Anej Korsika
K problemu politične artikulacije abstraktnega dela
Mesec dni po izidu prvega zvezka Kapitala, 24. avgusta 1867, je Karl Marx Friedrichu Engelsu poslal kratko pismo. V njem se je pritoževal nad svojim založnikom, ker mu ta ni ažurno pošiljal člankov, ki so spremljali izid Kapitala, in jih je raje kopičil, in to zato, da bi mu jih pozneje poslal skupaj in privarčeval s poštnino. Izvemo tudi, da so Marxa med pisanjem Kapitala pestili nadležni karbunkli (sklopi furunklov, to je še posebej trdovratnih turov) in nadlegovali upniki (mesarji, peki in krojači), ki so ga terjali, da končno poplača dolgove. Ob vsem tem družbenem in fiziološkem koloritu, ki je spremljal pisanje kritike politične ekonomije, je Marx v pismu, v enem stavku, podal še bistvo Kapitala:
»Najboljša dela moje knjige sta: 1. (in to je temeljno za razumevanje vseh dejstev) dvojni značaj dela glede na to, ali je izraženo skozi uporabno ali menjalno vrednost, kar razložim v prvem poglavju; 2. obravnava presežne vrednosti, neodvisno od njenih posebnih form, kot so profit, obresti, zemljiška renta, itd.« (Marx, 1987: 42).
Ker gre za osrednji kategorialni problem Marxove kritike politične ekonomije, ki je bil v tradiciji marksizma izrazito zanemarjen ali pa obravnavan površinsko, se bom v tem spisu osredinil na problem dvojnega značaja dela, s posebnim poudarkom na abstraktnem delu. Poskušal ga bom opredeliti v njegovi zgodovinski specifičnosti, kot substanco, ki je lahko vzniknila šele v razviti blagovni ekonomiji in predvideva sočasni vznik abstraktnega časa. Skozi te kategorije bom v nadaljevanju razmislil o teorijah postfordizma ter v sklepnem delu poskušal podati nekaj nastavkov za pozitivno politično artikulacijo abstraktnega dela.
Abstraktno delo
Seveda je vedno treba začeti na začetku, vendar moramo na začetek šele priti. Kot poudarja Marx, se zdi najbolj samoumevno, da bi politično ekonomsko analizo začeli s splošnimi odnosi,
1 V luči tega, da je Marx v predgovorih in uvodnem poglavju Kapitala tako izrecno
kot so narod, kapital, proizvodnja idr. Vendar bi s takšnim meto-	Poudaril ta metodološki PristoP, je Pre-
i i vi ■ ■ .	-i	ji.	vi--	.■ i	senetljivo kako spregledan, zanemarjen
dološkim pristopom neizogibno zapadli v nerazrešljiva protislov-	.. '	-
r if,	I	i	ali povsem napačno interpretiran je bil v
ja saj navedenih odnosov ni mogoče vzeti samih na sebi. Zaradi	zgodovini marksizma. V tem spisu izhaja-
njihove splošnosti so prazni označevalci, brez razlagalne moči.	mo iz tistih avtorjev, ki so temu metodolo-
To potrjuje vsakdanja raba teh besed, v kateri je sestavni del nji-	škemu načelu ostali zvesti. Na tem mestu
hove uporabe sočasna konstitucija pomena. Narod nujno posta-	omenimo zgolj tri, ki so po mojem mnenju
.r.v . i ■ i i , , i ■ i	i ,	■	najpomembnejši: Lukacs na področju
ne ta specifični narod in ker kot tak ni homogena substanca, je	Ci c- r> » i • . - • ,
r	o	' '	filozofije, Pašukanis na področju prava in I.
treba angažirati nove koncepte, ki naj opredelijo pravo jedro	i. Rubin na področju politične ekonomije.
naroda. S tem ko poskušamo izluščiti esenco naroda, se čedalje	Lukacs, s katerim se tukaj ne bomo ukvar-
bolj oddaljujemo od vsakega konkretnega naroda, obenem pa	jali eksP|icitno, blag°vn° formo označi za:
nismo nič bliže splošni ideji naroda. Zato je treba ta proces obr-	»osredf stLrukturn' problem kapitali"
....,....,,.,	., i ti i vi -i i	stične družbe v vseh njenih izkazovanjih
niti in izhajati iz najbolj elementarnih oblik družbenih odnosov	življenja. Kajti šele tako je v strukturi
in iz njih retrospektivno razviti splošne odnose1.	blagovnega razmerja mogoče razkriti
prapodobo vseh oblik predmetnosti in
Razen tega nam pri analizi ekonomskih oblik ne morejo poma-	vseh oblik subjektivnosti, ki jim v meščan-
gati niti mikroskop niti kemične reagencije. Oboje mora nado-	ski družbi ustrezajo« (Lukacs, 1985: 87).
mestiti moč abstrahiranja. Za meščansko družbo pa je blagovna	Pašukanis razvije teorijo pravne forme,
oblika delovnega produkta ali vrednostna oblika blaga ekonom-	ki je vzporedna z logiko blagovne forme
ska celična oblika. Neizobraženemu se zdi, da je analiziranje te	in se ji bomo posvetili v nadaljevanju, in
tudi Rubin se v svojem opusu eksplicitno
oblike zgolj dlakocepstvo. Res gre tu za dlakocepstvo, toda le za
/i	Iii	/ah	o mi	ukvarja s problemom abstraktnega dela
takšno, za kakršno gre v mikrološki anatomiji (Marx, 1986: 9-10).	in vrednostne forme. Vzporednica med
Pašukanisevo in Rubinovo teorijo je tudi
Konstitutivni dement blaga kot ekonomske celične oblike je prav v tem, da sta oba svoja najpomembnejša
abstraktno delo, ki nas na tem mestu najbolj zanima. Abstraktno	dela (Pašukanis General Theory of Law
delo je družbena kategorija, ki nastane šele z vznikom kapitaliz-	and Marxism in Rubin Essays on Marx's
ma in je nemisljiva v preteklih družbenih formacijah.	Theory of Value izdala leta 1924, bila do
rp iii	■	■	■ v ■ i , -v, ■ r	začetka tridesetih let avtoriteti na svojih
To lahko ponazorimo s primerom iz sužnjelastnistva in fev- ,	. ,, .. '
r	r	'	področjih, pa nato zapadla v nemilost
dalizma. Marx v prvem p°glavju Kapitala govori o Aristotelu, ki	in bila naposled leta 1937, na vrhuncu kljub veličini duha ni razumel vrednostne forme v svoji dovršeni	stalinističnih čistk, likvidirana). Raziskava, obliki. Aristotel je razvil preprosto vrednostno formo in ugotovil,	ki bi se lotila tega prepleta biografsko moda se ta po svojem bistvu ne razlikuje od denarne forme blaga.	nografskih usod (ne pozabimo, da je bila „ . i . i ., i -v • i ■ ■ i	tudi Zqodovina in razredna zavest prvič
Torej, da je pet postelj vrednih eno hišo, je razmerje, ki je enako	objavljena leta 1923), bi lahko pokazala
razmerju, da je pet postelj vrednih neko količino denarja. Da	na drugačno in pozabljeno dediščino, ki v
do takšnega izenačevanja sploh lahko pride, je potrebna neka	nadaljnjem razvoju marksizma ni doživela
substanca, v kateri se lahko empirično tako različne stvari, kot	odmeva, kot si ga zasluži. Eden redkih
so postelje, hiše in denar, izenačijo. Na tej točki je Aristotel	sodobunik°v te linije razvojamarks'zma je
.	.i . i	-1-11 .-,....	Moishe Postone. S svojim delom Time,
samega sebe ustavil, saj te substance ni bil sposoben misliti in jo	Labor, and Social Domination se nepo-
je označil za nekaj umetnega, kar je lahko zgolj pripomoček za	sredno umešča v linijo zgornjih teoretikov
mišljenje, a z dejanskim stanjem stvari ni povezano.	in tudi v tem spisu sledimo njegovemu
projektu, tj. interpretaciji kritike politične
Ta substanca je seveda človeško delo. To je tista kvaliteta in	ekonomije skozi njene celične forme.
skupni imenovalec, ki omogoča enačbo: x število postelj je
enako y številu hiš in naprej: x število postelj je enako y številu
hiš je enako količini denarja. Da lahko človeško delo zavzame strukturno mesto skupnega imenovalca, tiste substance, v kateri je lahko izraženo vsako posamično blago, in ki lahko tudi samo izraža vsako posamično blago, pa je predpostavljena univerzalna izmenljivost
2	Problem, s katerim se je soočil Aristotel, je bil ta, da ni bil sposoben misliti družbe
onkraj obstoječih družbenih odnosov, na- človeškega dela. Prav tega atributa v času Aristotela, torej v času
tančneje Aristotel ni bil sposoben misliti sužnjelastništva, človeško delo ni imelo. Dela svobodnih drža-
družbe onkraj sužnjelastniških odnosov. Iz vljanov in sužnjev so bila po svojem značaju radikalno različna, tega lahko izpeljemo določeno diagnozo	,.„ „.	. ,	T
na različne načine pravno regulirana in na trgu nikakor ne današnjega stanja |evice, pri kateri ni pro-	lns,b,n	b
blem v tem, da ni sposobna misliti druž-	Prosto izmenl)iva (Marx, 1986: 61).
be onkraj obstoječih odnosov, temveč z	o tem, da abstraktno delo seveda ni obstajalo niti v fevdalizmu, afirmacijo teh odnosov še toliko bolj kaže ,	, .. i • t i n-v n i • /n i ■ mnm i-n v
svojo zgodovinsko regresijo in odpo-	dobro ilustracijo PodaIa Izak Ilič Rubin (Rubin, 1990). Tlačan
ved mišljenju. Zato mora biti integralni	ni bil lastnik zemlje, ki jo je oMdorab temveč je ta pripadala
projekt vsake resne in temeljite družbene	zemljiškemu gospodu. Družbeni odnosi so imeli formo direk-
kritike neizprosna kritika obstoječe |evice,	tnega izkoriščanja in podrejanja. Zemlja je bila tista veriga, s
tako v njenih m^cM^ti kot zunajin- katero je bil tlačan prikovan na svojega gospodarja in kateri ni stitucionalnih pojavnih oblikah. Marxova	, , v . ^	,	i- •	i i v	t-^i
kritika politične ekonomije prav na tej mogel ubežath Za uporabo zemlje je moral tlačan zemljiškemu
nevralgični točki ponuja izredne zastavke gospodu plačevati tako v delu kot v pridelku. Slo je za trajen,
za produktivno kritiko.	dosmrtni odnos, ki je vključeval tudi vse potrebne produkcijske
3	Vsebina učnega načrta in naracija šolske- faktorje (tlaka in obdelovanje zemlje na strani tlačana ter apro-
ga zgodovinopisja, ki predvidevata linearno priacija rente in pridelka na strani zemljiškega gospoda). Skozi
napredovanje zgodovine od zasužnjena to družbeno formo se je reproduciral fevdalizem in razred tlača-
do osvoboditve, torej tisto, kar Althusser nov in fevdalcev. Takšni trajni odnosi med konkretnimi osebami imenuje Ideološki aparati države.	i •, i-	, •• •	j . v ■ ^ i i i- .
'	pa so kapitalizmu povsem tuji in nepredstavljivi. lako kapitalist
kot mezdni delavec in zemljiški gospod so lastniki različnih form
blaga in zato neodvisni drug od drugega. Neposredni proizvajalni odnosi med njimi se morajo
šele vzpostaviti in se lahko realizirajo le skozi nakup in prodajo.
S tem naposled vstopimo v dobo dovršene vrednostne forme, v kateri lahko vsako človeško delo potencialno izenačimo z vsakim drugim človeškim delom. Abstraktno delo je rezultat zgodovinskega gibanja od partikularnih do univerzalnih družbenih form. Je zgodovinska abstrakcija in proces osvobajanja od vseh konkretnih oblik dela:
»Ce abstrahiramo od njegove uporabne vrednosti, abstrahiramo tudi od njegovih telesnih sestavin in oblik, zaradi katerih je uporabna vrednost. To ni več miza ali hiša ali preja ali kakšna sicer koristna reč. Vse njegove čutne lastnosti so izbrisane. Tudi ni več produkt mizarskega dela ali zidarskega dela ali predilnega dela ali sicer kakšnega določenega produktivnega dela. S koristnim značajem produktov dela izgine koristni značaj v njih prikazanih del, izginejo torej tudi različne konkretne oblike teh del, ta dela se več ne razlikujejo, temveč so vsa skupaj reducirana na enako človeško delo, abstraktno človeško delo« (Marx, 1986: 42, poudarjeno A. K.).
Abstraktno delo je zgodovinska osvoboditev od suženjskega in tlačanskega dela. To je jasno in nujno razumljivo vsakomur, ki uspešno konča osnovnošolski pouk zgodovine3. Tisto, kar ni tako samoumevno in je bistveno teže zagrabiti, je to, kako razložiti, da je poleg največje osvoboditve v človeški zgodovini abstraktno delo privedlo tudi do največjega zasužnjenja človeka. Torej to, kako od dela v nismo bili še nikoli tako osvobojeni in z njim hkrati tako zasužnjeni.
To protislovje je protislovje med konkretnim in abstraktnim delom. Kot specifična uporabna vrednost je blago produkt konkretnega dela. Da je blago na trgu realizirano, seveda mora imeti uporabno vrednost vsaj za nekoga - za kupca. O vrednosti blaga pa lahko govorimo le na podlagi abstraktnega človeškega dela, ki je vsebovano v blagu. Pri tem je treba biti pazljiv, saj je tako kot abstraktno delo tudi vrednost zgodovinsko pogojen družbeni odnos in značilen samo za
kapitalizem. S tem seveda ne trdimo, da v sužnjelastništvu in fevdalizmu niso obstajale stvari, ki so bile nekaj vredne, bogastvo faraonov in papežev to nazorno dokazuje. Vendar gre pri tem natančno za to, za bogastvo namreč. Bogastvo kot izraz družbenega bogastva ne potrebuje in niti ne predvideva družbenega odnosa abstraktnega dela. Bogastvo preteklih družbenih formacij je bilo lahko izraženo skozi kvaliteto in kvantiteto ustvarjenih produktov, medtem ko je vrednost radikalno drugačen izraz družbenega bogastva in ga lahko merimo le skozi abstraktno človeško delo, ki ga vrednost vsebuje (Postone, 1993: 193).
Posameznik v kapitalizmu opravlja neko specifično konkretno delo in to je del heterogene množice vseh konkretnih del. Vendar se skozi dimenzijo abstraktnega človeškega dela to hkrati vpisuje v red homogenih družbenih odnosov, ki so značilni za kapitalistično družbeno formacijo (Postone, 1993: 152). Blago je torej treba razumeti v njegovi dvojnosti, na eni strani ima materialno obliko, ki je rezultat nekega konkretnega dela, obenem ima tudi družbeno formo, ki je rezultat abstraktnega dela. Zato Rubin pravilno poudarja dejstvo, da dvojni značaj dela odraža razliko med dvema integralno zvezanima procesoma proizvodnje znotraj meščanske ekonomije, tj. materialno-tehničnim in družbenim procesom (Rubin, 1972: 71).
Na tem mestu bomo naredili kratek ekskurz v problem abstraktnega časa. Tudi v tem primeru gre namreč za družbeno formo, ki je zgodovinsko pogojena in specifična za kapitalizem. Pokazalo se bo, da visoko kompleksni materialno-tehnični produkcijski procesi (denimo jedrska fizika, nanotehnologija, genetika ipd.) lahko obstajajo zgolj na podlagi tega, da imamo čas, kot ga danes poznamo, torej čas, sestavljen iz enot, ki so med seboj prosto izmenljive, tj. abstraktne. Z vidika današnjega stanja duha (nemara presenetljivo), a takšen koncept časa nikoli ni bil tehnični, temveč od nekdaj družbeni problem.
Abstraktni čas
Abstraktni čas, kot ga razumemo danes, torej linearno napredovanje identičnih časovnih enot, ki jih merimo z uro in koledarjem, je od cikličnega razumevanja časa primat prevzel šele v zadnjih stoletjih. Vse do tega ključnega zgodovinskega trenutka je bil čas »konkreten« in odvisen od zunanjih dogodkov. V tradiciji judovskih in krščanskih razumevanj zgodovine se dogodki namreč niso dogajali znotraj časa, ampak so dogodki sami čas vsebinsko določali in definirali (Postone, 1993: 201). Razdelitev časa v komenzurabilne, med seboj prosto izmenljive časovne enote, torej izum koncepta abstraktnega časa, ki ima svoje življenje ne glede na zunanje okoliščine, je zgodovinsko specifični družbeni izum in je tako kot abstraktno delo nekaj, kar bi bilo antičnim družbam povsem tuje.
V zadnjih je bil čas cikličen in podrejen agrarni proizvodnji (torej letnim časom, menjavi dneva in noči, naravnim pojavom, verskim običajem ipd.), zato ni bilo mogoče govoriti o prosto izmenljivih in enakovrednih časovnih enotah. Izum ure je bil tisti, ki je čas ločil od človeških dogodkov. Vendar pa tehnoloških izumov spet ne smemo zamenjevati za vzrok družbenih sprememb, zgodovina nas namreč uči, da obstaja veliko primerov, ko je do tehnološkega izuma dejansko prišlo, družbeno uporabo in polno uveljavitev pa je izum doživel šele pozneje. Iz tega lahko sklepamo, da gre tudi pri vzniku koncepta abstraktnega časa primarno za spremembo družbenih okoliščin, ki so mu šele podelile polno veljavo. To lahko potrdimo na primeru vodnih ur, ki jih omenja Postone in ki so bile močno razširjene že v starem veku, torej bistveno pred izumom mehanske ure. Te so delovale na principu variabilnih časovnih enot, ki med
seboj niso bile prosto izmenljive, čeprav bi bilo s tehnološkega vidika to bistveno laže doseči, kot pa razvijati kompleksne mehanizme, ki so konstanten tok vode manipulirali tako, da je bil prikazan variabilen čas (Postone 1993: 200-204).
Tako kot pri drugih družbenih kategorijah, ki so vzniknile v kapitalizmu, je tudi abstraktni čas del zgodovinskega družbenega razvoja, ki gre skupaj z razvojem dominance buržoazije in podpira interese tega razreda, obenem je sploh pripomogel h konstituciji njenih interesov in razširil formo dominacije onkraj dominantnega razreda samega. Aaron Gurevich pravi: »Mesta so postala gospodarji svojega časa in prevzela cerkveni primat in kontrolo nad časom. Vendar pa je prav v mestu človek nehal biti gospodar časa, kajti čas, ki je zdaj začel teči neodvisno od ljudi in dejanj, je zdaj sam začel pomeniti tiranijo, kateri so se morali ljudje začeti podrejati« (v Postone 1993: 214).
Abstraktni čas ni zgolj dominantna družbena forma, ki je nujni temeljni pogoj za celovit in globalni razvoj kapitalizma, temveč se njegov diktat nad produkcijo izraža tudi na področju t. i. avtorskih pravic. Ko govorimo o uporabni vrednosti, lahko namreč jasno razločimo trend v razvoju kapitalizma, ki čedalje večji del produkcije začne podrejati objektivizaciji zgodovinskega časa, nasproti takojšnji objektivizaciji delovnega časa. S tega vidika Postone skupaj z Marxom ponuja podlago za razvoj ostre kritike koncepta avtorskih pravic in intelektualne lastnine kot buržoaznega izuma in hranilca vrednosti. Tudi za produkcijo vseh vrst blaga je namreč značilno, da je avtor mrtev, tako v dobesednem kot v abstraktnem pomenu, saj blago v svojem jedru izključuje vsakršno partikularnost in je nujno družbeno pogojeno.
Jevgenij Pašukanis je podal odlično analizo, kako konstitutivna je kategorija abstraktnega časa in blagovne forme za razvoj meščanskega prava. Za Pašukanisa je pravna forma tista, ki določa odnose med avtonomnimi posamezniki, njeni subjekti pa so tisti, ki pomenijo celično obliko pravnega sistema. Razvil je tezo, da pravna oblika ni nič manj temeljna oz. del kapitalističnega produkcijskega sistema, kakor je blagovna forma. Tako kot se posamezna blaga prikazujejo kot nosilci vrednosti po svoji naravi (predvsem skozi uporabno vrednost), se tudi posamezniki, ki se udeležujejo menjave, prikazujejo kot nosilci volje in subjektivnosti (skozi liberalne koncepte abstraktnih državljanov in človekovih pravic). Kot obstaja blagovni fetiši-zem stvari, obstaja pravni fetišizem oseb, dejansko pa tvorita en sam fetišizem, saj je pogodba le druga plat menjave, in se vzajemno predpostavljata. Gre torej za komplementarna pojava. Svet, ki ga doživljamo in dojemamo izhajajoč iz izraza vrednosti, je dejansko blagovno-pravni svet (Pašukanis, 1980).
Abstraktni čas ima znotraj tega še posebej pomembno mesto, saj je osrednji pojem, na katerem temelji logika meščanske penologije. Posameznik mora biti spoznan kot odgovoren za svoja dejanja, če naj zanje nosi posledice. Obtoženi mora svoja dejanja plačati s svojo svobodo - delež svobode, ki mu je odvzet, pa mora biti sorazmeren s kaznivim dejanjem. Sodišče določi natančno časovno obdobje, za katero bo posamezniku odvzeta svoboda. To je specifična forma, skozi katero se udejanja meščansko kazensko pravo, tj. načelo enakopravnega povračila. Ta pristop je integralno, a nezavedno povezan s konceptom abstraktnega človeka in abstraktnega delovnega časa. Zato Pašukanis poudarja, da ni naključje, da se je ta forma kaznovanja najbolj intenzivno razvijala in naposled postala družbeno naturalizirana v 19. stoletju, ko je bilo meščanstvo že dokončno konsolidirano in je razvilo vse svoje produktivne sile. Seveda so zapori in ječe obstajali v vseh družbenih formacijah, kot tudi prisilno delo, mučenje ipd. Vendar je bil v antiki ali fevdalizmu posameznik pogosto obsojen na dosmrtno ječo ali pa je lahko osvoboditev dočakal le s plačilom podkupnine.
4 Na tem mestu se zdi samoumevna
referenca na Foucaulta. Pašukanisovo
Zato takrat, ko vse konkretne oblike družbenega bogastva Pog|avje o Problemu Zakona in Menja
v i	.	zakona (Pašukanis 1980: 109-125),
postanejo razgrajene v svoje najbolj elementarne in abstraktne „i •	u ■
r	'	vl .	-vi	■	j	v namreč ze anticipira Foucaltov projekt, ki
forme, v človeški delovni čas, kaznovanje z odvzemom časa se ga |oti vec desetletij p0zneje Seveda
postane šele zares smiselno. Kazen v kapitalizmu posameznika bi bilo treba to vzporednico bistveno
oropa določene količine abstraktnega časa, ki mu bi bil sicer na natančneje opredeliti in na tem mestu se
razpolago. Na mesto kaznovanja z mučenjem ali denarne izterja-	tega ne moremo lotit^ naslednji citat iz
, . ,	.. . ,.	v. ,	.i i	Nadzorovanja in kaznovanja pa vseeno
ve, ki sta v svoji pojavnosti razumljiva vsakomur, stopi abstraktna
'	.	.	lahko nakaze, da je imel Foucault oprav-
kazen odvzema časa, ki se kaže kot bolj kompleksna. Namesto ka z analizo problema, ki ga je razumel
potencialnosti, da bi vstopal v blagovne odnose na trgu in pro- na precej podoben način: »Disciplina
dajal svojo ali kupoval tujo delovno zmožnost, je posameznik za povečuje stie táew (v ekonomsk'ih ^mh
čas trajanja kazni te možnosti oropan. Zapor je mesto, v katerem f uporabnosti)in. [e iste sile zmanjšuje . , v . . , ,	,	'. .	, ,	, . (v političnih terminih ubogljivosti). Z
smo izločeni iz blagovne ekonomije in namesto konkretne kazni, eno besedo: ločuje oblast od telesa; ki je bila značilna za sužnjelastništvo in fevdalizem, v resnici na eni strani dela iz njega »spretnost«, prestajamo abstraktno kazen. Kazen, ki nas opominja, da sicer je »zmožnost«, ki si ju prizadeva povečati;
tako, vendar bi lahko bilo tudi drugače. Pašukanis zato poudarja, na drugi strani pa sprevrača energijo,
moč, ki bi lahko iz tega izhajala, in jo
da je potrebno brati Deklaracijo o pravicah človeka in državljana, . . . , , , „J
spreminja v odnos dosledne podložno-
Ricardovo politično ekonomijo in sistem zapiranja in kaznovanja sti« (Foucault 2004: 154). Vsekakor se kot pojave, ki izražajo vznik iste zgodovinske dobe, vznik kapita- zdi, da bi lahko izpeljali nekaj zanimivih lizma4 (Pašukanis, 1980: 20).	vzporednic med problemom abstraktne-
ga časa in Foucaultovim razumevanjem koncepta discipliniranja.
_p ..	..	5 Teorije postfordizma nas na tem mestu
leorija postfordizma5	zanimajo izključno v intencionalnem
pogledu, zanimata nas torej osnovni Zg°raj smo poskušali podati oris m splosn° zgodovmsk° konsti- zastavek teh teorij in njihova pretenzija, tucijo dveh temeljnih kategorij, abstraktnega dela in abstraktne- da lahko nekaj povedo o druZbi, v kateri ga časa, brez katerih je razumevanje kapitalizma nujno površin- danes Zivimo.
sk°. V tem p°glavju pa bomo skozi prizmo teh spoznanj podali 6 skozi našo izpeljavo bo postalo jasno, kritiko danes uveljavljenih teorij, katerih namen je, da podajajo da je z vidika razumevanja kritike poli-analizo poznega kapitalizma6.	tične ekonomije, kot jo predlagamo na
Danes splošno razširjena predpostavka izhaja iz prepričanja,	tem mestu, koncept poznega kapitalizma
Iv- v t-'tj ii j v	.i	logični nesmisel. Analiza z vidika vre-
da živimo v času, ki je fundamentalno drugačen od časov trdega
dnostne forme je metodološka pozicija,
industrijskega J^ptoh^a težke industrije jekla in premoga,	s katere se oznaka pozni kapitalizem po
velikih tovarn, v katere so se ob zvokih tovarniške ure valile reke	svojem bistvu nujno izkaze za kulturni
delavcev. Delavcev, ki so za tekočim trakom opravljali preprosta,	predikat. Kot bomo poskušali pokazati
vsakomur priučljiva opravila. Bili v tovarni vsak dan od osmih v nadaljevanju, je treba formul°, da se
vse spreminja, zavoljo tega, da se ne bi do štirih, pet dni na teden, 40 let na življenje. lo obdobje, ki je	., •„ .. ,
spremenilo nič, vzeti skrajno zares.
danes v razvitih zahodnih državah stvar preteklosti,7 je v literaturi 7
j ■	r i- ■	■	u u- i j Seveda tudi na tej sociološko-empirični
označeno pod imenom fordizem in v svojem grobem bistvu pred- . , . '.....
ravni, na kateri se odvija analiza teorij
videva produkcijski pro^^ v katerem delavec postane podaljšek postfordizma, stvari ne drZijo, znotraj
tekočega traku. Opisuje tisti proces, ki se danes odvija v stotinah najbolj razvitih metropol svetovnega
izvozno predelovalnih con po vsej Jugovzhodni Aziji, Kitajski in kapitalizma obstajajo odnosi najbolj gro-
Srednji Ameriki. Ekonomija kot jo poznamo v razvitem svetu, pa bega in povsem klasičnega izkoriščanja,
podoba katerega je sicer vezana na tako
je označena kot postfordizem.
.. r ... ,	-11	i- i imenovane drzave v razvoju.
Postfordizem predvideva, da je prišlo do temeljne rekom-
pozicije v organski sestavi kapitala. Na mesto jeklarja, rudarja,
delavca v avtomobilski industriji, danes stopi kreativni direktor, delavec v storitveni industriji in predstavnik za odnose z javnostmi. Na mesto klasičnega industrijskega proletariata danes stopata kognitariat in kreativna ekonomija. Namesto industrijskih izdelkov, ki smo jih merili v tonah jekla in premoga, imamo danes opravka s produkcijo idej in podjetniških pobud. Podmena vsega naštetega je, da fizično delo tako v kvalitativnem kot kvantitativnem pomenu izgublja bitko proti kognitivnemu delu. Iz tega sledi, da danes živimo v radikalno drugačnem kapitalizmu kot še pred nekaj desetletji. Ker je narava današnjega kapitalizma drugačna, je potreben tudi drugačen teoretski pristop, ki ga teorije postfordizma tudi poskušajo ponuditi. Tu se bomo ustavili, saj nas nadaljnje izpeljave na tem mestu ne zanimajo, in se bomo namesto tega osredinili samo na izhodišče in skupno jedro vseh tovrstnih teoretskih zastavkov.
Zanima nas izključno samoumevni konsenz, na podlagi katerega se teoretiki nasprotujočih si političnih usmeritev strinjajo, da je nastal temeljni strukturni premik in da ima delo v 21. stoletju povsem drugačen »genski zapis«, kot ga imel je v sredini 20. stoletja. Če je res tako in imamo opravka z novo genetiko dela, to nujno predvideva tudi nove celične forme politične ekonomije. Če je značaj današnjega dela drugačen kot v času viktorijanskega kapitalizma, mora biti drugačen tudi značaj abstraktnega dela, blagovne forme, torej vseh tistih elementarnih družbenih kategorij, skozi katere šele lahko razumemo delo v kapitalizmu.
Pristop postfordizma vprašanja dela ne odpira na tej ravni in problem abstraktnega dela razume na povsem drugačen način. Koncept abstraktnega v tovrstni literaturi praviloma nastopa v pogovornem jeziku. Tudi takrat, ko meri na Marxovo zastavitev, je uporaba površinska in ne zapopade absolutno osrednjega mesta, ki ga koncept zaseda v kritiki politične ekonomije. Zdi se, da abstraktnost dela razume kot neko ezoterično kvaliteto, ki delo ločuje od njegovih bolj primitivnih oblik: »... moderna meščanska družba, ki je pričarala tako mogočna produkcijska in občevalna sredstva, je kot čarovnik, ki ne more več krotiti podzemeljskih moči, katere je bil priklical« (Marx in Engels, 1979: 594). Abstraktnost dela skozi takšno razumevanje postane fetišizacija posameznih vrst konkretnega dela, ki se jim podeljujejo višje kvalitete v nasprotju z drugimi, niže razvitimi vrstami. V bolj zaostreni obliki lahko predlagamo celo socialni darvinizem kot tisti pogled, ki je nujno vpet v takšno razumevanje evolucije dela in posameznikom podaja kvalitete tistega dela, ki ga opravljajo.
Vendar pa abstraktnega dela ne moremo razumeti skozi noben specifični tip konkretnega dela. Tudi najbolj čista, kognitivna in od »umazane realnosti« odtrgana dela v svojem temelju še zmeraj ostajajo konkretna dela in kot taka niso nič bolj ali nič manj abstraktna kot najbolj konkretna dela. Abstraktno delo je kvaliteta vsakega konkretnega (produktivnega) dela znotraj kapitalizma in kognitivne oblike konkretnega dela v tem smislu niso točka izjeme. Abstraktno delo je odraz posebne družbene funkcije, ki jo ima delo v kapitalizmu. Te pa ne moremo razumeti, če delo analiziramo zgolj kot tehnično-materialni proces, temveč je nujno, da raven analize prestavimo na problem družbene narave dela (Rubin, 1990: 71).
Kot totalen problem kapitalistične družbene formacije lahko problem dela razumemo zgolj skozi kritiko dela samega. Namesto da vztrajamo na izrekanju s pozicije dela, ki kapital razume kot jarem, ki onemogoča polno realizacijo vseh potencialov dela, ga prekarizira in sili v čedalje bolj negotove oblike, je treba perspektivo radikalno obrniti. Zares temeljita kritika bi izhajala iz razumevanja dela kot objekta kritike, dela kot tistega, kar v kapitalizmu v resnici zasužnjuje in vlada. Na tej ravni analize delo manchestrskega krojača iz viktorijanske Anglije 19. stoletja in IT strokovnjaka iz 21. stoletja v temelju ostaja absolutno primerljiv izraz istega abstraktnega dela. Tistih 20 vatlov platna bi lahko tudi danes zamenjali za en mikročip. Zgodovinska ilustracija v resnici ni potrebna, saj imamo natančno enako menjavo danes, tukaj in zdaj.
8 S takšne pozicije se tudi celotno gibanje antiglobalizma izkaže za zapoznelo in
Vzemimo konkreten primer, na katerem bomo lahko ilustri-	zgodovinsko regresija Zato je tet«
tj ti- l -j i ■. i ■	■ ■	ji	vztrajati pri emacipatorični vlogi, ki jo
rali, da se kljub videzu kapitalizem na ravni izraza vrednostne	,, , , ...... '..
i-,	je kapital odigral kot globalizirajoča sila,
forme in značaja konkretnega ter abstraktnega dela ni spremenil nereflektirana negacija namreč vodi zgolj ... Ko pomembno podjetje naznani zaprtje obrata znotraj svoje v fetišizacijo preteklosti.
matične države in selitev proizvodnje na vzhod, to ni zanemar- 9 Vasja Badalič v svojem delu Za 100 ljivo družbeno dejstvo, temveč prvovrstni politični problem, s eurou na mesec pravilno poudarja, da gre katerim se mora soočiti vsaka posamezna država. Prav zato, ker je pri selitvi proizvodnje vedno za strateško delo tekstilne delavke prosto izmenljivo z delom računalniškega politično vprašanje. Sam°umevn°st, s ka-
strokovnjaka, zato, ker to delo na zahodu v resnici ni odpravljeno, tero selimo tekstilno, ^fT' ^J^ ..... .. n r i-	ii	ko govorimo o vojaški industriji - ZDA je
to osta|a politični problem. Postfordizem v tem p°gledu ne razu- pač ne bodo preselile na Kitajsko.
me, kako absolutno globalne narave je blagovna in vrednostna
forma, in fenomene zadnjih desetletij razlaga z vidika fascinacije
nad neposrednim videzom stvari. Ne more pa zapopasti celotne zgodovine in posredovanosti tega videza, ne more razumeti, da je v jedro blagovne forme in vrednostnega izraza že vpisan celoten projekt globalizacije. Da sta z vznikom meščanstva in razvite blagovne ekonomije kapitalizem in s tem delitev dela že prevzela globalni značaj. O tem je skoraj 20 let pred izidom Kapitala Marx pisal v Komunističnem manifestu:
»Buržoazija je z izkoriščanjem svetovnega trga kozmopolitsko oblikovala produkcijo in potrošnjo vseh dežel. Industriji je na veliko obžalovanje reakcionarjev spodmaknila spod nog nacionalna tla. Prastare nacionalne industrije so bile uničene in se še iz dneva v dan uničujejo. Spodrivajo jih nove industrije, katerih uvajanje postaja za vse civilizirane nacije življenjsko vprašanje, industrije, ki ne predelujejo več domačih surovin, temveč surovine z najbolj oddaljenih področij, in katerih fabrikati se ne porabljajo le v deželi sami, temveč v vseh delih sveta hkrati« (Marx, 1971: 592).
Zato razumemo analizo postfordizma, ki vztraja na novem značaju dela kot teoretsko kontra-produktivno, politično impotentno in v odnosu do Marxove kritike politične ekonomije tudi zgodovinsko regresijo. Tiste fenomene, ki jih poskuša analizirati postfordizem, bi bilo z vidika Marxove analize, bistveno bolj produktivno razumeti kot proces globalne delitve dela. Proces, ki je skupaj z vzponom neoliberalizma dobil svoj zgodovinski pospešek in uspešno zastrl absolutno globalnost politične ekonomije8.
Problem, ki ga v resnici poskuša zapopasti teorija postfordizma, bi lahko definirali kot problem realizacije blaga. Torej splošen strukturni problem kapitalizma in tisto kritično točko, na kateri lahko pride do generalne krize kapitalizma. Ta je kulminicija kontinuirane diskrepance med produkcijo in konzumpcijo (realizacijo blaga), ki privede do splošnega zasičenja blaga na trgu. Torej še bolj trajne nezmožnosti za realizacijo blaga in posledično še globlje krize. Zato gre pri problemu realizacije blaga za centralno nevralgično točko kapitalistične ekonomije.
Problem kapitalizma ni proizvodnja, še toliko manj proizvodnja nezahtevnih blag ali blag, ki niso strateškega pomena9. Celo več, z vidika kapitala je tovrstno proizvodnjo racionalno preseliti na področja, kjer so delovna sila in splošni produkcijski stroški bistveno cenejši. Tisto, kar je prava uganka kapitala je, kako ta blaga realizirati na trgu? Na tem mestu problem ni več strogo tehnične ali materialne narave, denimo koliko ton jekla bomo proizvedli ta teden. Problem postane družbene narave, saj je zdaj potrebno odgovoriti na to, kako bomo v družbi prodali jeklo. Zato je z vidika zgodovinskega razvoja kapitala absolutno logično, da je prišlo do selitve proizvodnje v države tretjega sveta, medtem, ko privilegirano mesto konzumpcije oziroma realizacije blaga
ostaja trdno v rokah kapitalističnih metropol. Znotraj slednjih tako lahko identificiramo ducate novih vrst dela, ki se ukvarjajo izključno s tem problemom, torej kako blago prodati. Kreativni direktor, vodja za odnose z javnostmi, svetovalec korporacijam in komunikolog vsi po vrsti naslavljajo problem konzumpcije. Vsi so v službi razvoja znanosti konzumpcije.
Z vidika teorije postfordizma zato ni presenetljivo, da delo, ki je prevladujoče v kapitalističnih metropolah razume kot po svojem bistvu različno od dela v državah tretjega sveta. Namesto trdega fizičnega dela, tu res prevladuje kognitivno delo, vendar nas to ne sme zavesti, da bi v tem videli zoro nove družbene ureditve. V obeh primerih imamo opravka z delom znotraj kapitalistične družbene formacije, z dvema momentoma ene in iste globalne ekonomije. Z delom, ki po svojem bistvu ostaja dvojne narave, konkretne in abstraktne, in zato med seboj prosto izmenljivo.
Ce ne bi bilo tako in bi proces prehoda iz fordizma v postfordizem v resnici pomenil prehod iz enega režima dela v drug režim, če bi se v tem prehodu narava dela zares spremenila, potem danes ne bi mogli več govoriti o kapitalizmu. Vendar kapital vztraja, kljub krizi ali pa prav zaradi nje, močnejši kot kdajkoli prej. In če teorijo postfordizma lahko beremo zgolj simptomatsko, potem kot taka pove več o stanju duha na levici kot pa o kapitalizmu samem. Postfordizem problema abstraktnega dela ne razume in ga zato niti ne more zadovoljivo politično artikulirati. Zato v sklepnem poglavju sledi poskus formulacije tistih zastavkov, ki bi dejansko lahko pomagali k pozitivni politični artikulaciji abstraktnega dela.
Antipolitika za antidelo
Moishe Postone v Time, Labor in Social Domination podaja odlično kritiko vseh tistih pristopov, ki jih razume pod skupnim imenovalcem tradicionalnega marksizma (Postone, 2006: 43-84). Za te pristope je značilna kritika, ki se izreka s pozicije dela. V kontekstu teh kritik je ključni problem kapitalizma protislovje med produkcijskimi silami, tj. med industrijsko proizvodnjo na eni strani in privatno lastnino in trgom na drugi. Govorimo torej o protislovju med produkcijo in distribucijo ter konzumpcijo. Zato avtorji tradicionalnega marksizma prehod v socializem razumejo kot problem distribucije, natančneje, njihov politični zastavek je prav v redistribuciji. V kontekstu te misli je delo transhistorični vir vsega bogastva in naloga progresivne politike je delo osvoboditi izpod spon kapitala. Delo je vrednota sama na sebi, vir navdiha revolucionarnih politik, delavske in ljudske republike pa njena pozitivna dovršitev. Na tej ravni razumevanja, ki je v resnici skupno tako bolj blagim socialno demokratskim pristopom kot najbolj trdemu stalinizmu, ostanejo celične forme politične ekonomije povsem nedotaknjene. Prav zato ležijo kot nočna mora na vseh živih politikah, ki poskušajo premagati kapitalizem, vendar pa ga s svojo politično strategijo v resnici še krepijo10.
V območje tradicionalnega marksizma se umešča tudi teorija postfordizma, tudi ti avtorji ne naslavljajo dela z vidika dvojnosti njegove narave, tj. konkretnega in abstraktnega. Zato spremembe v globalni delitvi dela in posamičnih sferah globalnega kapitalizma zamenjujejo za spremembe v naravi dela samega. Za vse naštete se delo predstavlja kot izpraznjena in objektivna forma, ideal, h kateremu je treba težiti. Ideal, ki ga je v resnici treba šele razviti do vseh njegovih potenci-
Pristop, ki ga predlagamo v tem spisu, je manj kot katerakoli druga verzija marksizma obremenjen z dediščino preteklih praktičnih in teoretskih projektov, v resnici se definira šele skozi njihovo negacijo. Države realnega socializma v tej perspektivi niso samo državni kapitalizem, temveč prilagojena oblika prvobitine akumulacije, posebej značilna za periferna območja globalnega kapitalizma. In ko je bila ta enkrat dovršena, ni bilo več nikakršne potrebe po takšni politični formaciji.
11 Osvobajanje od kapitala je po svojem bistvu in prignano do logičnih sklepov,
alov, predvsem pa osvoboditi od kapitala11. Večja ko je zaposlenost regresivno gibanje in težnja po vrnitvi k
i • i vi • i i- •• ■ v i ■ i	i , v ■ preteklim produkcijskim režimom. Naloga
v neki družbi, bolje ji gre in večja ko je brezposelnost, z večjimi
' ' °	' ' r lii progresivne politike ne sme biti osvo-
problemi se sooča. Delo je prav na tej neposredni vsakdanji bajanje, temveč odprava kapitala, v tem ravni nereflektirana vrednota in de facto vladajoča ideologija, na pa je temeljna razlika. Prav socialistične katero ni nihče imun, saj se vpisuje v eksistenčno jedro vsakega države so de facto izvedle °svob°ditev od
posameznika. Še toliko bolj problematično je, da vanjo verjamejo kapitala in ga v praksi nadomestile s še
i, i . , n i . v 1-,-v , i i , -i ■ i i ■■ i-i	bolj surovimi oblikami izkoriščanja, ki pa dobesedno vsi. Vladajoče politične stranke, lastniki produkcijskih ... .»	,
z vidika celote niso v ničemer presegale
sredstev, delavci, nevladne organizacije in seveda v največji meri	kapitalistične družbene formacije in zato
sindikati. Podmena te enotnosti je, da je v kapitalizmu edino še	tudi ohranjale vse njene temeljne kate-
hujše od izkoriščanja (mezdnega suženjstva), neizkoriščanje.	gorije. Socialistična ekonomija še vedno
Najhujše, kar se nam lahko v kapitalizmu pripeti, je to, da nas ostaja razvi,ta blagovna ekonomjja k!jubJ .
svoji tehnološki nerazvitosti. Od tod tudi
nihče noče izkoriščati, da se presedamo v vrstah rezervne armade danes splošno razširjena fascinacija nad delovne sile in čakamo na boljši jutri. In čeprav to v dobesednem Kitajsko kot avtokratskim kapitalizmom, ki pomenu seveda drži, s takšno perspektivo izgubimo neko temelj- ne potrebuje demokracije. Strogo gledano
no dimenzijo, tj. da je največji problem delo samo.	kapitalizem Mi ni potreboval demokra-
Prav to pa smo poskušali v tem spisu poudariti, torej da delo cije, tisto, kar je za nemoteno delovanje
.	,	.	.. . ..	,	kapitalizma nujno, je abstraktno delo, tj.
ni nevtralna substanca in transhistorični vir vsega bogastva.	zmožnost, da abstrahiramo od vsakega
Zato vprašanje produkcije in reprodukcije delovne sile ni zgolj	konkretnega dela in ga zamenjamo z
vprašanje, koliko česa in kako proizvajamo. Niti ne gre za to, v	vsakim drugim konkretnim delom, torej
kakšnih delovnih razmerah delamo in za kakšno mezdo. Tisto,	vrednostna forma v svoji razviti obliki. Za
to so potrebni abstraktni državljani, ti pa
kar je najbolj problematično, je delo kot družbeni mehanizem za
. .	.	„	■ ti ■	lahko obstajajo tudi v diktaturi.
podrejanje posameznikov, tj. abstraktno delo. S tega vidika je vsako
produktivno delo, ki je vpeto v globalni kapitalizem, že izkristalizi- Skupina Krisis, ki v svojih vrstah
, , , .i-	t t-	i-i	vključuje kritične intelektualce, katerih
rana substanca kapitalizma samega. Ko vstopimo v mezdni odnos, pristop je znan pod imenom vrednostna nujno prevzamemo logiko sistema samega in se ji podredimo. Ta kritika, je neodvisno od Postona razvila abstraktna, neosebna, vendar objektivna vladavina je tista sila, ki v podobne zastavke. V slovenščini imamo temelju omogoča delovanje kapitalizma. Proti preteklim produk- prevod enega njenih ključnih članov:
cijskim načinom je ne moremo vezati na konkretne posameznike KURZ, R. (2000). Svet kot volja in dizajn: ,. ,. .	,. .	, v1 r , Postmoderna levica in estetizaciia krize.
(in tudi sicer ne moremo narediti atentata na družbeno formo). Ljubljana Založba Krtina
Niti na sile trga, ponudbe in povpraševanja, kot to poskuša narediti
meščanska ideologija. Tudi razredna protislovja v tem pogledu ne
sežejo dovolj daleč.
Tisto, kar se v tej luči postavlja kot najbolj pereč problem, je vprašanje artikulacije problema dela na način, ki bo sposoben proizvesti politične učinke oziroma misliti strategije emancipacije od dela samega. Zato je potrebna politika antidela, politika, ki bo abstrahirala od vseh konkretnih oblik dela in zgodovinsko zavest gradila na problemu abstraktnega dela kot specifične zgodovinske forme, ki je konstitutivna za kapitalizem. Takšen pristop bi pokazal, da je treba vzeti tezo o globalnem kapitalizmu zares in da moramo vsako politično strategijo snovati z vidika totalnosti kapitalizma. Čista pozicija kognitariata kot razreda umskih delavcev specifičnega za dobo post-fordizma je iz tega vidika hipokrizija, saj spregleda svojo radikalno vpetost v globalni kapitalizem. Obenem je koncept povsem odvečen in bi bilo veliko bolje govoriti o intelektualnem proletari-atu, kajti v nasprotnem primeru spet ustvarjamo lažen vtis, da je prišlo do radikalne spremembe v značaju dela samega.
Zato je politika antidela mogoča samo kot antipolitika. Antipolitiko kot sredstvo za odpravo dela razumemo na podoben način kot skupina Krisis v svojem Manifesto Against Labor12, torej
kot dinamično protislovje, ki na državo naslavlja zahteve, vendar ne oblikuje politične stranke in njen neposredni cilj ni prevzem oblasti.
Namesto da bi antipolitiko razumeli kot sredstvo za ustvarjanje kontrakulture oziroma kontradružbe, kakor v nadaljevanju predlaga manifest skupine Krisis, pa sami razumemo antipolitiko kot radikalen in v današnjih razmerah edini mogoči način repolitizacije. Gibanje te repolitizacije se mora odvijati skozi svoj privilegirani objekt kritike, to je skozi kritiko levice v vseh njenih oblikah. Zato antipolitika pomeni kritiko vseh tistih levih (institucionalnih in zuna-jinstitucionalnih) teorij in praks, ki problema kapitalizma ne razumejo skozi osnovne celične forme kritike politične ekonomije in zato zapadajo v neizogibne zgodovinske in teoretske regresije. Ta kritika je neposredna naloga vsake misli, ki ima pretenzijo, da bi bila progresivna. Zgolj skozi negacijo vseh obstoječih pristopov bomo lahko proizvedli pozitivne politične učinke oziroma politično artikulirali problem abstraktnega dela.
Literatura
BEIRNE, P., SHARLET, R. (1980) Pashukanis, selected writings on Marxism and law. London, Academic Press. BADALIČ, V. (2010). Za 100 evrov na mesec: Proizvodni sistem globalnega kapitalizma. Ljubljana, Krtina. BOWRING, F. (2002). Post- Fordism and the End of Work. Futures (34): 159-172. Elsevier, Amsterdam. FOUCAULT, M. (2004). Nadzorovanje in kaznovanje, nastanek zapora. Ljubljana, Krtina. KRISIS, GRUPPE (1999). Manifesto Against Labour. Berlin, Krisis. KORSCH, K. (1970). Marksizem in filozofija. Ljubljana, Komunist.
LIPIETZ, A. (1997) The Post-Fordist World: Labour Relations, International Hierarchy and Global Ecology.
Review of International Political Economy (4): 1-41. Brown University, Taylor&Francis. LUKACS, G. (1985). Zgodovina in razredna zavest, študije o marksistični dialektiki. Ljubljana, Vestnik
Inštituta za marksistične študije ZRC SAZU. MARX, K., ENGELS, F. (1987). Collected Works, Vollume 42. New York, International Publisher. MARX, K., ENGELS, F. (1971). Manifest komunistične stranke. Ljubljana, Cankarjeva založba. MARX, K. (1986). Kapital I., Kritika politične ekonomije. Ljubljana, Cankarjeva založba. OECD, KNOWLEDGE-BASED ECONOMY (1996). Dostopno prek: www.oecd.org (14.02.2011) POSTONE, M. (2006). Time, Labor, and Social Domination. A reinterpretation of Marx's critical theory.
Cambridge, Cambridge University Press. RIFKIN, J. (2007) Konec dela: Zaton svetovne delavske sile in nastop posttržne dobe. Ljubljana, Krtina. RUBIN, I. I. (1990). Essays on Marx's Theory of Value. New York, Black Rose Books.