------40 ------ Slovstvene stvari. ____________ Nekoliko vrstic o slovenskem besednem redu. Ponovljen, živo potreben opominj nekaterim pisateljem. Danes naj spregovorim še enkrat o mestu, kam je v slovenskem stavku devati pomožni glagol; sem, si itd., okrajšane osebne zaimke: me, mi, te, ti itd. in besedico : bi. Smelo bi se reči, da slovenski spisi starejše dobe, v veliko vzeti, kažejo še precej naravski red, in da se sploh drže načina, ki ga nahajamo v našem narodu. Odtod najbrže prihaja, da lepše poje našemu ušesu, kar sta na priliko napisala Vodnik in Ravnikar, nego marsikak današnji sestavek. Ali ko smo bili začeli jezik likati po vzoru drugih Slovanov, a v prvi vrsti Hrvatov in Srbov, opazili smo brž, ter so upo-zorili nas še tudi nekateri prijatelji slovenščine izmed omenjenih naših soplemenikov, da nam se pisava v nekih reččh vendar razlikuje od njihove ter da je tu brezuvetno poprava potrebna. Postavili smo torej, — kar se tiče besednega reda, — poleg drugih ti dve poglavitni pravili: 1. „Z okrajšanimi besedicami: sem, si, je itd., me, mi, te, ti, itd. in tako tudi: bi, ne začenja se stavek, niti se za apozicijo ali za vmesnim stavkom nadaljuje z njimi." 2. „Oziravni zaimek mora priti neposredstveno za tistim samostavnikom, na katerega se nanaša ali ozira/' Da se je ustrezalo tema prej neznanima praviloma, bilo je res kje nekoliko odstopiti od navadnega doslej besednega reda in kjekod morebiti tudi od govorjenja v narodu slišanega. Zato so menda nekateri, ne hote iti stvari do dna t*r posnemati zglede drugih Slovanov, rajši naredili si sami svoje pravilo, namreč: Cim več odstopiš od narodnega govora, čim bolj prevrneš naravski red, tem bolje se ti stvar ponese. Ali morebiti ----- 41 —- pretiravam? Rekel bi, da ne; jaz vsaj ne morem najti drugega ključa takemu redu, po katerem so osnovani naslednji stavki v spisih najnovejše dobe, na pr.: In vse to zgodilo se je kakor po naključbi (namesto: In vse to se je zgodilo —). Med tem privalila se je strahovita (nam.: Med tem se je privalila strahovita ~). Drugi dan zjutraj ločila sva se (namesto: Drugi dan zjutraj sva se ločila). On podal se je z mojim denarjem (nam.: On se je podal, ali pa: Podal se je —). Tačas srečal me je (nam.: Tačas me je srečal, ali pa: Srečal meje tačas). Na prvi pogled se komu dozdeva, da bile bi velike občine koristnejše od malih (nam.: da bi bile —). Ko dobili smo volku sled, udrli smo — (nam. ko smo dobili volku sled —). Bojimo se, da smejali bi se nam tujci (nam.: da bi se nam smejali, ali: da bi nam se smejali). Tako čitamo čestokrat po časnikih in knjigah, česar nikdo ne more tajiti, a da tako ni prav niti narodno, marveč, da je tako pisanje, djal bi, šepasto in svedrasto, to nas uči sluh, to nam priča narodni govor, to potrjuje knjiga hrvatsko-srbska. V dokaz in zgled naj se prenese sem nekoliko stavkov iz Vukovih vzoritih knjig: Ja se nadam, da če knjiga ova biti na neizkazanu korist narodu našemu. Iz evandjelija če narod poznati, kako je Hristos na ovaj svijet došao, sta je učio i kako je sa svijeta ovoga otišao; iz djela apostojskijeh po-znače, sta su apostoli, poslije Hrista radili i kako se zakon kriščanski po svijetu razprostranio; a iz poslanica apostolskijeh poznače, čemu su apostoli učili, da bi se hrišcanski zakon bolje utvrdio. — Prvi ljudi bili su mnogo jači i duže su življeli od danasnjijeh ljudi deset puta. Adam je življeo devet stotina i trideset go-dina, i kad je umro, imao je od Sitove lože devet ko-ljena a od Kainove deset. Onda su i ostali ljudi tako dugo življeli; Noje je življeo devet stotina i petdeset godina. — Da je Adam od sviju sinova svojih imao potomaka, bilo bi ih za života njegova toliko, koliko je aanas roda ljudskoga (?) Ali dok su se tako ljudi urano-žavali na zemlji, umnože se i zla i pakosti medju njima. Toda reče Gospod: Hocu da istrijebim sa zemlje ljude, koje sam sam stvorio. — Poslije potopa življeo je Noje još trista i pedeset godina. Noje je bio pošljednji, koji je toliko življeo. — Avraam je imao jednoga sina sa robinjom Agarom, po imenu Ismaila, koji mu se rodio, kad mu je bilo osamdeset i šest godina. Ovo je Ismail, od koga se rodilo dvanaest knezova, i od koga su ostali Turci i Arapi do danas. (Kon. prih.) — 47------ Slovstvene stvari. Nekoliko vrstic o slovenskem besednem redu. Ponovljen, živo potreben opominj nekaterim pisateljem. (Konec.) Na jugoslovanskem, Slovencu edino priličnem stališči moramo res sprejeti gori navedeni 2 pravili in trdno držati se jih, a v vsem drugem ostati pri narav-skem besednem redu, kakoršen je bil od nekdaj navaden, in kakoršnega slišimo tudi v narodu. Na to stran smemo dati naslednja navodila: a) V trdilnih prostih ali jednovitih stavkih in — kjer gre za zložene stavke, — v trdilnih glavnih stavkih vprašaj svoje uho ter postavljaj pomožni glagol in druge izmed gori omenjenih besedic najraje pred glagol, včasih pa tudi za njim, samo da se z njimi ne začenja niti nadaljuje stavek. Torej: Prišel sem pod okence (ne: sem prišel), ali pa: Pod okence sem prišel (in zopet ne: pod okence prišel sem). V Londonu, Anglije glavnem mestu, živel je nekdaj (ne: je živel). Takrat sem ga spoznal (in ne: takrat spoznal sem ga). b) V vseh stranskih stavkih (Nebensatze), ki se začenjajo s: kar, kdor, kateri, ako, če, čim, da, dokler, kadar, kakor, kjer, ko, koder, doklej, ali s katerim koli drugim veznikom (— samo da so res stranski ali pri-tični stavki in ne glavni —), morajo te besedice stati precej za zaimkom ali veznikom in pred poglavitnim glagolom, ne za njim. To je neprestopno pravilo, in kdor drugače piše, ne piše slovenski. Stavek: Bojim se, da čudil bi se mi ves svet (namesto: bojim se, da bi mi se čudil ves svčt), napačen je tako, kakor nemški: ich leugne, dass bin ich gewesen dort. In taka napačnost se mora pregnati iz slovenskih knjig, knjig, pravim — govoril itak ne bode nihče tako presiljeno !