GLAS VPIJOČEGA IGO GRUDEN • Mladi imeli smo sanj natovorjeni brod, luči visoko prižgane vseh nad; v daljna omrežja vseh zvezd od zahoda na vzhod vedno uprto srce, našo žejo in glad, tvoja obrežja hoteli smo najti povsod: kam si nas vrgel? zakaj si nas treščil na prod — o Gospod? Vsako srce, prebodeno od noža, zdaj ne cvete več kot radostna roža: vsako zase za nas vse krvavi, sredi noči ne razihti se od žene do moža. Zemlja na vseh kontinentih se maje: kam se bo vrgla v neznane tečaje? V begu je čas voljo človeka razvel na vse kraje, duše zvrtinčil, v krik zbičal nam glas: večnost je ena razpeta za nas, ena najvišja usoda, setev edina za žetev omamnega ploda, dokler s planeta k planetu se soj spleta nad vsemi v vsevečni pokoj — ah, samo človek za pot več ne zna v lastno človečnost, v zavetje srca. O Gospod! moje srce je odprto na vzhod: čaka na jutro visokega dneva, da mu smehljaje pripelješ na svod bele ovcice iz božjega hleva, čaka na tvojo piščal, o Gospod, da nam zapoje kot zvon, ki v vsemir trka od srca do srca na dver: Angel j — ne zver! — bodi človek človeku v novem, mladostnem, vseradostnem veku. VEČERNO SPROŠČENJE t IGOGRUDEN Kot gnezdo lastavičje v sencah strehe pripet je moj balkon. Od vseh strani nemir: ah, brez utehe večer zveni v zaton. Večerni zvon za naše grehe moli: za hip obstal je utrip srca, sveta, vse zemlje naokoli — na kraj gozda, kjer v mrak molče topoli, je dahnil daljnji ščip. V ubrani sen srca, neba in zemlje •za vse, nas vse bo zvon iztrepetal, nad svetom za vso noč drhtč obstal: od srca k srcu udarja zadnji val, ko da na pot pozdrav v slovo si jemlje drevo in bilka, človek in žival. UGANKA LOUIS ADAMIČ III Nekaj dni pozneje je prišel Blumberg ves razburjen v mojo trgovino. „Pravkar je vrnil kovčeg številka sedem!" mi je javil, „in prinesel mi je lepo risbo kovčega za obleke, ki ga hoče posebej naročiti pri meni. Točno so vrisane najbolj podrobne stvarce v sestavu: velikost zakovic, debelost azbestne podlage, ključavnice in zapahi, obešala, predali — vse 66