112
Danilo Lokar
Pesmi
Ervin Fritz
ČEMU     Za zbranost potrebujem zložno zakrožen zemljin tir.
Zemlja mora imeti os, nagnjeno malo naprej in vstran. Čutiti moram, kako s trebuhom odriva vesoljski mir in zvezde iz leve noči prelaga v desni dan.
Potem se mi v neki sobi na robu Ljubljane kot zvezda, ki je zašla, v misel prikrade ČEMU, mi kot biljardna krogla prekotalika možgane in se ustavi na dnu.
Pesmi
Čemu sem? Da življenje z življenjem pozdravim? Da s svetom v en glas zazvenim? Da sled zapustim? Da svet vpijam vase, dokler se s sveta ne odpravim? Da se v zvezdni pepel spremenim?
Čemu v prostranstvu direndaj zvezdnih kresnic, enak direndaju delcev, nabitih z energijo? In nedoumljiva daljava spiralnih meglic, čemu? Kam s to starinsko čemulogijo?
V noč predem čez svet svetlikajočo se pajčevino, v daljavo postavljam bleščeče mostove. Vse tod sem doma. Napravil sem si za domovino vse te neznanske človeške in božje svetove.
TRENUTEK    Najprej rečem, dobro je, da živim, kajti dobro je živeti. In rečem, zrel sem in to je prav; treba je dozoreti. In rečem, dobro je, da imam to telo, navadil sem se nanj. In rečem, dobro je, da je v meni smrt; bojim se je, a vse manj.
In roko pomočim v življenje, ki me odnaša.
Ne vprašam se, kod in kam: kdor ve, več ne vpraša.
In čutim žile in kri, ki mi v žilah bije
in vem: zdaj sem v zenitu, sonce mi v teme sije.
In pravim, zdajle, morda, je čas, da se trenutek ustavi.
Svetel je in visok in edini; torej je pravi.
In rečem: naj se ustavi! In glej, vse je obstalo:
luč in tema in med njima veliko nihalo.
In začutim: brez teže sem; slap, ki več ne pada; življenje sem, ki se samo s sabo sklada; lebdim kot mavrica, ki se pne čez nebo. In sredi neba nad menoj lebdi zlato sončno kolo.
Tišina. Vse strmi. Brezčasja prijazna jasa.
Telesa brez senc. Neskončna spirala časa
je skrita v malem polžku, ki je v davnini okamenel.
Le hip. In svet in zvezdni lestenec nad njim se bo spet zavrtel.
113
114
Ervin Fritz
Po tebi hrepenim, ki si vsak dan poleg mene, ko imaš ljubeznive roke, ki si lepa, kot so lepe zaljubljene žene, ki si lepa in imaš lepe otroke.
Ti si ženska, ki možem drugače kot druge na rami sloni. Usoda na petkah si, luč očem in vihar, ki možem v prsih spi.
Pišem ti pesem in vem: brez tebe bi mi bilo,
kot bi mi kdo zbrisal z neba
zvezdo Magnetnico:
ne bi vedel, na kateri strani neba sem doma.
RUTINA    Nenadoma v nas pregori varovalka in sredi počitka: poplah. Brezno se odpira, žila utripalka nam v grlu tolče, poplavi nas strah,
kaj bo, ko bo nič, ko ne bo niti praznine, ko se nam svet izmuzne med prsti, ko vse dokončno, za vekomaj mine in bomo le še zdruzasta tvar v krsti. . .
A nič skrbi! Vemo, kako naj ravnamo: prižgemo tranzistor, odpremo roman, poiščemo ženina usta, pokličemo mamo, da le zajezimo mučnino! In če to ne pomaga, če je prav vse zaman, če smo sami kot pes, zgrizemo blazino.
Smrt, velika mama, mi z dojkami grozi, iz noči reži vame kot breja psica, kot ljudožerska pajčja samica me požira s sestavljenimi očmi.
PO TEBI HREPENIM
SMRT
115                                                                                                                                       Pesmi
Pridi in me zaduši, velika mama, stlači me v svojo pajčjo vagino, zgrabi me, psica, ki rjoveš v mesečino, o, smrt, zbriši me s seznama!
V nič me preseli, ugasni mi svet, pritisni stikalo, prekini neumno zrežirano šalo, velika mama, lahko noč mi zaželi!
RAZISKOVANJE    Potem zlezeš noter, v svojega podcloveka, PODCLOVEKA     kot v kraško jamo, vse globlje, vse niže, že te gluši ponikalnica, slepa reka:
prepade od znotraj dolbe, svojo strugo — človeka — liže, hrumi skozi tesni, in ko podira svetove, svetove gradi. Tu spodaj so vzgibi, tisti zadnji, brez duše in brez morale: dihati, žvečiti, vtikati, uiti šibi, greti se v soncu pohvale. Tu se najbolj nore stvari godijo:
nore gobe poganjajo, zlo vre v kotanjah, nakaze cvetijo. Se ti ni zadnjič sanjalo, da materi med koleni ležiš in zraven dojenčke golobčke za šalo pod vodo tiščiš?
Ta spodnja drobilnica dobro melje. Med snom in budnostjo se ti včasih zazdi, da si brez jedra, same vehe kot zelje. Kaj te sploh skupaj drži? Tu si že tolikokrat grozovito umrl, da veš, kako bo, ko te več ne bo, ko bo zviti, spiralni galaktični črv brez tebe zrl v svoje božje oko. V najbolj notranjem krogu, kjer je najgloblje dno,
pa je tisto najbolj srhljivo, najbolj sveto in noro: vzgib, končati moro! Razliti enookemu bogu edino oko!
Ervin Fritz
Napraviti kratek stik! Temo!
In ker ni težko napraviti kratkega stika,
te je groza. In te mika.
AVTOPORTRET    Tako živim: v krhko lupino skrit, vase povlečen;
ne lačen življenja, a tudi ne sit, ne srečen ne nesrečen.
Pobotan sem: s svetom, s seboj, smrt lahko pride. Pride lahko že nocoj: noč je iz črne Žide.
Rojen sem bil v pust čas in kraj, med ljube Slovence, kjer vlada stoglavi slovenski zmaj in so ljudje kot sence.
Deležen vseh slovenskih klofut sem tu, tepena pokveka: slovensko ostrižen, slovensko obut. Premalo za človeka.
Smrt in posmrtni čas mi ne moreta dati utehe: Slovenec sem. Že to je dokaz, da imam vse smrtne grehe.
Vendar, bilo je nekaj sončnih dni, sreča mi je gorela: v največjo samoto se oglasi kdaj pa kdaj grlica bela.
Ubog sem: pogrešam darove duha
in še nekatere.
Vendar sem — če je to dar — zadosti moža
za slovenske razmere.
116
In življenje je to, kar v njem cvete, recimo, kostanji in potka, ki med kostanji gre, in dnevi nekdanji.
In tudi človečnost. Tu in tam zaživi, neresnično in daljno. Pesnik sem, ki ljubi ljudi, In pojem sentimentalno.
PREBUJANJE     Prebujam se. V glavi se mi preliva sanjski menuet
okruškov sveta in sanjskega prediva: vrtinec polmisli in polbesed.
Podobe, ki se prelivajo druga v drugo brez kraja! Kaleidoskop želja in spomina. Kot v tranzistorju, kjer zmeraj moti druga postaja. Kot v potici: le tu in tam kakšna rozina.
Treba bo vstati, pa po mleko in kruh. In potem zajtrk, telefoni in delo. Telo bi še vstalo, ampak duh! Kako naj bo takšno življenje veselo?
Narahlo odprem levo oko. Jutro. Nad Savo meglice lebdijo. Torej svet je. Tudi danes. A kaj za to! Na to zvijačo me ne dobijo.
Zaprem oči in pomislim na smrt. Kako preprosto je utoniti; kot Hamletov stari krt kopati iz Biti v Nebiti.
Pa še malo umrimo! Pošteno rečeno: briga me svet in kar po njem gomazi! (Bog, ki si mi ustvaril ljubečo ženo: naj me ob sedmih vseeno zbudi!)
117
Pesmi
Ervin Fritz
ROGAŠKA    Hoteli, penzioni, promenade, SLATINA     palme v sodčkih, štukatura, kolonade.
Tu se je čas ustavil neke sončne predvojne nedelje;
v teh parkih je ohranjena poezija,
ki jo je zmogla slovenska buržoazaja:
partija taroka in brezdelje.
Tu vse na davne dneve spominja:
stezice, gredice,
glasovi fine dunajske, zagrebške, somborske govorice,
serviete, toalete .. .
In promenada: kot da bo po njej zdaj zdaj prišla,
oblečena kot boginja,
z glavo Nefretete,
podbanova ljubica.
In mladi možje, ki tamle igrajo tenis,
nimajo frizure a la Rudolfo Valentino?
Nimajo tesnih hlačk, ki poudarjajo penis?
Niso vsi zmenjeni s slavno umrlo balerino?
Avla hotela: kamnita pesem minulim časom!
Slaščičarna: zdaj zdaj bo stopila vanjo s svojim stasom
ministrova oficialna metresa:
cigaretšpic, pavja peresa,
celo njen korak bo pozvanjal s francoskim naglasom!
In postaja: sprehajalci na peronu stojijo.
Koga čakajo? Kraljico Marijo,
ki se inkognito v zdravilišče pripelje?
Ali ubijajo dolgčas te ljube zdraviliške nedelje?
In tamle v oknu kavarne: upadel kavalir.
V brezdelju usiha
in se z mezincem prasklja po glavi.
Kaj ni eden slavnih predvojnih poetov, ki išče mir?
Ali pa sem to vendarle jaz, sirota brez navdiha,
ki si v tem gnezdu zdravi
želodčni čir.
POPEVKA     Nekoč se bom smrti nehal bati, ker bo pome zares prišla. Zaradi jeter, družinske sreče ali slabosti srca. Kot pač kosi med literati.
V  Delu izšla bo notica: »Vzelo je pesnika Fiiitza.«
118
119
Pesmi
Janez Menart mi bo govoril v slovo, Janez Dokler bo govor obljubil, oba pa bosta tolažila drobno gospo, ki sem jo opeval in ljubil: »Ne jokaj več, vdovica Mica, našla boš drugega Fritza!«
Narod sprva ne bo prišel do diha,
od težkega udarca bo onemel.
Čeprav ni prebral nobenega mojega stiha,
bo rekel: »Ta je svoje odpel.«
In narodov glas bo resnica:
konec bo vrlih rim vrlega Fritza.
Kako bo potem z drevesi, že veste:
kakor zmeraj bodo cvetela.
Tudi peki bodo še pekli zemlje in preste
in Ljubljana kot prej bo bela.
Le na Žalah bo nova stezica
h gomili rajnkega Fritza.
In kaj se vsem vam, vsem vam obeta,
ko bom ležal tam na dnu jame?
Sami boste ostali. Kakor negodna ščeneta
brez mene!
In to bo poslednja resnica
v zadevi Ervina Fritza.