljani seja celokupne uprave (načelstva in nadzorstva) Zveze slovenskih zadrug. Razpravljalo se je o tem, kakšno stališče naj zavzamejo naše zadruge do vprašanja kmečke zaščite glede na določila nove uredbe. Zveza je priredila pismeno anketo o tem vprašanju in naloga seje je bila ravno, da na podlagi došlih odgovorov določi stališče našega zadružništva. Anketa je dokazala, da je velika večina zadrug za dosedanji zadružni odplačilni načrt, ker zadruge kot istočasne zastopnice upnikov in dolžnikov, tedaj kmetov, ne morejo izdatneje znižati obrestne mere, dokler jim uredba o maksimiranju obresti ne nudi sankcije za enako znižanje vložne obrestne mere in ne morejo priznati dolžnikom odpisov, ker so po veljavnih zakonih dolžne naloženi denar vrniti vlagateljem razen če in v kolikor bo dejansko država plačala te odpise. Kljub tako jasnemu zaključku ankete Zvezina uprava vendarle ni napravila novega načrta, ker je medtem dospela tudi vest, da smatra kmetijsko ministrstvo, da velja za zadruge še-na- Judenburiani vabijo Prejeli smo s prošnjo za objave: Taka je kapelica, ki so jo zgradili Judenburžani našim vojakom, ki čakajo vstajenja v tuji s zemlji. Z žalostjo v srcu se jih spominjamo in jim želimo, da bi jim bila tuja žemljica lahka. Pohitimo v čim večjem številu na grob sorojakov in jim povejmo tudi v imenu svojcev, ki se iz kaka teregakoli vzroka ne morejo udeležiti blagoslovitve spomenika 10. novembra, da niso pozabljeni in da jih ljubimo prav tako, kot tedaj, ko smo si zadnjikrat segli v roke — v slovo za vedno. Grobnica v gostoljubni tujini leži, Živa luč v naših molitvah gori. Vsem, ki so že prispevali za spomenik, iskreni Bog plačaj. Ostale, na katere smo se obrnili pismeno in se še niso odzvali, pa lepo prosimo, da žrtvujejo, kolikor pač morejo. Prispevke je nakazati na »Škofijski ordinarijat v Ljubljani«. Prijave zaradi udeležbe je poslati pisarni gosp. dr. Kamušiča, odvetnika, Tavčarjeva 10. Znesek 150 Din pa na »Zadružno zvezo v Ljubljani« s pri- pombo »Judenburg« in točnim svojim naslovom. Položnica Z. Z. se dobi pri vsaki hranilnici. — Odbor za odkritje spomenika judenburškim slovenskim vojakom. Al JE RES ? Železnica Št. Janž—Sevnica. Je velikanski križ pri nas z vsakim večjim javnim delom. Tako je bilo z Ljubljanico in tako je z železnico Št. Janž—Sevnica. Delo je izlicitirala tvrd-ka Dukič za 12 milijonov. Človek bi mislil, da bo država zadovoljna, če je bilo delo preračunano na 18 milijonov, ko je vendar 6 milijonov prihranila (seveda na račun delavskih mezd!) in da bo licitacijo hitro odobrila. Kaj še! So že tu običajne zapreke, ki se bodo po znanih izkušnjah, ki jih imamo Slovenci pri gradbi javnih del zavlekle za leta in leta. Sedaj jim kamen ne ugaja. Pot nam je znana. Licitacija bo razveljavljena in razpisana nova. To pot seveda od 12 milijonov navzdol. Zopet bodo ponudbe nižje in seveda tudi mezde — no če bo do zgradbe sploh kdaj prišlo. Ali smemo sploh računati na cestno zvezo Ljubljana—Sušak ali pa na železniško, ki bi stala več kakor 12 milijonov? Mislimo, da je zadeva precej hi ezupna. Slovenski premogovniki... Zadeva s slovenskimi premogovniki bo rešena prihodnji mesec. 47 milijonov na leto. Zgornji in spodnji dom v Jugoslaviji, to je senat in narodna skupščina, staneta letno nič manj in nič več kakor 47 milijonov dinarjev. Sta skoraj stalno na dopustu in, kakor trdijo nekateri listi, zelo slabe kvalitete. Ali ne bi bilo dobro malo zmenjati? Cene živilom bodo še padle. Cene nekaterim živilom so poskočile, nekaterim pa bodo v najkrajšem času. Mi tem neresničnim vestem, ki jih trosijo gospodinje okoli, ki z živilskimi cenami nimajo nikakega posla, ne verjamemo, ker smo čitali komunike g. finančnega ministra, kjer je jasno povedal, da so cene živilom padle in bodo še padle. Svarilo in nasvet Ne poslušajte hujskače, ki vas le razdvajajo v razne stranke! — Vse kričače vprašajte, naj povedo: »Kaj za kmeta so storili in za bedno delavstvo? Kaj da bodo ukrenili da nas »krize« rešijo? Naj pokažejo programe in osnove zakonske, ne obljube prazne same!« To od strank zahtevajte!... Le po delih, vsak naj sodi stranke in politiko!... Pamet, sloga naj nas vodi, sicer »kriza«*— večna bo... Franc Beltram. Ko se naučiš na pamet, daj naprej! dalje dosedanji odplačilni načrt, priob-čen v letošnjem »Služb, listu« z dne 20. julija t. 1. in da bo v najkrajšem' času ta načrt deloma ali popolnoma potrjen tudi po novi uredbi. Uprava je zato sklenila, sporočiti kmetijskemu ministrstvu zaključek zadružne ankete in tako nuditi priliko, da se na podlagi obranega materijala ukrene vse potrebno, da ne bodo ogrožene zadružne organizacije in interesi deset tisočev malih vlagateljev, na drugi strani pa da se bodo nudile zadolženim kmetom največje ugodnosti. Izdaja konzorcij tednika »Bojevnik«. — Zastopnik konzorcija Stane Vidmar. — Odgovorni urednik Stanko Florjančič. — Tisk tiskarne M. Hrovatin v Ljubljani. — Naročnina znaša do konca leta Din 20.— Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo in uprava: Pred Škofijo 5t. 19/11 nadstropje. — Plačljivo in tožljivo v Ljubljani. — Poštni čekovni račun štev. 13.051.