69 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 širimo obzorja Zavarovana območja Bele krajine Protected Areas of White Carniola Izvleček Članek predstavlja zavarovana območja Bele krajine, in sicer naravne vrednote s področja geologije, geomorfologije, hidrologije, zoologije in botanike. Opisana sta tudi oba krajinska parka v občini Črnomelj: Krajinski park Lahinja in Krajinski park Kolpa ter naravni spomenik reka Krupa v občini Semič. Ključne besede: zavarovana območja, Bela krajina, Krajinski park Kolpa, Krajinski park Lahinja, reka Krupa This article presents the protected areas of the White Carniola region, including its natural values in the fields of geology, geomorphology, hydrology, zoology and botany. It also describes the two landscape parks in the municipality of Črnomelj, i.e., the Lahinja Landscape Park and the Kolpa Landscape Park, as well as the Krupa River Natural Monument in the municipality of Semič. Keywords: protected areas, White Carniola, Kolpa Landscape Park, Lahinja Landscape Park, Krupa River Petra Madronič OŠ Koseze petra.madronic@gmail.com COBISS: 1.04 DOI: 10.59132/geo/2023/ 2-3/69-77 Slika 1: Obzidana izvirna jama Peč v Starem trgu ob Kolpi, identificirana naravna vrednota Foto: Petra Madronič 70 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 širimo obzorja Uvod Bela krajina je najbolj jugovzhodna slovenska pokrajina, ki jo zaznamujejo pretežno kraško površje, mozaična gozdnato-travnata pokrajina, reke Kolpa, Lahinja, Dobličica in Krupa. Na zahodu in severu jo obrobljata Kočevski rog in Gorjanci, na jugu in vzhodu pa se belokranjski ravnik preko nižjega, a vzpetega sveta Velikega bukovja in Lipnika odpira proti Panonski kotlini. Pokrajino na sončni strani Gorjancev tako zaznamuje preplet dinarsko-kraških značilnosti s panonskimi, kar se kaže v podnebju, govorici in narodnih običajih. Pokrajinske značilnosti, geografska lega, obmejnost in skromni naravni viri so vplivali na svojstven regionalni razvoj. Bela krajina se razprostira na 595 km² ozemlja preko treh belokranjskih občin (Črnomelj, Metlika in Semič), kjer je po podatkih Statističnega urada RS v letu 2022 živelo 26.595 prebivalcev (SURS, 2023). Prevladujejo manjša naselja in zaselki z izjemo večjega, nekdaj trškega naselja Semič in dveh mest Metlike in Črnomlja. V Beli krajini lahko skoraj na vsakem koraku naletimo na naravno in kulturno dediščino, katerih vrednosti se po navadi sploh ne zavedamo. Neznatni kraški izviri, kali, skalni osamelci, mogočne lipe, steljniki, gozdovi, poplavni travniki, etnološko zanimive stavbe, suhozidne zložbe in vinogradniško izstopajoča kulturna krajina so še kako pomembni in značilni za ta košček Slovenije. To bogastvo lahko ohranimo z zavestnim ravnanjem z okoljem. Velik del območja Bele krajine, kjer se nahajajo številne naravne vrednote različnih zvrsti, je pod zaščito Nature 2000. Z namenom zavarovanja vrednejših naravnih območij so bila z občinskim ali državnim predpisom zavarovana tudi naravovarstvena območja ob reki Kolpi, Lahinji in Krupi. Tako sta v Beli krajini dva krajinska parka in naravni spomenik. Krajinski park je v okviru širših zavarovanih naravnih območij najmanj omejujoč, saj je poleg ohranjanja narave in krajine še vedno namenjen kmetijstvu, rekreaciji in trajnostni rabi prostora (Ivanovič, 2013). Naravne vrednote Naravne vrednote, v preteklosti poimenovane naravne znamenitosti oziroma naravna dediščina, so deli narave, ki še posebej izstopajo v geološkem, geomorfološkem, hidrološkem, živalskem, rastlinskem ali ekosistemskem smislu in vsebujejo posebne vrednostne lastnosti. Njihovo varstvo ureja Zakon o ohranjanju narave, določamo pa jih s postopkom vrednotenja. S Pravilnikom o določitvi in varstvu naravnih vrednot je v Beli krajini določenih 525 naravnih vrednot. Mednje je uvrščenih kar 319 podzemnih jam, ostalo so pretežno drevesa, izviri in vodotoki. Med zanimivejšimi geološkimi naravnimi vrednotami je prav gotovo nahajališče boksita v Hrastu pri Vinici. Gre za eno največjih in na površju najlepše vidnih nahajališč aluminijeve rude (boksita) v Sloveniji. Boksit najdemo povsod tam, kjer poteka intenzivno preperevanje karbonatnih kamnin. Tudi nahajališče pri Vinici je posledica kemičnega preperevanja karbonatnih kamnin in kopičenja netopnega ostanka v kraškem paleoreliefu zgornjekrednih apnencev. Boksit je glavna aluminijeva ruda za proizvodnjo aluminija, polizdelek glinico pa uporabljajo tudi kot surovino za izdelavo brusnih sredstev, kot dodatek v steklarstvu, papirni, kozmetični in farmacevtski industriji (Čretnik, Golež, 2010; Škedelj Petrič idr., 2013). Geomorfološke naravne vrednote delimo na površinske in podzemeljske. Za osrednji del pokrajine je značilna izrazita uravnanost, ki je ena glavnih geomorfoloških značilnosti nizke Bele krajine. Na območju nizkega kraškega ravnika z razgibanim reliefom se pojavljajo številne vrtače, po belokranjsko drage. Med površinskimi geomorfološkimi naravnimi vrednotami izstopajo zaradi velike gostote Vrhovske vrtače med Vrhovci in Marindolom. Pogosta geomorfološka oblika so tudi suhe doline, ki se pojavljajo ob reki Kolpi, med katerimi je v register naravnih vrednot vpisana najslikovitejša Suha dolina med Sinjim Vrhom in Kolpo. Na neporaščenih območjih, kjer je prst sprana s karbonatnih tal, izdanjajo na površje številni različno oblikovani kosi apnenca. Najzanimivejši primer so Kamnite piramide na Vrtači pri Semiču, ki spominjajo na piramide in stožce (Škedelj Petrič idr., 2013). Podzemeljske naravne vrednote predstavljajo številne jame in brezna, ki imajo vse v skladu s slovensko zakonodajo status naravne vrednote in so kot javno dobro v lasti države (Služba Vlade RS za zakonodajo, 2004). Na visokem dinarskem krasu Kočevskega roga in Poljanske gore prevladujejo jame, korozijska brezna in manjše udorne jame. Med brezni prav gotovo izstopata Štirnica (204 m globine) in Čaganka. Slednja je z do zdaj raziskanimi 2431 m dolžine in 475 m globine najglobje brezno na Dolenjskem in v Beli krajini (Društvo S Pravilnikom o določitvi in varstvu naravnih vrednot je v Beli krajini določenih 525 naravnih vrednot. Mednje je uvrščenih kar 319 podzemnih jam, ostalo so pretežno drevesa, izviri in vodotoki. širimo obzorja 71 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 za raziskovanje jam Ljubljana, 2008; Vidic, b. d.). Raztapljanje karbonatnih kamnin pod zemeljskim površjem je omogočilo nastanek številnih kraških pojavov tudi v dolini reke Kolpe, kjer je v nizu izvirnih jam s 360 metri najdaljša Kobiljača pod Špeharji. Tudi v porečju Lahinje se je razvilo več vodoravnih jam, med njimi pa sta najlepši vodni jami Gadina pri Kanižarici in Jelenja jama pri Zastavi. V okolici Semiča izstopajo vodna jama Lebica, jama Malikovec in Judovska hiša ob reki Krupi, ki je spoznana kot edina paleolitska postaja v Beli krajini. Ob vznožju Gorjancev v okolici Božakovega je posebnost jamski sistem Vidovec–Zdenc. Jama Vidovec je z 270 metri najdaljša belokranjska vodna jama. Nad Krašnjim Vrhom je znano ponorno brezno Pečenjevka s slikovitim 48 metrov visokim ponornim slapom potoka Jamnik, ki je najvišji tovrstni slap v Sloveniji (Škedelj Petrič idr., 2013). Redka rečna mreža in intenzivne podzemne povezave so značilnost pretežno kraškega površja Bele krajine. Številni kraški izviri se v nizu pojavljajo na vzhodnem vznožju Poljanske gore. Med njimi izstopa sifonski izvir Dobličice, katere voda se uporablja za zajetje belokranjskega vodovoda. Najizdatnejši belokranjski izvir pa je izvir reke Krupe, vendar za oskrbo prebivalstva s pitno vodo ni primeren. Slikovit izvir izpod previsne skalne stene v Krupi je bil ob vzorčenju vode za belokranjski vodovod prepoznan kot močneje onesnažen. Do onesnaženja je prišlo zaradi podzemeljskega izcejanja strupenih polikloriranih bifenilov (PCB) iz odpadnih kondenzatorjev, ki so jih neprimerno odlagali v nezaščiteno kraško zaledje izvira Krupe (Plut, 2008). Obe omenjeni reki se izlivata v največjo, povsem belokranjsko reko Lahinjo. Zanjo in za njene pritoke so značilni naravno ohranjeni povirni del, majhen strmec in meandrirajoča struga. Lahinja se pri Primostku izliva v Kolpo, najdaljšo slovensko dinarsko reko. Kolpa je v nasprotju z Lahinjo prodonosna ter velja za eno najčistejših slovenskih rek. Med presihajočimi vodotoki, katerih površinski tok Slika 2: Pogled na Nerajske luge Foto: Iztok Mrzljak 72 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 širimo obzorja se oblikuje le ob obilnih padavinah, izstopa potok Sušica pri Metliki. Popolnoma drugačen pa je Divji potok pri Črmošnjicah, ki v svoji strugi ustvarja slikovite lehnjakove pragove. Za Belokranjce so bili nekoč zelo pomembni manjši izviri pitne vode, ki jih najdemo skoraj v vseh naseljih. Veliko jih je obzidanih za lažji zajem vode, prirejenih za pranje perila in za napajanje živine. Eden večjih je v središču Metlike pri izviru potoka Obrh (Škedelj Petrič idr., 2013). Habitatna in vrstna pestrost živalskih vrst v Beli krajini je izredno velika, kar je posledica izpostavljenosti prepletu podnebnih vplivov, med katerimi prevladujeta (sub)panonski in mediteranski. Želva močvirska sklednica spada med najobčutljivejše in najbolj ogrožene živalske vrste. Svoj življenjski prostor ima v poplavnih logih Kolpe pri Metliki, na območju Prilozja ter v kalih na Hrastu pri Vinici. Največje sklenjeno območje, primerno za močvirsko sklednico, pa je porečje Lahinje. Svoj prostor v Beli krajini so našle tudi številne druge živalske vrste. Tu živi najmanj 48 vrst od skupno 73 vrst in podvrst kačjih pastirjev v Sloveniji, med katerimi izstopa južna žverca, saj je njegovo edino potrjeno nahajališče v Sloveniji Gornji kal v Hrastu pri Vinici. Razmeroma visoko ohranjeni belokranjski vodotoki so dom številnim ribam in avtohtonemu raku navadnemu koščaku. Izvir reke Krupe je četrto znano najdišče živih primerkov jamske školjke kuščerjeve kongerije na svetu. V belokranjskih podzemnih vodah živita dve vrsti človeških ribic ali močerilov. Poleg belega močerila je najbolj izstopajoč in svojevrsten posebnež na svetovni ravni prav gotovo črni močeril (Škedelj Petrič idr., 2013). Njegov habitat se razteza na borih 10 km² v povirju Dobličice in Jelševnika. Črni močeril je endemit podzemnih voda belokranjskega kraškega ravnika, kar pomeni, da živi samo tu in nikjer drugje na svetu (Črna človeška ribica, 2018). Ker živi na kraškem območju, je za njegov obstoj izjemnega pomena skrb za ohranjanje okolja in preprečevanje vseh vrst onesnaževanja kraškega sveta. Velik del Bele krajine poraščajo gozdovi, posebej markantni so gozdovi Kočevskega roga, ki se preko Poljanske gore spuščajo proti Kolpi. Že v 19. stoletju je bil na vzhodnem pobočju najvišjega belokranjskega vrha Kopa (1077 m) izločen gozdni rezervat Pragozd Kopa, pozneje pa še pri Mirni gori gozdni rezervat na Ponikvah. V Hrastovi lozi pri Miličih domuje največja kolonija sivih čapelj v Beli krajini oz. na Dolenjskem. V kanjonu Kolpe pri Starem trgu pa v florističnem smislu izstopata Dečinska in Radenska stena ter termofilno rastišče nad Sodevci s pestrim naborom submediteranskih drevesnih vrst. Prav poseben pečat pa dajejo Beli krajini njeni steljniki. Breza z orlovo praprotjo ustvarja prepoznavno krajino, ki v sebi skriva pravo zakladnico živalskih in rastlinskih vrst (Škedelj Petrič idr., 2013). V povirnem delu reke Lahinje je v botaničnem smislu izstopajoče območje Lahinjskih in Nerajskih lugov. Gre za dobro ohranjeno območje močvirij, mokrotnih travnikov in gozdnih površin, kjer se pojavljajo izjemno raznoliki habitati, kot so poplavni gozd, nizko barje, visoko šašje, mokrotni oligotrofni travniki in sestoji z navadno reziko (Krajinski park Lahinja, b. d., a). Na podlagi priložnostnih raziskav se lahko potrdi, da je Bela krajina prava botanična zakladnica in kliče k bolj sistematičnim raziskovanjem. Krajinski park Lahinja Krajinski park Lahinja je bil kot širše zavarovano območje narave z občinskim odlokom Občine Slika 3: Zavarovana območja narave v Beli krajini Avtor: Matej Simčič in Petra Madronič V botaničnem smislu je izstopajoče območje Lahinjskih in Nerajskih lugov. Gre za dobro ohranjeno območje močvirij, mokrotnih travnikov in gozdnih površin, kjer se pojavljajo izjemno raznoliki habitati, kot so poplavni gozd, nizko barje, visoko šašje, mokrotni oligotrofni travniki in sestoji z navadno reziko. 73 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 širimo obzorja Črnomelj zavarovan že leta 1982. Obsega 2,6 km² povirja zgornjega toka Lahinje jugovzhodno od Dragatuša. Znotraj parka je še posebej zavarovanih sedem naravnih spomenikov, dva naravna rezervata in osem kulturnih spomenikov. Večji del parka zavzemajo njive, druge površine pa so naravno ohranjene kot močvirja, vlažni travniki in gozd (KP Lahinja, b. d., b). Glavna značilnost parka je izrazit kontrast med krasom in večjimi območji stalne in občasne vode. Osrednja nit enega manjših parkov v Sloveniji je tako voda v različnih pojavnih oblikah. Oblikovala je številne naravne pojave in omogoča življenje mnogim rastlinskim in živalskim vrstam. Reka Lahinja izvira v več manjših izvirih v zatrepni dolini pod vasema Knežina in Belčji Vrh. Glavni izvir oblikuje manjše jezero ob obzidanem izviru Zajm, od koder prehaja v ozko strugo, vrezano v ilovnato naplavino. Napaja se s podzemnimi vodami, ki pritekajo izpod nekoliko višjega in zakraselega Velikega Bukovja. Na območju parka se poleg osrednje reke Lahinje pojavljajo številni kraški izviri in studenci. Vaščani so za lažjo uporabo številne izvire uredili in obzidali. Svojevrstna posebnost parka so prav gotovo hipotermalni izviri s temperaturo vode okoli 18 °C, ki se ob tektonsko pretrti coni prebijajo na dan skozi plasti naplavin tik ob strugi vodotoka. Eden toplejših izvirov je Topličica tik pod vasjo Šipek (Plut, 2008). Posebnost parka so Lahinjski in Nerajski lugi, območji nizkega barja, ki sta še posebej zavarovani kot naravni rezervat. Sta prava zakladnica redkih in ogroženih rastlinskih vrst, kot so močvirska kukavica, močvirski svišč, navadna rezika in navadni kačji jezik. Ti močvirni travniki so življenjski prostor ogroženim metuljem vrste veliki frfotavček in močvirski cekinček, tu domuje tudi močvirska sklednica. Zaščitni znak Krajinskega parka Lahinja je vodomec, ki potrjuje čistost reke in je le eden izmed številnih vrst ptic, prisotnih v parku (Ivanovič, 2013). Biospeleološko je zanimiva ponorna kraška jama Zjot s krajšim podzemnim tokom. Pred vhodom v jamo je manjši naravni most, ob visokih vodah pa se na travniku pred njim lepo sledi tipičnemu kraškemu polju z izvirom in ponorom. V parku se nahaja tudi udornica Glušenka, ki je stalno vodnata, kar kaže na plitvost kraškega sveta (Plut, 2008; Ivanovič, 2013). Območje parka je danes skoraj neposeljeno, znotraj sta le naselji Mala Lahinja in del Pustega Gradca s približno 30 prebivalci. Povsem drugače je bilo v prazgodovinskem Slika 4: Poplavni gozd v Nerajskih lugih Foto: Petra Madronič 74 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 širimo obzorja obdobju, saj arheološki najdišči v okolici Pustega Gradca pričata o prazgodovinski poselitvi. Iz halštatskega obdobja so v bližini Velikega Nerajca vidne družinsko-rodovne gomile, ki pričajo o nekdanjem življenju in načinu pokopavanja umrlih. Ob lokaciji nekdanjega srednjeveškega Slika 5: Opazovalnica ptic v Krajinskem parku Lahinja Foto: Petra Madronič Slika 6: Pogled na Pusti Gradec in okljuk reke Lahinje Foto: Iztok Mrzljak 75 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 širimo obzorja gradu v Pustem Gradcu še danes obratujeta Klepčev mlin in žaga venecijanka, sredi rečnega okljuka pa je manjša cerkev Vseh svetnikov (Ivanovič, 2013). Krajinski park Kolpa Ob mejni reki Kolpi se na skrajnem jugovzhodnem delu Slovenije od Starega trga vse do Fučkovcev razteza Krajinski park Kolpa. Območje parka je bilo leta 1998 zavarovano z občinskim odlokom Občine Črnomelj, katerega je Vlada RS zaradi nacionalnega pomena leta 2006 zavarovala z Uredbo o Krajinskem parku Kolpa, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 85/06, 46/14 – ZON-C in 54/18. Razprostira se na 43,31 km² in obsega 26 naselij, v katerih živi 1086 prebivalcev. V parku je evidentiranih 66 naravnih vrednot in vse imajo status naravne vrednote državnega pomena. Med njimi jih je 15 zavarovanih kot naravni spomenik, 1 pa kot strogi naravni rezervat (Krajinski park Kolpa, b. d., a). Ljudje so tu skozi desetletja s svojim delom in skrbjo za naravo in njene danosti soustvarili značilne krajinske vzorce, ki se odražajo v mozaični krajini gozdov, steljnikov, skrbno obdelanih vrtač in v terase oblikovan kraški svet z visoko stopnjo ohranjenosti biotske raznovrstnosti. Osrednja naravna znamenitost parka je reka Kolpa, glavni belokranjski odvodnik, ki v celotnem belokranjskem toku teče na južnem in vzhodnem obrobju Bele krajine. Njen več kot 154 m globok kraški izvir v osrčju Gorskega Kotarja leži na 321 m n. v., od koder se proti sotočju s Savo v Sisku na Hrvaškem poda na 292 km dolgo pot. Srednji pretok Kolpe na območju KP Kolpa je v obdobju med letoma 1961 in 1990 znašal 53,4 m 3 /s. Za Kolpo je značilen dežno-snežni režim, ki se kaže v dveh viških. Spomladanski snežni višek je v marcu in aprilu, jesenski dežni pa v novembru in decembru in sta dokaj izenačena. Razlike v najnižjih in najvišjih pretokih v posameznem dnevu kažejo na izrazit hudourniški značaj. Najnižji pretoki so zabeleženi v poletnih mesecih, kar ob podrtih jezovih pomeni dodatno skrb za ohranjanje življenja v reki. 31. julija 1983 je bil izmerjen najnižji pretok, ki je znašal 2,35 m 3 /s, najvišji julijski pretok v obdobju 1961–1990 pa je bil 447 m 3 /s. Največji pretok v celotnem merilnem obdobju je bil 993 m 3 /s, zabeležen 3. 12. 1966 (Madronič, 2021). Temu rekordu se je v drugi polovici septembra 2022 približala kar dvakrat v 12 dneh in dosegla pretok 737 m 3 /s ter 877 m 3 /s (ARSO vode, 2022, a in b). Njen tok znotraj območja KP Kolpa v dolžini dobrih 50 km odraža izjemno ohranjenost in pestrost obrežnih Slika 7: Jez na Kolpi v Prelesju Foto: Petra Madronič 76 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 širimo obzorja in vodnih življenjskih prostorov. Razgibanost struge, številne brzice in prodišča ter čista voda nudijo ugodno okolje številnim redkim in ogroženim ribjim vrstam, močvirski sklednici, potočnemu škržku in vidri. Na tem območju jo poseljuje 31 ribjih vrst iz 9 družin in ena vrsta piškurja (Krajinski park Kolpa, b. d., b in c). Poleg Kolpe so za floro in favno zanimivi suhi travniki s kukavičevkami v okolici Marindola in Starega trga ob Kolpi, kjer je bilo zabeleženih 28 vrst (Kavšek, 2023). Zanimiva so tudi termofilna strma pobočja ob reki nad Sodevci, Radenci pod Preloko in Pobrežjem. Posebno varstvo je namenjeno naravnim in kulturnim spomenikom. V monitoringih znotraj krajinskega parka je bilo zabeleženih 911 vrst dnevnih in nočnih metuljev, med katerimi izstopata črtasti medvedek in veliki frfotavček (Gomboc, Grabrijan, 2021). kočevarske arhitekture kot domačij panonskega tipa. Ohranjenih je kar nekaj domačij, grajenih v obliki dvora. Svojevrsten pečat pokrajini pa dajejo številni jezovi z bolj ali manj ohranjenimi mlini in žagami, ki so priče izrabe vodne energije v preteklosti. V okolici Adlešičev so se do danes ohranile številne stare, tradicionalne obrti, od predelave lana, volne do vezenja, pisanja pisanic in pletarstva. Med Preloko in Adlešiči so se do danes ohranili potomci Uskokov s svojo kulturo in vero, s katerima bogatijo kulturno dediščino območja (Ivanovič, 2013). V parku je urejenih več tematskih pohodnih poti, preko katerih posameznik spoznava bogato dediščino, od čebelarstva, mlinarstva, žagarstva, sejmov do čredništva. Slednje je bilo na območju parka še do 70. let 20. stoletja zelo razširjena oblika urejene skupne paše s pastirjem oziroma črednikom. Naravni spomenik reka Krupa Reka Krupa izvira izpod slikovite, trideset metrov visoke strme skalne stene, sredi severnega dela kraškega ravnika blizu Semiča. Leta 1997 je bila z varovalnim območjem 38,85 hektarja razglašena za naravni spomenik. Po vodnatosti je Krupa največji izvir Bele krajine, njen absolutni minimalni pretok je okoli 400 l/s, povprečni minimalni pa okoli 1000 l/s. Povirje reke Krupe sega v Kočevski rog, Radoho in Gorjance ter obsega del kraškega ravnika. Njen izvir je bil do leta 1983 edini primeren vir za belokranjski vodovod. Takrat so raziskave pokazale veliko onesnaženost vodnega vira s polikloriranimi bifenili (PCB), in do zajetja ni prišlo. Današnje raziskave še vedno kažejo na onesnaženost Krupe, a se je ekološka obremenitev zelo zmanjšala. Pri izviru Krupe je edino znano nahajališče jamske školjke (Congeria jalzici) v Sloveniji, zabeležili so tudi endemne vrste jamskih polžev in človeško ribico (Občina Semič, b. d.). Reka na svoji 2,5 km dolgi poti do izliva v Lahinjo mestoma ustvarja kanjonsko ujeto strugo, višinska razlika med njima pa znaša šest metrov. Ob reki so nekoč delovali štirje mlini in dve žagi. Del zavarovanega območja zajema tudi arheološko pomembno paleolitsko postajo – podzemno jamo Judovska hiša, prazgodovinsko naselje Moverna vas in lokacijo razvalin srednjeveškega gradu Krupa. Ob reki je označena sprehajalna pot, ki je povezana s sprehajalno potjo od Lebice do Krupe (Ivanovič, 2013). Slika 8: Divje rastoča orhideja, čmrljeliko mačje uho Foto: Petra Madronič Slika 9: Divje rastoča orhideja, piramidasti pilovec Foto: Petra Madronič Obširni gozdovi znotraj parka so življenjski prostor predvsem velikih zveri (medved, volk, ris) in ptic, med katerimi izstopa kozača. Kulturno-zgodovinsko vrednost parka poudarjajo številne ohranjene domačije z značilno arhitekturo, ki vsebuje tako vplive Kulturno- –zgodovinsko vrednost parka poudarjajo številne ohranjene domačije z značilno arhitekturo, ki vsebuje tako vplive kočevarske arhitekture kot domačij panonskega tipa. 77 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 širimo obzorja Sklep Bela krajina, na videz odmaknjena slovenska pokrajina, v sebi skriva enkratna in neponovljiva naravna in kulturna bogastva, le poiskati jih je potrebno. Vsaka pobuda in izvedba novih in novih monitoringov, raziskovanja pokrajine in ozaveščanje prebivalstva povečajo možnosti za ohranjanje čistega in zdravega bivanjskega okolja za vse. Noben zakon ali predpis nam narave ne bo ohranil, če zanjo ne bomo z vsem spoštovanjem poskrbeli sami. Viri in literatura ARSO vode (2022, a). Visoke vode in poplave med 15. in 18. septembrom 2022. http:/ /www.arso.gov.si/ vode/poro%C4%8Dila%20in%20publikacije/Porocilo_ visoke_vode_in_poplave_sept2022a.pdf?fbclid=IwAR 2GvE53ChUi2B923xe1ty6CANXfEOAEeLq0lr8OGVR- 822THa3L-c-wXx0 ARSO vode (2022, b). Visoke vode in poplave med 28. septembrom in 2. oktobrom 2022. http:/ /hmljn.arso. gov.si/vode/poro%C4%8Dila%20in%20publikacije/ Porocilo_visoke_vode_in_poplave_sept2022b.pdf Čretnik, J., in Golež, M. (2010). Površinsko nahajališče boksita v Hrastu pri Vinici. DEDI – digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http:/ /www.dedi.si/dediscina/164- povrsinsko-nahajalisce-boksita-v-hrastu-pri-vinici. Črna človeška ribica (2018). https:/ /www.crni-moceril. si/slo/crna-cloveska-ribica/habitat Društvo za raziskovanje jam Ljubljana (2008). eKataster jam: Čaganka. https:/ /www.katasterjam.si/caves/ details/9500 Gomboc, S., in Grabrijan, B. (2021). Metulji. Zgibanka KP Kolpa. Ivanovič, M. (2013). Zavarovana območja narave v Beli krajini. Narava Bele krajine, Belokranjski muzej. Krajinski park Lahinja (b. d., a). https:/ /www.kp-lahinja. si/sl/zapisi/naravna-dediscina Krajinski park Lahinja (b. d., b). https:/ /www.kp-lahinja. si/sl/osebna-izkaznica Krajinski park Kolpa (b. d., a). Zavarovano območje KP Kolpa. https:/ /www.kp-kolpa.si/krajinski-park-kolpa/ zavarovano-obmocje-krajinski-park-kolpa/osebna- izkaznica/ Krajinski park Kolpa (b. d., b). Narava v krajinskem parku. https:/ /www.kp-kolpa.si/krajinski-park-kolpa/ narava-v-krajinskem-parku-kolpa/ Kavšek, J. (2023). Orhideje Bele krajine. https:/ /www. orhideje-bk.eu/ Krajinski park Kolpa (b. d., c). Reka Kolpa. https:/ /www.kp-kolpa.si/krajinski-park-kolpa/reka- kolpa/ Madronič, P., Madronič, P., in Madronič, M. (2021). Domačija ob vodnih kolesih. Samozaložba. Občina Semič (b. d.). Izvir reke Krupe. https:/ /www. semic.si/objava/59821 Plut, D. (ur.) (2008). Bela krajina in Krajinski park Lahinja. Znanstvena založba FF Univerze v Ljubljani. Plut, D. (2013). Nekatere geografske značilnosti Bele krajine. Narava Bele krajine, Belokranjski muzej. Statistični urad RS (2023). Prebivalstvo po občinah. https:/ /pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/ Data/05C5006S.px/table/tableViewLayout2/ Stepišnik, U., in Natek, K. (2013). Geomorfološke značilnosti belokranjskega ravnika. Narava Bele krajine, Belokranjski muzej. Škedelj Petrič, A., Žitnik, D., in Simčič, M. (2013). Naravne vrednote v Beli krajini. Narava Bele krajine, Belokranjski muzej. Služba Vlade RS za zakonodajo (2006). Uredba o Krajinskem parku Kolpa. http:/ /www.pisrs.si/Pis. web/pregledPredpisa?id=URED4058 Služba Vlade RS za zakonodajo (2004). Zakon o varstvu podzemnih jam (ZVPJ). http:/ /www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=ZAKO2068 Služba Vlade RS za zakonodajo (2004). Pravilnik o določitvi in varstvu naravnih vrednot. http:/ /www. pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV6035 Vidic, S. (b. d.). Čaganka, najglobje brezno na Dolenjskem. http:/ /www.jknm.si/media/DK/ DK6_12_Vidic_Caganka__najgloblje_brezno_na_ Dolenjskem.pdf Slika 10: Izvir reke Krupe Foto: Petra Madronič