Pouk v ženskih ročnih delih. Konferenčna razprava pri okrajni učiteljski skupščini v Ribnici v 27. dan julija t. 1. Poročala lvana Bregar, učiteljica v Dobrepolji. Prekoristen sad najnovejšega časa v ljudskih šolah je pouk v ženskih ročnih delih, katera ženska v domačem življenji potrebuje, poleg tega jo pa tudi odgojeva v vseh krepostih, katere naj bodo dika ženski. Ženska ročna dela so zelo važna, da, zelo potrebna vsakej ženski in sicer potrebnejša nego drugi predmeti ljudske šole. Da se pa teh del deklice nekoliko izuče, je nialokdaj mogoče, največkrat še celo nemogoče. Vsaj ima mati tako malo časa in potrpcžljivosti, hčerko naučiti plesti, kvačkati, šivati i. t. d. Kolikokrat se pa nahaja na kmetih, da matere teh del same ne znajo! Torej je pouk o ženskih ročnih delih zelo potreben in ženskej mladini neprecenljive koristi; kajti če se učenke pridno poprimejo dela, se konečno vender lehko dovedejo tja, da sebi in domačim delajo nogovice, da jih znajo zakrpati in tudi perilo in obleko. če se tedaj učenke do te stopinje dovedejo, se pouk inore uspešen iraenovati. Kateri pa so sredstva in pogoji za tak pouk? 1. Deklice naj najpred spoznajo, koliko mnogo jim pouk o ženskih ročnih delih koristi in kako jim je potreben. Akoravno se na kmetih največkrat rado trdi, da je poučevanje v ženskih ročnih delih nepotrebno za kmetske deklice, vender se mora učitcljica pri vsem tem poučevanji truditi in delati na to, da se učenke in po teh tudi staiiSi zaniiuajo in ogrevajo za nauk v ročnih delih. Korist in potreba ročnih del naj se pojasnuje tudi z vzgledi, n. pr.: Kmetska deklica ima mnogokrat kako prosto uro, v kateri ne ve, s čim bi se kratkočasila; ako pa zna kako ročno delo, se ž njim lehko zabava. Primeri se tu pa tam, da imajo pri kaki družini kako slabotno hčcrko, ki ne more delati na polji. Ako je tedaj deklica izurjeDa v ročnih delih, si pa v tem slučaji drugače svoj krub prislužuje ter po drugi poti koristi domači hiši. Dalje poraislirao, koliko časa nekatere ženske potratijo, ker niraajo nobenega razunika o ženskih vočnih delih. VeCkrat se pripeti, da mora marsikatera ženska radi kake malenkosti najeti šiviljo, da ji zakrpa potrebne reči, ali da jej naredi kaj novega. Pridna in umna gospodinja pa vsa taka dela sama preskrbuje ter hišo varuje marsikakih nepotrebnih troškov. Pri ženskih ročnih delih se vadi vsaka ženska tudi potrpežljivosti, marljivosti, reda, snage in varičnosti. To pa so glavne čednosti dobre in pridne gospodinje. 2. Nadalje se mora učenkam kazati, da je le taka deklica kaj vredna, katera si zna sama nogovice delati, sama si kaj zakrpati, šivati i. t. d. in kako je neprijetno tisti, katora si pri iočnih delih ne zna in ne more satna pomagati. Pri deklicah naj se tedaj vzbuja veselje in želje za ženska dela. 3. Tudi učiteljica satna mora pri tein pouku pedagogično ravnati, da doseže svoj namen. Otrok se ne sme zdaj tega, zdoj onega dela učiti, teinuč nauk mora biti po pedagogičnih načelih dobro urejen. Ko učenke eno delo umejo in znajo, potem naj se še le pričenja z drugiin. Nekateie vrste del zohtevajo več, nekatere manj razumnosti, nekateio delo je ložje nego drugo. Tedaj mora učiteljica pouk v ženskib ročnih delib tako osnovati, da je vse delo zmožnosti in starosti učenk primerno in da se od ložjega k težjenm napreduje. Zelo važno je tudi, da učiteljica vsakovrstno delo nazorno in splošno kaže. Tudi dela mora učiteljica po svojej previdnosti sama odločevati. Odločuje naj potrebno tvarino in orodje ter naj ves pouk tako uravna, da je bolj splošen, kakor pa posamezen. Učiteljica si s tera ne prihrani le truda, ampak tudi dosti drazega časa. Sploštri pouk je potreben posebno pri začetku pri vsakem delu, dokler se učenkam razlagfijo prvi pojmi. To naj se godi pri vaji o pletenji, šivanji, kvačkanji, pri prvej nogovici in pri vzgledkih. Učiteljica naj tudi pazi, da učenke ne delajo takrat, kadar učiteljica kaj razlaga, temuč da pazljivo poslušajo; potera naj pregleduje njih dela zaporedoma, da vedno vzdržuje red in mir. Malim učenkam nnj pri ročnih delih večkrat tudi pove kako primcrno povestico; večje učenke pa naj vadi, da pri lehkih delih tudi zapoje kako lepo domačo pesem. Učiteljica naj dela večkrat pregleduje. V nižjih razredih jej lehko pomagajo bolj izurjene velepridne učenke. Slabo Darejeno delo mora učiteljica razdreti, in učenka ga mora iz novega začeti; ona naj gleda tudi na snago. Dokončano delo naj učiteljica spravi do konca šolskega leta v omaro. 4. Najimenitnejše sredstvo pri ročnih delih je pa tvarina in orodje. Naj poprej niora imeti vsaka šola za ročna dela tvarino in orodje; ravno tako tudi učenke. Če deklice nimajo tvarine, ne morejo delati, in če ne delajo, se tudi kaj ne naučc. Večkrat, postbno na deželi, se prigodi, da za ročna dela nimajo ne šola, ne učenke potrebne tvarine in potrebnega orodja. Ako se v takih krajih za ročna dela nič ne stori, se nihče ne rnore čuditi, če pri takem pomanjkljivem pouku tudi učenke in še celo učiteljica izgube veselje do tega pouka. Take zadržke mora odpraviti krajni šolski svet, da roditelje ali njih naraestnike primora, da preskrbe, česar je deklicam treba pri tem pouku. Ubogim deklicam naj preskrbe vse potrebno tisti, kateri so po postavi dolžni to storili. A žal, da so naši krajni šolski sveti v nekaterih krajih še vedno premalo vneti za blagor šole; nekateri so pa šoli, zlasti pa ročnim delom, celo nasprotni. Da bi se pač te nezgode po deželi kmalu pa zdatno odpravile! 5. Vsaka učiteljica mora vediti, koliko naj v ročnih delih v ljudski šoli poučuje, da poučuje le to, kar je bolj važr;o. Predmeti za ročna dela na ljudskej šoli so: Pletenje, kvačkanje in šivanje, vrezevanje iu mreženje, zaznamovanje. Ta dela naj se vadijo in urijo na ljudski šoli; zelo natančen naj bode uk o pletenji, kvačkanji, krpanji in šivanji. Razun teh del so še tako imenovana lepotična dela. V to vrsto spadajo ona dela, kojih namen ni sicer potreben in koristen, ampak le gizdaven. Za taka dela v ljudski šoli manjka časa, a prezirati se pa tudi ne smejo, ker vzbujajo čut za vse lepo in otroke vesele, pa tudi roditeljem se včasi prikupijo. Taka dela naj tedaj izdelujejo pa le učenke, katere so uže v navaduih ročnih delih izurjene. Prvo delo na ljudskej šoli je pletenje na dveh iglah, potem se začne nogovica v različnej velikosti; za tem se vrstejo vzgledni pletki, ki se dele v goste in luknjičaste; potem pridejo na vrsto jopiči i. dr. Drugo delo je kvačkanje zgledkov, gostib in luknjičastih, za tem se delajo jopiči, kapice in dr. Tretje delo je šivanje, katero je v ljudskih šolah zelo potrebno. V šivanji se morajo vaditi deklice, da znajo iglo prav držati, potem je robljenje rut in druga šivana dela, kakor šivanje košulj, rjuh, prevlake za blazine prcdpasnike in dr. Krpanje nogovic naj se začenja na zadnje, ker to zahteva že nekoliko vaje v delu, ter se še le po večjih vajah v šivanji bolj priprostih in tudi v bolj umetnih načinih poučuje. Vse ta naštevana dela naj učiteljica deklicam ne kaže samo le melianično; nji naj ne zadostuje, da deklice ta dela mehanično ponarejaja; ainpak ona naj učenkaui popoluoma pojasni, kako se delo izvršuje in koliko koristi, če se dobro izvršf. Pri vseh ročnih delih naj se deklice tudi vadijo prav gospodinjiti, kar je večini učenkaiu v šoli najbolj potrebno. Učenci in učenke naj se v šoli uče ne za šolo, teiiiuč lc za prihodnost — za življenje. 19*