DECEMBER 1953

•#»


Nabožni slovenski mesečnik

VSEBINA: Brezmadežna /K.M./, stran 353 -
Adventni venec, stran 355 - Slava Bogu, mir
ljudem! /P.Odilo ofm/, stran 356 - Baragov
adventni rožni venec, stran 357 - Pokvarjene
orgle, Črtica /P.Bazilij ofm/, stran 358 -
Božični pozdrav, pesem /Gregor Mali/, stran
361 - Vrata nebeška /P. Miršek/, stran 362 -
Sveti Jožef dela zibelko, stara narodna pe¬
sem, stran 363 - Po šestnajstih letih... /iz
pisem misijonarke S.M.Kaliste Langerholc
-c./, stran 364 - Baraga uči, Slomšek govo¬
ri /priredil p. Odilo/, stran 366 - Pota božje
previdnosti /P. Fortunat ofm/, stran 368 -
Moj božic pod rdečo zvezdof/P. Rudolf ofm/,
stran 372 - Po kraljestvu križa, stran 372 -
Sejalec naše ozimine /K.Z./, stran 378
Lemontski odmevi, stran 380 - Kramljanje na
zapečku, stran 382 - NajlepŠi božič /Peter
FiŠinger/, stran 384.

Urejajo in izdajajo
SLOVENSKI FRANČIŠKANI
v Združenih državah ameriških
St. Mary’s Seminary, Lemont, Illinois - Tel: 494
Editor : Fr. Basil Valentin OFM
Business Manager : Fr. Cyril Shircel OFM
Naslov-Address: A VE MARIA/Box 608,
Lemont, 111. - Telephone: Lemont 873

Naročnina - Subscription rate: Za U.S.A.
in Kanado $ 2.50 - Za inozemstvo £ 3.00

Tvoja naročnina je dar fantom, ki se v našem
semenišču pripravljajo na duhovniški poklic.
Naročnikov in dobrotnikov se lemontska franči¬
škanska družina dnevno spominja pri molitvah.

Published once monthly - twice in October- by
the Slovene Franciscan Fathers, Lemont, Illinois,
in the interests of the Commissariat of the Holy
Cross. - Entered as second class matter at the
post office of Lemont, Illinois, under the act of
March 3, 1879. Acceptance of mailing at special
rate of postage provided for in section 1103, act
of October 3, 1917. - Authorized July 14, 1945.

Printed by AVE MARIA PRESS, Lemont, 111.

DRAGI ROJAKU - Božični pra¬
zniki so nas obiskali. Kakor že toliko
let, bomospetdoživljali nepozabne tre¬
nutke spominov na oni prvi božic, ki
nam je dal Odrešenika. Obenem pa se
bomo še bolj živo kot navadno spominja¬
li doma in svetih večerov pod rodnim
krovom. Mati in oče nam bosta stopila
pred oči z vso svojo skrivnostno božično
skrbjo, da bo vendar vse opravljeno j po
tradiciji slovenskega krščanskega doma:
trije rožni venci, kajenje hiše, nato pa
domača večerja in po nje| družinsko raz¬
položenje ob petju prelepih božičnih
pesmi, dokler ne bodo zvonovi slovesno
povabili k polnočnici. Jaslice v kotu
nad družinsko mizo, vonj po kadilu, na
mizi pa božična potica... kaj ni bilo
to vsako leto kot novo doživetje?

Prav je, da se spominjamo teh svo¬
jih vsakoletnih božičev. A pozabiti ne
smemo pri tem na prvo in glavno: vse
zunanjepraznovanje nom ničjne koristi,
če ne doživimo božiča v svojem srcu.
Kristus je bil rojen tudi za nas, veselimo
se torej z njim in mu z novo gorečnostjo
zvesto služimo!

Na vse kraje bomo pisali voščiIne
karte. Naj to ne bo le gola formalnost,
"da se komu ne zamerimo"! Vsem želimo
res iz srca obilo božičnih milosti in vsa¬
kemu našemu voščilu pridenimo za na¬
slovljenca tudi kaj tihih molitvic. Pri
■polnočnici je tako lep čas za to

Zatorej le mislimo na te duhovne
darove, ki so vse več vredni kot pa bo¬
žična darila, na katere danes svet toliko
da, da je z njimi skoraj zabrisal pravi"
pomen božične noči. Zato je čisto opra¬
vičeno geslo, ki ga mora podpreti sle¬
herni ameriški katoličan: "Vrnimo božič
Kristusu I" Zavedajmo se velikega pome¬
na božjega rojstva: mi vsi smo ga bili de¬
ležni, zato smo vsi dolžni gledati v bo¬
žiču res to, kar predstavlja. Božično
praznovanje brez Kristusa je kakor mrtvo
telo, ki duše več nima. Ne, tak ni pra¬
vi krščanski in slovenski božič! Le spo¬
mni se božičnih dni v svoji mladosti, in
jih skušaj po možnosti znova preživeti
tako kot nekdaj. Srečen boš z Njim, ka¬
terega ti blagoslovljeni dnevi slave.-Ur.

December 1953 - Leto XLV

Zdrava, marija brezmadežna:

Zdrava, milosti polna, ker je gospod s

TEBOJ.

Od začetka tvojih potov si bila njegova
IN ON TVOJ.
Zdaj si blagoslovljena med vsemi ženami,
TI EDINA, BREZMADEŽNA, PRELEPA, RAJ ZEMLJE
IN NEBO NA ZEMLJI, KOŠČEK NAŠE ZEMLJE, NIK¬
DAR PREKLETE IN VEKOMAJ BLAGOSLOVLJENE.
DOMOTOŽJE SE VZBUJA V NAS OB SPOMINU NA¬
TE. DOMOTOŽJE ZA MILOSTJO IN BLAGOSLOVOM,
KI SMO GA IZGUBILI, ZA PARADIŽEM.

SVETA MARIJA, PROSI ZA NAS! IZ ZEMLJE SI VZETA,

A VISOKO NAD ZEMLJO STOJIŠ. POD TEBOJ, OKROG
NAS IN V NAS, JE GRENKO MORJE ZBESNELIH
STRASTI: SVETA MARIJA, PROSI ZA NAS GREŠNIKE,
Peklenska kača sika zdaj na nas, tvoje
OTROKE. POMAGAJ NAM, MOČNA, DA BOMO BO¬
JEVALI DOBER BOJ. MILOST NAM IZPROSI IN
SVOJ BLAGOSLOV NAM DAJ, MATI.

Kajti mi gremo za teboj, mi hočemo k tebi,
- BREZMADEŽNA.

\Jsmi decem¬
ber, praznik Brez¬
madežne ! Letos je
ta dan za nas ka¬
toličane še vse po¬
membnejši, kajti z
njim se prične po¬
sebno Marijino
leto. Sveti oče ga
je razglasil v spo¬
min stoletnice, kar
je bilo brezmadežno spočetje slovesno proglašeno za versko resnico svete
Cerkve. Ali veste vsi, kaj brezmadežno spočetje Marijino pomeni?

Prijatelj, bivši protestant, mi je pripovedoval svojo pot do katoliške
vere:

“. . . Začel sem se resno zanimati za verske nauke katoliške Cerkve.
Večkrat sem se sešel z raznimi prijatelji katoličani in sem jih prosil, naj
mi nekatere verske resnice bolj natanko razložijo. A večina mi je odgo¬
vorila, da nimajo časa in naj se obrnem drugam za podrobnejša pojasnila.

Med drugim sem jih vprašal tudi to, kaj pomeni in kaj uči Cerkev o
Marijinem brezmadežnem spočetju. Toda, sami nevedni, so

354

A VE MARIA

mi nekateri odgovorili, da to pomeni, da je Marija brezmadežno rodila
Jezusa Kristusa. Končno sem le našel razumnega katoličana, mladega
advokata, ki me je o tem na jasen in lahek način takole poučil:

Vidite, je rekel, vsak človek prihaja na svet omadeže¬
van z izvirnim ali podedovanim grehom. Ta greh ostane na
duši, dokler ga sveti krst po zaslugi božjega Odrešenika ne izbriše. Sa¬
mo Marija, Mati Jezusova, je bila obvarovana že pri
svojem spočetju tega izvirnega greha. To posebno milost je
dobila zaradi bodočih zaslug Kristusovih, ki naj bi Ga rodila. Ne bi se
namreč spodobilo, da bi se Zveličar rodil od osebe, ki bi bila kdaj koli
pod oblastjo satanovo. Torej zaradi svojih bodočih zaslug jo je njen Sin
naprej obvaroval izvirnega greha. To uči naša verska resnica. . .

Ko bi vsak katoličan tako poznal svojo vero in znal razložiti njene
verske nauke, bi gotovo več duš prišlo do spoznanja resnice. Vsakdo no¬
če ali ne more iti k duhovniku, da bi mu pravilno razložil nauke katoliške
Cerkve. . . ”

Tako je pripovedoval prijatelj konvertit. Jaz pa potrjujem to žalostno
izkušnjo. Res je veliko katoličanov, tudi inteligentov, ki so zelo slabo po¬
učeni o verskih resnicah in jih znajo še slabše razložiti. Hlastajo pač po
dnevnih časopisnih novicah in poznajo vse literarne proizvode, a o ver¬
skih resnicah ne znajo povedati nič pametnega. Kar so se naučili v šoli,
ni bilo dovolj globoko in so že davno pozabili, pozneje pa se niso nikdar
več resno bavili z verskimi vprašanji in niso napredovali v spoznavanju
verskih resnic. Zato pa več poglobitve v naše lepe in večne resnice!

K. M.

ZDRAVA, ZEMLJE VSE GOSPA IN NEBES KRALJICA,
ZDRAVA, ZVEZDA JUTRANJA, VSEH DEVIC DEVICA!

ZDRAVA, MATI MILOSTNA, LEPA VSA IN SVETA,
NI NA TEBI MADEŽA, CISTA Sl SPOČETA

December 1953

355

Adventni

venec

A onekod je navada, da spleto
v začetku adventa iz jelkinih vejic
venec, v katerega zasade štiri sve¬
če. Prvi teden prižgo le prvo, drugi
teden še drugo, nato gore tri in kon¬
čno vse štiri svetijo iz zelenja. Ob
tem adventnem vencu opravljajo ver¬
niki svoje pobožnosti priprave na
sveti božični praznik.

Se mi si spletimo adventni ve¬
nec s štirimi svečkami! Toda ta
venec ne bomo obesili v sobico, kjer
bivamo, temveč v kamrico našega
srca. Samo božje Dete naj ve zanj!

Prva svečka je molitev. Sv.
Janez toži že v začetku svojega
evangelija:“Zveličar je prišel vsvo-
jo lastnino, njegovi pa ga niso spre¬
jeli. . . ” Saj veste, kako  sta Marija
in Jožef iskala prenočišča in kako
sta se morala zateči v hlev, ker ju
ni hotel nihče sprejeti. Danes pa je
toliko ljudi okrog nas, ki se prav
nič ne zmenijo za božjega Sina, vanj
ne verujejo in nočejo verovati. A mi
bomo delali drugače. Dan za dnem
bomo ponudili Odrešeniku svoje srce
v stanovanje s ponižno molitvijo, ki
bo v adventu še bolj goreča.

Druga svečka je beg pred
grehom. Božje Dete z nami pač

ne bo zadovoljno, če Ga bomo zju¬
traj vabili v svoje srce, v teku dne¬
va pa bi Ga z grehom podili iz nje¬
ga. Zato krotimo v adventu s podvo¬
jeno silo svoje počutke, varujmo se
vseh prostovoljnih malih grehov, po¬
sebno pa še smrtnih.

Tretja svečka so žrtve. Iz
ljubezni do Kristusovih žrtev v be -
tlehemskem hlevcu se zlasti v ad¬
ventu ne boj premagovanj. Današnji
čas ravno žrtev najbolj potrebuje,
obenem pa jih noče. Pojdimo v šolo
revščine betlehemskih jasli! Naj
veljajo naše žrtve za tople pleničke
Novorojenčku, ki nima ničesar za¬
voljo nas !

Četrta svečka pa je skriv¬
nost. To je naše posebno božič¬
no darilo božjemu Detetu. Advent
je dovolj dolg, da premisliš, v čem
bo obstojalo. Glej, da se ga bo Je¬
zus zares razveselil I

Pobožen in brezbožen človek vedno govorita o veri. Prvi govori o tistem,
kar ljubi, drugi o tistem, česar se boji. - Montesquieu

Brez Kristusa nam je nerazumljivo naše življenje in smrt, brez Njega sta
nam Bog in človek nerazložljiva uganka. - Pascal

356

AVE MARIA

3laoa
J3O0U,
mir
ljudem

P. Odilo OFM

veti večer, ki je bil kristja¬
nom prvih stoletij večer pričakovanja iri
svetega bedenja v cerkvi, je za nas večer
največje domačnosti. Saj je spo¬
min tistega večera, tiste noči, ko je sam
Bog postal z nami tako domač, da je prišel
med nas kakor eden izmed nas: pravi Bog in
in vendar pravi človek. To največjo do¬
mačnost z nami je božji Sin poudaril Še po¬
sebej s tem, da se je rodil v naročju druži¬
ne . Zato ni čudno, če na sveti večer vse
hrepeni po domu in po njega bližini, zato
je na sveti večer vsak tako rad doma. Ne
samo človek, vse stvarstvo - se zdi - da ta
večer čuti božjo bližino. Zato nam ni za¬
meriti, da ravno o sveti noči prav po otro¬
ško premišljujemo in govorimo prečudne
stvari. Ni to samo čustvo, je več: je odmev
božje domačnosti v naših dušah. Poslušajmo
to tiho vabilo naših src in obhajajmo, če
je le mogoče,svetifvečer v krogu svo¬
je družine s starimi domačimi svetimi
obredi: s kropljenjem, s skupno molitvijo,
s prepevanjem božičnih pesmi pred jasli¬
cami, z duhovnimi pogovori in medsebojnim
obdarovanjem. Naj bo ves naš sveti večer -
- večer domačnosti, lepote, ljubezni. Ta
praznični mir, ta sveta vrnitev v dom dru¬
žine in v dom srca ne bo samo prijeten od¬
dih, temveč tudi živ vrelec novih moči za
naš delavnik.

Sveti dan je veličastna verska

proslava O dreše niko v ega roj¬
stva. Kar tri maše sme opraviti vsak du¬
hovnik. Vernikom je ukazana seveda samo
ena, a če daje Cerkev duhovnikom veliko
milost, da smejo izjemno opraviti tri ma¬
še , je gotovo tudi njena velika želja, naj
bi se tudi verniki udeležili vseh treh. Ob
mašnih molitvah bi se najlažje poglobili v
veliko skrivnost božjega Učlovečenja, ki
ga bogoslužje imenuje "svetozameno" 1 Z
učlovečenjem se je namreč Bog dal člove¬
ku, da bi se Človek mogel dati Bogu: božji
Sin je postal človeški otrok, da bi človeški
sinovi postali božji otroci, domačini božji.
To nam oznanjajo vse tri božične maše,
vsaka po svoje.

Prva maša, polnočnica ali an¬
gelska maša, predvsem slavi Odrešenikovo
božje veličastvo. Mašne molitve poudarja¬
le v prvi vrsti večno rojstvo Besede iz na¬
ročja Očetovega. Dalje nas spominjajo na
rojstvo v “podobi hlapca" iz Device Mari¬
je, kažejo pa končno že tudi na njegovo
zmagoslavno "rojstvo" - vstajenje iz na¬
ročja zemlje na veliko noč.

Druga maša, zorna ali pastirska
maša, slavi novorojeno Dete kot novo Luč,
ki naj tako razsvetli vse naše življenje, da
da bo odsevalo v našem dejanju, kar se po
veri sveti v duši. To je za nas nauk, da se
mora obhajanje božičnega praznika na¬
daljevati v vsakdanjem življenju. Le tako

December 1953

bomo res drugačni, bomo "luč, ki sveti v
temi".

Tretja maJa, tudi velika ali
slovesna imenovana, je vsebinsko najbolj
globoka. Znova in znova poudarjajo mašne
molitve, da je to malo Dete Sinvečnega
Boga, Stvarnik in Kralj vesoljstva. Ta več¬
ni Bog jezdaj postal človek. Zato nas tretja
maša predvsem utrjuje v veri v učlovečenje
božjega Sina in nas vabi, da tudi mi z du¬
hovnikom verno in hvaležno upognemo svo¬
je koleno ter priznamo: "Beseda je meso

357
postala in med nami prebivala". To je nam¬
reč namen praznika, da se Bogu za Odre¬
šenika zahvalimo in Odrešenika počastimo.

Božični sveti večer in božični
sveti dan naj v mislih besedah in de¬
janjih preveva angelsko božično voščilo,
ki naj bo tudi naše voščilo vam - vaše vo¬
ščilo nam:

"SLAVA BOGU NA VIŠAVAH

IN NA ZEMLJI MIR LJUDEM,
KI SO BLAGE VOLJE!"

Baragov adventni rožni venec

Friderik Baraga ima v svojem molitveniku “Dušna paša” tudi
molitev adventnega rožnega venca. Skrivnosti se glase :

1.

2.

3.

4.

5.

. . . Jezus, ki so Ga preroki več stoletij napovedovali.

. . . Jezus, ki so Ga pravični starega zakona z gorečimi
željami pričakovali.

. . . Jezus, ki si Ga, prečista Devica, v betlehemskem
hlevčku rodila.

. . . Jezus, ki so Njegovo rojstvo angeli revnim pastirjem
oznanili.

. . . Jezus, ki bo še enkrat k nam prišel sodit žive in mrtve.

358

A VE MARIA

POKVflRJEOE ORGLE

P . Bazi I i j OFM

Zgodba
naj lep Še
božične
pesmi

ilo je leta 1818. v avstrijski
vasi Oberndorf. Kurat Jožef Mohr,ko-

čevljev in planil v sobo gospoda ku¬
rata.

V eni sapi je povedal: “Pre¬
častiti, orgle so pokvarjene! Niti
glasu ne dajo od sebe!... ” Skoraj
na jok mu je šlo.

“Kaj ? ” je planil pokonci Mohr.
“Danes, dan pred svetim večerom?
In v tem vremenu, ko ni mogoče ni¬
kogar dobiti iz mesta, da bi jih po¬
pravil. .. ”

Saj ni mogel verjeti. Ogrnil
sije suknjo, nato sta skupaj stekla v

maj šestindvajsetletni duhovnik, je
stal ob oknu svoje sobice in gle¬
dal na zasneženo pokrajino. Tirolske
vasice so vajene snega, pa vendar se
mu je zdelo, da ga je kar preveč pa¬
dlo za božič. Hišice so komaj kukale
iz bele odeje in še je medlo.

“No, da bi ljudje ne prišli v
cerkev, tega se ravno ne bojim. Ti¬
rolca ne boš obdržal doma, najmanj
na sveti večer,” je govoril sam s se¬
boj. “In bel božič je tako lep... ”

Mohr je bil nežna duša in se
je rad ukvarjal s pisanjem pesmic.
Ljubil je naravo, planine in ljubke
vasice pod njimi. K duši so mu pri¬
rasti! tudi ti ljudje s s svojo glo¬
boko vero nepokvarjenih src. Za¬
mislil se je, kakšno doživetje bo
zanj in njegove ovčice, ko bodo pri
polnočnici zadonele orgle in bo vsa

cerkev. Stopnice na kor sta preska¬
kovala po tri naenkrat in šele pri
orglah sta se ustavila. Organist je
odrinil fantiča, ki ga je še čakal pri
mehu, in sam pritisnil z vso svojo te¬
žo na lesen ročaj. Mohrovi prsti pa
so zaman božali koščene tipke. Se
skromen pisk ni prišel iz starodavnih
orgel, ki so že toliko svetih noči pe¬
le novorojenemu božjemu Sinu...

V tem trenutku so se podrli
vsi lepi načrti, ki sta jih kurat
in organist kovala že mesec dni. Brez
orgel ne bo šlo. Niti ene pesmi svo¬
jega božičnega sporeda ne moreta po¬
dati brez spremljave mogočnih or¬
gelskih piščali.

Dolgo sta brez moči sedela na
koru. Končno je duhovnik zaključil:
“Nobenerešitve ne vidim, razen ene.
Ti igraš kitaro. Zakaj bi ne posku-

cerkev zapela novorojenemu Detetu
v čast. Da, tirolski božič moraš do¬
živeti, opisati se ga ne da !. ..

Iz cerkve je po zasneženi po¬
ti prihajal farni organist Gruber.
Drselo mu je, a hitel je, kakor bi
se mu bogsigavedi kako mudilo. Na¬
ravnost proti njegovemu stanovanju
jo je mahal, si otresel sneg s težkih

sila z njo, saj je prav tako ustvarje¬
na v slavo božjo, kot mogočne orgle.
Bomo pa enkrat sveto noč doživljali
v tišini betlehemskega hlevca, brez
glasov tvojih orgel. ”

Gruber mu ni verjel. Kitaro
v cerkev? In še k polnočnici? Nemo¬
goče, saj tudi s spremljavo kitare
pesmi božičnega sporeda ne bodo

December 1953

prišle do veljave.

“Računaj na kitaro, v tem je
edina rešitev!” je še enkrat pribil
kurat. “Poskusil bom sestaviti novo
božično pesem, ti jo boš zlil v lahke
melodije in ne bova prav nič pogre¬
šala glasov orgelskih piščali. ”

Ge gospod kurat pravijo, bo
menda že držalo. Mladi organist
Gruber se je vdal in zapustila sta
božji hram.

Še isti večer je moral Mohr
s sveto popotnico daleč iz vasi. Žup¬
nik je bil prestar, da bi šel sam v
sneženi metež. Pobožna ženica se
je poslavljala s tega sveta, klicali
so duhovnika. Pot je bila huda, sneg
je kar neslo in nekaj krati se je ku¬
rat komaj ujel, da se ni z Najsve¬
tejšim na prsih zakotalil po bregu.
Vendar danes ni mislil na pot pod se¬
boj, nista ga  motila vihar in mraz.
O Kristusu je razmišljal, katerega
je pritiskal k sebi in mu šepetal be¬
sede ljubezni, ki mu jih je nareko¬
valo srce.

“Jezušček, ki se boš za nas
jutri opolnoči znova rodil, kako re¬
ven si bil tisto prvo božično noč! Ves
Betlehem je spal, ko te je Marija po¬
vijala v skromnem hlevcu in položila
v navadne jasli, Da, bila je tiha,
skrivnostna noč... Le nežni angelski
spevi so oznanjali mir, blaženi mir
vsemu svetu... O, čudovita noč mi¬
ru, ki si ga  naša srca tako žele... ”
Obstal je za trenutek. Kaj ni¬
so te misli najlepše za novo pesem,
ki jo mora še danes končati? Da,
“Slava Bogu na višavah” ni le pesem
veličastva, je tudi tiha pesem src,
ki hrepene po Knezu miru. Pravi bo¬
žič ni le zunanja slovesnost. Je bo¬
žič našega srca, tiha skrivnost, ka¬
tero čutiš v sebi in je ne znaš pove¬
dati nikomur. Kvečjemu v skromne
besede in tiho melodijo zlita bi ko¬
maj rahlo nakazala, kaj se dogaja
v srcu na sveti večer.-

Ko je prišel domov, je skoraj
pozabil odložiti suknjo. Sedel je k
mizi, vzel v roke gosje pero in ga
pomočil v črnilo. Nato je napisal na¬
slov “Tiha noč, blažena noč... ”

Naša najlepša in po vsej zem¬
lji znana pesem svete noči se je ro¬
dila.

Potem se je kurat Mohr od¬
pravil v vas. Organist je imel še luč.
Prepisoval je note, ko mu je kaplan
položil na mizo svojo pesem. Gru¬
berjev pogled je božal nežne verze.

360

A VE MARIA

Nato je fant segel po kitari in posku¬
šal prve akorde. Sproti je pisal note,
le malokatero je prečrtal in zapisal
novo. Oči je imel zaprte in misli so
tudi njemu hitele tja v betlehemski
hlevček, kjer je bil rojen Otrok, ki
je prinesel mir. Obdajali so ga isti
občutki, kakor pesnika na poti k u-
mirajoči ženici.

“To je izliv srca, prečastiti!
Še nikdar mi niso melodije tako svo¬
bodno prihajale iz duše.. .Veselsem,
da so se potrle orgle... ”

Kmalu sta skupno prvič zape¬
la novo božično pesem. A zdelo se
jima je, da je že stara. Stoletja, ka¬
kor božična skrivnost sama. Da, ta¬
ko so pela srca vernih vse čase po
prvi sveti noči, le nikogar ni bilo,
ki bi to pesem ljubezni zlil v verze
in ji dal melodijo. Obema so se sve¬
tile solze vočeh, ko so utihnili a-
kordi in sta se objela kot brata. Za¬
nju se je sveti večer že pričel...

• Ko so svetonočni zvonovi slo¬
vesno vabili k polnočnici in so žup-
Ijani že blaženo zrli v izrezljane fi¬
gure jaslic ter okrašeni oltar, je vsa
cerkev zaman pričakovala, kdaj se
bodo oglasile orgle. Piščali so to noč
molčale. Praznično tišino je pretr¬
gal šele zvok kitarinih strun. Ko pa
je farni župnik pristopil k oltarju, sta
se ob spremljavi kitare oglasila le
ubrana glasova Gruberja in Mohra.

“Sveta noč,
blažena noč...
vse že spi,
je polnoč... ”

Nihče ni zakašljal, še glava se
ni zganila. Vse je zajela neslutena
skrivnost. Prav kakor sta jo čutila
prejšnji dan kurat in organist. In ko
bi morala moža zapeti refren v dru¬
gič, se je oglasila z njima vsa cer¬
kev: "... Spavaj Dete sladko!... "
Na orgle ni mislil nihče več.
Tiha sveta noč je objela vaško cer¬

kvico, kjer se je na oltarju prav¬
kar znova rodilo božje Detece. Za
nas in naš mir. Mir, ki ga svet ne
more dati, a po katerem hrepeni sle¬
herni človek. Svetonočna pesem pri¬
ča o njem. Rodilo jo je srce in dana
je srcem, zato osvaja vse, ki imajo
dobro voljo. Tudi mene in tebe, pri¬
jatelj ? Bog dajI...

Nekaj zgodovinskih opomb:

Gornja črtica je resnična: pesem "Stille
Nacht" /dobesedni prevod bi se moral v
slovenščini glasiti "Tiha noč"/ je nastala
leta 1818 v tirolski vasi Oberndorf, ki leži
nekako 25 milj severno od Salzburga v Av¬
striji. Pesnik Jožef Mohr, tedanji oberndorf-
ski kaplan, je bil rojen dne 11 . decembra
1792 v Salzburgu in je umrl dne 4. decem¬
bra 1848 kot vikar v Wagrainu v Pongavski
dolini. Organist France Gruber pa je bil
rojen dne 25. novembra 1787 kot tretji sin
revne tkalske družine v Hochburgu blizu
Burgkirchena v Gornji Avstriji. Ker mu je
oče branil v šole, se je kot otrok sam skri¬
vaj posvečal glasbi. Vso srenjo je presenetil
ob organistov! nenadni bolezni, ko je kot
dvanajstletni deček sam sedel za orgle in
na pamet igral celo slovesno mašo. To mu
je odprlo pot v glasbeno šolo in končno v
službo organista. Umrl je kot voditelj kora
v Halleinu leta 1863.

Zanimivo je, da dolga leta avtorja
svetonočne pesmi svetu nista bila znana,
dasi se je njuna pesem kaj hitro razširila
po tirolskih dolinah in jo je pevska skupi¬
na štirih Strasserjevih sester iz Zillertala

December 1953

Hallein, Avstrija: Hiša, kjer je umrl, in pa
grob Franca Gruberja, ki je ustvaril nesmrt¬
ne melodije najlepše svetonočne pesmi.

361
zanesla s svojim gostovanjem po Nemčiji
tudi izven avstrijskih meja.Znana je bila
kot "Tirolska pesem" in je bila pod tem
imenom leta 1842 tudi prvič tiskana.

Leta 1854 pa se je za izvor svetonočne
pesmi začel zanimati ravnatelj dvornega
kora v Berlinu. Pisal je opatu benediktin¬
ske opatije St. Peter v Salzburg in ga vpra¬
šal, če je avtor "Svete noči" res Mihael
Haydn, mlajši brat velikega skladatelja
Jožefa Haydna. Tudi Mihael je bil glasbe¬
nik in s salzburškimi benediktinci v dobrem
prijateljstvu, saj je bil celo pokopan v nji¬
hovi samostanski cerkvi. Pismo govori o
različnih mnenjih glede avtorstva sveto¬
nočne pesmi. Nekateri so jo pripisovali celo
Beethovnu, toda večina je le slutila njen
začetek nekje v Tirolah ali na Štajerskem.
— Opat je poznal njeno zgodbo, saj je bil
Gruberjev najmlajši sin eden izmed pev-
čkov njegove opatije. Tako mu ni bilo pre-
težavno poskrbeti za zgodovinske dokaze,
kdo sta avtorja pesmi in kje je kraj njenega
rojstva. Mohr je bil že mrtev, Gruber pa je
še doživel priznanje vsega sveta za svoje
tiho delo, ki mu ga je narekovalo srce.
Njegovo ime so uvrstili med imena naj-
vecjih mojstrov na glasbenem polju. Danes
ni dežele, kjer se ne bi o božičnih dneh
glasila tudi pesem "Sveta noč, blažena

V ||
no c .

Božični pozdrav

Pozdravljene, jaslice svete,
radosti nebeške sijaj;

rodilo se v vas nam je Dete,

Zahvaljena, Mati Marija,
ki dala največji si dar;
premagana je hudobija,

ki spet nam vrnilo je raj.

tvoj Sin je postal naš vladar.

Zahvalim te, Dete nebeško,
ki k nam si prišlo na zemljo
da si na nesrečo človeško
razpelo tolažbe nebo.

Radujte se, angeli sveti,
slavite Gospoda z menoj,
ki v jaslicah — v mrazu in bedi
počiva med nami nocoj!

Gregor Mali

362

.. . Vrata nebeška

P. Mir Jek

-J^-^Vrata nebeška, Vratarica ne¬
beška !. .. zakličemo k Mariji v lita¬
nijah, ko ji prinesemo svoj novi:
prosi za nas ! Ta naziv je lepo raz¬
ložil v štirih skromnih besedah naš
apostolski škof Anton B. Jeglič, ko
je izbral svojemu škofovskemu grbu
geslo: “Po Mariji k Jezusu!”
V svoji veliki ljubezni do Matere
božje je že ob nastopu svoje ško¬
fovske službe na ljubljanski stolici
predobro vedel, da bo najuspešnejše
vodil izročeno mu čredo v nebesa
ravno po Mariji. S širjenjem Mari¬
jinega češčenja po Marijinih družbah
stanov, z raznimi pobožnostmi, pri¬
digami in spisi bo vodil duše najprej
k Mariji, po njej pa k Jezusu. Vsa
dolga leta njegovega škofovanja smo
ga videli, da je delal tako. Uspehi
niso izostali. Saj je Marija nebeška
Vratarica, po njej se najbolj gotovo
pride do cilja; sama bo skrbela za
vse, ki bodo v življenju hodili njeno
pot, jo častili in se ji priporočali.

Sv. Frančišek Asiški je imel
nekoč tole prikazen; Videl je dve
lestvi, ki sta bili postavljeni od na¬
še zemlje do nebes: rdeča in bela.
Na vrhu rdeče je stal Kristus, na
vrhu bele Marija. Prva je bila str¬
ma in mnogi, ki so plezali po njej,
niso zmogli priti do vrha: pred do¬
sego cilja so popadali na tla. Tudi
mnogo svojih redovnih bratov je vi¬
del svetnik, da so na rdeči lestvi
zaman poskušali priti v nebesa. Ža¬
losten je gledal ta prizor, tedaj pa
se mu je Kristus nasmehnil in mu
dejal:“Frančišek, povej jim,naj ra¬
je poskusijo na beli lestvi!” Franči¬
šek jih je res napotil tja in glej: na
vrhu druge lestve je stala Marija in

se jim ljubeznivo smehljala. Ta le-
stva je bila mnogo manj strma in
vsakdo je z lahkoto priplezal do ne¬
bes, kjer ga je sprejela Mati božja
in spustila v raj.-

Da bo Marija v novem zakonu
“Vrata nebeška”, nam kaže že pred-
podoba v starem zakonu. Vsi cer¬
kveni učeniki so edini v tem, da Ja¬
kobova lestva, ki jo je videl v spa¬
nju, pomeni Marijo. Jakob je videl
na vrhu lestve Boga. Marije, nebe¬
ške lestve novega zakona, se je po-
služil sam Bog, da je prišel po njej
k nam na svet; saj se je v njej učlo¬
večil. Po Mariji nam iz nebes tudi
deli vse milosti, saj je naša Sredni-
ca. In po njej vodi naša najvarnejša
pot v nebesa. Frančiškovo videnje
nam to lepo prikazuje. Kristusova
rdeča lestva pomeni trpljenje, kri¬
žev pot, zato je strma in težavna.
Marijina pa je zložnejša, saj jo je
postavila ljubezen matere, ki tudi
svojim slabim otrokom v vsakem
slučaju rada pomaga. Kaj je ta Ma -
rijina lestva drugo kot Marijino če-
ščenje in naša ljubezen do nebeške
Kraljice. “Kdor Marijo časti, ona
ga ne zapusti!’ pravi naša lepa pe-

December 1953

363

sem. Kakor vsaka telesna mati skr¬
bi za svojega otroka in mu želi vso
srečo, prav taka je tudi naša nebe¬
ška Mati. Ona najbolje ve, da je za
nas največ ja sreča, ki nam jo more
posredovati, sreča večne blaženo¬
sti. Zlasti vse, ki smo njeni po lju¬
bezni in češčenju, želi videti okrog
sebe v nebesih vekomaj srečne. Za¬
to je jasno samo po sebi, da je kot
mogočna božja Mati “Vratarica”, ki
odpira nebeška vrata vsem-, ki se ji
sami ne upirajo.

In res ! Skoraj v vseh življenje¬
pisih svetnikov beremo, da so gore¬
če in zvesto hodili svojo pot večne¬
mu cilju naproti po lestvi Marijinega
češčenja, zato pa so tudi sveto ži¬
veli in sveto umrli. In ne le svetniki,
cele trume vernikov v vseh dobah
krščanstva so se zveličale po Mari¬
ji. Bili so taki, ki so zaradi grehov

padali z lestve, pa jim je prihitela
Mati Marija naproti: po njej so se
rešili greha in dosegli nebesa. Šele
v večnosti bomo videli veliko delo
Marijino za zveličanje duš, ko bomo
slišali vse te trume prepevati večno
zahvalo “Vratom nebeškim”.

Ko pri tem litanijskem nazivu
zakličemo svoj “prosi za nas”, ji
obenem obljubimo večno zvestobo.
Po njeni lestvi hočemo vse življe¬
nje proti nebeškim vratom v upanju,
da nam jih bo ona na stežaj odprla.
Zlasti pa jo prosimo, naj pazi na
nas, če nas satan morda zamoti, da
bi padli z lestve. Hitro in ljubeče naj
nam pride na pomoč ter nas vrne
na svojo pot ljubezni in gorečega
češčenja do sebe.

Marija, tudi meni, ubogemu in
skesanemu grešniku, bodi “Vrata
nebeška”1

Sveti Jožef dela zibelko

(Stara narodna pesem)

Marija in Jožef sta rajžala — rajžala
Ta v strgano štalico.

Marija je rodila Jezusa — oj Jezusa,
Oblublenga Mesijasa.

Marija ni meta pleničice — pleničice,
Svet Jožef dav je srajščico.

Marija ni mela povojčika — povojčika,
Svet Jožef dav je pintico.

Marija ni mela kovterča — kovterča,
Svet Jožef dav je sukenco.

Marija ni mela zibike — Zibike,
Svet Jožef biv je cimprman.

Vzev je na ramo puntiko — oj puntiko,
Šov je v zeleno gmajnico.

Tam je posekov jevčico — jeočico.
De je naredu zibiko.

Zibika je lepo vmalana — vmalana,
De je Mariji dopadala.

Na jednej strani je namalano — namalano
Presladko ime Jezusovo:

Na druge/ strani je namalana — namalana
Njegova bridka martra vsa.

364

A VE MARIA

Po šestnajstih letih...

- c.

Nekaj odlomkov iz pisem slovenske misijonarke
S.M. Kaliste Langerholz FMM, ki je bila nedavno iz¬

gnana iz Kitajske. O njenem izgonu bomo pisali v
prihodnji številki našega lista.

J^Tadnje dejanje naše drame se pri¬
bližuje koncu. Po Vnebovzetju Marijinem
se je začela po tukajšnjih šangajskih časo¬
pisih črna gonja proti meni in naši bolnišni¬
ci, katere upravo so rdeči popolnoma pre¬
vzeli . Že devet dni se ponavljajo moji "gre¬
hi" v javnosti, vedno večji so in lahko jih
sama berem na črni tabli ob vhodu v našo
bolnišnico. Vse dneve me po zvočnikih pre¬
klinjajo in vpijejo, da me že ušesa bole.
Moj glavni "zločin" je, da sem med bol¬
ničarkami organizirala Marijino legijo. Ho¬
tela sem med kitajskimi dekleti, ki so se v
naši šoli pripravljale za bolničarke, čim
bolj utrditi zaupanje v Močno Ženo-Mari-
jo Brezmadežno-Kral jico Kitajske, da bi
ostaletrdne v veri in da bi nadaljevale naše
delo ali vsaj ohranile vero, konas več ne
bo. -

"V eni sapi izgovarjajo Marijino
legijo in moje ime. To me dela močno in
mirno v duši, čeprav je telo bolno in čisto
opešano. Majhen svoj punkeljček imam po¬
vezan tu na stolu in čakam vsako uro, kdaj
bom šla v ječo-temnico. Pripravi jena sem,
saj je tam že toliko hrabrih in močnih v ve¬
ri, samo hudo bo brez maše in zadnje to¬
lažbe. Ali pa bom s silo izgnana. Da bi sa-
maodšla in zapustila bojno polje - nak, te¬
ga pa ne I Vztrajati moramo, dokler nas Bog
in Marija hočeta tukaj. Saj kar čutiš, da se
bije tukaj neposreden boj med nebeško Go¬
spo in satanom.

"Tatedenso že vse naše bolničarke,
ki so raztresene po šangajskih bolnišnicah,
poklicane sem v našo bolnišnico k veliki

ljudski sodbi proti meni in materi, ki je bol¬
nišnico upravljala. Vsi mislimo, da toliki
"zločini" dobrot in žrtev proti "ljudski o-
blasti" zahtevajo hude kazni. Saj je bilo
toliko drugih brez vzroka vrženih v ječo,
ker so ljubili Marijo. Satanova jeza bo
gotova velika, vendar trdno zaupam, da bo
Marijina moč še večja. Le enega se bojim:
da mi česane bi dali, kar bi mi vzelo zdrav
razum in bi v tem stanju podpisala, kar bi
oni sestavili in bi bilo v pohujšanje mladim
vernim dušam. Saj jih je še toliko tukaj, ki
se hrabro in odločno ustavljajo zlobi pe-
kla-laži in nasilju. Občudujem jihl Ko bi
se hoteli vi zunaj v svobodnem svetu bolj
zavedati, da je treba moliti in se žrtvovati
za te uboge duše, da bi ostale zveste, saj
so izpostavljene toliki zvitosti,zlobi in na¬
silju peklal Morda ni več kot petnajst mi¬
sijonarjev v Šangaju - kmalu ne bo več no¬
benega; od domačih duhovnikov pa bodo
kmalu vsi dobri v ječi. Naš škof, Francoz
po rodu, je že dve leti v ječi; enako naš
glavni zdravnik, dober katoliški Kitajec,
medtem ko je njegova družina zunaj pre¬
ganjana in zapostavljena.

"Dne 10. septembra se je vršilo ve¬
liko ljudsko zborovanje pred ljudskim sodi¬
ščem v naši dvorani. Mislile smo, da nas
bodo najbrže skupno izgnali iz dežele. Pa
je bila sodba samo zame in za mater upra¬
viteljico bolnišnice. S punkeljčkom sva ča¬
kali, da nas odvedejo pred zborovalce in
od tod v ječo. Pa izgleda, da nas Marija ni
hotela izpostaviti ljudskemu zasramovanju.
Poklicali so naju na šdngajsko policijo. Tam

Tudi to so bili “zločini” M. Kaliste /X/, da je z vso materinsko ljubeznijo vzgajala kitajsko mladino

so mi med preklinjevanjem in sramotenjem
očitali, da v svojih šestnajstih letih bivanja
na Kitajskem nisem delala drugo kot same
"zločine" proti ljudstvu in naj zato sama
podpišem svoj izgon iz te dežele. Ker bi
bil moj podpis velikega pomena za njihove
laži in njihovo satansko propagando, sem
podpis odločno odklonila. Groziti somiza---
čeli z ječo in mukami, če ne podpišem. Re¬
kla sem odločno, da nočem ničesar podpisa¬
ti, da na to zastonj čakajo; nato sem na vse
njihove grožnje molfiala, pripravljena na
vse. čutila sem v sebi tak čuden mir in po¬
gum in neskončno zaupanje v božjo in Ma¬
rijino pomoč. Vrnili sva se v našo hišo, dru¬
gi dan pa so naju znova poklipali po tele¬
fonu. Spet sva korakali s punkeličkom na
policijo. Tri ure so me zasliševali in vse
hudo proti meni govorili, da bi me prestra¬
šili. Rekla sem jim mirno, da se zastonj tru¬
di jo za moj podpis in da sem pripravljena iti
v ječo, ker sem tako bolna in bom kmalu
umrla, kar je moja velika želja. Tega pa
strički niso hoteli poslušati in so naju zno¬
va pognali domov. Hudi so ti komunistični
načini zasliševanja. Eden od domačih ki¬
tajskih duhovnikov je v zadnjem času pre¬
stal 70-urno zasliševanje z vsemi mogočimi

mukami,pa je ostal zvest. In takih je mno¬
go. Nobena naših zvestih deklet ni padla
v zadnjem boju, vkljub velikemu pritisku.
Cerkve so še vedno polne in naši kristjani
so odločni in odkriti v boju za svojo vero.
Veliko katoliških akademikov so vrgli v je¬
čo ali pa jih izključili iz šol, očetje s šte¬
vilnimi družinami so na cesti brez dela in
vendar vsi zvesti in trdni v veri.

"Vdrugihdelih dežele se padli pa¬
stirji zopet dvigajo in ovce jim sledijo - to
J’e zmaga katoliške Cerkve na Kitajskem.
Zutimo, da doživljamo prvo dobo Cerkve
in je kri mučencev seme novih kristjanov.

"Zdaj pa čakam in trpim, kaj še
pride. Zdi se, da je vihar preganjanja za¬
časno ustavljen. Za koliko časa? Sefi pro-
tikatoliške propagande in njihovi asistenti
z vsemi svojimi peklenskimi načrti so odšli
drugam poskušat svojo srečo. Priredili so
medtem v San ga ju veliko protikatol iško raz¬
stavo in kazali vsemogoče fotografije in in¬
strumente, kako katoliški misijonarji kva¬
rijo kitajsko ljudstvo, kako ubijajo kitajske
otroke in uganjajo špijonažo za kapitaliste
in imperialistične države'. - Sedaj je zopet
mirno. Spravljeni smo v božjih rokah, vanj
in v Marijo trdno zaupamo.

366

A VE MARIA

Priredil p. Odilo

nano je, kako je naš svet¬
niški Baraga zelo častil skrivnost
rojstva Jezusovega. Njegov življe¬
njepis pripoveduje, da j e na sveto noč
pri polnočnici jokal od ginjenja in

veselja, ko je vernikom bral evange¬
lij o Jezusovem rojstvu. V svojo
“Dušnopašo” pa je Baraga sestavil
posebno molitev za božični praznik,
ki razodeva veselje nad rojstvom Je¬
zusovim. Takole moli:

Danes se spominjam tistega
srečnega in veselega dneva, ko si,
o Jezus, Sin božji, bil rojen v člo¬
veški naravi. Rojen si bil ta dan v
revnem hlevu, Ti, ki si vsemogočni
Kralj nebes in zemlje, brez katerega
ni nič ustvarjeno, kar je ustvarjene¬
ga. Ta dan si bil rojen od prečiste
Device Marije, večni Sin božji, ki si
rojen od Boga Očeta od vekomaj. Ta
dan so nebeški angeli prepevali: “Sla¬
va Bogu na višavah in na zemlji mir
ljudem, ki so dobre volje”. In boga¬
boječi pastirji so ta dan bili tako
srečni, da so prvi zaslišali veselo
novico, da je danes rojen Zveličar
sveta.

O Jezus, koliko vzroka imam
tudi jaz, da se danes prisrčno vese¬
lim Tvojega rojstva, ki so se ga raz¬
veselili prebivalci nebes in zemlje .

O moj Jezus, kako bi
šene razveselil Tvojega
rojstva, ki si prinesel
take dobroteznebes; mi¬
lost božjo, ki ima vse
dobro v sebi in svete na¬
uke, ki nam kažejo pra¬
vo pot v nebeško kralje¬
stvo. O Jezus, v veliko
revščino si prišel zara¬
di mene, da bi jaz zado-
bil večne nebeške zakla¬
de; človeški otrok si po¬
stal zaradi mene, da bi
jaz postal božji otrok.
Bodi Ti večna hvala, o
dobrotljivi Odrešenik,za
vse bogate milosti, ki si

jih podelil meni in vsem ljudem, ker
si prišel v človeški naravi na svet.
Daj nam pa tudi milost, da se poslu¬
žujemo vseh Tvojih dobrot tako, da
prejmemo enkrat od Tebe večno pla¬
čilo.

O prečista Devica Marija,
čudovita Mati in Devica, tudi Ti bodi
danes posebno počeščena, ker si nam
ta dan rodila usmiljenega Odrešeni¬
ka, brez katerega bi bili mi vsi več¬
no pogubljeni. O Marija, prosi zame
svojega ljubeznivega Sina, ki si Ga
brezmadežna Devica, z veseljem ro¬
dila. Prosi Ga, naj očisti moje srce
vseh madežev greha, da bo Jezus i-
melv mojem srcu dopadljivo bivali¬
šče. O ljuba Mati Marija, kakor si
ta dan svoje sveto Dete položila v
jaslice, tako Ga položi danes tudi v
moje srce, da se navzame moje srce
Njegove ljubezni in Njega in Tebe
večno ljubi. Amen.

Ljubeznivo, kot je znal samo
on, govori Slomšek o radosti sve¬
te božične noči. Poslušajmo njegove
misli:

Zemlja je dobila belo odejo
in že davno je shranil sv. Jurij svoj
zeleni plašč. Veselo se stiskamo
stari in mladi k topli peči. Bliža se

December 1953

367

sveti post pred božičem, ki prinese
otrokom in starčkom obilo novega
veselja.

S pobožnim pet jem pozdravi¬
mo sveto noč, ko je bilo rojeno Dete,
toliko tisoč let napovedano. Devica
ga  je rodila, v jaslice položila, an¬
geli so njegovo rojstvo oznanili in u-
bogi pastirji so ga prvi molili. Otro¬
ci veselo jaslice gledajo, ki so jih v
kotu postavili, z zelenim bršljanom
in s smrekovimi vejami, z jabolki in
z zlatimi orehi okrasili. Vse je ve¬
selo in svete pesmi o Jezusovem roj¬
stvu pojo stari in mladi.

Ponekod imajo na sveto noč
mnogotero veselje. Sredi hiše posta¬
vijo božično drevo, pod njim pa jasli¬
ce. Drevesce se kar pobeša pod te¬
žo dragocenih lepih reči in cela so¬
ba je rezsvetljena, kakor bi bilo ne¬
bo odprto. Otroci skačejo okrog dre¬
vesca, ter hvalijo betlehemsko Dete,
ki je v jaslice položeno in je prineslo
s seboj na zemljo toliko nebeških
dobrot.

Zopet drugod imajo lepo na¬
vado, dana sveto noč o mraku, ko je
sonce zašlo, po vseh hišah luči in o-
genj pogase, potem pa hite v bližnjo
cerkev, kjer pred oltarjem Matere
božje prižgo bakle in svetilke. Du-

Zdaj stopi hišni oče v kot, si¬
novi in hčere ga spremijo. Tam ima¬
jo shranjene ostanke lanskega bo¬
žičnega drevesa. Stari dedek dreve¬
sce razseka in drva položi na ognji¬
šče, da pogori. Vsi člani družine po¬
kleknejo okrog ognišča in zmolijo
očenaš in zdravamarijo, ponekod mo¬
lijo angelsko češčenje. Sinovi pa pri¬
nese nato novo božično drevo, ki ga
razsvetlijo. Vsi domači se od vese¬
lja objemajo in si voščijo vesele bo¬
žične praznike ter začno prepevati
božične pesmi. Zdaj udari enajsta
ura, zvon se oglasi iz daljave in vsa
družina se gre praznično oblačit za
polnočnico. Na poti do cerkve si ve¬
selo svetijo in se prijazno razgovar-
jajo. Kako željno pričakujejo polnoč¬
nice ! Zunaj je tema, a v cerkvi je
vse razsvetljeno. Po vseh oltarjih
gorijo luči. Orgle tako mogočno do¬
nijo in lepe božične pesmi odmevajo.
Otroci se ne morejo dovolj nagledati
jaslic, ki jim kažejo, kako se je Bog
ponižal, da bi nas povišal, kako je
bil rojem kot ubogo Dete, da bi po¬
stali mi srečni božji otroci.

O, pozdraljena bodi, moje¬
mu srcu tako ljuba, sveta noč, naj¬
večje veselje mojih otroških let!
Svet mi je vzel mnogo veselja ne-

hovnik jim te goreče ba¬
kle blagoslovi, nato z ve¬
seljem hite fantje in mo¬
žje po svojih poljih in
vinogradih z gorečimi
baklami, pokadijo in po¬
škropijo vsa poslopja,
doma pa prižgo na ognji ¬
šču ogenj in luč, da se
od nje razsvetli vsa hi¬
ša. Tak novi ogenj dol¬
go zimo ogreva in raz¬
svetljuje dolge noči: lep
spomin na Jezusa Učeni¬
ka, ki je tudi prišel z ne-
bes-Luč sveta. Kdor ve¬
ruje vanj, ne hodi v temi,
ampak ima luč življenja.

368

AVE MARIA

dolžnih mladih dni, ostal mi je pa
spomin tvojega otroškega veselja.
Vsako leto se še spomnim, kako sre¬
čen sem bil, ko sem pri jaslicah do¬
ma v kotu prižgal dve svečki, kako
smo potem na sveti večer okrog mize

pokleknili in molili sv. rožni venec.
Vselej mi srce na novo oživi, kadar
zapojem milo božično pesem “Oj,
Dete je rojeno nam”. Hvalim Boga,
ki svojim otrokom za vsete božične
praznike pripravi toliko veselja.

l/ne 25. decembra 303 se je zbralo na tisoče kristjanov v svoji cerkvi v Nikomedi-
ji kljub temu, da je cesar Dioklecijan malo prej izdal odlok, ki je s smrtjo zagrozil
vsakemu, ki se priznava za kristjana. Tako nam rimski martirologij poroča: Cesar Dio¬
klecijan je zapovedal zakleniti vrata cerkve, kjer so bili zbrani kristjani, okrog cerkve
pa nanositi lesa in dračja za ogenj. Pred cerkvena vrata so postavili poganski oltar in
nanj ogenj ter kadilo. Nato je klicar naznanil, da je vsak slišal in razumel:"Kdor hoče
uiti smrti v ognju,naj pride ven in pri vratih vrže kadilo na ogenj v čast bogu Jupitru!"
Ko so vsi enoglasno izjavili, da so pripravljeni umreti za Kristusa, je dal cesar cerkev
zažgati in vsi verniki so v njej zgoreli. Tako so zaslužili, da so bili rojeni za nebesa
prav tisti dan, ko je bil Kristus rojen za svet v njegovo odrešenje...

POTA BOŽJE


PREVIDNOSTI^^

P. Fortunat OFM

M* 5

L  NOVO SPOZNANJE
ouise Jaques je torej postala
redovnica. Mislili bi, da bo sedaj na¬
šla mir in po dolgih letih iskanja in
prizadevanja začela uživati lepoto
Bogu darovanega življenja. A duše,
ki iščejo samo Boga in se trudijo, da
bi sledile božji vol ji,le redko doseže¬
jo prijetnost Bogu posvečenega živ¬
ljenja. Človekovo življenje je boj.
In za onega, ko hoče živeti za Boga
in za rešitev duš, je ta boj še težji.
Čim bolj hoče človek sebi odmreti,

čim bolj hoče svoje življenje spre¬
minjati v daritev, tem bolj se mora
boriti.

Še predno je minilo leto, ko
bi Louisa ponovila redovne obljube,
je bila njena notranjost razdvojena.
Zdelo se ji je, da ji neki glas govo¬
ri; “To ni tisto, za kar te je klical
Bog. ” Odklonila je te misli kot skuš¬
njavo in ko je prišel čas, je obnovi¬
la enoletne obljube (3. feb. 1936).Mir
se je vrnil v njeno dušo.

Medtem se je pripetil tale, na

December 1953

videz nepomemben dogodek. Starejša
sestra je nekega dne povedala samo¬
stanski družini, da je prednica neke
sestrske bolnišnice zapustila redovno
družbo in postala uboga klarisa. To
se je sicer dogodilo pred nekaj leti,
pa se je slučajno tega spomnila.

Louisa je poslušala: “Toda
kako se je to moglo zgoditi, saj je
bila vendar vezana po obljubah?”
Sestra je pojasnila: “Vstopila je v
strožji red, to pa Cerkev dovoli. ”
Za Louis o je bil ta odgovor
nova luč. V trenutku je bila prepri¬
čana, da mora tudi ona storiti isto.
Vedela je, da je to spoznanje jasno
in brez kake prevare. Trdno je zau¬
pala, da bo uspela. Svojo odločitev
je ohranila zase in potrpežljivo ča¬
kala prilike. Zaupala je božji pre¬
vidnosti in bila prepričana, da ji bo
Bog pomagal, ako je Njegova volja,
da postane uboga klarisa.

Nova odločitev je blagodejno
vplivala nanjo. Celo telesne moči so
se ji vračale.

ZA BOŽJIM GLASOM
Začeli so se novi boji; prišel
je čas za nove žrtve. Imela je teža¬
ve, ko je iskala duhovnika, s katerim
bi se posvetovala. Ko ga je končno
našla, mu je zaupala, da bi rada ži¬
vela v samostanu, kjer bi samo mo¬
lila. še predno je povedala vse do
konca, ji je duhovnik dejal: “K ubo¬
gim klarisam!” Bral je njene misli,
kakor bi ji bile zapisane na čelu. Sko¬
zi vse težave, ki so ji sledile, jo je
spremljala ena misel: “Najprej je tre¬
ba služiti Bogu! ” Z božjo pomočjo je
premegala vse ovire in vstopila 1.
septembra 1936 v neki francoski sa¬
mostan ubogih klaris.

Sledilo je veliko presenečenje.
Potrpežljivo je sprejela nase nov
križ, ker v tem samostanu ni našla,
kar je pričakovala. Disciplina v sa¬
mostanu je bila stroga in sestre so se
jo tudi, držale, posebno samostanski
molk. Med sestrami je vladalo tudi

369
veliko uboštvo. A nekaj je bilo, kar
je motilo pravega duha in je bilo se¬
stram v oviro pri duhovnem napredku.
Bolehna in živčno uničena predstojni¬
ca je svojo službo vršila sama in ni¬
komur zaupala. Ni mogla hoditi, za¬
to so jo vozili na posebnem stolu po
samostanu, da je nadzorovala sestre
in dajala likaze. Louisa je bila novinka
brez vzgojiteljice novink, brez vsake¬
ga pouka. Njena edina tolažba je bil
evharistični Kralj v tabernaklju sa¬
mostanske kapele. Tam je dobivala
moč in pouk. Pri Jezusu se je učila
ljubiti težave in odpovedi, da je zve¬
sto izpolnjevala strogo disciplino in
spoznavala redovne dolžnosti brez du¬
hovnega vodstva.

Cerkvenim predstojnikom se
je zdelo, da v redovni hiši ni vse v
redu. V samostan je bil poslan du¬
hovnik, ki naj bi pregledal in uredil
razmere, v katerih žive sestre. Vsa¬
ki redovnici je bila dana svoboda, naj
napiše pismo in ga odpošlje zape¬
čatenega. Duhovnik-vizitator, s ka¬
terim je govorila Louisa, je sam sve¬
toval Louisi, naj se posluži te mož¬
nosti.

Louisa je res napisala pismo
in zapečatenega oddala predstojnici.
Taje bila precej nevoljna: “V štiri¬
desetih letih mojega bivanja v samo¬
stanu še ni bilo odposlano zapečate¬
no pismo! ”

Nastalo “pohujšanje” zaradi
pisma je pripravilo Louisi nove te¬
žave. Nič več ni bila zaželjena. Konč¬
no je morala zapustiti samostan. “O
Bog, kje je Tvoja volja, kaj je moj
poklic?” se je spraševala Louisa.

PREVIDNOST JO VODI
Louisa je bila zelo potrta. Ne¬
kaj dni ni mogla moliti drugega kot
zdravamarijo. V svetu se je čutila
tujko. Med ljudmi in med njo je bil
prepad: njena vzgoja, njeno preso¬
janje življenja in potreb njene duše.
Spoznala je, kako malo se ljudje za¬
vedajo, da poklic ni zadeva človeka.

370

AVE MARIA

ampak, da ga daje Bog.

Samostan je zapustila 10. a-
prila 1937. Obljube pa so ji prene¬
hale šele 3. februarja naslednjega le¬
ta. In nihče je ni vprašal ali ji pove¬
dal, kaj je z njenimi obljubami. Ne¬
hote si je dejala: “Saj to vendar na¬
sprotuje duhu Cerkve. ’’ A zaupala se
je božjemu vodstvu.

Prednoje zapustila samostan,
so imeli v cerkvici izpostavljeno
Najsvetejše. Med molitvijo je jasno
slišala notranji glas: “Pustimeni vo¬
diti stvar!” Vprašala je, kaj naj Go¬
spodu daruje, Odgovor se je glasil:
"Trpljenje! ”

Njeno zdravje se je poslabša¬
lo. Zopet jo morala v zdravniško o-
skrbo. Grofica Agliardi ji je bila
zvesta tudi sedaj. Pomagala ji je celo
iskati samostan, kjer naj bi bila vno¬
vič sprejeta, a zaman. Nato ji je o-
mogočila, da je šla vCortino d’Am-
pezzo v Južne Tirole. Svež planinski
zrak je nanjo dobro vplival. Poleg te¬
ga je živela med samimi dobrimi ka¬
toličani in je šla lahko vsaki dan k
maši.

Vse njene prošnje za samo¬
stan so bile odbite. Stara je bila že
36 let. Poleg tega je zapustila že več
samostanov, kar tudi ni bilo' dobro
priporočilo. A Bog jo je klical, zato
je vztrajala v svojem sklepu.

V Cortino d’Ampezzo je do¬
bila pismo sestre Aliče iz Amerike
s sporočilom, da pride z možem in
dvema otrokoma na počitnice v Švi¬
co; od tam bo odpotovala h očetu,
protestantskemu misijonarju v Trans-
vaalu (Južna Afrika).

Louisa se je odločila, da sedaj
sprejme nekdanjo očetovo ponudbo in
odpotuje z njimi. Toda ali ni sprejem
očetove ponudbe slabost in pomanjkanje
poguma? Komaj se je odločila zaradi
notranjih bojev.

V pristanišču Johannesburg jo
je čakal oče. Ko je zagledal svojo
hčerko-katoličanko, je bil ganjen.
Dejal je samo: “Končno!” Zopet je
združen z njo. Med njima je sicer
prepad vere, a očetovska ljubezen je
našla pot preko njega.

O svojih vtisih v novi deželi
piše Louisa: “Prostrana, veličastna
pokrajina. Hiše se zde tako majhne;
naselbine so kar izgubljene v tej pro¬
stranosti. In kako redke so cerkve,
nad katerimi se dviga križ. Moral bi
se voziti ure in ure z veliko hitrostjo,
da si videl eno tukaj, eno tam... O-
sem ur z avtom od Johannesburga,
daleč daleč proč na zeleni hriboviti
strani, je očetov dom. Bila je polnoč,
otroci so spali. Družina se je zopet
sešla! Moj Bog, hvala ti! Vkljub vse¬
mu temu, kar ne razumem, sem tako
doglo hrepenela, da bi mogla doživeti
to združitev, snidenje naše družine. •

Tu je živela en mesec. Nato
je odšla v Johannesburg, da bi našla
samostan, kamor jo je še vedno vleklo
srce.

Sredstev ni imela, zato je za¬
poredoma sprejela službo vzgojitelji¬
ce v treh judovskih družinah. Čutila
je, da mora zaslužiti toliko,da bo i-
imela za vrnitev v Evropo. A na po¬
sredovanje belgijskega duhovnika se
ji je odprla nova možnost in hrepe¬
nenje po življenju v samostanu ubo¬
gih klaris je bilo vedno večje. Dobila
je naslov: Mati Amandina, Naša Gospa
Sionska, Ecce Homo, Jeruzalem.

Očetu ni nič povedala, da od¬
haja zaradi ponovnega vstopa v samo¬
stan, a je takoj slutil vse njene na¬
črte. Hudo ga je zadelo. Dne 21. maja
1938. zvečer se je poslovila. Težko
slovo, zadnjikrat skupaj v tem življe¬
nju. To spoznanje boli v dno duše.

December 1953

Dne 24. junija je prišla v Je¬
ruzalem. Naslednji dan je že molila
v samostanu pred izpostavljenim Naj¬
svetejšim. Vrat ji nihče ni pokazal
inne odprl: Sama je našla pot tja. Med
molitvijo je začutila, da se jo je nekdo
dotaknil. Bila je sestra Angela: "Ka¬
ko ste prišli sem? ”-“Kako? Skozi
vrata. ” Prišla je skozi neka stranska
vrata, ki so bila sicer vedno zaprta.

“Ali hočete postati uboga kla¬
risa?” jo je vprašala sestra.

“Ako imate prostor zame?”
“Samostan je bil zgrajen za
51 redovnic, nas je samo 21.”

Dne 30. junija 1938 je Louisa
zopet postala redovnica.

Zvesto je sledila božjemu kli¬
cu, zvesta je ostala v vseh preizkuš¬
njah. Kadar kliče Bog, nobena ovira
ne ustavi duše, ki sledi božji milosti.

SKLEP
Louisa, sestra Marija od Pre¬
svete Trojice, je živela v jeruza¬
lemskem samostanu le štiri leta. Le¬
ta 1942 je umrla.

To so kratke vrstice opisa
njene življenjske poti, v kateri se ta¬
ko globoko izraža božja previdnost, ki
vodi človeka skozi boje do poklica in
posvečenja duše. Življenjepisa o se¬
stri Mariji od Presvete Trojice še
nimamo. Kar je bilo opisano v Ave
Mariji, je vzeto iz papiskov, ki jih je
sestra Marija napisala na ukaz svo¬
jega spovednika, belgijskega fran¬
čiškana Fr.Silvčrea Vanden Broeka.
V svoji spovedenki je spoznal od Bo¬
ga izvoljeno dušo, kateri je Jezus za¬
upal mnogo skrivnosti. Govoril je z
njo in ji ukazal, naj piše vse Njegove
besede. Svoje ragovore z Jezusom je
razodela spovedniku in ko se je ta
prepričal, da sestra Marija govori
resnico, ji je tudi on ukazal, naj pi¬
še. Tako je nastal zvezek bogatih za¬
piskov, ki bodo mnogim dušam ka¬
žipot v duhovnem življenju. Ti razgo¬
vori so s cerkvenim dovoljenjem že
tudi natisnjeni.

371

Božja previdnost vodi življe¬
nje vsakega človeka. A vsi nimajo
časa in razumevanja, da bi v svojem
življenju spoznali dobroto božjo, ki
včasih dopušča in pošilja v našo du¬
hovno korist tudi preizkušnje in tr¬
pljenje. Naj nam bo v spodbudo v tež¬
kih trenutkih našega življenja Louisin
zgled.

Od neba razlega
se petje lepo,
človeški glasovi
tako ne pojo...

O, zemlja presrečna,
veseli se zdaj,
nocoj se ti bliža
vsa milost in raj !

Obljuba predavna
postala je res:
Zveličar je rojen
ljudem iz nebes:
pri vbogih pastircih
na slamci leži,
si revščino zvoli,
ponižnost uči.

P. Rudolf OFM

J~^jožef je pripravljal jaslice za kape¬
lico v sestrski hiši, da bo na sveti večer čim

AVE MARIA

Moj božič

več domačnosti in veselja. Kako bodo potekli ti

(red kratkim je bil izgnan
apostolski prefekt Hainana
(Hainan je otok v Južnem Ki¬
tajskem morju, zdaj pod ko¬
munistično Kitajsko) Msgr.
Dominic Desperben, ki je
Član misijonske družbe pre¬
svetih Src Jezusovega in Ma¬
rijinega (Picpus Fathers),
in po rodu Francoz. Izgna¬
ni misijonar pravi, da po¬
polnoma zaupa v priprošnjo
Matere božje, ki bo obvaro¬
vala njegove vernike pred
odpadom. Organizirali so
namreč skupno vsakdanjo
molitev rožnega venca, ki
jo tudi z veliko gorečnostjo
opravljajo. Izgnani misijonar
je deloval v misijonih 27
let. Ob njegovem izgonu je
njegova prefektura na Haina-
nu štela 3-4.000 katoliča¬
nov. Na otoku je sedaj še pet
damačih duhovnikov, ki bo¬
do nadaljevali njegovo delo.
Poleg tega sta tudi dve
skupini sester - domačink.

Po zgledu junaških ki¬
tajskih katoličanov se tudi
mi zatecimo k lepi molitvi
rožnega venca v vseh te¬
žavah in nevarnostih,ki pre-
te našemu zakladu vere.

dnevi? Rdeči so se te dni še bolj zanimali za
nas. Vedno so spraševali po p. Jožefu. Radi bi
vedeli, kaj ta človek pripravlja in zbija v kleti.

Sestra Ivana je pometala in pospravljala
pred hišo. Dve dekleti sta prihajali proti njej,
nekdanji naši siroti, a zdaj poročeni na deželi.
Srce jima je trepetalo, kajti straža ju ni smela
opaziti. Sestra ju je potegnila v kuhinjo in ra¬
dost jima je igrala v očeh, ko sta bili po dolgem
času spet med nami. Prišli sta sprejeti svete
zakramente za božične praznike. P. David ju je
spovedal in jima nato podelil v kapelici v prvem
nadstropju sveto obhajilo. A že so rdeči pri ku¬
hinjskih vratih spraševali zanju. Vse ti izvohajo.
“Dve dekleti sta prišli. Kje sta? Revolucionarni
odbor narodne cerkve ju kliče. Na policijo mo¬
rata z nami. . . ” Onidve pa sta klečali z betle¬
hemskim Detetom v srcu. Nista se ustrašili
vabila na policijo, saj gre Jezus z njima. Koli¬
ka sreča, kolik mir v božji ljubezni! Odpeljali
so ju. . .

Pral sem solato pred našo kuhinjo, ko
je prihajala gruča vojakov. Ustavili so se in se
počasi približali.

“Kaj vi še molite ?"so me spraševali.

“Zakaj ne, tovariš ? Glej, vi morate vsak
dan v zboru zapeti nekaj pesmi v čast vašim re¬
volucionarnim voditeljem, mi pa. molimo in ča¬
stimo nebeškega Očeta nas vseh, ” se je glasil
moj odgovor.

“Saj ni Boga, kje si ga pa videl? Mi smo
ga odpravili. . . Močni smo, pregnali smo nacio¬
nalno vojsko, praznoverje smo zatrli, nebo se
nam klanja. Se dež znamo delati, kaj še nisi
slišal?"

Nisem se dal ugnati: “Lepo, tovariš!
Čemu pa štejete leto 1951 - od leta Gospodovega

December 1953

373

rojstva? Čemu ste sprejeli to štetje, če sploh
ni živel? Ali si videl Marxa, ali Stalina? In
vendar verjameš, da je živel Marx in da živi
Stalin. Tudi tvoje pameti ne vidim in vendar u-
pam, da jo imaš. . . Vi imate mitinge in zboro¬
vanja, mi pa se zbiramo pri Bogu. . . ”

Bili so v zadregi. “Pojdimo, tovari¬
ši!. . . ” In odšli so. Jaz pa sem se spravil k lup¬
ljenju krompirja, ki ga je zjutraj na našem vr¬
tu nakopal p. Jožef. Mimogredoči šolarji so se
čudili: “Tako lep krompir. Ste ga sami pridela¬
li ? V mestu ni dobiti takega. . . ” Občudovali so
naše napore in našo vztrajnost.

Toda že se je bližala nova gruča voja¬
kov. Radi bi videli našo cerkvico.

“Tu doli je ni. Vojaki ste jo zasedli in
bivate v njej. V sestrski hiši imamo skromno
kapelico, če jo hočete videti, ” sem odgovoril.

A že je padlo vprašanje: “Zakaj ne gre¬
ste domov ? ”

“Zakaj pa ti ne greš domov?” sem sko¬
čil fantu v besedo, da mu je sapa zastala.

“Jaz sem postal revolucionar. Delam za
revolucijo, ” se je končno znašel.

“Jaz sem postal duhovnik, misijonar.
Delam za duše tvojega ljudstva. Kot si ti dobil
povelje biti tu, tako sem.ga dobil jaz. Če tebe
pošljejo drugam, moraš iti. Jaz tudi. Ta bi bila
lepa, da bi sami odšli in bi se nam vi smejali:
Glejte, bojijo se nas !. . . Kaj ne bi bilo tako?”

Nerodno jim je bilo in obrnili so pogovor
drugam:

“Kje imaš pa ženo in otroke?"

“Nimam denarja, da bi jih vzdrževal, ’’
sem se hitro pošalil, da so se vsi smejali. Na¬
to sem jim razložil, da katoliški duhovniki ni¬
majo žena in otrok. Neverjetno se jim je zdelo.
“Kaj ni boljše tako, tovariši? Poglejte, koliko
bi imel skrbi. . . Tako pa sem sam in imam skrb
le za vernike. Ti so moja družina. Kako težko
bi bilo za ženo in otroke v teh časih: zapori, ka¬
menjanje, morda smrt. . . ”

Popravljali so si v nerodnosti čepice in
odšli po hribu.

Nato sem začel v kuhinji pripravljati
krompirjev golaž. Za sveti večer mora biti kaj
boljšega.

V mraku sta se vrnili bolničarki našega
dispanzerja, ki stav mestu nakupili nekaj drob¬
narij za ostale sestrske varovanke. Prinesli sta
božične pozdrave mnogih. Kako radi bi prišli k

Qr. Friedrich Engel-Jano-
si, profesor zgodovine na
Catholic University of A-
merica, je tudi izrekel svojo
sodbo glede filma “Martin
Luther”, ki ga sedaj predva¬
jajo v mnogih mestih Združe¬
nih držav. Imenovani profesor
je pred leti poučeval na več
znamenitih univerzah v Ev¬
ropi in je napisal tudi več del
evropske zgodovine.

0 filmu pravi, da ni obje¬
ktiven. Z njim so imeli/namen
udariti po katoliški Cerkvi,
ne pa toliko podati sliko Mar¬
tina Lutra. Film ne prikazuje
Martina Lutra, kot je znan
iz zgodovinskih virov, kakor
je v filmu tudi mnogo drugih
zgodovinskih netočnosti.

ferskovzgojna organiza¬
cija, ki se sestoji iz katoli¬
čanov, protestantov in Ju¬
dov, je pred kratkim zopet
zborovala v Pittsburghu, Pa.
Vsi delegati so se strinjali
v enem problemu današnjega
časa: vzgoja brez vere. Gle¬
de državnih šol je eden iz¬
med govornikov dejal, da je
danes vzgoja državnih šol v
USA skoro edino kulturno
področje, kjer je vera iz-

374

ključena. Časopisi, knjige,
televizija in filmi na splošno
poudarjajo važnost vere, le
izobrazba mladine trdovratno
izključuje vero. Poizkus najti
nadomestek za to v takozva-
nih sobotnih in nedeljskih
šolah verskega pouka še da¬
leč ni uspel. Nekateri, sicer
dobro misleči vzgojitelji,
si belijo glavo, kako ustavi¬
ti naraščajoče število mla¬
dostnih zločincev, ne pride
jim pa na misel, da je glavni
vzrok temu - pomanjkanje
vesko-moralne vzgoje v dr¬
žavnih Šolah.

Kardinal Tisserant, dekan
kardinalskega zbora, je v
svojem govoru omenil “Modro
armado Fatimske Gospe” kot
sredstvo, ki lahko mnogo pri¬
pomore k ohranitvi svetov¬
nega miru. Modra armada je
bila ustanovljena v Plain-
fieldu, N .J. leta 1947. Da¬
nes šteje več kot 4,000.000
članov v 28 deželah širom
sveta. N jen glavni namen
je delati za mir s pomočjo
molitve in žrtev, kakor je v
Fatimi leta 1917 svetu na¬
ročila Marija.

Rred kratkim so odšle tri
redovnice družbe “Hčera Ma¬
rije - Zdravja bolnikov” v mi¬
sijone na otok Okinawa, da
tam ustanove svoj samostan,
ki bo prvi na tem otoku.
Otok Okinavva je znan po hu¬
dih bitkah v zadnji svetovni
vojni.

Tiho je nedavno ena izmed
svetovnoznanih kanadskih
petork odšla v samostan.
Njeno ime je Marie Dionne.
Vstopila je k sestram Naj-

AVE MARIA

nam za ta večer, toda. . .

Upihnil sem lučko v kuhinji. Vsi so po¬
magali pripraviti mizo. Posedli smo k skromni
svetonočni večerji. Spominjali smo se prejšnjih
svetih večerov in zahvalili Boga za današnjega.
Naenkrat so se odprla vrata in prišli sta še A-
lojzija in Tereza. Prinesli sta sestrski sveto¬
nočni pozdrav: potičko z Jezuščkom. Hiteli sta
pripovedovati, kako lepe jaslice je napravil za
kapelico p. Jožef. Že več skupin vojakov jih je
občudovalo. Le to jima je hudo, ker ne bo pol¬
nočnice. Stroga prepoved. Pa sprejmimo od Go¬
spoda tudi to žrtev. Pozno zvečer sem ju po¬
spremil za hišo proti sestrski hiši, kjer so nas
s sestrami že čakala ostala dekleta. Spravili
smo se k jaslicam in zapeli vedno osrečujočo
božično pesem: “Sveta noč, blažena noč. . . ” O-
troški obrazki so žareli v svetem veselju. To¬
krat so dekleta še bolj razumela globino božje¬
ga učlovečenja. Nobene ni bilo med njimi, od
štiriletne Barbare do sedemnajstletne Tereze,
ki bi že ne doprinesla težko žrtev javne izpovedi
v Njegovo božanstvo ter zaradi nje sramotenje,
pretepanje in zapor. Zmolili smo nekaj zdrava¬
marij za vse, ki bi bili radi med nami, za vse
v ječi, za vse pobite, za vse zašle in za vse, ki
nas preganjajo in sovražijo božjega Deteta. Bla¬
goslovil sem jih, nato pa smo posedli okrog ki¬
tajske pečke in pili topli čaj. Mlajše so razkazo¬
vale, kaj jim je Jezušček prinesel: tej copatke,
oni oblekco, drugi nekaj sladkarij. . . Skromni
darovi, ki so jih kljub pomanjkanju skrbno pri¬
pravile naše dobre sestre. Iz lastnih oblek, ki
so bile “odveč”, so sešile nekaj “novega” za
svoje sirote. To je bilo veselja!

Božično veselje v eni izmed ameriških sirotišnic

December 1953

375

... ti ubogi
kitajski
otroci pa
so veseli,
če jedo
enkrat
na dan...

Nato sem se vrnil k misijonarjem pod
hrib. Tudi tu smo zapeli “Sveto noč” in se po¬
menkovali. Skupno smo prebrali drobno pisemce,
ki je prišlo iz sosednje postaje. Naenkrat so se
odprla vrata: Franček in Marika sta skočila v
hišo in v eni sapi povedala svoja voščila in voš¬
čila svojih domačih. Želeli smo jima enako in
zlasti, da še naprej trdno vztrajata v borbi. Na¬
to sta zopet izginila v temo in straža ju, hvala
Bogu, ni opazila! Koliko tvegajo naši dobri kri¬
stjani !

V sobi sem čakal polnoči. Vsaj sam sem
hotel opraviti polnočnico, ko je že v kapelici ni¬
smo mogli imeti. Nobene lučke ni bilo več v
mestuinle od časa do čas je nočno tišino zmo¬
tilo lajanje psov, ali pa je odjeknil vojaški ko¬
rak in izmenjava vojaških parol. Zagrnil sem
okna in pripravil vse potrebno za sveto daritev.
Napravil sem se in na navadni mizi prižgal sveč¬
ki, ki sem ju shranil prav za ta večer, kakor
sem shranil malo vina in hostijo. Nato sem za¬
čel. Božje Detece je prišlo v mojo skromno so¬
bo, kakor nekoč v betlehemski hlevček. Nikoli
ne bom pozabil te polnočnice miru pod krvavo
rdečo zvezdo. Še  nikdar nisem bil tako zbran in
srečen. Sveto mašo sem opravil za svoje kri¬
stjane, da bi vztrajali v veri. In tudi za vse, ki
nas preganjajo. Božje Dete, odpusti jim, saj ne
vedo kaj delajo! In njihovo gorečnost izpreme-
ni v gorečnost za božje Kraljestvo miru ! - Sla¬
va Bogu, mir ljudem. . . O, koliko ljubezni je v
tem pozdravu! Je pozdrav miru tisočem in mi¬
lijonom, pozdrav zlasti onim, ki o njem še ni-

svetejšega Zakramenta, kate¬
rih naloga je vedno češčenje
presvete Evharistije. Marie
je bila najbolj znana /med
petorkami, ker je prvi teden
po rojstvu njeno življenje vi¬
selo na nitki. Ob vstopu v
samostanse je zahvalila vsem,
ki so molili za njeno življe¬
nje v onem kritičnem tednu in
je obljubila, dabo skušala tem
svojim dobrotnikom prav tako
povrniti z molitvijo.

Mnogo ljudi se spridi za¬
radi popularnosti, ki jo uži¬
vajo v svetu. Ne moremo pa
tega reči o družini kanadskih
petork, ki so vseskozi po svo¬
jih močeh zavračale nepresta¬
no nadlegovanje novinarjev
in ponudbe raznih filmskih
družb.

^|arodni Marijanski kongres
bodo priredili v svetem letu
Marijinem 1954 v provinciji
Catanarca, v Argentini. Pri¬
čakujejo 50.000 udeležencev.

V zadnjih mesecih je sv.
oče Pij XII. ustanovil tri no¬
ve škofije v severnih dr¬
žavah Evrope. Povišal je v
škofijo apostolski vikariat v
Oslu. Za novega Škofa je bil
imenovan dosedanji apostol¬
ski vikar James Mangers S.M.
Na Norveškem je komaj 5.000
katoličanov med 3,250.000
prebivalci. Na Danskem je bi¬
la ustanovljena nova Škofija
s središčem v Kopenhagenu.
Za škofa je bil imenovan
Theodor Suhr O.S.B. Danska
ima vsega skupaj 26.000
katoličanov, šteje pa preko
4,250.000'ljudi. Tretja novo¬
ustanovljena škofija pa ima
svoj sedež v Stockholmu na
Švedskem. Njen ordinarij je
postal Johannes Mueller,

376

A VE MARIA

naslovni škof in švedski a-
postolski vikar. Edina Ško¬
fija na Švedskem ima 19.000
katoličanov, vsega prebi¬
valstva pa je 7,000.000.
Od 19.000 katoličanov jih je
le 6.000 švedske narodnosti,
ostali so begunci iz Poljske,
Litve in drugih držav, ki so
jih zasedli komunisti. Ve¬
čina prebivalstva teh držav
je protestantska. Molimo za
malo čredo katoličanov, da
bi ostali trdni v veri in da
bi se njihovo število kma¬
lu pomnožilo.

|udi za bolnike obstoja
posebna Marijina kongrega¬
cija, ki jo je ustanovilo neko
dekle iz Iowa. Njeno ime je
Mary Ellen Kelly. Kongre¬
gacija je ustanovljena za
vse tiste, ki se zaradi bole¬
zni ne morejo udeleževati dru¬
žabnega življenja svojih
farnih Marijinih družb. Ob
priliki avdience bolnikov in
invalidov pri papežu je sv.
oče posebej omenil in po¬
hvalil ustanoviteljico in de¬
lo družbe. Navaja besede sv.
Pavla Filipljanom (1,29):
“Kajti dana vam je bila za¬
radi Kristusa milost, ne sa¬
mo, da vanj verujete,marveč,
da zanj tudi trpite!” Nadalje
jih sv. oče vzpodbuja k
voljnemu in koristnemu pre¬
našanju trpljenja: “Cenite
svoje trpljenje, prenašajte
ga vedno v združenju s tr¬
pečim Gospodom! Darujte
ga Njemu za razširjanje in
posvečenje Njegovega skriv¬
nostnega Telesa”. Imeno¬
vana družba se je hitro raz¬
širila in ima danes članstvo
že po 41 državah USA in v
devetih tujih deželah.

Marija v Betlehemu /Kitajski slikar Luka Tschen/

koli niso slišali.

Naslednje jutro je bila moja prva skrb
pripraviti prijeten božični zajtrk. Nekaj preka-
jenegamesa, ki smo ga dobili prejšnji dan skri¬
vaj od dobre družine, malo kruha in kava iz pre¬
žganega žita. To je dišalo! Še  nismo prav kon¬
čali, ko so že trkali vojaki. “Gledat, gledat!"
S tem izgovorom lahko greš past radovednost v
sleherno kitajsko hišo. Tudi k sestram so odšli.
Z občudovanjem so si ogledovali jaslice na ol¬
tarju, mi pa smo jim razlagali o božjem roj¬
stvu. Marsikdo nikoli več ne bo pozabil tega
srečanja z nami na sveti dan miru. Morda se bo
kdaj v bodočnosti spomnil, da bi bil tega miru
tudi on lahko deležen. . .

Pri kosilu je bil med nami nepovabljen
gost: kristjan z dvojnim obrazom, ki nas je o-
biskal z vsemi mogočimi “prijateljskimi” pre¬
tvezami. Bil je funkcionar vrhovnega partijske¬
ga poveljstva in me je dal pred nekaj meseci
zvezati. On nam je največ škodoval, ker je vedel
za vse kristjane. Morda ga vsaj danes, na praz¬
nik miru, ni prignal k nam slab namen.

Popoldne je prišlo nekaj deklet iz deže¬
le, da bi prejele svete zakramente. Straže jih
niso pustile do nas. Pa sem sam stopil k njim
za hišo. In ko smo imeli nato blagoslov v kape¬
lici, je začelo deževati kamenje na okna. Nekaj
jih je padlo prav med nas. Izpred hiše pa smo
čuli kričanje in zasmehovanje ter petje revolu¬
cionarnih pesmi. To je bilo njihovo voščilo na

December 1953

377

sveti dan. Tu ljubezen, tam sovraštvo. . . Hudo
nam je bilo.

Takoj po blagoslovu sem odšel naravnost
pred častnika, čigar služabnik je vodil demon¬
stracijo. Ničesar se nisem bal tisti trenutek:
“Zelo kulturni ste bili danes, na naš sveti praz¬
nik miru, stvaritelji nove Kitajske! Ali je kdo
izmed nas le z eno samo besedo motil vaše mi¬
tinge ? In vi?. . . Kaj, ko bi s kamenjem zadeli
katero naših sirot? Če hočete nas misijonarje,
tu sem, kar začnite pri meni!. . . ” Nihče ni zi¬
nil besedice in gledali so v tla. Bilo jih je sram.

Odšel sem domov pripravljat za večerjo
svetega dneva. A med delom, ko sem se v ku¬
hinjski obleki in s podvihanimi rokavi motal o-
krog ognjišča, je potrkala mlada žena. Kar v
kotu za ognjiščem sem sedel na bruno, poklek¬
nila je in opravila spoved. Zajokala je od radosti
in mi pravila, da bi prišel rad tudi njen mož,
a ni mogel. Prenevarno je za njeno družino. Na-
toje ob medli svetlobi ognjišča počakala v kotu,
da sem skočil v kapelico in ji prinesel še sveto
obhajilo. Z rahlim klicem sem ji dal znak, da
sem se vrnil in naj odpahne duri. “Glejte^ Jagnje
božje. . . " Ogenj na ognjišču so bile oltarne luč¬
ke, oltar pa čista duša mlade matere, ki je pod
srcem čutila novo življenje in trepetala zanj.
Kmalu nato je izginila na samotno pot za hišo
novim borbam naproti.

Sledilo je še nekaj obiskovalcev, ki so
izrabili večerno temo. Kolik mir prinašajo take
spovedi in obhajila! Brez lučk in igranja orgel
iz brez prazničnih oblek ter v navadni, iz blata
zgrajeni kuhinji, je prihajalo božično Dete v njih
srca. Nič čudnega, če smo se vso večerjo in še
po njej pogovarjali o naših zvestih kristjanih.
Naj bi vsi vztrajali v tej dobi krvavega soja rde¬
če zvezde, ki je trenutno zatemnila svetlobo
betlehemske zvezde, a je ni mogla iztrgati iz
vernih src. Prva božična noč in betlehemske
jaslice jih uče, da je življenje Kristusu zvestih
življenje žrtev od rojstva do smrti. Bo pa zato
enkrat lepši naš večni božič v nebesih.

MESEČNI
NAMEN
MOLITVE

Da bi delo
sv. stolice
za svetovni mir
rodilo uspehe

Po poročilih iz Jugoslavije
vemo, da sta bila vsaj dva
katoliška škofa vpoklicana k
vojakom, seveda ne kot voj¬
na kurata, ampak kot navadna
vojaka, da se nad njima zne¬
se lahko vsak kaplar, pa če¬
tudi morda Še pisati in brati
ne zna. To sta 38-letni po¬
možni škof senjski, Mons.
Jožef Pavlišič, in pa 45-let-
ni Mons. Karel NežiČ, apo¬
stolski administrator v Istri.
To je tista opevana “verska
svoboda” naše drage domo¬
vine, katere nekateri ameri¬
ški Slovenci ne morejo pre¬
hvaliti, a se nad njo zgraža¬
jo celo nekatoličani. Daleč
gre Tito v svoji borbi proti
vsemu, kar ga spominja na
Boga in vero. Niso mu do¬
volj zapori in umetno orga¬
nizirani “ljudski” protesti
proti nadpastirjem krščanske
črede. Zdaj si je izmislil še
vojaško službo za može, ki
so vojaško starost že zdav¬
naj premostili. Vsak pame¬
ten človek lahko vidi, kaj je
namen teh vpoklicev: smeh
v obraz vsemogočnemu Bogu,
ki pa bo že storil svoje ob
svoji uri. Kdor se smeje zad¬
nji, se smeje najbolje...

378

AVE MARIA

Sejalec naše o^lmine

/Iz šole
trpljenja/

K. Z.

*”j^rpeči božji Zveličar nam je poskrbel
pomožnega učitelja svoje šole trpljenja tudi
iz naše slovenske srede in prav v našem času
- Marijinega apostola, knezoškofa Antona
B. Jegliča. Vsi smo ga poznali, tudi ameri¬
ški Slovenci, saj je bil leta 1926. v Ameriki
in je obiskal vse naše župnije.

Jegličeva zadnja leta so bila sicer
mirna in preživel jih je v veliki ljubezni in
izrednem spoštovanju večine Slovencev. Bog
mu je tudi prizanesel in ga je poklical k
sebi pred začetkom vojnih grozot in seda¬
njimi protiverskimi razmerami v domovini .
A vse njegovo prejšnje življenje je bilo
življenje boja. Kot škof ljubljanski je mo¬
ral prehoditi za svojim Gospodom težko in
s trnjem posuto pot trpljenja, sramotenja
in preganjanja. Starejši Slovenci se tega
še dobro spominjamo, saj smo sami videli
svojega nadpastirja na njegovi križevi poti.

Bil je v Sarajevu v Bosni, ko je bil
leta 1897. imenovan za visoko mesto. "Za¬
trepetal sem v dno duše, ko sem zvedel,"
je pisal slovenskemu narodu prvo leto po
svojem ustoličenju kot ljubljanski škof. Mož
je slutil, da ga čakajo v tej odgovorni službi
težka leta trpljenja. Prav je imel.

Nastopil je svojo službo v letih, ko je
bila Slovenija narodno, politično in pa

versko zelo razburkana. Bili so hudi boji
nemštva proti slovenstvu, medsebojni po¬
litični boji pa med tremi strankami: kle¬
rikalci, liberalci in socialnimi demokrati,
ki so prav tedaj začeli pridobivati zase slo¬
vensko delavstvo.

Kot škof in duhovni voditelj naroda je
moral Jeglič po svoji službi posegati v vse
te težke razmere in pomagati, da se urede
tako, kakor bi bilo najbolje. Zlasti ni mogel
in ni smel molčati na tedanjo divjo gonjo
brezverstva proti veri naroda in sploh vsemu
katoliškemu. Da si je s tem nakopal smrtna
sovraštva, je jasno. Nasprotniki so sklenili
ovirati ga pri njegovem delu za obnovo, ga
sramotiti pred narodom z vsemogočimi kle¬
vetami in mu načrtno jemati zaupanje ljud¬
stva. Da kot verni sin slovenskih staršev ni
bil ljub Nemcem, je tudi razumljivo. Tako
je moral kmalu po prihodu v Ljubljano na¬
stopiti težko pot svojega dolgoletnega trplje¬
nja .

Ob nastopu ga je sicer vsa dežela, ver¬
na in neverna, sprejela nad vse veličastno.
Kakor Kristusov prihod v Jeruzalem na cvet¬
no nedeljo, ki je bil tako slovesen, a kmalu
pozabljen in spremenjen v križev pot... Ka¬
nonski streli so grmeli z ljubljanskega gra¬
du, ko se je Jeglič pripeljal v mesto, dasi
je bila mestna uprava v rokah protiverskih
liberalcev.

Škof Jeglič je imel dobro voljo in je
poskušal zlepa. Eno leto po prihodu je o
svojem nastopu zapisal v "Škofijskem listu":
"V 'Pastirskem listu', v svojih govorih v
cerkvi in pri drugih okolnostih sem želel
pokazati, .. .da ljudim svoj narod, ali da
nočem zanemarjati Nemcev... da bi se vsi
zedinili, da nobenega ne odbijam od sebe,
marveč tudi nasprotnike pridobim... " Toda
ko je spoznal pobliže razmere v deželi in
ko veri sovražno časopisje ni prav nič pre¬
nehalo s svojim protiverskim hujskanjem, je
kot nadpastir neustrašeno nastopil, dasi je
vedel, kaj ga zaradi tega čaka.

December 1953

379

In res! Kmalu se je vsa ost veri sov¬
ražnega časopisja zedinila in obrnila proti
ljubljanskemu škofu. Skoraj ni bilo ene ča¬
sopisne izdaje, da bi ne bil Jeglič v njej
sramotno napaden. Ljudstvo so začeli očitno
ščuvati proti njemu in mu očitati vse mogoče
stvari. Najprej so vrgli med narod, da je
škof "strankar". Odgovoril je brez strahu:
"Kar molčim naj in dopuščam, da se skuša
izpodkopati temelj verskih resnic, da se za¬
peljuje narod, da se v spisih grdi Bog in
Devica Marija, sveti zakramenti! In če se
za te naše svetinje postavim, potem sem
strankar! ..."

Ta boj proti škofu Jegliču se je stop¬
njeval iz leta v leto. Nepopisno je bilo
njegovo trpljenje saj ga je vse to bolelo v
dno duše. Možu, ki je vse svoje življenje
ohranil angelsko čistost, so očitali celo
moralno izprijenost. Za povod so jim slu¬
žile njegove knjige slovenski mladini, ki
so tolikim Slovencem pomagale preko mla¬
dostnih težav in zablod srečni bodočnosti
naproti. Kaj vse izrablja sovražnik za do¬
sego svojih umazanih ciljev!

Se huje je bilo škofu Jegliču, ko se
je ves ta boj po brezverskih časopisih pre¬
nesel tudi preko morja med slovenske iz¬
seljence. Tudi tu so bruhali nanj strup, ki
naj Slovencem vzame še zadnjo trohico
spoštovanja in zaupanja do ljubljanskega
nadpastirja.

V vsem tem trpljenju pa se je škof po¬
polnoma predal božji volji. Tolažbo in svo¬
jo moč ter neustrašenost pa je iskal in našel
pred tabernakljem in zajemal jo je v svoji

veliki ljubezni do Marije, katere čast je
širil z apostolsko gorečnostjo po vsej svoji
škofiji.

Ko smo nekoč bogoslovci stali v njego¬
vi predsobi, bilo je sredi najhujših bojev
proti njemu, nam je škofov strežnik pokazal
vrata v kapelo in dejal:"Tu je škofova kape¬
la. Kolikokrat slišim ponoči zarožljati ključ
teh vrat. Skoraj vsako noč. Po cele ure tu
premol ijo in prejokajo..."

Da, to je tisti veliki nauk, ki ga uči
za naše trpljenje tudi ta naš slovenski po¬
možni učitelj Kristusove visoke šole. Kaže
nam, kje naj iščemo edine prave tolažbe v
težkih urah, kje naj se izjokamo, kadar je
srce prepolno bridkosti. Samo tu bomo našli
uteho, obenem pa tudi potrpežljivost in
vdanost v voljo božjo. Tu bomo zajeli moči,
da bomo križ prenesli tako, da bo nam in
drugim v neizmeren blagoslov in zasluže¬
ni e. —

Danes je vso to prebogato setev našega
vladike Jegliča, setev tolikih izgovorjenih
in pisanih naukov, tolikih žrtev in dela za
ljubljeni slovenski narod, doma pokril mrzli
sneg. Za vselej? V zaupanju v Boga ne
smemo misliti tako. Ta Jegličeva setev je
bila pač jesenska setev ozimine, na katero
moramo z veseljem in upanjem misliti v dobi
dolge in hude zime. Pognala bo bujno rast,
ko bo vsemogočni Bog dal našemu preizku¬
šenemu narodu zopet pomlad. Naš veliki škof
Jeglič je mrtev, rodovi za njim pa bodo želi
in uživali sad njegovega truda-bogato žetev
klene pšenice za lepšo in srečnejšo bodočnost
poedincev in vsega naroda.

BLAGOSLOVLJEN
BOŽIČ IN
SREČNO NOVO
LETO žele vsem
naročnikom in
zastopnikom
Ave Marije,
v s em ,d ob r o tnikom,
sorodnikom in
prijateljem -
SLOVENSKI
FRANČIŠKANI

380

AVE MARIA

HEMONTfKT Cr>A\fVF

vodil 40-urno pobožnost
v Elk River, Minn. Za
praznike pa bomo imeli
vsi dosti dela s spove¬
dovanjem na okoliških
župnijah.

3® V  Lemontu smo zopet
zidali. Ob sedanji gara¬
ži, kjer je stal nedogra¬
jen zvonik, je ravno do
slabega zimskega vre -

^_lL.ako hitro je okrog
božič in smreki na obeh
straneh glavnega vhoda
v naš samostan bosta
kmalu zopet polni lučic,
ki bodo svetile prav do
glavne ceste. O, v Le¬
montu je tudi pozimi le¬
po, zlasti za božične
praznike. Seveda pa nas
obiskujejo le najbližji
Slovenci.

Br. Bonifacij

Moli in delaj! Kar osta-

Dne 29. novembra je
kljub ziminaš Romarski
dom zopet oživel. De¬
kleta iz Mt. Assisi A-

ne časa, pa prav rad kaj
podebatira in zasleduje
dnevne novice. Brat ti
ve praviti, kaj se je po
svetu že zgodilo, kaj se

mena zrastla nova ga¬
raža. Tako naš tovorni
avto ne bo čez zimo zu¬
naj in tudi za oba trak¬
torja bo dovolj prostora.

cademy pri slovenskih
šolskih sestrah so pri¬
redila v Domu svoj Au-
tumn Festival. Njih so¬
rodniki in znanci so se
zbrali k prijetni domači
zabavi z bingom. Dekle¬
ta in sestre so vse prav
lepo organizirale.

» Br. Bonifacij Dimnik,
dolgoletni lemontski ku¬
har in zdaj kuhar na na¬
ši newyorški fari, je dne
8. novembra praznoval
zlati jubilej redovnih
obljub. Rojen v Mostah
pri Ljubljani je kot mlad
fant potrkal na samo¬
stanska vrata. Kmalu po
obljubah je bil poslan v
Ameriko ter spada med
pionirje našega komisa¬
riata. Petdeset let zve¬
ste službe Bogu in redu
ni majhna stvar. Geslo
jubilanta je bilo ves čas:

godi in tudi v bodočnost
rad pogleda. Zato mu ob
jubileju vsi želimo, da
bi še dolgo molil in de¬
lal, pa tudi svet rešetal
in presojal.

Dne 17. decembra bo
br. Bonifacij stopil že v
osemdeseto leto, pa bi
mu starosti ne prisodil,
kakor tudi ne lemont-
skemu br. Humilu kav¬
lju, ki bo isto starost
dosegel osem dni za
njim. /26. dec. /Obema
želimo, da bi srečno
dočakala drugo leto, ko
bosta obhajala osemde¬
setletnico, za njim pa še
celo vrsto srečnih let!

&&P. Odilo je spet bolj
malo doma. Dalj časa
je bil v Uniontownu, Pa.,
prvi teden v decembru
je imel misijon v La
Salle, 111. P. Jožef je

Nad streho pa se dviga
zidan zvonik. - Vse delo
je domače in razen na¬
bave materiala brez
stroškov. Saj smo ve¬
deli, da bo p. Benedikt
ob nastopu svoje pred-
stojniške službe zopet
prijel za kelo! Noben
kontraktorbi delane iz¬
vršil bolje in hitreje.

štirim klerikom-bo¬
goslovcem bo v decem¬
bru /6. in 13. dec. / chi-
caški pomožni škof Sheil
podelil tonzuro in nižje
redove. Vsem želimo
stanovitnosti na poti do
oltarja!

■3» Članek “Slovenska
božja pota" je moral v
tej številki zaradi bo¬
žične vsebine odpasti.
O Nazarški Mariji boste
brali vjanuarski števil-

December 1953

381

ki. -Ker so naročniki že
večkrat izrazili željo,
naj bi v Ave Mariji ob¬
javljali kako nadaljujočo
se povest, bomo z novim
letnikom začeli objav¬
ljati p. Bazilijevo knjigo
“Tonček”. Izšla je kot
večernična povest pri
Mohorjevi družbi v Go¬
rici za leto 1950. Ker
goriške knjige v Ame¬
riko niso prišle, bo ta
zgodba za bralce nova
in ji bodo gotovo z ve¬
seljem sledili. Opisuje
mlada leta dolenjskega
fanta in se bodo ob njej
bralci spominjali tudi
svoje mladosti. Izvirne
ilustracije bodo delo
umetnika Fr. Goršeta.

5&V Kairu /Egipet/ je
dne 24. avgusta srečal
Abrahama znani sloven¬
ski frančiškan, misijo¬
nar p. Jozafat AMBRO¬
ŽIČ in ga vidite na sliki
v krogu svojih sobratov.
Jubilant sedi v sredini s
križem na prsih. Antio¬
hijski patriarh Mikail
Tapouni ga je namreč
pred nekaj leti povzdig¬
nil na častni sedež kor-
nega škofa. P. Jozafat
je zvest bralec in širi-
telj Ave Marije. Vsi mu
iz srca čestitamo k nje¬
govemu jubileju. Naj bo
tudi druga polovica nje¬
govega življenja tako
bogata dela in uspehov,
kot je bila prva!

s® Koledar Ave Maria
za leto 1954 ste medtem
že prejeli. Z njim je bi¬
lo dosti dela, zato za¬
tisnite eno oko, če naj¬

dete v njem tudi kaj na¬
pak! Ob tej priliki se iz
srca zahvaljujemo vsem
sodelavcem, ki so omo¬
gočili Koledar j evo zani¬
mivo vsebino. Iskrena
hvala tudi vsem, ki so
članke poslali, pa jih
zaradi pomanjkanja pro¬
stora nismo mogli ob¬
javiti. Po možnosti pri¬
dejo na vrsto drugo le¬
to. Žal nam je, da smo
morali za drugo leto od¬
ložiti tudi odlični živ¬
ljenjepis Rev. Solnca, ki
ga je Koledarju poslal
Rt. Rev. Mons. Zaplotnik.
Članek je precej dolg, a
dobili smo ga že med
delom in ga ne bi mogli
v celoti spraviti na pre¬
ostale strani. Tako ga
boste prav gotovo brali
v Koledarju prihodnje
leto. - Iskrena zahvala
tudi g. arhitektu Dušanu
Svetliču iz Milwaukeeja,
ki je v narodnih motivih
izdelal izvirne platnice.

t Dne 26. sept, je umrla
v Brooklynu, N. Y. Mrs.
Ivanka Zakrajšek, žena

lastnika potniške pisar¬
ne v New Yorku in sva¬
kinja p. Kazimirja. Prav
od prve številke je bila
zvesta naročnica Ave
Marije in ves čas silno
delavna po raznih dru¬
štvih. Spisala in izdala
je “Slovensko kuharico”,
ki je priznana kot ena
najboljših slovenskih
kuharskih knjig. Blago
pokojnico priporočamo
v molitev. R. I. P.

5® Iz urada Slovenske
ženske zveze v Chicagu
smo prejeli $100. To je
zavarovalnina pokojne
Mrs. Julije Jelenčičeve,
ki jo je volila lemont-
skim Brezjam, kjer naj
bi se za pokoj njene du¬
še opravile za ta dar sv.
maše. Uradu SŽZ naša
zahvala za takojšnjo iz¬
vršitev pokojničine vo¬
lje, duši Mrs. Jelenčič
pa daj Bog večni mir!

»Ne pozabite prebrati
na zadnji strani platnic
o imeniku vseh naročni¬
kov v Koledarju 1955!

382

AVE MARIA

KkAMLT ANIH'NA lAH^KU

»PUEBLO, Colo. - Piše Mary
Mismas: Letos v maju sem bila pri
sorodnikih v Jolietu na obisku in so
me peljali tudi na ameriške Brezje.
Kako mi je bilo všeč. Srečni vsi, ki
bivate na tem Marijinem kraju in
srečni tudi vsi, ki živite v bližini,
da tako lahko večkrat obiščete božje-
potno svetišče!

VLemontusem videla tudi čebe¬
larja Fathra Johna. Gospod so do¬
ma iz istega kraja kot jaz: iz Za¬
gradca na Dolenjskem. Moja rajna
mama so jih dobro poznali, jaz pa
sem šla premlada od doma: enajst
let sem šele imela.

Pošiljam Vam nekaj slik. Kaj ni
lep veliki oltar Marijinega brezma¬
dežnega spočetja? V tej cerkvi sva
bila krščena s p. Johnom. Druga
pa je slika Zagradca, naše drage

rojstne vasi. /To sliko sem uporabil
pri članku p. Johna v Koledarju za
prihodnje leto. Saj je bilo prav tako,
kajne? - Urednik/. Kolikokrat se je
spominjam in gotovo tudi Father če¬
belar večkrat misli nanjo. Po po¬
sebni sreči naša krstna cerkev ni
bila v zadnji vojni nič poškodovana,
kakor toliko drugih. Naj bi še dolgo
stala in ljudem delila tolažbo in pa
mir! - Vsi prejmite pozdrave od
stare naročnice in bralke Ave Ma¬
rije v daljnem Coloradu!

* LETHBRIDGE, Alberta, Kanada-
PiŠe N. N. : V Ave Mariji sem brala
o lemontskem delu dolinice rožnega
venca in s e po njej tudi poučila, kako
s e moli rožni venec sedmerih veselj
Marijinih. Tudi jaz sem ga začela
moliti in obenem prositi za veliko
milost. Bila sem takoj uslišana.

Naš čas je tako žalosten, da nas
mora res Marija učiti pravega ve¬
selja. Tako lepo je premišljevati tu¬
di o tej, veseli strani življenja naše
nebeške Matere.

3» VITHAJALAJ, Siam - Piše Br .
Jožef Bevc, salezijanski misijonar:
Sicer se bolj poredko oglašam, a na

December 1953

383

leto enkrat se že spodobi, da Vam
pišem in se Vam hvaležno zahva¬
lim za redno pošiljanje mesečnika.
Kako prijetno je brati v materinem
jeziku, saj drugače bi ga že skoraj
pozabil.

Lepo se Vam priporočam tudi za
prihodnje leto. Moja naročnina pa
bo molitev, saj drugega ne premo¬
rem. Bog in Marija z Vami!

» CLEVELAND, Ohio - Piše Fran-
ces Knific: Vaša dolgoletna naročni¬
ca, naša draga mama Mrs. Frances
Verhovec, se je dne 24. septembra
za vedno poslovila od nas. Bila je
tako dobra in gotovo že uživa večno
plačilo. Priporočam jo v molitev
vsem njenim in našim prijateljem in
znane em.

Draga mama je bila doma iz va¬
si Horjul pri Vrhniki in so ji rekli
po domače Oblakova Franca. Izse¬
lila se je v Ameriko leta 1910. Naj
v miru počiva v zemljici svoje nove
domovine!

» MILWAUKEE, Wis. - Mrs. Mary
Soba:To naj bo moje božično voščilo
članicam društva krščanskih mater
in tudi vsem bralcem:

Kaj naj Vam dam za božično darilo,
da bi Vas, dragi vsi, razveselilo?
Kakšno naj bode to moje voščilo,
da bi, sestrice, najljubše Vam bilo?

Ne bom Vam želela pozemskih
dobrot,
saj poln je svet vseh premnogih
le zmot
in njega darovi so revni in nični
za tale presveti naš praznik božični.
Darilo najlepše je Kralj iz nebes:
za nas se rodil je v hlevcu zares,
ponižal do zemlje se z rajskih višin,
Očeta nebeškega ljubljeni Sin.
Sprejmimo zatorej le Njega kot dar,
saj On je edini naš pravi Vladar:
iz svetih nebes poslan k nam je bil,
da nas bi, kristjane, živeti učil.
Da vsi bi se enkrat tam zgoraj
mi zbrali,
pri Bogu v nebesih božič praznovali,
to milost, o Detece božje, nam daj,
in vrata odpri nam v blaženi raj !
To bodi Vam moje božično voščilo,
za boljše ne vem prav nobeno
darilo,
saj večjih dobrot na svetu pač ni
kot te, ki jih Oče nebeški deli.

* MUENCHEN, Nemčija - Pošilja
Branimir Pistivšek: Prisrčna hvala
za številke Ave Marije, ki že redno
prihajajo mesec za mesecem. Ne
preseneča me samo izredno domača
in okusna listova obleka, temveč
tudi pestra vsebina. Najbolj me je
iznenadil članek o božji poti na Tin¬
ski gori. Doma sem namreč v ne¬
posredni bližini te sloveče romarske

Mr. Anton Žitnik iz
San Francisca, California,
nam {e zopet poslal sliko
svoje rožne letnice, ki jo
vzgoji vsako leto iz ene
same korenine. Za to po¬
sebnost Mr. Žitnikovega
truda mu vsi čestitamo.
Naj bi naš zvesti bralec
še dolgo spreminjal zad¬
nji dve številki I

384

AVE MARIA

cerkve in je Tinska Marija tako re¬
koč moja krajanka, kot pravimo. Ta
del lista z naslovom “Slovenska
božja pota” je izredno posrečen in
zanima vsakega bralca, ne le zgo¬
dovinarja.

‘P. Inocenc OFM je za lanski
»  božič razpisal nagradni natečaj

jr za  najboljši opis božiča. Precej

t K \ otrok se j e oglasilo. Prvo mesto

l V g je dosegel petnajstletni Peter

iL / FiŠinger iz Chicaga. Napisal je

tele svoje ljubke spomine:

Kar naprej je snežilo. Ko¬
maj smo sproti odmetavali sneg, si¬
cer bi nas zamedlo. Stanovali smo
v barakah in četudi smo kurili, je
bilo v njih hladno.

Ko se je približeval božič, mi je
bilo hladno v sobi in v srcu. Tako
sam sem se počutil: moja mamica
je že tri mesece ležala v bolnišnici.

Kakor v megli sem se spominjal
lepih božičnih praznikov, ki sem jih
preživljal še doma v Ljubljani. Kje
smo stanovali, bi ne vedel več po¬
vedati, znal pa bi do podrobnosti
opisati našo sobo, v kateri je stalo
božično drevo in segalo prav do
stropa. Bilo je vse razsvetljeno, saj
je nebroj svečk gorelo na njem. V
kotu pa so stale jaslice. In kakšni
lepi, veliki kipci so bili! Kar med¬
nje sem stopil v mislih in se pribli¬
žal Jezuščku. Očka pa je zaigral na
klavir: “Sveta noč, blažena noč... ”
Hipoma je postalo v sobi svetlo in
že sem zaslišal božična voščila ter
zagledal pod drevescem polno daril.
Taki šobili moji božiči tam daleč...

In zdaj ? Kakor bi se svet obrnil
narobe. Znašel sem se v tujem, mr¬
zlem svetu in še mamica je bolna.
Zopet se bliža božič, tako različen
od onega pred nekaj leti... Težko
mi je bilo in večkrat sem jokal.

Toda glej! Dan pred božičnim

Naši pokojni I

Štefan STEFANČIČ, Cleveland, O.

Janez OVNIK, La Salle, Illinois

Margareta HOČEVAR, Cleveland, O.
Rev. J. STUKEL, Chicago, Illinois
Joseph INTIHAR, Eveleth, Minn.
Felix INTIHAR, Eveleth, Minn.
Jos. LEBAN, Cleveland, Ohio
John FONDA, Cleveland, Ohio
Stephan DURICH, Bethlehem, Pa.
Antonija RAKOVEC, Greenwood, Wis.
Frank PERME, Detroit, Mich.
Mary PROSTOR, Euclid, Ohio
Anton KOLENC, Cleveland, Ohio
Rose MARTINOVICH, Eveleth, Minn.
Anton STANONIK, Cleveland, Ohio
Johana SUSNIK, Chisholm, Minn.
Katarina KORBAR, Cleveland, O.
Mary ROSMAN, Brooklyn, N.Y.
Jakob TOMAŽIČ, Lorain, Ohio
Martin BAJUK, West Mifflin, Pa.
Johana SOMRAK, Marshfield, Wis.
Frances VERHOVEC, Cleveland, O.

večerom seje vrnila mamica iz bol¬
nišnice - zdrava. Pospravila je našo
sobico v baraki, z bratom sva pri¬
nesla mahu in postavila je lepe jasli¬
ce, ki jih je sama naredila. Tudi
svečke smp prižgali in vsem je bilo
tako toplo pri srcu.

Mamica nam je pravila, da bodo
prišli nocoj opolnoči k nam Jezus,
Marija in Jožef. “Zakaj?” je spra¬
ševal mlajši bratec. “Zato, ker
smo sedaj v revščini tudi mi po¬
dobni sveti Družini. Jezus, Marija
in Jožef bodo prišli in z nami poči¬
vali na slami... ” je pripovedovala.

Kar vriskal bi od sreče, da bo
med nami nocoj sam Jezušček. Ta¬
ko topla in svetla se mi je tedaj za¬
zdela lesena baraka. In ko sem mo¬
ral k počitku, se mi je v polsnu res
zdelo, da je prišlo betlehemsko De-
tece in se stisnilo k meni na revno
ležišče. - - -

To je bil moj najlepši božič.

DOBROTNIKOM BOG POVRNI

ZA NOVEMBERSKE MAŠE IN MOLITVE: Po
$15: M.Pornath; po $10: M.Ergen, A.Erjavec,
M.Hochevar, A.Springer, A.Dolinar, L.Simcic,

J.Medvešček, F.Gorenz, R.Potisek, F.Stergas,
M.Oblak, J.Sinček, L.Fon, F.Becjan, R.Glazar;
po $9: F.Smerke; po $7: M. Hlad, A.Macek, R.
;■[ Terselich; po $6: M.Mtrnik, M.Pavlesic, J.SkuIIj;
I po $5.50: S.Jerse, M.Ivanetich; po $5: A.Lim,

I K. y 'rdin, M.Eržen, A.Staric, T.Archul, J.Cankar,
• M.Ciuha, A.Pirman, F.Pirš, M.Tavcar, A.Jazbeck,

J.M.Jerina, J.Štajerk, M.Kogovšek, M.Gorshe, J.
Habjan, T.Rolich, F.Kregar, M.Evanich, A.Zadnik,
F.Pogačnik, J.Troha, V.Kollar, J.Lustig, M.Vilar,
A. Bajt, F.Janezich, Mrs.Kralich, C. Remec, L.
Raddell, M.Koprivec, M.Turk, T.Dokler, I.Zamer-
nik, J.Jelenich, A.Bukovec, R.Simenc, G.Hozian,
M.Kuhar, M.Habjan, J.Masich, A.Rudolf, J.Persin,
A.Sampson, M.Gorup, E.Sajher, Mr.Mrs.Cokelj,
V.Moltich, I.Oberstar, A.Starc, C.Smolich, M.Oblak,
! C.Hočevar, J.Marčič, J.Spech, J.Russ, A.Knauss,
M.Levar, J.Stampfel, F.Sleme, F.Primozich, V.

। Krajc, F.Vidmar, A.Tomazin, J.Lesjak, M.Kranjc,
’ M.Kranjc, M.Medved; po $4.50: J.Svetina, L.Lo¬
zar; po $4: M.Eržen, N.Jerin, M.Golobic, F.Ma-

■ rolt, F.Shenk, F.Drobnič, A.Boncha, L.Yeager,
M.Sraj Malover, K.Toporjs, R.Kotar, A.Garasich,
! A.Jeglič; po $3.75:  M.Pekol; po $3.50: O.Koren;
! po $3: V.Blatnik, M.Slanovich, M.Perusek, A.Luin,
: M.Steblaj, F.Krebelj, J.Miklavčič, J.Simec, A.

J Gregorač, O.Zupancic, M.Knaus, S.Selak, M.Becan,
! J.Kukoviča, M.Maichin, M.Fajfar, P.Hodnik, A.

1 Nemec, M.Stiglitz F.Pierce, J.Hiti, L.Pavšek,

J. Vlasic, R.Sulzer, M.Shifrer, M.Markovich, M.
Skrobar, M.Kukura, R.Novak, B.Hunter, T.Narobe,

K. Govednik, G.Veselic, M.Sluga, T.Mozic, T.
Loushin, A.Pinculich, K.Kepic, A.Bencin, H.
Preotle, B.Komavli, T.Zortz, J.Mihelič, T.Forneci,
M.Persa, J.Pavli, W.Margon, F.Klančar, F.Grill,
S.Gerdin, A.Svigel, G.Strainer; po $2.50: M.Meljac,
A.Ličan, A.Gollop, E.Križman, A.Tomdzic; po
$2: J.Puhek, M.Kocjan, J.Tomšič, J.Perko, A.
Arko, T.Susnik, K.Krize, M. Koncilja., S.Contarini,
A.Lopert, M.Struna, F.Pajk, W.Bizjak, J.Legan,

I F.Kamin, F.Gerchman, M.Sjancar, M. Thompson,
U.Tauchar, J.Zupic, F.Bucar, A.Potokar, J.Tram¬
puš, A.Mozina, J.Trost, A.Rozich, M.Verderbar,
J.Pečnik, R.Lukez, F.Hocevar, J.Govednik, M.
Koren, J.Mohar, M.Mencin, L.Turner, A.Ovnik, R.F.
Govekar, S.Leksan, L.Bachnik, F.Novak, Mrs.
Pozek, Mrs.Veselich, G.Debevec, V.Ruppe, M.
Žagar, A.Sporcic, M.Ozbolt, P.Schwab, J.Major,
A.Bresnick, F.Marolt, T.Habjan, J.Gabršček,

A.Plut, M.A.Florijan, J.Barborich, M.Schwab, M.
Jurincič, A.Plemel, F.Grum, A.Lesca, M.Frank,
A.Rus, A.Milautz, F.Wehar, I. Zorman, M.Centa,
A.Nemgar, J.Pugel, M.Urbancic, J.Ferlič, H.
Nahtigal, A.Petrovcic, R. Vicic, A.Primozic,M.
Bresar, J.Godec, F.Sardoch, M. Balkovatz, A.

Kuhar, K.Persa, J.Vidmar, J.Petrich, U.Strubel,
M.Shivitz, A.Susman, F.Anzicek, M.Kobe, F.Cerar,
J.Gosak, M.Panchur, F.Hodnik, J.Petkovsek, J.
Roberts, K.Roberts, L.Repar, M.Rebich, A.Habjan,
J.Grm, F.Drašler, M.Zele, G.Schoner, F.Roitz,
J.Ožbolt, M.Hoge, J.Avsec, Mrs.Sutulovic, J.Ko-
rencic, B.Zagar, M.Skrbina, P.Kokal Sr«, M.Skor-
janec, M.Zerovnik, F.Kastelic, L.Belaj, J.Bradač,
M.Ivancic, M.Sedmak, M.Habian, M.Cekada, M.
Wretschko, I.Terskan, M.Smrekar, P.Golobic, M.
Selak, M.Dreshar, F.Star, C.Zagar, M.Starc, M.
Sustarich, Mr.Mrs.Simonelic, N.Laurich, J.Udovich,
M.Bandek; po $1.50: A.Rabsel, L.Hočevar, E.
Racic, Mrs.Škerl, M.Kozjan, F.Petrič, M.Kocman,

A.Sribar; po $1: M.Mutz, A.Kochevar, A.Stepanich,

L.Mladich, M. Kutin, M.Glivar, J.Štempihar, F.
Perovsek, M.Snable, J.Susterich, A.Glatz, U.
Skofljanec, L.Vrenk, M.Patrick, J.Polanshek, F.
Kozina, V.J.Umek, K.Bro tarick, J.Perusek, F.
Muha, M. Kraj c, J.Jazbec, J.Poje, M.Spehar, T.
Samlen, A.Simončič, F.Blatnik, J.Menart, A.Brula,

L. Verbič, J.Zalar, J.Kozlevčar, A.Novak, M.Zore,
A.Korelc,. A.Setnicar, V.Breznik, P.Vesel, F.Mez-
get, J.Urbančič, F.Koch, F.Urh, H.Kravcar, J.
Belo j, A. Jerman, U.Ambrose, M.Oberstar, M.Strum-
ble, R.Grilc, J.Drug, M.Ross, Mrs.Klobuchar, K.
Zabcic, H.Veber, G.Repp, J.Gustinčič, J.Kalcic,

M. Hudolin, F.Cerar, A.Sintich, M.Betsche, A.Za-
gorc, M. Ahlin, M.Lavsh, M.Lebar, M. Fabian, B.
Sedmak, K.Kambik, T.Sustarsic, C.Rusich, J.
Skrabec, A.Majerle, J.Hoefferle, A.Snyder, M. H ra- I
ster, F.Turk, J.O’Korn, C.Zalec, M.Kovach, R.
Pozlep, J.Bergles, M. Brodnik, J.Hocevar, M.Ster-
benz, F.Marinčič Sr., Hirschegger Fam., D.Peter-
col, A.Stimec, J.Zupančič, H.Zuidarich, F.Suha¬
dolnik, A.Poljanec, A.Brodnik, A.Bradich, E.Po¬
nikvar, T.Dercher, C.Boyce, A.Xeller, F.Habjan,
L.Mertel, G.Stutts, M.Tauchar, M.Tezak, J.Husich,
J.Kete, M.Dendinger, M.Cervan, J.Malovrh, T.Ker-
koch, K.Biček, J.Vrečar, A.Gali, A.Krulc, F.Fran-
ceski, F.Drašler, M.Tomsha, M.Shiffler, J.Kmett,
P.Ziherl, J.Gruden, M.Viscek, M.Kofal, A.Hoche-
var, A.Ivec, F.Zakrajsek, K.Subic, J.Pritekel, J.
Potočnik, R.Russ, M.Sodec, M.Kotze, R.Markel,

L. Kobilsek, M.Stariha, Mrs.Drobnič, A.Augustine,
A.Cherne, V.Novak, A.Zajc, F-Brezovar, J.Mismas,
T.M.Ttrukelj, J.Železnikar, A.Horzen, M.Hochevar,

M. Ostir, U.Tratnik, F.Mocilnikar, A.Arko, A.Serca,
M.Fraus, V.Sustersic, M.Tomsic, A.Gorkos, T.
Luzar, F.Smrdelj, C.Kovacic, F.Vidmar; po .50^:
M.Notsch, J.Pavlesic, H.Ošaben, F.Skubic, M.
Gorshe; po .25£: J.Mlakar.

ZA SV.MAŠE: Po $145: J.Ozbolt; po $100: F.
Knific; po $74: F.Hocevar; po $60: A.Jelercic,
po $50: B.Pavlakovich, Korenchan Fam.; po $41:
Prijatelji; po $30: Sisters of St.Francis, Mrs.Go¬
sak, F.Holesek; po $25: M.Hocevar; po $24: A.
Sluga; po $20: J.‘ ihelich, M.Glivar, K.Bajuk, M.
F.Kobal; po $19: F.Levstek; po $18: K.Kervin; po
$17: M.Gerzin; po $15: M.Krasovec, A.Hladnik; po
$14: M.Lovko, C.Kalan; po $11: M.Trusnik, M.
Laurich; po $10: L.Barlich, Mr.Mrs.Simonelic, A.
Poziek, J.Adamich, J.Knez, I.Hren, A.* inion, A.
Russ J.Grm, F.Snyder, K.Pristopec, H.Dolinar,
F.Pirš, A.Bartol, J.Petrincic, F.Tomažič; po

$9.25: B.Sluga; po $9: A.Setnicar; po $8.50: Mr.
Mrs.Nedelko; po $8: J.Mivec, G.Zaman, N.N., F.
Cerar, M.Prebelich, J.Pike, A.Hochevar, L.Bohinc,
R.B.Menke, M.Mohoric, U.Lintol; po $7: Mr.Mrs.
Matkovich Sr., Kepic Fam., A.Garasich, T.Kolenc,
M.Sterk; po $6: M.Koncilija, M.Vinšek, Mrs.Perko,

R. Martijac, A. Zupančič, M.Shober, F.Star, M.
Pomath, F.Juratovec, F. Žalec, S. Podgornik, L.
Kus, Mr.Draksler, I.Atzenbeck, A.Rudman, A.
Ostrelich, C.Smrekar; po $5.50: J.Winter; po $5:
M.Hoge, F.Cerar, F.Jenko, P.Stefanich, L.Hoge,
M.Kosmac, J.Peterka, * A.Shircel, A.Gaspar, R.
Payton, F.Grill, A.Dolinar, J.Major, T.McKeon,
A.Udovich, A.Kogovsek, A.Gole, A.Flach, F.
Gornick, M.Mladic, A.Pavlic, J.Serpitis, J.Pajkos,

S. Kowalski, Mr.Mrs.Adlasic, N. J.Pokornej, Pri¬
možič Fam., J.Koshir, P.Govorn, J.Muchnak, H.
Podpadec, F.Cerar, U.Lovšin, M.Shober, J.Štem¬
pihar, M.Selak, F. Tomšič, M. Sit ar, M.Pavlesic,
J.Lindič, M.Tomc, M.Marinko, M.Steblaj, L.Novak,

J.Petrina, . J.Gorjanc, M.Rogan, M.Ambrose, A.
Vahčič, F.Velkovac, J.Jager, K.Kambič, M.Cop-
rich, J.M.Pavlakovich, M.Abe, A.Udovič, M.Trin-
kp, J.Gregorčič, M.Boh, F.Juns, J.Furlan, A.
Kochevar, F.Rogina, A.Pozar, Mole Fam., Jacksha
Fam., Mr.Cebasek, Mr.Mrs.Smith, F.Piekorski, M.
Roesroan, V.Lavric, M.Canalas, A.Drassler, F.
Štrukelj, F.Petric; po $4.50: J.Bradač; po $4: R.
Škufca, I.Krek, A.Jalovic, A.Dolcic, J.Koren, A.
Boldan, F.Mocilnikar, M.Vihtelic, F.Ulchar, F.
Sokach, Zajc Fam., M.Strmetz, A.Kunich, M.
Novosele, A.Miklich, L.Verbič, M.Pleshe, J.Stru¬
na, J.Nemanich, B.Evans, L.Anzicek, M.Alduk,
T.Terselic, Faganel Fam., J.Primožič, G.Repp,
M.Bolka, J.Gruden; po $3.50: M.Mikula, J.Virant;
po $3: M.Svštich, V.Mole, C.Kapsa, A.Kapsa,
A.Husich, A.Adlesic, F.A.Kommerling, J.Mandel,
M.Haklin, F.Ulchar, M.Collins, E.Petrich, J.Mla¬
kar, A.Michelitz, T.Samlen, B.Naglich, F.Zadnik,
F.Mivsek, F.Anzicek, R.Kaszynski, R.Grilc, G.
Urbas, J.Kalcic, M.Meznarich, M.Zagar, R.Kle-
mencic, M.Zeitz, J.Martinčič, J.Anzicek, S.Selak,
A.Novak, M.Gorshe, H.Kremzar, M.Jasner, J.Po¬
nikvar, M.Makovec, F.Drenik, M.Tomsha, J.Po¬
nikvar, J.Malovrh, F.Jursic, K.Tisovec, M.Lauri-
ski, M.Prašnikar, J.Vuk, M.Baragd, Kepic Fam.,
Mrs. Žlogar, Miss Žlogar, J.Pavli, F. Albrecht,
S.R.Mohorko, M.Danculovic, A.Zorman, F.Koren-
chan, L.Martis, R.Verbič, F.Lupsina, F.Končar;
po $2.75: B.Sedmak; po $2.50: M.Benedict, M.
Mlakar, T.Orehek, J.Jančar, A.Lazic, T.Levstik,
M.Pisek; po $2: F.Vidmar, ‘C.Kovacic, J.Grdina,
A.Jakovac, C.Radez, M.Bratkovic, F.Kastigar,
M.Ipavec, M.Hlabse, F.Sadar, M.Medved, Mrs.
Noonan, J.Bratush, F.Muren, F.Hrovat, S.Klimcak,
J. Hab jan, T.Ferk, M.Butchar, M.Kral', M.Klobu-
char, A.Kavčič Jr., M.Sobej, M.Gregorač, J.Hro¬
vat, J.Cukale, J.Kersman, M.Glivar, K.Novak, J.
Pavlesic, N.Gregorash, J.Menart, N.N., M.Brencic,
A.Rotar, A.Križanič, J.Skorjanec, A.Hochevar,
A.Krkos, A.Jamnik, J.Ray, S.Intihar, T.Sterling,
F.Končar, M.Kompare, A.Novak, T.Haklin, U.

Strubel, J.Zelko, R.Usnik, L.Fortuna, H.Somrak,
J.Rus, M.Burgstaler, L. Lozar, A.Wolf, M. Zabu¬
kovec, M.Lauric, A.Sintich, M.Kofal, A.Banich,
M.Ross, P.Ziherl, M.Kavcic, A.Urich, Mr.Mrs.
Weiss, C.Tomsich, M.Tomsich, A.Gole, J.Pritekel,
J.Potočnik, M.Sluger, M.Mickelinc, S.Lesza, F.
Zbačnik, A.Cirej, M.Knap, F.Lipoglavsek, M.Klo-
buchar, M.Stariha; po $1.50: L.Zupan, A.Spehar,
A.Harej, L. J.Gradishar, F.Gradishar, N.Zunich,
J.Pucel, M.Jugovich, M.Bezek, M.Pristov, A.
Pesich, M.Jekovic.

Ostali darovi prihodnjič!

ZAHVALE - Srcu J. : Rose Ov¬
ca in Mrs. Carl Kovačič. - Mariji
Pom. : Frances Glavic, Kazimir
Žerdin, Mary Krebs, Anna Frank,
Rose Ovca, Margareta Hauptman,
Marija Rebek, Kovačič Anton, Ma-
ry Udovich, Mr. Mrs. L. A. Conrad,
Ivanka Kraljič, Mrs. Carl Kovačič.
-Sv. Jožefu in še nekaterim svetni¬
kom: Marija Javornik, Margareta
Medved, Carl Kovačič. - Baragu:
Ivanka Kraljič. - Slomšku: Jennie
T ravnika r.

996530222,12
slovenskih

NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA

DS

II 48 132,953

<RIJATELJI AVE MARIJE! Koledar za leto 1955 bo ime]
sebno prilogo: seznam VSEH naročnikov Ave Marije, da bodo
ohranjena imena ameriških Slovencev, ki bero naš mesečni
podpirajo slovenski katoliški tisk. Imenik bomo uredili po
župnijah ter po državah ali večjih mestih za one kraje, kjer ni slovenske

cerkve. Ker imamo v adresarju naše uprave le ime moža ali žene družine,
kamor prihaja Ave Marija, prosimo vse naročnike, da nam pošljejo čim
preje tudi ime zakonskega druga /s križcem, če je že med pokojnimi/.
Hvaležni bi-Vam bili, ko bi vsaj dolgoletni naročniki pripisali tudi števi-

lolet, karso prvič dobili v hišo Ave Marijo; zanima nas, koliko pionirjev Ave Marije še živi.
Naprošene podatke pošljite na našo upravo najkasneje do 1. MARCA 1954.

Spoiočite našo namero o tiskanem imeniku naročnikov v Koledarju 1955 svojim znancem
in prijateljem, ki bi ta oglas morda prezrli ali pa Še niso naročeni na naš mesečnik. Novi
naročniki bodo med imeni, če se naroČe na list do konca prvih dveh mesecev novega leta.
Imenik bomo zaključili dne 1. MARCA, ker bo dosti dela z ureditvijo in ga bomo morali za¬
radi pomanjkanja časa tiskati že pred Koledarjem.

Pomagajte nam pri delu s tem, da kmalu pošljete zgoraj naprošene podatke. Cas do prve¬
ga marca pa porabite za apostolat dobrega tiska in nam pridobite čim več novih naročnikov!

Urednik Ave Marije