NAŠI VRHUNSKI ŠPORTNIKI
PETER ERŽEN - LOVEC NA DALJAVE
Predstavljamo vam inž. Pe-tra Eržena, najboljšega jugo-slovanskega smučarskega ska-kalca. — S 132 metri med naj-boljšimi na svetu. — Velika olimpijska želja.
Tistega zimskega večera pri Erženovih zlepa ne bodo po-zabili. Komaj so v radijskem sprejemniku utihnili zabavni zvoki, že je napovedovalčev glas za trenutek posegel med najaktualnejše športne dogod-ke dneva.
,,Jugoslovan inž. Peter Er-žen je danes na olimpijskem skakalnem objektu postregel z velikim presenečenjcm. Po-stavil je nov rekord skakal-nice, 101,5 metra in pustil za seboj slovitega Norvežana Wirkolo!"
Bil je to do danes še nepo-novljen uspeh mladega ljub-ljanskega   skakalca.
Uspeh, ki se ga niso nade-jali največji optimisti. Uspeh, ki vnovič razkriva skrite ra-čunice, deli mnenja in sili k razmišljanju: ,,Bomo uspeli?" ,,Moramo!"
Tako je bilo vselej tudi z našim sobesednikom.
Serija nepozabnih dosežkov
v predolimpijskem letu:
1. mesto na mednarodnem tekmovanju v Wisli, 2. mesto na veliki predolimpijski pre-izkušnji v St. Nizieru z novim rekordom skakalnice — 101,5 m, 2. mesto v Spindlerovem M]ynu, 4. mesto v Zakopanih, 9. mesto na tradicionalni no-voletni avstrijsko - nemški skakalni turneji.
Predstavite se, prosim, bral-cem  ,,Javne  tribune"!
Rojen sem 13. decembra 1941 v Kranju, Siškar, iz Obirskc ulice, zaposlen pa sem kot inženir za elektroniko in av-tomatiko v inštitutu ,,Jožef Stefan", še vedno samski. To bi bilo vse o meni!
Ze v otroških letih sem tek-moval za najrazličnejše re-korde na ,,suhem" in seveda pozneje tudi na snegu. ,,Br-cal" sem cunjasto žogo in drsal doma ukrivljene ,,dilce". Tako je bil torej začetek. Prvič sem se resneje pognal čez mostiček 15-metrske ska-kalnice v Mostecu pred pet-najstimi leti in zmagal v svo-jem tekmovalnem razredu. Od takrat dalje sem tekmoval do-mala sleherno zimsko nedeljo.
Prvi večji  uspeh?
V   pionirski   konkurenci   je to pomenil bržčas že moj za-četek,  med mladinci  pa  sem večkrat   osvojil   naslov   ljub-ljanskega prvaka. Na troboju Koroška,  Julijska  krajina in Slovenija  sem  zasedel  tretje mesto,   pred   osmimi   leti   pa sem se prvič v članski kon-kurenci   ,,odlepil"   od   vzleti-šča planiškega giganta in pre-skočil 100 metrov.
Ljubiteljem smučarskih sko-kov ste znani kot ,,lovec na daljave". Kaj vam še vedno manjka, da bi vas že v bliž-nji prihodnosti srečali na vr-hu svetovnega skakalnega športa?
V   tem  vrhu  je kar  precej skakalcev,   vendar  je  le  pe-ščica   ,,abonentov".   Da  bi   se uvrstil mednje? Vem, kaj bi moral   storiti,   vendar   pa   ne vem, kako bi se pripravil do tega.
Rekorden skok?
Pred tremi leti mi je v Oberstdorfu uspel skok 132 metrov.
Nemalokrat govorimo na ve-liklh tekmovanjih: Ne zgolj dolžina, temveč tudi sreča! Je temu  res  tako?
Res je, če srečo prav ra-zumemo. Gre namreč za sre-čo v športnem smislu, ki lah-ko pomaga šele na določeni stopnji   znanja.
Skoki veljajo že od nekdaj za najbolj privlačno smučar-sko disciplino. Kakšni občutki prevevajo tekmovalca, ko se požene čez odskočno mizo ve~ likanke?
Če se dobro požene, uživa, ker se počuti v zraku varne-ga in tedaj ni težko pristati. Ce pa odpovedo pravi občut-ki pri odskoku, takrat ni pri-jetno leteti. No, večkrat je treba strah tudi premagati.
Veikko Kankkonen, olim-pijski zmagovalec iz Innsbru-cka: ,,Vselej sem tekmoval z veliko željo pokazati tisto, kar znam. Tu je vsa skrivnost, kajti, če na tekmovanju ne pokažeš svojega znanja, čemu sploh tekmuješ!" Bi se strinja-li z mnenjem velikega finske-ga skakalca?
Miislim, da znanje ni popol-no, če znaš skakati, pa ne tek-movati! Poleg tehničnega zna-nja sta potrebni še moč in posebna duševna zbranost. To je vse.
Desetorica trenutno najbolj-ših  skakalcev na svetu?
Wirkola, Neuendorf, Bach-ler, Raška, Lesser, Kankko-nen, Grini, Golser, Kellor in Koczian.
Grenoble 67 z novim rekor-dom Jugoslovana inž. Petra Eržena je bilo vnovično pri-znanje velikim doscžkom vr-hunskega jugoslovanskega skakalnega športa. Potemta-kem lahko z upravičenjem pričakujemo veselih novic tu-di z olimpijskega prizorišča 68?
Ko pa pri najboljši volji ne vem, kako bomo skočili tista dva odločujoča skoka. Upaj-mo na najboljše.
Preselimo se za trenutek v domače loge. Kaj bo z usodo šišenske skakalnice?
Kolikor vem, je spet odobr< -na lokacija za skakalnico na mestu sedanje ,,razvaline". Mislim in prepričan sem, da bi s primerno akcijo lahko na tem mestu zgradili športni objekt, ki bi bil v ponos ne le naši občini, temveč vsej Ljubljam. Ne dvomim o tem, da se ne bl vnovič ogrelo ob beli strmini na tisoče dlani, ko bi pozdravili v svoji sredi najboljše skakalce z naše oble. Toda ukrepati bo tre-ba kar se da hitro. Tudi ska-kalci bomo rade volje prisko-čili na pomoč.
Ali spremljate športno živ-ljenje v naši občini?
Pa še kako vneto! Precej živahnosti najdem v njem, vendar mislim, da je v zim-skih športih še neorganizira-no in pomanjkljivo. Zakaj je le v Sišenskem hribu toliko ograd in prepovedi za zim-sko veselje? Tega zarcs nc razumem . . .
Velika, do danes še neiz-polnjena želja?
Ne le ena. Mnogo velikih in manjših, a kaj bi govoril o njih . . .
,,Lovca na daljave", našega Petra iz Obirske ulice, bomo pozdravili že čez nekaj me-secev na elitni olimpijski predstavi. Tokrat na desetih jubilejnih zimskih olimpij-skih igrah v Grenoblu.
Z veliko željo vseh nas, da bi se ponovil večer pri Erže-novih in da bi napovedoval-čev glas tudi tokrat vnesel v mirno družinsko življenjekoš radostnih trenutkov. Trenut-kov, ki bodo v ponos vsem Šiškarjem.
Ivan VIRNIK