sko oporišče, v niem je bila nazadnie sta­ cionirana na Vzhodu rekrutirana prva kanat- ska kohorta lokostrelcev (Cohors I Flavia Canathenorum milliaria sagittariorum — me­ sto Canatha je bilo v Siriji). Kakšen je bil konec kaštela, ni znano. Najdeni predmeti so ležali pod poveznienim bronastih kotlom, nekdo jih je v naglici skušal spraviti na var­ no. Med njimi je bilo nekai bronastih kipcev in posodja (20 kosov), predvsem pa bronasta paradna oprava: obrazne maske (8), nanož- nice (5), konjske naglavne zaščitne plošče (8). Naidba je bila zares dragocena, pravi »zaklad«. Dopolnjevalo jo je še nekaj želez­ nih predmetov (orožje, orodje). Pozornost pa vzbuia sorazmerno veliko število brona­ stih mask. Avtor poročila o naidbi, J. Keim, jih je skušal opredeliti. Ugotovil je dva tipa, enega je označil kot »orientalskega«, drugega kot »helenističnega«. Za prvega je značilna v konico oblikovana, drobno stilizirana pri­ česka, ki učinkuje dokaj nenavadno. Drugi tip nredstavliajo »klasični« grški obrazi. Keim je bil mnenja, da so bile maske prvega tipa nameniene povelinikom orientalske kohorte, medtem ko nai bi nosili maske drugega tipa rimski povelmiki. V paradni opravi (maska — hkrati čelada —, oklep, nanožnice, na­ glavna zaščita jezdne živali — vse stilno enotno kovano iz bleščečega brona) so na­ stopali ob posebnih prazničnih priložnostih, paradah, in vzbuiali garniziji in drugim pre­ bivalcem vtis nadčloveških, božanskih bitij. H. R. Robinson piše v svoiem delu The ar­ mour of imperial Pome (London 1975) ob- širneie tudi o rimskih paradnih maskah (ca- valrv sports helmets), ki da so bile velikan­ skega pomena med podiarmlienimi ljudstvi. Naston konjenice v bleščeči bronasti opravi z negibnimi, hieratično stiliziranimi maskami na prav tako maskiranih koniih ie bil »boli imnresiven kakor še tako spektakularna pa­ rada ali voiaška vaja«. Po Arrianu, provin- ciiskem oblastniku pod Hadriianom, edinem rimskem viru o paradnih maskah, pa ugo- tavlia Pobinson še, da so bile v rimski konje­ nici priliubliene igre (hippika gymnasia) dveh skupin konienikov, od katerih je ena pred­ stavljala Grke, druga Amazonke. Prva je no­ sila navadne moške maske, druga pa ženske. Tako so prikazovali boj med Grki in Ama- zonkami pred Trojo! Identifikacija obeh ti­ pov straubinških mask je zdaj lažja — maske s čudno pričesko so verjetno predstavljale Amazonke, čemur tudi ustreza ženska fizio­ gnomija. Podobne maske pozna Robinson iz Sirije, Jugoslavije, Romunije, Holandske, Al­ žira, največ pa z nemškega področja. Jugo­ slovanski primerek je bilo videti na razstavi v Petronellu (1973): maska ni bronasta, am­ pak železna, izhaja iz Kostola v Srbiji (Na­ rodni muzej, Beograd); obraz je moški, bra­ dat, z na čelu ravno pristriženimi lasmi Sicer pa prim. še M. Grbič, Dve rimske bronzane maske (Starinar 3—4 [1952_5 3 1 199 sl.), dodatno tudi P. Petru, Rimski parad­ ni oklep s Hrušice (Situla 14/15 [1974] 225 sl.) in V. Hoffiller, Rimski oklop za konjsku glavu iz Dalja (Zbornik radova 1 [1951] 9 3 sl.). Za naše znanje o rimskih maskah, ki so bile v glavnem lončene (prim. najdbe v Mauternu 1936: H. Kenner, Die Masken von Mautern a. d. Donau. Jahreshefte des Öster­ reichischen a, chäologischen Institutes in Wien 38 [1950] Beiheft, stolpci 161 sl.) pomenijo poročila o bronastih (ali železnih) vojaških paradnih maskah-čeladah pomembno dopol­ nilo. Dobri posnetki (maske en face in v profilu) lepo ponazarjajo opise. Niko Kuret Ch. W. Clairmont s sodelavcema S. H. Auth in V. von Gonrenbach. Excavations at Salona, Yugoslavia (1969—1972), Noves Press (New Jersey 1975) 236 strani in 64 tabel. Pričujoče delo razgrinja rezultate izkopa­ vanj v urbanem delu Salon v letih 1969 do 1972. Je plod sodelovanja med Smithonian Institution in Jugoslovanskim institutom za mednarodno tehnično sodelovanje v Beogra­ du ter Arheološkim muzejem v Splitu. Knji­ ga je razdeljena v dvoje velikih poglavij: v prvem je zajeto samo izkopavanje prostora kurije, obrtnega predela centralnega forum- skega prostora in severnega obrobnega dela; kronologija in zgodovinski potek dogodkov v Saloni. V drugem zajetnem poglavju je obdelana materialna kultura: novci, steklo, keramika, oljenke, kamniti artefakti, metalni in koščeni predmeti. Raziskovalce ie vodila želja, da bi dobili kar največ podatkov o sa­ mih začetkih Salone ter njenem antičnem razcvetu. Starokrščansko obdobje je soraz­ merno dobro poznano (prim. izkopavanja in publikacije F. Buliča, R. Eggersa in E. Dygveja). V kronološkem pregledu je avtor Ch. W . Clairmont podprl datacijo gradbenih faz z najdbami, ki so časovno določljive: keramike tankih sten, terre sigillate in novcev. V po­ glavju Zgodovina mesta, ki je nekak zaklju­ ček rezultatov celotnega raziskovanja, so po­ dani zgodovinski zaključki na osnovi grad­ benih faz. Čeprav nekateri domnevajo, da je mesto Salona nastala že kot grška kolonija, je na osnovi teh izkopavanj Clairmont prišel do zaključka, da je bila naseljena Sele v prvi polovici 2. stoletja pr. n. š. In še te najd­ be so zaradi kasnejše rimske pozidave zelo redke. Clairmontova I. perioda, ki zajema čas okrog 150 let, tj. čas od 155 pr. n. š. do konca Avgustove dobe — naselitev in utrditev rimskih kolonistov v Koloniji Juliji Marciji Saloni je z arheološkimi dokazi tudi slabo fundirana. Bolj zgovorni so za ta čas zgodovinski viri npr. Cezar in Dio Cassius. Tiberijev uspeh v Tlirskih vojnah od 6 do 9. leta pomeni novo obdobje za Salone. II. perioda sodi v 1. stoletje n. š. in se nadaljuje do Trajanove vlade. lužni grič postane del foruma. Zgrajen je tudi »Capitolium«. V tem času postanejo Salone glavno mesto Dal­ macije. To odseva v njeni gradbeni dejav­ nosti. Mestno jedro s kapitalom, odnosno ves upravni del na forumu je zgrajen v tem času. To potrjujejo tudi najdbe. V III. periodi, ne­ kako v 2. in 3. stoletju nadaljujejo z raz­ širjeno izgradnjo foruma. Obnovili in pove­ čali so kurijo. Vso to povečano gradbeno aktivnost zgovorno podpirajo najdeni grad­ beni elementi in freske. Ko postaneio leta 314 Satane »krščansko« mesto, rimski forum kot tak ne živi več. To je Clairmontova IV. perioda. Najdbe so skromne in sodijo še v 4., 5. in celo 6. stoletje, do uničenja Satan 612. leta. Tu je napravil Clairmont napako, ki ni opravičliiva. Kot je splošno znano, so Salono razrušili Avari in Slovani in ne Vandali. V drugem delu je obravnavana iz­ kopana materialna kultura. To je prikazano v glavnem kataloško in deskriptivno ter ne­ enotno, že glede na to, da so posamezne elemente obravnavali različni avtorji C C h . W . Clairmont, V. von Gonzenbach, S . H. Auth in R. H. Brili). Žal poznajo premalo sodobne literature z ostalih antičnih urbanih aglo­ meracij (npr. Emone) z našega področja, da bi lahko sintetično obravnavali drobno gra­ divo. Vsekakor je delo pomemben prispevek k poznavanju zgodnejšega obdobja Satane, katera nedvomno zavzema v naši antični ar­ heologiji eno ključnih mest. Irena Sivec-Rajteril