ZORA Časopis za zabavo, znanost umetnost, Stev. 9. v Mariboru, 1. maja 1872, Tečaj I. Zabavni del. Murillov učenec. Novelehi iz življenja umetnikov. Don Baitolome Estévan Murilio se je uarodil 1G18 v Sevilli, in je eden največjih špaujdlskih slikarjev. Prvi poduk je dobil od Juana de Casillo, kega je spremil v Cadix, in tam slikal kipe za sejme. Leta 1643. je šel v Madrid, kjer ga Velasques k sebi vzame, in kjer dovoljenje dobi, da sme slike, ki so v Escurialu, posnemati. Tukaj se je seznanil s Tizianovimi, Rubensovimi in Van Dykovimi slikami. Povrativši se leta 1G45. nazaj v Sevillo, je kmalu začel sloveti kot izvrsten slikar (1670—1680). V Cadixu, kamor je bil šel, da dovrši več kipov, pade iz stropa, in vsled tega pada umrje v Sevilli 1682. Slikal je svete in posvetne predmete, in posebno iz njegovih grup, vzetih iz prostega življenja, govori sama resničnost. Madridski muzej ima od njega 41 podob, med njimi so: „la sagra fa-milia del perito", „sv. Elizabeta kraljica ogerska", „il Pij o s o" itd. najimenitniše. Parižki muzej hranr''22 slik, med temi je slavno znana: „Viergo a la alfaja",— devica z plenicami. Rodbina maršala Soulta ima več naj-krasnišib slik, med temi : Marijino vnebovzetje. V berolinskem muzeji je iz Murillovega čopiča: sv. Anton, v monakovskem: „f an tiči berači"; najbolje pase poznatcljcm umetnosti dopada Murillova: „Madonna", ki jo hrani draždanska galerija. Krasni so biseri te galerije, kakor: Rafaelova: „Sistina", Correggieva: „Chloe", Holbei-nova: „sv. Devica", ali najbolj naravna, najbolj človeška je Murillova: Madonna. V pre- krasni tej podobi vidiš utelovljeno najčistejo — Bogu udano materino ljubezen. Božje dete ima neznaten sijaj glorije okolo glave, glava matere pa je brez vsega kinča. V lici Madonne se iz-razuje najčistejša žlabtnost, nebeška radost, in v Boga zaupanje pa milo sije iz ljubeznjivih očij. Ustna so na pol odprta, kot da bi hotle zapeti: „ecce nune me benedicent omnes generationes" ! V celem obrazu ni videti zemeljske skrbi. Res je, kar o tej Madoni piše bistoumeu kritik: „nema lepote, kakoršno išče naše telesno oko, ali tem lepša je njena duša, ki se sveti z njenih očij". Lepših detet ni malal nobeden slikar, za to ga z vso pravico imenujejo : slikarja angeljev. Ta podoba je na čudoviti način rešena bila pred razdorom. Ko je leta 1849. v Brazdanih vstal punt, zadela je edna krogla ustajnikov podobo, vendar je srečno med palcem in kazalcem desnice skozi šla, tako da celota podobe ni bila poškodovana. V Murillovih slikah najdemo dovršenost v harmoniji, izražen kolorit, nežen, prijeten čopič, veliko znanost sence in svitlobe, zraven tega pa tako mikavnost in naravnost, da njegove podobe povsod drago plačujejo. Naj še tukaj priobčimo edno dogodbo iz njegovega življenja. Nekega lepega jutra 1630 je korakalo več mladih ljudi proti hiši slavnega slikarja Murilla. Ob istem času se vsi snidejo pred hišnimi vrati in se prijazno pozdravijo. Bili so to Murillovi učenci : Isturiz, Karlos, Fernandez, Mendez, Gonzalez in Kordova. Mojstra ni še bilo v slikarnici, vsak gre k svojemu stalu, da pogleda, je-li se je malarija posušila. 9 118 Za sv. Jakoba kompostelskega ! — reče Is-turiz, kdo izmed vas je bil slednji v atelieru? Kaj, jeli se nisi še prav naspal ? — oba na enkrat vprašata — Kordova in Fernandez, — da se ne spomniš, ka smo vsi skupaj domov šli? To je slaba šala, moja gospoda, odgovori ves nevoljen Isturiz, jaz sem včera svojo paleto navlašč lepo osnažil, in sedaj je tako nesnažna, kot da bi jo bil celo noč rabil. Glejte! zopet malo podobico v kotu mojega platna, zakriči Karlos, to pa je vendar smešno. Kdo nek vsako jutro mala, sedaj na mojo platno, in sedaj zopet na steno podobice? Tudi na tvojem stalu, Fernandez, videl sem včera edno. Isturiz je, odgovori Fernandez, njegova paleta še je mokra. Prisežem, gospoda moja, da to ni res, izgovarja se Isturiz. Ne prisegaj ! verjamemo ti, ti nisi tako sposoben, da bi take lepe podobe namalati znal. O, jaz še tako slabo ne delam, kakor ti Karlos ; dozdeva se mi, da to delaš navlašč. In tudi moj čopič je ves moker, reče Gonzalez. Za Boga in sv. Jakoba, tukaj se vsako noč nekaj čudnega godi. Slednjič še celo misliš, kakor mulat (zamorec) Gomez, da vsak večer pride zamurski hudi dub Zombi semkaj, in mala, — reče Isturiz. Na mojo dušo! reče Mendez, če res Zombi vsak večer sem zahaja, in te krasne podobe mala, utegnil bi glavo device Marije izvrstno namalati, okolo katere se že tako dolgo trudim, moj čopič je ne bode mogel dovršiti. Ko Mendez te besede izgovori, stopi k svojemu stalu, zavpije na glas, naenkrat obmolkne, in ves bled obstoji pred svojim platnom. Lepa Madonina glava, res naglo narisana, ali ta izraz ! Tako čist, prijeten, da moja roka kaj takšnega nikdar ne bode stvarila. No! kaj pa se Vam je pripetilo? kliče močen glas. Učenci se ogledajo, in se globoko priklonijo pred tem, ki jih je nagovoril. Poglejte sami, mojster M urlilo, odgovore vsi ob enem kazajoči na Mendezovo platno. Kdo je to malal? kdo je to glavo slikal? Murili o živo vpraša, recite dragi moji! Ta, ki je to madono nasnoval, bode enkrat nas vseh mojster. Noi — no! . . . pristavi, ko je videl, da vsi molče, nobeden ne izpregovori : Rečem Vam, vesel bi bil, ko bi jo jaz bil napravil. Na dušo mojega očeta! kakšna mikavnost v barvah, ka- košna prijetnost ! Mendez, moj ljubi učenec, je li si ti bil? Povej! Ne, gospod, odgovori Mendez z žalostnim obličjem. Tako pa ti Isturiz? ali ti Karlos? ali ti Fernandez ? Vsi odgovore, kakor Mendez, da ne. Vendar ni ta krasna glava sama na platno prišla, reče Mu ril lo prav hude volje. Jaz pa mislim, reče Kordova, najmlajši iz med učencev, to ni prva dogodba, ki se je pripetila v vašem atelieru, tukaj razsajajo — pošasti, duhovi, dragi mojster. Kaj pa še več! — reče smeje se M uril lo. Res, nekaj takšnega mora biti, pristavi Fernandez, mi nikdar slikarnice ne zapustimo v neredu, vse lepo osnažimo, palete in čopiče, stala denemo na stran, če pa drugi dan pridemo v atelier, je vse prevrženo, in najdemo po platnu, po stenah itd., enkrat lepo angeljsko glavico, zopet profil kakošnega mladega dekleta, ali starega moža, in vse tako izvrstno, da se vidi, ka ta, kateri vsejo dela, po noči bolje vidi, nego mi po dnevi, in slednjič ne vemo si drugače vsega tega razlagati kakor Kordova, ki misli, da po noči sem zahaja Zombi, kakor Vaš zamurček hudiča imenuje. Učenci, rečem Vam, vesel bi bil, ko bi jaz bil vse to zmalal, sicer risanje ni še dovršeno, ali malar globoko čuti. A bodemo ga že izvedeli. Sebastijan! Sebastijan! hodi sem, kliče Mu-rillo, in majhen še le 14 let stari zamurček priskoči. Nisem ti li zapovedal, da moraš vsako noč tukaj spati? osorno prime Murili o — svojega hlapčka zamurčka. Da! gospodine! odgovori fante, ves prestrašen. — In res tukaj spiš? Da, gospodine! Tako reci: kdo je to noč ali to jutro pred temi gospodi tukaj bil? Reci! malopridno robce, ali bodem te s to batino seznanil! zadira se Muri Ilo nad ubogim zamurčkom, ki je svojo kapico ves trepetaje z rokama stiskal. Ha! ti nečeš odgovoriti? — huduje se Mu-rillo, prijemši ga za uho. Nikdo, mojster, nikdo, tresoči se dečak Sebastijan hitro odgovori. Lažeš ! Nikdo drug, nego jaz, prisežem mojster, — pravi na kolena poklekuovši, in rokice kvišku vzdigaje. 119 Dobro zapomni ! kaj ti bodem sedaj povedal, reče M uri 11 o. Jaz bi rad izvedel, kdo je to, Madonino glavo, in vse te podobe napravil, katere moji učenci vsako jutro, kadar v atelier pridejo, nahajajo. To noč bodeš bedel, in če zjutra krivca ne razkriješ, dobiš z bičem jih dvadeset in pet, je-li si me razumel? Sedaj je dobro, hajd nad barve, in vi moja gospoda, na delo. Počelo se je podučevanje, vse je bilo mirno in tiho, zakaj naš mojster ni trpel drugega razgovora, nego česar je bilo treba pri podučevanji, pa ko mojster odide, začno se učenci zopet pogovarjati o lepi Marijini glavi in angeljskih podobicah. Mendez je bil prvi, ki je zamurčku rekel : Sebastijan zmisli si na bič, ako krivega ne izslediš. Daj mi sem žolto barvo. Ne treba Vam gospodine Mendez, Vi že tako preveč žolto malate .... Kar pa zadeva krivca, rečem Vam, da nihče drug ni, nego Zombi. So ti črni smešni in bedasti s svojim Zom-bijem, reče Gonzalez na glas se smijaje. Zombi je v veri mojih rojakov — Imdič, odgovori Sebastijan prav šaljivo, gotovo je on naročaj Vašega sv. Jovaneza tako raztegnil, da, ko še bi drugi mu bil enak, bi si lehko trake na šolnjih razvezal brez pripoguenja. Znate, gospoda moja, da Sebastijan prav dobro sodi, reče Isturiz, pogledavši Gonzalezovega Jovaneza. Zamorci so opice in imajo papigin jezik, odvori Gonzalez, ne zmenivši se za sodbo Seba-stij anovo. Samo s tem razločkom, da papiga za drugimi govori, Sebastijan pa vse, kar pravi, pametno pove, opomeni Fernandez. Sam in čist slučaj, kakor pri papigi, — Gonzalez še enkrat zavrne. Ni čuda, reče Mendez, vsaj že dolgo barve mane, vendar se je že kaj naučil. Razločiti, da, a razumeti, kako se rabijo, to je kaj druga, moja gospoda, odgovori Sebastijan. Učenci obmolknejo, ker večkrat so ga vprašali, kaj on sodi, je-li senčenje ni kje pregosto, je-li barve ne pretemne, in ker je vsakokrat pametno odgovarjal, imeli so ga radi, in ko so iz ateliera šli, mu je vsak edno pecnol na ramo, ali po hrbtu; tako so mu tudi denes rekli šaleči se: Sebastijan! varuj se Zombija, in spomni se onih obljubljenih dvadeset in pet. Nastala je noč, in atelier Murillov, slavnega mojstra sevillskega, v katerem je po dnevu vse živo bilo, bil je miren in tih, samo ena lampica je gorela, in na edno stalo naslonjen je stal mladenič, čijega oči so se iskrele, kakor diamanti. Ko je tako zamišljen tukaj stal, odpro se vrata, in kliče ga dvakrat po imenu velika črna oseba: Sebastijan! Sebastijan! Kaj hočete oče? vpraša Sebastijan melanholično. — Kratek čas bi ti rad delal, Sebastijan! Ni ti-eba, očka, pojdite spat, bodem že sam bedel. — Če pa Zombi pride? • Sebastijan se otožno nasmeji. Ne bojim se ga, oče. Utegnil bi te odvesti, in ubogi zamurec Gomez ne bi imel nobene tolažbe več v svojem robstvu. Ah! kako strašno je biti robom, oče! reče dečak in bridko začne plakati. Zakaj se jočeš moj sinko, Bog tako hoče, reče oče z udanostjo. Bog? reče dečko — oči obrnovši proti oknu, skozi katero je se videlo milijonov zvezd. — Bog! prosim ga vsak dan tako srčno, gotovo se bode mene usmilil, in uslišal mojo prošnjo, da ne bo-deva več robova .... Pa pojdite • spat, očka, pojdite, jaz bodem tukaj na slamo legel in tudi spal . . . Lehko noč, ljubi očka, lehko noč! In ti seres ne bojiš Zombija, Sebastijan? Oče, to je vraža naših ljudi, Fra Eugenio me je podučil, da je to neumna vraža. Zakaj pa ti pripovedaš učencem, kadar te vprašajo, kdo je te male podobice napravil, ki se vsako jutro najdejo na platnu, zakaj ti poveš, da vse to dela Zombi? Da se razveseljujem, in smejem. Tako! Sladko spi moj sinko, poslavlja se Gomez, objame svojega sina in odide. Ko Sebastijan vidi, da je sam, skoči vesel na noge. Sedaj pa na delo ! Vendar si pomisli : dvadeset in pet, — te bole, in te dobim, in še morebiti več, ako ne povem ... O moj Bog! razsveti me! Sebastijan poklekne na slamnato blazino, ki mu je služila vsak večer za posteljo, odmoli, in sladko zaspi. Juterni svit že razjasnjuje atelier, ko se zbudi. Bilo je jutro ob treh. Samo tri ure so še moje, te ne smejo zastonj preteči, srčnost! srčnost! Sebastijan — tri ure so še tvoje, celi dolgi dan je gospodarjev, tako čem vsaj tri ure svoj gospodar biti — tako razgovarja sam soboj. Sedaj pa k platnu, čopič sem, oh ti lepa Madona, tebe hočem dokončati, tako, to še en potez, tam malo bolj živosti, tukaj več sence, tako, o lepo, krasno čelo, o ti lepa sv. Madona! 9* 120 In Sebastijan pozabi na uro, na svoje rob-stvo, in na obljubljenih dvadeset in pet. Mladi umetnik pozabi na vse, on le vidi glavo sv. Device, ki se mu milo nasmehljava. Ali — oj nesreče! nekdo ropoče, — moj mojster, in vsi njegovi učenci. — Ni mu v glavo prišlo lagati, paleto v edni, čopič v drugi roki, tako pričakuje z nag-neno glavo svojega ostrega mojstra. Kratek čas molčite obe stranki, Sebastijan je stal trd ko kamen, tudi mojster Murili o in učenci so bili osupneni. Murili o se približuje dečku, reče učencem na glas se čudečim, naj bodo mirni. Oči sedaj ima obrnene na Madono, zopet na okamnelega zamurčka. — Kdo je tvoj učitelj, Sebastijan? Vi, gospodine! — reče deček z jedva razumljivim glasom. Tvoj mojster v malariji, Sebastijan ? Vi, gospod .... še enkrat fant trepetaje odgovori. Jaz ti nisem nikdar dal poduka, — reče osupneni Mu ril lo. A davali ste ga drugim, jaz sem poslušal, odgovori Sebastijan. Ti si več, nego samo poslušal, za sv. Jakoba, patrona Hispanije! ti si dobiček dobil iz svojega posluševanja. Moja gospoda! obrne se Murillo k svojim učencem, ta fant si zasluži ali kakošno kazen ali kakošno plačilo? Plačilo, zakličejo vsi učenci. Dobro ; a kakšno ? Najmanje deset zlatov, reče Mendez. O ne, petnajst, pristavi Fernandez. Ne, rajši novo obleko za bližnji praznik sv. Marije Device, reče Gonzalez. Dobro Sebastijan ! jeli si zadovoljen ? Jaz, nadaljuje Murillo, sem zadovoljen s tvojimi lepimi kompozicijami, živim barvanjem, s krasnim koloritom, s tvojo Madonino glavo, vse, kar želiš, ti dam, na dušo mojega očeta, vse tvoje želje rad izpolnujem. Oh, mojster, ako bi smel prositi. In Sebastijan pade aa kolena — nekaj jeclja, ne najde pravih besedi. Srčnost, moj Sebastijan, — nasmeje se Murillo, — odloči se, govori! No Sebastijan, povej, mojster denes dobri, mu prigovarja Fernandez. Fant zavpije na ves glas, in mile oči vzdigne proti svojemu gospodarju — in debele «olze teko iz njih, ter reče: Oh prosim za svobodo svojega očeta. On je svoboden, in tudi ti moj Sebastijan, reče Murillo ves ganjen stisne dečka v svoje naročje, in reče: Tvoj čopič mi kaže ve-leumnika, tvoje srce pa blagega človeka. Um in srce mora umetnik imeti. Odslej nisi samo moj učenec, nego tudi moj sin. Srečni Murillo ! jaz sem več storil, nego samo slike malal, jaz sem izobrazil tudi izvrstnega slikarja. Murillo je bil mož beseda, in Sebastijan Gomez, bolje znan pod imenom: „Mur il levega mulatta" je postal eden največjih in najslavnejših slikarjev španjolskih. V cerkvi v Se-villi občudujejo umetniki „našo ljubo gospo z detetom Jezuškom", sliko „sv. Ane", „sv. Jožefa", posebno pa: „Kristusa k stebru privezanega, pri katerega nogah sedi sv. Peter". Naj še tukaj nekoliko besedic pristavim. V neki drami slavnega francoskega pesnika Kazimira Delavigne-a berem veliko resnico. On reče: On n'est jamais un homme de rien, quand on est un homme de coeur. Velikokrat vidimo otroke ubogih staršev po lastni zaslugi priti do visokega stanu v društvu človečjem. Če je že lepo in plemenito ime svojega očeta v poštenji nositi, tedaj še je poštenejše in plemenitejše si sam dobro ime pripraviti. Da bi mladi bralci tega članka tudi v sebi ukoreninili prav trdno blagi sklep: si tudi dobro ime na svetu ustanoviti. — D. T. Na Angležko se grem ženit. II. Dva Čuvstva divno blizki k nam, v njih obretaet srđce pišču: LJubov k rodnomu pepeliiču, Ljubov k otečeskim grobam. — A. Puškin. C' est le premier pas qui coute ! Eto me na dunajskem „westbahnhof-u" in na potu proti Londonu. Dragi čitatelj, ne prestraši se dolgega potopisa, saj tudi jaz vem, da takšne mesarije so strašno neslane; kupil sem si „a mixed thorough-ticket" — kar tudi tebi priporočam, ako bi kedaj na tem potu bil — od Dunaja do Londona, tako se s kurirjem brez prestajenja peljem iu v 48 urah sem v angležki metropoli. Pri tej priliki vendar ne morem opustiti nekoliko postranskih opazk. Ako bi človek nikoli ue čutil, da je ipak dobro človeku samemu biti, se tega prepriča, kadar na daleko odpotuje. Človek je svoboden, dokler je sam. Omnia mea mecum 121 porto, nemani ne Micike ne Mucike, od katere bi se poslavljal. Lokomotivno žvižganje za odlaz mi je torej sedaj najprijetnejsi glas; le naprej in naprej ! daleko naprej ! — Pa dobri konduktor, obeoujem vam dostojni „trinkgeld", ukažite me v čeden netobakarski kupe, v katerem da ali sam ostanem, ali saj prijetno družbo dobim, ki mi ne bo nepotrebnega smrada delala. En goldinar mi konduktorja sprijazni; brž sem dobil, kar sem želel. Moje novo stanovanje v lepem vagonu se mi takoj priljubi, in tako se v njem kar najbolje udomačim. S hišno kapo na glavi, in inače po hišno opravljen, sedem k oknu in gledam, kako se moji sopopotniki v sosedne vagone spravljajo. Za boga milega ! česar vsega tukaj ne vidim ! koliko poljubov, koliko solz, koliko zdihljajev! — Da človek v časih težje ali ležje diha, nego navadno, to je kaj navadnega, brž je kakšen uzrok, ki sapo zapira; solze so tudi kakor nahod kaj vsakdanjega, neka slana mokrota, katere je pri otrocih in ženskah obilo, in katera kadar se je preveč nabere, je piskrec prepoln, prekipi. Sicer pa, kakor nas Cicero že po svojem izkustvu za-gotovlja: „lacrvma nihil citius arescit" ; škoda, da nahod tako hitro ne mine; — vendar, proh dolor! zakaj sg ljudje toliko poljubujejo? od kod in zakaj je ta navada? — Hvala Hogu, si mislim, da sem sam, da nemam od nikogar se posloviti, in da me nikdo pri slovesu k poljubu ne sili. Ne morem si misliti, kakšna slast in ugodnost bi v kakšnem poljubu biti mogla; nasproti spominjam se z največjo nevoljo vsakterega takšnega posiljevanja, ki me je kedaj doletelo. Heu, quarta luna natus! dobil sem medvedsko naturo, brez li-kosti, brež nežnosti, — jaz čutim, vidim in sodim vse drugače nego moji sopozemljaki ! — Medvedje so vendar, dasiravno okorne in neotesane, precej radovedne živali, radovedna je zato tudi moja natura. Ogledal sem se obilo po neizmerno veliki poljubni literaturi, katero na kratko s tehničnim izrazom „oskologijo", ali „basiologijo" imenujem, in prepričal sem se, da oskologija pri vseh narodih in narodičih teologiji največja konkurenco dela, kar mi je silno žal. Koliko pesnikov se ni že za en poljubček navduševalo, in koliko vitezov vseh vrst se za en „šmacelj" kruto poklalo! — Kakor so stari Rimljani res bili in v vsem biti hoteli veliki in nedosegljivi, tako tudi v „oskolo-giji" niso zaostali. Ali bi se mogel najti večji oskolog nego je bil Valerius Catullus? — n^i™-mus, mea Lesbia, atque amemus", kliče ta hrabri Rimljan svoji premiljeni ljubici, in po drugih taksnih nagovorih nadaljuje: Da mi basia mille, deinde centum, Dein mille altera, dein secunda centum, Dein usque altera mille, deinde centum. Hoj, to je strašna, vendar vseh teh sto in sto tisoč poljubov še lakomnežu ni zadosti, on še več poželjuje: Dein cum millia multa fecerimus, Conturbabimus illa, ne sciamus, Aut ne quis m al u s invidere possit, Quum tantum sciat esse basiorum. Res dragi mi Katul, ti si se meni v nekaterih praznih urah s svojimi pesmicami prav priljubil; pa, da bi jaz bil živel v tvoji dobi in blizo tvoje Lesbije, jaz bi bil: „iste m al u s", ki bi ti bil preobile poljube urežljive storil. Ako bi tudi Dante ne bi bil veliki oskolog, bi bil ta Jupiter italijanski gotovo Katula globoko tja v svoj „in-ferno" vrgel, kamor je vse nenasitneže in pre-šestnike pometal. Vse to priča, da je Dante, bil Katuličan, kakor njegov kolega, Ijubezenmjavka-joči Petrarca in življenje razveseljajoči Boccacio. Temu se vendar ni čuditi, saj se ni nič po vesoljnem svetu tako razširilo kakor: „katuličanstvo". Katul ima največ in najzvestejših nasledovavcev. Drug slaven Rimljan je imel prav, kar je o zgodah in nezgodah svetovnih pisal, torej gotovo tudi v poljubnih zadevah, namreč: Nec mulier semper ficto suspirat amore, Quae complexa viri corpus cum corpore jungit; Et tenet adsuetis humectans oscula labris. — Komur za poljubovanje ni, lehko se ga izogne ; pa celo draga in večja težava je, varovati se smrada tobakovega dima. Oprostite mi slavni tobakarji, da je vaša dišava meni smrad ; saj veste: „de gustibus non est disputandum". Jaz z nosom in srcem mrzim vsakorsni dim in vsa-koršno kadenje. Vendar, kdo se na tem dim-natem svetu dima oteti more?! — Dim je duša našega sveta: dim je v začetku; — vse po njem postane, in brez njega nič ne obstane, kar je postalo. V dimu je vsakoršno življenje — in misel, ki je luč svetu — in katera, ako v dimu ne sveti, — svetu ne sveti — in svet je ne zagleda. — Kaditi je treba od jutra do noči, od večera do jutra: več ko je dima, — boljše svetu; več in bolj ko kdo kadi, bolje živi, več prijateljev si pridobi. Največje število glav (rekel bi nosov), malih in velikih je tako stvarjenih, da jim nič bolje ne dene, nego dim, — kadilo. Kadite torej vsi, kateri morete, kadite narodnjakom, kateri bi brez kadila zboleli ali že bolehajo, kadite za večjo slast 122 svojo, za višjo slavo narodno, in za boljše — dohodke državne! — Marsikdo je k mojemu vagonn priromal, vendar besedi „fllr nichtraucher" ; in menda tudi moja ascetska figura ga je na mojo radost in veselje dalje potirala. Že se veselim tako svoje samote, pa zastonj : Mozes je pisal, da človeku ni dobro samemu biti, in družtvo človeško zdaj že zato skrbi, da nikdo sam ne ostane. Mašina mi je prijazno požvižgala, in že v drugoč se je milko pozvonilo, in že sem se jaz nameraval z vso samotno ugodnostjo razpoložiti, ko se nepričakovana družba k dveram mojega kupeja trušno jiriljubi. Zaboga milega ! nesrečni konduktor spusti k meni revnežu troje žensk! Proč je sladka goljufiva nada za ljubi mir in milo samoto. „Tres ferainae et tres anseres sunt nundinae" ; žalostno pomislim, in se klaverno v svoj kot stisnem. Ko tako v novi zadregi namuzano sedim, mi še le domovina na misel pride, da za poslov tudi zdehnem: z Bogom očetujava, menda te nikdar več ne vidim! — Pa brž se spomnem da Slovencu prave domačije Slovenije ni; Slovenec ima biti kosmopolit brž ko svoj rojsten kot zapusti. Slovenec iz Štajerske pride ua Kranjsko le med — Kranjce par excelence, na Koroško med Korošce, na Goriško med Goričane, na Tržaško med — Okoličane (pa ti troje deželani imenujejo sebe in nas druge vendar — Slovence), in tako vice versa: ko se prestopi Ozka deželna meja, dojde se bojda — na tuje; — domačinstvo smatra drugodežel-nike — tujce ali kosmopolite. Ker je naša Slovenija in naše Slovenstvo še le samo idealen pomen, torej živilo kosmopolitstvo iu ž njim idealna Slovenija! Moje geslo je tedaj Ovidovo: „Omne solum patria est ut piscibus aequor", — 'Ai pa stari pregovor: Illa est mihi patria ubi pascor, non ubi nascor, po našem: „s trebuhom za kruhom" moji idealni Sloveniji omislim za glavno mesto — London. Dil adamy bejan eder. Oddel za znanost. H. Govor Ciceronov zoper Katilina. Preložil prof. P. Ladislav Urovat. 1. Kviritje! državo, in življenje vas vseh, premoženje in blagostanje, žene in otroke vaše, in pa ta sedež preslavne vlade, preblago in lepo mesto vidite današnjega dne oteto iz požara in pomora in, rekel bi, iz žrela pogube, vam ohranjeno in dano nazaj iz ljubezni neumerlih bogov do vas, po mojem prizadevanji, naklepih in nevarnostih. In res, če nam niso manj prijetni iu slovesni tisti dnevi, ob kterih smo rešeni nego tisti ob kterih smo rojeni, ker rešitve veselje je gotovo, rojstva osoda pa negotova, in ker rojeni smo brez občutka, rešeni pa k veselju, gotovo biti mora pri vas in vaših potomcih v častita, ki je rešil mesto vstanovljeno in okrepčano, ker smo z radovoljnem poslavljenjem med bogove povzdignili onega, ki je le-to mesto vstanovil. Zakaj pogasil sem ogenj podložen celemu mestu, tenipeljnom, svetiščem, hišam in ozidju, in ki je že skor objel, odbil sem meče potegnjene zoper državo, ter od-vemil nože od vaših vratov. In ker so te reči v senatu pojasnjene, razodete in naznanjene, razložil jih bom vam, Kviritje, da bote vi, ki jih ne veste, pozvedli iz javnih obravnav, kako strašne so, in kako sem jih zasledil in zasačil. 2. Zaprvo, ko je Katilina pred malo dnevi pobegnil iz mesta, čul in skrbel sem zmiraj, Kviritje, kako bi bili brez nevarnosti med tolikim in tako skrivnim zalezovanjem, ker pustil je v Rimu tovarše hudo- bije, silne načelnike lete skrumne vojske. Takrat namreč, ko sem gonil Katilina (kajti nič več se ne bojim sovražljivosti te besede, ker se je bati bolj to, da je živ odšel) takrat namreč, ko sem hotel ga pregnati, menil sem, da bo ostala drhal zarotnikov ž njim odšla, ali pa, da bodo slabi in nezmožni, kteri ostanejo. Toraj ko sem videl, da so med nami in v Rimu ostali oni, o kterih sem vedel, da so naj huje besnosti in hudobije vneti, obruil sem vse dneve in noči na to, da zvem iu vidim, kaj delajo, kaj počno, da bi naklep tako zasačil, da potem še le skrbite za lastni blagor s celo dušo, ko vidite hudodelstvo z očmi samo na sebi, ker bi moj govor zavoljo neverjetne velikosti hudobijo za vaše ušesa premalo verjetnosti imel. Ko sem tedaj zvedel, da je šuntal Lentul Allo-brogiške poslance, naj bi osnovali vojsko v Transalpini in vstajo v Galii, in da so jih po ravno tisti poti poslali k svojim nazaj v Galijo, s pismi in naročili na Katilina, in da jim je bil Volturci pridan kot spremljavec in pa da so temu dali pisma na Katilina, videl sem, da mi je priložnost pri rokah, kar je bilo najteže in kar sem zmiraj želel od bogov, da celo zaroto očividno zajememo ne le jaz, ampak tudi senat in vi. Zatoraj sem včeraj praetorje L. Fiacca iu C. Pomptina, hrabra iu državi vdana moža, k sebi poklical, ter zadevo raz-položil, kazal sem, kaj sem sklenil storiti. Ona pa, ker z državo 'vrlo in dobro mislita, prevzela sta opravilo brez ugovora in brez vsega obotavljanja, iu ko se je mračilo, prišla sta skrivaj do Mulviš-kega mosta, iu tam sta bila v bližnjih zidanicah 123 (villa) na dva kampa tako, da je bila vmes Tibera in most. Tje pa sta vzela saboj brez kacega suma veliko hrabrih mož ona dva, in pa jaz sem poslal iz Reatinske prefekture izvrstnih junakov obroženih, kterih pomoči se vedno poslužujem za varstvo države. Ko je med tem čas tretje ponočne straže blizo pretekel in ko so jeli allobrogiški poslanci z obilnim spremljevalstvom in ž njimi Vol-turci iti na Mulviški most, napadli so jih, potegnejo meče uni iu pa naši, namen je bil znan samo praetorjem, drugi ga niso vedeli. 3. Potem pristopita Pomptin in Flac in pojenja boj, ki se je bil unel. Kolikor je bilo pisem pri spremljevalcih, oddajo se s celimi pečati praetorjem, oni pa so bili pripeljani k meni, ko so je danilo (zasvitalo.) In vseh teh hudobij brezvestnega kovarja Cimbra Gambinia poklical sera precej k sebi, ko še ni nič sumil; potlej je bil pozvan tudi L Statili, in za njim C. Cetheg; naj pozneje prišel je Lentul, menim, ker je zavoljo oddajanja pisem prejšno noč čez navado čul. Če lih so svetovali slavni in veljavni možje tega mesta, kterih se je to slišati zjutraj mnogo k meni sešlo, naj bi pisma odprl predno naznanim senatu, da nebi zastonj toliko ropota v mestu naredil, ako bi se nič ne našlo, vendar sem djal, da tega ne storim, da ne bi sporočil o občni nevarnosti cele reči deržavnemu zboru. Zakaj, • Kviritje, akoravno bi se ne našlo, kar je bilo meni naznanjeno, vendar sem si mislil, da se mi ni bati v tolikih nevarnostih države prevelike skerbljivosti. Berž sem zbral, kakor ste videli, obilo senata. Med tem pa sem na naznanilo AUobrogov naglo poslal praetorja Sulpicia, verlega moža, naj vzame iz Cethegovega poslopja orožje, ako ga je kaj ondi, in prav množno število nožev in mečev je prinesel. 4. Velel sem pripeljati Volturcia brez Gallov, obljubil mu javno varnost po ukazu senatovem, rekel sem mu, naj pove brez strahu vse, kar ve. Na to pravi, ko se je komaj oddihnil od strahu, da ima od P. Lentula pisma in sporočila na Ka-tilina, naj bi se poslužil pomoči sužnih, naj pride prav kmali z vojsko pred mesto; to pa iz tega namena, kedar bodo mesto zažgali na vseh plateh, kakor je bilo določeno in razdeljeno, in grozni pomor med meščani napravili, da bo pri rokah, ter bežeče ljudi pristregel in pa se zedinil z mestnimi poveljniki. Ko pa so bili Galli pripeljani, rekli so, da so dobili pisma s prisego na svoj narod od Lentula, Cethega in Statilia, in da je bilo jim naloženo od teh in Kassia, da naj naglo konjike pošljejo v Italijo, pešcih trum jim ne bo manjkalo ; Lentul pa bi jim bil zagotovil, da je po Sybilskim prerokovanji in po izrekih harus-pikov on tisti tretji Cornel, na kterega mora priti oblast mesta in vlada; pred njim sta bila Cinna in Sulla; rekel je tudi, da je to leto odločeno po osodi, da ima mesto in vlada razpasti, to je deseto leto po odvezi Vestalinih devic, in po požaru Kapitolia dvajseto. V tem pa so si bili navskriž Cetheg in drugi, ker so zahtevali Lentul in drugi, da se ima zgoditi pomor in mesto zažgati ob Saturnalih, Cethegu pa se je to predolgo zdelo. 5. Da ob kratkem povem, Kviritje, ukazal sem pokazati pisma, ki so jih boje dali posamezni. Najpred pokažem Cethegu pečat, spoznal ga je, jaz prerežem nit, berem. Bilo je pisano z lastno roko na Allobrogiški senat in narod, da bo storil, kar je zagotovil njih poslancem, in prosi, da tudi oni naj store, kar so njih poslanci njemu obljubili. Potem je Cetheg, ki se je malo pred nekaj zagovarjal o mečih in nožih, ki so bili najdeni pri njem, ter rekel, da je zmiraj bil prijatelj ta-cega železnega blaga, po pismu prebranem ohab-Ijen in vesti pobit brž omolknil. Pripeljan je bil Statili, spoznal je svoj pečat in podpis ; prebrano je bilo pismo nekako ravno tacega zapopadka, obstal je. Potlej sem pokazal pismo Lentulu in ga prašal, če pozna pečat ; je potrdil. Res, pravim, dobro znani pečat, podoba tvojega deda, slavnega moža, ki je ljubil domovino in svoje državljane zelo, in ta sama morala bi te odderževati od take hudobije, če lih molčeča. Bere se pismo ravno tacega pomena na Allobrogiški senat in narod. Dal sem mu dovoljenje, če hoče kaj o teh rečeh govoriti. In od začetka je odrekel, čez nekaj časa pa, ko je cela ovada bila razložena in odkrita, vstal je in vprašal Galle, kaj ima on ž njimi opraviti, zakaj so prišli na njegov dom, tako tudi Volturcia. In ko so ob kratkem in vzajemno odgovorili, po kom in kolikrat so prišli k njemu, in ga pra-šali, če ni nič ž njimi govoril o Sybilskem prerokovanji, tu je hitro hudobije zmoten pokazal, kolika je moč vesti; zakaj če lih bi mogel tajiti, naglo je obstal zoper pričakovanje vseh. In tako ga je zapustil ne le pogum in zgovornost, v kteri je bil izvrsten, ampak zavoljo razkrite in dokazane liudobije tudi ošabnost, v kteri je prekosil vse, in zlobnost. Volturci pa je velel berž pokazati in odpreti pisma, ki mu jih je bil Lentul dal na Ka-tilina. In če tudi se je tu Lentul zelo prestrašil, poznal je vendar svoj pečat in podpis. Pisano je bilo brez imena pa takole : „Kdo sem, zvedel boš od tistega, ki sem ga poslal k tebi. Glej da si mož, pomisli kako deleč si prišel, prevdari kaj ti je sedaj treba, skrbi, da si pridobiš pomoči pri vseh, tudi slabih." Potem je bil pripeljan Gabini, dasi je od kraja ošabno odgovarjati pričel, vendar na zadnje ni tajil ničesar, kar so mu očitali Galli. In meni sicer Kviritje, bile so že te reči dovoljni dokaz in ovada hudobije, namreč pisma, pečati, podpisi in pa udaja vsakterega, še bolj gotove pa so te-le, barva, oči, obrazi in molčanje. Kajti tako so ostrmeli, tako v tla gledali, tako včasi eden druzega skrivaj pogledovali, da se je zdelo, ne-ovadajo jih drugi, ampak ovadajo se sami. 6. Ker so bile ovade razložene in preobčene, prašal sem senata, kaj misli, kaj naj se stori za državo. Prvaki so stavili ostre in krepke predloge, ki se jih je brez razlike poprijel senat. In ker še ni zapisan starašinski sklep, razložil bom iz glave, kaj sklenilo starašinstvo (senat.) Za prvo dali so meni s preslavnimi besedami zahvalo, da je po mojem pogumu, po moji razumnosti in predvidnosti 124 rešena država naj vece nevarnosti. Potem po zasluženi pravici polivalijo praetora dva L. Fiacca in C. Pomptina, čes da sem se poslužil njune krepke in zveste pomoči ; in tudi vcrlemu možu, mojemu tovaršu, izreče se zalivala, da se jc odpovedal osebno in javno naklepov tistih, ki so bili vdeležeui zarote. In sklenili so tako, da se ima P. Lentul v obzornost vzeti, ko se bo odpovedal praeturi; dalje tudi se imajo vzeti v obzornost C. Cetheg, L. Statili in P. Gabini, ki so bili vsi nazoči; ravno to je bilo sklenjeno zoper Kasia, ki si je bil izvolil, da bo požar mesta oskrbel, zoper M. Ceparia, o kterem je bilo sporočeno, da mu je dana Apulia naj bi pastirje šuntal, zoper F. Furia, ki jc izmed tistih nasclnikov, ktere je Sulla v Fezule preselil, zoper A. Hiloua, ki se je s Turijem vred vedno )ečal šutanjem Allobrogov; zoper osvobodenca Umirena, o kterem je bilo znano, da je prvi pripeljal Galle k Gabiniu. In pa tako mehkočuten je bil senat, da je menil, da bo pri toliki zaroti iu pri toliki množici domačih sovražnikov državo rešil s kaznijo deveterih naj bolj zavrženih mož, srca druzih pa pobolšal. Tudi je bila določena zavoljo mene neumrlim bogovom zahvalna slovesnost za njihovo posebno milost, kar se je zgodilo po vstanovitvi mesta 3rvo meni brez vojske; določena je bila s temi jesedami, češ da sem rešil mesto požara, državljane pomora, in vojske Itali. Ako primerimo to zahvalnico z druzimi, razloček bi bil ta, da so druge določene za dobro obravnavo, ta pa samo za rešitev države. Storjeno iu dopolnjeno je tedaj, kar je bilo naj pred storiti. P. Lentul namreč, da si je bil vsled preobčenih naznanil iu lastne obstoje po senatovi določbi zgubil ne le praetorjanstvo, ampak tudi državne pravice, vendar se je odpovedal uradu, da smo mi pri kaznovanji privatnega Lentula prosti tistih domislikov, kterih ni imel slavni Mari, da ne bil osmrtil Glancia praetora, o kterem ni bilo osebno nič določenja. 7. Kviritje, ker imate sedaj zlobne načelnike prehudobne in nevarne vojske vjete v vaših rokah, misliti morate, da so po odvernitvi teh nevarnosti od mesta uničene Katilinove čete, vse upanje in moči. Zakaj ko sem ga gonil iz mesta, previdel sem v duhu, da se mi ni bati Lentulove zaspanosti, ne Kasijeve debelosti (mehkužnosti), ne Cethegove predrznosti, kedar bo Katelina odpravljen. Njega samega izmed vseh bilo se je bati, dokler je bival med mestnim ozidjem. Vse je vedel, imel je pristop do vsacega; nazivati, skušati, šuntati je znal iu se derznil ; imel je pogum pripraven za zločinstvo, pogumu pa ni manjkalo ne zmožnosti, ne govorice. Dalje imel je za posebne reči posebne ljudi izvoljene in odbrane. Toda ako je kaj ukazal, še ni mislil da je storjeno. Ni je bilo reči, da ne bil sam zraven, oskrbel, čul in delal. Mraz, žejo, lakoto je znal prenašati. Ko ue bil tega silnega, drzovitega, urnega, zvitega, v hudobiji brihtuega, v slabih rečeh pridnega človeka, jaz pregnal iz zakotja doma v roparišeč vojaško — naj povem kar mislim — ne bi bil lahko odvrnil toliko pezo hudobije od vašega zatilnika. On bi ne bil nam odločil Suturnalij, ne bil bi toliko pred državi na- znanil dneva pogube in osode, tudi ne bil dopustil, da bil zasačen njegov pečat in pisma kot očividne priče njegovega hudodelstva. To se je sedaj, ko njega ni, tako dovršilo, da nobena tatvina v hiši ni tako javno dokazana, kakor je ta tako razširjena zarota v državi očividno zasledena in zasaCena. Ko bi bil Katilina v mestu ostal, čeravno sem njegove naklepe oviral in zadržaval, vendar bi se morali — naj rečem naj mehkeje — boriti ž njim, nikdar ne bi bili rešili države iz tolike nevarnosti tako mirno, tako zlagama, tako na tihem, ko bi bil sovražnik v mestu. 8. Pa vendar Kviritje, dovršil sem vse to tako, da se vidi kakor bi bilo storjeno in vredjeno po volji in naklej)u neumerlih bogov; in to si po domišliji moremo dovzeti, ker je komaj mogoče, da bi bila vredba takih reči mogoča človeškemu umu, posebno pa so nam v teh okolišinali tako očividno pomogli in pomagali, da bi jih skor z očmi videli. Zakaj da to zamolčim, da so se videle ponoči na zatoku baklje in žari na nebu, da neomenim treskov, da ne opomnim potresov, da opustim vse drugo, česar se je zgodilo toliko v mojem konsu-latu, da bi vi videli, da so bogovi napovedovali to kar se godi sedaj, tega pa vendar ni prezreti niti opustiti, kar imam ravno povedati. Namreč gotovo vam je še v spominu, ko je bilo pod konsuloma Kotom in Torkvatom več reči na Kapitolu strele zadetih, kjer so se zasuknile podobe bogov, zornile slike starodavnili mož in pa raztopile postave na železu: zadet je bil tudi tisti Roniul, ki je vstanovil to mesto, o kterem pomnite, da je bil pozlačen na Kapitolu, majhen in sesajoč, segajoč po volkulnih sescih. Ko so bili se snidili takrat treb-uiki iz cele Etrurije, rekli so, da pretijo pomori, požari, pogin postav, vojska domača in poguba celega mesta iu ))a države, ako ue bodo noumerli bogovi, utolaženi po vsakem načinu, odvrnili osode s svojo močjo. Toraj so imeli po njihovi določbi igre skozi deset dni, in ni bila opuščena nobena reč, ki bi pomogla k utolaženju bogov; oni so tudi veleli, da se ima narediti Zenova podoba veča, da naj se postavi ua visoko iu nasproti nego je bila prej, proti vzhodu; djali so, da upajo, ako bo podoba, ki jo vidite, gledala proti solnčnemu vzhodu, ua terg in shodišnico (curia), da se bodo razkrili naklepi, spleteni skrivaj zoper blagor mesta in države, tako da jih bota videla narod in senat. In tisto podobo so izročili postavit takratni kousuli, ali delo je šlo tako počasi izpod rok, da ni bila postavljena niti v prejšnem kousulatu," niti v našem pred današnim dnevom. 9. Kdo more tu biti tako deleč od resnice, tako nepremišljen, tako neumen, ki bi tajil, da ueumcrli bogovi vladajo po svoji volji iu mogočnosti, vse kar vidimo, zlasti pa naše mesto ? Kajti ko je bilo razloženo, da se pripravljajo pomori, požari in poguba državi, in sicer po državljanih, kar se je zdelo nekterim neverjetno zavoljo velikosti hudobije, videli ste, da tacega niso samo izmislili, ampak tudi podvzeli brezbožni državljani. To pa, da je podoba ravno takrat postavljena bila, ko so danes zjutraj zarotniki in njih nazua- 125 nitelji na moje povelje črez terg v tempelj Kon-kordije peljani bili, ali ni to tako očividno, da se je zgodilo po volji velikega veličastnega Zena? Ko je bila postavljena, in obrnjena ua vas in na starašinstvo, razjasnjeno in razkrito ste videli vse, kar je bilo sklenjenega zoper vesolni blagor. Zato so vredni še večega sovraštva in kazni tisti, ki so se podstopili ogenj podložiti ne le vašim hišam iu poslopjem, ampak tudi božjim tempeljnom in svetiščem. Ko bi rekel, da sem se jaz njim vstavil, preveč bi si svojil in tega ne bilo trpeti, ta-ta Jupiter se jim je vstavil. On je sklenil, naj bode ohranjen Kapitol, naj bodo tempeljni, naj bode to mesto, naj bote vi vsi. Po naklepu neumerlih bogov sem dobil to misel Kviritje, in to srčnost, in prišel sem do takih naznanil. Pa še tisto šuntauje Alo-bragov — nikdar pač ne bil Lentul in drugi do-mačinski sovražniki tako važnih reči tako nespametno zaupali neznanim barbarcem, ter jim izročili pisem, ko ne bi bili neumerli bogovi tej tolikanj! prederznosti zmešali pameti. Kaj pa? da so Ga-ličanje iz dežele na pol podvržene, ki so edini narod, da bi mogel in hotel napraviti vojsko Rimljanom, da so ti popustili up na vlado in prevažne reči, kterega so jim prostovoljno ponudili patricii, ter više cenili vaš blagor nego lastno mogočnost, ali morda mislite da to ni storjeno po božjem naklonu? zlasti ker bi vas mogli zmagati ne bore se, ampak molče. 10. Zatorej Kviritje, ker je določna zahvalna slovesnost pri vseh altarjih, praznujte te dneve z ženami in otroci vašimi. Zakaj velikrat so se skazovale neumerlim bogovom spodobne in zaslužene čuti, pa v resnici bolj spodobne nikdar. Oteti ste namreč okrutnega in groznega pogina, oteti brez moritve, brez krvi, brez vojnih ti-um, brez boritve ; zmagali ste v domači togi z menoj samim vodjem in poveljnikom v domači togi. Pomislite, Kviritje, vse razprtije med državljani, ne le tiste, o kterih ste slišali, ampak tiste, ki jih pomnite sami, in ki ste jih videli. L. Sulla je pogubil Sulpicia, pregnal iz mesta Maria, varha tega mesta, in veliko krepkih mož pognal je deloma iz mesta, deloma pomoril. Oktavi konsul je z orožjem pregnal tovarša iz države; celi ta kraj je bil poln kupov mertvih trupel in kervi mestjanov. Zmagal je i)0-tem Gina z Mariom; poller pa, ko so bili jiomor-jeni preslavni možje, ugasnile so zvezde državne. Okrutnost te zmage maščeval je Sulla, in še praviti ni treba, koliko se znižalo število državljanov, kolika nadloga je zadela državo. Speri se je Lepid s slavnim iu hrabrim Katulom; naklonil je dršavi žalost ne toliko njegov pogin, kakor drugih. In vendar vse tiste razprtije bile so take, ki so merile ne na uničenje, marveč na spremembo vlade; oni niso želeli, da ne bi bilo države, ampak da bili bi v nej prvaki; niso želeli, da bi mesto po-pogorelo, ampak da bi oni v tem mestu sloveli. In ravno v tej posebni, kar pomnijo ljudje, naj huji in okrutniši vojski, kakoršne vojske nobeden barbarski narod med seboj ni imel, in kjer so naredili Lentul, Katilina, Cetlieg, Kasi tako postavo, da imajo vsi veljati za sovražnike, ki bi o nepo- škodovani deržavi ostali nepoškodovani : obnašal sem se tako, da ste ohranjeni vsi brez poškodovanja, in čeravno so vaši sovražniki, menili da bo ostalo toliko državljanov, kolikor jih bo ostalo nezmernemu pomoru, in toliko mesta, kolikor ga pleme ne bo moglo obseči, vendar sem ohranil mesto in mest-jane brez pokvara in poškodovanja. 11. Za tolike zasluge, Kviritje, ne zahtevam od vas nobenega plačila hrabrosti, nobene častne odlike, nobenega zahvalnega spomenika, razun večnega spomina na ta dan. Y vaših sercih želim, da bodo shranjeni in položeni vsi moji slavoloki, vsi častni kinČi, vsi slavni spomeniki, vse hvalne odlike. Ne more me veseliti nič mutastega, nič molčečega, kratkomali nič tacega, kar morejo doseči tudi manj uredui. V vašem spominu bodo hranjene moje dela, rasile po pravlicah, zastarale in uterdile se po pismenih spomenikih; spoznam, da je ta odlok podalšan, upam za zmiraj, v blagor deržave in spomin na moj konzulat. 12. Ali ker djanjem, ki sem jih jez dovršil, ni taka osoda in razmera, kakoršna tistih, kteri 80 vnanje vojske vojevali, kajti jez moram živeti s tistimi, ki sem jih premagal in okrotil, uni pa so pustili sovražnike ali pobite ali pa podjarmljene, ua vas je skerbeti, Kviritje, da meni moje djanja ne škodijo, če drugim njih verlo koristijo. Da hudobni in brezbožni naklepi predrznih ljudi vam ne škodijo, to sem oskerbeljaz, da meni ne bodo škodili, to preskerbeti je naša reč. Pa vendar, Kviritje, meni vsaj nič več škodovati ne morejo. Zakaj močna hramba so mi pošteni ljudje, ki mi je za vselej pripravljena, velika veljava pri deržavi, ki me bo molče zmiraj varovala, velika je moč vesti, kdor jo zanemari, obsodil se bo sam, ako bo hotel mene napasti. Tudi jaz imam tak pogum, da ne jenjam prederznosti nikogar, marveč dražil bom zmiraj nalašč vse hudobneže. In ako se oberne napad domačih sovražnikov, ki sem ga odbil od vas, na mene samega, vam bode skrbeti, kakošna osoda ima biti za naprej onim, ki so za vaš blagor stopili nasproti sovraštvu in mnogoterim nevarnostim; kar se tiče mene, kaj pač bi si še mogel pridobiti v življenji, zlasti ker ne vidim ne v vašem odlikovanji ne v proslavljenji kreposti nič višjega, kamor podvizati bi se mi ljubilo? To pa bom storil gotovo, Kviritje, da ohranim in obderžim kot prostak to, kar sem učinil v konsulatu, da bo sovraštvo (zavid), ako sem si ga naklonil pri rešitvi deržave, škodovalo sovražnikom, meni pa pomoglo k slavi. Sploh v deržavi se bom obnašal tako, da se bom vedno spominal tega, kar sem storil, ter skerbel, da bo očitno, da se je to godilo po kreposti, ne pa po slučaju. Vi pa, Kviritje, ker je že noč, počastite Jova, varha vas in tega mesta, pa pojte domu, in če ravno je od-vernjena nevarnost, varujte vaših poslopij kakor prednjo noč s čuvaji in stražami. Da vam dalje tega treba ne bode in pa da hote v vednem miru, to bom poskerbel jaz. 126 Kamčadali. ITa đaljuem polotoku Kamčatki v azijski Rusiji in v primorski pokrajini izhodne Sibirije, dalje v ednem delu kurilskih otokov, prebiva rod mongolskega plemena, ki se v zemljepisu imenuje kamčadalski, dasiravno sam sebe imenuje: Jelmer, to je: ljudje, ki so doma rojeni. Podnebje te zemlje je neprijetno, zato tudi ljudje niso lepe rasti. Male so sicer postave, ali žilasti; imajo okroglo debelo glavo, brezbradato obličje, plošaste nose, male globoko ležeče, večjidel rudeče oči, široke rame, mišičasta naročja, drobne tenke roke, in tenke svitločrne lase. Po veri svoji so Samanci, topo malikovavstvo; njihov jezik ima obilo gutu-ralcev in sibilantov, a vera in jezik gineta vsak dan več in več, ^ prva se umika krščanstvu, jezik pa — ruščini. Življenje Kamčadalov je nomadsko ali pastirsko, lov na ribe in zveri je večidel njihov živež. Po letu stanujejo v spletenih kolibah, katere imenujejo Balangane. So te kolibe postavljene na 6 stopinj visoke kole, dav se branijo proti zverem in mokroti, po zimi pa v j ur t ah, to je, v zemeljskih duplab, v novejšem času so tudi začenjali si staviti izbe na način ruskih stanovališč. V obče so Kamčadali ubogi; vendar zelo gostoljubni, krotki, mirne, dobre dušice. Tatinstvo jim je neznana reč. Senčnata stran v njihovem značaji je nesnaž-nost, nezmernost v živeži, lenoba, malomarnost, robski strah, zabitost in plašljivost v občenji s tujci. Lahko se dajo podučiti, in dasiravno neumni, imajo vendar zmožnosti ostrega opazovanja. Prvlje so si vse hišno orodje sami napravljali, sedaj ljubijo že evropske fabrikate, njih prednost in vrednost so koj spoznali. Že znajo dobro ravnati s puškami, in nar milejše so jim puške na krogle. Po leti si marljivo skrbijo za živež o zimi; pobirajo jagode in drugo sadje, posebno pa glive. V jeseni, ko prvi sneg pade, podajo se v gore, in lovijo divje kozle, v zimi pa soble, lisice, vidre in medvede, tudi hermelinske lasice. Vse meso postreljene zveri jim je pečenka, ker niso zbirni v jedi; diši jim celo ribja mast morskih psov. Ljubijo tudi smetano (vrhnjo), trnolke, in iz skorje mladih brez si zmelejo moko in napravijo za nje prav okusen močnik. Kruh je pri njih kaj redkega, zevreta brezova mezga glavna pijača. Imajo koze in vbožne kravičke, vendar njihovo nar bolje nepogrešljivo živinče je — pes, edina žival za vlak, ki jim daja tudi obleko in usnje. Teh malih pset vpregajo po 6 do 8 pred sanke, v katerih le samo eden človek ima prostora, in prevozijo z njimi edno nemško miljo v eni uri. Glavna obrtnost Kamčadalov obstoji v prevažanji robe in tovorov svoje domovine, oni so nar bolje zanesljivi vozotaji na Sibirskem, in prevzamejo v tropah do 20 tudi nar vece tovore v naj daljneje kraje. Vozovi so jim sanke, vozna živina — psi. Človek mora spoznati one strašne planjave izhodne Sibirije, in vse nevarnosti, da razume, koliko poguma je treba 30 centov teže več kot 100 geografičnih milj daleč spravljati. Temu je treba dosti previdnosti, da se srečno ognejo ledovji in muzam, in tukaj so sopet njihovi psi jim veliki dobrotniki, kateri izvohajo vsa nevarna mesta. Te pse le po zimi Kamčadali rabijo, po leti si morajo živež sami iskati v ribah, morskih polžih in iz drugih morskih živalic, katere morje in reke izmetavajo. Svoje ladje in druge posodve si delajo iz brezove skorje; sedaj že tudi iz Rusije dobivajo lesene čolne, in za nje da-vajo kožuhovino. Kamčadalski jezik govore den-denešnji le še stari ljudje, tako ga je ruščina zatrla. Ruski jezik se tudi v šoli uči, kakor je tudi poslovni jezik v uradih. Eden rod še, in Kamčadalsko pleme, ki šteje kakošnih 6000 duš, bode edino le poznala še zgodovina. D. T. Oddel za slovstvo in umetnost. Životopisi slavnih mož. II. Taras Prigorovič ŠevCenko. Maloniski pesnik. (Spisal Drag. Lazar.) (Konec). Čutil je Taras sam v sebi, da je za nekaj višjega rojen, pa toliko zaprek je našel povsod, da je sklenil, odreči se vsem željam, in v svoji rojstni vasi občinski pastir postati. Osoda pa je hotela drugače. Leta 1829 umrje Engelhard, lastnik posestva, na katerem je Tarasov oče robo-val, in sin Engelhardov vzame spretnega Tarasa kot hišnega slugo v službo. Ravno veliko si ni opomogel naš Taras, pa vender je bila ta služba uzrok, da se mu je osoda začela pnjazniša kazati. Služba je bila lahka, pa poniževalna. Če je gospod z rokama plosknil,je moral mu vode ali pa natlačeno pipo prinesti: za živega Tarasa dolgočasno; da bi se kratkočasil, ukrade svojemu gospodu svinčnik in nekaj kopejk, s katerimi si papirja kupi, in začne slike v izbi kopirati. Enkrat spremlja svojega gospoda v Vilno, kjer se je carjev god praznoval. Tarasa pusti gospod nekega večera samega doma, in odide k svečanosti. Taras si luč užge, in začne kopirati, in se tako v svoje delo zamisli, da je dolgo črez polnoč delal; gospod se vrne domu, ga zasači pri delu, ozmerja, in ukaže, da mu prihodnji dan precej batin na hrbet naštejejo. Ta nezgoda mu vendar Vilne ni ostudila. Seznanil se je tam z neko poljsko šiviljo, kateri na ljubo se je poljščine učil. Prosil je dostikrat svojega gospoda, da bi ga dal malarije učit. Engelhard se da preprositi, in ga pošlje v Petrovgrad malarju Serajevu v poduk. Tu je vrlo napredoval in se tudi s popom Ivan Maksimovičem seznanil, ki je prvi misel sprožil odkupiti Tarasa. Na 127 Maksimovičevo prošnjo se je dal velikoruski pesnik Zukovski od malarja Brylova naslikati, slika je bila potem v privatni loteriji izigrana, pri kateri se je 2500 rub. nabralo, in za ta denar se je kupila Tarasova prostost leta 1838 ; črez 6 let je dosegel dostojanstvo umetnika, leta 1844 je postal mojster v malariji. Tu se naj omeni, kako je Taras pomanjkljivosti v svoji omiki vsaj kolikor je bilo moči v okom prišel. Po Maksimoviču je dobival od ruskega pisatelja Hrebinke zgodovinske in lepoznanskc knjige, iz katerih si je nekaj znanja v teh strokah pridobil, seveda je bilo to, kar je vedel, precej neuredjeno, kakor je navada pri samoukih, pa kdo bi ga zarad tega grajal, saj ni bil sam kriv zamude. V letnem Retrogrado vem vrtu je prve pesmi zlagal, izmed teh je beli svet zagledala samo balada : IIpii'iiina. Leta 1848 je izdal prvo zbirko svojih pesem pod naslovom: KoóaaPL, nahajajo se tam med drugim manj važnimi pesmicami: llpc^enAa (Prenašajoča), Toho-Jia, ;lo OcHOBHHeHKa (Osnovjanenka), IlBau'i, IIn,;K0Ba, KaMCPiiHa. V Perefendiji nam predstavlja pesnik domorodnega pevca, ki je celo svoje življenje posvetil svojemu narodu, da ga spominja slavnih del pradedov; pesniku na mo-gili sred pustine sedečemu pihlja veter v srebro-bele lase; pesnik prepeva, in se z bogom pogovarja, ljudem mora tako prepevati, kakor hočejo. Nehote nam pride na misel slika po Slovenskem jako razširjena, ki predstavlja srbskega pevca in Vilo. Izvi-stna je pesmica: Topolja. Deklica zdi-huje po kozaku, o katerem ne ve, jeli živ ali mrtev. Poda se k čarovnici, in jo prosi sveta, ta jej da nekako pijačo, katero bi morala deklica izpiti. Revna deklica uboga, izpije in se — joj — spremeni v — topol. Blizo tam pripoveduje Kobzar verno pazečim deklicam to zgodbico, in jih svari, naj ne ljubijo prestrastno. Blizo tako nam pripoveduje Ovidij Metam. VI, 1—312 o Arahni, ki se je spremenila v pajka zaradi pregrehe proti Minervi, Nibo bi bilo moralo to odvračati od napuha pa je ni : vv. 150—1. Nec tamen admonita est poena popu-laris Arachne; Cedere caelitibus verbis minoribus uti. „Katerina" je enaka Auerba chovim vaškim pripovedkam, in nam pripoveduje, kaj so zakrivili puhli krogi ruske gospode proti tlačenemu narodu. V kakem redu so njegovi ostali proizvodi beli dan zagledali, nam sam Taras ne popisuje; držal bom se tedaj tega, kar nam njegov poljski životopisec G\vid» br. Battaglia *) pripoveduje. Za temi pesmami pretresuje Battaglia naj-poprej pesmi: llauMUHKa. Ili'u'iiina i.voH.iaoHa, Fa-Ma.iua, TapacoBa hu>i in I'aii.viMOKii. Prva IlaiiMi'PKa je apotheosa materne ljubezni; Ilpiiynun je obsežek ta: Revna dekla ljubi tembolj kozaka, ker nima uiti matere niti očeta. Ker se kozak ni vrnil domu, se poda sirota k čarovnici ; ta jo je začarala, da je kot besna blodila po obrežji Dnje- )rovem, plezala na vrhove bližnjih dreves, in is-cala ljubega. Nastane huda nevihta, nekrščeni otroci igrajo tam, in zagledajo deklico na drevesu, prežijo na njo, in ko pride raz dreva, jo tako dolgo šegečejo, da umrje; ravno takrat se vrača kozak domu, in zapazivši svojo ljubo mrtvo, trešči z glavo ob drevo in se usmrti. Krasna je pesmica: »oacHa. V sredi vasice stanuje vdova, lepa mlada vdova, od vseh strani se jej približujejo mladi kozaki. Trpelo ni dolgo, kar porodi hčerico. Brezsrčna jo izroči tujim ljudem v odgojo. V razkošnem veselji minejo materi leta tako hitro, da še mislila ni na hčerko svojo, ki je med tem krasna devojka postala. Njena lepota je materino zatemnela, vsi mladenci so goreli za Hanuško, in mater v nemar pustili. Razjezila se je mati, zgrabila hčer in jo v jezero vrgla; veter pihlja po trstji in praša, kdo sedi na obrežji; to vetrovo pihljanje se izvrstno v maloruščini po glasu iz-ražuje. TapacoBa nut (Tarasova noč) je jako lepa historična elegija, v kteri pesnik slavno prošlost svojega naroda opisuje, da bi žalostno sedajnost pozabil. Najobširniši umotvor našega pesnika so FaH-;ViMaKu — Hajdamaki. Naj žalostnejšo episodo ukrajinske zgodovine nam živo predstavlja; v uvodu pripoveduje pesnik, da je v tihi noči premišljeval o neizvozlanih rečeh človeškega življenja, in da se je z Muzo posvetoval, bi li poskril svoje poezije, ali bi jih poslal med beli svet. Sklenil je storiti poslednje, in nadjal se, da bo Ukrajina njegove Hajdamake prijazno sprejela. Ne dopušča mi za zdaj čas, da bi čitatelje na tenko seznanil 8 tem jako zanimivim umotvorom Sevčenkovim, samo najvažniše reči hočem omeniti. V začetku popisuje življenje staropoljskih plemenitašev. V drugem oddelku nam predstavlja ukrajinskega Žida, ki je grdo ravnal z neko siroto po imenu Jarema; mirno pa s tihim gnjevom prenaša vse Jarema, svest si, da zasluži boljšo osodo ; v srce ga speče, ko zagleda, kako njegov židovski gospodar z veseljem denar prešteva, ki ga je izvil revnim Ukrajincem ; v tretjem oddelku pripoveduje, kako so poljski plemenitaši napadli židovsko krčmo, v kateri je služila Jarema. V tej stiski razodene žid, da je v bližni vasi Višlani mož, ki ima še več denarjev, in lepo hčer Oksano. Sam jim pokaže pot tje; ravno v tem času pa se je podal Jarema v Vi-šlano , da bi se poslovil od Oksan&, ki je bila njegova ljubica; bilo je prepozno, konfederati so grozovitno usmrtili Oskauinega očeta, njo pa soboj vzeli. Spev četrti obsega pripravo za osveto. V „Kof)3apy'' navdušuje pesnik valaško ljudstvo, naj pomori vse žide in v „'lepBonHii BauKerb" popisuje strašno mesarjenje in klanje hajdamaških upornikov, enako sicilijanski vesperi; po moj-stersko je narisal Ševčenko ta dogodek, kritika nepristranska pa ne odobruje tega, da bi pesniškim umotvorom služili tako strašni dogodki za predmet. V bližnjem gradu: „Sisijahku" najde Jarema Oksano, ki jo je huda vročinska bolezen *) Gwido br. Battaglia : Taras Szewczenko , zycie i pisma jego. Lwów naklađem redakciji „Tygođnika naukowega 1865. 128 prejela; v govoru z nuno, ki jej streže, fantazira o Jaremi, izvedevsi pa, da je dospel ravnokar njen ljubi, ozdravi in je črez nekoliko dni njegova žena. V epilogu se spominja pesnik svojih mladih let in svojega deda, ki mu je vse to pripovedoval. Da še druge važne dogodke iz Sevčenkovega življenja omenim, je potoval med letom 1844 in 1847 po svoji domovini, in se seznanil z grofom Balmenom, ki je rusko vlado jako v oči bodel zaradi svoje svobodomiselnosti; vtaknila ga je^kot prostaka v kavkaško armado. Razjezilo je Sev-čenka tako ravnanje, in zložil je pesmico „Kiii)-KU3", v kateri svoje jeze ni zakrival ; posledica je bila, da je tudi on kot prostak v Orenburg 1847 romal. Od zdaj so postale njegove pesmice ostre pušice, bal se ni nikogar, tudi mu ni bilo nič več na tem ležeče, kaj bi se mu utegnilo pripetiti vsled tega. Najboljše pesmice iz te dobe so: He-Bo.ióuuKii-jetnik, ('ohi. - sanje. Leta 1848 je bil v Orsku v Sibiriji. Da bi ga celo ugonobili, ga pošlje vlada v Marzljak na kaspiško morje, kjer je kot prostak sedem let prebil; veljavni prijatelji v Petrogradu so se pri grofu Tolstoju potegovali, da mu je prostost izprosil. Leta 1845 pride v Moskvo, obišče svojega prijatelja Ščejikina, in zboli na očeh ; vrnil se je v Petrograd duševno in telesno uničen. V vseh pesmicah, ki jih je še složil, vidljivo pojema njegova duševna moč; kdo bi se temu čudil; saj je moral kot drug Prometej na Kavkaz pribit togo-vati veliko let nad svojo nezasluženo osodo. Leta 1859 je obiskal zadnjokrat Ukrajino, in se je posvetoval s svojim svakom Bantolmejem, kako bi si na svoja stara leta na Dnjepru hišico sezidal ; nista se sporazumela, vrnil se je v Petrograd, in stanoval v „akademiji lepih znanosti". Tudi drugo podvzetje se mu ni po sreči izvršilo. Z Ukrajinko, deklo svojega svaka, se je hotel oženiti, akoravno bi si bil lahko v odločnih petrogradskih krogih nevesto izbral. Dekla mu je odrekla. Poskusi v drugo svojo srečo, pa tudi zdaj brez uspeha; pri deklici, kteri je svoje srce daroval, se je pokazalo, da je bila nemoraličua. 25. februarja je praznoval svoj god pa umiraje; prsna vodenica mu je življenje vzela; njegovo truplo so po njegovi želji v Kanijev v Ukrajini prepeljali, in tam pokopali. Izdaja vsa njegova dela obsegajoča je: llo-c3Hn Taraca UlcB'u-uua ,\ .Ióbobu k. CimucBina 1866. Slovenski umetniki. III. France Andrej išega. Spisal prof. Iv