V Zenska vzgoja. (Spisujc Jos. Ciperle.) 26. Ali umirili so se tudi naši razburjeni duhovi. Utrujene roke popustile so kepe; sklenilo se je pomirje do druzega dne. In vrnili sruo se borilci zopet k mirnim opravilom. Toda motiš se zopet, dragi bralec, ako meniš, da smo šli zdaj v hišo, morda leč za peč; motiš se, še enkrat ti rečem. Naše mirno opravilo je bilo, postaviti sneženega moža ali sneženo babo. Ta mož je moral stati pri vsaki hiši, kjer so stanovali otroci. Čim večega, čim popolnišega sneženega moža je naredil kdo, tem bolj čislan je bil; in na tak počislek smo bili ponosni. Zdaj so sneženi možje uže zelo redki. Bojim se, da bodo čez par let uže prišli v mitologijo. Morda ga bodo čez tisoč let šteli pisatelji užč mej bogove, ter pisali n. pr. o njem: »Sneženi mož, po latinski: nvir sive deus nivalis", bog zirae. Častili so ga po dvoriščih, ter stavljali mu snežene kipe. Darovali so mu oglje, katero so mu vtikali v ofif, in korenje, katero so mu vstavljali v ono mesto, kjer imamo rai nos". — In kdo bode zakrivil to zmoto? Kdo drugi nego naša zdanja mladina! Uže, ko bodemo mi sivi in stari, bodemo pravili o sneženem možu svojim vnukom tako, kakor nam pripovedujo zdaj stari Ijudje o Pasjeglavcih in Rokovnjačih. Zato otroci, zdramite se! Narejajte zopet pridno sneženega moža, da se čisto ne pozabi njegova podoba! Gorje vam, ako zakrivite, da nam bodo podtikali pozni zarodi snežeuega boga, v katereiu ne veino nič. Ali veste, ljubi moji otročiči, da zima nareja tudi led? Odpustite mi, da vas vprašam tako preprosto. Toda opravičeno se mi zdi to vprašanje, kajti vi mi sedite dan danes preveč za pečjd. Ali se znate tudi drsati? Drsanje, ljubi moji, je lepa in dobra telesna vaja. Vašim dobrim starišem se ve ni prav všeč ta vaja. Imajo celo prav dobre vzroke, da so zoper drsanje. Pravijo, da se podplatje na črevljih kaj radi obrabijo. Ali tudi temu se lehko pomaga. Navežite si deščice na podplate, in obrabili bodete le deščice. Kakovo dirjanje je bilo nekdaj na drsalnicah! Drsajo se sicer tudi še dan danes nekateri otroci; a v njih drsanji ni nobene metode, nobene razlike. Današnje drsanje je podobno prav hlapčevskemu delu. Kako različno smo se drsali mi! a) Stoj_, b) čepe, c) po obeh nogah, d) po eni nogi, e) samoteš, f) po dva na enkrat, g) po pet, po deset, h) drže se za roke, i) za pas, f) za vrat i. t. d. Tako je bilo po zimi. Ali, ako je zima trajala še tako dolgo, ako nam je nakopičila še toliko snega, vender morala se je umakniti vzpomladi. Komaj je posijalo prvič vzpomladansko solnce, prišle so na vrsto male kamenite krogljice, tako imenovane ,nike" ali »nize", »fernikole" ali nnikole". Je li to ime slovensko, ali ne, ne vem. Tudi se ni nikdo izmej nas brigal, kje ima ta samostalnik svojo koreniko, toda belili smo si glave mnogokrat, kje vzeti nike, kadar nam jih je zmanjkalo. Prav majhene nike imenovali smo grah. Dolgo vender ni trpelo to nnikanjea. čemu tudi? Saj smo imeli dovolj iger. Za tem smo se igrali Bza knofe", potem nza peresa", in slednjič je prišel tako zvani »ristonz". Pač dragi bralec, to ime je nemško, toda slovenskega samostalnika za ta pojem nismo poznali. Kar se tiče jezika, nismo bili izurjeni posebno. Po šolah smo se učili obeh jezikov, a nobenega nismo znali posebno. In v našem govorjenji smo rabili oba jezika, če je treba bilo, kar v enem stavku. Ako se nismo mogli naglo domisliti, kako se reče to ali ono slovenski, namestili smo to z nemško besedo. Dobro je moralo biti tudi. Zato si našel tudi v našem jeziku besed, ki so imele slovensko deblo in nemško končnico, in nasprotno. Kako so govorili nekateri izmej nas, o tem 6uj ta-le izgled: Nekov moj sošolec je izrekel nekdaj v celi svoji jezikovi nedolžnosti: ,Du Papa, der Kužek will aber nicht die Kobilcen fressen". Imenovane igre: nikanje, za knofe, za peresa in »ristonz" igrale so se vzpomladi. Poleti so prišle na vrsto zopet druge igre, ki so trajale do zime. Kar jih še vem, hočem ti jih našteti. Bili smo žogo, lovili slepe miši, skrivali smo korobač, bili smo svinko, bližali smo, dalje igrali smo skrivalnice, ^eins, zwei, drei pofošken", man'co, ,mož ali cifra", i. t. d. Preden smo začeli kako igro, stopili smo v kolobar, in eden je začel šteti: nAn-doj, trta-noj, si-vi, kompa-ni, serba-raka, tika-taka, vija-vaja, ven". — Tisti, kateri je bil zaznamvan z besedo nven", izstopil je iz kolobara, in drugi so bili zopet šteti, tako da je sledDJič ostal edcn, ki ni bil nven", in ta je moral prvi nas loviti, ali je moral biti prvi Bslepa miš" ali kaj enakega. Kdo je iznašel ta Ban-doj, trta-noj", tega ne vem, dragi bralec. Uže v mojih mladih letih ga ni poznal nobeden. Prav duhovit človek menda ni bil.