Živalca te uči...
Kolikokrat ste že opazovali, dragi mi čitateljčki, kokoš, ki pase, vodi, čuva, varuje in greje celo kopico svojih piščancev. Kako čivkajo, stopicajo in se pode ti drobni in ljubki picki okrog svoje mamice: koklje, ki jc je sama skrb za nežno drobnjad. Neugnano ti brska tam po dvorišču, grebe s krempeljci, da bi zasledila kakega črviča ali zrnce. Z enim očesom ti išče slastne piče za svojo čredico, z drugim pa — rckel bi — pazi in gleda,   da-li ne preti odkod kaka nevarnost za  njen
zarod. Vmes pa spušča neprestano svoj vabilni in sva-rilni klic : grok, grok, grok. Sevcda, je ob takem vabilu deležna samo ena živalca najdene južinice. Druge čiv-kajo naprej, dokler tudi te ne pridejo na vrsto.
Od časa do časa pelje koklja svojo družinico tudi tja proti vodnjaku. Sama pokusi, če je voda dobra, pokaže, kako se pije; nato )o posnemajo picki, ki jih je mati naučila, da je treba po vsakem požirku pogle-dati kvišku proti nebu in se Bogu zahvaliti.
Naenkrat pa zahrušči, koklja kliče z obupnim glasom. Picki takoj razumejo, se zalete pod materino varstvo — in v par trenutkih so že vsi varno pod streho, v okrilju materinih peruti. Kaj je bilo ? Koklja je z bistrim očesom zapazila, da je krožil visoko v zraku smrtni sovražnik takih-le piščančkov, sokolič, ki mu je najljubša pečenka majhen, s puhom poraščen picek. Toda to-pot ni nič opravil. Picki so mirno in brezskrbno po--čivali zaviti v varno pernato odejo svoje varihinje-matere.
Toda, zakaj vam, ljubi otroci, to pripovedujem? Saj ste take in podobne prizore že večkrat sami videli! To že. Pa na nekaj niste pomislili, na kar bi vas rad jaz opozoril.
Ali ste, opazujoči tako kokošjo družinico, že kdaj videli, da bi picki ne ubogali, če jih koklja po-zove ali povabi ? Mislitn, da ne. Vsakemu klicu in kriku se takoj odzovejo, takoj ubogajo. Ali ne osramoti ta majhna živalca marsikaterega otroka ? Ali ne čutiš tudi ti, ko to-le bereš, majhnega očitka v svojem srčecu? . . . »Saj je res,« praviš. »Odslej bom pa tudi jaz prav vselej slušal glas, klic in povelje svojih staršev, kadar mi bodo kaj veleli,  četudi bi mi vselej  ne bilo lahko.«
Ako si picek gasi žejo s kapljicami hladne vode, tedaj po vsakem požirku pogleda proti nebu, kakor bi se hotel zahvaliti nebeškemu Očetu za dar božji. •— Da, da! To je lepo in ganljivo! In zopet se drznem vprašati: Kako kaj posnemate to ljubko domačo perut-nato živalco ? Ne mislim, da bi morali po vsakem griž-ljaju ali po vsakem požirku k nebu pogledati in se za-hvaljevati; ampak po jedi in pred jedjo opraviti kratko molitvico, to se pa že spodobi,  to pa že pričakuje naš
dobrotljivi Oče v nebesih, ki nam daje vsega, kar po-trebujemo za dušo in telo.
In če pickom preti nevarnost ? Če jih s strupeno namero zasleduje grabljivi jastreb, roparski sokolič ali kaka druga zalezljiva žival! Kam zbeže, kjc iščejo varnega zavetja? En svarilen vrisk — ki ga živalce umejo, in že so vse pod varnimi krili. Ni ena se ne obotavlja. —
Otroci! V tem-le naj vam bodo pa picki še prav posebno za zgled. Bežite, bežite, kadar spoznate, da ste v kaki nevarnosti, takoj k mamici/ pa ji povejte, kaj in kdo vas straši, kdo vam hoče nagajati, kdo hoče kaj grešnega svetovati. Dokler boste posnemali picke ter iskali zavetja pri mamici, ne boste izlepa zabredli v nevarnost, v greh.
Ako je pa mamica že umrla, potem pa hitite v nevarnosti, v skušnjavah s tem večjim zaupanjem k ne-beški Materi, k ljubi Devici Mariji. Prosite jo, da vas varuje vsega zla tn greha, naj vam pomaga, da boste ostali njeni dobri, zvesti in ncdolžni otroci!         A. Č.