Vesna Leskošek
Socialna država med oblastjo in uporom
Ena najpomembnejših zahtev protestov, ki se odvijajo na Slovenskem v zadnjih letih, je zahteva po socialni državi. Na tablah v rokah protestnikov lahko beremo o grobarjih socialne države, o čedalje slabšem dostopu do zdravstva, izobraževanja in socialnega varstva, o čedalje večjih družbenih neenakostih in peščici bogatih ter množici revnih. Kljub dokaj soglasnemu pritrjevanju tem zahtevam ostaja občutek, da tudi med protestniki ni enotnega mnenja o tem, kaj je socialna država in kaj natančno naj bi zagotavljala država. V razpravah, ki smo jih poslušali po televiziji in radiu ali brali v tiskanih medijih, smo redkokdaj kaj slišali o socialni državi, kaj šele, da bi se pogovor spuščal malo globlje od osnovnih socialnih pravic. Na nekaj okroglih mizah, kjer sem sama sodelovala s to temo, pa smo se lahko prepričali, da tudi nekateri vstajniki menijo, da je treba bolj zaostriti dostop do socialnih pravic, saj da prejemniki pogosto goljufajo ali pa so odvisni od denarnih pomoči. Prepričanje, da morajo prejemniki denarnih socialnih dodatkov te prejemke nekako oddelati in jih povrniti, ima deloma legitimnost tudi v vstajniških vrstah1.
1 Eden teh dogodkov je Delova javna tribuna v Kinu Šiška, 7. 3. 2013. Dostopno na: http://www.delo.si/revolt/revoltirani--video-koticek.html (17. 11. 2013).
Goljufanje in goljufi
Goljufanje pri uveljavljanju socialnih pravic postaja čedalje bolj aktualno politično izhodišče, ki se širi nenavadno hitro. Preganjanje goljufov ima dolgo tradicijo v ZDA, kjer v administracijah vseh zveznih držav obstajajo oddelki za sporočanje sumov zlorab. Kalifornija na primer objavlja natančne sezname ljudi, telefonskih številk in elektronskih naslovov, kamor je mogoče ovaditi znanca, soseda ali kogarkoli, ki po presoji ljudi goljufa tako, da na podlagi zamolčanih ali lažnih podatkov uveljavlja socialno pomoč, otroški dodatek ali živilske kupone (California Government Department for social services: welfare fraud, 2012). Na spletni strani za prijavljanje zlorab preberemo imena in priimke ljudi, ki so bili obsojeni tudi do enega leta zaradi prikrivanja podatkov in neupravičenega prejemanja denarne pomoči. Preganjanje goljufij pri
uveljavljanju socialnih pravic postaja resen posel. Ustanavljajo se službe in zasebna podjetja, ki jih lahko najamejo za iskanje in dokazovanje zlorab in goljufij. Vendar se ideja o ovajanju ljudi, za katere občani menijo, da zlorabljajo sistem denarnih socialnih pravic, širi čez meje ZDA. Posebne telefonske številke za sporočanje zlorab imajo v Kanadi in na Irskem, ker se je število prijav zvišalo s 600 v letu 2006 na več kot 16.000 v letu 2011 (RTE News, 2012). Porast je mogoče pripisati predvsem čedalje večji sumničavosti ljudi do prejemnikov socialnih denarnih pomoči, zato se prej odločajo ovaditi znance, sosede, prijatelje ali sovražnike.
Nova vlada v Veliki Britaniji je goljufom napovedala pravo vojno. Ustanovila je preiskovalne time, ki preiskujejo ovadbe, dobljene od policije, zavodov za zaposlovanje ali anonimnih članov javnosti. Spletna stran za prijavo veliko pove o razumevanju goljufij. Na spletni strani vidimo fotografijo ženske srednjih let, nekoliko močnejše postave in krivega videza. Fotografija ne svari toliko pred tem, da je nevarno goljufati, temveč vzpostavlja tipično goljufinjo sistema. V rokah drži bel papir z napisom »kriminalna datoteka« (Department for Work and Pensions, 2012). Moto kampanje je: »Ni vprašanje, ali te bomo dobili, temveč kdaj te bomo dobili (It's not if we catch you, its when!).«
Preiskovalci goljufij pri uveljavljanju denarnih socialnih prejemkov uporabljajo detektivske metode za odkrivanje državnih sovražnikov, v kar se čedalje hitreje spreminjajo prejemniki. Zasledovalci s skritimi kamerami snemajo prihode in odhode iz stanovanja prejemnikov, zasledujejo jih, opazujejo iz avtomobilov, kjer na domnevne storilce čakajo tudi več dni in noči. Eno osebo zasledujejo tudi po štirje preiskovalci in vse skupaj lahko traja tudi eno leto, kar povzroča visoke stroške preiskovanja, vsekakor veliko višje, kot so socialni prejemki dotičnega človeka. Poleg tega država obljublja nagrado ljudem, ki ovadijo domnevnega goljufa (Gentlemen, 2011). Podatki o goljufijah v Veliki Britaniji kažejo, da jih je bilo v letu 2010 le 0,8 odstotka, kar so tudi finančno zanemarljive vsote (Fraud and Error in the Benefit System, 2011). Preiskovanje je določeno s pravilnikom o pooblastilih preiskovalcev (Regulation of Investigatory Powers Act (Ripa)), ki so ga v Veliki Britaniji sprejeli leta 2000 za boj proti kriminalu in terorizmu (ibid.). Na Irskem odstotek prevar ni veliko večji, je približno 2-odstoten. Podatki kažejo, da je le odstotek anonimnih prijav upravičen (Social Justice Ireland, 2012), vse druge prijave pa so vsebovale premalo podatkov, da bi jih lahko preiskovali, ali pa so bile le natolcevanje ali poskus namenskega povzročanja škode prejemnikom socialnih denarnih pomoči.
Prevare in goljufanje pri socialnih pomočeh so del retorike politikov, ministrov in šefov vlad povsod po Evropi, imune niso niti tradicionalne države blaginje, kot je Švedska (Jesilow, 2012; Lundstrom, 2011), pa tudi Francija (Murard, 2002). Govor o prevarah je popularen tako v Vzhodni kot v Zahodni Evropi, v novih in starih socialnih državah. Ideja o zajedavskem prejemniku davkoplačevalskega denarja se hitro širi iz ZDA v Evropo in tako se zabrisujejo tradicionalne razlike med ameriško in evropsko idejo o socialni državi.
V prispevku se bom osredinila predvsem na spremembe v razumevanju socialne države v Evropi. Uvoz diskurza o socialni državi iz ZDA je potekal hkrati z uvajanjem neoliberalne ekonomske paradigme, ki predvideva svobodni trg in tanko državo, ki postaja čedalje bolj kaznovalna in vedno manj socialna.
Ideje in pomeni socialne države
Socialna država je koncept, ki je že od vsega začetka sprožal burne odzive. Daly (2011) poudarja, da se govor o socialni državi spreminja, sam pojem se uporablja čedalje bolj poredko. Uporabljajo
se fragmentirane različice, ki odražajo sedanje poglede. Govori se o materialni zadostnosti, osebni blaginji, zadovoljstvu in željah in podobno (ibid.: 13). ZDA imajo dolgo tradicijo označevanja in moralnega presojanja ljudi, ki prejemajo socialne pomoči. Liberalno prepričanje, da si morajo ljudje svoje preživetje zagotavljati sami, so zagovarjali nasprotniki socialne države že od samega začetka, od nastanka koncepta. V tem je bila pomembna razlika v razumevanju socialne države v ZDA in v Evropi po drugi svetovni vojni, ko je večina držav uvedla neko različico socialne države. Evropa2 je razvijala socialno državo, ki je temeljila predvsem na idejah enakosti, socialne pravičnosti in solidarnosti. Čeprav je socialna država kapitalističen koncept, so tedanje države želele modificirati kapitalizem in vzpostavljati razmere za večjo enakost in solidarnost. Prvi korak sta bili regulacija trga in vzpostavitev sistema progresivnega obdavčenja (Rus, 1990: 94). Briggs (2006: 16) socialno državo razume kot namensko uporabo državne moči za regulacijo trga, ki ima vsaj tri cilje: 1. da bi posameznikom in družinam zagotovila vsaj minimalni dohodek ne glede na tržno vrednost njihovega dela ali njihovega premoženja; 2. da bi zmanjšala nevarnost tveganj z zagotavljanjem določenih socialnih pravic, ko gre za bolezen, starost, invalidnost, ki lahko vodijo v krizne situacije družin ali posameznikov; 3. da bi zagotovila vsem ljudem, ne glede na družbeni status ali razred, najboljši mogoči standard v skupno določenem obsegu javnih služb. Tretji cilj pomeni spremembo od prejšnjih sistemov socialne zaščite, ker namesto minimuma zagotavlja optimum in ker se ne osredinja le na zmanjševanje razrednih razlik, temveč zagotavlja večjo mero enakosti. Socialna država ne onemogoča vladavine trga, usmerja pa se na neenakosti, ki jih vzpostavlja trg. Produkt industrializacije je namreč bolj množična brezposelnost, ki v največji meri vpliva na razvoj in delovanje socialne države (Leskošek, 2012).
Evropske države so uveljavile socialne pravice tako, da so jih povezale z državljanstvom in tako zagotavljale univerzalnost pravic ter pripomogle k temu, da so ljudje s tem dohodkom lahko preživeli ne glede na vrednost, ki so jo kot delavci imeli na trgu. S tem pa niso več le vzdrževale neenakosti na preživetveni ravni, temveč so delavce naredile vsaj deloma neodvisne. Raven enakosti je odvisna od štirih elementov (Marshall 2006: 37): 1. ali so pravice dane vsem ali so omejene na določen razred; 2. ali so dane v denarju ali v ustrezni funkcionalni obliki; 3. ali je minimum določen visoko ali nizko in 4. kako je pridobljen denar za prejemke. Denarni prejemki, ki so dodeljeni na podlagi izpolnjevanja pogojev (means tested) in pod določenim minimumom, imajo učinek izenačevanja, ker zagotavljajo preživetje. Problem pa je, ko so povezani z razredno diskriminacijo, in sicer tako, da se skupini prejemnikov pripišejo negativne značilnosti in so zato izpostavljeni resocializacijskim tehnikam, kar je značilen argument nasprotnikov socialne države.
Že na samem začetku javnih razprav o socialni državi so nasprotniki konceptu očitali, da omejuje trg in zato škodi nacionalni ekonomiji. Po eni strani naj bi omejevala možnost investiranja in po drugi ne spodbuja ljudi k zaposlitvi oziroma da bi delali tako trdo, kot to zahtevajo pogoji dela. Tretji očitek se je nanašal na previsoke davke in razraščanje državne birokracije, kar naj bi bilo nestimulativno za razvoj gospodarstva. F. A. Hayek nasprotuje redistribuciji bogastva, ki temelji na ideji enakomernejše porazdelitve dobrin, kar je po njegovem mnenju diskrimina-torsko in ni v skladu s svobodno družbo in vodi v socializem (1960: 257-267).
Murray (1982: 12) se strinja s kritiko socialne države, ki jo konservativci usmerjajo predvsem v nespodbudnost denarnih prejemkov, ki zmanjšujejo pripravljenost ljudi, da sprejmejo vsako delo, kar dokazuje s študijo o brezposelnosti v ZDA. Murray trdi, da je zaposlenost upadala, ko
Pri uporabi termina Evropa se moramo zavedati, da gre za pluralen pojem, za posploševanje, ki se ponavadi združuje v pojmih evropski blaginjski model, socialna politika in podobno. Države se razlikujejo pri razumevanju socialne države in izvajanju socialne politike.
je bila brezposelnost najnižja, in ne toliko v času, ko delovnih mest ni bilo na voljo. Izpad pripiše socialni državi, ki zagotavlja dohodek in omogoča, da ljudje lahko delo tudi zavrnejo ali pa ga ne iščejo tako zavzeto. Še naprej gre v svoji razpravi Mead (1991), ki ugotavlja, da je problem revnih v njihovem vedenju in osebnostnih značilnostih, ki so jih razvili pod okriljem socialne države. To imenuje politika odvisnosti, ki preprečuje, da bi nedelavci (ne govori o brezposelnih, temveč o 'nonworkers') vstopili v zaposlitev. 'Nedelavce' enači z disfunkcionalnimi ljudmi, za katere so značilni kriminal, neizobraženost, brezdomnost in podobne 'patologije'. Revščino pripiše le dejstvu, da revni niso zaposleni in se ne trudijo zaposliti. Zato predlaga strukturne reforme, ki bi odpravile državni paternalizem v obliki socialne države.
Najpomembnejša izhodišča zgodovinskega spora o socialni državi bi lahko povzeli v nekaj točk:
1.	Vloga države. Medtem ko nasprotniki trdijo, da sta dostojanstvo in preživetje odgovornost vsakega posameznika, zagovorniki trdijo, da ga mora zagotavljati država. Vzrok različnih mnenj je v razumevanju virov družbenih neenakosti, ki jih nasprotniki vidijo predvsem v osebnih odločitvah in značilnostih posameznika, zagovorniki pa v strukturnih značilnostih, ki jih proizvaja kapitalizem oziroma trg. Ravno zato mora država sprejeti odgovornost in zagotoviti vsem ljudem najboljši mogoči standard v razmerju do določenega razpona javnih storitev. Vendar je za nasprotnike to prej znak državnega paternalizma, ki z določanjem potreb oblikuje posameznika po lastnih merilih, medtem ko se posameznik na prostem trgu odloča po lastni volji, ker ima svobodo izbire. Vloga države bi se morala omejiti le na kaznovanje napačnih izbir.
2.	Regulacija trga. Medtem ko nasprotniki trdijo, da lahko le prosti trg zagotavlja pravičnost, ker na njem lahko uspe vsakdo, če le hoče, zagovorniki trdijo ravno nasprotno. Trg proizvaja neenakosti, vloga države pa je, da zagotavlja socialno pravičnost tako, da uporablja svojo moč za regulacijo trga. Za nasprotnike je uporaba te moči sporna, saj naj bi po njihovem mnenju škodila nacionalnim ekonomijam, ker zmanjšuje vlaganja. Država naj bi zlorabljala moč, saj se sama odloči, kje in kako bo intervenirala in kaj bo določila za merilo enakosti. Socialna država je v nasprotju s prostim trgom deviacija, ki povzroča patologije.
3.	Redistribucija. Država prevzema svoje obveznosti za zmanjševanje učinkov trga, ki povzroča neenakost, in sicer tako, da prerazporeja razpoložljiva sredstva, ki jih pridobi z davki in drugimi viri. Redistribucija je pogoj, da socialna država sploh lahko deluje, zato je deležna hudih nasprotovanj. Nasprotnike motita progresivno obdavčenje in javni sektor, ki omogoča dostopnost vsem na področju zdravstva, šolstva, socialnega varstva, bivanja in otroškega varstva. Vse to naj bi omejevalo svobodo in povzročalo nesvobodno in diskriminatorsko družbo, ki jo nadzoruje država tako, da določa potrebe in oblikuje storitve. Širjenje birokracije pa naj bi destimuliralo gospodarski razvoj.
4.	Delo in zaposlitev. Pomembna funkcija socialne države je dekomodifikacija, ker posameznikom in družinam zagotavlja vsaj minimalni dohodek ne glede na tržno vrednost njihovega dela ali lastnine in ker zagotavlja javne storitve, kot so otroško varstvo, omogoča ženskam lažji vstop na trg dela, poleg tega jim zagotavlja neodvisni dohodek, ki zmanjšuje njihovo odvisnost od moških, kar nasprotniki označijo za državno dezintegracijo družinskega življenja. Nasprotniki trdijo, da takšne politike preprečujejo, da bi ljudje našli zaposlitev in delali tako trdo, kot določajo okoliščine. S tem država ustvarja kulturo odvisnosti, ki producira disfunkcionalne ljudi, za katere so značilne različne patologije in kriminal.
5.	Kapitalizem. Čeprav je socialna država kapitalističen koncept, ker ne problematizira načinov produkcije oziroma ne problematizira ekonomske ali politične moči kapitala, ima vendarle namen kreirati takšne družbene in tržne razmere, ki temeljijo na idejah socialne pravičnosti,
3 O tem zelo dobro razpravlja Zygmunt Bauman (2005) v knjigi Work, consump-
enakosti in solidarnosti. Ravno zato je pravično posegati v trg z tlon and the new poor• regulacijo, progresivnim obdavčenjem, redistribucijo in javnim
sektorjem, ki je neodvisen od kapitalskih interesov. Kolektivizem, skupnost, skupno dobro in človeško dostojanstvo so ključne besede zagovornikov socialne države. Nasprotniki vse to razglasijo za goljufijo, državni paternalizem in omejevanje človekove svobode. Edini rezultat je po njihovem mnenju moralno izprijeni posameznik, ki ga država popolnoma podredi in nadzoruje. Pravično je tisto, kar se v medsebojnem boju preizkuša na trgu. Glavno jabolko spora je torej vrsta kapitalizma, da lahko deluje bodisi socialna država bodisi prosti trg. Povzeta konceptualizacija socialne države je seveda idealnotipska. Tukaj ne problematiziramo univerzalnosti ali selektivnosti,3 pomena človekovega dostojanstva, socialnih služb, položaja uporabnikov in storitev, socialne politike ter številnih drugih tem in kritik, ki so pomembno pripomogle k razumevanju in oblikovanju socialne države. Osredinili smo se predvsem na tiste argumente, katerih namen je uničiti socialno državo, ker so za današnje dogajanje pomembnejši. Čeprav se zdi, da nasprotnike skrbi predvsem ekonomija, razprave pokažejo, da je za delovanje trga treba spreminjati družbeno strukturo. Ustvariti je treba razmere, v katerih je preživetje odvisno od dela in ne od državnih podpor. Dekomidifikacijski učinek socialne države omogoči, da ljudje preživijo, ne da bi morali svoje delo prodajati na trgu za vsako ceno in pod vsakršnimi pogoji (Esping-Andersen, 1990), k čemur pripomorejo tudi sindikati in delovna zakonodaja, ki postavlja standarde dostojnemu delu. Esping-Andersen poudarja, da je ravno socialna država omogočila ženskam bolj množičen vstop na trg dela, ker je s programi, kot je na primer otroško varstvo, zagotovila ustrezne razmere in tudi sama postala pomemben vir zaposlitev (Esping-Andersen, 1990: 148). V nasprotju s tem svobodni trg bolje deluje v razmerah brez regulacije, ker le tako lahko maksimira dobiček, vendar s cenejšo in bolj prožno delovno silo, kar je mogoče le, če se država umakne iz regulacije. Zato imajo pozivi k tanki državi, ki svojo moč pokaže le v preganjanju kriminalcev, drugo pa prepusti trgu, jasen cilj, ki je v podreditvi preživetja ljudi razmeram na trgu, kjer tekmujejo za zaposlitev in si sami znižujejo ceno svojega dela oziroma privolijo v ceno in pogoje, ki jih narekujejo lastniki kapitala. Ena od strategij za dosego tega cilja je tudi stigmatizacija in kriminalizacija tistih, ki uveljavljajo socialne pravice, predvsem pravice do socialne varnosti.
Od socialne k delovni državi (welfare to work state]
Sedanji javni govor o socialni državi je podoben in tudi drugačen od govora v prvih desetletjih njenega nastanka. Spremembe čedalje bolj vodijo v prepričanje, da si morajo ljudje svoje preživetje zagotavljati sami s svojim delom, zato je politika zaposlovanja in novih delovnih mest nadomestila vse druge socialne politike oziroma socialna politika se je podredila zahtevam trga po fleksibilnosti zaposlitev (Torfink, 1999: 7). Uvajanje delovne etike kot osnovne ideje, na kateri temelji socialna država, je nadomestila prejšnjo paradigmo socialnih pravic, ki je zagotavljala, da skupnost poskrbi za vse člane, ne glede na njihove zmožnosti prodajati se na trgu. Vendar je bila delovna etika prisotna ves čas razvoja kapitalizma, saj je bila potreba po poceni delovni sili vedno prisotna, pa je bil kljub temu mogoč razvoj socialne države. Eden pomembnih vzrokov je, da se je razvijala v posebnih razmerah po drugi svetovni vojni, ko je bil spomin na grozote vojne še vedno živ in vrednost človekovega življenja posledično večja. Podpora enakosti in socialni pravičnosti je bila velika, prav tako solidarnost, ki je vodila k temu, da je bila skupnost pripravljena poskrbeti tudi za tiste, ki niso mogli poskrbeti zase. Za sedanji čas je značilno izgubljanje spomina na boje, ki so jih predniki bili
4	Zygmunt Bauman opozarja na učinke selektivnih, mens-tested storitev, ki »raz-
de|ijo skupnost na dvoje, in sicer na tiste, za pridobitev pravic. Ne le v času vojne, pomembni so tudi delavski ki dajejo, ne da bi kaj dobili, in tiste, ki	, .	v ,
dobijo' ne da bi kaj dali« (Bauman 2005- boji, boji za pravice žensk in drugi, ki so pomembno pripomogli k
50). Nadaljuje s primerom nekdanjega razvoju civilnih, socialnih, ekonomskih in političnih pravic. Politika
ministra v Blairovi vladi Davida Blunketta, visoke gospodarske rasti in polne zaposlenosti, ki zdaj vodi Evropsko
ki je za Guardian izjavil- »|deja socialne unijo, je izključila iz svojega besednjaka vse klasične pojme social-
drzave je, da denar prehaja iz enega dela	ne države. Spremenil se je besednjak, ki danes vključuje pojme,
skupnosti v drugega.« (ibid.) Pozneje se	, ,	■ i i v i- v • i i • ■ i
• , , , • •	.. .	kot so moderna socialna država, ki označuje prehod iz socialne v
je beseda prehajanje spremenila v trans-	'	' r
fer in socialne pravice so postale socialni delovno državo (iz welfare v workfare), govor o socialnih pravicah je
transferji, kar pomeni, da vzamemo de- nadomestil govor o socialnih transferjih, ki fokus prestavi iz pravic v
nar od energičnih, uspešnih in varčnih in porabo davkoplačevalskega denarja, saj denar transferira iz njihovih
ga damo lenim, zgubam in nepodjetnim žepov v žepe nedelavcev,4 brezposelni so postali neaktivni oziroma (Boyson, 1971 v Bauman, 2005- 50).	. . . ... . , f -i i i i	■ ■ ■
pasivni, prejemniki socialnih denarnih dodatkov se spreminjajo v
5	Bourdieu and Wacquant sta pisala o odvisnike od državne dobrote in tako naprej5. Govor je o ljudeh, ki spremembah v jeziku, ki opisuje socialno	j	i- ■	j	i j i-
„. . ... ' .	se po denarno pomoč pripeljejo s mercedesom, uživajo v brezdelju, drzavo v članku Neoliberalni novorek- r	r	i i
zabeleZke o novi planetarni vulgati. Druž-	se predajajo razvadam in tako izkoriščajo dd°vne ljudi. boslovne razprave, 19(43)- 57-63. Posledice spremenjenega govora se reflektirajo v sedanji soci-
6	Kadarkoli in v katerihkoli krogih se od-	alni politiki. Najpomembnejši ukrep je uvajanje programov, ki pre razprava o denarnih socialnih prejem-	so pogojeni z delom (Coug^ Therborn, 2010; Daly, 2012: 103) kih, se zgodi, da nekaj ljudi pozna nekaj	in individualizacija odgovornosti za tveganja, ki jih proizvaja trg. ljudi, ki zlorabljajo prejemke, sploh pa	Sprememba od pravic k povračilu za prejeto pomoč je paradigmat-
večina pozna koga, ki zlorablja prejemke ska in kaže na to, da je že dosežen konsenz o minimiziranju vloge in vozi otroke v vrtec z mercedesom. . v	.	.. .	. .. ... ~	.	i
države pri zagotavljanju preživetja ljudi. Čeprav je govor o konsenzu prenagljen, izhaja iz dejstva, da ni več nikakršne opozicije mnenju, da zlorabe sistema socialnih denarnih pravic kažejo na nemoralnost prejemnikov, zato sta uvedba povračila prejetega denarja in zaznamba države na premoženje prav tako splošno sprejeta. To lahko podpremo z dogajanjem ob sprejetju zakonodaje v Sloveniji, ki ureja denarne prejemke in je prvič začela veljati 1. januarja 2007 in drugič 1. januarja 2012. V obeh primerih je bila zakonodaja v parlamentu sprejeta brez komentarjev, z nekaj pomisleki, z malo razprave v podporo spremembam in s splošno podporo javnosti, ki je idejo o goljufih z veseljem posvojila6.
Pri tem gre za več diskurzov. Prvi izhaja iz prepričanja, da si ljudje neutemeljeno kopičijo socialne prejemke in tako izkoriščajo sistem socialnih pomoči. Drugi diskurz govori, da ljudje goljufajo in zlorabljajo sistem socialnih pomoči. Tretji patologizira prejemnike s tem, da poudarja razvijanje odvisnosti od denarnih pomoči. Vsi trije diskurzi so bili temeljni argumenti za krčenje socialnih pravic in za omejevanje dostopa do njih v letu 2010, ko je bil v javni obravnavi Zakon o socialnovarstvenih prejemkih (Ur. l. RS: 61/2010).
Že spremenjeni Zakon o socialnem varstvu iz januarja 2007 (Ur. l. RS, 3/2007) je zaostril dostop do socialnih pravic z uvedbo vrste pogojev za pridobitev prejemkov in tudi vrste izključitve-nih razlogov. Omejili so privarčevani znesek na bančnem računu, vrednost avtomobila, v dohodek se šteje stanovanje, v katerem prejemnik biva, vendar le del nad obsegom, ki je določen kot primerno stanovanje. Uvedenih je deset razlogov, zaradi katerih osebe ne morejo dobiti denarne pomoči, četudi izpolnjujejo kriterije. Večina pogojev se veže na način izgube službe. Uvedeno je bilo obvezno (prisilno) delo kot zakonska kategorija, in sicer morajo prejemniki denarnih pomoči, ki ne najdejo službe, delati v humanitarnih in dobrodelnih organizacijah. Uvedba prisilnega dela povzroči obrat od socialnih pravic k povračilu. Z vključitvijo v kakršnokoli delo, ki je plačano ali pa tudi ne, prejemniki denarnih pomoči povrnejo vsaj del tega, kar jim država domnevno velikodušno
podarja, in tako prispeva k njihovi pasivnosti. Takšna ideologija nasprotuje konceptu socialnih pravic, ki bi morale biti nepogojevane.
Novi Zakon o socialnovarstvenih prejemkih (Ur. l. RS: 61/2010) je pogoje za dostop do denarnih pravic še zaostril in uvedel poglobljen nadzor nad prejemniki, saj imajo strokovni delavci dostop do več kot 30 baz podatkov o prejemnikih, uvedenih pa je več kot 30 razlogov, zaradi katerih se pomoč ne dodeli, imenujejo pa se krivdni razlogi. Delijo se na pogoje za dostop do pravice in na vedenje v zvezi z iskanjem zaposlitve. Pravica se ne dodeli, če je delavec izgubil delo iz naslednjih razlogov (navajam le nekaj razlogov, ki najbolj očitno kažejo na intence zakonodajalca, da si ljudje svoje preživetje lahko zagotovijo le sami z lastnim delom):
-	izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po delodajalcu prenosniku, ker je delavka ali delavec odklonil prehod in dejansko opravljanje dela pri delodajalcu prevzemniku,
-	odpovedi pogodbe o zaposlitvi po delodajalcu, ker delavec ni sprejel predloga delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas,
-	izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po delodajalcu iz razlogov na strani delavca,
-	če sodišče ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu nezakonita, pa delavec ni želel nadaljevati delovnega razmerja,
-	odpovedi pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z 89., 113., 115., 116. in 117. členom Zakona o delovnih razmerjih, če zavarovanec ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva,
-	odkloni vključitev v ukrep aktivne politike zaposlovanja ali krši obveznosti, sprejete s pogodbo o vključitvi v ukrep aktivne politike zaposlovanja,
-	odkloni ustrezno ali primerno zaposlitev ali si pri pogovoru za zaposlitev ne prizadeva za njeno pridobitev,
-	dela ali je zaposlena na črno,
-	ni aktivni iskalec ali iskalka zaposlitve, razen če je te obveznosti oproščena z zaposlitvenim načrtom,
-	brez utemeljenih razlogov odkloni podpis zaposlitvenega načrta.
Tem razlogom je treba dodati še tiste, ki sledijo, ko nekdo že prejema pravico ali se o njej še odloča. Strokovne delavke in delavci lahko odločajo o tem, da neke pravice ne dodelijo kljub temu, da nekdo zadosti vsem vstopnim pogojem, ker ocenijo, da je zunanji videz osebe v nasprotju z izkazanimi dejstvi (izgleda predobro, da bi bil reven). Imajo pravico do nenapovedanega obiska na domu, kjer prav tako iščejo dokaze, da nekdo živi v nasprotju z navedenimi dejstvi (npr. živi v partnerstvu, pa je rekel, da je samski). Samske matere (ali očetje), na primer, morajo dokazati, da so brez partnerjev, čeprav ni povsem jasno, kako lahko to dokažeš. Čedalje glasnejše je mnenje, da je treba resneje upoštevati delovno obveznost prejemnikov denarnih pomoči. Pomembno je poudariti, da je uvedba zakona povzročila zmedo na centrih za socialno delo, saj je bil celoten projekt implementacije slabo pripravljen, hiter, brez ocen učinkov in brez ustrezne podpore za izvedbo. Izdaja odločb je zamujala več mesecev, v tem času so ljudje ostajali brez denarja za osnovno preživetje, stiske pa so se poglabljale. Država je zaposlila večje število varnostnikov, ki naj bi skrbeli za varstvo zaposlenih, kar kaže na zavedanje države o učinkih nove zakonodaje.
Sklep
Primer sprememb v Sloveniji ni eksotika vzhodnoevropske države, podobne ukrepe najdemo tudi v zahodnoevropskih državah, kot so Velika Britanija, Irska in Švedska. Znanstvene članke o ukrepih zoper goljufije beremo na primerih Francije (Murard, 2002), Avstrije in Finske (Fuchs,
2009), Grčije (Matsaganis, 2011), Švedske in Velike Britanije (Lundstrom, 2011; Connor, 2007), kar dokazuje, da gre za širši, evropski proces. Glavni paradigmatski premik, ki se odvija v sedanjosti, je premik od pravic k podreditvi pogojem na trgu s pomočjo moraliziranja oziroma moralnega označevanja tistih, ki uveljavljajo pravice. Izkazalo se je, da je učinkovita strategija za čim cenejšo delovno silo, ki omogoča dobičke lastnikom kapitala, državi pa gospodarsko rast, ravno moralna diskvalifikacija prejemnikov denarnih dodatkov. Omogoča konsenz o vstopnih pogojih, ki postajajo čedalje kompleksnejši in ožijo krog upravičencev do pravice in omogoča uvajanje prisilnega dela za tiste, ki pridobijo pravico. Vezanost pogojev na načine zaposlitve in vedenja v času brezposelnosti kaže na to, da je treba obdržati zaposlitev za vsako ceno, ne glede na to, kaj se delavkam in delavcem dogaja, kako se kršijo njihove pravice, kako jim plačujejo za njihovo delo in kako z njimi ravnajo. Uvajanje diskrecijske pravice pri odločanju o tem, ali bo nekdo pravico dobil ali jo obdržal, pa kaže na odnos države do prejemnikov denarja. Naveza med državo in lastniki kapitala je več kot očitna. Prepoznanje procesov, ki pripomorejo k spreminjanju države iz socialne v kaznovalno, je ključno, vendar tudi zapleteno. Težko je prepoznati te procese, saj je retorika pri njihovi uveljavitvi prekrita s celo vrsto tehnik nove propagande o izbiri, pravičnosti, moralnosti in podobno močnih besed, ki prekrivajo resničnost in ustvarjajo ozračje, ki je izrazito sovražno do vseh, ki so spodaj in na obrobju. V ozadju gre za uvajanje tehnik nadzora, ki so mogoče le pri teh skupinah ljudi. Direkten vpogled v vse razpoložljive baze podatkov (od bančnih računov, davčnih podatkov, zemljiškoknjižnih, osebnih podatkov na upravnih enotah in množice drugih), diskrecijska pravica pri odločanju, preiskovanje stanovanj, sledenje in zasledovanje so prakse, ki jih ne bi mogli izvesti na drugih skupinah ljudi z več družbene moči, čeprav se prave in velike zlorabe dogajajo prav tam. Zato namen nadzora in kriminaliziranja ni preprečevati zlorabe, saj iz tega ne izhaja kakšna konkretna finančna korist za državo, temveč je namen podrediti ljudi trgu, kjer naj sprejmejo vsako delo pod vsakimi pogoji, če hočejo preživeti.
Zato je treba ob klicanju k socialni državi v vstajniških vrstah jasno postaviti konceptualni okvir, za katerega se je pomembno zavzemati. Prepoznati je treba nove mehanizme podrejanja in hegemonij, vedeti je treba, kako se ustvarjajo družbene neenakosti, kako se utrjujejo in širijo. V sedanjem času je pomembno prepoznati in podpreti parcialne boje, ki se vijejo vse od pravic do štipendij, do brezplačnega šolanja, do stanovanj, do pravic iz zdravstvenega varstva, do pravic iz dela in zaposlitve. Preprosto zato, ker so spremembe hitre, množične in se dogajajo na več področjih hkrati, da jim je težko slediti in jih razumeti.
Fragmentacija upora na čedalje več manjših vstajniških skupin s svojimi parcialnimi agendami kaže na podoben proces, ki se dogaja na ravni političnih strank, kjer se stranke ustanavljajo kar po vrsti, ker je laže ustanoviti novo kot konkurirati centrom moči in oblasti znotraj obstoječih strank. Pomanjkanje komunikacije, medsebojne povezanosti, zaupanja, spoštovanja in solidarnosti v gibanjih preprečuje skupno delovanje, ki je ključno za uspeh pri postavljanju zahtev. Vse te značilnosti pa so ključne za delovanje socialne države, saj moramo sprejeti dejstvo, da revščina in obrobnost nastajata kot posledici strukturnih značilnosti družbe in ne osebnostih značilnosti posameznikov. Zaupanje, spoštovanje in solidarnost so temeljni pogoji za delovanje socialne države, ker brez teh vnaprejšnjih in brezpogojnih načel ni mogoče doseči konsenza o obsegu in kakovosti pravic in storitev.
Literatura:
BRIGGS, A. (2006): The Welfare State in Historical Perspective. V: The Welfare State Reader, C. Pierson in G. F. Castles (ur.), 16-29. Cambridge, Polity Press.
BOURDIEU, P., WACQUANTt, L. (2003): Neoliberalni novorek: zabeležke o novi planetarni vulgati. Družboslovne razprave, 19(43): 57-63.
CALIFORNIA GOVERNMENT DEPARTMENT FOR SOCIAL SERVICES: WELFARE FRAUD. Dostopno na: http:// www.dss.cahwnet.gov/fraud/PG270.htm (19. julij 2012).
CONNOR, S. (2007): We're onto you: A Critical Examination of the Department of Work and Pensions' 'Targeting Benefit Fraud' Campaigne. Critical Social Policy, 27/2: 231-252.
DEPARTMENT FOR WORK AND PENSIONS: TARGETING BENEFIT THIEVES (2012). Dostopno na: http:// campaigns.dwp.gov.uk/campaigns/benefit-thieves/penalties.asp, (20. julij 2012).
ESPING-ANDERSON, G. (1990): The Three Worlds of Welfare Capitalism. Cambridge, Polity Press.
FRAUD AND ERROR IN THE BENEFIT SYSTEM: April 2009 to March 2010. (2011). Dostopno na: http:// webarchive.nationalarchives.gov.uk/20130128102031/http://statistics.dwp.gov.uk/asd/asd2/fem/fem_ apr09_mar10.pdf (20. julij 2012).
FUCHS, M. (2009): Social Assistance - No, thanks? The non_Take up Phenomenon and its Patterns in Austria and Finland after 2000. Policy Brief. Vienna, European Centre.
GENTLEMAN, A. (2011): Benefit Fraud: Spies in the Welfare War. Guardian, 1. feb. 2011. Dostopno na: http:// www.guardian.co.uk/society/2011/feb/01/benefits-fraud-investigators (20. julij 2011).
GOUGH, I. (1979): The Political Economy of the Welfare State. London, Macmillan.
HAYEK von F. (1960): The Constitution of Liberty. Chicago, The University of Chicago Press.
LESKOŠEK, V. (2012): Vpliv socialne države na (ne)odvisnost delavcev od tržnih pogojev zaposlovanja. Časopis za kritiko znanosti, 39(247): 103-112.
LUNDSTROM, R. (2011): Between the Exceptional and Ordinary: A Model for the Comparative Analysis of Moral Panics and Moral Regulation. Crime media culture, 7/3: 313-332.
MARSHALL, T. H. (1961): The Welfare State: A Sociological Interpretation. European Journal of Sociology, 1(2): 284-300.
MARSHALL, T. H. (2006): Citizenship and Social Class. V: The Welfare State Reader, C. Pierson in G. F. Castles (ur.), 30-39. Cambridge, Polity Press.
MATSAGANIS, M. (2011): The Welfare State and the Crisis. Journal of European Social Policy, 21/5: 501-512.
MEAD, M. L. (1991): The New Politics of the New Poverty. The Public Interest, 103: 3-20.
MURRAY, R. (1982): Two Wars Against Poverty: Economic Growth and the Great Society. The Public Interest, 62: 3-16.
MURARD, N. (2002): Mating Welfare and Workfare. Ethnography, 3/3: 299-315.
PAGE, M. R. (2007): Revisiting the Welfare State. Maqidenhead, Open University Press.
RUS, V. (1990): Socialna država in družba blaginje. Ljubljana, Domus.
RTE News http://www.rte.ie/news/2011/1228/welfare.html (20. julij 2012).
SOCIAL JUSTICE IRELAND: http://www.socialjustice.ie/book/export/html/26 (20. julij 2012).
TACKLING SOCIAL WELFARE FRAUD: http://www.socialjustice.ie/sites/default/files/file/Policy%20Issues/ Poverty%20and%20Income%20Distribution/2011%20-%20Tackling%20Social%20WelfareFraud%20-%20 Oireachtas%20Research%20Unit.pdf (23. julij 2012).
TITMUSS, R. (2006): Universalism vs. Selection. V: The Welfare State Reader, C. Pierson in F. G. Castles, 40-47. Cambridge, Polity Press.
ZAKON O SOCIALNOVARSTVENIH PREJEMKIH. Uradni list RS 61/2010. Dostopno na: http://www.uradni-list. si/1/content?id=99232 (14. junij 2012).
156-166 David Graeber
Ali se je gibanje Occupy dejansko zrušilo kmalu potem, ko so novembra 2011 deložirali tabore?
Besedilo je prevod podpoglavja iz knjige Davida Graeberja Democracy Project: A History, a Crisis, a Movement. Avtor analizira elemente, ki so dejansko upočasnili dinamiko gibanja Occupy in številne napeljalo k prepričanju, da se je gibanje sesulo. Trdi, da je šlo za zgostitev več dejavnikov: nenadna sprememba policijske taktike, ki je aktivistom onemogočila, da bi oblikovali kakršno koli vrsto svobodnega javnega prostora v ameriških mestih, ne da bi jih policija takoj fizično napadla; odhod liberalnih zaveznikov, ki nove politike in policijske taktike niso hoteli več javno problematizirati; in nenadna medijska zatemnitev, ki je povzročila, da večina Američanov ni bila več obveščena o dogajanjih.
Ključne besede: gibanje Occupy, horizontalnost, policija, mediji, liberalni zavezniki.
168-176 Blaž Škerjanec Virtualno vstajništvo
S pozicioniranjem na poststrukturalistično misel besedilo problematizira vstajništvo v Sloveniji kot pojav multitude. Znotraj tovrstne konceptualizacije multitude se članek obrača proti eksplikaciji hektivizma kot mar-ginalizirane forme vstajništva in ga umešča nasproti ustaljenim uporabam internetnih socialnih omrežij. Prek kratkega pregleda hektivizma (gibanje Anonymous) tudi v Sloveniji skuša članek širiti interpretacijski doseg slovenskih vstaj in ga razširiti na problemske sklope, ki jih vpeljuje hektivizem (mediji, pravo, cenzura, lokalno/ globalno, anonimnost itd.). V sklepnem delu se članek obrne proti združitvi virtualnih in realnih form vstajništva ter skozi tezo shizofrenega subjekta zarisuje osrednje točke boja globalnega alterglobalizacijskega gibanja in težav, ki so v tem kontekstu vzniknile znotraj slovenskega vstajniškega momenta.
Ključne besede: vstajništvo, hektivizem, Anonymous, shizofreni subjekt.
Blaž Škerjanec je brezposeln magister politologije. (blaz.skerjanec@gmail.com)
177-188 Danijela Tamše
Militantno raziskovanje
Nov narativ za dekriminalizacijo vstajništva
Avtorica se v besedilu ukvarja s vprašanjem vloge, ki jo ima metodologija militantnega raziskovanja pri proizvodnji uporniških subjektivitet, konkretno z nalogo, ki naj jo militantno raziskovanje igra pri dekriminalizaciji vstajništva in vstaj zadnjega leta v Sloveniji. Izhajajoč iz teorij, ki v ospredje potenciala za politično transformacijo postavljajo proizvodnjo subjektivitet, ki skozi aktivna srečanja širijo moč, postavi tezo, da je naloga militantnega raziskovanja produkcija narativa o vstajah, ki bo njihove najmanj dobrodejne učinke spremenil v najbolj osvobodilne. Kot pokaže v sklepu, je takšno ravnanje nujno, saj si lahko le tako povrnemo pravico do samodoločanja načina upiranja, ki nam je bila odvzeta v procesu kriminalizacije vstajnikov, s tem pa tudi samega vstajništva.
Ključne besede: militantno raziskovanje, produkcija subjektivitet, potencialnost, moč, upor, vstaje, kriminalizacija.
Danijela Tamše je doktorska študentka na Fakulteti za družbene vede. Od leta 2007je vključena v različne militantne kolektive, v katerih se ukvarja s vprašanji prekernosti, transformacij dela, produkcije vednosti in migracij. (danijela_tamse@yahoo.com)
189-197 Vesna Leskošek
Vstajništvo, revolucija in vprašanje nasilja
Avtorica se ukvarja z vidikom sprememb, ki ni pogosto v ospredju govora o socialni državi in o socialnih pravicah: z zaničljivim in sovražnim diskurzom, ki dis-kreditira in moralno označi tiste, ki uveljavljajo denarne socialne pravice, da bi dosegla širši družbeni konsenz o minimiziranju vloge države pri zagotavljanju teh pravic. Namen moralne diskreditacije revnih je ustvariti ozračje, v katerem se zdi oteževanje dostopa do pravic moralno
upravičeno dejanje, saj je v ospredju moralne presoje prepričanje, da gre za ljudi, ki goljufajo, so leni in izkoriščajo pravice, zato je vsaka praksa dovoljena, pa naj bo še tako v nasprotju s človekovimi pravicami. Moralne oznake se gibljejo vse od goljufov in lenuhov pa do izrazov, kot so aktivni, nemotivirani ali pasivni nezaposleni. Te značilnosti naj bi bile del njihove osebnosti, njihovih psiholoških značilnosti. Učinki tega govora so večplastni, dotikajo pa se tudi razumevanja socialne države. Govor o goljufijah pripomore k razvoju prepričanj, da je socialna država, kakršno smo poznali do zdaj, s svojo obsežnostjo pripomogla k razvoju teh patologij. Zato so spremembe videti upravičene, če ne že kar pravične.
Ključne besede: socialna država, goljufije, socialne pravice, reforme, spremembe zakonodaje.
Vesna Leskošek je docentka na Fakulteti za socialno delo, kjer predava Družbena gibanja in globalne neenakosti, Študije spola in Študije mladine. Raziskovalno se ukvarja s socialno državo, družbenimi neenakostmi in spolom. Objavila je monografijo Zavrnjena tradicija in vrsto člankov v domačih in tujih revijah in knjigah. (vesna.leskosek@guest.arnes.si)
199-210 Mirt Komel
Vstajništvo, revolucija in vprašanje nasilja Izhajajoč iz izkušnje vstajniškega gibanja na slovenskem avtorjev prispevek presprašuje razmerje med filozofsko refleksijo in političnim delovanjem, preko tega prespra-ševanja pa poskuša razbrati štiri temeljne drže do vstaj-ništva, ki je samorazumljeno kot nekaj, kar se razlikuje tako od upora kot od revolucije na podlagi nadaljnje distinkcije med oblastjo, močjo in nasiljem.
Ključne besede: vstajništvo, revolucija, moč, oblast, nasilje.
Mirt Komel, doktor filozofije, asistent in raziskovalec na Oddelku za kulturologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. (mirt.komel@fdv.uni-lj.si)
SUMMARIES
»LET'S THROW THEM OUT!«
REFLECTIONS ON THE UPRISING MOVEMENT IN SLOVENIA
11-19 Andrej Kurnik
Articulations Require inarticulate Rage
Uprisings are an expression of the crisis and inadequacy of interest and political representation. This crisis has national and global genealogy. National genealogy is related to the tradition of corporatism, and global to the hegemony of neoliberalism and financial capitalism. With financial crises, contradictions of such representation explode. The crisis of representation was foreseen even before massive uprisings — in micro uprisings. For a certain period, one could follow labor and social struggles that surpassed channels of interest and political representation. Those struggles already addressed the question that has become central in massive uprisings: how to define the common based on heterogeneity and multiplicity of the present labor and society.
Keywords: uprisings, representation, corporatism, neoliberalism, financial capitalism, political recomposition, the common
Andrej Kurnik is a lecturer at the Faculty of Social Sciences. He lectures on political philosophy, genealogies of citizenship, new political character and global movements, biopolitics, and politics of migration. As an activist, he works on developing methodologies of militant research. (andrej.kurnik@fdv.uni-lj.si)
Karmen Sterk is an assistant professor of social and cultural anthropology at the Faculty of social sciences and the Faculty of Arts and a member of Danes je nov dan, institute for other studies. karmen.sterk@ fdv.uni-lj.si
132-138 Max Haiven
Interview with Silvia Federici
In the interview, Silvia Federici touches upon the Occupy movements, their predecessors and their potential. The movement reflects new ways of political action, which emerged from the crisis of the global justice movement and anti-war movement in the last decade, and ladling from the feminist movements and reclaiming the commons groups.
Keywords: Occupy movement, feminism, commons, reproduction
139-146 David Brown
The Subjective Turn and Organizing Methodology
This article provides insight into the organizing methodology of the "subjective turn". It came to be a part of the 15 October movement (#15o) in Slovenia during the occupation of the square in front of the stock exchange and beyond. This article first gives an ethnographic account of how the methodology came to manifest itself in the movement. Here the article focuses on how the "subjective turn" came to be part of interactions in the occupied space, and also how a collective, the Precarious Wasps' Nest, deepened the process. The second part theorizes the "subjective turn" in the context of the financial crisis, and particular, a movement taking aim at financial capitalism, rather than state institutions. Here the article employs a Marxist, feminist critique of capitalism, focusing on the appropriation of value from labor considered "nonproductive" The conclusions suggest a re-thinking of how we define work in the context of financial capitalism.
Keywords: 15o Movement, Subjective Turn, Precarious Wasps' Nest, Feminism, financialization
David Brown holds a master's degree in East European Studies from the University of Bologna, where he did his thesis work on the social movement "#15o". (david. brown@studio.unibo.it)
147—155 Igor Grošelj
Second Phase of Uprising
Slovenian 15o and Biopolitical Discourse of Resistance The article discusses the subsumption of democratic processes in Slovenia under the nation and capital following the break up with the Yugoslav community. The post-socialist democracy process in Slovenia has been strongly affected by the idea of a neoliberal free market and secession from Balkan. Democracy has become a victim of political elites and exclusive nationalism. People are more and more dissatisfied with the consequences of such policies, as was also revealed during the protest of the 15o movement on 15 October 2011 in Ljubljana. Based on this protest, the author takes an effort to analyze the discourse of the protest to seek out signs of social change in the direction of a new biopolitical society. From the analysis, it is concluded that the 15o movement is an important one, based on bio-political statements, and founded on ideas of social security, production of common, horizontal democracy, justice of sharing, and trading capitalism for a biopoliti-cal paradigm.
Keywords: Balkan, democracy, neoliberalism, biopoliti-cs, 15o movement, globalization
Igor Grošelj is a university graduate specialized in communication, and a PhD candidate in the field of Balkan studies. (igor.ljubjana@gmail.com)