f s # OTROK IN KNJIGA 22 Naš kratki sprelet nad širšo jugoslovansko strokovno in znanstveno mislijo je pokazal, da le-ta - čeprav je po razvitosti teoretske zavesti na višji ravni kot slovenska - verjetno še ni dokončno razčistila in domislila zvrstno/oblikovnih vprašanj v zvezi z literarno kategorijo »fantastična pripoved«. Izkazalo se je, da teza V. Bokal o samostojni kategoriji kratkih dvoplastnih realističnih tekstov, ki jo je avtorica razvila in utemeljila prav ob interpretaciji besedil Ele Peroci kot tipičnem tovrstnem pripovednem modelu, pomeni tudi izziv za širšo jugoslovansko strokovno misel, ne samo za slovensko; izziv, ki sega prav k idejnim temeljem vseh dosedanjih teoretskih izhodišč pri obravnavi celotnega področja tako imenovane iracionalne mladinske proze. Maljana Kobe: Fantastična pripoved Pravljice so namenjene odraslim, nam povedo raziskave o pripovedovanju in to zmeraj izrecno poudarijo. Izročilo poteka v pripovednih skupinah odraslih ljudi. Tako je. Toda, prvič, ni nobene pripovedne skupnosti, v katero se ne bi vtihotapili tudi otroci. In drugič, na voljo imamo dovolj pisnih pričevanj, v katerih so pravljice sporočene kot posebni otroški spomini. Walter Scherf: Funkcija in pomen pravljice Eno pa vsekakor drži kot pribito: otroška lirika Lili Novy raste iz občutka, da je jezik sam, s svojo melodiko, ritmiko, z bogastvom onomatopoetskega gradiva, nenehno odprt v otroški svet in njegovo fantazijo. Če je pesnica v svoji liriki za odrasle odkrivala dvojnost resnice in videza in se odločala za življenje, kjer bi bila resnica in videz vsaj v tankem temelju poistovetena, pa skuša v svojih otroških pesmih odkriti predvsem svetle, humorne, šegave, radostne plati življenja, čeprav se nam odkriva tudi skozi bolj zamolkle tone. Denis Poniž: Otroška poezija Lili Novy Na ovitku: Ilustracija Marije Lucije Stupica v knjigi Pastirica in dimnikar Hansa Christiana Andersen a (1985) ZALCSg YU ISSN 0351—5141 OTROK IN KNJIGA REVIJA ZA VPRAŠANJA MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI IN KNJIŽNE VZGOJE 22 1985 ZALOŽBA OBZORJA MARIBOR OTROK IN KNJIGA izhaja od leta 1972. Prvotni zbornik (številke 1, 2, 3, 4) se je 1977 preoblikoval v revijo z dvema številkama na leto Uredniški odbor: Jože Filo, Alenka Glazer, Miran Hladnik, Marjana Kobe, Ljubica Marjanovič Umek, Tanja Pogačar Izdajateljski svet: Andrej Brvar, Nada Gaborovič, Niko Grafenauer, Slavko Koče-var-Jug, Darja Kramberger, Silva Novljan-Trošt Sekretarka uredništva: Darka Tancer-Kajnih Redakcija te številke je bila končana marca 1986, številko sta uredili Alenka Glazer in Darka Tancer-Kajnih Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji Izdajajo- Pionirska knjižnica Mariborske knjižnice. Pedagoška fakulteta Maribor, Festival Kurirček in Pionirska knjižnica, enota Knjižnice Oton Zupančič Ljubljana Naslov uredništva: Pionirska knjižnica, Maribor, Rotovški trg 6, tel. 062-23-858 Naročila sprejema in revijo odpošilja Založba Obzorja, 62000 Maribor, Partizanska 5 Marjana Kobe Ljubljana FANTASTIČNA PRIPOVED II. Fantastična pripoved v slovenski mladinski književnosti po II. svetovni vojni* Iz današnje teoretske optike lahko najprej ugotovimo, da je študija M. Simiončič Fantastična pripoved na Slovenskem in v zahodni Evropi (1965) ostala na Slovenskem neodmevna tako v šestdesetih kakor tudi v sedemdesetih letih do nastopa V. Bokal (1977, 1979).2 Z drugimi besedami povedano: v slovenski kritiki in strokovni pubUdstiki tega časa sta ostala nereflektirana tako termin »fantastična pripoved« kakor tudi problematika, ki jio je avtorica študije razprta v zvezi s specifičnim modelom kratke proze Ele Peroci, Branke Jurca in Lojzeta Kovačiča. Skratka, termin »fantastična pripoved«, ki ga je za poseben pripovedni vzorec nerealistične mladinske proze utrdila zahodnoevropska teoretska misel v šestdesetih tn sedemdesetih letih, se pri nas ni vrasel v teoretsko zavest niti za besedila, v katerih je M. Simončič prepoznala že kar zgledne primere te zvrsti, niti za specifičen model kratkega teksta, ki je z vidika žamrske klasifikacije preučevalko fantastične pripovedi na Slovenskem spravil najprej v teoretsko «-zadrego« in ga je s »kompromisnimi« strokovnimi občutki, tako rekoč predvsem zaradi pomanjkanja primerov prave fantastične pripovedi uvrstila v isto literarno kategorijo, zastopajoč tezo, da gre za »nam svojsko obliko<-<, ki da je »nastala iz naših razmer in je plod naših prilik«.' Tudi v tej tezi strokovna misel na Slovenskem v celem desetletju po objavi študije ni začutila teoretskega izziva k natančnejšemu razmisleku na zvrst-nio/obHkovni ravni in torej tudi ne potrebe po razčiščevanju terminoloških vprašanj v zvezi z zelo neenotnim poimenovanjem sektorja nerealistične mladinske proze v najširšem pomenu te besede. ' Pričujoči sestavek je sklep razprave M. Kobe: Fantastična pripoved. L Oris teoretičnih preučevanj v zahodni Evropi. Otrok in knjiga 1982, št. 16, 5—8. — 11. Fantastična pripoved v slovenski mladinski književnosti po drugi svetovni vojni. Otrok in knjiga 1983, št. 17, 5—11. — II. Fantastična pripoved v slovenski književnosti po drugi svetovni vojni. Otrok in knjiga 1983, št. 18, 5—12. — II. Fantastična pripoved v slovenski mladinski književnosti po drugi svetovni vojni. Otrok in knjiga 1984, št. 20, 5—11. ' Prim. V. Bokal: Povojna slovenska otroška in mladinska književnost. Poskus razdelitve po žanrih. Naši razgledi 1977, št. 17, 438—440; V. Bokal: Fantastična pripoved. Otrok in knjiga 1979, št. 11, 38—48. ' M. Simončič: Fantastična pripoved na Slovenskem in v zahodni Evropi. Dialogi 1956, št. 5, 249—252. Za ves ta obsežni sektor besedil se — mimo klasifikacijskih predlogov m. Simončdč — do nastopa V. Bokal v drugi polovici sedemdesetih let v slovenski kritiki in strokovni publicistiki kot temeljni termin vztrajno ohranja oznaka «-pravljica«. Sprva je ta termin preciziran predvsem v dveh sinonimno uporabljanih različicah »sodobna pravljica« in «-moderna pravljic a«, v dveh terminih torej, ki sta se v zvezi s teksti Ele Peroci, Branke Jurca, Lojzeta Kovačiča pa tudi v zvezi z besedilom Vitomila Zupana Potovanje v tisočera mesta bila zasidrala v dikdjo slovenske kritike že z drugi polovici petdesetih in začetku šestdesetih let;^ v šestdesetih in sedemdesetih letih se tema oznakama pridružita predvsem termina »fantazijska pravljica« in »moderna (sodobna) fantazijska pravljica«' pa še termini »antipravljic a«,' »m oderna domišljijska zgodb a«^ iin »domišljijska pripovedk a«.® Te oznake se pojavljajo v strokovnih razmišljanjih, ki jih ni tako malo' in kateirim je, če jih gledamo kot celoto, treba priznati, da so prodorno označila bistvo novih pisateljskih postopkov z izrazito ustvarjalno optiko »k otroku«, »v otroka« in »iz otroka«, da so lucidno razbirala nove estetske učinke kot rezultate inovativnih ustvarjalnih izhodišč, upoštevajočih celovito specifiko otroštva kot avtonomne življenjske kategorije. Vendar pa v celoti tovrstnih strokovnih obravnav hkrati lahko razbiramo značilno držo, ki je skupna vsem preučevalcem in ki tudi govori o stopnji razvitosti teoretske zavesti v tem času na Slovenskem: brez strokovnih pomislekov, kakršni so leta 1965 navdajali M. Simončič, ko je z vidikov sočasne zahodnoevropske teoretske misli opazovala ustroj kratke proze Ele Peroci, Branke Jurca in Lojzeta Kovačiča in ta pripovedni model s »kompromisnimi« občutki slednjič vendarle uvrstila v isto literarno kategorijo kot besedila, ki jih je prepoznala za »prave« fantastične pripovedi, brez vsakršne podobne strokovne skepse torej uvrščajo preučevale! na Slovenskem do nastopa V. Bokal ' Prim. K. Brankova: Štiri nove slikanice »Čebelice«. Knjiga '55, 560—562; M. Cerkovnik: Tisočkratlepa. Knjiga '56, 132—133; F. Zadravec: Tri slovenske novitete vri Mladinski knjigi. Naši razgledi 1956, št. 16, 394—395; M. Mejak: Tri mladinska dela. Naša sodobnost 1957, št. 1, 75—78; M. Sircelj: Pečat počitnic. Naši razgledi 1959, št. 18, 436—437; M. Sircelj: Mali jubilej. Naši razgledi 1960, št. 7, 166; M. Sircelj: Ob novih mladinskih knjigah. Sodobnost 1963, št. 11, 1041—1046. 5 Prim. M. Sircelj: Literarna žetev. Lanskoletna mladinska dela za otroke do 8. leta starosti. Knjiga '67, št. 6/7, 141—144; M. Sircelj: Sto Čebelic. Naši razgledi 1965, št. 24, 500—501; M. Sircelj: Pravljica od nekdaj do danes. V: M. Sircelj, M. Kobe, A. Gerlovič: Ura pravljic. Ljubljana 1972, 7—30; M. Kobe: Čarodejev klobuk ali problematičnost TV priredb nekaterih modernih fantazijskih pravljic za otroke. Naši razgledi 1971, št. 24, 739—740; M. Kobe: Ura pravljic. V: M. Sircelj, M. Kobe, A. Gerlovič: Ura pravljic. Ljubljana 1972, 33—58. ' Prim. Z. Tavčar: Iz mladinske književnosti. Prostor in čas 1970, št. 4/5, 306 do 309; avtorica uporablja tudi termin »moderna pravljica«. ' Prim. B. Stražar: Književnost za otroke. Ljubljana 1980; o »moderni domišljijski zgodbi« na str. 35—39. ' Prim. Zlata Pirnat-Cognard: Pregled mladinskih književnosti jugoslovanskih narodov (1945—1968). Ljubljana 1980; o »domišljijski pripovedki« je govor predvsem na str. 171—184. » Prim, predvsem: M. Mejak: Tri mladinska dela. Naša sodobnost 1957, št. 1, 75—78; M. Sircelj: Sto Čebelic. Naši razgledi 1965, št. 24, 500—501; M. Sircelj: Literarna žetev. Lanskoletna mladinska dela za ortoke do 8. leta starosti. Knjiga '67, St. 6/7, 141—144; M. Sircelj, M. Kobe, A. Gerlovič: Ura pravljic. Ljubljana 1972; M. Kobe: Čarodejev klobuk ali problematičnost TV priredb nekaterih modernih fantazijskih pravljic za otroke. Naši razgledi 1971, št. 24, 739—740. vse tekste, ki na prvi pogled niso realistični, v skupno literarno kategorijo, v isti sektor mladinske proze. Ce že teoretske skepse ni zaslediti v obravnavah tistega literarnega gradiva, ki je nastalo do zaključka šestdesetih let, to je v obdobju, ko zahodnoevropski model fantastične pripovedi pri nas res še ni bil izraziteje razvit, pa je treba ugotoviti, da se teoretski pomisleki v zvezi s tovrstno žanrsko klasifikacijo ne kažejo niti v obravnavah iz sedemdesetih let. To pa je obdobje, ko se je zgodilo dvoje: ta pripovedni vzorec sodobne evropske mladinske proze se je tudi na Slovenskem že močno razvil, kar je pokazala pričujioča razprava; hkrati pa so se ne samo razširili dotedanji opusi Ele Peroci, Branke Jurca in Lojzeta Kovačiča, marveč se je model tovrstne kratke proze oblikovno in motivno bogato razčlenil še z nastopom številnih novih piscev, kot so Marja Cerkovnik, Mira Mihelič, Kajetan Kovič, LeopoJd Suhodolčan, Svetlana Makarovič, Saša Vegri, Polonca Kovač, Jože Snoj in drugi. Med števMinimi ustvarjalnimi inova-cijaimi nespregledljivo izstopa predvsem novi tip kratke nerealistične živalske zgodbe (S. Makarovič, K. Kovič, P. Kovač in drugi); svojevrsten teoretski problem pa predstavljajo tudi avtorji, ki se preizkušajo v obeh obravnavanih tipih nerealistične proze (npr. V. Zupan, S. Makarovič, J. Snoj). Obilo teoretske skepse do dotedanjih zvrstno/obUkovnih opredelitev in dotedanje terminološke rabe na Slovenskem pa je v drugi polovici sedemdesetih let pokazala Vera Bokal. V. Bokal v svojem predlogu razdelitve povojne slovenske mladinske književnosti do leta 1968 po žanrih'® uvaja tudi literarno kategorijo »fantastična pripoved«. Pri tem se vseskozi strinja s pogledi M. Simončič, kar zadeva tekste, ki jih je Simončičeva že leta 1965 v svoji študiji označila za prave fantastične pripovedi (V. Zupan: Potovanje v tisočera mesta, V. Pečjak: Drejček in trije Marsovčki); odločno pa se preučevalki razhajata prav ob žanrskem klasificiranju kratkih besedil Ele Peroci in Branke Jurca, ob modelu tekstov toirej, ki ga Simončičeva uvršča v območje fantasitične pripovedi kot specifično, »nam svojSko« različico te literarne zvrsti. V. Bokal ta tip besedü radikalno izloča ne samo iz literarne kategorije »fantastična pripoved«, marveč tudi iz območja tako imenovane iracionalne n^dinske književnosti sploh. Izhajajoč iz najširših teoretskih pogledov G. Klingberga na sektor mladinske književnosti" in še posebej upoštevajoč stališča tega švedskega znanstvenika pri opredelitvi fantastične pripovedi kot posebne literarne zvrsti M. BokaLova v okvirih sektorja tako imenovane iracionalne mladinske proze razmejuje: 1) novo ali »umetno pravljico«; le-ta se dogaja v enem samem svetu, v katerem se nam pokaže čudežna sprememba kot naravna posledica dogajanja Prim. V. Bokal: Povojna slovenska otroška in mladinska književnost. Poskus razdelitve po žanrih. Naši razgledi 1977, št. 17, 438—440; razprava je povzetek tez iz doktorske disertacije Slowenische Kinder- und Jugendliteratur von 1945 bis 1968, ki jo je avtorica obranila na Dunaju leta 1976. " G. Klingberg deli mladinsko književnost najprej v dve glavni skupini: v iracionalno in realistično. Iracionalno mladinsko književnost pa avtor spet deli v dve območji: v logično indiferentno literaturo (nonsens) in v literaturo, v kateri je uresničena zahteva po logični skladnosti dogajanja; dela, ki spadajo v ta sektor, opisujejo bodisi e n svet [a) pravljica, b) pripoved o nekem mitičnem svetu] bodisi dva svetova, ki tvorita enovito celoto; to zadnjo kategorijo tekstov Klingberg poimenuje fantastična pripoved. Prim. G. Klingberg: Kinder- und Jugendliteratur-foschung. Eine Einführung. Graz, Wien 1973, 58. v tem svetu; tipičen primer te literarne kategorije je avtorici besedilo Bena Zupančiča Deček Jarhol\ 2) fantastično pripoved; le-ta opisuje dva svetova, realističnega in fantastičnega, ki skupaj tvorita enoto; tipičen primer te literarne kategorije je avtorici tekst Vitomila Zupana Potovanje v tisočera mesta.^^ Niti v prvi niti v drugi literarni kategoriji pa ne najdeta mesta Ela Peroci in Branka Jurca. Reprezentativne kratke tekste obeh ustvarjalk avtorica uvršča v sektor realistične mladinske književnosti. Znotraj tega sektorja pa v tekstih obeh pisateljic prepoznava značilne primere pripovednega modela, ki ga poimenuje kratki dvoplastni realistični teksti.^® V. Bokal dokazuje, da gre pri najrazličnejših tekstih Branke Jurca, predvsem pa Ele Peroci (Lojzeta Kovačiča ne upošteva!?) za poseben razvoj realistične proze, v kateri je očiten proces »-ponotranjenja« pripovedne perspektive v glavni otroški literarni lik. V teh «miniaturnih psiholoških študijah-« (oznaka Milana Sege) so, po njenem prepričanju, elementi, ki se na prvi ^pogled sioer zdijo fantastični, največkrat samo konkretizacija psihičnih vzgibov v otroškem literarnem liku. Za upovedenje teh psihičnih vzgibov, opozarja Bokalova, uporabljata pisateljici med drugim tudi naslednje postopke: asociacdjsko tehniko, tehniko toka zavesti, predvsem pa princip igre. V dvoplastnih realističnih tekstih torej ne gre za tipični model fantastične pripovedi: za dva svetova, ki kot »zaresni« ravni avtonomno obstajata druga ob drugi (die Parallelwelten) in kjer fantastične ravni dogajanja ne kreira otrok sam, marveč je v zvezi z otrokom kot glavnim literarnim likom le motiv za prehod dogajanja iz realnega v fantastični svet; v kratkih dvoplastnih realističnih tekstih gre, po Bokalovi, za drugačen pojav: za dvoplastnost resničnosti in iluzije v smislu modela igre. Pri tem avtorica, naslanjajoč se na J. Lot-mana, opozarja na model igre, katerega specifičnost je prav dvoplastnost (resničnost/iluzija) in meni, da kaže h kratkim dvoplastnim realističnim tekstom šteti predvsem besedila, ki se dajo razlagati kot otroška igra oziroma pri katerih je glavna vzmet teksta otroška igra. Tipičen primer tega pripovednega modela se zdi Bokalovi besedilo Ele Peroci Za lahko noč." Tekst Za lahko noč spada, značilno, med najobsežnejša avtoričina besedila v istodmenski zbirki;'® to pa z drugimi besedami povedano pomeni, da že zunanji obseg omogoča zgodbi, da se na motivni in kompozicijski rävni izraziteje razvije in razčleni — pa bi v njej, denimo, lahko prepoznali tudi značilni' model »prave« fantastične pripKwedi. Prim. V. Bokal: Povojna slovenska otroška in mladinska književnost. Poskus razdelitve po žanrih. Naši razgledi 1977, št. 17, 438—440; M. Bokal: Pravljica in njene sorodne zvrsti. Otrok in knjiga 1980, št. 11, 48—61. " Prim, opombo 12. Obširnejši prikaz kategorije »kratki dvoplastni realistični teksti« je v avtorični disertaciji Slowenische Kinder- und Jugendliteratur von 1945 bis 1968, ki pa v slovenščini ni izšla v knjižni obliki. " Tudi Z. Pirnat-Cognard E. Peroci ne uvršča v isto literarno kategorijo kot npr. L. Kovačiča, V. Zupana, V. Pečjaka; teksti naštetih piscev so za avtorico »domišljijske pripovedke«, E. Peroci pa je po sodbi Pirnat-Cognardove vpeljala v slovensko mladinsko literaturo »umetno domišljijsko pravljico«. Prim. Z. Pirnat-Cognard: Pregled mladinske književnosti jugoslovanskih narodov (1945—1968). Ljubljana 1980, 180. " Prim. E. Peroci: Za lahko noč. Ljubljana 1976. V tej izdaji obsega istoimenski tekst deset strani. Tako bi v tekstu lahko razbrali soočenje dveh svetov, realnega in irealiüe-ga, na način realističnega okvira in vloženega irealn^a jedra; glavni literarni lik, ki je sodoben otrok, se sredi sprehoda po ljubljanskem Tivoliju znajde v nekem drugem svetu — v svetu oživljenih igrač (kar je po G. Klingbergu in H. Miiller-ju tipičen motiv fantas.tične pripovedi!); za prehod z realne na irealno raven dogajanja se pri Perocijevi pojavi (za fantastično pripoved značilen) motiv »■vrat«, skozi katera Mojca in njena mama vstopita v svet oživljenih igrač in ga sko2aije tudi zapustita; kot dokaz za obstoj dveh samostojnih svetov (Parallelwelten), ki sta konstituanta fantastične pripovedi, bi lahko upoštevali dejstvo, da se glavna oitroška junakinja Mojca in njena mama od začudenja »primeta za roke« ob soočenju z irealnim svetom, se pravi, da doživiita eno od značilnih občutij, ki v »■pravi« fanitasrtični pripovedi prevzame glavne literarne Hike, ko se le-ti (kot bitja iz realnega sveta) znajdejo na fantastični rävni dogajanja; v tekstu se nespregledljivo pojavljajo tudi elementi, ki pri ustviarja-nju nerealističnega vzdušja v dogajanju funkcionirajo še na drugačen način fcot svet oživljenih igrač, vsekakor pa ti elementi delujejo fantastično: npr. kip Valvasorja, ki počasi zapre knjigo in leže spet v travo; ponavljajoči se motiv leteče zlate ribe; oživljeni bronasti psd brez jezikov iz parka (ljubljanskega Tivolija). Tako skicirana interpretacija zgiodbe Zo lahko noč, ki jo je za sedaj treba imeti seveda za povsem hipotetično, je na tem mestu pričujočega razmišljanja vključena zato, da bi se tem jasneje pokazalo, kako zapleteno teoiretsko problematiko imamo pred seboj, če so na sedanji stopnji raziskav mogoči povsem nasprotujoči si teoretski pogledi na isto literarriio gradivo. Tudi na srbskohrvatskem jezikovnem območju, kjer se je sicer že od začetkov sedemdesetih let termin »fantastična priča« trdno vrasel v teoretsko zavesit, so npr. vsi vidnejši preučevalci tega žanra radikalno nasprotnega mnenja kot V. Doikal. Tako imata M. Cmkovič in V. Marjanovič najznačilnejše tekste Ele Peroci za neizpodbitne primere fantastične pripovedi;'® v trdnosti njunih teoretskih izhodišč torej ni zasiediä tudi nikakršnih »kompromisnih« strokovnih občutkov, podobnih tistim, ki so spremljali M. Simančič, ko se je odločala za žanrsko klasifikacijo tega tipa besedil. M. Cmkovič daje pripovednemu modelu Ele Peroci celo poseben, izjemen poudarek, ko po njem imenuje enega izmed dveh glavnih tipov, Id ju razbira v tem žanru — »poetični tip fantastične priče«." Hkrati pa M. Cmkovič in V. Marjanovič v isto Hteramo kategorijo uvrščata Zupanovo Potovanje v tisočera mesta, za katerega tudi M. Simončič in V. Bokal soglašata, da je prava fantastična pripoved. M. Cmkoviču je »fantasitična priča« ena izmed treh kategorij »umjetnioke priče«. Te tri kategorije so naslednje: 1. bajka (gradena po uzoru na narodne bajke ili slična narodnoj), 2. fantastična priča, 3. priča koja je bliska realističkoj pripovijed.»» »Fantastična priča« je preučevalcu besedilo, »kioje na podloži realnog svijeta gradi irealan svijet u kojem irealni elementi slikovito ukazuju osjetilima " Prim. M. Cmkovič: Dječja književnost, Zagreb 1980«, 57—74; M. Cmkovič: O dječjoj priči. Detinjstvo 1982, št. 1/2, 3—15; V. Marjanovič: Proza poetske fantastike. V: Dečja književnost u književnoj kritici. Beograd 1982, 242—244. " M. Cmkovič: Dječja književnost. Zagreb 1980®, 70. Prav tam, 20—21. nedostupnu stvarnost koja postoji u podsvjesti, u željama, u igri djece«:»® ali kot avtor oblikuje novejšo o2aiako: >►... u dječjoj fantastičnoj priči, s djetetom kao glavnim junakom i djetetovom stvaamošču kao polazištem, u irealnoj prizva-noj stvarnosti defilirati (če) oslobodeni svijet dječjih osječaja, mržnje, želja, otpora, strahova, sklonosti, vjerovanja.«®" Z vidika orisanega teoretskega stališča je razumljivo, da je M. Cmkoviču kot prototip tega žanra pripovedni model Ele Perooi bližji kot Zupanovo Potovanje v tisočera mesta,^^ čeprav je po drugi strani res tudi to, da avtor V. Zupana z vsem prizmanjem uvršiča, ob Penocijevi, med štiri pisce, ki se mu zdijo prvi izrazitejši predstavniki fantastične pripovedi v celotnem jugoslovanskem literarnem prostoru.^^ Tudi R. Prelevič, Z. Diklič, I. Zalar in nekateri drugi preučevale! mladinske književnosti, ki dosledno in teoretsiko ozaveščeno uporabljajo termin »-fantastična priča«, uvrščajo Perocijevo med evidentne pisce žanra, ki ga ta termin »pokriva-«.^' Manj razvidni so pogledi na predstavnike tega žanra pri Slovencih v obravnavah D. Ognjanoviča in M. Idrizoviča. D. Ognjanovič razbira v slovenski mladinsiki prozi dve kategoriji nerealističnih besedil: »moderno pravljico« in »fantastično pripoved«, ne da bi svojo razmejitev obeh sektorjev teoretsko podrobneje utemeljU ali vsaj s primeri določneje nakazal.^* Pri M. Idrizoviču pa v obravnavi slovensike mladinske književnosti^' prepoznavamo že znano neenotno terminologijo iz slovenske kritike in strokovne publicistike, na katero se je avtor pri pisanju očitno tudi tesno oprl. Tako M. Idrizovič ob delih Ele Peroci enakovredno uporablja izraze «pravljica«, »sodobna pravljica«, »modema pravljica«, »antipravljica,« posebna oblika pravljice«, »povojna zvrst pravljice«; pestro pahljačo teh sino-nimno uporabljanih terminiov pa avtor v svojem orisu slovenske mladinske književnosti brez strokovnih pomislekov razširi tako na kratke tekste Elle Peroci, Branke Jurca, Mire MiheUč, Marje Cerkovnik, Leopolda Suhodolčana, Svetlane Makarovič, Saše Vegri in drugih kakor tudi na obsežni besedili Kristine Brenkove Deklica Delfina in lisica Zvitorepka in Svetlane Makarovič Kosovirja na leteči žlici; ob slednji pisateljici in njenem tipu proze se pojavi tudi oznaka »fantastična pripoved«. Prav tam, 21. 2» M. Crnkovič: O dječjoj priči. Detinjstvo 1982, št. 1/2, 8. " M. Crnkovič ima ob tekstu Potovanje v tisočera mesta naslednjo pripombo, značilno za njegovo teoretsko stališče: »lako je dječak u snu neobično aktivan, njegova je aktivnost u okvirima odredene dosta komplicirane fabule, u kojoj ima i bli-stavih slika 1 simbolike 1 poetičnih mjesta... a koja nije u podsvijesti reflektirana i bojama irealnosti naglašena slika dječje psihe i doživljavanja svijeta, ili barem nije to u prvom redu.« (Podčrtala M. K.). V: M. Crnkovič: Dječja književnost. Zagreb 1980«, 69. " Prav tam, 69. " Prim. R. Prelevič: Poetika dečje književnosti. Mostar 1979, 106—107; Z. Diklič, I. Zalar: Čitanka iz dječje književnosti (s prikazom najznačajnijih vrsta). Zagreb 1980. E. Peroci je s tekstom Stara hiša št. 3 uvrščena v razdelek z naslovom Bajke i fantastične priče. D. Ognjanovič: V ozvezdju zgodb. V: Od sna do zvezd. Antologija jugoslovanske mladinske proze. Izbral in strokovno uredil D. Ognjanovič. Ljubljana, Beograd 1984, II, 195. M. Idrizovič: Otroška in mladinska književnost v Jugoslaviji 1. Maribor 1984. Tako smo se s preučevalcem iz srbskohrvatskega jezikovnega območja spet znašli sredi neizčiščene teoretske problematike in neenotne terminološke rabe, ki sta znaölni za sedanji slovenski strokovni prostor. Vendar pa je tudi naš kratki sprelet nad širšo jugoslovansko strokovno im znanstveno mislijo pokazal, da le-ta — čeprav je po razvitosti teoretske zavesti na višji ravni kot slovenska — verjetno še ni dokončno razčistila in domislila zvratno/oblikovnih vprašanj v zvezi z Hteramo kategorijo »-fantastična pripoved«. Izkazalo se je, da teza M. Bokal o samostojni kategoriji kratkih dvoplastnih realističnih tekstov, ki jo je avtorica razvila in utemeljila prav ob interpretaciji besedil Ele Peroci kot tipičnem tovrstnem pripovednem modelu, pomeni tudi izziv za širšo jugoslovansko strokovno misel, ne samo za slovensko; izziv, ki sega prav k idejnim temeljem vseh dosedanjih teoretskih izhodišč pri obravnavi celotnega področja tako imenovane iracionalne mladinske proze. Problematika, ki se je na ta način razprla pred nami, je začela, vsaj tako se zdi, presegati okvire pričujoče študije in zahteva samostojruo novo razpravo; zanjo pa je naša dosedanja obravnava opravila nekatera neobhodna strokovna »preddela«; ne nazadnje prav s tem, ko je iz povojne slovenske mladinske književnosti izluščila in podrobneje osvetMla tiste tekste, ki so z vidikov sodobnih zahodnoevTopskih teoretskih dognanj izraziti primeri literarne kategorije »fantastična pripoved« in njenih mejnih različic. S tem pa je študija dokazala, da je tudi pri Slovencih v razviti obliki navzoč tip mladinskega pripovedništva, ki v sodobnem času zmerom bolj pridobiva na pomenu v evropskih in širših svetovnih književnih koordinatah. Zusammenfassung DIE PHANTASTISCHE ERZÄHLUNG Der Artikel ist der Schluß einer umfangreichen Debatte über die phantastische Erzählung (Fantastic Tale) in Slowenien nach dem zweiten Weltkrieg. Aus den Sichten der gegenwärtigen westeuropäischen theoretischen Feststellungen hat die Debatte gezeigt, daß es auch in Slowenien hoch entwickelte derartige Jugenderzählungen gibt, die im europäischen und weltlichen literarischen Raum immer mehr an Bedeutung gewinnen. Gleichzeitig macht die Autorin im Schluß auf die spezifisch theoretischen und terminologischen Fragen hinsichtlich der Klassifizierung des Genres im ganzen Sektor der irrationalen Jugendprosa aufmerksam. Diese Fragen bleiben im slowenischen und im weiteren jugoslawischen fachlichen Bereich noch ungeklärt. Prevedel v nemščino prof. dr. Mirko Križman Walter Scherf München FUNKCIJA IN POMEN PRAVLJICE^ Uvodno predavanje v starnberškem umetnostnem krožku Buzentaur — 28. novembra 1984 v avli gimnazije v Starnbergu Pravljice so namenjene odraslim, nam povedo raziskave o pripovedovanju in to zmeraj izrecno poudarijo. Izročilo poteka v pripovednih skupinah odraslih ljudi. Tako je. Toda, prvič, ni nobene pripovedne skupnosti, v katero se ne bi vtihotapili tudi otroci. In drugič, na voljo imamo dovolj pisnih pričevanj, v katerih so pravljice sporočene kot pomembni otroški spomini. Saj je nadvse nenavaden fenomen, da si je denimo v času Ludvika XIV. versajska dvoma družba začela pripovedovati pravljice, si sporočati v pismih otroške spomine na pravljice, da so začeli krožiti zapisi in slednjič so dali tiskati knjige z inačicami pravljic, kot sta to naredila Charles Perrault in grofica d'Aulnoy. Povsem podobno je vse skupaj potekalo pri Jacobu in Wilhelmu Grimmu. Inicialno doživetje v prijateljskem krogu mladih ljudi okrog njune sestre Lotte je za vse življenje povezalo s pravljicami dva najpomembnejša zbiralca in spodbujevalca zbiraj po vsem svetu. Drug drugemu so pripovedovali pravljice in izmenjavali neizbrisne spomine na pravljice iz otroštva. Brata Jacoba in Wilhelma Grimma je k načrtnemu zbiranju privedlo razvneto sodelovanje, začudenje nad fenomenom, da lahko nekoga tako zajamejo spomini iz otroštva. Danes je za nas opa2]no, da so te petnajst ali dvajset let stare pripovedovalke, zelo izobražene in načitane mlade dame, črpale v nemajhni meri svoje spomine na pravljice iz francosko določenega družinskega izročila. Prav tako lahko tudi danes znova odkrijete pri mladih ljudeh ta fenomen, ko izbruhne zahteva po intenzivnem sprejemanju in obdelavi pravljic. Ko Evropska družba za pravljice razpošlje vabila za svoje kongrese, zgradijo zadnjih pet ali šest let takrat velike šotore z ognjišči, jurte, v katerih mladi ljudje prisluhnejo starejšim pripovedovalcem ali pa si pripovedujejo pravljice med seboj. Kar se širi kot neukročen ogenj in je postalo že kanon tudi pri altema- ' Tematsko je prispevek povezan s prispevkom Walterja Scherfa v reviji Otrok in knjiga 1981, št. 13—14: Pomen in funkcija pravljice ali Potrebujejo naši otroci pravljice? Prispevek, ki je objavljen na straneh 16 do 34, vsebuje v obsežnih opombah dosti pomembnih opozoril na sekundarno literaturo. Ker v večini primerov pri nas ni dostopna, nekaterih stvari v prevedenem prispevku ni bilo mogoče preveriti. Besednjak, ki je dodan prevodu v št. 13—14, morava dopolniti, namesto: čarovna pravljica predlagava ustreznejšo rešitev: čarobna pravljica. Naslednja pojasnila in izraze v oklepajih sta dodala prevajalca. tivnih skupinah. Vem, o čem govorim. Prihajaim iz mladinskega gibanja (Jugend-, bewegung). V moji göttingenski skupim je imel tako rekoč vsaikdo svoj trden repertoar pravljic — seveda nabran iz knjig — in mlajši so kar žareli, da bi jim med našimi vandranji v najbolj divji Češki les, na vrhove Osser, Lüsen ali Rachel, 1947/48, ali vzdolž švedsico-norveške meje, v petdesetih letih, zvečer vedino znova pripovedovali njihove najljubše pravljice. Bogatejše in bolj krepke pravljice iz ruskih, balkanskih in kabüskih zbirk so kmalu izrinile vse preveč vrle Grimmave pravljice. In danes, desetletja pozneje, me mladi ljudje, skupine deklic in pobičev, spel jej o v svoje pripovedovalne šotore. Povedati jim moram nekaj o pripovedovanju. In pripovedovati iz starega repertoarja. Zapomnimo si, da imamo 1. primarno izročilo med odraslimi, ki je očitno staro tisočletja in živi še danes, deloma s starimi vsebinami. Da imamo 2., če se vrnemo do Straparole in Basilea,^ nekako i>etsto let izrazito in bogato sekundarno izročilo literarnih zapisov in branja ter prebiranja drugim. To sekundarno izročilo, pisno ohranjeno in stilizdrano, je tako rekoč izključno določilo naše današnje razmerje do pravljice. Ožje zajeto: Najprej Giambattista Basale v Neaplju in Charles Ferra uit v Parizu; nato Jacob in Wilhelm Grimm v Kasslu; in pozneje, z nekoliko zamika: Asbjemsen in Mos, Svend Grundtvig, Andrew Lang, Aleksander Nikolajevič Afaamsjev, Božena Nemcovä, Vuk Stefanovič Karadžič in množica drugih zbiralcev praivljic, najrazličnejših po svojem izvoru. In da imamo tudi, tretjič, terdamo izročilo, ki prav zdaj znova prihaja na plan, izročilo pripovedovanja iz knjig literarnega sekundarnega izročila. Tega izročila iz tretje roke s knjižnimi pravljicami ne smemo podcenjevati glede njegovega učinka, še zlasti ne s psihološkega vidika — čeprav je zmeraj le kratkoživo. Tri veje izročila predstavljajo eno stran modela. Druga pokaže: Imamo povsem razvite oblike, ki so še pogosto bogato izdelane — in imamo manj bogato pripovedovane, tudi skrajšane, glede na sposobnost in namen pripovedovalca, glede na potrebe in okoliščine pripovedovanja. Imamo pa tudi skrajša-ve, spreminjanja, premestitve poudarka, prilagoditve stopnjam dojemanja, ki jih lahko razvojno psihološko jasno razlikujemo. Imamo pa tudi olepševanja in prikrivanja, ki se skušajo preriniti mimo resnice pravljice, mimo dejstev notranje dejanskosti. Linda Degh je s svojim raziskovanjem pripovedovanja oskrbela temeljna spoznanja o vseh vprašanjih pri teh spreminjanjih. Linda Degh, zdaj profesorica na univerzi v Bloomingtonu, Indiana, ZDA, se je v petdesetih letih izčrpno ukvarjala s pripovedovanjem pravljic v madžarskih vaških skupnostih, natančneje povedano: na področju Szekler,' ki so nekdaj praviloma sklenjeno delale na velikih pxjsestvih v Bukovini. Zvečer so pripovedovali pred poletnimi kočami. Pripovedovanje je bilo moška zadeva. Dobri pripovedovalci — vsak je imel svoj nedotakljiv repertoar — so lahko cele ure vodili svoje poslušalce skozi eno samo pravljico. Linda D^h imenuje to optimalna tradicija pripo- 2 Giovanni Francesco Straparola, Le piacevoli notti. Benetke 1550 in 1553. Giambattista Basile, ho cunto de H cunti (Pentamerone). Neapelj 1634/36 (posmrtno). » Szškler — oznaka področja v Transilvaniji (Sedmograškem), kjer živi madžarska narodnostna manjšina. Ime sva našla na posebni kart ras v Evropi iz leta 1913; na ostalih kartah v tem atlasu to ime ni več uporabljeno. vedovanja. Otrokom dostop pravzaprav ni dovoljen, vendar jim vedno znova uspe, da v temi prisluškujejo. Mik je pač izjemen. Ali nd za vsakega otroka izjemen mik, da bi dojel konflikte nedoumljivih odraslih? Ob tej optimalni tradiciji, ki poteka med odraslimi, imamo še eno, ki je namenjena otrokom, gre za bistveno skrajšano izroälo: žene pripovedovalcev pripovedujejo v krogu sosedov. Pripovedujejo pravljice svojih mož. Kar traja sicer dve uri, je skrčeno na pol ure. Za male ix>siiušalce je to rekapitulacija tega, kar poznajo iz optimalnega pripovedovanja, ali pa nastavitev na inidadjo v popolno in bogato izddaino inačic», ki jo lahko odslej pričakujejo. Pravzaprav je to razumljiv in povsem normalen potek. Ob primernem času pa ga je dobro imeti pred očmi kot modd. Zastavljajo se tri vprašanja in hočejo odgovor: 1. Kako je zgrajena povsem razvita pravljica? 2. Kaj je dejanski mik, da hočemo tako pravljico vedno znova slišati in doživeti — oziroma zeikaj se to dogaja tisočletja in v zelo različnih družbah? 3. Na katere gradbene obUke in na katere motivne povezave sJcrajšajo in spremenijo pripovedovald (svoje pravljice), ko jih pripovedujejo samo otrokom? Zanemarimo vse burleskne in pripovedkam podobne oblike pravljic, vse prilike, prispodobe in basni, ki hočejo poučevati o določenih načinih človeškega vedenja na način, ki je podoben pravljičnemu, in se držimo nezaslišano bogatega korpusa pristnih pravljic, imenovanih tudi čarobne pravljice, pa bomo videli, da lahko ta korpus razčlenimo na sorazmerno malo, okrog sto obče razširjenih pripovednih tipov. Pri tem naletimo pri enem samem pripovednem tipu, denimo pravljice o Pepelki ali Frau Holle,^ da so v zbirkah in kot rokopisi v arhivih ljudskih pripovedi shranjeni tisoči inačic. Kdor bi hotel danes povedati nekaj splošnega o Pepelki ali Frau Holle, se nikakor n« more opreti na stihzirane in pogosto povsem osamljeno stoječe inačice pri Grimmu ali Perraultu. Pobrskati mora vsaj po ustrezni monografski literaturi o posameznem pripovednem tipu. Primer: DEKLICA BREZ ROK Izberimo si iz obilice za primer povsem zgrajeno čarobno pravljico Deklica brez rok, kakor je ohranjena v izročilu pri bratih Jacobu in Wilhdmu Grimmu. Marie Hassenpflug, takrat stara dvaindvajset let, jo je prvič pripovedovala 10. marca 1811 in je bila leta 1812 objavljena v prvem zvezku Otroških in hišnih pravljic. * Frau Holle — germansko božanstvo plodnosti; gospodarica nerojenih. HoUen-bad — plodnostna kopel. Saga pripoveduje, da ohranja Frau Holle svojo mladost s temi kopelmi. Neplodne ženske postanejo po tej kopeli plodne. Podatke sva našla v priročniku Ernesta Bornemana Sex im Volksmund. Der obszöne Wortschatz der Deutschen. Herrsching 1984 (licenčna izdaja). Ime sva pustila v nemščini tudi zato, ker gre za eno izmed Grimmovih pravljic, ki ni prevedena v slovenščino. Ugotovila sva, da so prevedene predvsem enodelne pravljice, take, ki so okleščene »krutih« prizorov — kar je gotovo zanimivo, če ugotovitev povežemo z avtorjevimi (prepričljivimi) trditvami. Vsem, ki ne obvladajo nemškega jezika, pa lahko svetujeva, da med čakanjem na celovit slovenski prevod berejo srbski prevod celotne zbirke Grimmovih pravljic — Brača Grim Sa-brane bajke. Beograd 1979. (Biblioteka Svetovi mašte; v štirih knjigah so prevodi 201 pravljice in 10 otroških legend). Mlinarju, ki je zabredel v revščino, obljubi neznanec, da ga bo obogatil — če mu da tisto, kar stoji za njegovim mlinom. Mlinar verjame, da gre za njegovo jablano. Toda gre za njegovo edino hčer. Pravzaprav spada ta vstop k pravljici o mladem možu, ki je že pred svojim rojstvom zaobljubljen demonu. Kako pa se je ta vstop znašel tu? Mlada pri-povedovalka, Marie Hassenpflug iz kroga deldet okrog sestre Lotte Grimm, ga je uvedla, da bi potlačila drugo motiviko, ki pravzaprav spada na to mesto in jo običajno pripovedujejo. Tako jo je bilo mogiooe slišati v inačici, ki jo je pozneje sporočila Viehmännin:'" Oče si ždi sivojo hčer za ženo. Ker mu hči noče ustreči, ji odreže obe roki in prsd. Naredi jo nesposobno za zvezo z drugim moškim. V tem stanju oče nažene hčer. Felix Karlinger mi je pripovedoval o procesu, ki je pred nekaj leti zbudil pozornost na Sardiniji. Deklica se je hotela izogniti zalezovanjem svojega očeta in si je podolgem in počez razrezala svoj ljubki obraz. Pozornost zbuja, koliko krščaiiskih pobožnih elementov je vdrlo v inačico bratov Grimm — potlačitveno delo hoče biti opravljeno. Povsem zapuščena in grozljivo zaznamovana — se deklica odpove swojemu očetu, ki jo je hotel prodati hudiču. Ne posluša ga več, ko ji zdaj zagotavlja, da bo odslej »-kar najboljše skrbel zanjo«. Odrezane roke si da privezati na hrbet in sama odide v svet. Pogunma odločitev. Nekega dne prispe, skoraj povsem obnemogla, do vrta nekega kralja in je dragocene hruške. Ker se v pravljicah odločitve zgodijo v trenutku, vzame mladi kralj deklico za ženo, potem ko je prisluškoval deklici, ki jo je oče pohabil, in ji da narediti srebrne roke. Toda — kot se običajno zgodi v drugem delu čarobnih pravljic, ko postane jasno, da s prvim najdenjem drug drugega še zdaleč ni vse opravljeno: mladi kralj mora na vojsiko. Nenavadno, zmeraj morajo mladi moški prevzeti velike naloge, ko bi jih njihove mlade žene najbolj potrebovale. Mlademu bogu vojne, ki marsikaj obljublja, ne preostane nič drugega, kot da svojo mlado ženo, ki je zanosila, prepusti v varstvo svoji materi. V tekstu bratov Grimm je tu znova posegel vmes pobožen cenzor. Niti z besedico ne pusti zaznati taščinega ljubosumja na svojega sina ali morilskih zalezovanj, s katerimi naj bi nezaželeno snaho spravili pod nož — kot to sicer poznamo iz pravljic. Zato pa je znova v igri hudič. Hudič mora biti dovolj dober za to, da zamenja domnevno prijazno pismo, s katerim tašča sporoča svojemu sinu srečno rojstvo zdravega ohranjevalca rodu. Mož pa mora prebrati, da je njegova žena spravila na svet podtaknjenca. Za poslušalca je seveda vseeno, če piše tašča obrekljivo pismo svojemu sinu aH pa hudič meša štrene, saj to počne tako aH tako. Hudič zamenja tudi kraljev odgovor. Iz naloga, da naj dobro skrbijo za sina, nastane ukaz, da ga naj ubijejo skupaj z materjo. Vendar, mlade kraljice ne ubijejo. Skupaj z otrokom jo izpostavijo: obljubiti mora, da se ne bo več pojavila v deželi, v kateri je mati kraljica znova ® Katharina Dorotea Viehmann, pripovedovalka pravljic iz kraja Niederzwehren pri Kasslu, rojena 1755; prispevala je predvsem pravljice v drugem zvezku zbirke bratov Grimm. Podatek sva našla v knjigi Maxa Lüthija Märchen. Stuttgart: J. B. Metzler, »1968 (Sammlung Metzler 16). V tej knjigi je omenjenih še več pri-povedovalk, vendar ni omenjena Marie Hassenpflug; zato pa je omenjena »stara Marie« — Marie Müller, rojena 1747, ki je prišla iz Alzacije in je poznala francosko tradicijo. Neujemanj različnih podatkov o pripovedovalkah ni bilo mogoče preveriti, uskladiti. vzpostavila stare razmere. S to drugo izpostavitvijo je za .pobožno pripovedoval-ko prišla priložnost, da angel popelje mlado ženo v osamljeno gozdno hišo in da tam sedem let skrbi zanjo. Očitno je izobražena in zelo načitana pripove-dovalka pozabila, kaj o tem pove ljudsko izročilo: da odsekane roke in odrezane prsi, kar je pri prvem izgonu nairedil oče, v čudežnem izviru znova zrastejo. In kaj to pomeni! Mlada žena, tudi taiko bi lahko dejali, prejme čudežno pomoč, ko se zave same sebe. Rane, ki so jih storili njenemu jazu, se v teh sedmih magičnih letih zacelijo. Znova je pnoizvedena. Medtem se je mladi kralj vrnil domov s svojega vojaškega, torej povsem navzven obrnjenega podjetja — in ne najde niti svoje žene niti sina. Doume razsežnost dogodkov. Ne da bi odlašal, zapusti svojo mater, zapusti grad in kraljestvo, da bi iskal ljubljeno ženo. In ipo sedmih letih, polnih odpovedovanja, dejansko najde kraj, ki je odločilen. Najde osamljenjo gozdno hišo in upa, da bo smel v njej počivati. Ko kraljica vstopi s svojim sinom, se mladi kralj prebudi. Takoj prepozna svojo ženo, vidi, da ima znova zdrave roke in angel mu pokaže srebrne, ki jih je on dal narediti. Srečna in dokončno združena se oba, dozorela in odrasla, našla sta sama sebe in drugega, vrneta s svojim otrokom v kraljestvo in drugič slavita poroko. Ta druga poroka, vedno znova značilen sklep v takih pravljicah z ločitvijo, ni nikakršna formula v zadregi ob sračnem koncu. I>rugo poroko poslušalci doživijo kot dokončno združitev dveh ljudi, kot dejansko medsebojno prepoznanje dveh, ki se ljubita, ki sta našla sama sebe in drug drugega. 2e prej je postalo dovolj jasno, da pri prvi zvezi mladi kralj še ni bil zrel, da je bil še povsem odvisen od svoje matere. Pripovedna formula pravi: Ko je mlada žena zanosila, se je moral odpraviti na vojsko in jo prepustiti materi v varstvo. Zamenljivio je to, če pusti pripovedovalka Mane Hassenpflug nastopiti hudiču, da bi ločil par, aH če tašča sama snuje in kuje morilske načrte ali če mladi moz v odločilnem trenutku 'ni prisw>ten in porine v to svojo mater. Za notranjo dejansikost pravljice in s tem tudi za doživljanje poslušalcev pravljice je vseeno: Mladi mož je svojo ženo, ki je obnsmogla vdrla v lepi vrt s hniškami, gotovo zelo ljubil, toda doslej je v njeni pravi podobi sploh še ni prepoznal. Sama pa je bila /od spoprijema s svojim očetom tako skažena, da se ni mogla niti braniti niti ni mogla ljubega držati s svojimi rokami. Mlada žena iz pravljice, ki je po vsem svetu razširjena v številnih oblikah, mora zaporedoma prestati dve zasledovsnji. Najprej se moira ločiti od svojega očeta, ki jo zahteva samo in povsem zase, potem pa, ko se je osvobodila iz zveze z očetom, ki jo je začela ogrožati, najde pogumno zastavek za lastno pot — seveda skažena in v podobi, ki dopušča samo slutnjo, kdo dejansko je. Na začasnem koncu te prve poti je bogat kraljev vrt s hruškami. Tu vstopi mladi mož, ki še ni povsem gotov sam vase, v prvo zvezo z njo. Toda ne zadošča, da najdemo nekoga drug^a in da se z njim prvič povežemo: Preseči moramo tudi še naprej grozeče učinkujočo skaženost zaradi zveze z očetom na eni strani in na drugi strani nevarno vezanost mladega moža na mater. Mlada žena mora v divjini, skupaj s svojim otrokom, dozoreti v sebi in v ženskost, ki je povsem obrnjena k možu, in imeti zaupanje v to, da se bo po šoku, ki ga je doživel, osvobodil tudi njen mož. Naš primer, ki zastopa sto drugih pripovednih tipov, nas uči, da se čarobna pravljica začne s konfliktom odcepitve, se z odločno obmitvijo na pot k samemu sebi nadaljuje in vodi do vmesnega sklepa s prvo zvezo z ljubljenim Drugim. Iluzomo skrajšane oblike se tu tudi končajo. Vse preveč radi se slepimo. Kot da bi bilo vse že doseženo s prvo ljubezensko združitvijo. Kaj takega je mogoče samo v deželi Wal ta Disneya. V notranji dejanskosti česa tak^a ni. Pri povsem zgrajenih čarobnih pravljicah lahko poslušalec doživi vso vprašljivost prve zveze. Zmeraj spodleti zaradi nerazrešenih navezanosti na mater in očeta. Zato je zmeraj potreben še drug, vsaj enako nezadržen zastavek obeh, ki sta namenjena drug drugemu. Lahko tudi rečemo, dvočlena čarobna pravljica zrcali v stoterih oblikah naše lastne konflikte v adolescenci. Se nečesa nas nauči naš primer. Velik del, natančneje: dvajset odstotkov splošno znanih tipov čarobnih pravljic se začne s konfliktom, ko se razideta hči in oče. Prav toliko tipov čarobnih pravljic, denimo pravljici o Frau HoUe in Peipelki, se začne s kanfliktom med hčerjo in materjo, ki ga je treba prebiti v vsej trdoti. Medtem ko je presenetljivo, da se jih samo deset odstotkov začne s konfliktom, ko se razideta sin in mati, kakor pravljica O brinovem grmu, h kateri se bomo na koncu še vrnili. Ni moj namen, ne ustrašite se, neusmiljeno iti skozi vso si&tematiko, razviti primer za vsakega od štirih temeljnih konfliktov. To lahko zase vsakdo opravi brez težav. Toda skupino čarobnih pravljic, v kateri je preigran konflikt med sinom in očetom, bi pa vendar rad pokazal in to z določenim razlogom. Ta tipska skupina, ki zajema okrog polovico vseh bolj znanih pravljic, kar je presenetljivo, je lahko prepričljivo predstavljena s pravljico Kralj z Zlate gore, v kateri se sicer hudiču zapisani sin osvobodi, se v kraljestvu na koncu sveta poveže z čudovito lepo, vi^Unsiko kraljevo hčerjo — j,o pa zgubi, ker se mora s svojo osvojitvijo postavljati prav pred očetom. Toda v igro naj bo tokrat spravljen tudi boter, ki se v pravljicah pogosto pojavlja in ki je demonski, z dvema obrazoma. Zato drug primer. VsaJc poslušalec pravljic lovi možnosti, da preigra svoja trčenja s svetom. Poiščimo si, kar ustreza lastni doživeti dejanskosti, iščemo konsteladje figur, na katere lahko prenesemo odnose, ki smo jih preživeli in pretrpeli. Od določene kritične scene naprej pa se začenja zasnutek, ki ga je treba razviti v prihodnost, začne se imaginacija in dramatika sUk, ki ekstrapoüra iz zagrabijene-ga gradiva. Pozornost zbuja, da pomuja cela vrsta čarobnih pravljic kot gradivo za igro, to ni naključje, vlogo botra, kuma. Kdor posluša Železnega Janeza, prisluhne pripovednemu tipu, v katerem dvodelnost ni določena z začetno nezrelostjo partnerske ljubezenske vezi. Prvi veliki korak k najdenju samega sebe je zato bolj zaznamovan s koncem uka pri demonskem botru. Primer: ŽELEZNI JANEZ Neki kralj ima v posesti z divjadjo bogat gozd, v katerega pa si ne upa več poslati nobenega lovca, ker v njem divji mož počne grozovitosti. Tuj lovec prelisiči divjega moža in ga zbeza iz njegove vodne luknje. Kralj zapre nenavadnega ujetnika v kletko na dvornem dvorišču. Oznani, da bo ob življenje vsakdo, ki bo poskusil osvoboditi divjega moža iz njegove kletke. Vsak poslušalec sluti, da je s to sodbo mišljen on sam: vsaikdo ve, da je osvoboditev njegova naloga. In že poroča pripovedovalec, kaiko se kraljev sin igra na dvorišču in kako se mu žoga lodkotali v kletko divjega moža. Zakaj se igra prav v bližini divjega moža? Ta, ki je bil doslej nem, odgovori dečku: Vrne mu igračo, če mu odpre kletko. Enkrat in nato še enkrat se deček še boji očetove zapovedi. Tretji dan pa je oče odjezdil na lov. Skrivaj si deček priskrbi ključ, odpre, prejme svojo žogo in vidi, kako divji mož odkoraka proti gozdu. V tem trenutku deček dojame, da je naredil odločilen korak pri zapuščanju svojega zaščitenega otroštva. Korak je nepreklicen. Tedaj zaprosi divjega moža, da ga vzame s seboj. Demon si ga posadi na ramena in odnese v divji gozd. Naredi mu ležišče iz mahu, sprejme ga v uik, postavlja mu preizkirae in ga postavi na stražo ob zlait vodnjak. Tega vodnjaka ne sme, taka je zapoved, onesnažiti niti najmanjša sitvar. Deček gleda v jasno zrcalo in vidi čudežne reči: zlato ribo, nato zlato kačo. Pred seboj vidi sen celotnega svojega življenjskega zasnutka. Kankoli naredi, da bi spoštoval zahtevo divjega moža: ne more se zadrževati. Prepusti se privlačnosti 2xcala zlate vode — tedaj mu vsi lasje padejo vanjo. Ko se zravna, se lestkeče kot sonce. Talorat mora deček zapoAstiti de-mionskega krušnega očeta, iki si ga je sam izbral, in oditi v svet, prepuščen samemu sebi. Vendar mu divji mož obljubi, da mu bo stal ob strani, kadarkoli ga bo potreboval. S čepico si zlatolasec pokrije glavo. Trdi, da ima grintavo glavo in dela neprepozman kot vrtni pomočnik pri nekem kralju. Toda kraljeva hči odkrije lesket. In bolj ko se dela deček z zlato čepico nepomembnega, da, pusti se zasmjehovati na hromem kljiisetu kot ipovsem nesposoben vojščak — se vendar izkaže za pravega, nezadržnega borca. Kot huda ura udari v bitko, reši kralju kraljestvo in življenje in slednjič si na tekmovanju prisluži zlato jabolko kraljeve hčere. Kar šteje, je notranja gotovost, skrito zlato, h kateremu mu je pomagal boter. Boter mu tudi da čudežne konje, da odloči bitko in si lahko izbori zlato jabolko kraljeve hčere. Pa tudi kraljeva hči je bila svioje zadeve vedno bolj gotova. Ko poskrbi, da se vrtnarski pomočnik pokaže pred očetom, mu enostavno sname grintaivo čepioo. Takrat je za vsakogar viden resničen položaj mladega moža. Oba, ki sta drug drugega prepoznala, še preden je sploh kdo silutil, kdo dejansko je vrtnarski pomočnik, se zdaj poročita drug z drugim. Ob svatbeni mizi pa nenadoma zavlada tišina. Velik kralj vstopi in obdari zlatoiasega z vsemi svojimi zakladi. To je divji mož, ki se je tudi sam vrnil iz zakletosti v človeško podobo, ker je njegov rejenec našel samega sebe. Dvočlenost te pravljice o änu in očetu je določena povsem drugače kot v prej razviti pravljici o hčeri in očetu, v kateri sta ta, ki se ljubita, ločena zaradi nezrelosti obeh partnerjev, dokončno združitev pa si izborita z odločnim prizadevanjem drug za drugega. V Železnem Janezu gre za dva sledeča si (povezana) koraka enega samega identifikacijskega lika. Prelomu z očetom sledi odhod z botrom, ki si ga sami izberemo. Ta je na videz nekdo povsem drug kot rodni oče, toda bistvene poteze uteleša povsem in brez zadržkov. Njegova naloga pri odcepitvi je jasno podčrtana s tem, da biva izven dosega staršev, ki so za vselej zapuščeni. Ce se v tem demonskem uku uveljavi Jaz mladca človeka, ki se postavi na lastne noge, če v kritični sceni dojame svoj jasnovidni življenjski zasnutek za prihodnost, tedaj si je prisvojil dediščino, znanje in moč svojega botra. Zdaj je, navzven sicer neopazno, da, poudarjeno neopazno, v sebi že povsem svoboden. S tem se je spravil v položaj, ko lahko postane zanesljiv partner dekletu. Nobenega dvoma ni, da vse te povsem razvite dvočlene inačice čarobnih pravljic, v katerih so adolescentnd konflikti preigrani nadvse dramatično, otroci brez izjeme zelo zavzeto poslušajo in berejo — vedno znova jih poslušajo in berejo. Ponujajo močne dražljaje za prenos, vodijo torej k psdhodramatskemu »■preidenju« lastnih izhodiščnih konfliktov in k imaginativni prisvjojitvi pri- hodnjega zasnutka življenja in najdenja samega sebe. Varovati pa se moramo, da na prevzemanje vlog gledamo kot na nekaj, kar je vnaprej določeno: Ni nujno, da se bo deklica doživela kot Pepelika, ni nujno, da bo pobič sledil Železnemu Janezu v divji gozd. Pri odraslem bralcu lahko včasih celo privza-memo, da gre za zamenjavo vlog: denimo Motovileč, ki je varovana v sitolpu, nadomesti Motovilčeva mati, ki se zaman spoprijema z nezrelo vezanostjo svojega moža na mater, ki se imaginativno celo razvije do čarovnici podobne krušne matere, da bi ji ne büo treba prepustiti hčere. S čarovnico slednjič loči v nemočnem besu hčer od njenega fanta in jo sime v bedo. Pozornost zbuja, da so v izročilu vse splošno znane čarobne pravljice ohranjene tako v povsem zgrajeni, torej dvočleni, kot tudi v enočleni inačici, ki se zadovolji s prvo združitvijo zaljubljencev. Z izjemnim delom bratov Jacoba in Wilhelma Grimma poznamo dames skoraj izključno samo skrajšano inačico pravljice o Trnuljčici, katere srečen konec, kot da bi potem ne bilo mogoče pričakovati še kakšnega nadaljnjega ikonflikta, se sklene s prebujenjem zaklete in z nemudoma opravljeno združitvijo zaljubljencev. Pripovedovalka, tudi tokrat Marie Hassenpflug, in njeni poslušalci se sploh niso domislili, tako se zdi, da kraljevi sin ni nikakršen polbog, temveč morda mlad mož, ki se je prebil skozi trnje in ki si še nikakor ni razjasnil vseh svojih konfliktov in ki bo spravil ljubo deklico, ki se je pravkar zbudila iz otroštva, še v hude škripce. Kratka inačica Trnuljčice je iluzoma fantazija o odrešitvi. V tej obliki izpolnjuje povsem nerealistične, toda zato toliko bolj süovite želje — vendar ne tako, kot nas uči izkijšnja, da bi doživetje drugih, povsem zgrajenih, s problemi bistveno bogatejših čarobnih pravljic povsem izrinila. Bratoma Jacobu in Wilhelmu Grimmu bi lahko naprtili, da sta kratko malo odklopila drugi dd pravljice o mladi ženi in njenih otrocih, ki so brez zaščite prepuščeni miorUskemu zasledovanju, in celo zabrisala sledi tega pristranskega ravnanja — nenavadno ravnanje, ki ga lahko izpričamo tudi pri enodelno prdpovedovanem Žabjem kralju. Toda tako bi si zadevo vse preveč poenostavili. Naj so bili razlogi, zaradi katerih je pripovedovalec sledil tej po-tlačitveni strategiji, kakršnikoli: njegovi poslušalci, in še posebej dekleta, radi razvijejo fatalno nagnjenje k iluz»memu kratkemu stiku (še zmeraj deški mladi mož pa se rad izgublja v iluzio(nnem junaštvu). Niso zaman med dekleti na vrhu priljubljenosti pravljice o Trnuljčici, Žabjem kralju, Pepelki in Sne-guljčici — vse enodelne oblike, v katerih nd od kraljevega sina, če odmishmo premeno iz žabe v pravljičnega princa, zahtevano nič drugega, kot da lepotico prebudi s poljubom in jo nato odpelje pred oltar. Pa vendar: Pelje jo pred oltar. Poroke v teh skrajšavah na prvi dd se tako rekoč vse zgodijo v daljni deželi, od koder je dekle. Samo v inačici bratov Grimm ostane Trnuljčica v hiši svojih staršev — ne pa v francoskem viru, iz katerega je črpala Marie Hassenpflug in z njo brata Grimm. Tam skrbi odločna botra, da spravijo spečo iz hiše staršev v zdo oddaljen grad, kjer sme čakati na svoje prebujenje. Prawo znamenje za čarobno pravljico je, da se zgodi tako prva združitev obeh zaljubljenih kot njuno ponovno najdenje in dokončno skupno življenje izven hiše staršev. Včasih je ta kraj izrecno na robu sveta, včasih je to kraljestvo, ki si ga je identifikadjski lik pritrpel in priboril z vsem svojim zavzemanjem. Od tega se jasno razlikuje predhodna oblika čarobne pravljice, ki ne vodi k nekemu dokončnemu kraju izven kraja prvega poskusa odcepitve, hiše staršev, temveč nazaj k temu izhodišču. Primer: V HUDOBNEŽEVI VRECI Pri Gottfriedu Heaisscnu najdemo zapis v hribovslcem narečju, ki pripada široko ra2Širjeniemu pripovednemu tipu in predstavlja predhodno obliko dejanske čarobne pravljice. Majhen pobič hoče zvečer še enkrat na ulico. Mati mu postavi roik in ga svari pred možem, ki spravlja otroke v vrečo. Pobič seveda prekorači rok in je spravljen v vrečo. Med potjo pa roparja otrok zagrabi žeja. Vrečo pusti pri nekom, ki obrezuje živo mejo, in odide v gostilno. Obrezovalec žive meje pa je malce radoveden. Odkrije, da se v vreči nekaj premika. Taiko najde pobiča in ga spusti domov. Namesto njega natlači v vrečo trnje. Ko si požiralec otrok oprta vrečo, ga trni zbadajo. Misli seveda, da gre za grdobijo ugrabljenega pobiča. Ker pa ne dobi nobenega odgovora več iz vreče, mora ugotoviti, da je bil pirevanan s tovorom trnja. Kar na hitro pa ubežnika znova ujame in ga drugič strpa v vrečo. Segava scena se ponovi pri naslednjem postanku v gostilni. Zdaj mu z lopato napolnijo vrečo s snegom. Komaj si demon oprta vrečo, se sneg začne taUti. Demon seveda misli, da oni v vreči spušča vodo nanj. Toda znova ne prejme nobenega odgovora na svoje kletve. Odpre vrečo in spozna, da gre znova za prevaro. Toda pri drugem zasledovanju ubežnika ne ujame več. Jehännesken-Janezek medtem že sedi pri materi doma in pirekanjeno in zadovoljno je svojo riževo kašo. Ce je pripoved, ki jo je Gottfriedu Henssenu,® poznejšemu narodopisou na univerzi v Marburgu/Lahni, pripovedovala starejša ženska iz Wuppertala-Cronenberga, opazno zaznamovana z buriesknimi ponovitvami, pa se ena izmed najbolj priljubljenih angleških otroških pravljic še zelo drži motivike dejanske čarobne pravljice. Joseph Jacobs je 1890 objavil svojo inaciqo, ki se opira na ustno izročilo, z naslovom Jack and the Beanstalk. Zdaj je ta Jakob na svoji fižolovi lestvi prispel kot šaljiva slikanica tudi v nemške otroške sobe. Pravljica pripoveduje o dečku, ki je kradel zaMade nekemu nestvoru in se je za dlako rešil domov, v hišo svoje matere. Hribovska pravljica in ta, ki so jo posneli v Sidneyu, jasno kažeta temeljni razvojni zakon predhodne oblike: Podjeten pobič se požvižga na materino opozorilo, da ne sme zvečer ostati predolgo pred vrati — ali pa nikakor ne vzame zares materine tožbe o njeni revščini. Ko mora slednjič prodati edino kravo, si iztrži, ne da bi kaj dosti premišljeval, pet čudežnih fižolov. Oba pravljična junaka izzivata demona. Janezka odnese v vreči, toda vedno znova se mu lahko izmuzne. Jack pa se nasprotno dvigne v demonov svet in mu izmami tri dragocene reči: vrečo zlata; kokljo, ki nese zlata jajca; in slednjič pojočo zlato harfo. V obeh primerih igrajo pomembno vlogo burleskni elementi — v prvem analne šale, kakršne so pri otrocih še posebej priljubljene: Janezek, za kva s' me po-lulai? Tioda to ni bü Janezek, to je bil sneg, ki se je tahl. V drugem primeru so to tri čarobne reči, ki se v svoji vrednosti stopnjujejo. Oba pobiča se vrneta domov k svoji materi, oba sta se s svojo avanturo spremenila: Premagala sta demona. Janezek se loti svoje vroče riževe kaše in je s seboj prav zadovoljen in vesel, da mati ne sluti, kaj vse je dejansko doživel. Tudi Jack sitoji pred svojo ' Gottfried Henssen Volk erzählt. Münsterländische Sagen, Märchen und Schwänke. 1954. Mecklenburger erzählen. 1957. (Deloma po zapisih Richarda Wossid-lova, deloma lastni posnetki.) materjo povsem drugačen: Revščino je spn-emenil v bogastvo. In na koncu je povedano: Nekoč se bo poročil s kraljevo hčerjo. Toda to je druga zgodba. Tako smo spoznali naslednjo pomembno značilnost predhodne oblike čarobne pravljice: Nikoli ni sama tu. Predhodni obliki daje življenje celota pravljice Ln zmeraj tudi kaže na neizčrpen, nadvse bogat svet pravljic v celoti, katerih smisel je srečno najdenje samega sebe.'' Zato si lahko prav predhodna oblika dovoli, da se včasih konča tragično. Poslušalec in soigralec ve, da s tem ni uspjel zgolj prvi poskus. Ve, da bo identifikacijski lik v nekem drugem poskusu premagal demona in se vrnil kot jtmak. Inačica Rdeče kapice, ki sta jo za Grimmioivo zbirkio prispevali sestri Jeanette in Marie Hassenpflug, se dobro izteče. Francoska inačica, iki je podlaga zanjo, in skoraj celostno ustno izročilo se končajo slabo: Volk požre deklico — in to v najbolj grozljivih okoliščinah. Sicer je pogosto mogoče zaznati prikrito in prekanjeno komiko — toda spremljajo jo dramatska stopnjevanja, zaradi katerih odraslim stojijo lasje pokionci. Toda če smiio prišli do gesla »-biti požrt«, si oglejmo najprej neki drug pravljični tip. Predstavil vam bom južnotiTolsko Caterinello. Ta je naši Rdeči kapici še posebej bUzu. Majhna deklica si ždi dobiti od svoje matere pečene krape. Toda mati nima nobene ponve. Pošlje malo Katarino k demonski noni, k stari miami, da si sposodi ponev. Deklica ji bo prinesla nekaj sveže pečenih krapov in še steklenico vina. Gotovo site se pri tem spomnili na lično košarico Rdeče kapice, v kateri prinese v gozd p>ecivo in vino za staro mamo. Toda tu ni govor o taki ljubki Rdeči kapici. Povedali smo že, da so pri otrocih priljubljene analne šale. Lahko si mislimo, v kakšnem stanju je predrzna mala reč vimila demonski stari mami ponev in kakšne vrste je bilo vino v vrču. Seveda se nana mora maščevati za tako izzivanje. Sledi vratolomno zasledovanje vse do hišnih vrat. Polovica teh pripovedi se konča celo z nočnim vlomom none ali orka» v hišo staršev: Caterinello požre, ko najslajše spi. Se enkrat podčrtajmio: Gre za igro — igro, ki prikliče na plan vse sile samokrmiljenja. In to je dejanski smisel. Poslušalci ne bodo odnehali, da bi na ' Ta opis medsebojne povezanosti pravljic je zelo blizu definiciji mita pri Clau-du Levi-Straussu v Mitologike I. Tudi umetna literatura pozna prenos, prilagajanje ln spreminjanje literarnih, simbolnih, religioznih ln filozofskih toposov (»stalnih mest«); prlm. prevod eseja Jana Kotta Preobraženi klobčič o Shakespearovem Snu kresne noči v reviji Dialogi 1982, št. 4 in 5. Pri opredelitvi čarobne pravljice se W. Scherf opira na strukturalno analizo VI. Proppa. Prlm. njegovo knjigo Morfologija bajke v srbohrvaškem prevodu (Beograd, 1982). ' Orko v istrski mitologiji. Po ljudski razlagi je orko izšel iz kokošjega gnoja, če ga niso premetavali ln prekopavali sedem let. Je od boga preklet duh, ki se kot villnskl konj aH osel lahko spreminja v različne živali. Človeku se približa v animallčni podobi kot pes, oven, kozel ali miš, ga podjaše ter z njim odleti. Jezdec postane vllinjak, ki ga orko odloži na kakšnem visokem drevesu, osamljenem ln oddaljenem kraju ali ob vodi, kjer zaspi. Zbudi se kot hudobec, torej človek z negativnimi lastnostmi delovanja na druge ljudi in živali. Petelinje petje (alegorično — jutro) orku prepreči negativno delovanje na ujetnika. V istrskem ljudskem pripovedništvu poznajo o orku le malo zgodb. Več je zaščitnih zagovorov, o njem pa so znani tudi pregovori in reki. Po lastnostih mu je v istrski mitologiji najbližji okldak ali okuldak, nekaj skupnih značilnosti pa ima še z mrakom. (Podatke je posredovala Zvona Ciglič iz Kopra.) koncu prelisičili nono — sami pa preživeli in slavili zmagoslavje nad uničenim bav-bavom. V Grimmovi Rdeči kapici nastopa lovec, ki po naključju pride mimo in razreže trebuh ix>žrešnemu demonu. Jacob in Wilhelm Grimm sta lovca prevzela iz romantične pravljične igre Ludwiga Tiecka in ne iz ljudske pripovedi. Lovec nikakor ni slaba iznajdba. Ker daje malim, ki so ljubki in željni dogodivščin, oporo in gotovost, je očetovski element. 2e kdaj so si ga prisvojili. Postal je njihov notranji zaveznik, ki ga ne morejo zgubiti. Kako bHzu so si otroške igre o izzivanju demona, ki so znane po vsem svetu, -nam kažejo ritualni dvogovori v pravljici o Rdeči kapici. Pri nas je znana samo stopnjevana igra vpraišanj in odgovorov po vzorcu: »Joj, babica, kako vdiike očd imaš!« Povsem podobno je slišati pri Charlesu Perraultu, viru, po katerem sta poročali Jeanette in Marie Has&enpflug. Kot dokaj verjetno domnevo lahko sprejmemo, da je Perrault poznal še bolj grozljiv dvogovor, ki je zelo razširjen v francoskem ustnem izročilu in je prav tako povezan z otroškimi igrami. Z ozirom na versajsko družbo pa ga je seveda zamolčal. Preden smukne Rdeča ikapica k volku v posteljo, zahteva volk od dekleta, ki mu je dal kri stare mame piti kot vino in jesti njene zobe kot fižol, da sname oblačila: Kam naj je morda pravšnja priložnost, da ocenimo (čeprav samo v najbolj skopih, posplošujočih potezah) njen delež otroške poezije. LUi Novy si je brez dvoma ustvarila ime in pomen s svojo liriko za odrasle; njena poezija jo uvršča v sam vrh medvojne slovenske lirike, nekaj podobnega bi lahko zapisali tudi za njene prevode iz nemškega jezika in v nemški jezik. Otroška poezija Lili Novy pa ostaja nekako v smci zanimanja za njeno izvirno pesniško in prevajalsko delo. Resda je njena bera otroške poezije količinsko skromna (tudi njena izvirna slovenska in nemška lirika za odrasle ni kdo ve kako obilna), izšla pa je doslej v dveh knjigah.® Najprej v Čebelici (115. zvezek) zbirka Pika poka (1968), ki jo je, prav tako kot zdajšnji ponatis v zbirki Mala slikanica, opremüa in ilustrirala Marija Vogelnikova s čmo-belimi ilustracijami. Obširnejši izbor, v njem je tudi nekaj pesmi iz zbirke Pika poka, pa je izšel leta 1973, prav tako pri Mladinski knjigi, z naslovom Majhni ste na tem velikem svetu, s čmo-belimi ilustracijami Lize Hribar. Zbirko je pripravila pesničina hči Fidelis Petek, pesmi je izbral poznavalec pesničine lirike Josip Vidmar, uredila pa jo je Kristina Brenkova. Izbor Majhni ste na tem velikem svetu je razdeljen na tri tematske enote: Pesmi o živalih (devet pesmi). Letni časi (devetnajst pesmi, z različnimi tematikami) in Pesmi o svobodi (šest pesmi), spremno besedo pa je prispeval avtor izbora Josip Vidmar. V tej kratki spremni besedi, ki ne presega ravni informacije, je med drugim zapisal tudi: »-Te pesmi LiU Novy seveda ne diosezajo visokoumnosti, sijajnosti, bujnosti in duhovitosti fantazije kakega Cicibana, so pa očarljive, vsaj najboljše med njimi.« Tisto, kar nas seveda najbolj zanima in kar skuša biti tudi osrednji predmet pričujočega razmišljanja, je razmerje med njeno liriko za odrasle in ' Lili Novy: Pika poka. (Mala slikanica). Opremila in ilustrirala Marija Vogelnik. Ljubljana, Mladinska knjiga 1985. Ob knjigi je izšla tudi kaseta. Pesmi je uglasbil Andrej Pompe, zapela pa sta jih Neca Falk in Andrej Pompe. ® V petdesetih letih je v Zagrebu izšlo pet slikanic z besedili Lili Novy: Lili Novy: Slikanica I. Zagreb, RVI, (1952). Lili Novy: Slikanica II. Zagreb, RVI, 1952). Lili Novy: Slikanica. Zagreb, RVI, (1952). — Združeni Slikanici I in II. Lili Novy: Slikanica II. Živali. Zagreb, RVI, (1953). Lili Novy: Sadje [SUkanica] III. Ilustriral Vladimir Kirin. (Zagreb), RVI, (1953). otroško poezijo. Kakor je slovenska literaima zgodovina že ugotovila, je lirika Lili Novy za odrasle nastajala na zanimiv način: ker je pesnica pesnila v dveh jezikih, nemškem in slovenskem, je mnraigo pesmi nastalo na način dveh samostojnih pesniških kompozicij na isto temo, s tem da je ponavadi nemška varianta odkrivala poglobljeno, duhovno seznanjanje s pesniško tvarino, slovenska pa je bila v večini primerov konkretnejša, usmerjena v realnejša razmerja med pesniško snovjo in lirsikim subjektom. Literarna zgodovina je tudi ugotovila, da je pomenila narava — kot premena letnih časov z vsemi drobnimi spremembami, ki tvorijo celoto človekovega odkrivanja sveta — LiU Novy eno temeljnih pesniških spodbud. Nekatere pesmi iz zbirke Majhni ste na tem velikem svetu (Pomlad, Prvi pomladanski dan, V gozd pojdite, Dež, Menjava, Ledene rože) odkrivajo, da je del teh občutij ob stiku z naravo in njenimi večnimi premenami doživljala LiU Novy tudi v svoji otroški poe2dji. Za primer samo nekaj značilnih verzov iz >>strukture« otroških pesmi Ldli Novy: Na ta v nebo odprti dan gre mili zrak lahno čez plan in halja se mu sveti. ali: A nebeška plan bo potemnela, živa roka bo oledenda, od snegä bo v hosti vse belo, oj, kako jim zunaj bo hudo! (Prvi pomladanski dan) ali: Kdo je ustvaril tak sijaj, tja pričaral svetli raj, nežni ves srebrni gaj? (Menjava) (Ledene rože) 2e samo ti trije primeri zgovorno kažejo, kako je otroška lirika — mislim, da smemo upravičeno uporabljati to sintagmo — Ldli Novy prepojena s tistimi občutji, ki smo jih v razpravi Med temnimi vrati svetle zvezde poezije'^ označili z besedami: «-Pri Lili Novy narava, včasih zmotno razglašena za impresijo, s svojimi mnogoštevilnimi preoblekami in nenehnim menjavanjem klitja z tmiiranjem ne skriva samo smrti, marveč tudi odpira človeku, pesniku, prostor njegove dopolnitve.« Tudi v otroški liriki Lili Novy zaznamuje narava taka in podobna občutja: svet, ki ga skijša prikazati skozi besede o posameznih drobcih narave, kakor se odpira očem in drugim čutilom, je v nenehnem gibanju in spreminjanju. To niso drobne, naivne sličice, povedane z znanimi in že neštetokrat uporabljenimi metaforami; iz njenih pesmi veje občutek tiste celovitosti, ki jo človek, če je odprt za govorico in znake narave, žive in nežive, mora in more odkriti tudi v besedah. A kar je v liriki za odrasle temno in trpko, kar nas veže z nevidnimi vezmi usodnosti in človeške minljivosti, je ' Kot spremna beseda v izbor lirike Lili Novy Goreče telo (Ljubljana, Mladinska knjiga 1985). Prim, tudi J. Javorška monografijo Lili Novy (Ljubljana, Partizanska knjiga 1984, zbirka Znameniti Slovenci). v liriki za otroke obrnjeno na glavo: zadnja misel in zadnje sporočilo pesmi sta svetla, radostna, odkrita: Legla sem na laaissko travo, si z dlanjo podprla glavo, vso tegobo in težavo odposlala čez dobravo v daljavo. Pa zakaj? Ker bo kmalu, kmalu maj. (Pa zakaj?) Čeprav je v tej pesmi (kot še v nekaterih drugih) razpoznavna značilna struktura Zupančičeve otroške poezije — tudi s posebej skrbno sestavljenim refrenom — pa je značilnejše zanjo to, da skuša ugledati sikozi naravo, kot vrsto pisanih slik (in tako otroške pesmi neznansko rade odkrivajo otroku svet, ne da bi se vprašale o čem globljem, o tistem, kar nenadoma postane za otroka, odkrdvalca neznanega sveta, bdstveno, zavezujoče) še druge, nove in neznane pomene in da v tem tudi uspe (podobno tudi v pesmih V gozd pojdite ali Menjava). Tudi kontra&tiranje, ki je sicer priljubljen motiv otroške poezije, kaikršnega najdemo v pesmi Pomaranča, nam odkriva pesnico kot občutljivo opazovalko sveta, opazovalko, ki ji ni skrita in tuja najdrobnejša pomenska premena. Zato seveda ni nič čudnega, da uvodna pesem zbirke Pika poka prinaša tudi verz, ki bi bil lahko moto njene otroške poezije: »Svet je poln prelepih slik«, a seveda znova s pripombo, da je pesnica te »prelepe slike« znala postaviti v povsem nove okvire, da je vse zunanje znala prepojiti z značilnimi subjektivnimi občutji, ki jih razbiramo iz njene lirike za odrasle, še posebej tiste s tematiko iz narave. Vendar pa za zbirko Pika poka niso značilne pesimi, ki bi odkrivale človekovo razmerje do narave ali skušale v naravi iskati vzporednice z različnimi človeškimi razpoloženji. Temeljna preakupacija zbirke so pesmi, ki odkrivajo pesnico kot avtorico, ki zna prisluhniti govorici otrok, njihovim zahtevam, da svet ohranja hkrati čamo in za^iesno podobo. To so podobe iz narave in iz sveta otrok, kratke, zvočno razgibane sličice in utrinki. Značilna je naslednja pesmica: Jabolka so zrela — To sva jih vesela! Pa so za otroke veje previsoke. Ze je tukaj miza, Liza se podviza — Saj se tudi res mudi — »Brž! Odtrgaj tiste tri —! Mama že kriči!« (Jabolka) Znana tema — ali vsaj tema, ki je bila upesnjena v mnogih različicah, je tu postavljena v novo luč. Otroška želja po jabolkih se uresniči tako, da otroci splezajo na mizo, vedoč, da jim je to prepovedano. A slast je dvojna: tu so jabolka in tu je nekaj, kar jim je prepovedano. Pesem je tako droben utrinek, ki pa na značilen način osvetljuje razmerje Lili Novy do otroštva, ki ga je zapisala v verza iz pesmi Vi ste majhni: Majtmi ste na tem velikem svetu, vendar vaš, le vaš je ves ta svet. V tej luči seveda tudi druge pesmice iz zbirke Pika poka ne skušajo poučevati aü razlagati, marveč želijo ohraniti — skozi vse pesemske plasti — nepokvarjeno občutje otroške sproščenosti (tudi >»nerazumljivosti« glede na svet in norme odraslih). Glede na razvoj sodobne lotroške poezije na Slovenskem se seveda marsikatera pesem bere z določeno distanco; v njej bi lahko našli marsikaj, zaradi česar te pesmi nisio oblikovno in izrazno v konici pesniškega snovanja. Eno pa vsekakor drži kot pribito: otroška lirika Lili Novy raste iz občutka, da je jezik sam, s svojo melodiko, ritmiko, z bogastvom lomomato-poetskega gradiva, nenehno odprt v otroški svet in njegovo fantazijo. Ce je pesnica v svoji liriki za odrasle odkrivala dvojnost resnice in videza in se odločala za življenje, kjer bi bila resnica in videz vsaj v tankem temelju poistovetena, pa skuša v svojih otroških pesmih ,odikriti predvsem svetle, humome, šegave, radostne plati življenja, čeprav se nam odkriva tudi skozi bolj zamolkle tone. Značilna pesem s takimi razpoloženji je Kačji pastir (Majhni ste na tem velikem svetu), v zbirki Pika poka jih ne najdemo, saj je zbirka namenjena predvsem mlajšim otrokom, tistim, ki .odkrivajo prve skrivnosti samostojnega prebiranja knjig. Značilno je, da je bila prva izdaja knjige Pika poka natisnjena z malimi črkami, tokratni ponatis pa z velikimi. To govori v prid domnevi, da se je obzorje mladih bralcev v zadnjem desetletju še razširilo in da vse mlajši bralci posegajo po vse zahtevnejših knjigah. Pika poka namreč ni zahtevna knjiga. Skuša predvsem ustvarjati zvočne učinke, vse druge plasti so ji tuje. In v tej svoji naravnanosti je knjiga vsekakor enovita in učinkuje kot celovito pesniško dejanje. Zdi se, da je prišel čas — potem ko se nam razkrivata življenje in delo te naše najuglednejše pesnice — da spregovorimo tudi o njenem prevajalskem delu in o njeni otroški liriki. Seveda to pomeni, da bo treba preiskati in na novo osvetliti zveze LiH Novy s pesnico Vidio Täufer (1903—1966), verjetno pa bo posebna naloga terjala od raziskovalcev tudi analizo razmerja med Zupančičevo otroško liriko in otroško liriko Novyjeve. Zbirka Pika poka je tako samo droben kamenček, opozorilo na to manj znano (ali cenjeno?) plat poezije in sploh ustvarjalnosti Lili Novy. A treba je priznati, tudi zaradi barvnih ilustracij Marije Vogelnik, da je knjiga značilno pesniško dejanje, ki bo odmeivalo tako, kakor znova odmeva druga lirika Lili Novy. Zusammenfassung KINDERPOESIE LILI NOVYS Die Dichterin und Übersetzerin Lili Novy (1885—1958) ist weniger bekannt nach ihrer Kinderpoesie, gesammelt in zwei Büchern: Pika poka (1968, 19852) u^jj Majhni ste na tem velikem svetu (Ihr seid klein auf dieser großen Welt, 1973). Die Gedanken in diesem Beitrag versuchen Verbindungen zwischen dem grundlegenden Element der Lyrik LUi Novys — der Natur — in der Lyrik für Erwachsene imd in der Kinderpoesie zu entdecken. Es wurde festgestellt, daß die Natur auch in der Kinderpoesie ein häufiges Motiv ist, jedoch ist der Wert der Natur da konträr dem in der Lyrik für Erwachsene. Das Kindergedicht endet immer mit einer optimistischen und heiteren Stimmung, in der Lyrik für Erwachsene überwiegen aber dunkle und herbe Töne. Prevedel v nemščino prof. dr. Mirko Križman Miroslava Genciovä Praga CeSka, slovaška in sovjetska mladinska književnost antifašisticno in protivojno tematiko (Primerjalna študija) Sovjetska mladinska književnjost je imela med vojno za seboj že četrt stoletja razvoja, medtem ko je za češko in slovaško mladinsko književnost bilo prvo povojno obdobje — in v njem prav upodabljanje protifašističnega odpora — področje frontalnega prehoda na stališča socialistične literature. Za starejše in že izkušene pisatelje je bil to čas iskanja nove življenjske snovi in novih prijemov, nasprtotno pa je mlada generacija prekipevala od želje, da bi izpovedala živa in neposredna doživetja, v katerih se je antifašistična tematika organsko stapljala s tematiko osvobodilnega boja in z idejo o spremembi družbenega reda. Na tej poti so bile zmote, ki ao pri starejših izhajale iz težav nove orientacije, pri mlajših pa iz neizkušenosti in iz naivnega prizadevanja, da bi vse težave premostili z navdušenjem in bojevito gorečnostjo. V vsaki od proučevanih literatur odseva specifična pot do zmage, zgodovinske okoliščine, ki so vtisnile značaj oswobodUnemu boju; ta je sicer vodil k skupnemu cilju, a se je odvijal v različnih oblikah in zaito ima njegov odsev v literaturi različno podobo. V sovjetski literaturi prvega povojnega obdobja najdemo sicer primere neposrednega sodelovanja otroških likov v dogodkih na fronti, na primer v nekaterih povestih Leonida PamteJejeva, toda pogosteje upodabljajo avtorji pogumno ravnanje otroških junakov pri delu v zaledju — v tovarnah ali koihoäh, ki so delali za fronto. Za češko literaturo je značilna tematika fašističnega pritiska, ki je prizadel otroke neposredno, posredno pa je bil povezan s posledicami socialnih krivic, ki so imele starejše korenine. Vodilna ideja je prikrit odpor, ki v nekaterih delih prehaja v odkrit partizanski boj v zadnjih vojnih tednih. Literatura opozicije prerašča tako v literaturo odpora, postopoma pa se v njej krepi tudi socialno emancipacijska miselnosit. Slovaška antifašistična literatura ima poseben nairodni značaj, dan z zgodovinskim dogajanjem, ki je oblikovalo nadaljnjo usodo slovaškega naroda na njegovi poti k sodalizanu — s slovaško ljudsko vstajo (Slovenske narodni po-vstani). Tematika vstaje prodira v vsa dela, ki so bila napisana na Slovaškem o vojni, in zato slovaški Uterami zgodovinaiji upravičeno govore ne o vojni literaturi, ampak o literaturi upora. Kako ta oßnovna spoznanja razodeva konkretno gradivo? Naša študija se opira na analizo kakih sto dvajset do sto trideset knjig. Tto ne dopušča, da bi podrobno razčlenjevali vse. Zajeti skušamo sorodnosti in razlike v razvoju sovjetske, češke in slovaške literature v njihovih najizrazitejših pojavih in tendencah, na katere so vplivali tudi literarni postopki in žamrske značilnosti del. Sovjetska literatura s protivojno tematiko je že imela zgrajene trdne ustvarjalne temelje, na katere se je lahko zanesljivo opirala. To so bile izikuš-nje z upodabljanjem državljajisike vojne v dvajsetih letih. Takrat je sovjetska literatura prebolela svoje »-otiioške bolezni«, ko so si avtorji prizadevali, da bi novne Oseeve Vasek Trubačov in njegovi tovariši (Vosek Trubačov i ego to-varišči, 1948); slika usodo pionirskima odreda, ki je ob vdoru fašistov zasnadi nesrečnega spleta okoliščin ostal na okupiranem ozemlju in se mora prebiti skozi fronto nazaj v svoje mesto. Da so izmišljeni junaki iz vrst otrok sredi bojev na fronti nesprejemljivi, je še poudarjalo dejstvo, da so se kmalu pojavile dokumentarne knjige o mladih bojevnikih: poem Margarete Aliger Za ja (1942) o Zoji Kossmodemjanski ali Mlada garda (Molodaja gvardija, 1946) A. A. Fadejeva. V lotrošiki književnosti je bU tiaik primer pionirja Volodja Dubinina, heroja Sovjetske zveze, ki sita ga opisala Lev Kassil in Maks Poljanovski v delu Ulica mlajšega sina (Ulica mladšego syna, 1949). V primerjavi s takimi, globoko resničnimi knjigami se ne bi mogle uveljaviti izmišljene privzdignjene prigodbe. Takio je iz prvega povojnega obdobja ostala živa ena sama knjiga o neposredni prisotnosti otroškega junaka na fronti — Sin polka Valentina Kata-jeva {Syn polka, 1945). Knjiga prvotno ni bila napisana za mlade bralce. Ka-tajev se ne usmerja na lik Vanje Solnceva, zanima ga bolj dejstvo, 'ki ga je na fronti presenetilo: človečnost sovjetskih viojaikov, ki so tudi sredi divjih bojev znali poskrbeti za nebogljen^a najdenčka. Prvotno je Katajev nameraval naslikati ravnanje vojakov. Izbral pa si je z»rni kot malega junaka ikot žarišče za projekcijo dogodkov, s tem pa je ustvaril delo, ki govori tako odraslim kot otrokom. Kljub vsem nepojmljivim stiskam, sikozi katere je šd, oistane Vanja vendarle otrok in celo s svojo naivnostjo in otroško iznajdljivostjo ter prizadevanjem, da bi se izkazal, povzroča svojim zaščitnikom mnogo težav. Katajev nikoli ne razdira zakonitosti realizma, pri njem ne najdemo prizorov, ki bi zbujali naše nezaupanje, tu tudi ni poskusa optimistične ratz-nešitve: adoptivni Vanjev oče pade v boju in zaradi te izgube se Vanja sprijazni z nujnostjo, da zapusti prijatelje na fronti in se da spraviti v zaledje. Kljub temu je lik Vanje Solnceva bolj simboličen, bralec njegove usode ne doživlja kot nekaj enkratnega, čuti njegovo splošno veljavo, podobno kort jo čuti v liku Gajdairjevega Timurja. To je omogočilo, da je Vanjeva usoda posneta tudi v delih drugih avtorjev, kot je na primer knjiga češkega avtorja Jana Maireša Pretepač (Prdče, 1959). Simboličnost Sina polka Katajeva prihaja do izraza posebno v primerjavi s poznejšo novelo Vladimira Bogomolova Ivan (Ivan, 1958). Ivan je izšel šele potem, ko je v literaturi za odrasle bila izdana Človekova usoda (Sud'ba če-loveka, 1957) Mihaila Solohova. Obe deli sta pomenili bistven preobrat v slikanju vojne. Ce je dela prvih povojnih let vodilo razumljiv« prizadevanje prikazati junaštvo sovjetskih ljudi in patos skupnega boja in skupnega prizadevanja po zmagi — pri tem pa so bUe prezrte posamezne individualne usode in tragedije — pa s Človekovo usodo stopa na prizorišče drug, nepatetičen obraz vojne: slikanje njenih posledic v pohabljenih usodah in življenju ljudi, strašne deformacije, ki jih je pov2xočUa, in brezprimemo junaštvo tistih, ki so znali te posledice v sebi premagati in so kljub vsemu ostali ljudje. Vanja Soinoev in Ivan iz novele Bogomolova imata na zunaj podobno usodo. Obema so fašisti ubili vse domače, odvzeli so jima dom in mimo otroštvo. Toda posledice tega dejstva so pri vsakem od njih drugačne. Medtem ko jemlje Vanja svoje bivanje pri izvidnikih bolj za zanimivo igro in se z otroško lahkotnostjo pomiri med svojimi zaščitniki, je Ivan Bogomolova s tragičnimi dogodki tako zaznamovan, da je njegova psiha za vselej deformirana. Ne poskuša najti otroške oblike boja, zavestno in z neotroško odgovomoetjo izpolnjuje dane naloge tam, kjer je nemogoče, da bi šli v izvidnico odrasli. Zna molčati, zna tudi odločno držati besedo, zna tudi tragično umreti, ne da bi karkoli ali kogarkoli izdal. Prav zaradi te krute izjemnosti bralec ne dvomi, da se je to v resnid zgodilo. Takšnega trdega pričevanja o vojni avtor ni mogel upodobiti z očmi otroškega junaka — ta se ni zavedal pošastne nenormalnosti nalog, ki jih je opravljal. Pričevanje o njih je lahko podal odrasel opazovalec in pripovedovalec, globoko prizadet zaradi brezsronosti zahtev do otroka, katerih nujnost je narekovala vojna. Vsa doslej navedena spoznanja sio važna zaradi primerjave z H.teraturo, ki je nastala na Češkem in Slovaškem v prvem povojnem obdobju. Vodilni tematski model je bilo takrat neposredno sodelavanje otrok v odporniških ali partizanskih akcijah, bodisi slučajno bodisi zavestno. To vidimo že v najstarejši od vseh, v knjigi Františka Langra Otroci in bodalo (Deti a dyka), napisani v Londonu 1943. leta. Gre za prigodo dečka, ki odkrije, da je njihov simpatični novi učitelj, športnik in filatelist, pravzaprav gestapovec, ki si skuša pridobiti simpatije otrok, da bi iz njih izvabil informacije o delowanju njihovih staršev. Jaroslav nehote postane maščevalec, ubije učitelja z njegovim lastnim bodalom. Bralec pa ne dvomi, da mu je predstavljena izmišljena, čeprav spretno kompo-nirana zgodba. Nastop nove generacije predstavljata na Češkem dva avtorja: Jura Sosnar (tudi Martin Gazda) s knjigo Jurdšek (1951) in Jan Mareš {Pišče — Piskle, 1952 in Pretepač — Prače, 1959). Prvi dve knjigi sta tipični partizainsiki prigodi z napetim dejanjem, polnim preobratov in epske pripovednosti. Kolikor prigodam manjka imietniške obdelave, jo nadomesti avtorjevo navdtišenje, prizadevanje, da bi zajel nastanek novih družbenih odnosov. Nosita žig svojega časa: jasno proklamirano stališče, povojno navdušenost, a tudi poznavanje dejanske situadje, pri Marešu tudi poznavanje sovjetsJse literature, ki jo je prevajal. To se pozna posebno njegovi drugi knjigi Pretepač (Prdče), ki je prigoda češkega Sina polka. Mareš je našel prepričljivio fabulo, pokazalo se je tudi njegovo poznavanje Svobodove armade, katere ofidr je bil sam. V slovaški literaturi je predstavljala prvo pobudo za nastanek partizanskih Zgodb drobna povesit Petra Jüemnickega, uvrščena v zbirko Tri pravljice (Tri rozprdvky, v knjigi 1955), ki pripoveduje o avtentičnem dogodku iz Ciernega Baloga, kjer je majhen deček Giertü partizane pravočasno obvestil, da prihajajo v vas fašisti. Ta prigoda je odprla pot vrsti drugih partizanskih knjig za otroke: Rudo Moric, Eksplozija (Explözia, 1951), Heda Volanskä, Skrivnost (Tajomsivo, 1951). Božena Mačingova, Pločevinasta srčeca (Plechove srdiečkd, 1953), Ferdinand Gabaj, Iz kapitanovega zapisnika (Z kapitdnovho zdpisnika, 1956), Hana Zelinovä, Jakec (Jakubko, 1959), Peter Sever, Mali partizani (Mali partyzani, 1961), Helena Križanova, Poštarček (Poštarik, 1961). Oglejmo si najboljše med njimi. V Morioovi Eksploziji sledimo prigodi Jožka Charvata, čigar oče je član revolucionarnega odbora in pripravlja vstajo. A očetovo delovanje je pisatelju ozadje, na katerem se razplete fantovsko po-gunma prigoda. Situacija je verjetaia, dejanje, polno nenavadnih dogodkov, je privlačno. Toda tudi za Morica je v njegovem prvencu značilno, da kaže le 2x>ženo sliko resničnih dogodkov, da se ne lozira na notranje konflikte v likih in na zapleteno situacijo, v kateri so osebe delovale. Tudi junak knjige Hane Zelinove Jakec, cigainska sirota, za katerega se je zavzela vaška beračica, gre k partizanom in junaško pade. Trajen uspeh zagotavlja knjigi neposnemljiv slog, v katerem je pripovedovana kot spomini stare beračice; osnovni dogodek pa trpi zaradi MperboHzacije o udeležbi otroškega juinaika v bojih med vstajo. To, kar je moglo biti enkraten, neponiovljiiv dogodek v prigodi dečka Giertlija (v povesti Jilemnickega), se posplošuje kot tipičen pojav, ne da bi se upoštevale okoliščine zapletene zgodovinske situacije, v kakršni je potekala vstaja. Ni upoštevan na primer vpliv takratne nacionailnKV-klerikalne šole, prezrta je takratna z vsemi sredstvi ozmanjana protisovjetska propaganda Tisove vlade, verski predsodki in prepovedi, ki jih je v ljudstvu desetletja gojila katoliška cerkev. Vse to kot da na otroške junake partizanskih prigodb sploh ne bi büso vplivalo. Hiperbolizadja vloge otrok v vstaji ni bila v tem, koliko resničnih prigod se je moglo aii pa se ni mogk> zgoditi, ampak v načinu, kako je bil prikazan delež otrok v vstaji — hrez prenikanja v njihovo notranje doživljanje in konflikte, brez iskanja in dvomov, brez duševnih bojev, brez vpliva, ki ga je nanje moralo imeti okolje fašistične Tisiove države. Po besedah umrlega slovaškega kritika Jana Pollaka »za otroke je in mora ostati največji junak vstaje partizan in borec, ki je vedel, zakaj je zagrabil za orožje, im je znal s tem orožjem tudi ravnata.« Prvi, ki je upošteval to zahtevo po prikaaovanju odraslih junakov v partizanskih bojih, je bil Zlatko Klätik v knjigi Neoddano sporočilo (Neodovzdany odkaz, 1960), ki je napisana kot pripovedovanje očeta sinu o dogodkih iz nj^ove partizanske mladosti; prigode se gode v Jugoslaviji, v okolici Fruške gore, kjer se je avtor boril. V začetni razvojni stopnji sta torej češka in slovaška literatura bolehali za enakimi boleznimi kot nekoč sovjetska literatura dvajsetih let o državljanski vojni, čeprav se pomanjkljivosti v precenjevanju vloge otroških likov niso pojavljale v tako skrajni obUki. Tematika odpora proti fašistični okupadjd se pri vseh avtorjih povezuje s tematiko boja proti sodalnim krivicam. To je očitno posebno v slovaški literaturi, kjer so junaki večinoma otroci, odrinjeni na družbeno dnro, siirote, beraoki, otrod hlapcev z veleposestev. Taka situadja je ohranjena tudi v kasnejših, umetniško bolj izdelanih prigodah, kot so: Milan Ferko, Ko bi bil imel puško (Keby som mal pušku, 1969), Jan Stiavnicky, Fantje z Maše (Chlapci z Maše, 1973), Jelena Cepčekova, Deklica s posestva (Dievča z majera, 1975), Jan Bodenek, Poletje na Rovniah (Leto na Rovniach, 1975), Viera Handzova, Ze dolgo me ni strah teme (Davno sa tmy nebojim, 1977), Jožef Repko, Neizroče-na pošiljka (Nedoručend zdsielka, 1977), Peter Kiovadk, Jabolka našega otroštva {Jablkd ndšho detstva, 1977), Jan Beno, Tisoč zamujenih ur (Tisic vymeSkanych hodin, 1980), Jan Navratil, Svetilka malega mornarčka (Lampdš maleho plav-čika, 1980).^ Podobno je tudi v češki knjigi Bohumila fiiha Na begu (Na uteku, ' Vse slovaške knjige so izšle v Bratislavi pri založbi Mlade leta; češke v Pragi pri založbi Albatros, ki se je do leta 1970 imenovala SNDK. 3* 35 1977, prvotno Stäzka, 1961), enem prvih čeških del ;a vojni. Like v vseh zgodbah pripelje v odpor proti fašizmu zavest o socialnih krivicah, ki so jim že zdavnaj bili izpostavljeni njihovi staräi in ki jih — še stopnjevane s fašistično samovoljo — prenašajo tudi sami. To, kar so v prvih povojnih zgodbah imeli za samo po sebi razumljivo in nedvoumnio, je v poznejših dedih prikazano kot pnnooes oblikovanja socialnih naztorov, ki jKistopoma preraščajo v pojmovanje političnih sovisnosti in pripeljejo v končni fazi do boja. V sHovaški Uteraituri o vstaji ta temeljna situacija ndma izjem. Pri celovitem pogledu na literaturo o vstaji lahko ugotovimo, da v celoti izraža zgodofvinsko nujnost o prehodu slovaškega naroda na stališča socializma, h kateremu je vodila pot prav skozi slovaško ljudsko vstajo. V češki literaturi prvega obdobja ne smemo prezreti dveh uspelih knjig, ki ne sodita med »-deške partizanske prigode«. To sta Janiček Kamüe Sojkove (1947) in Klicali so me Leni (Rikali mi Leni) Zdenke Bezdekove. Knjiga je bila napisana kmalu po koncu vojne, a je izšla leta 1959. Janiček je privlačna prigoda za šolarje-začetnike, v njej so dogodki zadnjih mesecev vojne na moravsko-siovaški meji prikazani z naivnim pogledom majhnega predšolskega otnoita. Ta knjižica razumevajoče tenkočutno in resmično slika čas. Klicali so me Leni je usoda dekletca iz Lidic, ki so ga odpeljali in izročili v nasilno ponemčenje nacistični družini. Neno(rmalnos.t in pošastnost fašistične samovolje postavlja na sramotilni steber sama otnoška junakinja, ki pripoveduje o svojem žalostnem doživetju. Bezdekova ni ničesar prezrla v tej pretresljivi snovi in njena knjiga z leti ni nič izgubila v svoji učinkovitosti. Ob koncu petdesetih let je bil končan proces frotitalne orientacije na socialistično literaturo. Moglo se je pričakovati, da se bodo šestdeseta leta usmerila k poglobitvi liiteratune s protivojno tematiko, pa se to ni zgodilo. Naspnotno, prišlo je do dokaj dolge stagnacije, tako na Češkem kot na Slovaškem. Stagnacija je imela tudi skrit pditioen vzrok, sicer pa se*je ta pokazal tudi v odsotnosti prevodov iz sovjetske literature. Nedvomno pa je svojo vlogo odigralo tudi to, da so začetne partizanske zgodbe naletevale na manjše simpatije pri braidh. Ti so zahtevali nove in bolj izdelanio obvladovane snovi, ta pa je zaradi let, ki so bralce in pisatelje ločila od neposrednih vojnih doživetij, že postajala zgo-diovinska. Iskali so nove postopke, nov način preoblikovanja še vedno privlačne in žive snovi iz vojnega dogajanja. V otroški književnosti ni prav možna obdelava v obliki kronike, ki se je v tem času uveljavljala v knjigah za odrasle tako v sovjetska kot v češki in slovaški protivojni literaturi. Prav tako v otroški književnosti niso mogla imeti uspeha memoanska deda. Vendar se je v sovjetski Uteraituri pojavil žanr, ki je memoarjem ti.pološko soroden. V sedemdesetih letih stopa namreč na prizorišče generacija pisateljev, ki so med vojno biU otroci. Niso se mogli udeležiti bojnih akcij, pa jim je vendarle vojna vtisnila pečat za cedo življenje. Pomanjkanje, mraz, lakota, otroška osamljenost, odsotnost bratov in očetov — vse to je zapustilo trajne sledove v značajih otrok. Lastna doživetja tem avtorjem v interesu zgodovinske resničnosti ne dovoljujejo, da bi razpletali pred bralcem neresnične zgodbe o otroškem junaštvu. Večina od teh pripoveduje o času z resnično robatostjo, s prikrito gre^nkobo, da jim ni bilo dano brezsikrbno otroštvo, a tudi s toplimi spomini na redke srečne trenutke v materini prisotnosti ali v družbi zvestega prijatelja. Otroška prijateljstva so namreč lajšala trpljenje in pomagala preživeti. v češki in slovaški Hteratiori sedemdesetih let najdemo marsikje avtobiografske miotive, v sovjetski literaturi sedemdesetih let je avtobiografija vojnega otroštva vodilni žanr. To so doživetja predčasnega trdega dozorevanja, ojekle-nitve karakterjev in liričnih otroških prijateljstev: Viktor Goljavkin, Moj dobri očka (Moj dobryj papa, 1967), Jurij Voiščev, Čakam očeta {Ja ždu otca, 1967), Vladislav Krapivin, Senca karavele (Ten' karavelly, 1977), Vladimir Amlinski, Oblaki so se zaustavili nad mestom {Tuči nad gorodom stali, 1970), Jurij Ivanov, Hodili smo med grmenjem topov (My šli pod grohot kanonady, 1978), Vladimir Tihvinsiki, Svet na gori (Svet na gore, 1983), Grigor Tjutjunnik, Obleganje (Obloga, 1975, Ukrajinec), Cingiz Ajtmatov, Zgodnji žerjavi (Ranuye žuravli, 1975, Kirgiz), Viktor Kuz'ko, Prestopno leto (Visokosnyj god, 1974, Belorus), Viktor Kuročkin, Kratko otroštvo (Korotkoe detstvo, 1970), Ivan Senkov, Mi smo žilavi fantje (My hlopcy živučie, 1973), Nodar Dumbadze, Vidim sonce (Ja vižu solnce, 1962, Gruzinec). Avtorji se vračajo k spominom na otroška leta šele v zrdi dobi, ko s časovnim odmikom lahko precenijo, za kaj jih je vojna prikrajšala. V njihovih delih ni množičnih prizorov junaštva, toliko več pa je v njih tihega trpljenja, vsakdanjega boja za goio življenje, ki ni zahteval nič manj junaštva, tem bolj, ker so ga prenašali otroci. Prepričljivo in brez patosa in idealiziranja kažejo tragičen obraz vojne. Oči otroških prič so neizprosne, posebno če se srečujejo s človeško strahopetnositjo, požrešnostjo, ki jo je izzvala vojna, in postavljajo te pojave na sramotilni steber veliko bolj učinkovito kot kaikršneikoli izmišljene in skombinirane prigode. Noben pošten človek ne more ostati hladen ob tr^je-nju in nravni deziluziji otrok. Najznačilnejši primer je novela Ajtmatova Zgodnji žerjavi. V sklepnem prizoru tolpa odraslih banditov ukrade dečkom konje, za katere so ti s skrajnim naponom svojih mioči skrb^ celo zimo in jih izčrpane krmili, da bi lahko spomladi z njimi zorali nov kos zemlje; ukrade jih ravno pred začetkom pomladanskih del na poljih, jih odpelje na trg in jih proda za meso. Moč avtobiografij iz vojn^a otroštva je v njihovi avtentičnosti. Ta se kaže v neponovljivosti usode, življenjski prepričljivosti preživetega in verodostojno-siti detajlov. S temi dejstvi je dana kompozicija. To ni nikoli tekoče pripovedovanje o povezanih dogodkih, prej nepopolni posnetki, slučajni in kratki, kot so se ohranili v človekovem spominu. A ravno ti posnetki prikličejo podobo časa in ustvarijo občutek za časovno in prostorsko prisotnost v malem bralcu in so toliko bolj učinkoviti. To seveda ne pomeni, da v sovjetski literaturi ne obstaja nič drugega razen avtobiografskih zgodb. Starejši mladini so namenjene knjige po večini dokumentarnega zaiačaja o mladih ljudeh, iki so se med vojno bodisi pripravljali na vojaški poklic ali pa so že posegli v boje. K prvim spada Mladost komandirjev (Junosf komandirov, 1956) Jurija Bondareva, ki sHka ofidrSko šolo v prvih vojnih letih, in Dečki s trakovi (MaVčiki s bantikami, 1979) Valentina Pikula o fantih, ki se pripravljajo na sliižbo v momairici. K drugim spada zelo učinkovita knjiga Natalije Kravcovove Od sončnega zahoda do svita (Ot zakata do rassveta, 1974); njena pisateljica je kot mlado dekle služila v ženskem letalskem polku, ki se je od leta 1941 bojeval na kavkaški, nato pa na beljoruski fronti. Pojavljajo se tudi poskusi obdelati vojno tematiko v obliki pustolovske epske pripovedi, kot je na primer še nedokončana trilogija Ilja Turiäna Korajža (Kuraž, 1983). v češkem ustvarjanju sedemdesetih in poznejših let podobne avtobiogra-fije o vojnem otroštvu ne obstajajo. Avtobiografske pot^ ima knjiga Jože Mikula Otroci za mrežami (Deti za mfižemi, 1972, ki ima podobno snov o otroku, lodpeljanem v nemški rajh, kot knjiga Bezdekove. Spomine na otroštvo je mogoče zaslediti tudi v knjigi Vladimira Pfibskega Moj popolnoma neprimerni tovariš (Müj zcela nevhodny kamaräd, 1980), v kateri se pripovedovanje o prijateljstvu med nemškim in češkim dečkom v napetih tednih v začetku vojne povezuje s tradicijo, ki jo je v tridesetih letih zač^a Marija Majenova s svojo knjigo Bruno. Tu gre za misel o delavsM soMamosti brez nacionalnih predsodkov, ki ne dopušča, da bi bilo izdano otnoško prijateljstvo zaradi zadev, ki se za zdaj ne tičejo otroškega sveta. Podobno idejno vsebino ima tudi knjiga Vladimira Klevisa Jakob in Ingrid (Jakub a Ingrid, 1980). Značaj avtentičnega spomina na eno samo noč, polno doživetij, ki so ostala za vse življenje in ki označujejo atmosfero zadnjih dni vojne na Češkem, ima novela Donata Staj-nera Tak sijajen kos poti (Takovy nädhemy km cesty, 1979). V slovaški literaturi je več del z izrazitimi avtobiografskimi potezami. Bralca pritegnejo s poznavanjem detajlov, s poglobljenim pogledom na slovaško ljudsko vstajo, ki je tu prikazana v doživetjih njenih otroških prič. Te knjige so daleč od čmio-belega slikanja vstaje, kar je značilno za ustvarjanje v prvem obdobju. To so: Milan Ferko, Ko bi bil imel puško {Keby som mal pušku, 1969), Jän Stiavnicky, Fantje z Maše (Chlapci z Maše, 1973), Jdn Bo-denek. Poletje na Rovniah (Leto na Rovniach, 1975), Peter Kovačik, Jabolka našega otroštva (Jablka našho detstva, 1977), Jän Beno, Tisoč zamujenih ur (Tisic vymeSkanych hodin, 1980); zadnja, prvotno napisana kot dilogija (Granata za psa — Jeden granat pre psa, Sola se začenja maja — Skola se začind v mdji), je zasmovana kot očetovo pripovedovanje sinu in je čista avtobiografija otroštva. Tako kot v prvih partizanskih otroških zgodbah se tudi tu govori o socialnem pritisku, ki so ga poznali otroci iz lasifcnih izkušenj, o fašistih, kola-borantih, o partizanih in o prihodu rdeče armade. A med temi dog>enaka«, ne oziraje se na «-zvrst-« ali »obliko« literarnega besedila, ki ga presoja. Nadalje — kritika se ne sme reducirati — ne po merilu in ne po namenu — na kritiko »-določenega žanra-«, kar pomeni, da je kritika le ena, ko presoja literaturo, zato je ne smejo zaiiimati določeni ^►namensiki-« ali »-funkdonalini-« cilji. K temu sodi še njeno tretje določilo: kritika je popolnoma odgovorna ne le literarnemu delu in bralcu temveč tudi sama sebi. Torej takšno pojmovanje literarne kritike kot ustvarjalnega dela nas — povsem razumljivo — privede do trditve: kritika je nedeljiva, kar zadeva pristop, fimkcijo, kriterij in vse, kar sodi k temu, ko sodeluje s piscem in njegovo stvaritvijo. Iz tega jasno izhaja dejstvo, da je kritika avtentična v procesu vokacije, njen avtor-kritik pa je ustvarjalec, ki v tem poteku razodeva svoj «-jaz-« brez dileme in kakršnegakoli literamo^ondo-vinskega ali literarno estetskega skepticizma. Kritika kot ustvarjalno delo Dandanes ni dvoma o tem, da je kvalitetna kritika ustvarjalno delo. Vsekakor to je, ker z analizo in reintenpretacijo umetnine postane tudi sama novo delo, ki osvetljuje kritikov tailent, njegovo znanje in ustaljene parametre vrednotenja. Ce kritikov talent nima prave »strune«, k čemur sodi tudi natančnost, temeljitost in moralnost, potem so rezultaiti taikšne kritike dvomljive vrednosti: prisiljeni ali improvizirani, neobjektivni in pristranski. Kritika, ki se izmika reči »-da« ali »ne«, ne izpolnjuje svoje osnovne naloge. Ne more je upoštevati niti literarna zgodovina niti literasma estetika pa tudi bralec ne, ki v svoji negotovosti od kritike pričakuje, da mu utrdi zaupanje v književnika in mu pomaga, da lahko z razumevanjem sprejme njegovo delo. Da bi bila literarna kritika zares ustvarjialno delo, ne sme biti v njej niti sledu tega, kar bi spominjalo na klanovsiko, klikaireko in navijaško čustveno privrženost. Takšna negacija kritike, pogost pojav v preteklosti pa tudi dandanes zelo očiten, je posledica osebne maJicioznosti in neobjektivnosti v presoji usitvarjalne in umetniške vredniosti pisca in njegovega dela. Kritik mora književniku z neprizanesljivimi, toda utemeljenimi argumenti prikazati njegove slabosti, pomanjkljivosti: pri tem seveda ni mišljeno, »•dajmo ga s palico -po prstih« ali »na vse kriplje si prizadevajmo soliti mu pamet«, temveč na iskreno pomoč v sodelovanju ustvarjalca z ustvarjalcem. Ne le v preteklosti, tudi dandanes smo priče uspešnega navezovanja stikov med književniki in kritiki. (Spomnimo se vloge Belinskega, Sainte-Beuvea, Tomaševskega, Sklovskoga ali naših Bogdana Popoviča, Jovana Skerlida, Milana Bogdanoviča in drugih ter njihovega sodelovanja z literati v ustvarjalnem procesu. Samo na tak način se oblikuje pisec in se uveljavlja njegovo delo, oziroma: šele tako in tedaj literarna kritika uresničuje svojo funkcijo, postane upravičen književnikov sodelavec in upoštevan arbiter. Kvalitetna ustvarjalnost kritika in kritike se preizkuša tudi v raznih drugih odnosih in zvezah, o katerih zdaj ni možno podrobneje razpravljati. Toda ena izmed važnih relacij je tudi kritikov ustaljeni smisel za doživljanje preteklosti, torej upoštevanje tradidje, ki usmerja v sedanjost in v prihoctaost. Zakaj nadarjen in izobražen kritik mkoU ne bo podcenjeval vrednot preteklih obdobij ali jih puščal ob strani: vedno bo znal prisluhniti svetovom preteklosti, upoštevati vrline in slabosti davnih dni, da bi vzpostavil povezavo z dobo, v kateri živi in ustvarja. Zdi se, da so zanj prave vrednote prav tam, v preteklosti: po njihovih primerih kritik oblikuje presojo o tem, >->^kar prihaja«. Alain Robbe-GriUet je prepričljivo pisal o tem fenomenu, poudarjajoč, »da so prave vrednote pravzaprav v tradiciji in da velja edino le^e uporabiti kot kriterij-«; to so torej dela življenjskih sil »naših očetov in dedov«. Ta dela, nadaljuje GriUet, »ki so jih nekdaj zavračali, ker niso ustrezala vrednotam svojega časa, so prinesla nove pomene (...), ki jih mi danes sprejemamo.« Ustvarjalno delo pa v precejšnji meri temelji tudi na važnem vprašanju komunikativnosti, enostavneje povedano, na razumevanju ideje literarnega dela in na njenem posredovanju javnosti, smisel kritike torej ni niti hvaliti niti grajati, temveč razumeti. To nas znova privede h kritiki in kritikom avtentične presoje. To pomeni, k aspektu kritike z določenim stališčem. Natančneje: h kritiki in kritikom, ki v objektivni presoji izražajo svoi »jaz«; moramo jo razumeti kot svobodo, kot osvobajanje od »"kritičnega absolutizma« in pot k dialektični, marksistični kritiki, ki je vidik obrambe pred samovoljo in naivno improvizacijo. Komu je namenjena kritika mladinske književnosti Tokrat ne bi, kot že večkrat doslej v nekaterih člankih — pogosto prigod-nih, pogosto analitičnih — poglobljeno razpravljali o bistvu in fimkciji kritike mladinske književnosti,' ki vsekakor ima svoje 2aiačilnjosti in pogojenosti, temveč bi po mojem mnenju veljalo poudariiti, komu je ta kritika namenjena in kakšna mora biti njena zasniova. ' V knjigi »Lice i naličje« dečje književnosti, Kruševac, Bagdala, 1979, ali v knjigi Kritika književnosti za decu. Novi Sad, Zmajeve dečje igre, 1972. Naj takoj povem, da literarna kritika mladinske književnosti ni namenjena mlademu bralcu, ker ji ne more slediti ne razumeti zaradi njene znanstvene iin umetniške zapletenosti. Ta kritika računa predvsem z odraslimi bralci: starši, pedagogi, prosvetnimi delavd, raznovrstnimi vzgojitelji, dijaki in študenti ter znanstveniki, skratka z vsemi, ki se zanimajo za področje miadinske književnosti in se z njim ukvarjajo bolj studiozno. Cilj te kritike je strokovno in argumentirano razložiti fenomen mladinske književnosti, ker je bila v preteklosti ali zapostavljena ali pa so jo upiorabljaM le v didaktične namene. Seveda, drugo vprašanje pa je, kakšna je danes naša kritika mladinske književnosti, pravzaprav, katere so njene dobre lastnosti in katere pomanjkljivosti. Čeprav se v tem delu teksta ne bom zadrževal ,pri njenem ontološkem in aksioJoškem smislu, bi dejal, da so tako rezultartd kritike kakor tudi mladinske književnosti precej boljši, plodnejši in 'kvalitetnejši kot v pxretekliosti. To je njena pozitivna stran, njena slabost pa, ki je že očitna, je v pretirani eksakt-nosti in resnobnosti kritičnih besedil, v katerih so nakopičena vzvišena modrovanja in abstraktno-hermetiona meditiramja. Ta lastnost sodobne kritike mladinske literature učinkuje malo nenavadno, po mojem mnenju pa izhaja iz kompleksa zaradi nekdanjega podcenjevanja, zapostavljanja in celo negiranja, kar se je pač dioigajalo s celotno mladinsko literaturo. V želji pokazati javnosti, da mladinska književnost nudi obilo možnosti, da jo je mogoče analizirati in ovrednotiti kot književnost sploh, so se kritiki usmerili v drugo skrajnost in jo privedli do čisto nerazumljivega stanja in v eahibicionistično igro pomenov in besed. Zato nekateri teksti take kritike učinkujejo neživljenjsko, oddaljujejo se od resničnih možnosti, ki jih nudi knjiga za lotroke, in bralec najpogiosteje dvomi o pravilnosti kritikove ocene. Kritika s takšno fiziognomdjo vsekakor ni potrebna literarnemu področju, namenjenemu najmlajšim bralcem, ki prek mladinske književnosti polagoma^ prihajajo k »veliki književnosti«. Zato njene patetične ocene v vzvišenem slogu,^ napisane v težnji, da bi menda v kritiko vgradili nekakšen metajezik njene govorice, ostajajo ob strani, so nesprejemljive. Razumljiva kritika je torej le tista, ki jasno in enostavno razlaga delo, uporabljajoč narmativni znanstveni instrumentarij in stopnjo vrednotenja. Takšna kritika, tudi kritd'ka mladinske književnosti, ustreza slehernemu bralcu, naj je strokovnjak ali ne. Vsekakor literarna kritika mladinskega leposlovja, kakor kritika sploh, mara biti svobodna, isikrena, ostra presoja s »^sitališčem«, pa brez malidoznosti in podrepništva. Kakor je bik» že večkrat umestno povedano, velja pač reči »jpopu pop in bobu bob«. AU spomnimo se Georgesa Pouleta, da je dolžnost tudi take kritike izražati »-maksimum objektivnosti, minimum subjektivnosti-«. To pa pomeni, da je književno delo neločljivo povezano z Hteramo kritiko, ki je »sodba o vrednosti« (Rene Wellek). Naposled bi bilo vendarle porazno, čeprav je že zaslediti indikacije, da bi se kritiki mladinske literature danes, v obdobju njenega resničnega razcveta, ravnali po malce nenavadni Plautovi misli, češ da »•rnam je ljubša lažniva hvala kot iskrena kritika«. Toda takšna želja nekaterih piscev bi pomenila »medvedjo uslugo<-i fcnjdževnjosti, pa ne le avtorju in njegovemu delu, tudi bralcu in kritiki, ki se je naposled vendarle »zganila«, saj se je v našem obdobju uveljavila z ustvarjalnimi prispevki, ki so pritegnili poeomosit: tako se uspešno vključuje v dejaivnost literarne kritike sploh. Prevedla Gema Hafner Zusammenfassung UNTEILBARKEIT DER KRITIK Der Autor, selbst ein anerkannter Belgrader Kritiker der Jugendliteratur, stellt in diesem Beitrag die Frage, wie eine gute, schöpferische Kritik sein soll. Da kommt er zur Feststellung, daß eine solche Kritik mit Analyse und neuer Interpretation des Kunstwerkes auch das Talent des Kritikers, sein Wissen und seine Parameter der Wertung zeigt. Eine Verbindung des schöpferischen Kritikers mit dem Schriftsteller kann dem letzten eine fruchtbare Anregung sein. Der Kritiker darf auch den Zusammenhang mit der Vergangenheit nicht verlieren. Der Autor des Beitrags stellt sich noch die Frage, für wen die Kritik der Jugendliteratur gemeint ist: nicht für Kinder, sondern für Erwachsene, die sich seriöser mit der Jugendliteratur befassen. Prevedel v nemščino prof. dr. Mirko Križman France Prosnik Maribor slovenska mladinska književnost s kliniCno-psihološkega vidika (glede na odklone in motnje) Manj znaoo je, da je Wundt,' oče eksperimentalne psihologije, posvetil znaten del svojih napo'rov proučevanju književnih del. V njih je iskal odgovor o psihologiji narodov. Allportu^ so ta deda služila kot eden izmed virov za opazovanje in interpretacijo osebniosti, še zlasti biografije in avtobiografije. Spet drugače Vigotski': študij književnih del, pogosto Shakespearovih dram, mu je bü izhodišče za psihološko proučevanje estetskih fenomenov. Njegova analiza katarze nas ne vodi le v občo, teoretično psihologijo, ampak zbhža tudd leposlovje in aplikativno psihologijo: katarza ima prav gotovo lahko tudi psihoterapevtski učinek. Slovenska psihozgodovinarka Puharjeva'' uporabi že v naslovu svojega dela izsek stavka iz Cankarjeve črtice Bobi: »Razočaranje otroka pa je prvotno besedilo vsega ži vi j en j V svoji zgodovini otroštva na Slovenskem v 19. stoletju se prav po nepotrebnem zaganja v alegorijo Prežihovega Voranca o nezakonskih otrocih Hudabivnikove Mete, ki jih Prežih opisuje kot lepe, zdrave in močne, avtorica pa dokazuje, da takšni nikakor niso mogli biti. Slikovito trdi: če so jim oči žarele, so jim nemara zaradi večno zvišane temperature jetičnih ljudi. Realističen opis, ki ga išče, bd z lahkoto našla drugje, tudi pri Lovru Kuharju (na primer v zbirki Solzice). Nemara išče tole: »Zlate mladosti ni. Je grenka, zavržena mladost, prepletena z revščino, preganjana, preobložena z delom, losamela, zaiprta v sobo in na tesen ,gruntec'. In vendar--večno bo ohranila svojevrsten čar.«' Ni potrebno biti pristaš psihoanalitične šole, da verjamemo trditvi, da so vtisi iz otroštva silno močni in trajni. Pa ne samo avtentični doživljaji: tudi tisto, kar smo slišali aU videli iz pripovedovanja drugih. Meja med obojim pogosito ni več jasna — za marsikaik zgodnji sponain se je izkazalo, da se je ohranil zaradi naknadnega pripovedovanja drugih, čeprav se nam je dozdevalo, da se ga spominjamo v »živo«. ' Wilhelm Wundt: Völkerpsychologie — Kine Untersuchung der Entwicklungsgesetze von Sprache, Mythus und Sitte. Leipzig, Alfred Kröner Verlag, 1922. 2 Gordon W. Allport: Sklop i razvoj ličnosti. Beograd, Kultura, 1969. ' Lav Vigotski: Psihologija umetnosti. Beograd, Nolit, 1975. * Alenka Puhar: Prvotno besedilo življenja. Zagreb, Globus, 1982. ' Ivan Cankar: Bobi. Zbrani spisi. XIV. Ljubljana, Nova založba, 1932, str. 70—71. • Miško Kranjec: Senca moje mladosti: Zlata mladost. Imel sem jih rad. Ljubljana, Mladinska knjiga, 1953, str. 101. Mladinska književnost lahko 2aiiima psihologa z vidika morebitnih usedlin v osebnosti odraslega (kot pravi Rüssel Jacoby': psiha je akumulirana in sedi-mentirana zgodovina). Zanima pa nas prav tako, kako so v določenem času največji duhovi tega aJi onega naroda zaznali in paiedstavili osebnost otroka in odrasl^a. Klinični psiholog pa se bo še dodatno usmeril v vprašanje, kako je umetnik začutil motenega ali motečega lotroka, kako pojmuje vzročnost teh pojavov, ali vidi in dopušča izhod iz stiske in na druga vprašanja, ki jih zastavlja umetnosti ne docela tuja klinično^jpsihološka metoda. Psihologi na Slovenskem se najpogosteje ukvarjajo z otroki in mladino. Ankete kažejo, da so le-ti tudi najzvastejši braJci, bralna kultura odraslih ni daleč od katastrofe (če ne upoštevamo prebiranja dnevnikov in tednikov). Sklepamo lahko, da je brana predvsem mladinska književnost, oziroma tista dela: a) ki jih je pisatelj ali pesnik namenil otrokom in mladini, b) kjer kot glavne osebe nastopajo otroci (ali živali, ki simbolizirajo otroštvo), c) in nasploh tista dela, ki jih otroci in mladina rada bere, ne glede na to, komu so bila prvotno namenjena in kdo v njih nastopa (Robinson, Gulliver, Tisoč in ena noč itd.). Poiskati definicijo mladinske književnosti sploh ni preprosta stvar. Zlata Pimat-Gognard,8 avtorica knjige Pregled mladinskih književnosti jugoslovanskih narodov (1945—1968), navaja vrsto definicij, med seboj zelo različnih, očitno pa je, da z nobeno ni docela zadovoljna. Marc Soriano, prvi profesor mladinske literature v Franciji, pravi: »Mladinsika literatura je zgodovinska komunikacija (...) med govorečim odraslim in prejemnikom otrokom (...), ki v upoštevanem obdobju tako rekoč praviloma samo delno razpolaga z izkušnjami o resničnosti ter z lingvističnimi, intelektualnimi, čustvenimi in drugimi strukturami, kakršne so značilne za odraslega človeka.«® Milan Cmikovič, profesor pedagoške fakultete na Reki, razlaga: »Mladinska literatura je umetnost, ki uporablja besede in popisuje življenje na otroku dostopen način. Seveda pa mladinska literatura kot vsaka druga literatura tudi vzgaja.-«'" Slovenski pisatelj France Forsitnerič poudarja, »da je pisanje za otroka pravzaprav vedno nekakšno pisanje .apomi-nov,'« le-ti pa so zakladnica človekov^a »siodalnega skustva«." Zaslutimo lahko, kakšna naj bo mladinsika književnost, smo pa še daleč od tega, da bi s pomočjo teh in drugih definicij lahko konkretno razvrščali književna dela. Zato nas ne more presenetiti stališče Aleksandra Zorna,ko pravi: >»... samo dobra literatura je lahko tudi literatura za otroke. Takšna, ki je tudi za neotroke.« Mladinske književnosti torej ni, je samo dobra in slaba literatura. ' Russe! Jacoby: Družbena amnezija. Ljubljana, Cankarjeva založba, 1981. ' Zlata Pirnat-Cognard: Pregled mladinskih književnosti jugoslovanskih narodov (1945—1968). Ljubljana, Mladinska knjiga, 1980. » Marc Soriano: Guide de littčrature pour la jeunesse. Paris, 1975, str. 185. Citirano po knjigi Zlate Pirnat-Cognard, str. 6. Milan Crnkovič: Dječja književnost. Zagreb, Skolska knjiga, 1969, str. 7. Citirano po knjigi Zlate Pirnat-Cognard, str. 7. " Prim. France Forstnerič: Kaj je to književnost za otroke? Dialogi 1970, št. 2, str. 87—90. " Aleksander Zorn: Za definicijo mladinske literature. Otrok in knjiga 1981, št. 13-14, citat s str. 36. Starosta literaime teorije Paul Hazard^' naimenja temu vprašanju knjigo z značilnim naslovom: Knjige, otroci in odrasli, kjer zapiše takole: »-Ljubim knjige, ki ostajajo zveste bistvu umetnosti, se pravi: knjige, ki nudijo otrokom v intuitivni in neposredni obliki spoznanje in preprosto lepoto, takšno, ki jo brž zaznavajo in ki vzbuja v njihovih dušah taik pretres, da jih bo poslej spremljal vse življenje. (...) Ljubim jih predvsem tedaj, ko nam posredujejo tisto znanje, ki je nadvse težko in bolj ko vse drugo potrebno: poznanje človeškega srca.« Tako nam ne preostane nič drugega, kot da sprejmemo pogled literarnega strokovnjaka, ki je dovolj uveljavljen in priznan, in se nadalje ravnamo po njegovem preudarku in izboru. Za takšmo lahko štejemo doktoisko disertacijo Zlate Pimat-Cognard, ki jo je avtorica uspešno zagovarjala na sorbonski univerzi decembra leta 1975, leta 1980 pa v knjižni obliki izdala pri Mladinski knjigi pod že imenovanim naslovom. Avtorica dedi mladinsko književnost v tri bistvena poglavja: — Poezija. — Pravljica, pripovedka in druga krajša proza. — Mladinska povest in druga daljša proza. Pričujoča analiza ne zajema te celote, ampak si zakoliči svoje delo po naslednjih kriterijih: a) Upošteva le slovensko mladinsko književnost. b) Izpušča poezijo in pravljico, ker zahtevata bistveno drugačen metodološki (Otzirama psihodiagnostični pristop, kot bomjo še poskušali pojasniti na drugem mestu. Iz podobnih razlogov izpušča tudi basen in humoristično pripoved (na primer Butalce). c) Časovno se omejuje na »-starejšo*- mladinsk/o književnost: od začetkov tovrstnega pisanja na Slovenskem (to častno mesto pripada Antonu Martinu Slomšku z deloma Prijetne pripovedi za otroke, 1832, in Blaže in Nežica v nedeljski šoli, 1842), pa do nekoliko svojevoljno postavljene zgornje meje s približno letnico 1955, ko se je iztekal socialistični realizem in se uveljavijo sodobne književne struje. Slovenska književna bera je obsežna, zato nam slednjo omejitev narekujejo praktični razlogi. Po približni ooeni po kronološkem kriteriju zajemamo polovico dosedanjih mladinskih del. Poseg v preteklost utemeljujemo še z eno mislijo R. Jacobyja: »Kjer je preteklost pozabljena, vlada nespodbitno naprej.« Preostane nam še vprašanje metodologije. Vnaprej se odločamio za tkUniono-psihološko vsebino obravnave (in ne za oboo psihološko, ki bi postavila v ospredje na primer emodje z vidika frekvence in načina opisov, niti za psihologijo osebnosti, ki bi lahko proučevala strukturo osebnosti junakov; niti za socialnopsihološki pristop z grupo in dinamiko grupe v ospredju). Zanimajo nas torej psihopaitološki pojavi oziroma odklonskost nosilcev zgodbe, upoštevaje tako glavno kot stranske osebe, otroke in odrasle, ženskega in moškega spola, pa vendar diferendrano po teh vidikih (vloga, starost, spol). Izhajamo iz fikdje, da so osebe iz književnih del naši klienti in da je naša naloga izvesti detekdjo motenj in začetno triažo oziroma klasifikadjo motenj. Pri tem je pisatelj strokovni sodelavec sorodne stroke, ki nam prijavlja motnjo: v večini primerov mu docela zaupamo, včasih pa je treba kakšno trditev tudi preveriti s klinično-psihološkim inštrumentarijem in z lastnimi izkušnjami z moteno populadjo; tu Paul Hazard: Knjige, otroci in odrasli. Ljubljana, Mladinska knjiga, 1967, str. 43. if - s I« W-3 i .s C § H CQ < H o a< tß S CO m o CO (M n M" N - - "" - l: «J I I ■§ I -s M t- o t- o o m CSJ 1-H ^ 1 2 1 1 - O o < 1-H 2 I I I I -o n I in o o cq ■X .S .S I v iS 5 z a s o CS CS g § C t .a « u q CJ u fa J CS Ji! > » CS KJ • lU " tu ^ § a t C 2 g fa 1-3 I 'S t' n 2 o « « i IS1 ^ ot-CSu.SajOSfflcS o o Ü 01 C v E • II " irt 'Si O - M (X o 2 CJ 0 ja Hn > S 01 ■S O C Ä -C C C/3 cd 0) C liNj löäll t: CS X M 3 > « Ä ffl Ö ^ h cs CL« CS C u S cu u S 01 5 u cs fc f-l >8 C g cs 'C cs I cs T3 01 Ui w cs u t) cs > cs C8 N CS cS a cS JS 0> »o cs s o 03 1| « 5 U 01 C i N £ DQ rt £ -o ca v V» N C C ä tU) C 'C a O a> (U v C >« B S M O 3 >0 N a 3 73 C £ £ 0 C ca' rt ti n s M i g 3 Ä 3 ra i I C £ 11 a V. S 0 o - "O >u .s ^ 1 2 C ■rt ^ o v o Jsi >M grt.^ § •o o. s 3 2 ra J3 C C e S O) 73 ^ M .M « cd ¥ > a •<»< o ffl o i i! s T3 -o . . . O O ® lO t- ■a "O o o (N (M S 2 1 in (N (N 7 rt 1 rt 1 rt 1 rt 1 72 :: -S as CO t- M t- C- r- 0 « » o C _ S! 13 5 jii a >u N rt a X ^ * ^ 2 ° Ü -rt aJ ii • ^IJillillj i T3 a a o o. 'C 3 W S ta g I S > ca tU S o w S C C8 u 73 X! rt CB O -§6 5 OOS) ^ Q. > M W M Co d) o ^^ A! t, e a "O > N O ■O -rt 5 3 ta "" K a (V 2 > •o -r, C o .-s ^ ■s H > C a > 'S I 'S u W < fe M g Ü Is -C (u iN n C 73 O Ü X E ■E o r2 S ■§ ea a E t ^ M "O ca N S 'S Oh Q (V >o ffl rt -§ a K a o <■ s g w u Ü fL, § g 73 o C o Jo C v .s v s o § C I M § C ctf ll s s ■M „ « U3 l! > '■S CO as 2 C8 ö C C o OD h sä cd ^ — : C . S Q. 2 " a 3 « e rJ- -- e 2 'N n S « „ o; M O TS TJ C IIII CO C •3 — o C C ž it O ^ 2 i ^ ^ -š N w T3 tO ä C s 0 1 C CO 2 .N C g CO 5 g s s 2 CO g S 73 73 !n s s s N N f S g « I" 2 "S Si o C A 73 > 3 o J3 CO •i S O D. M O M o CO "ČO U| C 1 C w cd Vi o. 3 > C co" p a N a Ü Ui 10 Cd CÖ o 73 a N 73 3 •Sf S T3 " g Ä . XI CO ^ a N .2 3 >o - X -j: a o a M g S «3 CO ■S o 1/3 c^ CN CN m UJ w VN V>I loco'^'eoo oeoc» o OOOm MißooOeoO m m 00 N O, S ffl U iS Ü S C t; ^ CO CO i 1 s s » "S C 2 S! a> 73 > o ■o CO o B 'S i S a» (h CO a O a U 5 o CO 73 N V S N 2i >o 3 1 CO tio 0) C w o S N O w s CO O I < u v a S E 3 S o KJ I Ex' o i" I ■C K I s CO « rt c >C0 C3 KJ Ji o ^ > o -M cd T3 3 h rt <-» n >o ;5 CS M «n a O =3 « « w i-s" fe R p ^ rt J OJ S- >8 M ž S s C8 ■a 3 "S C N 0 •3 g S 1 M eo a N kl tam nam ponuja kot vzornega otroika osebo, ki jo zatadi pretirane prilagojenosti zahtevam okolice po sedanjih merilih štejemo že za moteno, ali pa baga-telisdra težavo, ki bi znala biti za otroka sila neprijetna. Vendar so ti nesporazumi rediki; večinioma občudujemo njegov pretanjeni psihološki čut, zrasel na pestrih življenjskih izkušnjah in neverjetni zmožnosti vživijanja v otroika aü spominjanja tega razvojnega obdobja. Preidimo k izsledkom analize. Tabela 1 (str. 48) nam kaže, v katerih delih (označenih z avtorjem in naslovom knjige) se pojavlja oseba z motnjo, kako ji je ime, ali je glavna oseba dela (označena z znakom*) ali stranska, koliko je stara, njen spol. Na najkrajši možni način je opisana motnja, kot jo podaja pisatelj, na koncu pa je s številko označena vrsta motnje po klasifikaciji, ki je razvidna iz tabele 2 (klasifikacijo, ki jo v Sloveniji uporabljajo vse vzgojne posvetovalnice, sta Skupini za razvoj vzgojnega svetovanja v SRS leta 1970 predlagala Borut Sali in Zoran Jelene). V cdoti je büo zajetih 43 avtorjev z 90 deli (priložen je seznam vseh del). Po prebiranju je odpadlo 8 avtorjev s 17 deU zaradi pravljičnih motivov oziroma zvrsti, ki zahteva drugačno metodo dela (basen, huanoresika, alegorija). Prva tabela kaže, da 27 avtorjev (od 35, ki so prišli v poštev) v 51 delih (od 73 del) predstavlja 111 motenih oseb. V štirih primerih je odkloanSkost nakazana že v nasikxvu (Tatič, Vinsiki brat, Taitič, Ptički brez gnezda). V 17 primerih se pojavi miotnja le pri stramskih osebali, v 47 pnmenh je moten tudi glavni junak zgodbe. Zelo redko nastopa v glavni vlogi junakinja (2 primera pri Bevku in 2 primera pri Cankarju). Sicer pa je tabela 1 izdelana predvsem zato, da lahko bralec preveri posamezne trditve, jasnejšo sliko simptomatike dobimo iz naslednje predstavitve. Tabela 2 — klasifikacija motenj iz osnovne tabele Vrsta motnje 1—7 8—12 13—17 *« CD u T3 O spol m ž oseba (0 S G 1 2 M M seštevek procent 1. motnje storilnosti 0 6 5 0 11 0 8 3 11 7,8 o/o 2. motnje vedenja 5 23 19 28 65 8 31 43 74 52,5 »/o 3. psihične motnje 8 12 10 8 30 8 24 14 38 26,9 »/o 4. motnje fizioloških funkcij 2 3 2 4 7 4 4 7 11 7,8 Vo 5. motnje psihomotornih funkcij 1 2 0 1 3 1 1 3 4 2,8 «/o 6. motnje psihomotornih navad 0 1 0 0 1 0 1 0 1 0,7 Vo 7. druge posebnosti 0 1 1 0 2 0 1 1 2 1,4 «/o Vsote 16 48 37 41 119 21 70 71 141 Izrazito prevladujejo motnje vedenja (52 «/o vseh simptomov), pri stranskih losebah še bolj kot pri glavnem junaku. Zanimivo je razmerje do druge najbolj zastopane kategorije motenosti: psihične moto je se pojavljajo predvsem pri glavnem junaku, manj v socialnem ozadju in mamj pri odraslih kot pri otrocih. Koncentracija miotenj na vedenjskem področju zahteva podirobnejši vpogled, ki ga daje: Tabela 3 — specifikacija vedenjskih motenj Vrsta vedenja glavni junak stranski odrasli vsota bojazljivost, jokavost 0 0 0 0 motnje stika 1 0 4 5 izogibajoč se 1 0 0 1 1 utesnjenost (pedanten, skop) 0 0 1 prekomerno prilagojen 3 0 0 3 o prenapet 0 2 1 s 8 10 54 23 neprilagojen 4 3 1 prekoračujoč mero 7 3 0 socialno moteč 23 12 19 grobo agresiven 7 6 10 seksualno nenavaden 1 0 0 1 Prevladuje torej sociailna motečnost (polovica vseh simptomov). Ce postavimo pod lupo samjo to podkategorijo, pa od 54 primerov kar pri 30 primcsrih najdemo krajo in laž (23 primerov kiraje, 7 primerov laži). Nekoliko bolj je razpršena simptomatika pri psihičnih motnjah: Tabela 4 — specifikacija psihičnih motenj Vrsta psihične motnje glavni junak stranski odrasli vsota prosto prelivajoča se bojazen 5 2 1 8 8 situacijska bojazen 7 1 0 predmetno vezana bojazen 8 1 2 11 nepredmetna bojazen 1 1 0 2 anankazmi 4 0 0 4 kompulzije 1 0 0 1 depresivnost, samomorilnost 1 2 2 5 splošne motnje razpoloženja 2 1 1 4 moteno vrednotenje samega sebe 1 1 0 2 moteno doživljanje odnosov 0 0 0 0 moteno občutje do sebe in drugih 2 1 2 5 Tudi tukaj pisatelja bolj kot vse drugo zanimajo anksio2ina stanja (29 primerov od vseh 50 simp^tomov) in to predvsem pri glavnem junaku. Odraslim tafcšnih bojazni ne pripisujemo (čeprav Vandot z njihovo pomočjo kar dvakrat reši Kekca — pred divjima možema Bedancem in Rrisankom, ki ga spustita iz svojega ujetništva, ker jima z glasbo prežene fobije). Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da motnje ne enačimo z »duševno boleznijo«, tako kot tudi simptom še ni bolezen. V psihodiagnostiki je motnja vstopnica za poglobljeno obravnavo, še tako velika psihična težava pa ne izključuje možnosti sklepne ooene: normalna oseba (ki na opisan način reagira na obremenilno situacijo). Omenili smo že, da slovenski mladinski pisaitelji v preteklem obdobju najpogosteje segajo na področje motenj vedenja. Po obsegu objavljenih del zelo plodoviit pisec na prelomu stoletja Engelbert Gangl v delu Tatič piše o otroški kraji. Lojze, dvanajsitleten fantič, zelo občuduje z nakitom bogato obložen križ, ki ga videva pri župniku. Skušnjava je tako velika, da ji ni več kos; ko se znajde pred križem ob daljši gospodovi odsotnosti, zbeži z njim, ne da bi vedel, kam ga nesejo noge, niti, kaj naj z dragocenositjo počne. Zgodba se izteče ob prav taiko nereflektirani vrnitvi križa, ki sovpade z župnikovo vrnitvijo domov. Lojze sikesano vrne križ, se izjoče (katarza), pa je. Razlog kraje je privlačnost predmeta (in seveda moralna šibkost otroika). Psihologija služi tukaj le za kulise, deček je normalen, kot le more biti član človeškega rodu z izvirnim grehom. Precej drugače pri Bevkovem Tatiču (izšlo prvič leta 1923). France gre v uk k bogatemu trgovcu daleč od doma v tuje mesto. Gkispodar je zahteven do poslov, hkrati pa trd, brez posluha za mladino. Nikomur ne privošči niti krajcarja, tudi zasluženega ne. France na videz ni sam, živi in služi skupaj s Josi-jem, nekoliko starejšim prebrisancem, ki po malem in spretno krade drobiž iz vedno dostopne blagajne. Ozadje je prepričljivo, tu mora priti do kraje: predvsem zaradi čustvene prikrajšano&ti in neprestanih krivic. Katarza je v kraji, vendar se glavni junak še počuti poraženega in osramočenega. Miško Kranjec pa v Senci moje mladosti (okoli leta 1950) zapiše dobesedno takole: »-Tam so naši zeleni vrtovi, kjer simo se otroci učili krasti. Ne božja zaipoved ne očetov in materin naiik nas nista mogla odvrniti od tega. Mnogo kasneje so me učili, da mora človek v stiski prositi, to da je lepše, krasti pa da je sramota in greh. Morebiti je tako. Toda prositi je bolj poniževalno. Berač ali majhen tat? Ali ni beračenje poslednja stopnja, kamor človek še lahko zdrkne, od koder pa se ne more več nikdar vzdigniti? Nam se je že zdelo tako. Cigan si pa vedno ohrani neko dostojanstvo.«'^ Trikrat isti simptom, trikrat različna diagnoza. Superego, ego, id. Ali kot bi po Abrahamu Maslowu>® to izrazila humanistična psihologija: prvič: nezado-V,al j ene potrebe po ugledu in samospoštovanju; drugič: nezadovoljene potrebe po varnosti in naklonjenosti in tretjič: nezadovoljene fiziološike potrebe. Številne motnje vedenja v starejši mladinski književnosti so torej odraz prevladujočega zanimanja za etična vprašanja. Glede na to, ali so obarvana bolj moralizatorsko ali bolj sociološko, se lahko močno razlikujejo. V prvem primeru so nameni poudarjeno vzgojni, v drugem v mladem bralcu odpirajo dvome, da je ta svet najboljši izmed vseh možnih svetov. Ptički brez gnezda Frana Milčinskega, prvega mladinskega sodnika v takratni Avstriji, nam kažejo, da se slednji cilj da doseči tudi po tretji poti: z dokaj čistim psihološkim konceptom, kjer se družbeno okolje uveljavi skozi sito družinskega vzgojnega " Miško Kranjec: Senca moje mladosti: Tuji vrtovi. Imel sem jih rad. Ljubljana, Mladinska knjiga, 1953, str. 100—101. " Abraham H. Maslow: Motivacija i ličnost. Beograd, Nolit, 1982. režima in čijstvene atmosfere. V mladinsiki literaturi se je namreč prav tako bati abstraktne krivične aH pravične družbe. Psihične motnje so v znatni meri prispevek enega samega avtorja — Ivana Cankarja (skupaj z Bevkom pa dobimo že kar polovico tovrstnih motenj). Pri tem je za Cankarja značilno, da so te motnje kronifidrane in praviloma ire-verzibilne. Mogoče bo občudovalcu Cankarja zvenela heretično trditev, da v njegovih delih vlada prepričanje, da ni nikakršne možnosti za psihoterapijo, hkrati pa s pisanjem zelo očitno zdravi (tolaži) samega sebe. Naš najbolj sub-tilni psihodiagnostik je torej po prepričanju psihoterapevtski nihilist. Psihotera-pevtom bo bolj všeč Siklepni stavek Ferda Ckxdine v delu Zemlje, ko pravi: »Tisti neprijeten spomin me je spremljal po tihem do današnjega dne, didkler nisem vsega tega napisal. Zdaj je boilje.«i» Presenetljivo malo je opisov motenj fizioloških funkcij. Ce pomislimo, da je med otroki v današnjem času samo enuretikov (tistih, ki moäjo v posteljo) približno deset odstotkov in da v to skupino spadajo še glavoboli, motnje spanja, dihanja, ješčnosti, slabosti, črevesne motnje in še marsikaj drugega, se upravičeno sprašujemo, kako da je tega tako malo v literaturi. Isto velja za danes še bolj razširjene motnje storilnosti. Za takratni čas tabu teme? Ali so pod pragom zaznavanja ali vrednosrtnega sistema zanimanja? Pri psihičnih motnjah smo videli, kako lahko en sam avtor ali dva bistveno vplivata na kvantitativno predstavljene rezultate takšne analize. To nam narekuje dodatruo previdnost v tolmačenju statističnih rezultatov, predvsem, če hočemo posploševati (kako narobe bi bilo na primer: duševna podoba otroka v tistem času je biLa takšna in takšna; veliko se je kradlo in lagalo, zelo uspešni pa so biLi v navajanju na čisitooo, v obviadovanju znanj in veščin itd.). Pisatelj ni uradnik statističnega oddelka mentalno-higienskega zavoda. Prepričani pa smo, da umetnost prej kot kart^rakoli znanost zazna osnoivne probleme svojega časa in kraja in spremembe, ki se dogajajo v duhovni sferi družbe. V tem smislu umetnost daje program družboslovnim disciplinam ali pa ga vsaj ponuja. Zdi se, da mladinska književnost v tem ni izjema. Pri tem je sporočilo zgodbe, krajše proze, povesti in druge daljše proze za psihologijo še zlasti jasno, še posebej, če upoštevamo odmevnost posameznih literarnih del. Otroška pesem je trši oreh. Odgovor se tukaj verjetno sikriva v ritmiki, v psihomotoričnih spodbudah za otroka, v fonetski simboMki, če nas ne zanima le površinski vidik vplivanja na razvoj mišljenja, govora in besednjaka pri otroku. Kaj bi dala analiza pesmic po nekoliko modificirani Rohrschachovi metodi (gibalni odgovori, barvni, celostni odgovori)? Razred zase je zopet pravljica in mitologija; verjetno ni slučaj, da o tem pišejo predvsem psihoanaHtiki in psihiatri, saj nam že bežen pogled pokaže vrsto psihotičnih fenomenov v temah te literarne oblike. Marsikatera basen bi z lahkoto našla prostor v učbeniku psihologije osebnosti (kar je verjetno zbirka basni Pančatantra bila). Vse te poti pa so tudi pot do spoznavanja samega sebe. " Ferdo Godina: Zemlje. Ljubljana, Mladinska knjiga, 1961, str. 8. Seznam uporabljenih mladinskih literarnih del po abecednem redu avtorjev in naslovov Vera Albreht Lupinica Jan Baukart Marko Senjanin, slovenski Robinzon France Bevk Črni bratje Grivarjevi otroci Jagoda Janko in Metka Knjiga o Titu Lukec in njegov škorec Mali upornik Pastirci Pestrna Peter Klepec Tatič Tonček Tovariša Učiteljica Breda Zlata voda Kristina Brenk Mačeha in pastorka Pavel Brežnik Klic Gorjancev Josip Brinar Kljukec in njegove prigode Pohorske bajke in povesti Ivan Cankar Črtice Pehar suhih hrušk Skodelica kave Angelo Cerkvenik Ovčar Runo France Filipič Pravljica o bratcu in sestrici Fran S. Finžgar Gospod Hudournik Pod svobodnim soncem Student naj bo Pavel Flerž Spomini iz mladih dni Engelbert Gangl Moja pot — Zbrani spisi za mladino (10 knjig) Ferdo Godina Ptice selivke Zemlje Oskar Hudales Postelja gospoda Fibriha Anton Ingolič Deček z dvema imenoma Sirote Tajno društvo PGC Janez Jalen Bobri Ovčar Marko Marija Jezernik Beli bratec Princesa Iza Josip Jurčič Kozlovska sodba v Višnji gori (priredil Niko Grafenauer) Pravljice — Deklica in pasjeglavci Jože Kerenčič Mati išče mojstra Dragotin Kette Basni Pravljica o šivilji in škarjicah Manica Koman Narodne pravljice in legende Juš Kozak Aleš Miško Kranjec Senco moje mladosti Drago Kumer Karlekove prigode Fran Levstik Kdo je napravil Vidku srajčico Martin Krpan Bogomir Magajna Brkonja Celjustnik Račko in Lija Ksaver Meško Poljančev Cencek in druge zgodbe za mladino Fran Milčinski Butalci Pravljice Ptički brez gnezda Skavt Peter Tolovaj Mataj Zgodbe kraljeviča Marka Jože Pahor Otrok črnega rodu Prežihov Voranc Solzice Ljudmila Prunk-Utva (skupaj z Miro Zemlja) Pravljice Andrej Rape Zbrani spisi Josip Ribičič Miškolin Nana, mala opica Rdeča pest Fran j o Roš Juretovo potovanje Branko Rudolf Čudno jezero Nespodobne cvetlice Tone Seliškar Bratovščina Sinjega galeba Indijanci in gusarji Mule Posadka brez ladje Rudi Sonja Sever Zvesti tovariši Anton Martin Slomšek Blaže in Nežica v nedeljski šoli Prijetne pripovedi za otroke Josip Stritar Izbrani spisi za mladino — Janko Bože Gustav Strniša Harmonikar Binček Janez Trdina Kresna noč (priredil Niko Grafenauer) Josip Vandot Kekec na hudi poti Kekec nad samotnim breznom Kekec z naših gora Venceslav Winkler Hribčev Gregec Mladec Dragožit Zusammenfassung DIE SLOWENISCHE JUGENDLITERATUR AUS DER KLINISCHPSYCHOLOGISCHEN SICHT (BETREFFEND DIE ABWEICHUNGEN UND STÖRUNGEN) Als klinischer Psychologe behandelt der Autor die Frage, wie der Künstler ein gestörtes oder störendes Kind fühlte, wie er die Kausalität dieser Erscheinungen versteht oder sieht, und ob er einen Ausweg aus der Bedrängnis sieht und zuläßt. Die vorliegende Analyse berücksichtigt die ältere slowenische Jugendliteratur, meist vor 1955, läßt aber die Poesie, Märchen, Fabeln und humoristische Erzählungen aus. Die erste Tabelle zeigt, in welchen Werken eine Person mit einer gewissen Störung vorkommt, es werden die Daten von dieser Person angeführt, und es wird die Störung beschrieben. (Die Störung ist nach der einheitlichen slowenischen Klassifikation bezeichnet). Die folgenden Tabellen zeigen die Klassifikation der Störungen aus der grundlegenden Tabelle und die Spezifikation der Störungen im Benehmen und der psychischen Störungen, die bei den Personen in den behandelten Werken am häufigsten vorkommen. Prevedel v nemščino prof. dr. Mirko Križman POGLED NA SVOJE DELO Pavle Zidar APOTEKARIJA Po navadi literarna zgodovina od-brenika nekaj naslovov del, skozi to ali ono optiko (metodo), nato pa te-niu vlaiku priključi značilni stavek: pisal pa je tudi za mladino oziroima otroke. In naštejejio še naslove, kot nekaltšne obeske iz tolčenega bakra. • Ker ne priznavam naključja, am-paik je to del pojava, ki mu lahko nadenemio mistični ali realni nadih, sem, prav te dni, izprosil od prijatelja izvod svojega knjižnega prvenca Tončkove sanje,^ pesniško pripoved, ki sem jo pisal v Stari vasi pod Gorjanci. Letnica prvenca je 1955. Mineva torej trideset let. Z nekim razbrzdanim pričakovanjem sem šel skozi pesnitev in odkril toliko svežine v nji, pristne sile mladosti, v kateri je svetloba tedanjega časa, dejstev, čustvenih vzgibov, detajlov, po vzdignjeni h v ekstazo, izvirnost v umetniški oziroma estetski misli, in prav nobene izsušenostd v jeziku; ' Zdravko Slamnik: Tončkove sanje. Pesniška pripovedka. Notranja oprema akad. slikar Bogdan Borčič. Novo mesto, Okrajni odbor ljudske prosvete Novo mesto, 1955. (Knjižnica Janeza Trdine 3.) Biografske podatke in bibliografijo mladinskih del Pavleta Zidarja (psevdonim, pravo ime Zdravko Slamnik) glej v Gradivu za leksikon sodobnih mladinskih pisateljev. Otrok in knjiga, 1983, št. 18, str. 100. vse tako sveže, mlado, mlado...! Tudi izrazna oblika je svojstvena. Bil sem več kot samo presenečen nad tem preseneti j i vom odkritjem. Cisto po naključju sem segel še po Pesmih Borisa Pastemaka, točneje po kronološkem pregledu njegovega življenja in dela, in presenečen ugotovil, da je pesnik v svoji zelo akmeisitično zašifrirani liriki kdaj pa kdaj stopil korak v stran, če je to dobro povedano, in napisal vrsto otroških pesmi (Vrtiljak, Knjižica za otroke itd.), ki niti malo po svoji estetski veljavi, slogu, izjemnem jeziku ne odstopajo od lirike, znane kot binom (lirika-zgodovina). Nasprotno, ta korak vstran je enakovreden delež v njegovem opusu. In še nečesa sem se spxomnil, kio sem prelistaval svojo pesniško pripovedko: srečanja z Lih Novyjevo; prav tedaj sva se srečala in seznanila na Tnomostovju, vprašal sem jo, če je miorda te pesmice prebrala (moje namreč), zatrdila mi je, da jih je, itd. Kar bi rad povedal, ni to, da je pisanje za otroke oziroma mladino nekakšna apotekarija Uterame zgodovine, marveč naraven člen v opusiu in ga je potrebno z vso resno-bo obravnavati ne kot del, marveč kot celoto. Saj je taiko nekaj posebnega po dikciji, slovnici, sintaksi, notranjem sistemu oziroma arhitektu- ri, da je reči, na primei-, pisal pa je tudi za mladino, resno dvomljiv pojem, ki izključuje tudi prvega, da jepisal tudi za odrasle. V tem je skrita teoretična nemoč, ovrednotiti, po moje, na.j'boiljšo literaturo — to je mladinsko. Ko sem prebral svojo pesnisko pripovedko in sem segel še po tem in onem iz svojega opusa, sem spoznal, da je enio in drugo med sabo trdno prepleteno v obliko členastih estetskih eUps, ki ne pomenijo manjvrednosti, pač pa obogatitev tiste literature, o kateri toliko vemo... A če ne vemo nič o mladinski, ne vemo tudi nič o leposlovju za odrasle. To podcenjevanje v obliki apotekari je je prineslo resne motnje, če ne celo kaj več. Dvom nad vsem. Zapisano 9. decembra 1985 Zusammenfassung APOTHEKEREI Einer der bedeutendsten gegenwärtigen slowenischen Schriftsteller Pavle Zidar (Pseudonym, der richtige Name Zdravko Slamnik) drückt im kurzen Nachdenken seines Artikels Apothekerei aus, was er beim wiederholten Lesen seines Erstlingswerkes — der dichterischen Erzählung aus dem Jahr 1955 Tončkove sanje (Tončeks Träume) feststellte. Er fand das Werk noch nach dreißig Jahren als frisch, echt, originell in Gedanken und Sprache, so daß ihm diese Tatsachen die gegenseitige feste Verflechtung aller Glieder seiner Werke beweisen, ungeachtet ob die einzelnen Werke der Jugendliteratur oder der Literatur »für Erwachsene« zugehören. So ist nach seiner Meinung die häufige Formulierung der Literaturgeschichte: er habe auch für die Jugend bzw. für Kinder geschrieben, ungeeignet. Prevedel v nemščino prof. dr. Mirko Križman Neža Maurer PESMI IN OTROK Kako razmejujete svet svoje življenjske in pesniške resničnosti?' Zame ni ostre ločnice med osebnim in družbenim življenjem, kot ni ostre razmejitve: do sem je človeško bitje otrok, potem je odrasel. So le karakteristične značilnosti, ki ločujejo ali opredeljujejo. Vse se prepleta. Isto velja za življenjsko in 1 Iz pogovora s slušatelji pedagoške akademije v Mariboru 15. maja 1985. Pogovor je pripravila prof. Marija Ko-lar. pesniško resničnost. Ne ločujem ju — in vendar sta različni. Ce razumsko analiziram svoje pesmi, so — še najtočneje povedano — komplementarni del življenja. Tudi otroške pesmi. Tako je na primer v revščini mojih študentskih dni nastala ena najvedrejših otroških pesmi: »Na izlet se bom peljala / s svojim avtom, tralala ..Lansko pomlad na primer pa mi je nasmejano dekletce, ki je v rdeči oblekel skakljalo po tržnica, polni veselega vrveža in sonca, vzbudilo asociacijo s pouUčnimi boji iz poro- čil — in nastala je nova resnica: pesem o deklici, ki so jo med upomo množico čisto slučajno ubili. Tako iz življenja in pesniške resničnosti nastane pesem. Kako se vam kaže življenje v stiku z otroki? Na otroško resničnost ne gledam iz sveta odraslih, pač pa je njihov svet še vedno moj. Je drugačen — in ni. V vsakem odraslem živi otrok, le da ga mnogi — hote ali nehote — zaprejo v zadnjo kamricxD z napisom: Prepovedan vstop. In se zaradi tega počutijo trdnejše, močnejše, resnejše. Otroška resničnost niso samo igre (taikšne brezskrbne in dobrohotne, kot si jih radi slikamo odrasli), čeprav so predvsem igre. A v otroškem življenju so tudi žalost, osamljenost in često strah, nemoč. Morda od tod tolikšna priljubljenost moje malce bridke pesmice Vrabček čaka mamico. Otrofeovo stisko ponazarja tudi pesem Kupček nesreče v zadnji zbirici. Kaj menite o čustveni občutljivosti današnjega človeka, predvsem otroka? V zmoti je, kdor misli, da današnji ljudje niso občutljivi. Trudijo se, da ne bi bili. Izogibajo se napetosti, da ne bi znoreli. Koliko strahotnih informacij, koliko smrtnih nevarnosti in smrti vsak dan použije naš sluh, naš čustveni sistem. Človeško tek) in duh — posebno v mladih letih — hočeta živeti in preživeti v kakršnihkoli razmerah. Zato napravita okrog sebe oklep iz površnosti, brezbrižnosti, razumarstva, uživaštva. To je sa-mooihrainitvena otopelost, da se preživi vsakdanja izpostavljenost spremembam, vtisom in spopadom. (Iz ti^a včasih — žal — nastane trajna otopelost za drobne lepote, čustvene nianse, kar ima za posledico občutek ži-vljenjske praznine in necimisla.) Kako naj primerjamo otroka, ki je na primer ves dan z materjo in domačini v kuhinji, v hlevu, na polju, ki je »na domačem, varnem«, z otrokom, ki ga zjutraj ob petih odpeljejo v vrtec ali k varuški? Zgubljeni stik z naravo zbega odrasle, otroka še bolj. Majhen je med velikimi hišami in avtomobili, ko ni nikjer nobene mravlje, metulja, vrabca, mucke. Ne doživi nevihte, ki stoioe polje — ne vidi, kafco se mladike obraščajo. Ne zmore prenašati porazov. Telesno udobje ga pomeh-kuži tudi duševno. Ne pozna zakonitosti padanja in vstajanja. Postaja razdražljiv, napadalen, grob, kar je vselej odsev otrokove negiotovosti in nemoči. Najteže pa se je vrniti v prazen dom — kar danes doživlja mnogo otrok. (O tem govori moja pesem Ključ na vratu: Ključ na vraitu, / to je samota, / ki jo le otrok pozna. / Ključ na vratu — / kamen na vratu, / ki te pogrezne do dna.) Bučna glasba, h kateri se zateka mnogo mladostnikov, je nekakšno ubijanje tišine v praznem domu. občutka praznega doma. Odtujenost in celo trpljenje otrok nista samo stvar današnjega časa. Njega dni so bili pastirci in pestme — a literatura ko da se izogiblje otrok, ki niso srečni. Odrasla sem na deželi in otroške pesmi mi redko zvenijo ob mladosti v bloku. Ne morejo. V pesmih za odrasle bralce pa pripovedujem, kako trka na vrata moj lotrok — a ne odprem, ker imam >^mnogo nujnega dela«. Ko ipostorim in lodprem, je otrok že obupal in odšel. »Morda za vedno ...« Vaše pesmi so otroci sprejeli za svoje. Kaj menite, zakaj? V lahkotnih ritmih vedno spet tečejo čez travnike, ki jih za mnoge otroke ni; po jo o šumljajočih poto- kih, ki so danes česte umazani; ba-jajo o mucah, zajčkih, vevericah in drugih mehkih živalih. Po tem, koliko so moje pesmi otrokom domače, bi si skoraj upala trditi, da si v ustvarjalni domišljiji iz pesmic naredijo resnico. Hvaležna sem jim za to, kajti brez oživljajoče otroške do-rmselnosti bi prenekateri moj verz danes bil mrtva preteklost, le spomin na lastno otroštvo. Ne vem natanko, kakšno, a neko vlogo igrajo moje pesmi v otroškem življenju. Celo ipotvarjajo jih in podpisujejo z lastnimi imeni, najbrž v dobri veri, ker isto čutijo. Prepevajo jih zbori in posamezniki (uglasbenih je okrog sto trideset mojih otroških pesmi). Kako gledate na svoje pesniško poslanstvo do mladega rodu? Pisanje za mlade bralce — naj bodo pesmi ali proza — mi je prav toliko pomembno in odgovorno delo kot pisanje za odrasle. Res je lahkot-nejše. Mora biti. Otroški svet je — vsaj povečini — vedrejši, ker še ni obremenjen z izkiišnjami, ker je življenje pored njim, ker hitreje prerašča udarce in razočaranja (če niso prehuda), ker je ves zagnan v rast. A doslej na primer še nisem slišala, da bi bilo laže komponirati dobro plesno glasbo kot dobro žalostinko. Lahkotnost kot resnost — oboje terja delo, zbranost in napor. Pisanja za otroke ne morem imenovati poslanstvo: z enako nujo moram izpeti otroške pesmi kot pesmi za odrasle. Dobesedno: istočasno živim življenje odraslega in otroka. In oba pišeta, vsak svoje pesmi, vsak svojo literaturo. Morda otroci čutijo, da ne pišem zanje — pač pa kot ena izmed njih. Kakšen je vaš odnos do sveta? Vsak človek nosi s seboj nekaj samosvojega — bolj ali manj. Torej nekaj novega. Lahko je to v nasprotju z vsem dotedanjim — in če ima moči, razdre, zanika ustaljeno in zgradi novo. Taki ljudje — v katerikoli panogi, v katerikoli umetnosti — so ustvarjalci novega. Moje pesmi to niso, ne otroške ne pesmi za odrasle. Otroške so otroško razigrane; pesmi za odrasle strastne ali trpke — vse pa žele ohraniti naš svet. Täko je moje prepričanje. Ce bi ga v pogovoru zanikala, bi ga pesmi izpovedale. Kaj bomo spreminjali, o čem bomo peli, kje bomo živeli, če tega našega sveta ne bo? Vedno znova me pretrese Kosovelova vLzija propada Evrope ali Borov ciklus o atomskem veku. Zdaj smo tu. Te i>esmd so naša sedanjost. Lahko govorijo in pišejo, da so mirovna gibanja utopija (sem članica Delovne skupine za mirovna gibanja). Naj bodo. Ce bodo imela čas, bodo prerasla v resničnost. Ce ne bodo — druge resničnosti ne bo. (Mnogi so bUi leta 1941 prepričani, da je naš boj za svobodo — utopija.) Ostati pasiven in čakati je navadno najlaže. Kako doživljate odnose med ljudmi? Ljudje so mi potrebni kot soljudje, soustvarjalci, prijatelji, nasprotniki ali poslušalci. Vera v ljudi je temelj mojega življenja. Ne slepa: vidi slabo in dobro. Toda kadar moje pesmi tožijo, tožijo o ljudeh — ljudem. Otroške pesmi pišem za vse otroke: za pridne, srečne in za lene, mrzlovoljne, uporne, bolne. Vsi imajo pravico doma na tej zemlji. Dom pa je tam, kjer sta ljubezen in varnost. Pesmi niso dom — so pa lahko upanje in zaupanje. Ne dajejo varnosti, a lahko dajo trdnost. Celo v brezupu, v pesmi o smrti je možno zaslediti nitko svetlobe, če pesnik tako čuti in zapiše. Kaj bi lahko povedali o jezikovno slogovnem razvoju, ki je opazen v vaših pesniških zbirkah? Zavestno ali nezavedno, hote ali nehote avtor spreminja obliko pesmi, jo prilagaja vsebini, notranjemu čustvenemu naboju. Tudi v otroških pesmih. Sedanja splošna težnja k racionalizaciji se zrcali celo v pesništvu: obstajajo verzi iz ene same besede. Ce je dovolj močna, odtehta stavek. In vendar se pesniki počasi toda vztrajno spet vračajo k ustaljenim oblikam. Kot da bi hoteli do kaotičnosti svoboden vsebinski svet vsaj zunanje urediti. Zase ne čutim te nuje, čeprav hlastam za vsem, kar bi lahko obogatilo moj pesniški svet. Dragoceno mi je, da lahko oblika poudarja vsebino — ne pa da jo ukaluplja. Pri otroških pesmih pa sem naklonjena ritmu in rimam že zato, ker so tako mnogo bliže mladim bralcem. Otroci gredo dejansko obratno pot: od oblike — iz ritma, rim, iz ponavljajočih se in pojočih besed ali samoglasnikov sestavijo pesem. Pesem jim je igra; igra pa so gibi in petje. Sele s pomočjo teh začno iskati vsebino. V zadnji zbirki Kadar Vanči riše (1985) je nekaj pesmi svobodnejših oblik. A te so naslonjene na predstave, na risanje. Tudi niso namenjene prvošolcem. Kako je po vašem mnenju mogoče pesmi didaktično-metodično približati učencem in kakšna je vloga poezije v vzgojnoizobraževalnem procesu? Za vsako dobro obravnavo literarnega teksta in približevanje le-tega otrokom je nujna čustvena motiviranost učitelja. Dokazano je: čim bolj vzgojitelj, učitelj ljubi pesmi, večkrat ko jih »uporablja« pri delu, laže in raje se jih učenci učijo. Seveda so tudi takšni, ki jim ne gredo, in s prisiljevanjem bi samo povečali njihov odpor. Učenje pesmi na pamet razvija memorijo (lahko že od tretjega leta dalje) in bogati učenčev besedni zaklad (tudi pri učenju tujih jezikov so ritmično dognane pesmi v veliko pomoč). Vsebina pa razvija in krepi otrokov čustveni svet. Besede krepi nisem uporabila slučajno: otrok lahko najde v pesmi sebe, uteho v žalosti; tudi pri izražanju veselja, sreče pesem pomaga — takrat otrok zapoje. Lahko trdim, da mu je v oporo tudi pri preganjanju samote. Sleherna ustvarjalnost lahko blaži krize in sprošča napetost. Ne z utopičnim hotenjem, da bi naredili iz učencev pesnike, pač pa v življenjski željd, da jih naučimo izražanja občutij — kar je včasih že delno razreševanje stiske — uvajamo otroka v svet leposlovja. Mnogi otroci najdejo med knjigami vedro tovarišijo in zveste prijatelje. Zusammenfassung GEDICHTE UND DAS KIND Der Beitrag ist eine gekürzte Aufzeichnung des Gesprächs der slowenischen Dichterin Neža Maurer mit den Studenten der Pädagogischen Akademie Maribor im Mai 1985. In dieser im voraus vorbereiteten Begegnung antwortete Neža Maurer auf die Fragen von ihrer Abgrenzung der lebendingen und der dichterischen Wirklichkeit, von ihren Anregungen fürs Schreiben der Kinderpoesie und von ihrer Beziehung zu diesem Schaffen; weiter von den Gründen der Beliebtheit ihrer Kinderpoesie und von den stilistisch-sprachilchen Kennzeichen solcher Gedichte; davon, wie eine di- daktisch-methodische Annäherung solcher Gedichte den Kindern möglich ist und was für Rolle diese Poesie im Erziehungs- und Bildungsprozeß spielt; sie spTach auch von der Empfindlichkeit des heutigen Kindes, von Beziehung der Dichterin zur heutigen Welt und besonders zu den Menschen. Prevedel v nemščino prof. dr. Mirko Križman Jože Horvat — Marjeta Novak IZ POGOVORA Z MARJETO NOVAK Jože Horvat: Pisala si tudd mladinsko literaturo: Sova v pižami^ je izšla pred Vrtiljakom, Kužmucke^ letos... Kako je zdaj s tem »žanrom«, si se mu — začasno — odpovedala in se usmerila v «-resno-« literaturo? Marjeta Novak: V času med pisanjem obeh romanov (Vrtiljak 1983, Kristina, 1985) sem mislila, da bom pisanje za mlade opustila, toda zdaj se md zdi, da tega ne bom mogla storiti. Kajti kljub temu, da pišem za odrasle, nosim v sebi otnaka, ki se občasno oglasi z neko čisto svojo govorico in slogom. Tako občasno začutim, da se m^oram temu glasu močneje posvetiti, čeprav je to včasih skoraj moteče: zgodbe iz Sove v pižami sem na primer napisala sredi pisanja Vrtiljaka, kar je zavleklo nastajanje romana, toda ta snov se je nenadoma oglasila in morala sem se ji odzvati. No, obenem je bila to nekakšna sprostitev. V zadnjem času pa me spodbuja k pisanju pdeg omenjenega tudi dejsitvo, da je pri nas malo ljudi, ki se posvečajo pisanju za mladino. Zato čutim kot nekakšno dolžnost, da nasiloma ne zatrem küca v sebi po tej zvrsti pisanja. Pri nas mnogi zmotno mislijo, da je pisanje za otroka ali mladca približevanje k otroku. Pa sploh ne gre za to. Gre za sprostitev, če naj tako rečem, svojega »notranjega« otroka. Da ga pustiš do besede..., da v tisitem trenutku rezoniraš kot otrok in ta svet doživljaš kot otrok, kajti mladinska literatura zahteva absolutnosit pri doživljanju »otroškega« sveta. Ce torej tega otroka nimaš v sebi, ne more nasitati res pravo mladinsiko besedilo! Pričujoče besedilo je del Pogovora z Marjeto Novak (spraševal Jože Horvat), objavljenega v Knjigi '85, številka 8-9, str. 499—504, tu navedeni odlomek na str. 503—504. ' Sova v pižami. Ljubljana, Mladinska knjiga, 1982. ' Kužmucke. Ljubljana, Mladinska knjiga, 1984. ZusammenfassungAUS DEM GESPRÄCH MIT MARJETA NOVAK Jože Horvat stellte im Gespräch mit Marjeta Novak (das Gespräch ist in der Publikation der slowenischen Verlage Knjiga '85, Nr. 8-9, veröffentlicht) der Autorin auch die Frage, ob sie vorläufig die Jugendliteratur beiseite ließ und sich der »ernsten« Literatur widmete. Die Schriftstellerin verneinte das, bezeichnete aber gleichzeitig die verbreitete Meinung, das Schreiben für Kinder oder Jugendliche bedeute eine Annäherung dem Kinde, als falsch. Nach ihrer Meinung kann der Autor eine wirklich rechte Jugendliteratur nur schreiben, wenn er in sich sein »eigenes« Kind hat, dem er während des Schreibens das Wort ergreifen läßt. Prevedel v nemščino prof. dr. Mirko Križman IN MEMORIAM IČ KAREL GRABELJSEK (18. 10. 1906—19. 4. 1985) Ivo Zorman V SPOMIN KARLU GRABELJŠKU Karel Grabeljšek je dobršen del svojega ustvarjanja namenil mladim bralcem, tudi najmlajšim.» Zanje je ' Biografija in bibliografski podatki o delu avtorja so objavljeni v Gradivu za leksikon sodobnih slovenskih mladinskih pisateljev, Otrok in knjiga, 1980, št. 11, str. 89. napisal več knjig in se pogosto lOgla-šal v revijah, v Cicibanu in predvsem v Kurirčku, kjer je sodeloval od prve številke. Pisal je o partizanih, saj so mu partizanska leta pustila gloibo'ke sledi, do konca je živel z njimi in sodil o dobrem in slabem v družbi predvsem z izkušnja- mi in spo2aianji iz osvobodilnega boja. Te Grabeljškove pairtizanske zgodbe opisujejo malo resnične, malo izmišljene prigode, osrednji junaki pa so mladi partizani, po ietih še otroci, a nenavadno pogumni, zviti in iznajdljivi, prešerni in neutrudljivi. Junaško prenašajo napore, ki jim včasih celo odrasli niso kos, večkrat zabredejo v težave, a i-z vsake sami najdejo port. Značilen primer takega junaka je kurir Tinček, domiseln fant, zmeraj lačen, zmeraj pripravljen, da bi se igral, ko so ga klicale dolžnosti. Z leti pa je v pisatelju vedno bolj prevladjovala potreba, da bi povedal mladim bralcem, kar je doživljal sam. Morebiti se je oblikovala taka želja ob srečanju z njimi, ob pogovorih na šolah, ko so ga otroci spraševali in jim je bilo treba odgovarjati? In moirebiti še spioznanje, da je živel vendar bogato življenje, da pa se stvari s časom izgubljajo in da ugaša tudi spomin? V Cerkvenem mačku pravi: »Spomini ugašajo. Sivina. Vzdramim se in se rahlo nasmehnem: Koliko časa je že minilo od takrat? Seveda je nasmeh malo otožen, kakor da mi je žal, da je minilo .. Prvi so bili Partizanski obrazi. Tu je še pisal predvsem o drugih, o tovariših, ki jih je srečal med vojno in živel z njimi, vendar o resničnih osebnostih, ne o izmišljenih junakih. Praiv na koncu pa se predstavi še sam: »Zakaj še o sebi ne bi kaj napisal? Morebiti ste si že sami mislili: o drugih ve toliko povedati, o sebi pa molči kakior grob ... To je težko, besede nočejo in nočejo izpod peresa. Da bi se poveličeval? Laž ne gre rada z jezika. Da bi se omalova- ževal? Se nikoli se nisem, skromnost ni moja čednost. Zmeraj sem rajši kaj dobrega povedal o sebi kakor kaj slabega.<<' A se je izkazalo, da ni tako težko. Pisatelju se ni bilo treba poveličevati in ne omalovaževati. Prostodušno in z dobršno mero humorja je opisal svoje partizanske akcije, partizansko opremo, partizansko življenje nasploh. Čeprav je hudomušno iskal predvsem smešne strani partizanje-nja, s tem ni prikrival ne bridkosti ne težav. To Grabelj škovo pisanje sodi med najboljše, kar je bilo pri nas napisanega za mladino o narodnoosvobodilnem boju. Bralcem predstavi ta čas nevsiljivo, brez poveličevanja, a živo in prepričljivo. Kratke zgodbe so bile zelo priljubljene pri šolarjih že, ko so izhajale v Ku-rirčku. Za partizanskimi je segel Grabelj-šek še v otroška leta. Napisal je Cerkvenega mačka. Misel nanj je dolgo nosil v sebi, pri,povedoval mi je o njem, ko ga je šele snoval, ko so se mu začele misli vednio pogosteje obračati v otroštvo. »To mioram napisati... kako sem bil na Vrhniki cerkveni maček.« Knjiga je izšla dobro leto pred pisateljevo smrtjo in je sklenila njegovo delo. Na tristo straneh je popisal svoje otroštvo tja do pubertete. Spomini se mu utrinjajo kot ponoči kresnice, zažare in spet ugasnejo. Pred bralcem zaživi Vrhnika pred prvo vojno in med obema svetovnima vojnama, klanec siromakov, ki se ga je na svoj način spominjal že Cankar, revščina in pomanjkanje, posebno med prvo vojno, otroške igre, tudi nevarne, ki prinašajo smrt, življenje v cerkvi svetla Pav- 2 Karel Grabeljšek: Cerkveni maček. Ljubljana, Partizanska knjiga, 1983, str. 188. ' Karel Grabeljšek: Partizanski obrazi. Ljubljana, Partizanska knjiga, 1972, str. 72. la in okoli nje, šola in prva ljubezen. Karel Grabeljšek je bil zelo čustven otrak in je intenzivno doživljal vise, od jaislic do ragljanja na veliki petek. Taiko je tudi pisal. Ko človek prebira Cerkvenega mačka, se mu zdi, da pisatelj z bralcem kramlja, da se trudi, kako bi najbolj zvesto in po pravici popisal okolje, dogodke in ljudi. Nič si ne izmišlja, kadar mu odpove spomin, ampak se za vrzel opraviči, nikogar ne obsoja, tudi tistih ne, ki so mu storili krivico, ima pa tenak posluh za vse, s čimer je sam prizadel druge. Pisatelja Karla Grabelj&ka, par-tizania Gabra ni več, zapustil pa nam je nekaj pričevanj, po katerih bodo mladi braid še dolgo radi segali. In vredno je, da jih mentorji opozarjajo nanje. Zusammenlassung IN MEMORIAM KAREL GRABELJSEK Der Artikel als eine Gedenkschrlft macht auf die wesentlichen Kennzeichen der Werke von Karel Grabeljšek (1906—1985), der in diesem Jahr gestorben ist, aufmerksam. Grabeljšek erzählt ebenso wie in seiner Jugendprosa auch in den Werken für Erwachsene sachlich, jedoch interessant vor allem über Ereignisse im Volksbefreiungskrieg, an dem er selbst teilgenommen hat. Sein letztes Jugendbuch ist aber eine autobiographische Erzählung aus seiner Kinderzeit Cerkveni maček (Der Kirchenkater). Die Erzählung ist ein Jahr vor dem Tod des Schriftstellers erschienen. Prevedel v nemščino prof. dr. Mirko Križman 5* 67 MAJDA PETERLIN-VIDA BREST (21. 7. 1925—10. 11. 1985) Alenka Glazer VIDI BREST V SPOMIN Pred nedavnim je bila Vida Brest predstavljena kot Levstikova nagrajenka,» zdaj se je njena življenjska pot iztekla® in njeno delo končalo. > Prim. Otrok in knjiga, 1985, št. 21, str. 69—70. ' Vida Brest, s pravim imenom Majda Peterlin, se je rodUa 21. julija 1925 v Sentrupertu na Dolenjskem in je umrla 10. novembra 1985 na Golniku. Biografija in bibliografski podatki o To delo je začelo nastajati v izjemnih okoliščinah, ko je Vida Brest kiat sedemnajstietno dekle stopila v vrste borcev nairodnoosivobodilnega boja ter že 1943 in 1944 doživela samostojna natisa svojih pesmi. Zbirtka, delu avtorice so v Gradivu za leksikon sodobnih slovenskih mladinskih pisateljev, Otrok in knjiga, 1980, št. 11, str. 87. ki je izšla dve leti po koncu vojne, Pesmi,^ je prinesla poleg besedil za odrasle tudi nekaj otroških pesmi, prav tako je dramski prizor Begunec s Štajerske* bU namenjen za uprizarjanje otrokom-pionirjem. Tematsko so vse pesmi vezane na čas vojne in narodnoosvobodilnega boja, z jasno razmejitvijo dobrega in zla, otroške se ločujejo od drugih predvsem po motivih iz doživljanja otrok v tem času. Rovojna zbinka otroške pcezije Mihčeve pesmi^ pomeni z vrsto besedil snovno-motivno vzporednico takratni graditeljski poeziji. O zmagi pravičnosti v boju zoper nasilje pripoveduje Pravljica o mali Marjetici, zajčku, medvedu in zlati pomladi,^ pisana v tradicionalnih, na Ijudsiko ritmiko naslonjenih verzih. Bolj ko v vezani besedi se je mogla razživeti in svojemu temperamentu ustrezno pisati Vida Brest v prozi, namenjeni predvsem mladim bralcem. V njenem proznem snovanju se kažeta dve smeri: stvarno realistično popisovanje bolj ali manj zaokroženih, včasih anekdotično poantiranih krajših zgodb, snovno ' Pesmi Vide Brestove. Opremil Janez Vidic. (Ljubljana), Mladinska knjiga, 1947. * Begunec s Štajerske. Pesmi, 1947, str. 53—55. — Pod naslovom Begunček izšlo že v knjigi Mladi oder. 1. (Uredila Kristina Brenkova.) Ilustrirala Marija Vogelnikova. Ljubljana, Mladinska knjiga, 1945, str. 34—37. ä Vida Brest: Mihčeve pesmi. Ilustriral France Uršič. (Ljubljana), Mladinska knjiga, 1951. " Vida Brest: Pravljica o mali Marjetici, zajčku, medvedu in zlati pomladi. Risala Marlenka Muk-Stupica. Ljubljana, Mladinska knjiga, 1951. — Drugič izšlo pod enakim naslovom z izvirnimi litografijami Marlenke Stupice 1958. — Tretjič izšlo pod naslovom Mala Marjetica in gozdni mož. Ilustrirala in opremila Marjanca Jemec-Božič. Ljubljana, Mladinska knjiga, 1985. Dodana je tudi kaseta. vezanih na dogajanje med narodno-csvobodiilnim bojem, in pravljične oziroma fantastične pripovedi, ki so po snovi raznovrstnejše. Realistične zgodbe so združene v zbirko spominskih pripovedi Orehovo leto,'' ki je sedemnajst let pozneje izšla v razširjeni izdaji;® najznačilnejše dodano besedilo pripoveduje o komandantu Stanetu: Naš komandant.' Skoraj hkrati z zbirko Orehovo leto je izšla tudi pravljica Ptice in grm,^" snovno prav tako vezana na čas partizanskih bojev; pozneje je doživela še več izdaj. Oboje, realistično in pravljično zasnovane pripovedi Vide Brest, so bile sprejete v jugoslovaoTsiki izbor zgodb iz narodnoosvobodilnega boja." Stvarno opisuje Vida Brest svoja doživetja v potopisu Popotovanje v Tunizijo}^ Dobro so opazovane posameznosti, bežni zariši sopotnikov in drugih ljudi, tudi otrok, živahni dialogi in izbrani detajli kljub frag-mentamosti učinkujejo nazoimo in živo. ' Vida Brest: Orehovo leto. Ilustriral Ive Subic. (Ljubljana), Mladinska knjiga, 1955. ' Vida Brest: Orehovo leto. Ilustriral Ive Subic. (Ljubljana), Partizanska knjiga, 1972. » Naš komandant. Orehovo leto, 1972, str. 47—49. " Vida Brest: Ptice in grm. Izvirna litografija Melita Vovk. (Ljubljana), Mladinska knjiga, 1955. Knjižnica Čebelica 13. — Vida Brest: Ptice in grm. Ilustrirala Melita Vovk-Stih. (Ljubljana), Mladinska knjiga, 1961. — Vida Brest: Ptice in grm. Ilustrirala in opremila Melita Vovk-Stih. (Ljubljana), Mladinska knjiga, 1977. Knjižnica Čebelica 201. " Zgodbe iz narodnoosvobodilne borbe. Ljubljana, Mladinska knjiga (v sodelovanju z drugimi založbami), 1965. Vida Brest: Ptice in grm. — Medved. — Srnica. Vida Brest: Popotovanje v Tunizijo. Ilustrirala Marija Vogelnikova. (Ljubljana), Mladinska knjiga, 1967. Fantastični način priipovedavanja se pojaivlja spet v zbirki krajših snovno zaokroženih pripovedi Veliki čarovnik Ujtata,^^ kjer naslovna asieba dela družbo bolnemu Tjažku-Matjažku in skupno doživljata vrsto čudovitih dogodivščin. Ob tem pa se vedno jasneje kažejo oblike socialne neenakosti v našem času, zaradi česar te pripovedi kljub fantastičnim sesitavinam učinkujejo družbenokri-tično. Avtoričino občutljivost za take pojave pojasnjuje njena spremna beseda Moje šole}* Ena izmed pripovedi iz te knjige Prodajamo za gumbe^^ je doživela čez dve leti samostojno knjižno izdajo. Za večino besedil Vide Brestove, namenjenih otroku, lahkso torej ugotovimo izrazito angažirainost, naj gre za snov iz naaxxlnQosvobodilnega boja, iz povojnega časa graditve ali za snov, ki kaže na pojave socialnih razlik v povojnem družbenem razvoju. Ta idejna naravnanost je opazna ne glede na to, ali so besedila obli- kovana kot realistične aiH kot fantastične oziroma pravljične pripovedi. Vedno znova pa se čuti močna osebna prizadetost avtorice, zlasti v besedilih, ki se s snovjo približujejo avtobiografskim izhodiščem. Tako je še posebej živo napisana njena knjiga spominov na dolgo pot po zasedeni Sloveniji, od pomladi 1944 do pomladi 1945, oblikovana kot potopis aü tudi kot zaporedje krajših zgodb: Majhen človek na veliki po«.'« V tem stvarnem, a hkrati s čustvom prežarjenem opisovanju svojih partizanskih spominov je Vida Brest uspelo združila bistvene značilnosti svojega pisanja, še posebej neposrednost, dramatičnost in siiogovno razgibanost. Tako se je njen opus sklenil z najuspelejšim besedikan, ki ni zanimivo samo za mladega bralca, ampak morebiti še bolj odrasiemu dopolnjuje in zaokroža pisateljsko pa tudi človeško podobo Vide Brestove. Zusammenfassung IN MEMORIAM VIDA BREST Die Gedenkschrift gibt einen kurzen Überblick über die Jugendliteratur der unlängst gestorbenen Dichterin und Schriftstellerin Vida Brest (ihr echter Name Majda Peterlin, 1925—1985). Für Kinder schrieb sie Gedichte, Spiele, am besten war sie jedoch in der Prosa. In ihrem Werk gibt es zwei Richtungen: die realistische und die phantastische. In beiden zeigt sich aber das Engagement der Autorin, ungeachtet dessen, ob sie den Stoff und die Motive aus dem Volksbefreiungskrieg oder aus der Gegenwart nimmt. Am erfolgreichsten ist ihr letztes, autobiographisches Werk aus der Zeit des Volksbefreiungskrieges Der kleine Mensch auf großem Wege (1983). Dafür bekam sie den Levstik-Preis. Prevedel v nemščino prof. dr. Mirko Križman " Vida Brest: Veliki čarovnik Ujtata. Ilustrirala in opremila Melita Vovk-Stih. (Ljubljana), Mladinska knjiga, 1974. ** Moje šole. Veliki čarovnik Ujtata, str. 71—73. " Vida Brest: Prodajamo za gumbe. Ilustrirala in opremila Marjanca Je-mec-Božič. (Ljubljana), Mladinska knjiga, 1976. " Vida Brest: Majhen človek na veliki poti. Ilustriral in opremil Marjan Amalietti. (Ljubljana), Mladinska knjiga, 1983. — Delo je 1984 bilo nagrajeno z Levstikovo nagrado. — Oceno o tem delu prinašamo v tej številki posebej. SREČANJA Stanko Kotnik UTRINKI IZ SREČANJ S PISATELJEM CERKVENIKOM Z Angelom Cerkvenikom sem navezal stike in se z njim seznanil jeseni 1975 kot urednik knjige njegovih del za prvi letnik nove zbirke Izbrana mladinska beseda. Pisatelja sem sicer prvič videl dobrih pet let prej, 2. aprila 1970, ob drugi podelitvi priznanj »»zlata knjiga«, ko sem se na častno listino za njegovo povest Ovčar Runo kot predsednik Zveze bralnih značk Slovenije tudi podpisal. Vendar ob tej slovesnosti v Ljubljani na mednarodni dan mladinske knjige priložnosti za kaj več ni bilo. V spominu mi je ostala pisateljeva dokaj vitka pokončna postava. Starost sem si seveda izračunal: ker je bil rojen 29. avgusta 1894, je bil Cerkvenik že takrat v letih. Koliko ga lahko zdaj, ko je zakoračil v 82. jesen svojega življenja, kot urednik nadlegujem z raznimi vprašanji in pričakujem poleg razumevajoče potrpežljivosti in dovzetnosti še bistro, zanesljivo spominjanje? Ze res, da gre za izdajo njegovega dela, pa vendarle... Odgovor je bil presenetljivo razveseljiv: pisateljeva pripravljenost se je pokazala za izjemno in čilo, tako da so pomisleki in zadržki čisto splahneli, čeravno se je to informacijsko in redakcijsko sodelovanje potem raztegnilo kar na tri leta, ker se je izid zbirke zavlekel (izšla je spomladi 1979 z letnico 1978 pri Mladinski knjigi). Pisma so prihajala hitro, s temeljitimi in obširnimi pojasnili. Ta Cerkvenikova ustrežljiva vestnost je bila izredna. Poleg tega mi je naklonil tudi več obiskov v Mariboru, kamor je navadno za praznik republike prihajal z ženo k sorodnikom, jaz pa sem ga nekaj- Angelo Cerkvenik med obiskom v Mariboru 29. novembra 1976; posnetek Stanka Kotnika krat obiskal na njegovem domu z lepim vrtom v Idrijski 8 v Ljubljani. Prva srečanja so bila seveda posvečena predvsem pripravljajoči se knjigi, vendar sva nato ostala povezana do konca (pisatelj je preminil 6. junija 1981 v 87. letu). Spomin mi rad obudi značilen, kar anekdotičen prizor ob prvem Cerkvenikovem obisku, ko se še nisva poznala. Nekaj pred dogovorjeno uro sem stopil na ulico, da ne bi moj željno pričakovani gost preveč iskal hišne številke in stanovanja. Toda po pločniku blizu naše stolpnice se je že sprehajal starejši moški in pogledoval na žepno uro. Bil je seveda pisatelj, ki je prišel malo prej, vendar me ni hotel presenetiti kako minuto prezgodaj. Bilo pa je to že na pragu zime, 1. decembra dopoldne! Ta njegova zanesljivost in tankočutna redoljubnost mu je bila v značaju, čut za natančnost pa mu je gotovo utrdila še železniška služba, kratek čas prometniška in nato v direkciji, kjer je imel tudi veliko mednarodnih delovnih stikov. Manj po predvidenem voznem redu in prvotnih željah so se tisti dan uresničevale moje namere. Prva zadrega je nastala že kar ob spoznanju, da gostu, ki ni smel uživati ničesar z navadnim sladkorjem, tudi kave ne, in niti alkoholnih pijač, nimam skoraj kaj ponuditi. Druga preskušnja in izkušnja je bil moj lepo sodobno novinarsko zamišljeni intervju kot gradivo za spremno študijo. Začetna življenjepisna vprašanja, sestavljena ob nepopolnih podatkih iz knjig, so se namreč takoj pokazala za neustrezna, pri tem pa je postal tudi pripravljeni magnetofon bolj nadloga kot izvrsten pripomoček in ga rajši sploh nisem vključil. Pa vendar sem se kljub takim skraja precej neprijetnim motnjam v mojem načrtu prvega srečanja s Cerkvenikom lahko na koncu celo zadovoljno nasmehnil: zagotovo je potekalo bolj naravno, sproščeno in tudi zame kot urednika uspešno. Seveda sem se moral pošteno potruditi, da sem iz živahnega in širokega toka pisateljeve pripovedi ujel v be-ležnico na kolenih vsaj važnejše poleg kakih zanimivosti. Magnetofonsko snemanje in slikanje pa je počakalo na drugič. Ko premišljam o značilnostih že omenjenega sodelovanja z Angelom Cerkvenikom pri redigiranju besedil, ki sem jih izbral za novo zbirko, povesti Ovčar Runo in Medvedek s Križeve gorice, moram najprej povedati, da ga sprva niti nisem predvideval. Urednik pač po svoji dolžnosti in vesti opravi običajni jezikovni in pravopisni pregled, pri čemer se mora seveda varovati kakih samovoljnih lektorskih posegov. Vprašanje urednikove naloge se mi je zastavilo na novo šele po primerjavi povojne izdaje Runa (1962 v Sinjem galebu in nato v Moji knjižnici in zbirki Zlata knjiga) s predvojno iz leta 1937 pri Mladinski matici, ker se razlikujeta tako v besedilu (vsebinsko ne) kot poglavjih. Zato sem že v prvem pismu avtorja povprašal, kako je prišlo do sprememb, obenem pa potipal, ali bi bil dovzeten za kake predloge. Cerkvenik mi je odgovoril, da je povest o Runu za drugo izdajo na lastno pobudo — to je podčrtal — popolnoma predelal, ker da je bila prva večinoma po njegovi krivdi, nekaj pa tudi urednikovi, »jezikovno, pravopisno in stilistično mizer-na«. Izjava je zanimiva ne glede na to, da je samokritika preostra in da so v prvi objavi tudi kaka bolj živa mesta, ki jih je pisatelj petindvajset let pozneje preveč knjižno ugladil ali uredil. Zal pri ponovnem pre-čiščevanju besedila kljub temeljitej-ši redakciji od sprva nameravane pretehtavanje vseh takih razločkov z izbiro ustreznejšega iz razumljivih razlogov ni bilo mogoče. Marsikaj jezikovno-slogovnega in drugega pa je bilo v nadaljnjem delu v obeh povestih le še izboljšano ali izpopolnjeno, bodisi da je popravke izvedel avtor sam ali potrdil moje predloge. Včasih sva se seveda malo pogajala, izjemoma sem moral tudi odnehati. Kot zanimivost naj omenim, da se opisu, kako se pes poti, nikakor ni hotel odpovedati, medtem ko je želji, naj dobi še zdravnik v Runovi zgodbi ime, saj ima na ovčarjevi poti domov kar precejšnjo vlogo, ustregel. Izbral pa ga je po družini, pri kateri je kot dijak v Pazinu stanoval — Lukšič. Sicer je Cerkvenik tudi imena drugih oseb vzel po znanih mu ljudeh, od Mataniča do Grubiše in Salobirja, ki torej nista kaki posebni govoreči imeni. Iz začetne namere, da opravi pri novi izdaji eno korekturo tudi sam, vendar le zaradi morebitnih jezikovnih in pravopisnih napak, se je tako pisatelj kljub visoki starosti dal zvabiti v čedalje zavzetejšo skrb za jezik, slog in pomen. >vPošiljam vam še en popravek Medvedka,« mi je sporočil, ko sem rokopis že oddal. »•Tisto kratko nadomestilo mi ni dalo miru. Priloženo besedilo bo bolj smiselno in logično. To se bo dalo še popraviti.« Seveda se je kdaj zgodilo, da ga je težnja po pretirani logični izpeljavi zavedla v gostobesedno »-popolnost«, ki je oslabila izrazno moč. Vendar je tudi za taka opozorila večinoma bil dostopen. Drugi moji uredniški pogovori s Cerkvenikom — tudi ti so potekali pretežno v pismih — so se sukali okoli povestnih poglavij. Vprašanje se mi je porodilo, kot rečeno, ob spremembah v povojni izdaji Ovčarja Runa (vse so v drugi polovici povesti), kjer je pisatelj število poglavij z delitvijo treh povečal, odločil pa se je tudi za nekatera preimenovanja. Cerkvenik je pobudo takoj sprejel in mi že v svojem prvem pismu 3. novembra 1975 sporočil: »-Ce menite, da bi se dalo glede poglavij v prid nameravane izdaje RUNA kaj zboljšati, vam dajem vso svobodo. Mislim namreč, da urednik, ki na besedilo lahko objektivneje gleda, o marsičem bolje sodi in presodi kot avtor sam.« Te v pismu celo podčrtane svobode seveda nisem želel vzeti dobesedno in sem dajal pisatelju vse predloge v premislek in potrditev. Slo je, kot sem zapisal v uredniškem sporočilu k izdaji, za tele spremembe v zgradbi obeh izbranih povesti: premaknitev meje med nekaterimi poglavji, delitev ali združitev poglavij, poimenovanje ali spremembo naslova z oporo v besedilu in pri Medvedku s Križeve gorice še za črtanje ene epizode zaradi pripovedne skladnosti. Pri Ovčarju Runu sem se pri tem mestoma vrnil k prvi izdaji. Vsi ti posegi so se mi zdeli utemeljeni iz vsebinsko-kompozicij-skih razlogov (poglavje se mora na primer začeti s primerno napetostjo) in zaradi večjega sorazmerja v dolžini posameznih enot. Naj spotoma povem, da jih je v medvedkovi zgodbi več, Cerkvenik pa jih je sprejel z naslednjimi besedami (pismo z dne 8. aprila 1976): »-Osnutek delne prerazdelitve poglavij, ki ste mi ga poslali, mi ugaja ter se z njim strinjam.« Tudi tu je svojo potrditev podčrtal. Da pa pisateljevo soglašanje s predlogi le ni bilo samo vljudnostno ravnanje poznih let, priča kar zanimiv dialog, ki se je vendarle razvil ob naslovih dveh poglavij iz Ovčarja Runa. Za Danajski dar sem pripomnil, da je pomen izraza, ki ima sicer nekaj privlačnega skrivnostnega nadi- ha, že bolj malo znan in bi bilo zato v skladu z drugimi, vsakdanje stvarnimi naslovi za otroško povest mogoče bolj primerno preprosto »zlohotni dar«. Povedati moram, da se mi Cerkvenikovo poimenovanje tudi ni zdelo čisto ustrezno. Pisatelj mi je odgovoril, da se za predlagano različico (dodal sem jo v oklepaju in z vprašajem) ni mogel prav ogreti, ker da pojem zlohotni (ali nemara: zvijačni — je poiskal eno še sam) ne more nadomestiti pojma danaj-ski. «Po mojem,« je pojasnjeval nadalje, »-ne more dar sam biti ne zlohoten ne zvijačen.« Tako je ostalo pri prvotnem. Zagovor drugega primera je še značilnejši. Za Glad je najhujši tat sem poiskal zamenjavo, ki se mi je zdela vsebini in vodilni misli ustreznejša, vendar se je pisatelj odzval s pomislekom: «-Tudi o naslovu poglavja Čimprej domov (moj predlog, vzet iz besedila — opomba S.K.) bi kazalo še malo razmisliti; Glad je najhujši tat se mi nikakor ne zdi moralizatorski, saj le ugotavlja neko dejstvo, ki ne velja v tistem odločilnem trenutku samo za Runa, marveč za vse in vsakogar. Mogoče je pretirana le trditev: najhujši. Nemara bi zadostoval naslov: Glad je tat.« Eno preimenovanje v Medvedku pa je še pred prejemom mojih predlogov načel Cerkvenik sam: menil je, da bi kazalo spremeniti naslov Nepovabljeni gost v Požrešni sladokusec. tem poglavju se namreč obravnavata dve lastnosti: požreš-nost in sladkosnednost,« je zanj značilno utemeljil nagib, kakor da mora uredniku svoj predlog prepričljivo razložiti. Iz vsega prikazanega je lepo vidno, s kakšno živo pozornostjo, vztra-jajočo voljo in enkratno vnemo je bil pisatelj udeležen pri nastajanju knjige, ki naj bi ga predstavila kot ustvarjalca za mladino in ki je zaradi zakasnitve nehote postala tudi nekaka jubilejna izdaja, saj je izšla malo pred njegovo sicer prezrto 85-letnico. Pri tem pa je treba povedati, da so Cerkvenika med tem dolgim sodelovanjem občasno prizadevale resne bolezenske nadloge in da je vmes iskal zdravja tudi po raznih zdraviliščih. Ze leta 1977 mi je avgusta, teden dni pred svojim rojstnim dnevom, pisal: »Držim se kar doma, ker me je pred približno dvema mesecema precej močno napadla angina pectoris. Imel sem občutek, da matilda že trka na vrata.« Menda je bila kopel v portoroški slanici, ki naj bi mu bila pomagala, zanj premočna. Naj za konec povem še nekaj v zvezi s Cerkvenikovo upodobitvijo. Poleti 1977 sem urednika Izbrane mladinske besede Ivana Minattija v pismu povprašal, kako je mišljeno z ilustracijami in pisateljevim portretom, ter pristavil, da imam novejši posnetek. Na ponovno prošnjo za odgovor sem ga novembra tudi dobil, in sicer, da ilustracije in fotografija v tej zbirki niso predvidene. S sporočeno mi odločitvijo se nikakor nisem mogel sprijazniti, zato sem konec februarja 1978, ko so šle knjige v tisk, poslal založbi še »-zadnji opomin«: takšna izdaja ne bi smela iziti brez portretov pisateljev, saj jo napovedujejo kot nekako mladinsko Našo besedo, ki pa ima slike avtorjev. Nevzdržno je, da mladi bralec ne bi mogel nikjer videti pisateljeve podobe. — Odgovor sem dočakal — v Cer-kvenikovem pismu, odposlanem 3. aprila: »V knjigi bo tudi moj portret! Enkrat sem že skoraj tri ure presedel pri Božidarju Jakcu ... Ves čas portretiranja sva prijetno pre-kramljala. Spoznal sem v njem ne samo umetnika, ki sem ga že od nekdaj močno cenil, marveč tudi človeka, pravega, resničnega človeka.« Nepričakovane novice in modre odločitve založbe sem bil seveda nadvse vesel. A Cerkvenikovo zadovoljstvo nad upodobitvijo, kakršna mu je bila še nedokončana v spominu iz slikarjevega ateljeja, se je ob portretu na platnicah knjige — s krčevitim izrazom in strmim pogledom — sprevrglo v razočaranje. Ugibal je, kaj se je s podobo zgodilo in kako vlogo je pri tem imela fotografija, ki jo je sodelavka založbe posnela istočasno. Res — avtorstvo sploh ni navedeno. Tudi pisateljevim domačim portret ni preveč ugajal in Cerkvenik me je odvezal naloge, da mu napravim nekaj fotografskih kopij, kakor je prej želel. Je pa ob tem vendarle še zmogel šegavost, ki je z njo skušal odplakniti priokus gren-kobnega presenečenja: »Sicer pa nič hudega, saj ne iščem neveste!« — Upajmo le, da je tudi prvotni slikarski osnutek ohranjen. A s podobo knjige je bil pisatelj zadovoljen, sodil je, da je zares lepa. Ker si je sam zelo prizadeval za skoraj okrasno pisavo, mu je moral biti všeč tudi lepi, dobro čitljivi tisk. Meni je bilo žal le, da so črke v spremni besedi že drobnejše — mogoče zato zdaj nekateri sestavljavci bibliografij ta sestavek prezrejo, čeprav je rešil nepreklicne pozabe veliko dragocenih podatkov. Zusammenfassung AUS DEN BEGEGNUNGEN MIT DEM SCHRIFTSTELLER CERKVENIK Der Autor berichtet von den Kontakten, die er im Jahr 1975 mit dem slowenischen Schriftsteller Angelo Cerkvenik (1894—1981) aufgenommen hatte, als er ein Buch aus Cerkveniks Jugendliteratur in der Sammlung Izbrana mladinska beseda (Ausgewähltes Wort für die Jugend — Ljubljana, Mladinska knjiga, 1978, erschienen im Frühjahr 1979) vorbereitete. Das Resultat dieser vertieften Arbeit zwischen dem Schriftsteller und dem Redakteur ist die sprachlich und kompositorisch erneute Ausgabe der beliebten Geschichten Ovčar Runo (Runo, der Hirtenhund) und Medvedek s Križeve gorice (Der kleine Bär von Križeva gorica), ebenso sind damit viele kostbare Daten von den Werken und von Cerkveniks Leben erhalten geblieben, was Stanko Kotnik als Redakteur des Buches in seine Begleitstudie einschloß. Prevedel v nemščino prof. dr. Mirko Križman Alenka Glazer ŠE ENKRAT: BRANKO RUDOLF LUTKAR Zapis o lutkovnih igrah Branka Rudolfa' je zbudil odmev, ki prinaša nekaj dopolnitev in popravkov k zapisanemu, ker je zdaj besedilo prve Rudolfove igre Konjiške gore zmaj na razpolago.^ V igri nastopajo tele osebe Gašperček, potujoči muzikant. Vitez Jurij z Loške gore. Zupan konjiški. Občinski tajnik. Lepa Marjetica, županova hči. Občinski sluga. Konjiški župnik. Meščani. Palčki. Kralj palčkov. Stara žena. Naglušni mož. Konjiške gore zmaj, huda zver ali pošast. Osnova za fabulo je bajeslovna snov, ki jo objavlja tudi Kelemina.'' ' Alenka Glazer: Srečanje z Brankom Rudolfom lutkarjem. Otrok in knjiga, 1985, št. 21, str. 56—58. ' Vida Rudolfova, sestra Branka Rudolfa, sama pesnica (psevdonim Stana Vlnšek) in prevajalka, mi je poslala pretipkano besedilo lutkovne igre Konjiške gore zmaj, ki ga je leta 1941 tik pred svojo aretacijo rešila učiteljica Marjanca Režabek. V spremnem pismu (30. decembra 1985) so tudi popravljene nekatere netočne navedbe o zasedbah posameznih vlog. ' Pretipkano besedilo poleg uvodne neštete strani obsega osemnajst tipkanih strani formata A 4. Na prvi šteti strani so navedeni podatki o igri: Konjiške gore zmaj. Igra za lutke v 5. prizorih. Spisal prof. Branko Rudolf za Konjiškega Sokola. * Prim. Zmaj v Konjiški gori. V: Jakob Kelemina: Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva. Celje, Družba sv. Mohorja, 1930, str. 241—242; 393. Rudolfovi poimenovanji viteza Jurija in Marjetice sta enaki kakor v Ijud- Divjanje strašnega zmaja v jezeru v Konjiški gori skušajo ljudje potolažiti s tem, da zmaju vsako leto darujejo šest devic, konjiški župnik pa v ta namen vsak dan bere mašo. Ko se nekega dne zamudi, se vzdigne vihar s silno povodni j o. Župnik v poplavljeni cerkvi mašuje na konju, voda začne odtekati in zmaj izgine za vedno. Branko Rudolf je kot Konjičan to snov gotovo poznal, a jo je za lutkovno igro bistveno spremenil. V prvem prizoru, postavljenem na trg srednjeveških Konjic, Gašperč-ku, potujočemu muzikantu, prestrašeni Konjičani povedo, da bo naslednji dan zmaj odpeljal lepo županovo hčer Marjetico v svoje podzemeljsko jezero, kjer v temi hirajo že prej odpeljana dekleta. Med Konjičani pa se zmaju nihče ne more postaviti v bran, saj so vsi krepki fantje morah na vojsko proti Turku. Prizorišče drugega prizora je Boč, kjer počiva vitez Jurij z Loške gore, ki se je pravkar vrnil z dolgega pustolovskega potovanja. Gašperček ga je prišel vabit na boj s pošastjo, a zvonovi iz Konjic naznanjajo, da je Marjetica že v zmajevi skih pripovednih pesmih, zbranih pri Streklju pod naslovom Sveta Marjeta, sveti Jurij in zmaj (Slovenske narodne pesmi. L, št. 626—629, str. 589—592). Prim, še Slovenske ljudske pesmi. Prva knjiga. Ljubljana 1970, str. 131—133, kjer so na str. 133 zbrana tudi opozorila na prozne tekste s podobnimi motivi. — Motiv zmaja pod Konjiško goro je uporabil Aškerc za pesem Zmaj v ciklu »Stara pravda« (Balade in romance, 1890, str. 122—124), vendar je motivu začasno ukročenega zmaja dal socialno narodnostni poudarek in »pozoju« namenil vlogo bodočega maščevalca nad tujci. oblasti. Prizorišče tretjega prizora je meja na Konjiški gori, kjer se začenja carstvo gozda in kjer tudi župnik, ki je do sem spremil viteza Jurija ter Gašperčka, nima več moči in se zato vrne. Gašperčka je strah, a se junači. Vitezu Juriju ponudijo pomoč gorski duhovi palčki s svojim kraljem ter mu svetujejo, kdaj in kako bo zmaja najlaže premagal. Jurij v boju nato zares zmaga. V četrtem prizoru vitez Jurij in Ga-šperček ne moreta odvaliti skale izpred zmajeve votline, da bi rešila lepo Marjetico. Pomagajo spet palčki in vsi gredo proti Konjicam. Peti prizor poteka pred konjiško cerkvijo. Vitez Jurij je razglašen za častnega meščana Konjic in se še isti dan poroči z županovo hčerko, lepo Marjetico. Bajeslovno osnovo je Rudolf razširil v več smeri. Predvsem je ob zmaja, zlobno pošast, postavil v besedilo tudi dobre duhove, palčke, ki človeku pomagajo, opustil pa je motivne sestavine, vezane na krščansko izročilo. Viteza Jurija, ki ga zmaj posmehljivo imenuje izgubljeni vitez od luninih žarkov, je avtor oživil z nekaj karakterizirajočimi potezami. Zmaj tik pred spopadom zagrozi: >»Močan sem. To zadostuje.« Jurij ob zmajevo moč postavi svojo zavezanost sprejeti nalogi: »Nalogo imam, da te uničim. To tudi zadostuje.<<® Nešablonsko je Jurijevo razmišljanje, ko se kljub zmagi nad zmajem pred zaprto zmajevo votlino čuti nemočnega in osmešenega pred samim seboj. Netipična poteza v njegovem značaju se kaže še v prizoru, ko ob razglasu, da je imenovan za častnega meščana Konjic in mu vsi vzklikajo, Gašperček občinskemu slugi pravi: »Molči no, neroda. Vitez Jurij ne mara tega, da veš!-«' Tako se tipizirani lik junaka, zmagovalca nad pošastjo, dopolnjuje z individualno učinkujočimi podrobnostmi. Njegovo nasprotje je Gašperček, sicer povezujoča oseba v dogajanju, ki je izoblikovan kot zemeljsko usmerjeni Sancho Pansa. Gašperček ponazarja ljudsko pamet in vnaša v dogajanje (ob nekaterih stranskih osebah) komiko. Kot lik ljudskega muzikanta in modreca pa je zgodnji predhodnik Rudolfove Zvegle pote-puhove. Aktualistični poudarki (uvodno izzivanje imenoma navedenega člana igralske skupine, negodovanje zaradi konjiške dolgočasnosti pa poznejše omenjanje gostilničarja Zormana in Narodnega doma) so namenjeni neposrednemu učinku pri gledalcih, hkrati pa ti vložki razbijajo iluzijo dogajanja v davni preteklosti in v okviru mita. Tudi jezik v igri je zadosti individualno karakterizirajoč, osebe govore z mnogimi ljudskimi primerami, prispodobami in rekli, deloma tudi v vezani besedi. Predvsem pa je za govor značilna razgibana intona-cija, vzkliki, vprašanja, čustveno obarvane povedi. Prizor, ko občinski sluga v starinsko »kanclijskem« jeziku razglaša viteza Jurija -dosmrtnim častnim članom gori imenovanega mesta Konjice,-«' pa tudi v jezikovnem pogledu pomeni zametek za jezikovno podobo poznejše Zvegle. Vsekakor je Rudolfova lutkovna igra Konjiške gore zmaj besedilo, ki z vrsto sestavin presega povprečje lutkovnih iger tega časa, hkrati pa že nakazuje posamezne poznejše bistvene značilnosti v avtorjevem literarnem opusu.® 5 Tipkopis igre, str. 13. • Tipkopis igre, str. 16. ' Tipkopis igre, str. 16. 8 Naj opozorimo samo na nekaj motivnih sorodnosti v drugih Rudolfovih besedilih. Motiv jezera v gorah je osno- Besedilo druge predvojne Rudol-fove lutkovne igre Grad na Planinki doslej sicer še ni v razvidu, je pa avtor (6. januarja 1986) povedal nekaj podatkov o snovnih pobudah zanjo. Gre za snov ljudske pripovedke o nastanku Sentlovrenškega ali Črnega jezera na Pohorju, ki jo je vključil Janez Koprivnik v svoj spis Pohorje." Pripovedko o bogati in ošabni vdovi Jeri Hudovolni, ki je gospodovala na gradu na Planinki, je Branko Rudolf razširil z novimi motivi in osebami (glavna oseba Ivan Borovec), ki pa jih bo mogoče natančneje določiti šele, ko bo na razpolago besedilo igre. Zusammenfassung NOCH EINMAL: BRANKO RUDOLF DER PUPPENSPIELER Der Beitrag bringt ergänzende Informationen zum Artikel Begegnung mit Branko Rudolf — dem Puppenspieler (Otrok in knjiga, Nr. 21). Inzwischen wurde nämlich der Text des ersten Puppenspiels von Branko Rudolf Konjiške gore zmaj (Der Lindwurm von der Konjiška gora) evidentiert. Trotz der Anlehnung an die Motive der Volksprosa zeigt der Autor in den Details eine Aktualisierung des traditionellen Stoffes. In der Figur Gašperček kann man die stofflichen Keime des späteren Werkes Zvegla potepuhova (Die Schwege! des Vagabundes) entdecken, in der Schlußschilderung auch den Gebrauch der archaischen »Kanzleisprache«, die sprachlich das Werk Zvegla potepuhova voraussagt. Prevedel v nemščino prof. dr. Mirko Križman va za pravljico Čudno jezero (Branko Rudolf: Čudno jezero. Maribor, Založba Obzorja, 1953, str. 5—16. Pravljica 7). Zmaj nastopa v pravljici Jež-ptič-kača -svinja-koza-zmaj (n. d., str. 17—27). Motiv zmaja je pogost tudi v Rudolfo-vih pesmih, npr. Godčova povest o zmaji (Branko Rudolf: Zvegla potepuhova. Maribor, Založba Obzorja, 1960, str. 7—9). Posebej značilna je pesem Zmaj (Branko Rudolf: Odmevi času, Maribor, Založba Obzorja, 1976, str. 35), ki združuje oba motiva: Na temni strani tvojega bistva tebe, ki si človek ob temnih, grozljivo črnih jezerih, štrlečlh skalah spi grd, pošasten zmaj, skrit, zvit v votlini: pravi zmaj. V tem besedilu motiv ni več povezan z bajeslovnim virom, temveč je prerasel v moderno občuten simbol človekove zgroženosti nad mračno poluto v samem sebi. ' Janez Koprivnik: Pohorje. Ponatis iz Planinskega vestnika (1913—1919). (Maribor). Založilo »Sokolsko društvo« v Mariboru, 1923, str. 23—26. — Koprivnik je tu objavil jezikovno in deloma tudi vsebinsko popravljeno pripovedko Črno jezero na Planinki. Pravljica. Zapisal F(ranc) P(raprotnik). Popotnik, IV. tečaj, št. 10, 25. maja 1983, str. 153—155. PETINDVAJSETLETNICA BRALNE ZNACKE Janez Kajzer ZAHTEVE ARMADE BRALNIH ZNACKARJEV Ob petindvajsetletnici bralne značke* bi se rad na kratko dotaknil treh vsebinskih krogov: samega bralnega značkarstva, književnega ustvarjanja za mladino, s katerim je naše gibanje tesno povezano, in končno odnosa družbe do te ustvarjalnosti. Ob letošnjem jubileju: že 150.000 sodelujočih Najprej bi se rad spomnil jubileja našega gibanja, ki se razrašča okroglo četrt stoletja. Prve bralne značke so bile podeljene 23. maja 1961, razumljivo pa se je prizadevanje za pridobitev značk začelo že med šolskim letom. Zamisel o bralni znački se je porodila dvema šolnikoma, dvema profesorjema: Stanku Kotniku in Leopoldu Suhodolčanu na prevaljski osnovni šoli, na podeželju torej, ki je v preteklosti praviloma oplajalo našo kulturo. Velja pa tudi poudariti, da gre za izjemno kulturno podeželje, ne nazadnje za kraj, ki je v letih po prvi vojni dolgo časa nudil pribežališče celovški Mohorjevi družbi. Treba je še reči, da zamisel o bralni znački ni bila samo srečna ' Vsa tri besedila, objavljena v tej rubriki, so bila prebrana ob petindvajsetletnici bralne značke v Cankarjevem domu v Ljubljani 22. novembra 1985. domislica, saj sta oba pobudnika od vsega začetka delovala načrtno in sta s svojo vizijo presegala lokalne ali regionalne vsebinske okvire. Takoj spočetka sta vsebinsko segla v slovenski kulturni prostor, ki smo ga do nedavnega po krivici imenovali evropski, v resnici gre za svetovnega, od katerega se oplajamo in ki mu tudi sami vedno bolj enakovredno dajemo svoj duhovni prispevek. Ze prvo leto je bilo podeljenih 116 bralnih značk in to ne samo na Pre-valjah, ampak tudi drugod: v občinah Ravne, Slovenj Gradec, Radlje in Dravograd. Gibanje je bilo takoj v začetku začrtano široko. Tako ni čudno, da se je hitro, prav bliskovito razširilo po vsej Sloveniji. Pred desetimi leti so si mladi bralci prizadevali že za 22 različnih značk. Značkarjev je bilo takrat približno 90.000 ali 42 odstotkov vseh osnovnošolcev. Tri leta pozneje so našteli že 120.000 šolarjev, ki so brali za bralno značko. Danes, v 25. letu našega gibanja, ocenjujemo, da sodeluje že približno 150.000 otrok in mladine ah 62 odstotkov vseh osnovnošolcev. Natančneje je na 777 osnovnih šolah več kot 130.000 bralnih značkarjev, nadalje jih je na šolah s prilagojenim poukom 2200, približno 1400 jih imamo med srednješolci, po več tisoč med otroki začasno zaposlenih delavcev v evropskih državah in precej tisoč v naših zamejstvih. Število značk se je povečalo na 32, tako da so se Prežihovi bralni znački, ki je bila podeljena prvikrat leta 1961, pridružile še Bevkova, Cankarjeva, Jurčičeva, Levstikova, Prešernova, Finžgarjeva, Seliškarjeva, Miklošičeva, ■ Ingoličeva, Gregorčičeva, Cici-banova, Kranjčeva, Kosovelova, Kettejeva, Kajuhova, Zupančičeva, Vodnikova, Aškerčeva, Frana Milčinske-ga, Golieva, Meškova, Kersnikova, Tavčarjeva, Grudnova, Ferenca Mora, Kidričeva, Suhodolčanova, Bena Zupančiča, Prušnikova in končno v zadnjem času še Zmajeva in čisto nazadnje bralna značka Branke Jur-ca, katere pobudniki so bili mentorji iz zamejstva in zdomstva. Po četrt stoletja imamo torej mogočno zgradbo ne samo doma, ampak tudi med Slovenci v vseh treh zamejstvih in v drugih evropskih deželah, kjer žive Slovenci. In še dobivamo pobude za ustanavljanje novih bralnih značk in še so možnosti za širjenje bralne kulture tam, kjer je ni zadosti. Statistika je namreč varljiva. Na večini osnovnih šol sodeluje v gibanju 70, 80 odstotkov vseh učencev, tudi več, imamo pa kakih dvajset odstotkov šol, ki ostajajo ob strani, tako kot ostajajo ob strani v vseh stvareh, zadevaj očih branje in kulturo. Na teh šolah bo mogoče s prizadevnimi mentorji in z drugačnim vzdušjem storiti še marsikaj. Vsekakor pa lahko ob takšnih podatkih govorimo, da so z bralno značko dodobra osvojene vse slovenske osnovne šole. Bralna značka je postala pojem, sledove dolgoletnega prizadevanja je že čutiti in še bolj jih bo čutiti v prihodnosti. Enako lahko rečemo, da si je bralna značka pridobila domovinsko pravi- co tudi v zamejstvu, čeprav je tamkaj razumljivo povezana z različnimi težavami. Stavba bralnega značkarstva, kakršno imamo, je nastajala spontano, na terenu, vabljivemu prizadevanju za dvig bralne kulture mladih so podlegali novi in novi pedagogi, več tisoč in celo mnogo tisoč pedagogov je zaslužnih za takšno razširitev gibanja in za njegovo uveljavitev. Nešteti anonimni pedagogi ga tudi držijo pokonci. Se tako profesionalno urejena organizacija ne bi mogla organizatorsko obvladovati tako mogočne stavbe, naša organizacija pa je razumljivo neprofesionalna, zanjo si prizadevamo ob svojem siceršnjem delu. In tudi nobene potrebe ni, da bi takšno gibanje urejevali z nepotrebno pretirano načrtnostjo ali administriranjem. Večidel je razvoj in delovanje bralne značke mogoče fleksibilno prepustiti spontanosti, improvizaciji, domiselnosti posameznikov, zagnanosti mentorjev in pobudam s terena, v bralno značko je mogoče vključiti marsikaj različnega, lokalno pomembnega, drugačnega. Nobene potrebe ni, da bi bilo gibanje na kakršenkoli način uniformirano. In tako tudi ni! Razumljivo pa je, da je življenje takšnega gibanja, kakršno je bralno značkarstvo, uokvirjeno. Tako kot gledališka predstava lahko raste do svojega vrha, lahko pa se tudi razkraja in razpade, pa se spet prenovi, raste tudi gibanje bralnih značk. To, kar je bilo včeraj novo in zanimivo, bo jutri staro, zaprašeno, klišejsko. Tudi naše gibanje se ne more, kot nobeno drugo, vnaprej zavarovati pred logičnostjo svojega razvoja. Na nas je, da nekatere stvari pravočasno opazimo, da se ne zadovoljimo z doseženim in z reprodukcijo doseženega, ampak gibanje nenehoma prenavljamo. Dvoje pomanjkljivosti Prva in najbrž poglavitna nevarnost, ki nam grozi, je v tem, da bi se branje za bralno značko spremenilo v nekakšno zakoličeno ustanovo predpisanega domačega čtiva, v laj-nasto drdranje vsebin, na ljubo pedagogu, od katerega je učenec vendarle odvisen, na ljubo družbenemu sistemu, ki predpisuje in uveljavlja različne obrazce za normativno vedenje. Sam, moram priznati, sem še po tolikih letih ves frustriran zaradi vsiljenosti domačega čtiva, čeprav sem sodil med učence, ki so nam bile knjige sicer ljube in domače. In, roko na srce, vsaj ponekod od-brenkamo tudi bralno značko podobno. Da bi gibanju vendarle ohranili vsaj osnovno vsebinsko enotnost, vsako leto v zgodnji jeseni objavimo seznam knjig, ki naj bi jih v štirih različnih stopnjah brali učenci v osnovnih šolah. Seznama sta pravzaprav dva, v prvem so knjige, ki so izšle med letom, torej čisto nova dela, v drugem so knjige iz prejšnjih let, ki jih je še mogoče kupiti ali dobiti v knjižnicah. Seznam pa je lahko mentorju le osnovno vodilo, temeljno opozorilo na vsebinsko kvalitetnejše mladinske knjige iz zadnjega časa. Vsekakor je zaželeno, da mentor ta seznam pozna in da ga vsaj do neke mere upošteva, svojim učencem pa lahko svetuje ali predpiše — ta izraz se mi malce upira — tudi kako drugo delo, ki je v šolski knjižnici na voljo v večjem številu izvodov ali pa ima lokalen pomen; ali delo, za katerega se spontano odločijo učenci sami. Vseeno menim, naj bi knjige s seznama, ki je strokovno sestavljen in vedno znova aktualiziran, tvorile hrbtenico branja. Zelo tvegano in odgovorno je, če bi se mentor odločil za čisto druge knjige ali če bi si s takšno izbiro prizadeval za čisto določene vsebinske cilje zunaj literarne vzgoje. Preverjanje znanja o prebranih knjigah ne sme imeti videza stroge šole, zato ne sme in ne more sestajati zgolj iz pripovedovanja vsebin knjig. Preverjanje, ki je lahko tudi kolektivno, ali pa je celo pametneje, da je kolektivno, more biti le prijazen pogovor o knjigah, o literaturi, o domišljiji, ne samo o prebranih knjigah, ampak sploh o tiskani besedi, tudi o drugačni besedi, s kakršno se včasih srečujejo učenci. Prav nič napačno ni, če mentor v pogovoru z učenci ovrednoti tudi subliterarno produkcijo, kakršna prihaja učencem v roke, naj gre za poceni sentimentalno čtivo, za dr. romane ali za ceneno utilitarno književnost. Naša družba ne bo nič bogatejša, če bo določeno visoko število učencev dokazalo, da pozna vsebine določenih knjig. Lahko pa bo bogatejša, in to je navsezadnje cilj našega gibanja, če bo določeno visoko število učencev sprejelo tiskano besedo za svojo, če bo raslo z njo in če ji bo ostalo zvesto. Prvič se vsi zavedamo, da je laže živeti s knjigo kot brez nje — tudi v kulturni Sloveniji živi dandanes veliko odraslih brez knjige, drugič pričakujemo od takšnih razgledanih državljanov zavest-nejše delo in delovanje, več ustvarjalnosti, več inovativnega mišljenja in obnašanja, skratka več upov za prihodnost. Pri tem ne počnemo nekaj izjemnega, ampak delamo to, kar delajo vse civilizirane družbe. Drugo pomanjkljivost bralnega značkarstva občutim v sklepnih prireditvah. Zdaj je že ustaljena tradicija, da šola na sklepno praznovanje povabi mladinskega ustvarjalca. To gotovo ni majhna stvar. Sam ne pomnim, da bi na šole, ki sem jih obiskoval, kdaj stopil kak pisatelj. Srečanje v živo je za mladega bralca gotovo posebno doživetje. In je posebno doživetje tudi za ustvarjalca. Toda ne vedno in povsod. Posamezne šole so v želji, da bi bilo njihovo praznovanje kar najbolj slovesno in bogato, stopile na napačno pot. Ne zadovoljijo se več z enim samim pisateljem, ampak povabijo hkrati dva, tri, štiri, celo pet. Sam sem doživel, da smo na takšno šolo korakali v zadnjem hipu povabljeni literarni znanci, bila nas je cela majhna četa, med njimi najbolj ugledna sodobna pisateljska imena. Srečanje z vsakim izmed teh ustvarjalcev bi lahko bilo za učence posebno doživetje. Tako pa se je prireditev povsem izjalovila. Pisatelji so vljudno povedali vsak po en stavek. Učenci niso bili pripravljeni na srečanje z nobenim pisateljem posebej. Ponavljali so standardna vprašanja, ki pisateljem grenijo življenja: Koliko ste stari, koliko knjig ste napisali itd. Pripovedujem to anekdoto, ker je žal dokaj pogosta. Mislim, da je krasno, če šola lahko povabi medse mladinskega ustvarjalca, toda vedno zadošča en sam. Saj mora navsezadnje učencem ure in ure, tedne in celo leta zadoščati en sam učitelj! Krasno je tudi, če so učenci na takšen obisk pripravljeni, ali vsaj bistrejši med njimi, če poznajo ustvarjalčevo delo, če ga znajo kaj vprašati. Vprašanja, naj bodo še tako naivna, naj izvirajo iz njih samih, papagajskih vprašanj naj bi se vnaprej izognili. En sam ustvarjalec na sklepni prireditvi naj bi postal pravilo ne samo zaradi kvalitetnejšega, bolj smiselnega doživetja, ampak tudi zato, ker je šol veliko, ustvarjalcev pa sorazmerno malo. Prvič niso vsi pripravljeni obiskovati šol, drugič so tudi mnogi pripravljeni utrujeni od številnih rutinskih obiskov, ki učencem in njim samim ne morejo kaj prida pomeniti. Ne nazadnje je odločitev za enega samega ustvarjalca lahko tudi materialne narave. Enemu samemu človeku se bo šola laže oddolžila kot dvema, trem ali štirim. Gre za skromno vsoto, ki jo svet Zveze bralnih značk vsako leto znova priporoča, žal prihaja tudi ob tej skromni vsoti do tragikomičnih zapletov, ki ustvarjalcem jemljejo voljo do nadaljnjega obiskovanja šol. Takšno logiko je težko razumeti, ker imajo šole še kar dosti razumevanja za neznansko dražje nastope čarovnikov, razkazovalcev kač, celo za zabavne ansamble ali pa za snobistič-no najemanje poklicnih gledaliških igralcev za vzorno branje — gre za vsote, ki so v primerjavi z našo predlagano odškodnino prav astronomske. Ce hočemo imeti na sklepnih prireditvah ustvarjalce, se skušajmo do njih obnašati spodobno, poskušajmo pa jih tudi dobro izrabiti za veliko doživetje. Seveda se moramo zavedati, da so tudi ustvarjalci samo ljudje. Nekateri so rojeni igralci, nekateri odlični govorci, nekateri pa smo tudi pusteži. In še nekaj: prepogosto vabimo samo književnike, pozabljamo pa na druge soustvarjalce knjig, zlasti na ilustratorje. In preradi vabimo le starejše književnike, marsikateri mladinski literarni ustvarjalec, ki se je predstavil že z vrsto knjig, še ni doživel povabila na nobeno šolo. Zavzemam se za vsebinske, poglobljene nastope, za doživetja. Otroci ne bodo imeli prav nič od tega, če bodo zgolj videli živega pisatelja. Sicer pa naše gibanje v osnovnih šolah, z vsemi pomanjkljivostmi vred, že prinaša uspehe, vpliva na število bralcev mladinskih revij, vpliva tudi na vedenje odraslih bralcev. Obisk literarne prireditve je dandanes čisto drugačen kot pred desetletji. Literarni večeri v Cankarjevem domu so bili že tako polni občinstva — in to v veliki dvorani — da je zanj zmanjkalo sedežev. Zanimanje za nove knjige je večje kot pred desetletji. Tudi v tem lahko vidimo sadove našega gibanja. Ze v začetnih letih je obstajala želja, da bi z literarno značko prodrli tudi v srednje šole ali v srednje usmerjeno izobraževanje, kot pravimo zdaj. Tudi sicer je pogosto slišati glasove odraslih, da je z mladino v osnovnih šolah vse v redu, komaj pa ta mladina prestopi srednješolski prag, že se ji osuje prejšnja zagnanost. Je to res? Po podatkih, ki so nam na voljo, poznajo bralno značko na tridesetih srednjih šolah in uradno je zabeleženih 1400 srednješolskih značkarjev. Anketa, ki smo jo izvedli s pomočjo Zavoda za šolstvo, je pokazala, da na večini srednjih šol ne goje nikakršnega spodbujanja bralne kulture zunaj ozkih šolskih okvirov, tu in tam pa le poznajo različne oblike. V srednjem usmerjenem izobraževanju je vendarle nekaj značkarjev, zadnje čase predvsem po zaslugi mentorjev bralne značke Karla Prušnika-Ga-šperja. Ta značka je prodrla ne samo v srednje šole ampak celo v nekatere delovne kolektive po Sloveniji. Sam mislim, da ni tako hudo, če v srednjem usmerjenem izobraževanju naše gibanje ne odmeva množično. Mlad človek se v tem času že močno • diferencira. Zanimanje za humanistične vede kaže le manjši del mladine — in to je tudi v skladu z družbenimi željami, saj družba potrebuje tudi tehnično in drugače usmerjene ljudi. Vprašanje je tudi, ali je kovinska značka, naj ima še tako simboličen pomen, prava spodbuda za srednješolca. Ali lahko tudi ob drugačnem izboru knjig za srednješolce snujemo bralno značkarstvo na tej stopnji na enak način? Mislim, da ga ne moremo. Mislim, da bo moralo dobiti drugačne oblike, da bo bolj kot bralce združevalo poglobljene bralce in začetne ustvarjalce. Mislim, da bi moralo gibanje na tej stopnji najti več stika z revijo Mentor in z ustrezno drugo publicistiko. Na tej stopnji ne gre več za vedoželjne otroke, ampak za odraščajoče, za že odrasle ljudi, ki skušajo presojati in hočejo presoditi sami, brez agresivnega mentorstva, ki pogosto napravi več škode kot koristi. Gotovo pa je v srednjem usmerjenem izobraževanju za naše gibanje še malo zorano polje, ki ga bo vredno zorati in posejati. O današnjem trenutku mladinske književnosti Zelo na kratko bi rad povedal nekaj besed o današnjem trenutku ustvarjanja za mladino, iz katerega se naše gibanje napaja. Na prvi pogled je to ustvarjanje dokaj na široko razpredeno in bogato. Za razliko od drugih dežel pri nas mnogi pisatelji pišejo tudi za mladino, poznamo pa vrsto pisateljev, ki pišejo samo za mladino. Zlasti po zadnji vojni se je pisanje za mladino zelo razmahnilo. Kvantiteta razumljivo prinaša tudi kvaliteto. Imeli smo Franceta Bevka in imeli smo Otona Zupančiča, Prežihovega Voranca, Toneta Seliškarja, Frana Milčinskega, Frana S. Finžgarja, Josipa Vandota in imeli smo Leopolda Suhodolčana in Karla Grabelj ška in imamo Elo Perocijevo, Branko Jurca, Kristino Brenkovo, Toneta Pavčka, Kajetana Koviča, Nika Grafenauerja, Svetla-no Makarovičevo, Sašo Vegri, Jožeta Snoja, Nežo Maurerjevo, Polonco Kovačevo in mnoge druge enakovredne. In imamo ilustratorje, lahko rečemo, svetovnega slovesa. Ustvarjanja za mladino je pri nas več, kot ga je sorazmerno v zahodnih deželah, kjer se pogosto s tem po njihovem manjvrednim delom di-letantsko ukvarjajo gospodinje. Toda nič slabega o gospodinjah! Zato ni čudno, če je naša mladinska tiskana beseda na različne načine našla pot tudi v tuje dežele, tako na zahodu kot na vzhodu. To je naš prispevek svetovni mladinski literaturi, naš prispevek duhovnemu bogatenju sveta. In kakšen je v resnici naš današnji trenutek? Smo lahko zadovoljni z njim? Predvsem lahko rečemo, da je nastajalo in da nastaja veliko odlične mladinske proze in poezije, ki po svoji domišljiji in inovacijah ne zaostaja za svetovnim vrhom. Zaradi nepoznavanja ali zaradi skromnosti pa v vsem tem obilnem deležu nekako ne vidimo ne naše Pike Nogavičke ne Toma Sawyer j a in ne Oli-verja Twista, ne Ostržka in ne Guli-verja in ne Lažnivega Kljukca in še kake Heidi ne. Tudi sam ne poznam vsega, takšno prevladujoče mišljenje pripisujem tudi lastnemu neznanju. Vseeno se mi pogosto dozdeva, da naši ustvarjalci včasih obstanejo na pol ali na tri četrt pota. Posamezniki premorejo čudovito bogat stil, zmorejo imenitna izhodišča, sčasoma pa jim tekst zbledi in se zmehča. V tako množičnem pisanju za mladino bi vendarle pričakovali več velikih uspehov, tudi kako prozno delo, ki bi slej ko prej spontano zakorakalo v svet, kot je nekoč zakorakal italijanski Ostržek. Ob dolgi vrsti vrhunskega pisanja ali pesnjenja imamo še daljšo vrsto šibkejšega pisanja; to pa ni nič hudega. Samo ob šibkejšem se zavemo prednosti močnejšega, kvalitetnejšega. Nadalje lahko mladi bralec razvija svojo domišljijo tudi ob umetniško skromnejšem tekstu. In končno brez možnosti preskušanja ne morejo nastajati vrhunski teksti. Opaziti pa je še nekaj drugega. Pravilo, da pisatelji ob pisanju za odrasle pišejo tudi za mladino, se zadnje čase malce rahlja. Izguba slehernega starejšega književnika je močno zaznavna. Mlajši se sorazmerno pozno in mukoma odločajo tudi za pisanje za mladino. Svoja najboljša leta posvetijo pisanju za odrasle. V mladinski književnosti je zato preveč spominjanja na lastno otroštvo, preveč memoarizma, in premalo enkratnega, otroku bližnjega domišljijskega sveta, novih ne-spoznanih svetov. Ce pa hočemo te stvari imeti, jih moramo gojiti. Ali jih gojimo? Nismo zadovoljni z odnosom družbe V sklepnem delu tega svojega razmišljanja bom poskušal skicirati odnos družbe do književnega ustvarjanja za mladino, končno tudi odnos družbe do našega gibanja. S tem odnosom nikakor ne moremo biti zadovoljni. Poglejmo najprej, kako naša družba vrednoti mladinskega ustvarjalca; ker družba ni nekaj zunaj nas, ampak smo to mi sami, moram reči, kako mi vsi vrednotimo mladinskega ustvarjalca. Znamo ga potrepljati po ramenu, znamo ga takole na splošno pohvaliti, hkrati pa ustvarjanju za mladino ne priznavamo teže in pomena, ki mu gre. Ko gre zares, dajemo težo samo ustvarjanju za odrasle. A moram takoj reči, da tudi to ustvarjanje pogosto vrednotimo mizerno. Naj to ilustriram s podatkom, da je bila nagrade iz Prešernovega sklada deležna doslej ena sama mladinska pisateljica. Vse drugo pisanje za mladino, naj smo ga še tako kovali v zvezde, naj smo ga še tako ponatiskovali in ga celo izvozili, doslej ni našlo milosti v očeh tistih, ki odločajo o tej visoki nagradi. Ko že govorimo o moralnem vrednotenju mladinske književnosti, moramo reči, da je le poredko deležna kritičnega poročanja, kaj šele kritične analize. Brez kritičnega preverjanja pa ne more nobena umetnost. In vendarle smo krivi tudi sami. V Mariboru izhaja dobro zasnovana revija Otrok in knjiga, namenjena prav takšnemu preverjanju, žal samo dvakrat na leto. Skupaj z drugimi interesenti, na primer z založbami, bi si morali prizadevati, da bi ta revija postala zares periodična, da bi izhajala vsaj na dva meseca; morali pa bi ji pomagati tudi s svojim sodelovanjem. Gotovo živimo v kriznih časih, ko vsa družba posveča svoje moči mnogoterim stvarem. Pa vendarle tudi v teh časih smemo, moremo in moramo opaziti, kako malo družba na najrazličnejših ravneh pomaga krepiti svoje kulturne temelje, začenši s tem, da lahko cene knjig poceni v povprečju le za nekaj odstotkov in jih hkrati mogočno podraži z dvakrat višjo ceno papirja, kot jo pozna zahodni trg. Nadalje moremo reči, kako živimo vsak zase in nočemo videti čez svoj plot. Gibanje bralnih značk je v preteklosti sodelovalo z založbami, ki izdajajo knjige za mladino, to sodelovanje je za založbe rodilo celo čisto komercialne sadove, pa vendar moramo ugotoviti, da je v vsakdanjem eksistenčnem boju za takšno sodelovanje premalo posluha. Založbe, ki izdajajo samo literaturo za odrasle, in teh je večina, celo ne čutijo nikakršne potrebnosti našega gibanja, čeprav jim načrtno pripravlja bralce in kupce. In seveda moramo takoj pristaviti opravičilo: kako naj bi se zanimali za naše gibanje, ko pa se morajo bolj kot drugo gospodarstvo vsak dan posebej ukvarjati s temeljnimi vpašanji nadaljnjega gospodarjenja in obstoja. Ne bo odveč, če se ob koncu dotaknem še materialnega vrednotenja ustvarjanja za mladino. In seveda materialnega vrednotenja književ- nega ustvarjanja sploh. Največ pove podatek, da komaj kak pisatelj živi, kaj živi, životari od poklicnega pisanja, a vsaj do zdaj je le nekako živelo nekaj ilustratorjev. Ce bi vrednotenje ustvarjalčevega dela upadlo samo za toliko, kolikor je zaradi gospodarske nuje upadlo vrednotenje dela pri nas sploh, ne bi izgubljal besed. Toda občutiti je, in o tem pričajo tudi podatki, da je ustvarjalčev delež vse manjši. 2e prav tragikomično je, kako si birokratske, okostenele sile v založbah, ki vidijo le lastno eksistenco, prizadevajo honorarje izničiti. Umetniške honorarje, ki so obdavčeni s petino, torej še enkrat močneje kot ubogi srednjeveški kmet z desetino, proglašajo za sivo ekonomijo, za nepotreben strošek, za neupravičeno bogatenje. Honorarji se v procentual-nem odnosu do maloprodajne cene nižajo iz leta v leto, pogosto so manjši od petih odstotkov. In vendar bi prav pri mladinskih knjigah lahko avtorju pogosto omogočili zanimiv materialni delež. Tako pa se dogaja, da si materialne sadove za mladino prilasti mreža knjižnih prodajalcev, ki ima od knjige vsaj petkrat toliko kot njen avtor. Vsi, udeleženi v tej verigi, nekako dobe svoje, čeprav pogosto stežka: papirni-čarji, grafiki, založniki, ustvarjalec pa dobiva vedno manj. Potrpežljivo pristaja na vse. Najpogosteje se tudi ne znajde več v sprenevedavem obljubljanju odgovornih ljudi in v zapletenem slikanju težkega položaja. Vendar če takšno ustvarjalnost želimo in hočemo, jo moramo na kakšen način stimulirati: ali materialno, kakor v preostalem svetu, ali moralno, kakor bi jo tudi morali. Z obojim smo sedaj več kot skromni in čedalje skromnejši. Bati se je, da bi takšno stanje naposled povzročilo posledice, da se bodo ustvarjalci odločali za bolje stimulirano delo. Ta- ko so se že odločili v nekaterih pretežno porabniško usmerjenih deželah in prepustili ustvarjanje za mladino špekulantom in priložnostnim diletantom. Naj te moje besede ne izzvene preveč črnogledo. Povedal sem jih, ker menim, da se je vredno bojevati za drugačne, za boljše razmere, za drugačne odnose, ker menim, da je vredno začeto nadaljevati in razvijati. Vsakdo od nas lahko veliko pripomore k temu. Ob koncu bi se rad zahvalil vsem tisočim pedagogom, ki so razvili gibanje bralnih značk do današnje ravni, pa tudi vsem tistim silam v naši družbi, ki so naše gibanje le podpirale ali poskušale z njimi so- delovati, na prvem mestu Zvezi prijateljev mladine, ki je naše gibanje že na samem začetku sprejela v svoje okrilje. Po četrt stoletja lahko rečemo, da takšne organizacije spodbujanja bralne kulture nimajo nikjer drugje v državi in svetu in da smo lahko na to ponosni. Ker pa naše gibanje ni samemu sebi namen, ampak ima čisto določene cilje večati pismenost, prispevati k ozaveščenosti mladih ljudi, k večji kulturi, k večji humanosti, k večji svobod-nosti, pričakujemo, da bo družba do vsega, za kar si prizadevamo in kar dosegamo, pozornejša in da se bo znala pozitivno odzivati na naša opozorila, na naše želje in na naše zahteve. Zusammenfassung DAS VERLANGEN EINER ARMEE VON LESEABZEICHEN Der Autor dieses Artikels, Vorsitzender des Rates für Leseabzeichen, konzentrierte sich anläßlich des 25. Jubiläums des Leseabzeichens auf drei breite inhaltliche Komplexe: auf das eigentliche Abzeichenwesen, die literarische Schöpfung für die Jugend bei uns und auf das Verhältnis der Gesellschaft zu dieser Schöpfung. In diesem Jahr nehmen am Leseabzeichen schon 150.000 Kinder teil bzw. 62 »/o aller Grundschüler. Die Zahl der Leseabzeichen vergrößerte sich auf 32. Für ihre grundlegende inhaltliche Einheitlichkeit veröffentlicht der Bund des Leseabzeichens Sloveniens jedes Jahr Büchervezreichnisse, die aber den Betreuern nur eine Richtlinie sein sollten. Das Ziel des Leseabzeichens ist, daß die Jugend das gedruckte Wort als das ihre nimmt, deswegen darf die Lesekontrolle nicht den Schein einer strengen Schule haben. Die Schöpfung für die Jugend ist in Slowenien ziemlich reich, wir vermissen aber größere internationale Erfolge. Die Jugendliteratur ist leider nur selten einer kritischen Forschung unterworfen, sehr bescheiden sind wir aber auch bei der materiellen und moralischen Stimulierung dieser Literatur. Prevedel v nemščino prof. dr. Mirko Križman Berta Golob VZORNO MENTORSTVO BRALNE ZNACKE V OSNOVNI SOLI Pišem prosti spis, domačo nalogo z naslovom, ki si ga nisem izmislila sama. Grizljam flomaster — škoda, ker se ni rodil s prirojeno tovarniško napako kot tisti čudoviti nebrzdani Floimi iz Pravljic bravljic — sam bi napisal tale zapis! Prvo, kar bi napravil, bi bilo to, da bi vzorno spremenil v kaj nevzomega, v kaj obešenjaškega in divjega in takega, kar bi imeli otroci radi. Vzoren mentor je namreč lahko zelo siten mentor, kar pa ni po meri mladega človeka. Na začetku tekmovanja — branja — za značko so bili (smo bili) vsi mentorji karseda vzorni. Vsi smo se gnali za tem, da bi pridobili čimveč šolarjev za branje dodatnih knjig, ne samo tistih za obvezno domače čtivo. Pravzaprav je bil to čas, ko so učenci sami od sebe radi brali, precej raje (in bolje) kot berejo danes. Tekmovalce, kot smo jim rekli, je čakala prava izpitna preskušnja. Izpraševalna komisija, še tovariš ravnatelj je bil član, je usula na šolarje križni ogenj drob-njakarskih vprašanj in se mikroskopsko natančno zapičila še v zapise, v pregled vsebin, oznak, izpisov, prepisov, opisov in popisov. Ce bi mentorji ostali pri tej vzor-nosti, bi bitko najbrž izgubili, tako pa so se desetnije in stotnije bralcev namnožile v sto štirideset tisoč znaökarjev. Publikacija Knjiga in bralci jih ne omenja z nobeno besedo, statistika jih torej ni ujela v svoje rubrike. Obvestila pa nas je, da 48 odstotkov Slovencev v letu ne prebere nobene knjige. Toda med 52 odstotki bralcev je zagotovo precej nekdanjih značkarjev. Ce pa jih je le malo ali skoraj nič, bi bilo tudi z mentorstvom nekaj narobe. Kdor bo še pisal o knjigi in bralcih, naj se vendar spomni, da je gibanje za bralno kulturo postalo živo izročilo osnovne šole in da je po petindvajsetih letih skoraj že moralo obroditi zrele sadove. Ampak mentor, koliko je mentor lahko vzoren in kaj je vzorno mentorstvo? Floani iz Pravljic bravljic bi spre1> no preslišal vprašanje ali pa bi napisal tako neprogramski odgovor, da bi zardevali na Zvezi prijateljev mladine in na zavodu za šolstvo. Vzoren mentor je strašen mentor, pod kožo se ga včasih tovariš ravnatelj majčkeno zboji, ker zganja čudne novotarije. Solo mu lahko obrne na glavo, preorje knjižnico, odtegne učence od drugih interesnih dejavnosti... o, to pa ne! Branje za značko ni interesna dejavnost, ampak je akcija. Saj veste, akcije so bolj občasne, nimajo 35-umega programa. Toda če so nabite z vitalnostjo, so kot smodnik! V akcijah se mora mentor predvsem znajti: biti taktik, strateg in diplomat. Mentorji na bralnoznačkarskem področju so čisti produkt samoizobraževa-nja. Ne morejo se zanesti na teoretično znanje, ker na šoli, kjer so se sami usposabljali, ni (bilo) govora o metodah dela, povezanih z bralno kulturo in gibanjem, o katerem govorimo. Za moje pojmovanje je vzoren mentor iznajdljivi barbapapa. Iznajdljivost se začne z domiselnim spodbujanjem k branju in nadaljuje z raznovrstnostjo oblik in metod dela, ko gre za organizacijo, vsebino in pogovore z bralci. Načelo demokratičnosti se mi zdi najpomembnej- še. Zadeva tako izbor knjig po želji učencev kot obliko shajanja z njimi in način razpravljanja. Gibanje za bralno značko naj se šoli in okolju predstavi na enem od kulturnih dni! V okviru branja za značko je možno navezovati stike z ustvarjalci, s kulturnimi delavci, publicisti, z znanstveniki, raziskovalci; sodelovati z radiom, s časniki, z mladinskimi listi; organizirati knjižna omizja na šoli in zunaj nje, vzdrževati stike s splošnoizobraževalno knjižnico — da jih s šolsko knjižnico, je samoumevno — s knjigarno in z uredniki, si dopisovati med šolami, izdelovati tematski katalog za potrebe šolske ali razredne knjižnice, oziroma kartotečni leksikon s strnjeno vsebino knjižnih del, širiti krog bralcev poljudnoznanstvene literature, pri tem pa ogreti za somentor-stvo še učitelje z različnih predmetnih področij; navajati bralce na kritičnost, iskati najstarejše knjige v kraju, zbirati podatke za kulturno zgodovino kraja, pripravljati tematske rastave, predvsem pa na začetku šolskega leta okvirno začrtati delo z bralci na stopnji razrednega in predmetnega pouka, izkušnje pa izmenjavati v šolskih in občinskih aktivih mentorjev bralne značke. Učence zelo zdolgočasi vedno isti način dela. Obnavljanje in opisovanje mora nadgrajevati izvirna knjižna ocena — ne kot odgovor na formalno vprašanje KAJ TI JE BILO V KNJIGI NAJBOLJ VSEC, ampak kot poskus literarne kritike (v višjih razredih), primerjalno in kontrasti vno označevanje prebranih del in večmedialna predstavitev (glasbena, gibalna, likovna ...). Bralcem prepuščamo temeljno informiranje o knjigah, ki drugim niso znane (mnoge tudi učiteljem ne) ipd. Bralni krožki, redna knjižna omizja, re-cenzentske skupine in prepletanje njihovega dela s programom interesnih dejavnosti jezikovno-kulturnega področja morejo tudi gibanju za bralno značko dati pomen interesne dejavnosti, da učenec, s tem ko se odloči poglobljeno (mogoče celo študijsko) brati za značko, zadosti zahtevi programa življenja in dela osnovne šole, naj bo vsak učenec aktiven vsaj v eni interesni dejavnosti. Vzorno mentorstvo upošteva spodbude učencev in jim omogoči bit subjekt še v tem členu vzgojnoizo braževalne verige. Učenci imajo kdaj celo več izvirnih zamisli kot učitelj in zakaj se ne bi učili od njih? Psihologi nam dopovedujejo, da so nadarjeni in ustvarjalni, pri bralni znački to lahko dokažejo ob organizaciji, izvedbi in vrednotenju gibanja. Pridobimo učence iz višjih razredov za somentorstvo pri delu z mlajšimi bralci, lahko nam pomagajo voditi dokumentacijo in kroniko gibanja. Flomiju, ki mu ugaja tudi preku-cuška vloga, prihaja na misel, da bi izzival. Za vzornega mentorja bi označil učitelja, ki s koncem očesa resda poškili v vsemogoče usmeritve, priporočila in dopolnila, dela pa po svoji zamisli in počne to, kar ugaja tudi učencem. Z njimi vred prevrača kozolce novih idej in se da voditi vodenim. Z bralno skupino premleva celo stripe in ga ne vrže s tira, kadar uvrstijo učenci v knjižni seznam delo najbolj dvomljive vrednosti. Popoln učitelj je nedosegljiv ideal, potemtakem tudi biserno vzornega mentorja ni. Flomi je tega samo vesel. Ali ni še najboljši mentor tisti, ki se spozna na stvar in ni preveč aseptično vzoren, ampak je malo bolj in še bolj in zmeraj zavzet za prepih, za prevetritev in tvorni nemir na vsem vzgojnoizobraževalnem področju? Zusammenfassung VORBILDLICHE BETREUUNG DES LESEABZEICHENS IN DER GRUNDSCHULE Die Autorin des Artikels, sonst eine beliebte Jugendschriftstellerin und erfolgreiche Pädagogin, ist der Meinung, daß ein vorbildlicher Betreuer im schulischen Sinne nicht nach dem Maß des jungen Menschen ist. Sie setzt sich für einen durchaus erfinderischen Betreuer ein, der die Anregungen der Schüler berücksichtigt und ihnen mit verschiedenen Formen und Arbeitsmethoden bei der Organisierung, beim Inhalt und im Gespräch ermöglicht, ein Subjekt auch in diesem Glied der Bildungs- und Erziehungskette zu sein. Der Betreuer soll strikt das demokratische Prinzip berücksichtigen und soll immer um eine schöpferische Unruhe im ganzen Bereich der Bildung und Erziehung bemüht sein. Prevedel v nemščino prof. dr. Mirko Križman Jože Zupan BRALNA ZNACKA V ZAMEJSTVU IN PRI UČENCIH V DOPOLNILNEM POUKU V TUJINI Ob pregledih našega dela si zastavljamo vprašanje, do kod smo prišli, koliko nam je uspelo z bralno značko združiti mladi rod v enoten slovenski prostor. Stopamo z majhnimi koraki — a smo veseli slehernega koraka. Hkrati pa lahko rečemo, da ima vsako področje svoje značilnosti in marsikaj lahko tudi posnemamo. Najbolj živahno je na Tržaškem. Tam je okrog dvajsetega maja, ko so sklepne slovesnosti, praznično na vsakem koraku. Pesniki, pisatelji in ilustratorji se srečujejo z mladimi po številnih šolah, vse je v znamenju pričakovanja — resnično pravi praznik. Ce pa ne bi bilo za vsem tem navdušenega in požrtvovalnega mentorja, bi praznik potemnel. Pot naprej je torej začrtana, a treba bo pritegniti še nove mentorje. Na Goriškem je bila letos peta podelitev. Lep pogled v prihodnost se je odprl že ob prvi podelitvi: ne samo šola, tudi kraj živi s knjigo. Treba pa se bo še bolj zavzemati, da bralna značka ne bo samo sestavina pouka, pač pa tudi sestavni del otrokovega prostega časa. In pot naprej? Se bolj se povezati na obeh straneh in še posebej s srednjo šolo Simona Gregorčiča, da bo tudi tu upoštevan enoten prostor. Dogajanje na Koroškem je predvsem zaživelo v treh krajih: v Selu Kotu je knjiga domača in le redko-kateri bralec ne doseže cilja; v Ra-dišah je vsako srečanje z ustvarjalci tudi srečanje z odraslimi; napredek je v mladinskem domu v Celovcu, kjer je žarišče, ki bi se ob večjem številu mentorjev lahko razširilo, še posebej, ker je v isti stavbi bogata študijska knjižnica. Cilj ob petin-dvajsetletnici? Zanesti veselje do branja še na celovško gimnazijo. Dolga je pot do naših v Porabju — tako dolga, da v dveh letih dogovarjanja z različnimi predstavniki družbenopolitičnega življenja še nismo prestopili meje. A slutiti je, da se prizadevanja bližajo cilju in da bodo v bližnji prihodnosti navezani prvi stiki z mladimi bralci. Beneška Slovenija še vedno čaka, da bo Cedermac zdramil mladi rod. Morda bo to uresničeno še v tem šolskem letu. Bralna značka za učence v dopolnilnem pouku v tujini se razvija morda malo bolj naključno, hkrati pa se tudi tu kaže pot, ki jo še posebej priporočamo: sodelovanje z našimi šolami, povezovanje, pobratenja, da mladi ob knjigi gradijo tudi most prijateljstva. Pot je v bistvu povsod sorodna: treba je imeti zavzetega mentorja, ki zna ustvariti živ stik s knjigo, da bo knjiga živela vse leto tako, kot je v dneh sklepnih slovesnosti. Posebno pohvalo pa si seveda zaslužijo vsi, ki si prizadevajo, da bi knjiga postala in ostala sestavni del mladega življenja. Zusammenfassung DAS LESEABZEICHEN IM AUSLAND Der Artikel stellt kurz die Verbreitung des Leseabzeichens unter der Jugend im Ausland (im Gebiet Triest, Görz, Kärnten und im Raabgebiet) sowie beim Ergänzungsunterricht im Ausland vor. Der Autor erschloß, daß sich das Leseabzeichen im Ausland zu sehr zufällig entwickelt, das heißt, es hängt meist von der Begeisterung des einzelnen Betreuers ab. Prevedel v nemščino prof. dr. Mirko Križman FESTIVAL KURIRCEK Jože Filo XXIII. FESTIVAL KURIRCEK (Maribor, od 11. do 13. decembra 1985) Dejavnost festivala Kurirček je naravnana k spodbujanju umetniškega ustvarjanja za otroke in mladino na literarnem, glasbenem in likovnem področju. Na širše zajetem socialnozgodovinskem ozadju se v okvirih njegovih programov često pojavljajo teme iz naše revolucije, tako da ob spremljanju in vrednotenju le-teh festival Kurirček tudi razvija v mladem rodu ljubezen do domovine v tisti veličini, ki je bila izražena v narodnoosvobodilnem boju in je ohranjena oziroma izpove-dana na umetniški ravni v ičnjižev-nih zapisih ter v likovnih, glasbenih in drugih umetniških predstavah. Delovni programi festivala Kurirček obsegajo manifestacijsko aktivnost in strokovno študijsko delo. V središču manifestacij je vsako leto podelitev najvišjega festivalskega odličja, >>priznanja partizanskega kurirja«. Za leto 1985 ga je prejel pisatelj Ivan Potrč. Odlitek dragocenega kipca partizanskega kurirja, ki ga je med vojno na osvobojenem ozemlju v Beli krajini v žgani glini izdelala kiparka Marija Dolganova, je književnik Potrč prejel za svoje Pravljice o Van-ču.^ Te pravljice so bile napisane v ' Ivan Potrč: Pravljice o Vanču. Ilustriral Ive Subic. Ljubljana, Partizanska knjiga, 1983. Matjaževa knjižnica. partizanih in so izšle v mladinskih listih z ilustracijami Nikolaja Pir-nata, Franceta Miheliča, Iveta Subi-ca in Ivana Seljaka-Copiča. To so enkratni primeri pisanja za otroke sredi vojne vihre, ki prinašajo pristno občutje partizanskega časa. Fran-ček Bohanec je v utemeljitvi za nagrado o njih zapisal: »-Boj nasilja s svobodo je osrednja idejna srž vseh pravljic, a pri Potrču je občečlove-ško sporočilo v pravljici dobilo še aktualni pečat. Potrč, mojster realističnega stila, je našel v pravljici stičišče med resničnostjo in med tistim, kar naj postane svetla resnica utopičnega jutrišnjega dne.« V obširni označitvi,^ namenjeni širši javnosti, Franček Bohanec o teh besedilih ugotavlja: »Nastajanje Potrčevih pravljic potrjuje silo in možato dejanje slovenskega osvobodilnega boja, obenem pa pristno razkriva predstavni in domišljijski svet ljudi, ki so boj neposredno doživljali v sebi in ga na svojski način, četudi dejanski vojaki revolucije, spontano sublimirali v pesniške besede. Raziskovalci naj ugotove, če so pravljice nastajale še v drugih jedrih osvobodilne vstaje, toda za slovenski pro- * Prim. Franček Bohanec: Pozabljene partizanske pravljice. Delo, 12. decembra 1985, št. 287, str. 7 (Književni listi). stor velja, da jih je z občutljivo veščino za krhke pravljične kalupe zasnovala partizanska beseda. Ivan Potrč, njih oblikovalec, sam opisuje v spremni besedi omenjene slikanice svoj pisateljski položaj in ustvarjalni nagib: ,A kar se pisanja tiče, je prišlo za mano v partizane. Komaj sem prišel v partizansko Davčo, tam nekje med Železniki in Cerknim, in v gorenjsko agit-propovsko okolje v bunkerju pri Prezljevih, sem že moral začeti s pisanjem — tudi s pisanjem za otroke, in sicer za gorenjskega partizanskega Pionirja. Za otroke pa se pišejo ali pripovedujejo pravljice, kar sem tudi že vedel, saj sem jih nekaj do takrat že napisal. Vendar pa to niso bile za partizanski čas napisane pravljice, bile so pripovedovanja o dobrih in zlih živalih, kako so vsaka po svoje pametovale, a kako je dobro in plemenito vedno nad hudim in zločestim zmagalo. Prav tega hudega pa je bilo v voj-skinem času več ko preveč, bilo je pa tudi veliko in še celo več dobrega v ljudeh, ki so sicer prenašali krivice, a so se tepli za svojo človeško in partizansko pravico — z njimi vred pa so se tepli za to pravico tudi njihovi otroci. To so bili vsi ti danes že legendarni kurirji, ti partizanski junaki s svojim živalskim svetom vred, naj je bilo vse to o njih in o njihovih dogodivščinah še tako pravljično pripovedovano. Zgodilo se je dosti hudega, ali še več je bilo upanja in veliko veliko vere v jutrišnji dobri in pravični svet — in partizanske pravljice so se začele kar same od sebe pisati, prišel je toliko pričakovani čas za zatirane, da se rešijo vseh jarmov, prišel je pravi Matjažev čas.' Morda zveni nekoliko nenavadno, da je krutost vojnih let Potrču narekovala pravljične dogodivščine. Paradoksalni položaji pa so pogostni spremljevalci položajev, ko na vsakem koraku smrtna roka krivično seka nedolžna življenja. Pravljica, vsaj klasična, je beg iz sveta resničnosti* v svet vseh domišljijskih možnosti. Potrč s pravljicami o Van-ču zbeži iz svojega rodnega gnezda, a v širnem svetu, kjer se pravljični junak mora potrditi, ni nič drugače: nesmiselna brutalnost se je tu še bolj razšopirila. Tako se je Potrč, z njim pa njegov Vanč v pravljičnem svetu znašel v enakem protislovnem položaju, ki ga je lirsko izpovedal Kajuh, da je v teh težkih časih biti mlad pač brez mladosti biti mlad. In kadar je človek na tleh in vstaja, da se bo spoprijel s silami, ki so ga spravile na tla, začuti v sebi tisto, kar je tisočletna odlika pravljične vsebine: sanjati veliko in lepo! V trenutkih biti in ne biti, torej v najbolj paradoksalnih stiskalnicah, človek išče sebe v tisočletnih izkušnjah, da bi se osmislil za danes in da bi s svojo ustvarjalno silo trdo okolje ob sebi obdal s poetičnimi vizijami, z domačnostjo pomirjajočo in v ideale verujočo drugačnostjo. Potrčeve pravljice o Vanču nosijo vse pečate časa. Vse štiri pravljice, vsaka zase zaključena enota in vse skupaj zaključen pravljični ciklus, so obsodba nasilja, očeta smrti, in hvalnice boju, materi življenja. Oba motiva — motiv smrti in motiv boja — pa sta takšne narave, da sta tuja otroku, ker je v njem svet, ki starega obnavlja s klicami jutrišnje rasti. Otrok gradi v sebi in v okolju. Otrok nikoli ne razdira. Pisatelj je moral računati s to psihološko konstanto, zato je smrt in boj mitiziral. ,Vsi, ki trpijo ali pa so morali umreti, odhajajo h kralju Matjažu,' je Vanča poučila njegova mati. Vanč materi verjame brez dvomov, zlasti še, ker je oče že moral v partizane in je mati šla kot bolničarka za njim. S premikom ,doma' v gozdove se je tudi v Vanču čustvena navezanost na domače rojstno gnezdo preselila v svet, ki ga je označevalo streljanje. Silna Matjaževa vojska, tista pod Peco in ona v gozdovih, je bila — zopet po Potrču — ,vojska zmage in našega življenja'. Vanč se je prelevil v pravljičnega junaka. Ni smrti in boj je pot k svetlim zarjam jutrišnjega dne. Ivan Potrč je bil v partizanih že vešč pisatelj. Zavedal se je, da nad-časni Matjažev svet pod Peco mora opredmetiti s sočasnostjo. Vanč — šolar — je sredi dnevnega živžava. Nemška učiteljica mu je izrezala progo po sredi kodraste glave, ker je govoril slovensko. Legendarno ljudsko izročilo ima svojo moč, a za to, da se je Vanč odločil, da gre v partizane, je bila potrebna konkretna individualna krivica. Doživel je krivico kot otrok, a ni bolj občutljive in zamerljive psihe od otroške. Bil je otrok in ne več otrok — do- živel je krivico. Boj za pravico postane odslej realno gibalo v Vanče-vem novem življenju onkraj oblasti tujega nasilja. Z individualno motivacijo, izrezano iz zgodovinsko opredeljivega okolja, je kaj lahko razbiti poetično in domišljijsko čudežnost pravljičnega sveta. Pravljica je od vseh proznih form iz najbolj lomljivega stekla. Tudi v novem okolju, ki je na policah etične čistosti, mora ostati prisoten večnostni etični zakon. V boju proti zlu nasilja, ki je znotraj meja tujčevega gospostva, dobro zmaguje v pestrih metamorfoznih oblikah. Vanč ima zaveznike in tudi stare in nove sovražne in uničujoče spremljevalce. Takšen Vančev položaj pa pomaga pisatelju, da ohranja vsesplošno kontrastiranje ostrih nasprotij med dobrim in zlim. Ta svet tisočerih možnosti za zaplete in razplete ohranja v Potrčevih pravljicah moč preobratov, čustvenih ekstaz, domišljijske zagledanosti, predvsem pa obilico slikovitih simbolov, predvsem v živalskih oblekah, da se Potrču pravljično tkivo nikjer ne pretrga in da se doživljanje otrok nikjer ne izgubi v praznem prostoru.« V okviru festivalskega strokovno-študijskega dela je potekalo strokovno posvetovanje na temo: Partizanska ljudska pesem. Referate je prispevalo šest znanstvenih delavcev in ena književnica. Tako je mag. Tanja Perič-Polonijo iz Zagreba obravnavala ustno pesništvo iz NOB v okviru pouka književnosti v osnovnih šolah in šolah usmerjenega izobraževanja. Dr. Petar Pešut iz Beograda je v svojem prispevku razglabljal o odnosu melodije do teksta v partizanskih ljudskih pesmih. Prof. Irena Novak-Popov iz Ljubljane je svoje razmišljanje posvetila verznemu oblikovanju v neznanem pesništvu NOB, v primerjavi s slovenskim pesniškim izročilom. O posebnih zanimivostih ljudske pesniške tvornosti med narodnoosvobodilnim bojem v Makedoniji je poročal dr. Tome Sazdov. O partizanskih ljudskih pesmih, povezanih z ustno pesniško tradicijo, je govoril dr. Lju-bomir Zukovič iz Sarajeva. Izredno zanimivo je bilo pričevanje beograjske pesnice Mire Alečkovič o nastajanju, spreminjanju oziroma dograjevanju in selitvi ljudskega pesniškega izročila med partizani. V sklepnem razmišljanju pa je dr. Slobodan 2. Markovič (Filološka fakulteta Beograd) povzel nekatere značilnosti ljudske pesniške ustvarjalnosti v NOB in pri tem ugotovil, da je pretežna večina udeležencev NOB bila iz kmečkih in delavskih vrst, torej so bili to ljudje z dežele in že po tradiciji ljudski poeziji zelo blizu. Ce temu dodamo, da so potekali boji večinoma v krajih, kjer je prevladoval vaški živel j, ki je bil z borci v stalni povezanosti, vidimo, da so bila to pravšnja tla, iz katerih je mogla pognati ljudska partizanska pesem, ki je pomenila zelo pomemben aspekt komunikacije — ne le umetniške in kulturne ampak v večini tudi idejne, politične in borbene. Zusammenfassung DAS XXIII. FESTIVAL »KURIRCEK« Im Rahmen des XXIII. Festivals Kurirček (im Dezember 1985 in Maribor) gab es neben den alljährlichen Begegnungen der Kinder mit Schriftstellern und Kämpfern und der Bücher- und Bilderausstellungen, neben Theatervorstellungen, musikalischen und anderen Veranstaltungen auch eine regelmäßige fachliche Beratung, diesmal mit dem Thema Das Partisanenvolkslied. Die Anerkennung Partisanenkurier bekam diesmal der Schriftsteller Ivan Potrč für sein Buch Pravljice o Vanču (Märchen vom Vanč), erschienen im Jahr 1983. In der Begründung wies Franček Bohanec besonders auf die ethischen Gesetze des Kampfes zwischen Gut und Böse hin. In den erwähnten Märchen ist das als Kampf gegen die Gewalt dargestellt. Prevedel v nemščino prof. dr. Mirko Križman ODMEVI NA DOGODKE Janez Lombergar BRATISLAVSKI SEPTEMBER 1985 Letošnji september je bil v slovaški prestolnici Bratislavi, kot vsaki dve leti, ponovno v znamenju umetniške ustvarjalnosti za otroke. Velikega mednarodnega bienalne-ga festivala otroških in mladinskih televizijskih programov PRIX DANUBE, ki je ob prisotnosti več sto urednikov in avtorjev z vsega sveta potekal v novem TV centru v Mlyn-ski dolini, v mestu tako rekoč ni bilo čutiti. Pa tudi letošnja bera oddaj tega festivala je bila zelo povprečna, tako da tudi nekaj resnično dobrih oddaj (med njimi nagrajena jugoslovanska), ni moglo popraviti v celoti vendarle slabega vtisa. Veliko boljši programi za otroke, narejeni prav tako kot mnogi na PRIX DANUBE na osnovi animacije ilustracij za otroke, so v istem času vsak dan vrteli v dvorani bratislavskega Doma kulture. Te projekcije, ki jih je spremljalo tudi veliko število otrok, so bile spremne prireditve letošnje jubilejne, že desete bienalne mednarodne razstave originalov knjižnih ilustracij za otroke in mlade, popularno imenovane kar BIB. Kdo ve zakaj, toda med tema v bistvu tako zelo sorodnima prireditvama, ki že več kot poldrugo desetletje potekata sočasno v obdonavski prestolnici, ni prav nobene povezave. Zdi se, da nikomur ne pride na misel, da bi programe uskladil in povezal, pripravil srečanja ustvarjalcev, strokovne pogovore ali vsaj — organizirane skupne oglede obeh prireditev. Toda pustimo ob strani televizijski festival in si nekoliko podrobneje oglejmo, kaj vse se je dogajalo v Bratislavi v okviru bienala ilustracij, na katerega so v mestu opozarjale duhovite in likovno domišljene kompozicije velikih kartonskih poslikanih svinčnikov in barvic ter dajale sicer ne ravno lepemu mestu bolj sproščen in igriv pečat. Osrednji dogodek je bila seveda razstava letošnjega izbora ilustracij tristo dveh avtorjev iz enainpetde-setih držav v večini galerijskih dvoran Doma kulture. Dopolnjevalo jo je nekaj manjših predstavitev, med katerimi je bila še posebej zanimiva reprezentančna razstava ilustracij dobitnika GRAND PRIX BIB '83, češkega slikarja Dušana Källaya, ki sodi brez dvoma med najboljše ilustratorje na svetu. Ob njej je bila postavljena razstava ilustracij lanskega dobitnika NAGRADE H. CH. ANDERSENA, Japonca Mitsumasa Anna, sicer starega znanca in dobitnika več nagrad BIB v preteklih letih. Posebna dvorana je bila namenjena razstavi ilustracij vseh dosedanjih dobitnikov GRAND PRIX BIB: Japonca Yasua Segawa, Cehinje Eve Bednafove, Poljaka Andrzeja Strumilla, vzhodne Nemke Liselotte Schwarz, Nikolaja Popova iz Sovjetske zveze, Šveda Ulfa Löfgrena, Klausa Ensikata iz NDR in Danca Roalda Alsa. Azijski center UNESCA iz Tokija je pripravil v okviru BIB mednarodno razstavo ilustratorjev iz dežel v razvoju (Azije, Afrike in Latinske Amerike), vse to pa je spremljalo še več obrobnih, pa zato nič manj zanimivih predstavitev. V okviru bienala je potekal mednarodni simpozij na temo Otroci in mir v ilustracijah narodov sveta, pripravljen v počastitev leta 1985, ki ga je OZN proglasila za leto mladih, in prihajajočega mednarodnega leta miru — 1986. Omenili smo že projekcije animiranih filmov in mnogih likovno zasnovanih programov za otroke, ki so bile dopolnitev oziroma sestavni del seminarja Otroška ilustracija in animirani film. Posebej velja cm.e-niti pregleda francoskih in ruskih animiranih filmov, nastalih na osnovi literarnih predlog Pavla Dobšin-skega in bratov Grimm. Prav letos namreč slavimo stoletnico smrti Pavla Dobšinskega in dvestoletnico rojstva Jakoba in Wilhelma Grimma. Obe prireditvi sta potekali pod pokroviteljstvom UNESCA. Tudi Slovaki so pripravili pregled njihove lastne produkcije animiranih filmov za otroke. Ob vsem tem je resnično težko razumeti nepovezanost bienala ilustracij s televizijskim festivalom. Novost letošnjega BIB je predstavljal poseben praktični seminar za ilustratorje iz dežel v razvoju, ki ga je pod pokroviteljstvom UNESCA pripravil sekretariat BIB v sodelovanju z Visoko šolo upodabljajočih umetnosti v Bratislavi. Vso to pestro paleto prireditev so dopolnjevale predstave otroškega gledališča, koncerti, literarni večeri in pogovori z ilustratorji, otroške likovne in filmske delavnice. Vrnimo se k osrednji razstavi ilustracij. Na letošnjem BIB je razstavljalo rekordno število avtorjev iz doslej največ držav. Prvič so se tokrat predstavili tudi ustvarjalci iz Kitajske, Burundija, Dominikanske republike, Kostarike, Ghane, Zambije in Iraka. Sicer pa so bili, kot običajno, najmočneje predstavljeni Cehi (z dvajsetimi avtorji), vzhodni Nemci (z devetnajstimi avtorji), Jugoslovani (s sedemnajstimi avtorji), pa Poljaki, Američani, Sovjeti, zahodni Nemci, Japonci, Spanci, Francozi, Finci, Brazilci, Madžari in drugi. Jugoslovani smo bili že vsa leta doslej na BIB dobro zastopani in tudi vedno zelo opaženi, o čemer priča pestra bera nagrad. Letos je bilo na bienalu, kot rečeno, sedemnajst jugoslovanskih ilustratorjev, med njimi devet Slovencev.! Ponovno se je pokazalo, da slovita ljubljanska šola ilustracije resnično sodi v sam svetovni vrh. In — letošnji BIB je slovenski in jugoslovanski ilustraciji prinesel tudi doslej najvišje priznanje: Mariji Luciji Stupici je mednarodna žirija podelila ZLATO JABOLKO, nagrado, ki jo prekaša samo še veliki GRAND PRIX. Marija Lucija Stupica se je letos predstavila z ilustracijami za Ander-senovo pravljico Pastirica in dimnikar, naslikanimi v gvaš tehniki leta 1983 za VeJiikio slikanico založbe Mladinska knjiga, izdano leto kasne- 1 Bienala so se razen slovenskih ilustratorjev iz Jugoslavije udeležili še Dragana Atanasovič-Stojanovič, Zlata Bilič, Bogdan Jovanovič, Bosiljka Ki-čevac, Branislav Mojsilovič, Džoja Rat-kovič-Gavela, Toma Saramandič in Vera Simič. je. Prav vloge urednikov oddelka za otroške knjige Mladinske knjige pri razvoju naše otroške ilustracije na tem mestu nikakor ne gre izpustiti. Marija Lucija Stupica sodi z bogatim fantazijskim svetom in dovršeno likovno izvedbo svojih ilustracij resnično med naše najboljše slikarke. Ze za svojo prvo Veliko slikanico, Andersenovo Kraljično na zmu graha, je leta 1973 dobila Levstikovo nagrado. Toda čeprav je že njen prvi nastop v našem prostoru pomenil viden doeežek, smo lahko od prvih slikanic (Pekama Mišmaš, Plašček za Barbaro, Sapramiška, Stric Hladilnik, boben sreče in kanarček) pa do danes priča izjemnemu umetniškemu razvoju. Tako je lani za Velike slikanice Leteči kovček. Dvanajst mesecev in Pastirica in dimnikar ponovno dobila Levstikovo nagrado. Pravkar v njenem ateljeju nastajajo ilustracije za Andersenovo pravljico Mala morska deklica. Na bratislavski bienale je Marija Lucija Stupica poslala ilustracije za Andersenovo pravljico Pastirica in dimnikar. V njih je ujela vso svojstveno, tudi v Andersenovem opusu čdsto posebno sikrivnostnost te iprav-Ijice. Približala se je Andersenovemu občutju ter ga s svojo bogato domišljijo nadgradila v smeri metafizike in nadrealizma, sveta torej, M ga otroci razumsko sicer ne morejo do konca dojeti, ga pa zato toliko močneje občutijo, sveta, ki otroke čustveno in čutno vznemirja s svojo ta-jinstveno ikonografijo sanjskih prividov. To je svet, ki spodbuja otrokovo domišljijo in bogati njegova občutja, svet, katerega odlika je, da ga bolj čutimo kot razumemo. Po občutju se Marija Lucija Stupica s svojimi slikami za Pastirico in dimnikarja približuje ilustracijam Dušana Källaya za CarroUovo Alico v čudežni deželi (GRAND PRIX BIB '83), samo da je bolj nežna, manj ostra, le skrivnostna ter tu in tam nekoliko tesnobna, ne pa tudi grozljiva. Ob Mariji Luciji Stupid so se od slovenskih ilustratorjev na BIB predstavili še Kostja Gatnik, Kamila Volčanšek, Marlenka Stupica, Marjanca Jemec-Božič, Jelka Reich-man, Marjan Manček, Matjaž Schmidt in Alenka Vogelnik. Kostja Gatnik je razstavil ilustracije za Sanjsko miško Jožeta Snoja, ki so nastale za Velike slikanice Mladinske knjige leta 1982. V njih je Gatnik združil vse svoje dosedanje izkušnje na različnih ustvarjalnih področjih in ob dejstvu, da mu je bil Snojev tekst pisan tako rekoč »na kožo«, ustvaril izjemen umetniški dosežek ne le v okviru svojega opusa ampak v okviru naše ilustracije nasploh. Kot večni raziskovalec in iskalec novih poti v oblikovanju celostne podobe knjige je tudi tokrat našel izviren in svež način vkomponiranja ilustracije v knjižno stran, obenem pa ponovno dokazal, da je mojster slikanja z barvnimi tuši. Doseganje takega učinka barv, sijaja, ki pogosto kar zaščemi v očeh in navdaja otroke s čutnim ugodjem, srečamo ob Gatniku le še pri Kamili Volčanšek. Kamila Volčanšek se je na bratislavskem bienalu predstavila letos z ilustracijami za knjigo Stara Ljubljana založbe Partizanska knjiga (1983, Matjaževa knjižnica). Slikarka se je ob tej slikanici še posebej poglobila v študij podobe srednjeveške Ljubljane in njenih meščanov, da se je lahko odpravila na »-pesniški« potep v zgodovino. Njene ilustracije se v knjigi spajajo s poezijo Nika Grafenauerja, kulturnozgodovinskimi zgodbami Janeza Lomber-garja in Brede Kovič ter z izborom starih grafik in risb v zanimivo in privlačno celoto. Marlenka Stupica, slikarka, ki je postavljala temelje moderni slovenski knjižni ilustraciji za otroke in ki ji že več kot tri desetletja uspešno utira pot v tujino umetnica, ki s stotinami izdaj v drugih državah že dolgo predstavlja svetovno ime, je že stara znanka bratislavskega biena-la. Ob mnogih drugih pomembnih domačih in tujih nagradah je že trikrat dobila tudi ZLATO PLAKETO BIB: leta 1969 za ilustracije zloženke Kape, leta 1971 za slike v Suhodoi-čanovem Krojačku Hlačku in 1977 za Andersemoivo Palčico. Letos se je predstavila z ilustracijami za Kresnico podnevnico Polonce Kovač, ki jo je v zbirki Velike slikanice izdala Mladinska knjiga leta 1983, in znova potrdila znano visoko kvaliteto ter vsebinsko in likovno prefinjenost svojega dela. Tudi Marjanca Jemec-Božič pripada generaciji utemeljiteljic ljubljanske šole ilustracije. V Bratislavi se je predstavila letos z ilustracijami za Nano, malo opico Josipa Ribičiča, prav tako iz serije Velikih slikanic Mladinske knjige (1982). Dovršeno narisani in z žlahtnim humorjem jasno karakterizirani liki opičje družbe so kmalu po izdaji te knjige zaživeli tudi v otroški animirani seriji ljubljanske televizije. Ob tem velja omeniti, da je Marjanca Jemec-Božič že dolga leta med nosilnimi sodelavci uredništva otroškega in mladinskega programa TV, obenem pa nam je lahko le žal, da se uspela serija — (ponovno zaradi že kar legendarne neobveščenosti in slabih stikov med tako sorodnimi manifestacijami oziroma ustanovami) — ni odvrtela tudi v spremnem filmskem programu BIB. Med ilustratorji, ki ob svojem delu za knjige ustvarjajo še za televizijske otroške oddaje, je pomemb- na tudi Jelka Reichman. Na letošnjem BIB je razstavila ilustracije v gvaš tehniki za zgodbico Pajacek in punčka Kajeftana Kovica (Mladinska knjiga, 1985). Brez dvoma gre za eno daleč najboljših stvaritev slikarke, ki jo imajo zaradi njenega nežnega, prijetnega in žlahtno dopadljivega sveta najmlajši ljubitelji slikanic še posebno radi. Besedilo Kajetana Ko-viča ji je, nekoliko otožno zagledani v svet starih otroških igrač, ponudilo velike možnosti in reči velja, da jih je v celoti izkoristila ter ustvarila briljantno napisani besedni predlogi enakovredno likovno stvaritev. Med otroki zaradi svojega specifičnega in žlahtnega humorja izjemno priljubljeni ilustrator Marjan Manček se je na bienalu predstavil z ilustracijami za zgodbico Branka Žužka O ribi velikanki (1985). Kdor pozna Mančkov opus, si lahko predstavlja, kako se je ta duhoviti avtor lotil znanega pravila o >>veliki ribi, ki žre male«. Slikar Matjaž Schmidt je z ilustracijami Zgodba o levih in levčku Lojzeta Kovačiča (Mladinska knjiga, 1983, Velike slikanice) svojemu dosedanjemu opusu dodal bistven dosežek. Skrivnostni, grozljivo-smešni prizori z nočnimi prikaznimi, ki plašijo levčka-otroka, naslikani v akva-relni tehniki, govore o žlahtni domišljiji in velikem slikarskem znanju tega ustvarjalca, ki je v Bratislavo poslal tudi ilustracije za Jureta in Kresničke Zmage Glogovčeve (DDU Univerzum, 1984) iz serije poučnih slikanic. Nekoliko starejšim otrokom je namenjena slikanica Veli Jože z besedilom Vladimira Nazorja, ki jo je ilustrirala Alenka Vogelnik (Partizanska knjiga, 1983). Ilustratorjev tovrstnih knjig za najstnike je na Slovenskem precej manj kot tistih, ki ustvarjajo za manjše otroke, in prav zato smo vedno znova veseli vsake uspele stvaritve na tem področju. To pa v samosvojem slogu naslikane akvarelne podobe Alenke Vogelnik prav gotovo so. Vseh devet slovenskih slikarjev in shkark je našo ilustracijo za otroke in mlade na bratislavskem bienalu predstavljalo z izjemno uspelimi stvaritvami in tako ponovno potrdilo visoko mesto, ki ga slovenska ilustracija zavzema v svetovnem merilu. In ker smo že začeli s povezavo knjižne in televizijske dejavnosti omenjenih slikarjev, naj ob koncu dodamo, da je uredništvo otroškega in mladinskega programa ljubljanske televizije v letošnjem letu posnelo v sodelovanju z založbo Mladinska knjiga prvih deset oddaj serije Pravljični portreti slovenskih ilxLstratorjev, ki na kasetah že dalj časa potuje po vsem svetu. Zusammenfassung BRATISLAVAER SEPTEMBER 1985 Der Autor berichtet von der diesjährigen biennalen internationalen Ausstellung der Buchillustration für Kinder und Jugendliche (genannt BIB), die gleichzeitig mit einigen anderen Veranstaltungen in Bratislava schon zum zehnten Mal organisiert wurde. Dem Autor tut es leid, dass eben zu der Zeit das biennale Festival von Kinder- und Jugendfilmen der Fernsehprogramme PRIX DANUBE ohne Verbindung mit der BIB verlief. In der diesjährigen BIB stellten sich mehr als dreihundert Autoren aus einundfünfzig Ländern (aus Jugoslawien siebzehn, darunter neun aus Slowenien) vor. Marija Lucija Stupica bekam für die Illustration des Märchens von Andersen Die Hirtin und der Schornsteinfeger den Goldenen Apfel, bis jetzt die größte Anerkennung für die slowenische und jugoslawische Illustration. Prevedel v nemščino prof. dr. Mirko Križman Miroslav Slana-Miros BUGOJNO — PRIBEŽALIŠČE NOVIH LUTKOVNIH POBUD Četrti bienale jugoslovanskega lutkarstva (od 9. do 16. septembra 1985) Cetrtd bienale jugoelovansikega lut-kairstva je bil kot nalašč priložnost za primerjanje, ocenjevanje in preglede mnoštva jugoslovanskih lutkovnih gledališč. Teh je v Jugoslaviji kar enaindvajset in pripravijo letno petdeset premier. Veliko več še pa je po naši domovini Ijubiteljsikih lutkovnih skupin. Zato je imela komisija za izbor najboljših lutkovnih predstav v Bugojnu težje delo, kot ga ima na primer izboma komisija Borštnikovega srečanja v Mariboru; težje zato, ker je liitkovnih gledališč veliko več, na tekmovanju pa se je lahko predstavilo samo osem izbranih tehmovalnih sktipin in nekatere predstave informativnega in posebnega programa. Morda bi bilo laže ocenjevati tistemu, ki bi si ogle- T 99 dal prek sto lulakovnih gostovanj po Bosni in Hercegovini, kolikor se jih je zvrstilo v okviru četrtega bienala. Toda tudi to bi bilo premalo, da bi lahko v oceni zajel avtentično podobo vsebinskih, izvajalskih in besedil-skih vrednot afli nevredmot v lutkovnem dogajanju sirom po domovini. Mnoštvo lutkovnih skupin po Jugoslaviji je na prvi pogled bodrilno. Hkrati pa zbuja sikrb, kadar človek skuša prodreti globlje v lutkiovno tkivo pri nas. Na slovensikih lutkovnih srečanjih, pa v Sibeniku ob festivalu o(troka, v Bugojnu in še drugod dobi človek občutek, da se naši lutkarji zapirajo v razdrobljene knogoe, kjer delujejo osamljeno, ne-informirano, prepuščeni samim sebi. Pa vendar imamo ubrane na lutkovne teme nekatere strokovne revije, imamo srečanja in simpozije, pogovore in diskusije o lutkarstvu. Neke vrste simpozij o lutkarstvu je pri-praivilo tudi Borštnikovo srečanje 1985. Zal je vse navedeno bolj ali manj formalno, kakor je bil formalen Borštnikov simpozij o lutkarstvu, za katerega v javnih občilih niso navedli, v katerih prostorih bo. Zato je bil siabo obiskan in na njem — z izjemo pregledne slike lutkarstva in njegove razčlembe, kar bolj aU manj že .poznamo — ni bilo izrečeno nič, kar bi dalo povod za plodna razmišljanja o našem lutkarstvu. Veliko lutkovnih zagnancev, zlasti s terena, negoduje, češ da so ločeni od dogajanja, da jih nihče prav ne usmerja, da so nezadostno informirani, da jim nihče ne odstira globljih usitvarjakmh skrivnosti, fines in tehničnih izpeljav, ki ao potrebne ob izpeljaivi predstave. Pa je vendar v okviru ZKO in drugih dejavnikov predvidena usmerjevalna pomoč. Zato je tudi razumljivo in je bilo pričakovati na dva dneva in pol trajajočih študijskih pogovorih o jugo- slovanskem lutkarstvu danes premlevanje že znanega. Zanimiva so bila razglabljanja o lutkarskih vsebinah in kakovosti jugoslovanskega lutkarstva, o vlogi bienala in nedoslednem ter nepopolnem obveščanju jugoslovanskih lutkarjev. Ob tem si drzaiem pripomniti, da je pri nas prevelik razkorak med poklicnimi in ljubiteljskimi lutkarji — namreč razkorak v kakovosti. PokUona lutkovna gledališča, dasiravno imajo na voljo veliko več sredstev in strokovnih kadrov kot ljubiteljski lutkarji, imajo pa tudi večjo pubUciteto in naklonjenost tiska — včasih nazadujejo v primerjavi z ljubiteljskimi skupinami. Zategadelj bi bilo prav, da bi na bienale jugoslovanskega lutkarstva prihajalo več jugoslovanskih lutkovnih skupin. Ta pobuda je bila dana tudi na bienalu v Bugojnu s poudarkom, da ne gre za bienale jugoslovanskih lutkovnih gledališč, temveč za bienale jugoslovanskega lutkarstva. Z večjo udeležbo lutkarjev bi bü boljši tudi pretok informacij med lutkovnimi skupinami in marsikatera dobra uprizoritev, ki je biLa doslej širši javnosti neznana, bi tako stopila iz »anonimnosti«. Ne presenečajo predlogi, da bi nemara v Bugojnu ustanovili dokumentacijski center lutkarstva. Vanj bi prihajalo vse gradivo v zvezi z našim lut-karstvom. Med udeleženci so se tudi pojavile želje, da bi v Bugojnu organizirali seminar o lutkarstvu. Tako ali drugače bi bilo treba razrešiti vprašanja, ki so bila izrečena na študijskih dnevih v Bugojnu. Osrednja misel je bila zastavljena kot vprašanje, ali je naše lutkarstvo že doseglo zgornjo mejo razvoja in zdaj ni več pripravljenosti, da se povzpne še na višjo in bolj kakovostno družbeno in umetniško raven. Razmišljanj na temo našega lutkarstva je ■röliko. Toda vrnimo se v veliko dvorano kulturno-športne-ga centra v Bugojnu, kjer se je od 9. do 16. septembra 1985 zvrstilo osem tekmovalnih uprizxjritev, štiri informativne predstave, medtem ko je gostovalnd spored združeval enajst izvedb. Tam je bilo skupno zasedanje umetnišik^a sveta in organizacijskega odbora bienala jugoslovan-sk^a lutkarstva. Zadnji večer so bile svečano podeljene nagrade in priznanja. Sklepi, ki so jih sprejeli, so bodrilni, saj je skoraj gotovo, da bo v Bugojnu ustanovljen dokumentacijski center, kjer bodo izhajali v knjižim obliki referati in druga besedila ter občasne publikacije o lut-kaiTistvu. Bienale v Bugojnu kani tudi zagotoviti izhajanje časopisa za lutkarje. Ni še docela odločeno, ali bo uredništvo t^a časopisa v Bugojnu ali morebiti celo v Ljubljani v Cankarjevem domu pri Jugoslovanskem centru UNIMA. Izrečena je bila tudi misel, da bi bilo koristno pošiljati naše lutkarje na izpopolnjevanje v tujino ter poskrbeti za izmenjavo lutkovnih strokovnjakov. Osrednja naloga pa je, kot je bilo rečeno, ustanovitev lutkovne republike v Bugojnu, o kateri so lutkarji razpravljali že na minulih srečanjih. Selektorica za nagrade in priznanja Helena Zaje je izbirala med naslednjimi tekmovalnimi predstavami: Uskoška kapa Zlata KriUča (Zagrebško gledališče lutk); Zvezdica zaspanka Franeta Milčinskega (Lut-kiavno gledališče Ljubljana); Ce je verjeti moji babici Desanke Maksi-mjovič (Gledališče lutk Mostar); Palček dolgin Gorana Simiča (Gledališče mladih Sarajevo); Goska na luni Stevana Pešiča (Gledališče lutk Pi-nokiio Zemun); Kozel Konjederec Aleksandra Popoviča (Malo gledališče Duško Radovič, Beograd); Laždi paždi / Gledališče KA-RI-KO Jova-na Jovaooviča Zmaja (Malo gledališče Duško Radovič, Beograd) ter Odisejeva potovanja Luke Paijetka (Gledališče lutk Pionir, Split). V informativnem, netekmovalnem programu so nastopili: Lutkovno gledališče Maribor z igrico Jelene Sitar Lesena zgodba, po motivih Collo-dijevega Oslržka; Center za kulturo mladih, Ljubljana, je pod mentorskim vodstvom Lojzeta Kovači ča pripravil igrico po Grimmovi pravljici Palček in sedem Sneguljčic; Malo gledališče Duško Radovič, Beograd, je nastopilo s Plašnim volkom Borisava Atamaslcoviča, medtem ko je Otroški oder Narodnega gledališča v Zenici uprizoril Čarovnika iz Oza L. F. Baiuma. Od predstav, ki so se zvrstile na gostovanjih po Biosni in Hercegovini, naštejmo samo slovenske lutkovne skupine: Vrtec pri stari kozi Polonce Kovač v izvedbi Lutkovnega gledališča Ljubljana; Gregec Kobilica Branike Jurce, Lutkovno gledališče Ljubljana; Vančeve zgodbe Ivana Potrča, Lutkovno gledališče Ljubljana; Lesena zgodba, priredila Jelena Sitar, Lutkovno gledališče Maribor; v iK)sebnem programu je nastopilo z igro Pika, Spela in Bambina Toneta Partljiča (po Mulah Toneta Seliškarja) Lutkovno gledališče KUD Koband Kamnica. Gostovalo je tudi lutkovno gledališče iz Bialystoka (Poljska) z igrico Ksenije Stojanovič Mala princesa. Po uradni razglasitvi žirije je bila najboljša letošnja lutkovna uprizoritev, nagrajena z zlato plaketo in diplomo bienala, predstava Lutkoiv-nega gledališča Ljubljana Zvezdica Zaspanka Franeta Milčinskega, v režiji Matije Milčinskega. Žirija je pojasnila, da gre za izjemno uspelo interpretacijo znanega teksta v mojstrskem skladu vseh gledaliških sestavin. Zvezdica Zaspanka je osvojila še več nagrad: Branko Stojakovič je prejel zlato značko, diplomo bienala in deiianno nagrado za celotno lutkovno oipremo, Božo Vovk pa enako pri25nainje in nagrado za upodobitev razbojniika Ceferina. Zlate značke, diplome bienala in denarne nagrade so podelili enajstim sodeliujračLm, med njimi Luku Paljet-ku za najboljše besedilo oziroma priredbo iz klasične literature v igrici Odisejeva potovanja v izvedbi splitskega Gledališča lutk Pionir in Ediju Majaronu za avtorski prispevek k predstavi Lutkovnega gledališča Mo-star Ce je verjeti moji babici. Nagrade so bile podeljene tudi v informaitiiVini sekciji. Posebno diplomo je prejela predstava Palček in sedem Sneguljčič v izvedbi Centra za kulturo mladih iz Ljubljane, in sicer za uspešno aktualizacijo znane pravljice in izjemen lutkarski iska-teljski prispevek, za to pa ima zasluge mentor Lojze Kovačič. Uveljajvila so se torej bolj ali manj stara lutkovna besedila v novi priredbi. Tališna besedila so prevladovala na ibienalu nasploh. Organizacija četrtega bienala lutk je bUa izjemno dobTo izpeljana in zaslužijo organizatorji vse priznanje ter pioihvalo. To potrjuje tudi podatek, da ao lutkarji organizirali po Bosni in Hercegovini sto sedemdeset lutkownih predstav, ki si jih je ogledalo iprek šestdeset tisioč otroik. Poraja pa se drugo vprašanje: ali so lutkovne uprizoritve primerne v več kakor 10.000 kvadratnih metrov obsegajoči zgradbi kultumo-športne-ga centra v Bugojnu. Tekmovalni program se je odvijal namreč v veliki dvorani tega centra. Otroci so med predstavami postajali nemimi, ker na veliko daljavo dogajanju na odru niso mogli slediti. Živahno zanimanje otrok za lutke vnovič izpričuje, da imajo lutke pri nas prihodnost. To prihodnost lutk bi morali bolje izkoristiti tako, da bi otrokom v prihodnje predstavili zares kakiovostne, izvirne igrice, ki bi bile nove po besedilih, režiji in izvedbi. Nakazana nasprotja, ki se porajajo v lutkovnem svetu, so znamenje, da je naša lutkovna kultura vendarle v gibanju, da lutkarji niso zadovoljni z doseženim, da si želijo dialoga, izmenjave mnenj in izkušenj. To bi lutkarjem moraili tudi omogočiti, kajti zavedati se je treba, da lahko tudi z lutkovno predstavo sooblikujemo duševnosit otroka in vplivamo na njegov razvoj. Z lutkovno predstavo, če je sporočilno dovolj izrazita in ne zanemarja ne besedila ne dogajanja z akcijo, lahko vcepimo v otroka tudd osnovne vrline za življenje in zdrav razvoj. Ta vzgojno-izobraževalni smoter je v lutkovnem svetu premalo prisoten; premalo igre izhajajo iz našega sodobnega sveta. Kar naprej se pojavi j aj,o stari motivi in liki v novi preobleki. Naši otroci pa živijo v drugačnem okolju, kot so živ^ otroci nekoč; živijo ob barvnih televizoirjih, kjer lahko gledajo, kako osvajajo astronavti vesolje; kako drvijo po vesolju rakete; spoznajo se na hitre avtomobile, na moderno tehniko, računalnike. Bugojno naj postane stičišče ter pribežališče novih lutkovnih pobud in lutkovnega vsebinskega ter izvajalskega napredka. Zusammenfassung BUGOJNO — ZUFLUCHTSORT NEUER ANREGUNGEN FÜR DIE PUPPENSPIELE Vom 9. bis 16. September 1985 verlief in Bugojno die 4. Biennale der jugoslawischen Puppenspiele. Da zeigte sich, daß diese Spiele in Jugoslawien stark verbreitet, jedoch hinsichtlich der Betreuung und Organisation noch zu schwach verbunden sind. In Bugojno will man ein Zentrum für Puppenspiele gründen, eine »Puppenrepublik«. Der Autor dieses Berichtes fühlt die inhaltliche und gehaltliche Disharmonie zwischen den überwiegend märchenhaft-traditionellen Motiven der Puppenspiele und den sonstigen Anregungen in der modernen Welt, denen das Kind besonders im Fernsehen begegnet. Prevedel v nemščino prof. dr. Mirko Križman Darka Tancer-Kajnih RAZSTAVA SLOVENSKE SLIKANICE V ZAHODNI NEMCiJI Dvesitodetnici bratov Grimm (Jakob rojen 1785. leta, WUhelm 1786. leta) so bile pri nas, posebej pa še v Zvezni republilki Nemčiji posvečene številne razstaive in prireditve. V starem univerzitetnem središču Marbur-gu, mestu z bogato kulturno tradicijo, kjer sta brata Grimm študirala rta znaimeniti PhUippsoivi ujiiverzi (ustanovljena je bila že 1527. leta kot prva protestantska univerza na svetu), v okodici mesta pa sta zbirala tudi gradivo za svoje pravljice, so ta jubilej pnoslaivljali kar celo leto. Med najraznovrsftnejše prireditve tega jubilejnega leta sodi tudi razstava Sodobna slovenska slikanica 1970—85, ki jo je v okviru medmestnega sodelovanja pripravila mariborska pionirska knjižnica. Otvoritev razstave je bila 10. januarja 1986 v prijetnem razstavišču Brüder Grimm-Stube, ki je v središču starega dela mesta, v neposredni bližini markantnega rotovža. Razstava je bila odprta do 3. marca in je bila zelo dobro obiskana, saj je nanjo (Ob dveh daljših člankih v časopisu Oherhessische Presse opozar- jal tudi fluorescenčno rdeč plakat, ki so ga natisnili organizatorji. Razstava je obsegala devetdeset slikanic in trideset odtisov izvirnih ilustracij, ki so knjižno gradivo zelo popestrile. Vsebinsko je bila razdeljena v tri tematske sklope: sodobne slovenske slikaniške zbirke za otroke; povojne ilustrirane izdaje Grim-mioivih pravljic v slovenskem prevodu; izbor knjig iz priljubljene in bogato opremljene zbirke Velike slikanice, ki je hkrati pomenil tudi predstavitev osemnajstih sodobnih slovenskih ilustratorjev (Marjan Ama-üetti, Milan Biaovičar, Daniel Demšar, Kostja Gatrdk, Ančka Gošnik-Godec, Marjanca Jemec-Božič, Božo Kos, Tomaž Kržišnik, Marjan Mam-ček, Lidija Osterc, Jelka Reichman, Marlenka Stupica, Marija Lucija Stupica, Matjaž Schmidt, Jelka Go-dec-Schmidt, Kamila Volčanšek, Marija Vogelnik). Razstavljane so bile tudi slovenske slikanice v nemškem prevodu, ki jih je za nemško tržišče izdala v preteklem letu Mladinska knjiga. Te slikanice je Mariborska knjižnica po končani razstavi podarila otroškemu oddelku marburške mestne knjižnice. Pionirska knjižnica je z razstavo želela predstaviti predvsem sodobno slovensko otroško ilustracijio (zastopanost različnih likovnih generacij in likovnih usmeritev) kakor tudi skrb slovenskih založb (še posebej Mladinske knjige) za najmlajše bralce, ki se kaže v načrtno urejevanih in jasno profiiiranih knjižnih zbir- kah, med katerimi imajio mnoge že tradicijo. Piomirsika knjižnica je za razstavo pripravila tudi spremljajoče pisno gradivo, v katerem je na kratko predstavila vsakega ilustratorja z biografskimi podatki, posebej pa so büe navedene domače in tuje nagrade. Ob priip«-avah na razstavo se je pokazalo, kako dobrodošlo bi bilo, ko bi im^i kje zbrane vse te podatke tudi za najnovejši čas. Zusammenfassung AUSSTELLUNG DER SLOWENISCHEN BILDERBÜCHER IN DER BUNDESREPUBLIK DEUTSCHLAND Im Rahmen der Ehrung des Jubiläumsjahres der Brüder Grimm veranstaltete im Januar 1986 die Pionierbibliothek aus Maribor in der Partnerstadt Marburg/Lahn eine Ausstellung Das gegenwärtige slowenische Bilderbuch 1970—85. Die Ausstellung umfaßte 90 Bilderbücher und Abdrucke origineller Illustrationen, inhaltlich stellte sie alle gegenwärtigen slowenischen Bilderbuchsammlungen für Kinder vor. Es waren die illustrierten Ausgaben der Grimmschen Märchen in slowenischer Sprache da, eine Auswahl von Büchern aus der beliebten und reich illustrierten Sammlung Velike slikanice (Große Bilderbücher), mit denen achtzehn gegenwärtige slowenische Illustratoren und zwanzig slowenische Bilderbücher vorgestellt wurden. Prevedel v nemščino prof. dr. Mirko Križman POROČILA — OCENE TRI ANTOLOGIJE POEZIJE ZA OTROKE ZrVA PANORAMA, LAŽNA ANTOLOGIJA Milovan Vilezovič, Radomir Smi-Ijanic: Antologija savremene jugoslo-venske poezije za decu. Beograd, In-temadonalnia literarna fabrUca i Zapis 1984. Milovan Vitezovič in Radomir Smiljainič sta (v dveh knjigah) izdala Antologijo sodobne jugoslovanske poezije za otroike (Antologija savremene jugoslovenske poezije za decu). Med druginii antologijami, ki Sio leta 1984 izšle v nepričakovano velikem številu, se ta odlikuje po tem, da je najbolj avtentičen izraz estetske zavesti žive sodobnosti. Drugi sestavljavci antologij so si zamislili neko bolj abstraktno obzorje, iskali stališče, ki bi moralo zajeti leta in desetletja. Vitezovič in Smiljanič imata pred očmi poezijo iz leta 1984. Z bleščečim zaupanjem v svoja merila in (v ta'kih primerih) povsem naravnim pomanjkanjem vpogleda v drugačne optične priprave ostrita optiko živega trenutka. V teh knjigah so osemdeseta leta oziroma pogled na poezijo za otroke, ki v teh letih prevladuje, zapisani tako zvesto in s tako intuitivno prodornostjo, da se samozaverovanost sestavljavcev spreminja v vrlino. Tidve knjigi učinkujeta s svojo svežino, nepričakovanostjo, bližino vpogleda, neposrednostjo izbora, raznovrstnostjo, mnogoličnostjo, raznolikostjo, raztelesenostjo. Takšna konfiguracija bržkone izvira iz prizadevanja sestavljalcev, da bi odkrila ustrezen način za predstavitev najnovejšega rodu pesnikov, ki pišejo za otroke. Milan Vitezovič, ki je, kakor domnevamo, dejaven avtor antologije poezije, je namreč tudi eden izmed naj^vidnejših pesnikov svoje generacije, ki se uveljavlja od začetka sedemdesetih let do dandanes. Svoje vloge predstavnika interesov generacije se je lotil morda s pretirano vdanostjo, vsekakor pa z inven-djo, ki dobro razločuje poglavitne značilnosti (kritično neformuliranih) podmen poetike tega rodu. Zaradi posebne iskrenosti, ki povezuje oba sestavljavca antologije z najmlajšimi avtorji, ki sta jih uvrstila v antologijo, je le-ta sodobna v posebno poudarjenem pomenu besede. Pohvalo zasluži tudi odprtost sestavljavcev za otroško poezijo. V antologijo sta namreč uvrstila tudi pesmi, ki niso namenjene otrokom, vendar se s svojimi tematsko-mo-tivnimi ali pomenskimi aH pa formalnimi strukturami dotikajo otroškega sveta kot integralnega sveta, ki ne pripada enemu samemu omejenemu postavnemu razredu. V antologijo so uvrščene tudi številne pe- srni, ki so jih že Vitezovičevi in Smi-Ijaničevi somišljeaiiki v različnih izborih predstavili za otroške. To so pesmi Maka Dizdarja, Dobriša Cesarica, Iva Andriča, Miroslava Krleže, Josipa Pupačiča, Ivama Slamniga, Izeta Sarajliča, Jura Kaštelana in MiUvoja Slavička. Kot zelo uspešno novost sta sestavi ja vca antologije dodala še dve pesmi Tanje Kragujevič. Prav bi bila storila, ko bi bila bolj vztrajala pri takih obogatitvah (to bi bila lahko storila); s tem bi bila bolj uravnovesila antologijo, v kateri je tudi sicer mnogo pesmi številnih pesiniških ustvarjalcev, ki ne razodevajo izvirnosti. Iz 'kratkega seznama skopih, kritiško pomanjkljivo osmišljenih podmen antologijskega izbora bomo izpostavili dve, ki zbujata našo pozornost. Prva se nanaša na sklicevanje sestavljavcev antologije na stavke Sretena Marica, v katerih trdi, da je »poezija za otroke edina današnja prava poezija« in da so »-samo v njej pesniki premagali bolezen današnje poetike — nemoč pesnika, da bi se izoblikoval.« Tako visoka ocena zbuja občudovanje kot izhodišče sestavljavcev antologije. Vendar njun izbor, ki se duši od širine, komajda potrjuje tako stališče. Druga podmena zadeva jezik in se glasi tako: »Sestavljavca tega izbora sta si prizadevala, da bi izbrala take pesmi, v katerih jezik ni okostenel, v katerih je jezik govorica igre, predvsem igre, igre v vsem, igre z vsem in povsem.« Ta humoristično-poetična domislica, ki bi morala lopozoriti na igro kot prevladujočo sestavino poetike otroškega pesništva, je samo gesta sestavljavcev antologije. Na eni strani ni v Besedi sestavljavcev posrečeno izražena, na drugi pa se je nista pri odbiranju dosledno držala. Izkaže se namreč, da je igra v tej antologiji načelo, ki vodi v razcepljenost. Av- torska paradigma «-igra z jezikom, igra z vsem in povsem« je samo spretno sestavljeno kritje, za katerim zlahka odikrijemo odsotnost kakršnega koli koncepta o igri ikot načelu v otroškem pesništvu. Igra, kakor nam jo ponujata sestavljavca antologije, je, prvič, igra brez pravil, drugič pa igra brez meja. Tako se z igro poferiiva vse tisto, kar nima narave igre in kar bi po logiki stvari naoralo biti bodisi poetika ali estetika aü kaj podobnega. Tako je igra le pretveza za odsotnost koherentnega kritičnega vpogleda v poezijo, o kateri je beseda, oziroma jo je jemati za nadomestilo splošne relativiza-cije vrednot. Ne samo iz te posameznosti, ki zadeva formulacijo v Besedi sestavljavcev, ampak tudi iz samega izbora pesmi je razvidno, da tega živega in z navdihom narejenega osebnega izbora ne moremo sprejeti kot an-tologijski izbor. Nekaj argumentov, ki se ne skladajo z našo domnevo o antologiji: a) Nesprejemljiva je antologijska mera, ki nam jo ponujata. Malodane brezmejna je. Izbor je tako elastičen, da jasno opažamo neustreznost besede »antologija«. Za časovno obdobje, ki ne obsega niti celih štirideset let (1945—1983), nam sestavljavca antologije ponujata kar 143 pesnikov! b) Sestavljavcema antologije, ki predlagata demokratičnost in pravičnost, ne moremo verjeti. Zlasiti, če omenjene ideološke mdtologeme uresničujeta. Tedaj v dejanjih trivializi-rata književnost (netrivialne zvrsti!), svoje delo pri sestavljanju antologije pa opravljata tako, da pojem antologije kratko malo izgublja svoj smisel. c) Urednikom antologij, ki izbirajo »-po svojem prirojenem občutku, merilih in afinitetah«, kakor to z besedami in dejanji počenjata Vitezo- vič in Smiljanič, ne moremo verjeti, da opravljajo antologijsko delo, pa čeprav naredijo sijajen izbor po lastnih merilih. Čeprav sprejmemo za merilo uredniško čud, ustrezalo današnjemu trenutku, ker je beseda o nadarjendh in izoblikovanih avtorjih (v ozadju), se ne moremo nikakor sprijazniti z besedo »-prirojen«, s katero nam agresivno vsiljujeta nard-soidnost kot obzorje pričakovanja. d) Težko bi se strinjali, da gre za jugoslovansko poezijo za otroke. Tako netolerantno in tako samozavero-vano pritikanje pomena temu pridevniku priča o tem, da je to samo prazna beseda, ki je daleč od dejanja. Tako je razmerje 232 pesmi srbskih pesnikov nasproti 25 slovenskim in 1 albanskemu pesniku moč sprejeti samo v povezavi s podmeno v Besedi sestavijavcev, ki govori o »igri z vsem in povsem«. Drugič, slovenske, makedonske in druge pesmi, ki so v izvirniku napisane v nesrbo-hrvaškem jeziku, so prišle v antologijo posredno (slučajno): iz obstoječih prepesnitev. Ce pri nas niso prevedene številne pesmi slovenskih pesnikov, to še ne pomeni, da mora biti slovenska poezija v tako podrejenem položaju glede na srbsko. Tretjič: ali se lahko stališče beograjske pesniške šole šteje za >^jugo-slovansko-^? Posledice so čudne: se-stavljavoema antologije ni po volji prevladovanje hrvaške otroške poezije, ki se zrcali v nostalgični podlagi otroškega pesništva, in potem pomen pesnikov, kakor sta Grigor Vitez ali Dragutin Tadijanovič, znižujeta na raven nepomembnosti. Pri tem zares ne gre za jugoslovansko otroško pesništvo (če takšno sploh obstaja in more obstajati). To je samo pogled (s stališča beograjske pesniške šole) na pesništvo v srbskohrvatskem jeziku (vštevši maloštevilne obstoječe prevode) v Jugoslaviji. Panoramsko in ne antologijsko. e) Sestavljavca izbora si v svoji demokratični dobrohotnosti in težnji po pravičnosti prizadevata, da bi za antologijsko načelo razglasila stališče, da se lahko za antologijsko razglasi »vsaj ena dobra pesem«. To bi lahko držalo samo tedaj, če dobra pesem pomeni tehnološko spretnost in posrečeno humomo domislico. Izvirnost in kompaktnost pesniškega sveta, osebnost kot značilnost pesniške vizije bi tedaj odrinili v ozadje. Tako bi bila morala ravnati tudi sestavljavca tega izbora, da bi uresničila svoj množičnomedijski estetski načrt. Ob svojem delu sta morala prihajati v čudne položaje: poudarjata sicer, da »s posebno ljubeznijo uvrščata pesmi upornega otroštva«, obenem pa pozabljata na Vučevo uporništvo in ga predstavita z eno samo pesmijo, pa še to uporniško nevtralno. Dogaja se jima, da postavljata drugo ob drugo splošne pesmi resničnega antologij skega pomena in šibke domislice otroških pesnikov specialistov. Razglašata pripravljenost na veliko strogost do »preizkušenih vrednot« (ki se jima zdijo vprašljive), zatem pa odmerita več prostora za novo povprečnost. Najvidnejšega hrvatskega povojn^a pesnika Grigora Viteza obravnavata z največjo strogostjo, vrsto sodobnih pesnikov pa uvrščata v antologijo, ne da bi jih bila količkaj pretresla. Nobena pesem Voja Carica se jima ne zdi vredna pozornosti! Medtem ko na eni strani kažeta sentimentalisti-čen odnos do bližnjih sodobnikov (kar zadeva številnost), pa sta na drugi strani do njih skrajno nestrpna, skorajda surova, ker ne nameravata nikogar spustiti naprej. Je mar mogoče, da se denimo Vlada Stojilj-kovič, Luko Paljetak, Rajko Petrov Nogo ne morejo malce ločiti iz sku- pine? (Samo Milovan Vitezovič, avtor te antologije, je z desetimi pesmimi stopil pred skupino, toda le zato, ker je njegove pesmi izbrala naključnost!) Nepravično bi bilo še naprej naštevati napake, ki so nastale v prizadevanju sestavljavcev tega izbora, da bi bila pravična. Ce bi se odločili, da za ta izbor poiščemo ustrezno ime, toda ne tistega, ki sta ga predlagala sestavljavca, marsičesa zgoraj omenjenega ne bi napisali. Ce bi recimo šlo za tematsko panoramo, bi dejali, da so obseg in kompozicija, zlasti pa težnja po raznolikosti res izredni. Ko ne bi bila v naslovu (tako debelo) zapisana beseda antologija, bi lahko privolili v množičnomedijsko igro z vsem in povsem. Lahko bi jo hvalili brez konca in kraja. Vendar je zapisana. Tako smo dobili še en primer, da se besede razhajajo z dejanji. Pa tudi tako, in mogoče prav tako, ta antologija verodostojno izraža prevladujoč množičnomedijski pogled iz leta 1984, v katerem plahni zaupanje v enosmernost vrednotenja, v eno-kmeme kriterije, v katerem se zamegljujejo vrhovi, z dvomom gledajo vertikale in v katerem se slikovito in nenavadno, v vsem razkošju reka (otroškega pesništva) spreminja v vrsto rokavov, ki osvajajo nove horizontale in se lesketajo v poldan-skem soncu. RADOVICEVO SRBSKO OTROŠKO PESNIŠTVO Dušan Radovič: Antologija srpske poezije za decu Beograd, Srpska književna zadruga 1984. V antologiji Dušana Radoviča, ki zajema vso zgodovinsko kontinuitet to srbske otroške poezije (od Zmaja do Dragomira Djordjeviča), je zastopanih 57 pesnikov z 289 pesmimi oziroma 7461 verzi. Vodilno skupino sestavljajo tile pesniki: 1. Jovan Jovanovič Zmaj 40 909 (1) 2. Ljubivoje Ršumovič 26 468 (2) 3. Gvido Tartalja 20 234 (12) 4. Dragan Lukič 18 283 (11) 5. Milovan Danojllč 16 466 (3) 6. Dobrica Erič 14 451 (4) 7. Vlada Stojiljkovlč 12 229 (13) 8. Branko Čopič 11 402 (5) 9. Dušan Radovič 11 337 (8) 10. Desanka Maksimovič 11 303 (10) 11. Stevan Raičkovič 10 178 (16) 12. Voja Caric 10 326 (9) 13. Miroslav Antič 9 352 (7) 14. Momčilo Tešič 9 114 (18) 15. Brana Crnčevič 9 373 (6)' Radovičeva antologija zajema približno stotridesetletno obdobje pesništva za otroke, tako rekoč ves čas od nastanka te slovstvene zvrsti. Pri kronološki razvrstitvi takoj opazimo, da je »zlata generacija-« pesnikov tista, ki se je rodila v letih med 1921—1950. Iz spodnje preglednice je razviden generacijski prispevek srbski poeziji za otroke. Sestavljena je po rojstnih letih pesnikov. Da bi prišli do ustvarjalnega obdobja, je treba dodati trideset let, kajti pesniki pišejo pesmi za otroke večinoma pozneje, kakor pa prično pesniti. ' Razpredelnica kaže zastopanost pesnikov v tej antologiji glede na število sprejetih pesmi (prvi stolpec številk) in glede na število verzov (drugi stolpec številk) z ustrezno razporeditvijo v tretjem stolpcu (v oklepaju). Po številu verzov se med »prvih petnajst« ne uvrščata dva pesnika: Stevan Raičkovič in Momčilo Tešič. V tem stolpcu je na 14. mestu Aleksandar Vu-čo, na 15. mestu pa Brana Cvetkovič. Rojeni v desetletju Število pesnikov v antologiji 1830—1840 1 1841—1850 1 1851—1860 1 1861—1870 1 1871—1880 2 1881—1890 1 1891—1900 6 1901—1910 _ 1911—1920 4 1921—1930 9 1931—1940 17 1941—1950 11 1951—1960 3 v luči te razpredelnice se antaliogi-ja Dušana Radoviča kaže kot antologija otroškega pesništva, ki je nastalo v šestem in sedmem, delioma tudi v osmem desetletju, ko se ta zvrst popolnoma razmahne zavoljo izjemno nadarjenih pesnikov, ki so otroško pesem iz u{>orabnega pesništva povzdignili v pesništvo z individualnimi pesniškimi potezami. Čeprav Dušan Radovič ni imel namena sestaviti antologije svoje generacije in generacije neposrednih naslednikov, je to vendarle moral storiti. Do veljave je prišlo vse njegovo prizadevanje po nepristraniosti, toda z majhno koncesijo: glavne strani te antologije pripadajo pesnikom, ki so ustvarjali v skladu, ubra-niosti aH pa odzivih na poetiko Dušana Radoviča. Izkazalo se je, da je bil tak izbor nujen glede na neko značilnost otroške literature, ki se cek> niti v anto-logijskih izborih ne more prikazati v širokem časovnem razponu; zaradi narave stvari namreč zahteva čisito sodobnost. Historičnost ji nič ne pristaja, ji je tuja. Otrok je bitje brez zgodovine, za otroke jo prilagajajo drugi. Otrok kot bralec poezije vidi in sliši v poeziji samo odmeve sodobnosti. Ce pesem sloni na vsečasnosti (kakor je to recimio v pravljičnih pesmih), otrok kljub temu išče v pesmi znamenja svojega časa. Tisito, kar je büo nekoč in kako je bilo, ali kakšna je bila pesem, kakšen je bil jezik in kaj je burilo pesništvo — vse to se ne prime otroškega sluha in občutljivosti sodobnih otrok, ki so »vsevidni« le takrat, kadar imajo pred sabo upesnjen čas, v katerem žive. Davni pesniki so lahko zanimivi samo za zgodovinarje, teoretike, same pesnike. Narava otroškega bralca ne pozna povezave zunaj konkretnega časa, v katerem otrok živi. Zategadelj je Dušan Radovič z izjemo Zmaja, pesnika minulega stoletja, pesnike preteklega stoletja in pesnike, ki so ustvarjali pred drugo svetovno vojno, predstavil v svoji antologiji z eno ali dvema pesmima, bolj reprezentativno, da nakaže kontinuiteto in pokaže, »kako je raslo« pesništvo za otroke. Jovama Jovanoviča Zmaja je Radovič predstavil v obsegu, ki izrazito presega vse druge pesniške lopuse. S tako velikim številom pesmi (štirideset) pa je, kakor kaže, hotel bolj izkazati veliko spoštovanje do Zmaja in njegove vloge prvaka in ustanovitelja otroške poezije, pesnika, ki nas je, kakor pravi Radovič, naiučil, da se veselimo svojega jezika, kot da bi jo tolikšno število Zmajevih pesmi moglo približati dovzetnosti sodobnikov in kot se te pesmi skladajo z an-tologijakim konceptom in označitvijo, ki je razložena v predgovoru. Pesniki ►►prehodnega obdobja« med Zmajem in sodobniki se tudi težko vključujejo v poetiko otroške poezije, kakor jo pojmuje sestavlja-vec antologije. Ko ne bi šlo za posebno nalogo, da označujejo kontinuiteto, jih v docela estetskem izboru ne bi bilo. Toda ker je Dušan Radovič pesnik tudi tedaj, kadar sestavlja antologijo, on s takimi pesmimi bolj oblikuje ritme same knjige otroških pesmi in vzpostavlja določene opozicije, ki pomagajo knjigi, da laže diha, estetsko utemeljemm pesmim pa, da prihajajo bolj do veljave. Naslednji niz pesmi, katerih izbira ni v idealnem skladu s premisami antologijsikega kriterija, pripada pesnikom, ki so že postali klasiki in do katerih sestavljavec antologije goji kult velikega spoštovalca, čeprav se temeljna usmerjenost teh pesnikov ne sklada z zastavljenimi anto-logijskimi načeli. To velja v prvi vrsti za poezijo Desanke Maksimovič in Branka Čopiča. Do njih vzpostavlja Dušan Radovič odniose, v katerih imajo splošne kulturne vrednote večji pomen kot estetske postavke, ki veljajo za posamezno zvrst v določenem obdobju. Od Dušana Radoviča je hUo upravičeno pričakovati tako modro rešitev: losebnosti, ki stoje nad šolami, skupinami, gibanji, pripadajo vsem časom in sodijo v sleherno antologijsko konstrukcijo, tudi v to, ker njihovo delo posega v bistvene vrednote, ime pa označuje preseganje časa. Desanka Maksimovič je v prvi vrsti Mrik, vendar se njene pesmi v tej protilirski koncepciji -poezije za otroke vključujejo v stržen stihov, ki so jih napisali pesniki nosilci Radoviče-vega teoretičnega koncepta otroške poezije. Ta pesnica ume prepoznati otroštvo lirskega in ne izsiljuje nežnosti tam, kjer ne sodi zraven, kakor to počno «-liriiki«, katerih Radovič ni uvrstil v antologijo. Pri pesnjenju za otroke (pa tudi sicer) Brankio Čopič ni maral za nove pristope in oblikovne novosti. Piše po znanih vzorcih. Vendar je Branko Čopič osebnost, osebnost pa v vsak tok vnaša nemir in gibanje. Med tremi domi-namitami v otroškem pesništvu Branka Čopiča, otožnimi podobami spominov, ideološkimi »-lirizmi-« in hu-momo kombinatoriko, je sestavlja- vec antologije izbral pesmd, v katerih se prepletata prva in tretja sestavina. Za trojico Zmaj, Desanka in Branko lahko rečemo, da je v Radoviče-vem antologijskem sistemu vrednot zimaj sistema. Izkazalo se je, da je njihov splošni pomen tako glede ustvarjalnosti kakor vrednot, ki se z njihovimi imeni pokrivajo v Radio-vičevi interpretaciji, starejši kot zastavljene estetske premise, ki jih sicer postavljamo samo tistim, kateri še niso klasiki. Dušan Radovič si je v tej antologiji prizadeval revaloriziraiti otroško poezijo Voja Carica. Živel je v prepričanju, da so Voja Carica kot otroškega pesnika zlasti v zadnjih desetih letih obdali z molkom. V antologiji mu je bilo treba dati zadoščenje. Toda izbrane pesmi Voja Carica niso mogle upravičiti dobre volje sestavijavca antologije. Caričevo pojmovanje pesništva za otroke je v naših prostorih osamljeno. Lahko bi dejali, da je zagovornik realističnega v poesdji za otroke. Ob vseh mogočih preobrazbah, ki so se zvrstile v otroški poeziji, se je Voja Caric med domišljijskim in stvarnim zmerom opredelil za slednje. Njegova poezija za otroke je vedno temeljila na po-zemskem. Kadar je v svojem pesništvu prekrojeval pojavnosti iin podobe, je na koncu pesmi vselej prevladal dejavnik resničnosti. Ne glede na to, kako uspešno in z jasnim osebnim pečatom je Voja Carič negoval omenjeno usmeritev, ne moremo mimo tega, da ta pritok v otroški poeziji v glavnem teče v nasprotni smeri drugih tokov in da za sodobno dovzetnost otroka nima premočnih argumentov. Ce izvzamemo Zmajevo poezijo, ki se v tej antologiji ponaša s posebno obravnavo in častno uvrstitvijo, je resnični nosilec Radoivičevega anto-logijskega koncepta sodobne poezije za otroke Ljubivoje Ršumovič, ki je zastopan s šestindvajsetimi pesmimi. Takšna rešitev je sprejemljiva samo pogojno. Toda ker je pogoj po-polnioma nevzdržen, nanaša pa se na opustitev resničnega prispevka Dušana Radioviča srbsiki otnoški poeziji, je tudi rešitev nesprejemljiva. Okoliščina, da sta se v isti osebi znašla sestavljavec antologije in pesnik, ne more biti vzrok, da eden (sestavlja-vec antologije) popolnoma disfcredi-tira drugega (pesnika). S tem da je to Radovičeva stvar, se ne moiremo sprijazniti. Celovitost in koherentnost njegove vizije (čeprav je sTib j aktivna) srbske otroške poezije sta ob takšni (nepričakoivani) rešitvi resno ogroženi. V njej zeva velika vrzel. Dušan Radovič nas je zmerom presenečal z nepričakovanimi rešitvami. Vendar te nikakor ne moremo sprejeti. Poskušali pa jo bomo pojasniti. Morda ne tiči razlog samo v ipreveHki skromnosti. Mogoče je Radovič pristopil k mnogo delikat-nejši rešitvi: morda je hotel pokazati, da je njegov koncept otroške poezije reprezentativen tudi brez njegovih osebnih prispevkov, kar pomeni tudi naknadno potrditev njegove vloge v srbski poeziji za otroke. Njegov koncept se lahko predstavi tudi z diosežki njegovih naslednikov, to pa kaže (posredno) na pomen in vlogo ustanjovitelja. Ne preostane nam nič drugega, kot da sprejmemo dane relacije. Povsem očitno je, da nihče drug ne more tako uspešno kakor Ljubiv/oje Ršumovič s pesmimi argumentirati podmen se-stavljavca antologije o otroški poeziji povojnega obdobja, zlasti tistega njen^a dela, za katerega se zavzema Dušan Radovič. Ker ni sestavljal antologije pesnikov, temveč poezije, je Radovič menil, da lahko Ršumoviče-ve pesmi najbolj uspešno predstavljajo poetiko nove srbske poezije za otroke v koordinatah, zastavljenih v tej antologiji. V nekaterih posameznostih je Lju-bivoje Ršumovič, ki je ustvarjalni dedič pesniških prizadevanj Dušana Radoviča, prekosil svojega predhodnika. Njegovo pesništvo bolj radikalno preizkuša modernega bralca, čigar dovzetnost se čedalje bolj odpira obsedenosti modemih pesniških časov. Ršumovičeva pesem se dotika predmetno-pomenskih plasti, ki si jih pred kratkim še nismo mogli predstavljati (na primer »Volk do ovce svojo pravico ima-«), v bralcu te poezije pa čedalje bolj vidijo moderno naivnost, ki se v enaki meri polašča otroka in odraslega. V nasprotju z Dušanom Radovičem, ki je cenil visoko vlogo pesništva in je otroški svet videl v klasičnem utopičnem prostoru, v Ršumiovičevi pesmi močneje utripa živa sodobnost, v kateri se hitro razkrajajo nekatere dolgo varovane vrednote. Ršumovi-čev mestni žargon je pripravljen na različne igre, med katerima so nekatere neverjetno podobne družinskim, šoiLskim in družabnim igram, ki se jih gremo z otrokom aiH pa ga postavimo vanje. Ta pesnik je odprl svojo pesem medijskemu duhu, svoj posebni stil pa si je prizadeval pretopiti v najučinkovitejša sporočila. Ljubivoje Ršumovič je odkril dejavno obliko za demokratizacijo modernih prizadevanj otroškega pesništva; to je Dušan Radovič zelo cenil. Medtem ko je Dušan Radovič kot pesnik modemositi odkrival elitne strukture poetičnega duha otroštva, je Ljubivoje Ršumovič iskal najučinkovitejše množičnomedijske variacije, primerne za širjenje omenjenih svetlob. Vlada Stojiljkovič je (poleg Lju-bivoja Ršumoviča) drugi resnični nosilec Radovičevih poetičnih načel sodobne otroške pesmi v tej antologiji. VLsokio mesto, ki je bilo priso-jeno temu pesniku, je eno izmed najlepših presenečenj, nepričakovanih potez, ki jih je naredil sestavljavec antologije. Presenečenje je tem večje, ker je Vlada Stojiljkovič zastopan s pesmimi, ki spadajo v prvo fazo njegovega pesniškega ustvarjanja in ker v antologijo niso uvrščene njegiove najbolj zrele pesmi iz zbirke Blok 39. Pesmi v antodogiji pa, taJco kakor pri Ljubivoju Ršumoviču, skoraj neposredno zadevajo vsa načela poetike sesitavljavca antologije. V teh pesmih prihajata poleg jezikovne svežine in opazovalne nenavadnosti posebno do veljave Stojiljkovičeva obrtaia dovršenost in poseben smisel za odkrivanje vizualnih in akustičnih konkretizmov. Nekaj besed o Radovičevi pregovorni strogosti. Malokdo je glede na poprej javno postavljena stališča tega avtorja mogel pričakovati, da se bo v njegovem »^strogem iz;bo(ru-« znašlo toMiko pesnikov. V antologijo je namreč uvrstil kakšnih dvajset pesnikov z eno ali dvema pesmima. Med njimi so nadarjeni pesniki, ki so se začeli ukvarjati z otroško poezijo, povprečni pesniki, ki že dolgo pesnijo, pa tudi naiključni spremljevalci. Kako je prišlo do takšne demokratizacije Radovičevega stališča, nam ni znaino. Mogoče je na to vplivala zahteva založbe, da mora antologija imeti obseg, ki je v tej knjižni zbirki običajen. Toda spričo velikega stevüa imen so se v njej znašli tudi takšni, ki so po naključju zložili kakšno pesem, ki se sklada z Radovičevimi načeli, medtem ko je temeljna naravnanost v nasprotju s postavljenimi antologijskimi načeli. Radovič je bil pripravljen uvrstiti tudi lepo pesem slabega pesnika, če se mu je zdelo, da jo lahko dobro uporabi za široko dokazovanje zastavljene poetike antologije. Od urednika antologije, ki izrecno poudarja, da sestavlja antologijo pesmi, ne moremo pričakovati, da predstav- lja pesniške profile in daje podobe avtanioimnih poetik, da se ukvarja s pesniškimi osebnostmi, težko pa se je sprijazniti s tem, da uvršča v antologijo imena brez jasnega pesniškega profila. Zlasti zato, ker je se-stavljavec antologije izpustil nekaj imen (v prvi vrsti ženskih), ki imajo bolj jasno profilirane in bolj kreativno uresničene 'Opuse kot nekateri pesniki, ki so uvrščeni v antologijo. V ohUčje te knjige je vtisnjen ustvarjalni duh Dušana Radoviča. Ta izredni duh je nezmotljiv pri intui-cijskih opravilih, ki zadevajo izbiranje pesmi, in protisloven, kadar gre za teoretična načela. Dušan Radovič je iz svoje nenavadne optike pregledal najlcjpše pesmi srbske otroške poezije in pri tem ves čas uveljavljal lastni pogled na to zvrst pesništva. Izkazalo se je, da je izrazit subjektivizem v njegovem izboru bolj uspešen od drugih izborov, ki se opirajo na šibko in tecre-tično jecljavo poetiko otnoškega pesništva. Čeprav je splošno znano, da je Dušan Radovič kot pesnik strateg modernega srbskega pesništva za otroke, pa se kot sestavljavec antologije ni maral ravnati po tej sodbi. Dopustil je, da pesmi drugih pesni-kiov potrjujejo utemeljenost njegovih sodb o otroškem pesništvu. Pokazalo se je nekaj presenetljivega: srbsko oitroško poezijo je moč prikazati v popolnem sijaju tudi brez pesmi (ali le z nekaj pesmimi) Dušana Radoviča, če je prežeta z duhom t^a pesnika. Ne glede na to, da je v tej iknjigi več lepih ipesmi za lotroke ikot v kateri koli drugi, kar jih je izšlo doslej, bi morali bralcu te antologije ponuditi v branje še eno knjigo (kot dopolnitev): to bi morala biti kakšna pesniška zbirka Dušana Radoviča. VOLUNTARISTIČNA ANTOLOGIJA Dragomir Brajkovič: Sve št» raste, antologija savremene srpske poezije za decu. Zrenjanin — Kikinda, Ulaznica — Stav 1984. Antologija Dragomira Brajkoviča je izšla v koprodukciji dveh vojvodinskih časopisov, ki se drugače veliko ukvarjata z otroško književno-sitjo. Brajkovič nas je presenetil s svojo odločitvijo, da bo sestavil antologijo sodobne srbske poezije za ottx)ike, saj se ni z njo veliko ukvarjal ne kot pesnik ne kot teoretik. Od tega sestavljavca smo pričakovali preureditev otroškega pesništva v an-tologijskih prostorih, dobili pa smo bolj aü manj preizkušeno razvrstitev predhodnikov in demokratsko izpeljan dodatek, ki vsebuje številne sodobnike. Dragomir Brajkovič ni svojega antologij skega dela jemal preveč zapleteno in tudi ni menil, da bi antologijo moral opremiti s teoretičnim aparatom. Zanj izhaja antologijsko delo iz neomejene pravice do izbire in opredelitve. Brez razlage kriterijev in razumevanja otroškega pesništva in brez izrazitejšega nakazovanja odnosov med (novimi) pesniki lahko antologijsko delo sprejmemo le kot improvizacijo. Do nje ima sicer pravico sleherni pesnik, Brajkovič pa jo je opravil in pokazal, da pravica do izbire ne zadošča za antologijsko vrednotenje. Čeprav je iz uvoda in opombe razvidno, da Dragomir Brajkovič ne mara »teoretizirati« in da mu je sploh tuja kritiška govorica, je vendarle napisal nekaj strani in pri tem uporabljal siplošno znane poetizme na račim otroštva. Kadar sestavljava antologij ne vedo nič povedati o poeziji, potem govorijo o otroštvu. Tak pristop pa »antologijsko« predstavlja samega sestavljavca. V tem smislu je Dragomir Brajkovič najbolj surovo v tej antologiji predstavil samega sebe: njegov uvod v antologijo in pripomba zares ne zaslužita, da bi ju bilo vredno uvrstiti v še tako demokratično antologijo. Kaj počno v uvodu v antologijo, posvečenem po(eziji, taka razmišljanja o otroštvu: »Samo tisti, ki so odrasli in ob tem niso pozabili na otroštvo in na plemenito otroško radovednost, vedo, kaj le-ta pomeni.« Ali: »Staranje kot način odmikanja od otroštva je obrodilo najmanj sadov pri pesnikih in umetnikih sploh.« Ali pa: »Otrok je v slehernem človeku poosebljen v nenehni zvedavosti, spontanosti in neizumetničenosti, s katero se približuje svetu in življenju.« Brajkovičev izbor je narejen v treh ravneh: prva zajema splošno priznane vrednote, med katerimi opravi preureditev v prid emotivne struje v otroškem pesništvu. Prvo dvanajsterico v tej antologiji sestavljajo: Desanka Maksimovič (8 pesmi) Dušan Radovič (7 pesmi) Ljubivoje Ršuimovič (7 pesmi) Stevan Raičkovič (5 pesmi) Dragan Lukič (5 pesmi) Miroslav Antič (5 pesmi) Gvido Tartalja (4 pesmi) Branko Čopič (4 pesmi) Branko V. Radičevič (4 pesmi) Milovan Danojlič (4 pesmi) Duško Trifunovič (4 pesmi) Pero Zubac (4 pesmi). Vodilna vloga v srbskem otroškem pesništvu je tukaj odmerjena Desan-ki Maksimovič očitno iz spoštovanja, morda pa tudi z namenom, da bi se prevrednotila čustvena plat otroškega pesiništva. Tej domnevi v prid govori tudi izločitev pesnika Pera Zubca iz generacijske skupine; tukaj je zastopan s štirimi pesmimi, od katerih nobena ne posega globlje v uresničeno poetiko otroških ljubezni v poeziji Miroslava Antiča. Duško Trifunovič je eden od redkih novejših pesnikov, čigar poetika je prežeta z osebnostjo, in to je zadosten vzrok, da se izloči iz velike skupine. Naslednjo skupino sestavljajo pe-smiki, ki so zastopani z dvema ali s tremi pesmimi. V to skupino je Brajkovič uvrstil veliko število pesnikov, med katerimi so tudi taki, ki ne upravičujejo tako visoke uvrstitve. Tako velika skupina razodeva Braj-kovioevo težnjo po standardizaciji pesništva. Najbolj očitno sta devalvirana pesniška opusa Aleksandra Vuča in Bramislava Crnčeviča. V tej veliki skupini pesnikov res ni mogoče prepoznati smisla uvrstitve v antologijo: tukaj so se znašli tako izraziti novatorji kakor izjemno nadarjeni otroški pesniki, pa tudi povsem povpiiečni in taki, ki ubirajo že uho j ena pota. Dragomiru Brajkoviču je preostalo le to, da z eno samo pesmijo poimensko pokliče pesnike, ki se niso posebno izrazito izoblikovali, vendar je tudi tu kakor pa?i prejšnjem postopku težko razpoznati, kaj je odločalo o tem, da so nekateri pesniki uvrščeni v antologijo, drugi pa ne. Pesniški opusi Vlada Stojüjkovica, Voja Carica in Arsena Iglica so skrčeni na eno samo pesem im izenačeni s pesmimi začetnikov, ki imajo eno samo zbirko pesmi ali pa še te ne. Z eno ali dvema pesmima je v antologiji Radomira Brajkoviča zastopanih okrog petdeset pesnikov. Z izjemo omenjenih pesnikov, katerih prispevek je devalviran, in še nekaterih, ki uživajo poseben sloves, so to večinoma pesniki, ki se še iščejo. K temu seznamu bi lahko dodali vsaj trideset pesnikov, ne da bi antologija s tem kaj pridobila ali izgubila. Brajkovičeva merila niso zanesljiva, želja po množičnosti pa je velika. Tako se antologija sprevrača v inventarizacijo poezije, ker so vrednostna merila nedefindrana, lahko pa bi dejali, da v veliki meri tudi devalvirana. Radomir Brajkovič je čutil željo, da bi posodobil antologijsko snov srbske poezije, toda ne dosti več kot željo. Z novimi pesniki, ki jih je uvrstil v antologijo, je samo razvrednotil pojem antologijskega. Drugi so že tako antologijsko potrjeni. Sestav-Ijavcu antologije se mnoge pesmi zdijo lepe; to izhaja iz stališča, da mu ni niti do večjih vzponov niti do jasne osebnosti. Antologija je kakor velika ravan. Vladimir Milarič Prevedel France Vc^elnik FRANCE BEVK V IZBRANI MLADINSKI BESEDI Brez dvoma ostaja mladinski pisatelj France Bevk zanimiv in priljubljen tudi za današnje mlado beroče obonstvo, kakor je priraste! k srcu številnim rodovom bralcev že vse od časov, ko so pričele izhajati njegove prve, prizadeto napisane pripovedi, porojene iz razmer in okolja njegove ožje domovine. Se zlasti pa se je vrastel v mlado zajvest s povestmi in zgodbami o otrocih svojega časa, o dečkih in deklicah, ki so morali že v nežnih letih okusiti trdoto življenja, se spoprije- mati bodisi s sodalnimi bodisi političnimi okoliščinami, a so kljub pečatu vsiljene usojenosti in prenaglega dozorevanja ostajali človeka vredni, ponosni in bojeviti, zlasti še, kadar je šlo za čast, za mateiin jezik, za dicwnovino, za ogroženost. Ustvarjalna taoakočutnosit in posluh za umetniško snovanje sta Bevka obvarovala pred pastmi, ki se rade sprožijo pri pisanju za mlade, nastavlja pa jih zmotna predstava o tem, kakšno je in mora biti pisanje za mlade. Z redkimi izjemami se je Bevk uspešno ogibal deklarativnosti, moraliziranju, poučevalnosti, zato čas njegovi pisateljski besedi ni do danes odvzel skoraj ničesar. Ostala je svežina pripovedovanja, ohranila se je privlačnost zgodb tudi za današnjega, domači Eterami snovi včasih že odtujenega mladega bralca. Da barve v času niso obledele, je pač pripomogla pisateljeva zavzetost, nj^ova iskrena predanost pisanju za mlade, sposobnost vživljanja v otroško du-ševnost, občutljivo in ranljivo no-tranjioet. Privlačnost dogajanja pa terja tudi temeljito poglabljanje v čas, stanje, razmere, pisaitelju narekuje razpiranje plasti na vseh ravninah življenja. Zahteva tudi obvladovanje jezika, s katerim je moč mladega bralca Zaires prevzeti in osvojiti, ga z močjo klene, jasne besede pritegniti in prekndti njegov vse prepogosto izsušeni jezik, obogaititi njegov besedni zaMad. Bevku se je posrečilo oboje uspešno združiti; svoje zgodbe pripoveduje v zglednem jeziku in skladnost je lahko še danes marsikomu napotek pri pisanju za mlade. Iz pisateljevega bogatega ustvarjalnega opusa je Mladinska knjiga za V. letnik zbirke Izbrana mladinska beseda (1984) ponudila bralcu v treh knjigah devet najbolj značilnih in znanih, že v klasiko sodečih del, ki se odlikujejo po vsebinskih in ustvarjalnih vrednotah. Besedo o pisatelju in njegovem delu je prispevala Martina Sircelj, ki je besedila tudi izbrala in naipisala opombe. Njena skrbnost in trud se bosta obrestovala, saj bodo njene poznaivadske besede popeljale bralce do globljega seznanjenja z Bevkom. Sirdjeva se je odločila za tematsko razvrstitev del. V prvo knjigo je uvratila pripovedi o pastirdh (Gri-varjevi otroci, Pastirci, Pestma), v drugo povesti s sodalno, izseljensko in narodnostno temaitiko (Lukec in njegov škorec, Tonček, Peter Klepec), v tretjo pa dela na temo našega narodmoiosvobodilnega boja (Mali upornik, Učiteljica Breda, Knjiga o Titu). Tako razgrinja prvih osem del kos slovenske zgodovine, kakor se kaže in odseva na raznih področjih življenja primorskih Slovencev, vkleščenih v interese tuje poditiike, sprva avstrocgrske, zatem italijanske, ki jih je v času fašističnega nasilja še posebej izzivala s svojo prepovedjo pravice do materinega jezika in šol v slovenskem, domačem jeziku, saj je dosegla prav nasprotno od zaželenega. Nasilje je porajalo upornike, zavezane slovenstvu, krepilo osveščenost in narodno zavest. Odpornost in žilavost je bila pravzaprav položena že v zibelko tega tegobam in pretežno siromaščini izpostavljenega primorskega človeka^ ki se je tako težko, a talco vztrajno prebijal sikozi življenje od rojstva do smrti, zmerom zaznamovan z revščino, zmerom žrtev sodalnega stanja. Pisatelj je dobro poznal usodo otrok na domačem podeželju. Komaj odrasli plenicam, so že morali v beli svet za pastirce, pestme, hlapčke, da niso biü pretežko breme staršem in da so ležišče, kos kruha prepustili mlajšim bratcem in sestricam. Tako se sodobnemu mlademu bralcu od- 8* 115 stre pogled v še ne zelo odmaknjeno preteikloßt: v vsakdanjik bednega hribovskega kočarja, dninarja, malega kmeta, večino odvisnega od ošabnega velikega kmeta ali gospodarja, ki je krojil prihodnost vsem revnejšim od sebe. Vendar je na te pastir-ce in pestme, ki so nanje zrli kot na predmet, s katerim razpolagajo po mili volji, najhuje vplivalo podcenjevanje, ki so ga bili deležni v gospodarjevi hiši, znamenje sodaLne ra2Äe, ki se je zarezala v sleherni trenutek njihovega življenja. Iz tega se je rodil kup posledic, katerih žrtve so bili vselej podrejeni. Izbor prinaša tri tipe otroških Uisod. Osiroteli Grivarjevi otroci ne pristajajo na odločitev vaške skupnosti, ki jim po smrti staršev odredi varuštivo proti njihovi izbiri. Z odločnim upiranjem sicer dosežejo izpolnitev svoje želje, vendar je surovo življenje že pred durmi — drug za drugim bodo morali od doma, čaka jih pastirstvo pri enem od bogatih kmetov, čaka jih od tuje volje odvisna prihodniosit, proti čemur zaradi svoje revščine ne morejo ukreniti prav nič. V Pastircih snrio priče prvemu resnejšemu spopadu med pasting ema v času njunega razvoja in zorenja. Prepuščena zvečine sama sebi, tudi sama iščeta rešitve iz krize, v katero zabredeta. Rast in odločitve, včasih preusodne za mladega človeka, zazHiamovanega s samorastni-štviom, puščajo sledove, negativne ali pozitivne, kakor se je mladi človek nagnil. Samo Nežka v Pestmi se postavi po robu krivicam, ki jih doživlja, in zapusti gospodarjeve, da bi se vrnila domov k materi, na varno, v toplino njenega naročja. Drobcena in mežna, kakor je, zbere vendar doviolj moči in odločnosti, da premaga razvihar-jeno noč, ix>lno prividov, ki jio strašijo; in dom jo spet sprejme, saj mati doume njeno bolečino, obup in strah pred krivicami. Bridek vpogled v minulost, zgovoren tedaj, ko je nastal, in tudi danes. Povesti v drugi knjigi popeljejo bralca v drugo okolje, v širni svet, v mesto, v davnio zgodovino, v izšel j en-stvo, v boj za pravico do materinščine, v stare, minule dni osveščanja, ki ga simbolizira Peter Klepec. Zelo privlačna, berljiva priipoved o Lukcu, ki je šel v Južno Ameriko iskat očeta skupaj z materjo, a mu na poti umre, in s škorcem Klepcem, ki mu pomaga premagovati domotožje, govori pod slikovitimi opisi novih in napetih doživetij o tragiki primorskega Slovenca, ki je moral na tuje, ker ni videl prihodnosti zase pod fašističnim nasiljem. V tem je tudi osnovno sporočilo bralcu. Del tega sporočila vsebuje tudi povest Tonček, zgodba o dečku, ki ne pristaja na prepoved slovenskega, materinega jezika, zato kljubuje materi, učitelju, italijansikim sošolcem. Stričeva vrnitev iz Amerike pomeni zanj rešitev, saj ga poslej vzame v svoje varstvo zavedni stric, ki se želi v domovini postavljati po robu fašizmu, pred katerim je bil pred leti pobegnil. Oba, stric in Tonček, sta nosilca misieiruositi, ki odklanja ponižnost in pokornost. Tako sta potomca ideje, ki jo je zasejai v sivi zgodovini našega naroda Peter Klepec, junak iz ljudskih pripovedk, a hkrati prispodoba ljudstva, ki se je osvestilo in se ne odreka svojim pravicam. Peter Klepec sodi med Bevkova najbolj domišljena dela, jezik je izbru-šen, klen. Besedilo spominja s svojimi odlikami na Martina Krpana. Hkrati uveljavlja Peter Klepec pomen zgo-doviinslkega spomina, ki je izvor trdnosti m mioči naroda. Tretja knjiga vključuje zgodbi o junaštvu mladega fanta v drugi vojni in o pogumu partizanske učiteljice kot piimerih odnosa primorskega človeka, posebej mladega, do na-radnoosvobodilnega boja; ta je imel za primorske Slovence še poseben pomen, saj so dve desetletji čaikali na pravico do materinščine in na os-vobodiitev izpod fašizma. Tomažek in Breda zastopata upornike zoper vsiljeno stanje, ki so prerastli svoj čas in svoje otroštvo in dozoreli za nov svet. Tako je sklenjen krog predvojnega in medvojnega dogajanja na Pri-moiTskem dn je predstavljen primorski mladi človek v usodnih časih ostrih robov realnosti. Kot dokument pretekUosti, spodbuda sedanjosti, obveznost do prihiodTOjsti. Deveto delo, ki zaokroža izbor, je Knjiga o Titu, s katero je pisatelj na zanj značilen način tankočutno nanizal vrsto utrinkov iz Titov^a življenja, kakor jih je izbral iz zapisov in pripovedi maršalovih sobor-cev, soddavcev, prijateljev, znancev, sorodnikov. Ti drobni utrinki zgo-vomeje giovore mladim o velikih in odločilnih rečeh, kot bi obsežno znanstveno delo, hkrati pa izrišejo Titovo osebnost brez nabreklih besed, preprosto in iskreno, s posluhom za odtenek, miselni utrip, dejanje. Mladinsika knjiga je s pričujočim izborom iz Bevkovih mladinskih del mlado beročo populacijo oipozorila na bogato izvirno slovensko knjigo, ki oblikuje zavest in razmika obzorja. S tem pa se postavlja tudi zoper bres^vredno literaturo, ki se vse preveč vtihotaplja v življenje naših otrok in mladine. Nada Gaborovič VIDA BREST: MAJHEN ČLOVEK NA VELIKI POTI Vida Brest: Majhen človek na veliki poti. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. (Cicibanova knjižnica.) Tudi pisanje o že nagrajeni knjigi naj bd bilo objektivno. Slovenska pesnica in pisateljica Vida Brest (pravo ime Majda Peterlin, rojena 1925, umrla 1985) je za knjigo par-tizans/kih zgodb Majhen človek na veliki poti leta 1984 dobila Levstikovo nagrado. Posamezne zgodbe so vsebinsko in nnotivno povezane med seboj ter včasih rasejo druga iz druge ali pa se kratko malo nadaljujejo. Delo Majhen človek na veliki poti je mogoče uvrstiti med literarizirana zgodovinska pričevanja. Historičnosit je v ospredju: ne gre namreč za to, da bi bilo dogajanje videti resnično in prepričljivto, ampak se je po vsej verjetnosti vse, kar pripoveduje pisateljica v prvi osebi, zares zgodilo tako in nič drugače. Avtoričina subjektivnost je kvečjemu možnost za imietniškost, torej osebnostno barvanje dogodkov, ne pa domišljijsko oblikovanje dogajanja. Prav v tej subjektivnosti sta očarljivost in moč te knjige. Pisateljica Vida Brest je bila namreč ena izmed udeleženk NOB, voja-kinja mlade partizanske vojske; komaj sedemnajstletna se je odpravila na trnovo pot preizkušenj. Njeno dozorevanje je bUo ujeto v krute okoliščine in določeno s težkimi časi. Prezgodaj je morala odrasti in premagovati svojo otrošikost in celo de-klištoost ter se odrekati tistemu, do česar bi kot mladostnica imela naravno pravico. Vedno znova je morala do(kaz»vati, da zmore to, čemur so bili kos drugi borci, se potrjevati in pozabljati nase. Zanimivo pa je, da v popisovanju tega odraščanja in dozorevanja ni nikakršne tragike, samopomiliovanja ali razbolelosti. Vse se odigrava nekako laihkotno, sproščeno in samoumevno. Vodiini mlado pairtizanko pošiljajo sem in tja po Sloveniji (uvrščena je sicer med pro-pagandiste, vendar na to basedo v žigu kdaj pritisne palec, da ni mogoče prebrati, za kaj gre in jo imajo drugi za pomembnejšo osebo, kot je v resnici). Na teh pohodih se seznanja z moralnimi vrednotami partizanskega življenja, jih vsrkava vase in jih tudi sama uresničuje. Tovarištvo, odrekanje, solidarnost, iznajdljivost in pogum prevevajo sleherno partizankino ravnanje. Večinoma se podreja ukazom »od zgoraj«, tu in tam pa jo prešineta uporništvo in trma ter ubere drugačno pot, kot so ji jo določili nadrejeni. V pisatdjičino pripoved je ves čas vtkana humomost. Spoznanja o usodnih in prelomnih dogodkih, celo srečanja s smrtjo, je treba čimprej po-zaibiti in raje preskočiti v dogodiv-ščiine, polne presenečenj in obratov. Porajajo se asociacije na tradicionalne junake slovenske mladinske književnosti. Taiko kot sta bila Martin Krpan in kralj Matjaž junaka iz mesa in krvi in seveda ne brez na-paik, so tudi partizanski heroji in heroine povsem človeški — zmorejo silno junaštvo, tu in tam pa so hva-ličan^i, širokousitni in nečinnmi; ko je bitka za njimi in so na varnem, znajo tudi krepko pretiravati. Knjiga Majhen človek na veliki poti je torej umetniško oblikovan diokumenit vstaje slovenskega naroda. Vida Brest je imda osebne stike z zgodovinskimi osebnostmi in znanimi Slovenci; med njimi so bih: Vida Tomšič, Karol Pahor, Nikolaj Pimat, Franček Bohanec in drugi. Ohranjen je tudi spomin na komandanta Franca Rozmana-Staneta. Mnogi borci so si želeli, da bi se osebno srečah z njim, a jim to ni uspelo. Pisateljici pa se je nasmehnila sreča — smela je k njemu. To je storila kar po domače: butnila je v štab, kot da bi se s komandantom že dolgo poznala. Franc Rozman-Stane jo je poslal ven, da bi vojaški pozdrav ponovila, kot je treba. Ker tudi drugič ni bilo dobro, ji je sam pokazal, kako viojaki vstopajo in pozdravljajo. Potem je bilo prav. »No, uspelo mi je! Sele nato je komandant Stane rekel, naj sedem in se lahko pomeniva. Pojasnil je, da sem pač vojak in se moram javljati po predpisih.« (Str. 22.) Prošnjo, da bi lahko zapiistila Belo krajino, je komandant zavrnil, toda mlada partizanka ni vrgla puške v koiruzo. Pbmoč je poiskala ipri Nov-Ijanu, načelniku glavnega štaba. »Kako je stvar rešil Novljan, ne bom nikoli zvedela, vem samo, da je komandant podtaknjeno odobritev podpisal in dobila sem dovohlnioo Glavnega štaba NOV in POS za odhod na Štajersko in Koroško.« (Str. 23.) Ko je prišla med partizane vest o smrti Franca Rozmana-Staneta, se je Dušan Pirjevec-Ahac tako odzval: »■Med pari, ki so začudeno obstali, se je prebil Ahac, pogledal skupino pri vratih, lica, po katerih so drle solze in mi potegnil depešo iz rok. Prebral je, se najprej nejeverno zasmejal, potem pa utihnil, prebledel in zajokal. S težavo se je potem toUko umiril, da je depešo na glas prebral. Enkrat, dvakrat, trikrat, potem pa se je zatekel v kot in tako jiokal, da so se mu kar tresla ramena.-« (Str. 64—65.) Pisateljica je bila ena izmed tistih, ki so zavestno »delali« zgodovino. Avtoričin slog je stvaren in lahkoten. Vse je poimenovano s pravim imenom, konkretno in nazorno. Velikokrat besede načrtno ponavlja, da bi bila pri^poved prepričljivejša. Ves čas je ohrainjena notranja dinamičnost, veliko je tudi dvogovorov. Kar zaideva čas, pisateljica dogodke iz preteklosti navezuje na sedanjost in pove, kako so se stvari razipletle kasneje, ali pa osebe pospremi celo v današnji čas. Besede borcev s srbohrvaškega območja ohranja kar v izvirniku, ponekod navaja vojaške izraze in morebiti nekoliko načenja nekatere jezikovne norme. V knjigi je mogoče odkrivati tudi zanimivo dvojnost: po eni strani je umetniško upodobljeno pričevanje, po drugi pa je umetnost ena izmed sestavin tega deäa oziroma naraivna-nost mlade junakinje. Vida Brest je bila kljub mladosti že tedaj znana pesnica: prav zaradi spodbudne vezane besede sio jo ljudje Siprejeli s posebno toplino in tudi pazi'li nanjo. V knjigo je uvrščena pesem Koman-dantova smrt (str. 65). Sicer pa je umetnica glede svojega poslanstva dokaj skromna in pogosto govori o literarnih nastopih mimogrede in samokritično. V zadnji zgodbi z bojnim tovarišem zaskrbljeno »tuhta«, le kaj bo počela v svobodi, ko pa zna zanesljivo le streljati in .prav nič drugega. Morebiti bi bilo primerna za prodajalko časopisov, se sprašuje. Pomisleke pisateljica sklene tako: »•Časopisov ni bilo treba prodajati. Zaposlitev naju je že čakala, mene pa najprej boinica. Prvi Kvadrov ukaz se je glasil: ,Ti, dezerter! Marš v bolnico! Ko te bodo zdravo odpustili, se pa javi na uredništvu Ljiidske pravice!'« (Str. 127.) V sklepnem zapisu Živo pričevanje partizanskega deklica pisec Janez Kajzer z naklonjenostjo vrednioti ustvarjalkino snovanje. Pravi, da je prispevala svoj delež slovenski kulturi v najtežjih vojnih dneh, že tedaj izdala pesniško zbinko in zaslovela kot nadarjena in nadvse občutljiva pesnica. Premišljuje tudi o razliki med književnostjo iz partizan-sikih časov in tisto — reflektiranio iz povojnih časov. Ustvarjalka Vida Brest, ki jo ^ovenski otroci poznajo kot avtorico pesmi za Mroke in petih knjig otroške proze, se je pisanja o partizanskih doživetjih lotUa v tem delu s časovnim odmikom. Nikakor ne gre prezreti ilustrator-jevega deleža: Marjan Amalietti je doumel duha te knjige in marisal veliko zandmivih in estetsko učinkovitih čmo-belih risb. Ilusjtracije se odlikujejo z niotranjo razgibanostjo in privlačnostjo. Knjiga Majhen človek na veliki poti je gotovo že našla pot do mladih bralcev. Marija Svajncer PET NOVIH DETELJIC V iprilj ubij eni zbirki Mladinske knjige, ki jo ureja Niko Grafenauer in prinaša krajše zgodbe ali zbirke zgodb oz. pravljic iz domače in tujih literatur, so v letniku 1983 in 1984 izšle naslednje knjige: Antona Ingoliča Rokove zgodbe in Ivana Potrča spominska proza na otroštvo Zebe ter ameriškega pisatelja in ilustratorja Amolda Lobela Regica in Skokica (letnik 1983), Leva Niko-lajeviča Tolstoja Najkrajše zgodbe in Zgodbe ladijskega mačka Pelegrina Harriet Laurey, nizozemske pisateljice (letnik 1984). Vsekakor ra2!no-\mstno in kvalitetno branje. Knjigi obeh silovensikih avtorjev sta si močno ra2Üöni: Anton Ingolič, ki je že nekajkrat presenetil s svojim posluhom za probleme otrok in mladostnikov (spomtnimo se samo nesmrtnega Tajnega društva PGC in Gimnazijke), je tokrat napisal knjižico, v kateri popisuje zgode in nezgode svojega vnuka Roka. To ao nezapletene, šaljive in zabavne zgodbice, kjer mali kratkohlačnik vedno uspi-či kaikšno nepričakovano. A to so tudi zgodbice, v katerih se plete prijateljstvo med dedkom in vnukom, prijateljsitvo, ki temelji na zaupnih in vseobsegajočih pogovorih, s katerimi vnuček odkriva resnico sveta (odraslih), pisatelj pa se, stoozi pripovedi in dogodivščine, znova vrača v svet nepokvarjenega otroštva, z vsemi njegovimi nenavadnimi in čar-nimi lepotami. V sprenoni besedi ugotavlja Janez Kajzer: »Vendarle ne gre zgolj za resnične anekdote, ki jim je kiomaj dodane ikaj umetniške domišljije. Vse pisanje je polno dedkove ljubezni do obeh vnukov, do rodu, ki bo nadaljeval začeto delo. To pa je ena izmed tisočih Ingo-ličevih sreč, o katerih pravi, da jih je užil v življenju.« Povsem drugačna je knjiga spo-miniskih zapisov iz otroštva Ivana Potrča. Zebe je pravzaprav močno trpka knjiga, v kateri pisatelj razgrinja vso bedo sproletariziranih kmetov in svoje doživljanje teh težkih časov. Obe uvodni zgodbi. Zebe in Zajklja, govorita o stiskah otroka, ki je moral nenehno iskati in potrjevati pravico do svojega otroštva, o nera-zunüjivi krutosti odraslih in o kmečkem svetu, ki je imel tako malo posluha za poezijo. Skoda, da je tema spominskama zgodbama dodanih nekaj basni, ki sicer topografsko sodijo v isti Potrčev svet otroštva na kmetih, pa so vendarle zastavljene v čisto drugačnih slogovnih koordinatah — ne nazadnje so -tudi njihova basenska sporočila močno različna od tega, kar nam sporoča avtobiografska proza. Zdi se, da je sam pisatelj nihal med obema možnosti-ma; verjetno bi bilo zanimiveje brati njegove avtobiografske zgodbe (ne dvomimo, da bi se jih nabralo za celo knjigo in to takih, kakršna je zgodba Zebe), basni, kot klasična oblika literature za otroke in odrasle, pa bi lahko počakale na samostojen natis. Ne smemo pozabiti tudi deleža ilustratorja Iveta Subica, ki je še poglobil dramatičniost obeh avtobiografskih zgodb. Regica in Skokica je knjiga prisrčnih zgodb, v katerih se otroška in odrasla domišljija v pisanju Ar-nolda Lobela mešata na presenetljiv način: vse, kar se dogaja, je hkrati resnično in neresnično ali še bolje: Regica in Skokica odkrivata v svojih zgodbicah svet na način, kot ga odkrivajo tudi lotroci: večni zakaji se nizajo drug za drugim, svet se ne kaže samo kot urejenost in popolnost marveč tudi kot neurejenost, celo absurdna kaotičnosit, v kateri se je težko znajti. Skoda, da se založba oziroma urednik nista lodločila tudi za originalne avtorjeve ilustracije; s tem bi knjiga, kot kompletno av-toreko dejanje, še pridobila. Bodi kakor koh, Regica in Skokica je vsekakor ena najbolj zanimivih modemih prevedenih otroških knjig v zadnjih letih, razumljiva tako za otroke, ki so se komaj naučili brati, kot tudi za večje, ki že kritično sprejemajo svet okoli sebe in seveda tudi literaturo, ki nastaja v tem svetu. Leva Nikolajeviča Tolstoja Najkrajše zgodbe so zbirka basni, anekdot in kratkih poučnih zgodbic, ki kažejo, da je bil veliki realistični ruski romainopisec tudi tenkočuten opazovalec otroškega sveta, čeprav seveda, tudi v luči svojih znanih opredelitev za duhovno ozaveščanje ruskega kmeta, ni mogel obiti čeri poučljivosti in za današnji čas včasih hudo moteče nazomosti. A vendar se med zigodbicami, ki nam odkrivajo ne samo pisateljevo nenavadno bogato in različno domišljijo, domišljijo avtorja, ki je znal ujeti v svoje pero tako drobne detajle kot tudi velike, monumentalne podobe človeških usiod, najidejo tudi take, ki s svojo neobremenjeno domišljijo in pisateljsko prodornostjo govorijo tudi sodobnemu (mlademu) bralcu. Zato je seveda izbor besedil in njihova vključitev v Deteljico smiselno in potrebno dejanje, ki nas ne odpira samo sodobnemu svetu, marveč tudi literarnemu izročilu preteklih časov. Zgodbe ladijskega mačka Pelegri-na Harriet Laurey sodijo med tiste zgodbe, ki so srečen in estetsko učinkovit sipoj pravljičnosti, resničnosti, znanih in že večkrait uporabljenih oblikovnih prijemov z izrazito in razgibano pisateljičino imagimadjo; vse to pa je postavljeno v okvir, ko ladijsiki maček Pelegrin pripoveduje svojemu rešitelju (Pelegrinova ladja se je potopila v strašnem viharju) Kismetu (ni naključje, da ima iposlu-šalec mačkovih zgodb ime, ki v tur-ščini pomeni »usoda«) vrsto najrazličnejših zgodb, takih, ki jih je maček sam doživel, in onih, ki jih je slišal priipovedovati. Pisateljica je svoje zgodbe komponirala tako, da se v njih (za razliko od nekaterih starejših pisateljev otroške in mladinske liiterature) ni izognila obravnavanju zla, pojava, ki v najrazličnejših oblikah preveva celoto našega sveta in ki mu niso izpostavljeni samo odrasli, marveč nemalokrat v veliki meri tudi otroci. Njene zgodbe so hkrati pravljične in to niso: odkrivajo resnice sveta, ki so bUzu tudi otrokom, odkrivajo svet v vseh njegovih lepih in nelepih razsežnostih. Ali kot pravi v spremni besedi urednik Niko Grafenauer: »-Pripoive-di odlikuje nenavadno živa domišljija, ki je pretkana z vsepovsiod zazmavnimi trdnimi nitmi ljubezni do otrok in živali, zato so tudi življenjske modrosti in nauki, ki so vtkani v to prejo, 'na moč nevsiljivi, sikoraj-da samoumevni.« Pred nami je tako še eno prevodno delo sodobne loitro-ške Literature, za katerega smo veseli, da smo ga dobili v slovenskem prevodu (Nade Makarovič-Zagar). Na koncu še nekaj besed o ilustratorjih pričujočih knjig in o prevajalcih. Poleg že omenjenih so so-deloivali še: Marjeta Cvetko (Rokove zgodbice), Marija Lucija Stupica in Petra Vodopivec (Regica in Skoki-ca), Laxiija Osterc in Cvetko Zagorski (Najkrajše zgodbe), Mačka Pele-grina pa je ilustrirala Jelka Godec. Denis Poniž Sest knjig iz zbirke kurirCkova knjižnica Zbirke same verjetno ni treba posebej predstavljati, saj je s svojimi več kot losemdeseitimi zvezki (od leta 1962. dalje), v katerih so se zvrstila domala vsa imena slovenske mladinske in ,otroške üterame ustvarjalnosti, potrdila sviojo vitalnost in vsebinsko pestrost. Prav dejstvo, da Kurirčkova knjižnica — zdaj jo ureja Janez Kajzer — sledi najraalič-nejšim slogom in načimom pisanja, prozi in spomdiniski literaturi, klasiki in modernim delom, izvirnim in prevodnim besedilom, še povečuje zanimanje bralcev zanjo, saj so domala vsi Kves^ razprodani. Na podobnih načelih je zasnovan tudi izbor besedil za letnika 1983 in 1984. V prvem snopiču so dela: Vladimira Kavčiča Nevarna pot, Polonce Kovač Spelce in Francka Rudolfa Volčje in lisičje, v drugem pa: Ferda Godine Halo, halo, kliče Prek-murje, hirvaškega scenarista in pisatelja Hrvoja Hitreca Eko Eko in Jelke Mihelič Mesto pod dežnikom. Kavčičeva Nevarna pot je pripoved o dečku Petru, ki pomaga partizanom voziti hrano za ranjence, pa se nenadoma znajde sredi sovražne ofenzive in se šele po vrsti dogodivščin, bolj ali manj napetih, srečno prebije nazaj k materi. Pripjioved je napisana v strogo realistični maniri, čeprav skuša avtor izpostaviti predvsem Petrove poglede na posamezne dogodke in obrate. Vendar pa pogrešamo globlji in prisrčnejši odnos ne samo do Petra, marveč tudi do drugih dveh otrok, Lee in Darka, morda tudi do voznika Slavka. Dogajanje je — skozi pripoved, ki nikjer ne zaniha v svoji objektivnosti — nenehno pozunanjeno, napetosit mu dajejo zimanji obrati in poudarki, manj pa je tistega človeškega, notranjega in stisk polnega ravnanja, ki ga lahko zaslutimo iz Petrovih premišljevanj. Ker je sama tematika sveža in lahko tudi sodobnemu otroku marsikaj pove o težkem času, je pisateljeva namera, da ostane v realističnem slogu, zgodbo osiromašila in se pravzaprav ne razlikuje od cele vrste podobnih, nemalokrat avtobiografskih pripovedi. Nevsakdanja in zanimiva, zato pa za mlade bralce močno privlačna knjiga so Spelce PoJonoe Kovač. Pisateljica je skušala s pomočjo nekaterih ključnih dogodkov prikazati življenje treh ljubljanskih deklic različnih generacij: Zofija se je rodila na začetku stoletja in svioje otroštvo doživlja še v čmo-žolti monarhiji, Lenka je rojena v času med obema svetovnima vojnama, Barbka pa v šestdesetih letih našega stoletja, torej že v novi Jugoslaviji. Pisateljica je skušala prikazati razlike v načinu ne samio delovanja, obnašanja, vzgoje, marveč tudi v mišljenju ljudi, ki obkrožajo vse tri deklice. Pri tem ,pa je, ob vsej spretnosti, s katero zajema in odshkava posamezne čase, zagrešila tisto napako, ki se sicer tako ali tako rada vtihotapi v podobna dela: bolj ko se je v času odmikala, več ikritičnosti lahko zasledimo v njenem pisanju. Tako se nenadoma začuti, da pisateljica »navija-« za naš čas, to pa predvsem zato, ker ga najbolje pozna. Vprašanje je sicer, ali je moč vzdržati težo »objektivnega« prikazovanja, ko je pri-povedovalkina perspektiva pripove-dovanega vendarle močno in ustodno vsajena v nas čas. Ne glede na vse opombe pa je knjiga Spelce izjemno zanimivo, na nekaterih mestih celo pretresljivo branje, z mnogimi nevsiljivimi, a metaforično močnimi poudarki. Volčje in lisičje Frančka RudoKa so vseskozi humiomo in močno zabavno branje. To so zgodbe (23 po številu) o različnih živalih — sam avtor je knjigo podnasäovil .. in vrabčje, pa po ena pasja, mačja, želvja, kačja, ribja, zajčja, zmajska, medvedja, slonja, opičja in še ena o ščurku«. To seveda niso znane živalske zgodbe o znanih rečeh, ki jih znajo in zmorejo narediti živali. Rudolf je — s svojim znanim humorjem, ki se ne brani še tako nevsakdanjih in zapletenih reči iz naše sodobnosti — opremil svoje živali z značilnimi človeškimi slabostmi, ne samo v ravnanju, marveč predvsem v njihovem razmišljanju o svetu. Tudi tam, kjer je v asnicfvo položil znane basenske situacije (predvsiem v zgodbah o lisici Mici in volku Jožku), je te situacije prevedel v moderen in nenavadno živ jezik, kjer imajo odločujočo vlogo otroci, živaU pa se oibnašajio kot (zmešani, raztreseni, preobremenjeni) odrasli. Tudi pravljično — vile, čarovnice, zmaji — živi povsem legalno in brez posebnih zapletov v svetu živalskega in človeškega. Branje teh zgodb bo v otrocih nedvomno zbudilo vrsto asocdadj na resnične dogodke in ravnanja iz njihiove okolice; Rudolf zna tudi nevsiljivo poučevati in opozarjati na naše strašne ekološke zablode. Volčje in lisičje so knjiga, kjer se lahko ob skoraj vsakem stavku sproščeno nasmejemo; fantazija in (resničnost si podajata roke na poseben in neponovljiv način. Ferda Godine knjiga Halo, halo, kliče Prekmurje je pisateljeva avtobiografska pripoved o tem, kako se je v zimi 1944/45 s skupino partizanov in radijsko postajo prebijal iz osivobojenega ozemlja na Dolenjskem v Prekmurje, pokrajinjo, kjer je partizanski boj najtežje zaživel, ne samo zaradi hudega terorja madžarske soldateske, marveč tudi zaradi same pokrajine, ki je povsem neprimerna za partizanski način bc-jevanja. Pot partizanov ni bila samo močno nevarna, marveč tudi hudo zapletena; ni manjkalo ovir v obliki zased, slabega vremena, naraslih rek, velike razdalje, ki jo je bito treba prehoditi peš, varujoč dragoceno radijsko postajo. Vendar pa se tudi Godina, podobno kot Kavčič, ne zna iztrgati na mnogih mestih suhoparnemu naštevanju dogodkov, vse premalo je notranje, pisateljske dinamike, ki bi spremljajla v literarni govorici pot partizanov. Zato je pripoved marsikdaj polna ponavljanj nebistvenih podatkov. Začutimo tudi razliko med opisom same poti in dogajanjem v Prekmurju, ko se pokvari radijska postaja in se morajo partizani ves čas skrivati. Knjiga je v resnici bolj pričevanje kot literatura, ki bi jo bilo moč z malenkostnimi popravki spremeniti v zanimivo in napeto branje. Hrvoje Hitrec je znan in priljubljen hrvašiki pisatelj za lotroke. Tudi slovenski otroci poznajo njegovo povest Smogovci, ob njej pa je pisatelj napisal še vrsto del s tematiko otrok v mestnem, onesnaženem, hrupnem in tudi drugače neprijaznem okiodju. Njegova znanstvenofantastična povest Eko Eko govori prav o problemih onesnaženja človekovega okolja. Človeškim otrokom, ki bi radi svojo dolinico, v katero meščani mečejo vso mogočo kramo in odpadke, spet spremenili v človeka dostojen kraj, pride na pomoč vesoljček Eko Eko s planeta Bono. Tudi v tej zgodbi — v marsičem je podobna Pečjakovi Drejček in trije Marsovčki — se del zgodbe dogaja daleč v vesolju, na umazanem planetu Zmazi. Velika škoda je, da si pisatelj ni dovolil več fantazijske svobode: del, ki se dogaja na Zemlji, je uklenjen v znane obrazce: otroci, ki jim odrasli ne verjamejo, miličniki, čuden in skrivnosten sosed, nemočni vesoljček itd. Dogajanje v vesolju pa je po svoje še bolj stereotipno: čmo-beli spopad dobrega in zla, kjer na koncu in na vsej črti zmaga dobro. Brez posebne domišljije, hrez potrebne distance do posameznih segmentov, brez nujne gradiiadje med dobrim in zHm. Kot da se je avtorju mudilo in je zgodbo hotel čimprej pripeljati do konca. Kljub najboljšim — ekološkim — namenom je ta zgodbica v marsičem nedomišljena in nedod^ana in to bo verjetno zmotilo tudi mlade bralce. Tudi sama ideja ekološkega očiščenja je problematična: nam bodo res pomagali vesoljčki in bomo mi križem rok čakali nanje ali bomo sami samoizavestnio skušali spremeniti umazani tok zgodovine? Jelka Mihelič je svoje pisateljsko pero uspešno zastavila v zbirki zgodb Trska in Bajsa Debelejša, ki je izšla leta 1981 v isti zbirki, zdaj v knjigi Mesto pod dežnikom. Vendar je treba takoj dodati, da nova zbirka zgodb še zdaleč ne dosega notranje koherence, zabavnosti in poučnosti Baj-se Debelajse. Med zgodbami, ki so sdoer vsaka zase zabavne in zbujajo marsikatero iskro misel o nas in naših zablodah, ni tesnejše poivezave. Morda največ »duha« Bajse Debelajse najdemo v ciklu zgodb Ko še niso mežikali semafori, v katerih pi-saiteljica odkriva stiske otrok, ujetih v beton in druge pridobitve naše preslavne urbanizacije. Otroci najdejo prazno, rušenju namenjeno hišo in vrt s strašilom 2iv-žav, ki jih popelje v svet domišljije, zanimivih iger in dogodivščin. V teh zgodbah pisateljica, ne da bi posebej skušala opozarjaiti na zablode načrtovalcev, ki otroke pozabljajo ali jim namenjajo nekakšno sterilno traviao, ujeto v vroči sopuh dovoznih cesit in parkirišč, odkriva pravo naravo in želje otnotk, da bi se lahko igrali tam in tako, kot si poželi njihovio srce. Tudi nekatere druge zgodbe — Zakaj otroci ližejo sneg, Zakaj imajo kenguruji žepe — odkrivajo pi-sateljičino voljo, da bi otrokom prikazala svet na nov in drugačen način, aü pa da bi v njih zbudila pozabljeni spomin na reči, ki so nekoč imele pomen vrednot, pa smo jih v imenu >^napredka« zavrgli ali pozabili nanje. Zdi se, da je tu pisateljica uspešnejša kot pa v zgodbah, kjer sikuša dogajanje opreti zgolj na svojo pisateljsko domišljijo. Se beseda ali dve o ilustracijah obeh letnikov Kurirčkove knjižnice: sodelovali so Ančka Gošniik-Godec (Nevarna pot), Matjaž Schmidt (Spel-ce), Marjan Manček (Volčje in lisičje), Ive Subic (Halo, halo, kliče Prek-murje), Eva Heimer (Eko Eko) in Marjan Manček (Mesto pod dežnikom). Denis Poniž tri knjige iz zbirke liscki Pri založbi Borec, v uveljavljeni zbirki mladinske proze in poezije Liščki, so izšle v letu 1984 tri knjige: proza Karla Grabeljška Kako sm-o partizani stanovali (z ilustracijami Boža Kosa), pesmi Ifigenije Zagorič-niik Kaj je kdo rekel in česa kdo ni (z ilustracijami Alenke Vogelnik) in kratke proze Miroslava Slane-Miro-sa Joj, ne vedi se kot slon (z ilustracijami Matjaža Schmidta). Grabeljšbova knjiga, kot pove že naslov, pripoveduje o različnih i>air-tizansikih prebivališčih, ali, še točneje, o tistih prebivališčih, ki jih je sam avtor, kot partizan, skusil v letih vojne. To so šegave, iskrive, v značilnem Grabeljškovem sliogu napisane zgodbe, ki ne žeMjo poučevati ali odkrivati velike resnice, marveč nevsiljivo pripovedujejo o zgodah in nezgodah s partizanskimi bivališči. Prav s tega stališča — s stališča partizanskih prebivališč — odkriva pisatelj partizanstvo v precej bolj človeški ali realistični lučd, kot pa to počnejo (ali so počeli) mnogi njegovi pisateljski tovariši, ki so za vsako ceno tudi najbolj vsakdanje reči iz partizanskega življenja želeli glorificirati. Grabeljšek pripoveduje naravnost, brez dlake na jeziku čara pred nas vsakršna prebivališča, največkrat bolj zasilna kot ne. 2e samo če preberemo uvodni tekst, O ta naša taborišča, bomo videli, kam meri Gräbeljšikovo pisanje: v prostor resnice, ki je sama sebi dovolj resnična, da ne zahteva ne olepšave in ne posebnega komentarja. Zdi se, da bo ta knjižica, ki obsega dvanajst »poglavij« oziroma zgodb o različnih partizanskih prebivališčih, pritegnila mlade bralce. Njihova avten-ticn'oßt, pa tudi slogovna razgibanost, seveda pa pustolovska razsežnost samih besedil so dovolj močna spodbuda za to. Kaj je kdo rekel in česa kdo ni je prva knjiga otroške poezije sicer uveljavljene pesnice Ifigenije Zago-ričnik. Zagoričnikova je svojo poezijo vpela v tisti sodobni tok otroške poezije, ki skuša govoriti o vsakdanjih, otroku bližnjih rečeh, še bolj pa o stanjih ali čustvenih nabojih, kakior jih zaznavajo otroci. V njeni poeziji se prepletata realnost, vsak-danjioet, celo reči, ki bi jih na prvi pogled komaj sprejeli v poezijo, z rečmi brezmejne in nikoli do kraja zaobjete otroške fantazije, ki drobne in vsakdanje reči spreminja v pravljične pokrajine in mesta. Kot v pesmi Tinkin čar, kjer mala Tinka pravi: Kaj mi mar, / vsaka stvar na svetu / ima svoj čar. // In za ta čar, za to čarovnijo besed, kot bi dejal Boris A. Niovak, je poezija najprimernejši prostor, prostor, v katerem je dovoljeno in izrečeno vse, kar je sploh lahko izrečeno. Pesmi, kot so Zadaj za hišo. Zrnu j pride na čaj, Strašna Varja, Medved bi raje spal, odkrivajo pesnico kot tenkočutno, pa hkrati posebnemu humorju predano oblikovalko situacij, v katerih se «odraslo« in «otroško« prepleta v čudoviti igri vsakdanjosti in hkrati čame nevsakdanjosti. V teh pesmih ni posebnega lingvističnega naboja, značilnega za nekatere druge ustvarjalce pesničine generacije; tudi ni bravurazmasti, ki bi se naslajala nad samim dejstvom, da je moč napisati lepo, blagoglasno otroško pesem. Ifigenija Zagoričnik gradi svoje pesmi iz značilnega občutka osamljenosti otroškega sveta v dobi tehni-zacije, hitenja in natrganih čliove-ških vezi: njena pesem ne samo, da zna povedati in spraševati, marveč zna tudi prisluhniti stiski, ki je včasih lahko tudi boleče molčljiva, drugič spet ujeta v povodenj besed. Zdi se, da je njen prvenec, kljub temu da v nekaterih pesmih ni povsem dorečen, vendarle značilno in veljavno ipesniško dejanje, ki ga ne kaže prezreti. Kratke proze Miroslava Slane-Mi-rosa se same utemeljujejo na zapovedi 'mlademu bralcu, da mora znati «živalščino«, če hoče stopiti v sredico njihovih skrivnosti. V njih nastopajo različne živali: slon, medved, kobila, žrebički, metulj, žabe, čmr-Ijevka in še mnoge živali, pa Marsovci in druga bitja, največkrat per-sonifidrane reči iz sveta, ki je otroku dobro poznan. Slana gradi na si-tuacijski komiki, na domislicah, ki preraščajo v zgodbe, le-te pa prepleta z nevsiljivimi, čeprav ne vedno povsem jasnimi pogledi na svet in reči, ki se godijo (ne vedno z našo vodjo ali vedenjem) v tem svetu. V nekaterih zgodbah ne manjka duhovitega >^moralnega pouka «, vendar je le-ta daleč od tega, kar bi imenovali klasično žuganje s prstom porednim paglavcem. To so prijazne zgodbe, v katerih se dogajajo vsakršne zgode in nezgode, vsakršni nenavadni ali preveč navadni dogodki, ki pa se srečnjo končajo in srečno iztečejo tako, da je za vse udeležence zgodb in zgodbic prav. Klasičnim temam in situacijain pridružuje Slana take, ki so danes »aktualne«, Marsovce in vesoljska plovila, letališča, drvenje avtomobUov, onesnaženo okolje ..., nekatere so zgrajene na pozitivno artikuliranem absurdu, kot je na i>rimer zgodba Klepet na koncertu, ki priipoveduje o klepetajočih ribah na koncertu, ali Rojstni dan žirafe Žuže, kjer pisatelj poroča o zadregah žirafje družine, ujete v spone vsakdanjega (našega) življenja. Slanova knjižica bo verjetno bolj razveseljevala mlajše bralce, o čemer govori že njen obseg, še bolj pa obseg posameznih zgodb, ki se berejo lahko, tekoče, brez posebnih zapletov ali miselnih vijug. Skratka, simpatično branje, brez velikih pneten-zij, uravnoteženo, čeprav včasih zgrajeno tudi na znanih motivih in njihovih rešitvah. Denis Poniž BIBLIOGRAFIJA IZBOR KNJIG IZ SLOVENSKE KNJIŽNE PRODUKCIJE ZA MLADINO V LETIH 1983 in 1984 Pričujoči priporočilni seznam je izbor iz slovenske knjižne produkcije za mladino v letih 1983 in 1984. (Doslej so izšli priporočilni seznami za leta 1972 do 1982, objavljeni v reviji Otrok in knjiga št. 2, 3, 6, 8, 10, 13/14 in 18). Obsega kvalitetne leposlovne knjige (izvirna dela in prevode), ki so primerne za mladino do 14. leta. Seznam upošteva: — prve objave, — prvič objavljena posamezna besedila oziroma nove izbore besedil iz že objavljenih knjižnih izdaj, — ponatise in ponovne izdaje, — dela iz leposlovja za odrasle, ki jih priporočamo tudi za mladino okrog 14. leta. Pri vsaki enoti je naveden starostni razpon, za katerega je delo najbolj primerno. Ta razpon je pri nižji starosti večkrat dokaj širok, saj se ne omejuje samo na obdobje, ko je otrok sposoben tehnično-bralno samostojno obvladati določen tekst, marveč upošteva tudi obdobje, ko otrok še ni bralec, doživljajsko pa je že povsem dorasel besedilom, ki mu jih berejo ali pripovedujejo odrasli. Znak ♦ opozarja na knjižne izdaje, ki jih še posebej priporočamo za uporabo pri uri pravljic. Seznam so sestavile Marjana Kobe, Majda Ujčič in Andra Znidar. Aesopus: Kdo leti najvišje. Ezopove basni I. Izbr. in prev. Kristina Brankova. Ilustr. Ančka Gošnik-Godec. 2. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. [16] str. 16 cm. (Čebelica. 273.) Do 8. leta.» Andersen Hans Christian: Andersenove pravljice. Prev. Rudolf Kresal. Ilustr. Lidija Osterc. Spremno besedo napisal Josip Vidmar. 3. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 305 str. 28 cm. (Zlata ptica.) Od 8. leta.» Andersen Hans Christian: Cesarjeva nova oblačila. Prev. Rudolf Kresal. Ilustr. Marjeta Cvetko. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [24] str. 27 cm. (Velike slikanice.) Od 7. do 10. leta.» Andersen Hans Ciiristian: Leteči kovček. Prev. Janez Gradišnik. Ilustr. Marija Lucija Stupica. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [24] str. 27 cm. (Velike slikanice.) Od 7. do 10. leta.» Andersen Hans Christian: Pastirica in dimnikar. Prev. Rudolf Kresal. Ilustr. Marija Lucija Stupica. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. [20] str. 27 cm. (Velike slikanice.) Od 7. do 10. leta.» Andersen Hans Christian: Vžigalnik. Igra za otroke. Dramatiziral Franček Rudolf. Režijski napotki Matija Logar. Ljubljana, Univerzum 1983. 28 str. 21 cm. (Pojdimo se gledališče. Letnik 1983/84. Zv. 2.) Dramatika. Od 5. do 10. leta. Babica pripoveduje. Slovenske ljudske pripovedi. Izbr. Kristina Brenkova. Ilustr. Ančka Gošnik-Godec. Spremno besedo napisal Niko Grafenauer. 4. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 164 str. 20 cm. (Deteljica.) Od 5. do 9. leta.» Bach Richard: Jonatan Livingston Galeb. Prev. Janez Gradišnik. Fotogr. Russell Munson. Spremno besedo napisal Janez Gradišnik. 2. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 88 str. 21 cm. (Biseri.) Prevod dela: Jonathan Livingston Seagull. Od 13. leta.' Bahdaj Adam: Pozor! Črna marela! Prev. Zdenka Jermanova. Ilustr. Aco Mavec. Spremno besedo napisal Severin Sali. 2. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 261 str. 21 cm. Prevod dela: Uwaga! Czamy parasol. Od 10. do 12. leta. Bahdaj Adam: Pozor! Črna marela! Prev. Zdenka Jermanova. Ilustr. Aco Mavec. Spremno besedo napisal Severin Sali. 2. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 261 str. 20 cm. (Moja knjižnica.) Prevod dela: Uwaga! Czarny parasol. Od 10. do 12. leta. Bass Eduard: Nepremagljiva enajsteri-ca. Prev. Viktor Smolej. Ilustr. Marjan Manček. 2. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 117 str. + 6 pril. 21 cm. (Biseri.) Prevod dela: Klapzubova jedeniictka. Od 10. do 12. leta. Batič Milena: Zborne recitacije. Maribor, samozaložba 1984. 111 str. 22 cm. Od 13. leta. Bedin in Bedina. Slovenska ljudska. Zapisal Andrej Gabršček. Ilustr. Irena Majcen. Ljubljana, Borec 1983. [24] str. 11 cm. (Kurirčkova torbica.) Do 8. leta.' • Bevk France: Črni bratje. — Učiteljica Breda. Spremno besedo napisal Bogomil Gerlanc. 3. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 141 str. 20 cm. (Moja knjižnica. Letnik IX. Knj. 4 [a].) Od 10. do 12. leta. Bevk France: Grivarjevi otroci. — Pa-stirci. Spremno besedo in opombe napisal Stanko Kotnik. 4. natis. Ljublja- na, Mladinska knjiga 1983. 127 str. 20 cm. (Moja knjižnica. Letnik VIII. Knj. 6.) Od 10. do 12. leta, Bevk France: Grivarjevi otroci. — Pa-stirci. Spremni besedi napisala Iztok Ilich in Marijan Tršar. Ilustr. Ive Subic. 2. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 194 str. 21 cm. (Zlata knjiga.) Od 10. do 12. leta. Bevk France: Grivarjevi otroci. — Pa-stirci. — Pestrna. Izbor, spremna beseda in opombe Martina Sircelj. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 218 str. 21 cm. (Izbrana mladinska beseda.) Od 10. do 12. leta. Bevk France: Knjiga o Titu. Ilustr. Ive Seljak-Copič. Spremni besedi napisala Iztok Ilich in Marijan Tršar. 2. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 139 str. 21 cm. (Zlata knjiga.) Od 10. do 12. leta. Bevk France: Kurir Markee. Ilustr. Marjanca Jemec-Božič. 2. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [IB] str. 22 cm. (Male slikanice.) Od 7. do 9. leta. Bevk France: Lukec in njegov škorec. — Tonček. — Peter Klepec. Izbor, spremna beseda in opombe Martina Sircelj. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 228 str. 21 cm. (Izbrana mladinska beseda.) Od 10. do 12. leta. Bevk France: Mali upornik. Ilustr. Nikolaj Omersa. Spremna beseda Bogomil Gerlanc. 3. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 143 str. 20 cm. (Moja knjižnica. Letnik VIII. Knj. 4.) Od 10. do 12. leta. Bevk France: Mali upornik. — Učiteljica Breda. — Knjiga o Titu. Izbor, spremna beseda in opombe Martina Sircelj. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 256 str. 21 cm. (Izbrana mladinska beseda.) Od 10. do 12. leta. Bevk France: Naše živali. Ilustr. Ančka Gošnik-Godec. Zagreb, Naša djeca 1983. [12] str. 25 cm. Do 8. leta. Bevk France: Rož, Podjuna, Žila. Potopis. Celovec, Drava; Trst, Založništvo tržaškega tiska 1984. 89 str. 21 cm. Od 10. do 12. leta. Bitenc Janez: Kje je luna. Naslikala Jelka Reichman. Notograf. Majda Ba-novec. Ljubljana, Univerzum 1983. [24] str. 24 cm. Poezija. Do 8. leta. Bitenc Janez: Kurirčki. Narisal Matjaž Schmidt. Notografija Anton Jeraša. Maribor, Obzorja 1983. [24] str. 21 cm + gramof. plošča. Poezija. Od 5. do 9. leta. Bitenc Janez: Medvedki. Ilustr. Andrej Vodopivec. Trst, Založništvo tržaškega tiska 1983. [23] str. 21 cm + 1 gramof. plošča. (Tobogan. 4.) Poezija. Do 8. leta. Bitenc Janez: Naša četica koraka. Ilustr. Walter Grudina. Trst, Založništvo tržaškega tiska 1983. [23] str. 21 cm + gramof. plošča. (Tobogan. 3.) Poezija. Do 8. leta. Bosco Henri: Deček in reka. Prev. Metka Zupančič. Ilustr. Georges Lemoi-ne. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 93 str. 19 cm. (Knjižnica Sinjega galeba. 251.) Prevod dela: L'enfant et la rivišre. Od 10. do 12. leta. Boter petelin in razbojniki. Slovenska ljudska pravljica. Ilustr. Dušan Klun. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [16] str. 22 cm. (Mala slikanica.) Do 8. leta.* Brenk Kristina: Deklica Delfina in lisica Zvitorepka. Spremna beseda Berta Golob. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 83 str. 20 cm. (Moja knjižnica. Letnik IX. Knj. 1 [a].) Od 6. do 9. leta. Brenk Kristina: Partizanska bolničarka. Narisala Ančka Gošnik-Godec. Ljubljana, Partizanska knjiga 1983. 42 str. 20 cm. (Matjaževa knjižnica.) Od 10. do 12. leta. Brenk Kristina: Prigode koze Kunigunde. Naslikala Ančka Gošnik-Godec. Spremna beseda Berta Golob. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 110 str. 20 cm. (Deteljica.) Do 9. leta. Brest Vida: Majhen človek na veliki poti. Ilustr. Marjan Amalietti. Spremna beseda Janez Kajzer. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 131 str. 25 cm. (Cicibanova knjižnica.) Pravo ime avtorice Majda Peterlin. Od 10. do 12. leta. Cankar Ivan: Hlapec Jernej in njegova pravica. Ilustr. Nora Lavrin. Spremno besedo napisal Bratko Kreft. 1. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 121 str. 18 cm. (Kondor. 114.) Od 13. leta. Cankar Ivan: Moje življenje. Zbral in ur. France Dobrovoljc. 6. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 123 str. 20 cm. (Moja knjižnica. Letnik IX. Knj. 7.) Od 13. leta. Carroll Lewis: Alica v čudežni deželi. Prev. in spremno besedo napisala Gi-tica Jakopin. Ilustr. Arthur Rackham. 2. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 107 str. + 6 april. 21 cm. (Biseri.) Prevod dela: Alice's adventures in Wonderland. — Pravo avtorjevo ime Charles Lutwidge Dodgson. Od 9. do 11. leta. Cerkvenik Angelo: Ovčar Runo. Ilustr. Ive Subic. Spremno besedo napisal Bogomil Gerlanc. 4. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 105 str. 20 cm. (Moja knjižnica. Letnik IX. Knj. 3.) Od 10. do 12. leta. Cvetko Igor: Butalske razglednice. Pet lutkovnih zgodbic po motivih Frana Milčinskega. Besedilo, skice, songi in režijske pripombe Igor Cvetko. Spremna beseda Jelena Sitar. Ljubljana. Univerzum 1983. 17 str. 21 cm. (Pojdimo se gledališče. Letnik 1982/ 83.) Dramatika. Od 5. do 9. leta. Cechura Rudolf: Maksipes Fik. Prev. Bilka Mat6. Ilustr. Jifi Salamoun. Praga, Albatros; Ljubljana, Mladin- ska knjiga [1984], 80 str. 27 cm. (Ci-cibanova knjižnica.) Od 5. do 9. leta. Ceh Darka: S poezijo na potep čez oder. Zbirka recitalov za otroške, mladinske in odrasle skupine. S spremnimi besedami Vilija Ravnjaka [itd]. Ljubljana, Zveza kulturnih organizacij Slovenije 1984. 62 str. 20 cm. (Umetnost in kultura. 113.) Od 8. leta. Čopič Branko: Doživljaji Nikoletine Bursača. Prev. Lojze Mlinar. Ilustr. Zulfikar Džumhur. Spremna beseda M. R. 3. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 146 str. 20 cm. (Moja knjižnica. Letnik VIII. Knj. 7.) Prevod dela: Doživljaji Nikoletine Bursača. Od 12. leta. Cepič Branko: Orli vzlete zgodaj. Prev. Jože Zupančič. Ilustr. Aco Mavec. Spremni besedi napisala Iztok Ilich in Marijan Tršar. 2. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 182 str. 21 cm. (Zlata knjiga.) Prevod dela: Orlovi rano lete. Od 10. do 12. leta. Čopič Branko: Oslovska leta. Prev. Ivan Minatti. Ilustr. Božo Kos. Spremni besedi napisala Miha Matš in Marijan Tršar. 2. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 162 str. 21 cm. (Zlata knjiga.) Prevod dela: Magareče godine. Od 13. leta. Dajčman Marjeta: Kadar mamice ni doma. Ilustr. učenci osnovne šole Petnajste divizije Novo mesto. [Novo mesto, M. Rogelj-Dajčman 1984.] [16] str. 24 cm. Od 5. do 9. leta. Dekleva Milan: Magnetni deček. Ljubljana, Univerzum 1983. 23 str. 21 cm. (Pojdimo se gledališče.) Dramatika. Od 8. do 12. leta. De la Mare Walter John: Čudežni jopič. Prev. Tomaž Šalamun. Ilustr. Kostja Gatnik. Spremno besedo napisal Janez Gradišnik. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 209 str. 25 cm. (Sončnica.) Od 9. leta.» £luard Paul: Krilčica. Prev. Aleš Berger. Ilustr. Kamila Volčanšek. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [16] str. 16 cm. (Čebelica. 264.) Do 8. leta.* Erjavec Fran: Zabe. Ilustr. France Pod-rekar. Po natisu iz leta 1952. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 41 str. 25 cm. (Levi devžej.) Od 8. do 10. leta. Fallada Hans: Zgodba o zgodbici. Prev. Lojze Kovačič. Ilustr. Marjan Man-ček. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [16] str. 17 cm. (Čebelica. 258.) Avtorjevo pravo ime Je Rudolf Ditzen. Do 8. leta.« Farjeon Eleanor: Vrtnice male gospodične. Prev. Katja Fistrovič. Ilustr. Kamila Volčanšek. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [16] str. 17. cm. (Čebelica. 259.) Do 8. leta.* Finžgar Franc Šaleški: Gospod Hudournik. Ilustr. Božo Kos. Spremno besedo napisala Janez Svoljšak in Marijan Tršar. 2. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 125 str. 21 cm. (Zlata knjiga.) Od 10. do 12. leta. Finžgar Franc Šaleški: Pod svobodnim soncem. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 472 str. 21 cm. Od 11. leta. Finžgar Franc Šaleški: Pod svobodnim soncem. Ur., spremno besedo in opombe napisal Jože Sifrer. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 2 zv. (229, 279 str.). 21 cm. (Izbrana mladinska beseda.) Od 11. leta. Finžgar Franc Šaleški: Student naj bo. — Gospod Hudournik. — Iveri. — Vrbenski ovčar. Ur., spremno besedo in opombe napisal Jože Sifrer. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 257 str. 21 cm. (Izbrana mladinska beseda.) Od 11. leta. Frank Anne: Dnevnik. Prev. Albert Širok. Ilustr. Rudi Skočir. Uvodna Beseda Natalija Ginzburg. Spremni besedi napisala Iztok Ilich in Marijan Tršar. 2. ponatis. Ljubljana, Mladin- ska knjiga 1984. 328 str. 21 cm. (Zlata knjiga.) Prevod dela: Her Achterhuis. Od 13. leta. Fritz Ervin: Dimnikar je črn grof. Ilustr. Daniel Demšar. Ljubljana, Univerzum 1984. 16 str. 24 cm. Poezija. Do 8. leta. Glogovac Zmaga: Jakec in črte. Ilustr. Matjaž Schmidt. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [16] str. 22 cm. (Pe-denjped.) Od 6. do 8. leta. Glogovac Zmaga: Jure in kresničke. Ilustr. Matjaž Schmidt. Ljubljana, Univerzum 1984. [26] str. 24 cm. Od 5. do 8. leta. Glogovac Zmaga: Jure in rumena rut-ka. Ilustr. Matjaž Schmidt. Ljubljana, Univerzum 1984. [18] str. 24 cm. Od 5. do 8. leta. Glogovac Zmaga: Mihec in črte. Ilustr. Matjaž Schmidt. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [18] str. 22 cm. (Pe-denjped.) Od 6. do 8. leta. Glogovac Zmaga: Mihec lovi dan. Ilustr. Anka Luger-Peroci. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. [16] str. 22 cm. (Pedenjped.) Od 5. do 8. leta. Godina Ferdo: Halo, halo, kliče Prek-murje. Ilustr. Ive Subic. Ljubljana, Borec 1984. 125 str. 20 cm. (Kurirčko-va knjižnica. 82.) Od 10. do 12. leta. Godina Ferdo: Zmaj k oknu. Naslikala Jelka Godec-Tomšič. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [18] str. 27 cm. (Velike slikanice.) Do 8. leta. Golob Berta: Skrinja iz babičine bale. Ilustr. Jelka Reichman. V Ljubljani, Borec 1983. 101 str. 18 cm. (Liščki.) Od 10. do 12. leta. Goske, labodi. Ruska ljudska pravljica. Prev. Ludvik Mrzel. Ilustr. Irena Majcen. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [16] str. 15 X 17 cm. (Najdi-hojca.) Do 8. leta.* Grabeljšek Karel: Cerkveni maček. Utrinki iz otroštva. Ilustr. Božidar Grabnar. Ljubljana, Partizanska knjiga 1983. 294 str. 21 cm. Od 12. leta. Grabeljšek Karel: Kako smo partizani stanovali. Ilustr. Božo Kos. V Ljubljani, Borec 1984. 101 str. 18 cm. (Liščki.) Od 8. do 10. leta. Gračner Dragica: Punčka, kje si doma? Ilustr. Albin Rogelj. Spremna beseda Gitica Jakopin. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 81 str. 19 cm. (Knjižnica Sinjega galeba. 248.) Od 13. leta. Gradišnik Janez: Moj prijatelj Dane. Mladinska povest. Ilustr. Božidar Grabnar. Spremna beseda Kristina Brenkova. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 256 str. 19 cm. (Knjižnica Sinjega galeba. 246.) Od 10. do 12. leta. Grafenauer Niko: Abeceda. Ilustr. Lidija Osterc. 2. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [52] str. 21 X 22 cm. Poezija. Do 8. leta. Grafenauer Niko: Kam pelje vlak. Ilustr. Kamila Volčanšek. Ljubljana, Borec 1983. [24] str. 11 cm. (Kurirčko-va torbica.) Poezija. Do 8. leta. Grafenauer Niko: Pedenjped. Ilustr. Marjan Manček. 3. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [24] str. 27 cm. (Velike slikanice.) Poezija. Do 8. leta. Grafenauer Niko: Skrivnosti. Ilustr. Karel Zelenko. Spremna beseda Jože Snoj. V Ljubljani, Borec 1983. 66 str. 18 cm. (Liščki.) Poezija. Od 10. leta. Grafenauer Niko: Sonce nad vodometi. Izbral, ur. in spremno besedo napisal Niko Grafenauer. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 124 str. 20 cm. (Moja knjižnica. Letnik IX. Knj. 4.) Poezija. Do 10. leta. 9* 131 Grafenauer Niko: Stara Ljubljana. Ilustr. Kamila Volčanšek. Kulturno zgodovinska besedila Janez Lomber-gar in Breda Kovič. Ljubljana, Partizanska knjiga 1983. 76 str. 20 cm. (Matjaževa knjižnica.) Poezija. Od 9. do 12. leta. Gruden Igo: Jožek ima hiško. Pesmi izbral Niko Grafenauer. Ilustr. Mar-janca Jemec-Božič. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. [16] str. 16 cm. (Čebelica. 275.) Poezija. Do 8. leta. Guillot Rene: Bela griva. Prev. Janko Moder. Ilustr. Lidija Osterc. 3. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 85 str. + 6 pril. 21 cm. (Biseri.) Prevod dela: Crln-blanc. Od 10. do 12. leta. Haramova Maša: Tika-taka, tika-ta-ka ... Po zamisli V. Sugar j a. Pesmice prev. in prir. Vera Albrehtova. Ilustr. V. Kubašta. Bratislava, Mlade leta; Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [16] str. 16 X 23 cm. Poezija. Do 8. leta. Hitrec Hrvoje: Eko, Eko. Prev. Miha Matž. Ilustr. Eva Heimer. Ljubljana, Borec 1984. 124 str. 20 cm. (Kurirčko-va knjižnica, 83.) Od 10. do 12. leta. Homerus: Odiseja. Prev. in za mladino prir. Anton Sovre. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 202 str. + 3 pril. 20 cm. (Moja knjižnica. Letnik IX. Knj. 6.) Od 10. leta. Hunter Norman Charles: Zakleti čaj-niki in druge prečudne zgodbe. Prev. Dušan Ogrizek. Ilustr. Kostja Gatnik. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 171 str. 25 cm. (Cicibanova knjižnica.) Od 8. leta.» Igrače korakajo. Verzi Anice Cerneje-ve [itd.]. Ilustr. Jelka Reichman. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [20] str. 22 cm. (Pedenjped.) Poezija. Do 8. leta. Ingolič Anton: Deček z dvema imenoma. Ilustr. Dunja Furlani. Spremni besedi napisala Iztok Ilich in Marijan Tršar. 2. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 122 str. 21 cm. (Zlata knjiga.) Od 10. do 12. leta. Ingolič Anton: Gimnazijka. Roman. Ilustr. Melita Vovk. Spremna beseda I. I. [Iztok Ilich]. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 328 str. 21 cm. Od 13. leta. Ingolič Anton: Mladost na stopnicah. Roman. Ilustr. Melita Vovk-Stihova. Spremni besedi napisala Bogomil Gerlanc in Marijan Tršar. 2. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 225 str. 21 cm. (Zlata knjiga.) Od 13. leta. Ingolič Anton: Potopljena galeja. Mladinska povest. Spremno besedo napisal Ivan Bizjak. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 219 str. 20 cm. (Moja knjižnica. Letnik IX. Knj. 3 [a].) Od 10. do 12. leta. Ingolič Anton: Ptiček brez kljunčka. Zgodbice. Ilustr. Jelka Reichman. 2. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 119 str. 20 cm. (Deteljica.) Od 5. do 9. leta. Ingolič Anton: Rokove zgodbice. Ilustr. Marjeta Cvetko. Spremna beseda Janez Kajzer. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 71 str. 20 cm. (Deteljica.) Od 5. do 9. leta. Ingolič Anton: Tajno društvo PGC. Ilustr. Stefan Planine. Spremni besedi napisala Iztok Ilich in Marijan Tršar. 2. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 139 str. 21 cm. (Zlata knjiga.) Od 10. do 12. leta. Jakopin Gitica: Ajataj. Ilustr. Dušan Klun. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. [20] str. 15 X 17 cm. (Najdi-hojca.) Do 8. leta.' Jarunkova Klara: Edinka. Prev. Zdenka Skerlj-Jermanova. Ilustr. Matjaž Schmidt. Spremni besedi napisala Zdenka Skerlj-Jermanova in Marijan Tršar. 2. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 218 str. 21 cm. (Zlata knjiga.) Prevod dela: Jedinä. Od 12. leta. Jaworczakowa Mira: Po sončni strani. Prev. Zdenka Skerlj-Jermanova. Ilustr. Melita Vovk. Spremna beseda M. Samide. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 237 str. 19 cm. (Knjižnica Sinjega galeba. 247.) Prevod dela: Po slonecznej stronie. Od 12. leta. Jonsson Runer: Vike Viking in brdavsi. Prev. Lena Holmkvist. Ilustr. Ewk. Spremni besedi napisala Lena Holmkvist in Marijan Tršar. 2. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 116 str. 21 cm. (Zlata knjiga.) Prevod dela: Vleke Viking och burduserna. Od 10. do 12. leta. Judson William: Mrzla reka. Prev. Seta Oblak. Ilustr. Kostja Gatnik. 2. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 207 str. 19 cm. Prevod dela: Cold river. Od 10. do 12. leta. Jurca Branka: Anča Pomaranča. Ilustr. Marjanca Jemec-Božič. Spremna beseda N. G. [Niko Grafenauer]. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 83 Str. 20 cm. (Deteljica.) Od 5. do 9. leta. Jurca Branka: Ko Nina spi. Ilustr. Marjanca Jemec-Božič. 1. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. [48] str. 27 cm. Do 9. leta. Jurca Branka: Ko zorijo jagode. Ilustr. Melita Vovk-Stihova. Spremni besedi napisala Stanka Godnič in Marijan Tršar. 2. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 194 str. 21 cm. (Zlata knjiga.) Od 13. leta. Jurca Branka: Miško Poleno. Ilustr. Marjanca Jemec-Božič. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. [17] str. 27 cm. (Velike slikanice.) Od 7. do 9. leta. Jurca Branka: Pionirka sem! Pionir sem! Ilustr. Marjanca Jemec-Božič. 2. dop. izd. Ljubljana, Zveza prijateljev mladine Slovenije 1982 (i.e. 1983], [36] str. 20 cm. Od 7. do 9. leta. Jurca Branka: Pionirka sem! Pionir sem! Ilustr. Marjanca Jemec-Božič. Dop. izd. Ljubljana, Zveza prijateljev mladine Slovenije 1984. [36] str. 20 cm. Od 7. do 9. leta. Jurca Branka: Rodiš se samo enkrat. Risbe Božo Kos. Spremna beseda Niko Grafenauer. 2. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 184 str. 21 cm. (Cicibanova knjižnica.) Od 12. leta. Jurca Branka: Snežaki v vrtcu. Ilustr. Ančka Gošnik-Godec. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [16] str. 22 cm. (Mala slikanica.) Do 8. leta." Jurca Branka: Vohljači in prepovedane skrivnosti. Ilustr. Božo Kos. Beseda o pisateljici Stanka Godnič. 1. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 191 str. 19 cm. Od 10. do 12. leta. Jurčič Josip: Jurij Kozjak, slovenski janičar. Povest iz petnajstega stoletja domače zgodovine. Spremna beseda Bogomil Gerlanc. 6. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 149 str. 20 cm. (Moja knjižnica. Letnik IX. Knj. 5 [a].) Od 11. leta. Jurčič Josip: Sosedov sin. Spremno besedo napisal Bogomil Gerlanc. 5. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 72 str. 20 cm. (Moja knjižnica. Letnik IX. Knj. 6 [a].) Od 13. leta. Južnokitajske pravljice. Izbral, prev. in opombe napisal Jože Dolenc. Ilustr. po izvirnih ljudskih motivih. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 308 str. -I- 8 pril. 23 cm. (Zlata ptica.) Od 8. leta.* Kästner Erich: Dvojčici. Prev. Vera De-tela. Ilustr. Marjan Manček. Spremni besedi napisala Iztok Ilich in Marijan Tršar. 2. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 118 str. 21 cm. (Zlata knjiga.) Prevod dela: Das doppelte Lottchen. Od 10. do 12. leta. Kavčič Vladimir: Nevarna pot. Ilustr. Ančka Gošnik-Godec. Ljubljana, Borec 1983. 126 str. 20 cm. (Kurirčkova knjižnica. 79.) Od 10. do 12. leta. Keller Helen: Zgodba mojega življenja. Prev. Jasna Toplak. Spremna beseda Petra Dobrila. 1. ponatis. V Ljubljani, Prešernova družba 1983. 317 str. + 2 pril. 21 cm. Prevod dela: The story of my life. Od 13. leta. Kette Dragotln: Šivilja in škarjice. Narisala Jelka Reichman. 3. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [16] str. 27 cm. (Velike slikanice.) Do 8. leta.« Kitajske pravljice. Izbral, ur., prev. in opombe napisal Jože Dolenc. Ilustr. po izvirnih ljudskih motivih. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 2 knj. (324 str. + 8 pril.) (255 str. f 8 pril.). 23 cm. (Zlata ptica.) Od 8. leta.» Klevis Vladimir: Srečanje z Mihaelo. Prev. in spremno besedo napisala Zdenka Skerlj-Jermanova. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 141 str. 20 cm. (Moja knjižnica. Letnik IX. Knj. 5.) Prevod dela: Setkäni s Michaelou. Od 12. leta. Kokot Andrej: Ringaraja. Ilustr. Ančka Godec-Gošnik. Spremna beseda Tone Pavček. Celovec, Drava 1983. 32 str. 20 cm. Poezija. Do 8. leta. Kolmanič Karolina: Sanje o zlatih gumbih. Ilustr. Božidar Grabnar. Spremna beseda Miroslav Slana-Mi-ros. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 185 str. 19 cm. (Knjižnica Sinjega galeba. 243.) Od 10. do 12. leta. Kos Božo: Mrkbrkfrk in Zafrk. Ilustr. avtor. Ljubljana, Borec 1983. [24] str. 11 cm. (Kurirčkova torbica.) Do 8. leta.« Kosovel Srečko: Medvedki sladkosned-ki. Naslikala Jelka Reichman. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [24] str. 27 cm. (Velike slikanice.) Poezija. Do 8. leta. Košuta Miroslav: Ptička smejalka. Ilustr. Marjan Manček. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 62 str. 25 cm. (Cicibanova knjižnica.) Poezija. Do 8. leta. Kotzwinkle William: E.T. Vesoljček in njegove dogodivščine na Zemlji. Roman po scenariju, ki ga je napisala Melissa Mathison. Prev. Mitja Mer-šol. Murska Sobota, Pomurska založba 1983. 233 str. 21 cm. Prevod dela: The extra-terrestrial. Od 10. leta. Kovač Polonca: Kresnica podnevnica. Ilustr. Marlenka Stupica. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [16] str. 27 cm. (Velike slikanice.) Do 8. leta.» Kovač Polonca: Spelce. Ilustr. Matjaž Schmidt. Ljubljana, Borec 1983. 115 str. 20 cm. (Kurirčkova knjižnica. 80.) Od 10. do 12. leta. Kovač Polonca: Zgodbe od A do 2. Ilustr. Marjan Manček. 2. izd. Ljubljana, Üniverzum 1983. 71 str. 21 cm. Do 9. leta.« Kovačič Lojze: Zgodba o levih in levčku. Ilustr. Matjaž Schmidt. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [28] str. 27 cm. (Velike slikanice.) Do 8. leta.« Kovič Kajetan: Maček Muri. Ilustr. Jelka Reichman. 5. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [24] str. 27 cm. (Velike slikanice.) Do 8. leta.« Kovic Kajetan: Pajacek in punčka. Ilustr. Jelka Reichman. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. [25] str. 27 cm. (Velike slikanice.) Od 5. do 9. leta.« Kraigher Nada: Iz moje tržaške mape. Ilustr. Tinea Stegovec. V Ljubljani, Prešernova družba 1983. 71 str. 20 cm. Od 10. do 12. leta. Kranjec Miško: Sola za čarovnike. Izbral, ur. in spremno besedo napisal Ivan Bizjak. V Ljubljani, Prešernova družba 1984. 189 str. 20 cm. Od 13. leta. Kuhar Janez: Jaz imam pa goslice. Avtorica slike Dora Plestenjak. Ilustr. Marija Prelog. Notogr. Anton Jeraša. Maribor, Obzorja [1984]. [22] str. 21 cm + 1 gramof. plošča. Poezija. Do 8. leta. Laurey Harriet: Zgodbe ladijskega mačka Pelegrina. Prev. Nada Makarovič-Zagar. Ilustr. Jelka Godec. Spremna beseda N.G. [Nike Grafenauer]. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 121 str. 20 cm. (Deteljica.) Od 7. do 9. leta.» Levstik Fran: Kdo je napravil Vidku srajčico. (Igra za otroke in živali.) Dramatiziral Boris A. Novak. Upri-zoritveni napotki Helena Zaje. Ilustr. Lidija Osterc. Ljubljana, Univerzum 1983. 20 str. 21 cm. (Pojdimo se gledališče. Letnik 1982/83.) Dramatika. Od 5. do 9. leta. Levstik Fran: Martin Krpan. Ilustr. Tone Kralj. Spremna beseda N.G. [Niko Grafenauer]. Posneto po izd. iz leta 1954. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [64] str. 24 X 28 cm. (Levi devžej.) Od 8. do 10. leta.» Levstik Fran: Martin Krpan z Vrha. — Popotovanje od Litije do Čateža. Ur., spremno besedo in opombe napisal Blaž Tomaževič. Podobe narisal Hin-ko Smrekar. 3. ponatis. Ljubljana. Mladinska knjiga 1984. 89 str. 18 cm. (Kondor. 20.) Od 13. leta. Lindgren Astrid: Brata Levjesrčna. Prev. Lena Holmqvist. Ilustr. Hon Wikland. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 159 str. 21 cm. (Biseri.) Prevod dela: Broderna Lejonhjärta. Od 10. leta. Linhart Anton Tomaž: Zupanova Micka. — Veseli dan ali Matiček se ženi. Besedilo prir. in spremno besedo napisal Alfonz Gspan. 4. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 134 str. 18 cm. (Kondor. 83.) Dramatika. Od 13. leta. Lisica in kožica. Slovenska ljudska. Ilustr. Danijel Demšar. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [16] str. 15 X 17 cm. (Najdihojca.) Do 8. leta.» Lobel Arnold: Regica in Skokica. Prev. Petra Vodopivec. Ilustr. M. Lucija Stuplca. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 62 str. 20 cm. (Deteljica.) Do 9. leta.» Lokar Danilo: Na pot. Ilustr. Marjan-ca Jemec-Božič. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. [16] str. 16 cm. (Čebelica. 271.) Do 8. leta. Lonček balonček. Nemška ljudska pravljica. Prev. Kristina Brenkova. Ilustr. Marjeta Cvetko. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [16] str. 15 X 17 cm. (Najdihojca.) Do 8. leta.» Lovrak Mate: Tovariši j a Petra Grče. Prev. Angelo Cerkvenik. Ilustr. Ma-rička Koren. Spremni besedi napisala Iztok Ilich in Marijan Tršar. 2. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 143 str. 21 cm. (Zlata knjiga.) Prevod dela: Družba Pere Kvržlča. Od 10. do 12. leta. Majetič Alojz: Omiški gusarji. Zgodovinska povest. Prev. in spremno besedo napisal Severin Sali. Ilustr. Vje-koslav Brešič. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 123 str. 19 cm. (Knjižnica Sinjega galeba. 249.) Prevod dela: Omlškl gusari. Od 12. leta. Mal Vitan: Sreča na vrvici. Fotogr. iz istoimenskega filma. 3. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 149 str. 21 cm. Od 10. do 12. leta. Manček Marjan: Abecedeževnik. Ilustr. avtor. Ljubljana, Borec 1983. [24] str. 11 cm. (Kurirčkova torbica.) Do 8. leta. Manček Marjan: Dajnomir in Miliboža. Napisal in ilustr. Marjan Manček. Ljubljana, Borec 1984. 31 str. 26 cm. Do 10. leta. Manček Marjan: Kužek Vuf. Napisal in narisal Marjan Manček. Ljubljana, Univerzum 1984. [16] str. 15 X 20 cm. (Ringaraja.) Do G. leta.» Manček Marjan: Mucek Mjav. Napisal in narisal Marjan Manček. Ljubljana, Univerzum 1984. [16] str. 15 X 20 cm. (Ringaraja.) Do 6. leta.» Manček Marjan: Piščanček Pik. Napisal in narisal Marjan Manček. Ljub- Ijana, Univerzum 1984. 15 X 20 cm. (Ringaraja.) Do 6. leta.* [16] str. Manček Marjan: Slonček in pol. Napisal in narisal Marjan Manček. Ljubljana, Borec 1984. [24] str. 11 cm. (Ku-rirčkova torbica.) Do 8. leta.» Manček Marjan: Zajček Uh. Napisal in narisal Marjan Manček. Ljubljana, Univerzum 1984. [16] str. 15 X 20 cm. (Ringaraja.) Do 6. leta.* Mate Miha: Hopla, oprostite. liustr. Božo Kos. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 76 str. 25 cm. (Cicibanova knjižnica.) Od 7. do 9. leta. Mate Miha: Sola igrač. Ilustr. Jelka Reichman. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [16] str. 16 cm. (Čebelica. 266.) Do 8. leta.« Matošec Milivoj: Deček s Sotle. Prev. Alenka Pirjevec. Linorezi Branka Vujanoviča. 3.[i.e.5.] natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 157 str. 22 cm. (Cicibanova knjižnica.) Prevod dela: Dječak sa Sutle. Od 10. do 12. leta. May Karl: Ob Rio de La Plati. Prev. Meta Sever. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 2 knj. (219, 189 str.) 21 cm. (Zbirka Kari May.) Prevod dela: Am Rio de La Plata. Od 10. do 12. leta. May Karl: Old Surehand. Prev. Mimi Malenšek. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 4 knj. (229, 188, 210, 228 str.) 21 cm. (Zbirka Kari May.) Prevod dela: Old Surehand. Od 10. do 12. leta. May Karl: V Kordiljerah. Prev. Meta Sever. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 2 knj. (176, 195 str.) 21 cm. (Zbirka Kari May.) Prevod dela: In den Kordilleren. Od 10. do 12. leta. May Karl: Vinetou. Prev. Jože Dolenc. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 6 knj. (227, 214, 255, 211, 263, 199 str.) 21 cm. (Zbirka Kari May.) Prevod dela: Winnetou. Od 10. do 12. leta. May Karl: Zaklad v Srebrnem jezeru. Prev. Justi Cesar. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 2 knj. (239, 184 str.) 21 cm. (Zbirka Kari May.) Prevod dela: Der Schatz im Silbersee. Od 10. do 12. leta. Mihelič Jelka: Mesto pod dežnikom. Ilustr. Marjan Manček. Ljubljana, Borec 1984. 91 str. 20 cm. (Kurirčkova knjižnica. 84.) Od 8. do 12. leta. Milčinski Fran: Butalci. Ilustr. France Podrekar. Po izd. iz leta 1949. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 100 str. 21 cm. (Levi devžej.) Od 9. do 12. leta. Milčinski Fran: Muhoborci. — Podlistki in črtice. Izbor, spremna beseda in opombe Breda Slodnjak. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 231 str. 21 cm. (Izbrana mladinska beseda.) Od 12. leta. Milčinski Fran: Ptički brez gnezda. Izbor, spremna beseda in opombe Breda Slodnjak. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 260 str. 21 cm. (Izbrana mladinska beseda.) Od 10. do 12. leta. Milčinski Fran: Tolovaj Mataj. Ilustr. Ivan Vavpotič. Prir. in spremno besedo napisala Breda Slodnjak. 5. natis, Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 147 str. 20 cm. (Moja knjižnica. Letnik VIII. Knj. 1.) Od 8. do 10. leta.* Mojca Pokrajculja. Zapisal Vinko Mö-derndorfer. Ilustr. Marjan Manček. 2. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [16] str. 27 cm. (Velike slikanice.) Do 8. leta.* Monteilhet Hubert: Duh po poklicu. Prev. Lojze Kovačič. Ilustr. Marjan Amalietti. Beležka o delu G.J. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 200 str. 19 cm. (Knjižnica Sinjega galeba. 245.) Prevod dela: Un mžtl^r de fantdme. Od 10. do 12. leta. Murn Josip: Pripovedka o oblaku. Ilustr. Marija Lucija Stupica. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. [16] str. 22 cm. (Mala slikanica.) Do 8. leta.* Murnik Rado: Lepi janičar. Ilustr. Ive Seljak-Copič. Spremni besedi napisala Iztok Ilich in Marijan Tršar. 2. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 237 str. 21 cm. (Zlata knjiga.) Od 10. do 12. leta. Musierowicz Malgorzata: Kaj imam. Prev. Zdenka Skerlj-Jerman. Ilustr. Jelka Reichman. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. [16] str. 16 cm. (Čebelica. 272.) Do 8. leta.* Nanevski Duško: Vilinski konjič. Prev. Ivan Minatti. Ilustr. Lidija Osterc. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 169 str. 21 cm. (Cicibanova knjižnica.) Prevod dela: Samovllskoto konjCe. Od 5. do 10. leta.* Nazor Vladimir: Veli Jože. Prev. Branko Žužek. Ilustr. Alenka Vogelnik. Spremna beseda Iztok Ilich. Ljubljana, Partizanska knjiga 1983. 69 str. 20 cm. (Matjaževa knjižnica.) Od 10. leta. Nazor Vladimir: Veli Jože. Prev. Branko Žužek. Ilustr. Alenka Vogelnik. Spremna beseda Iztok Ilich. Ljubljana, Partizanska knjiga 1984. 70 str. 20 cm. (Matjaževa knjižnica.) Od 10. leta. Nöstlinger Christine: Fant za zamenjavo. Prev. Mira Miladinovič. Ilustr. Christine Nöstlinger junior. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 125 str. 19 cm. (Knjižnica Sinjega galeba. 253.) Prevod dela: Das Austauschkind. Od 12. leta. Novak Boris A.: Domišljija je povsod doma. Likovno opremil Tomaž Kržiš-nik. Ljubljana, Partizanska knjiga 1984. [59] str. 20 cm. (Matjaževa knjižnica.) Poezija. Od 7. do 10. leta. Novak Boris A.: Nebesno gledališče. — Mala in velika luna. Fotogr. Janez Pukšič. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 75 str. 20 cm. (Mladi oder.) Dramatika. Od 5. do 10. leta. Novak Boris A.: V ozvezdju postelje. (Igra za otroke in zvezde.) Ilustr. Lidija Osterc. Ljubljana, Univerzum 1983. 24 str. + 4 pril. 21 cm. (Pojdimo se gledališče.) Dramatika. Od 5. do 10. leta. Novak Marjeta: Kužmucke. Ilustr. Daniel Demšar. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. [16] str. 23 cm. (Mala slikanica.) Do 8. leta.* Od sna do zvezd. Antologija jugoslovanske mladinske proze. Izbral in strokovno ur., uvod in sklepno študijo ter življenjepisne podatke z bibliografijo napisal Dragutin Ognjanovič. Prev. prvikrat objavljenih prevodov Ivan Minatti, Miha Mate in Tončka Stanonik. Ilustr. Kamila Volčanšek. Slov. izd. ur. Evelina Kajzer-Umek in Tončka Stanonik. Ljubljana, Univerzum; Beograd, »-Vuk Karadžič« 1984. 2 knj. (265, 222 str. -I- pril.). 25 cm. Od 7. leta.* Olujič Grozdana: Biserovinasta roža in druge pravljice. Prev. Branko Gradišnik. Ilustr. Desa Kerečki-Mustur. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 161 str. 25 cm. (Cicibanova knjižnica.) Od 5. do 10. leta.* Osterc Lidija: Slikanica za Jurčka in mamico. Zasnovala Zmaga Glogovac. Ilustr. Lidija Osterc. Ljubljana, Univerzum 1983. 12 f. v mapi. 21 X 22 cm. Do 6. leta. Osterc Lidija: Slikanica za Jurčka in očka. Zasnovala Zmaga Glogovac. Ilustr. Lidija Osterc. Ljubljana, Univerzum 1983. 12 f. v mapi. 21 X 22 cm. Do 6. leta. Partljič Tone: Hotel sem prijeti sonce. Ilustr. Aco Mavec. Spremna beseda France Forstnerič. 2. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 113 str. 19 cm. Od 10. do 12. leta. Pavček Tone: Domače živali. Pobar-vanka. Ilustr. Marjan Manček. 3. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [16] Str. 21 X 26 cm. (Pobar-vanke.) Poezija. Do 8. leta. Pavček Tone: Marko na belem konju jaše. Ilustr. Ančka Gošnik-Godec. Ljubljana, Borec 1984. [24] str. 11 cm. (Kurirčkova torbica.) Poezija. Do 8. leta. Pečjak Vid: Drejček in trije Marsovč-ki. Spremno besedo napisal Bogomil Gerlanc. 3. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 75 str. 20 cm. (Moja knjižnica. Letnik IX. Knj. 1.) Od 8. do 11. leta. Peroci Ela: Muca copatarica. Ilustr. Ančka Gošnik-Godec. 5.[i.e.6.] natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [16] str. 27 cm. Do 8. leta.« Peroci Ela: Siva miš, ti loviš! Ilustr. Anka Luger-Peroci, Spremna beseda Janez Kajzer. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 90 str. 20 cm. (Deteljica.) Od 5. do 9. leta.» Petan 2arko: Poslednja vojna Njegovega Veličanstva. Radijska igra za otroke. Režijski napotki Žarko Petan in Jože Vozny. Ljubljana, Univerzum 1984. 20 str. 21 cm. (Pojdimo se gledališče. Letnik 1983.) Dramatika. Od 8. do 11. leta. Petelin in sonce. Makedonska ljudska pravljica. Prev. Maks Robič. Ilustr. Jana Vizjak. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. [16] str. 16 cm. (Čebelica. 274.) Do 8. leta.» Petrovič Njegoš Petar: Gorski venec. Prev., spremno besedo in opombe napisal Andrej Arko. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 161 str. 19 cm. (Kondor. 210.) Prevod dela: Gorski vijenac. Poezija. Od 13. leta. Pisk Bojan: Ko se smejem, vse razgre-jem. Ilustr. Marjanca Jemec-Božič. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [16] str. 16 cm. (Čebelica. 261.) Poezija. Do 8. leta. Podgorec Vidoe: Hajduški studenec. Prev. Nada Carevska. Ilustr. Marijan Amalietti. Spremni besedi napisala Miha Mate in Marijan Tršar. 2. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 143 str. 21 cm. (Zlata knjiga.) Prevod dela; Ajdučka česma. Od 10. do 12. leta. Pojte, pojte, drobne ptice, preženite vse meglice. Slovenske ljudske pesmice za otroke. Izbrala in ur. Kristina Bren-kova. Naslikala Marlenka Stupica. Spremno besedo napisala Marija Ja-mar-Legat. 4. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 119 str. 20 cm. (Deteljica.) Poezija. Do 8. leta. Poniž Denis: Najlepša beseda. — Puj-skovo kolo. Dve igrici za otroke. Ljubljana, Univerzum 1984. 19 str. 21 cm. (Pojdimo se gledališče. 1984/ 85. Zv. 1.) Dramatika. Od 7. do 10. leta. Popovski Aleksandar: Zgodba o učilnici. Prev. Ivan Minatti. Ilustr. Anka Hribar-Košmerl. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. [16] str. 16 cm. (Čebelica. 269.) Do 8. leta.» Potrč Ivan: Pravljice o Vanču. Ilustr. Ive Subic. Spremna beseda O partizanski ilustraciji za otroke Iztok Durjava. Ljubljana, Partizanska knjiga 1983. 54 str. 20 cm. (Matjaževa knjižnica.) Od 8. do 10. leta. Potrč Ivan: Zebe in še nekaj takih o živalih. Ilustr. Ive Subic. Izbral, ur. in spremno besedo napisal Ivan Bizjak. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 65 str. 20 cm. (Deteljica.) Od 8. do 10. leta. Pravljice od blizu in daleč. Prev. Janez Gradišnik [itd.]. Ilustr. Istvan Bara [itd.]. Ljubljana, Mladinska knjiga; Bratislava, Mlade leta 1983. 260 str. 27 cm. Prevod dela: Rozprävky zd'aleka i blizka. Od 5. leta.» Pregl Slavko: Geniji v kratkih hlačah. Fotogr. iz TV nadaljevanke. Spremna beseda Valter Samide. 1. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 185 str. + 4 pril. 21 cm. Od 10. do 12. leta. PregI Slavko: Smejalnik in cvililna zavora. Ilustr. Kostja Gatnik. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. [16] str. 27 cm. (Velike slikanice.) Od 5. do 9. leta. Prešeren France: Uvod h Krstu pri Savici. Ilustr. Riko Debenjak. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. [20] str. 29 cm. (Levi devžej.) Poezija. Od 10. leta. Prežihov Voranc: Cez goro k očetu. Spremno besedo napisal Janez Kaj-zer. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 49 str. 20 cm. (Moja knjižnica. Letnik IX. Knj. 2 [a].) Pravo avtorjevo ime Lovro Kuhar. Od 10. do 12. leta. Prežihov Voranc: Samorastniki. Koroške povesti. Vinjete narisal France Mihelič. Spremno besedo in opombe napisala Marja Boršnik. 3. natis. V Ljubljani, Mladinska knjiga 1983. 221 str. 19 cm. (Kondor. 14.) Pravo avtorjevo ime Lovro Kuliar. Od 13. leta. Prežihov Voranc: Solzice. Ilustr. Milan Bizovičar. Spremno besedo napisal Jože Koruza. 1. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 126 str. + 7 pril. 25 cm. (Cicibanova knjižnica.) Od 10. do 12. leta. Queneau Raymond: Zgodba po vaši izbiri. Prev. Aleš Berger. Ilustr. Milan Bizovičar. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 21 str. 21 X 22 cm. (Mala slikanica.) Do 8. leta.' Račke, mravlje in čebelice. Slovenska ljudska pravljica. Zapisala Ana Pin-tarič. Ilustr. Ančka Gošnik-Godec. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [16] str. 16 cm. (Čebelica. 262.) Do 8. leta.' Rainer Meta: Mihaha. Ilustr. Marjan Manček. Spremna beseda Neža Maurer. Ljubljana, Partizanska knjiga 1983. [62] str. 20 cm. (Matjaževa knjižnica.) Poezija. Od 5. do 9. leta. Rawlings Marjorie Kinnan: V pomladi življenja. Roman. Prev. Fran Albreht. Ilustr. Jože Trpin. 1. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 2 knj. (206, 213 str. + 8 f. pril.) 21 cm. (Biseri.) Prevod dela: The yearlings. Od 10. do 12. leta. Ribičič Josip: Rdeča pest. Ilustr. Janez Vidic. Spremna beseda Venceslav Winkler. 2. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 154 str. 20 cm. (Moja knjižnica. Letnik VIII. Knj. 5.) Od 10. do 12. leta. Romska uspavanka. Prev. Jože Olaj. Ilustr. Marička Koren. Ljubljana. Mladinska knjiga 1983. [16] str. 16 cm. (Čebelica. 265.) Poezija. Do 8. leta. Rorič Ivica Vanja: Poredni medvedek. Prev. Ivan Minatti. Ilustr. Jelka Go-dec-Tomšič. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. [16] str. 16 cm. (Čebelica. 267.) Do 8. leta.* Rotar Janez: Konji, ti dobri konji. Ilustr. Ivan Marko. Ljubljana, Partizanska knjiga 1984. 56 str. 20 cm. (Matjaževa knjižnica.) Izšlo pod psevdonimom Florjan Majnik. Od 10. do 12. leta. Rozman Smiljan: Mezinček in mezin-čica. Ilustr. Milan Bizovičar. Spremna beseda Jože Horvat. Ljubljana. Mladinska knjiga 1983. 54 str. 25 cm. (Cicibanova knjižnica.) Od 5. do 9. leta. Rudolf Franček: Papagaj Vprašaj in črni pes Pazi. Naslikala Jelka Godec-Tomšič. Ljubljana, Univerzum 1984, [16] str. 15 X 21 cm. (Ringaraja. 2.) Do 8. leta.* Rudolf Franček: Papagaj Vprašaj in lastovka Črna puščica. Naslikala Jelka Godec-Tomšič. Ljubljana, Univerzum 1984. [16] str. 15 X 21 cm. (Ringaraja. 4.) Do 8. leta.* Rudolf Franček: Papagaj Vprašaj iz nebotičnika. Naslikala Jelka Godec-Tomšič. Ljubljana, Univerzum 1984. [16] str. 15 X 21 cm. (Ringaraja. 1.) Do 8. leta.* Rudolf Franček: Papagaj Vprašaj se spušča in spušča. Naslikala Jelka Go-dec-Tomšič. Ljubljana, Univerzum 1984. [16] str. 15 X 21 cm. (Ringara-ja. 3.) Do 8. leta.* Rudolf Franček: Volčje in lisičje in vrabčje pa po ena pasja, mačja, želv-ja, kačja, ribja, zajčja, zmajska, medvedja, slonja, opičja in še ena o ščurku. Ilustr. Marjan Manček. Ljubljana, Borec 1983. 92 str. 20 cm. (Kurir-čkova knjižnica. 81.) Od 8. do 52. leta.« Rudolf Franček: Vrabec Zivžav najde prijatelja. Tri igrice za mlajše otroke. Režijski in metodični napotki Franček Rudolf. Ljubljana, Univerzum 1984. 30 str. 21 cm. (Pojdimo se gledališče.) Dramatika. Od 5. do 9. leta. Saiten Felix: Bambijevi otroci. Družina v gozdu. Prev. in spremno besedo napisala Rapa Suklje. Ilustr. Hans Bertie. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 261 str. 19 cm. (Knjižnica Sinjega galeba. 242.) Prevod dela: Bambls Kinder. — Avtorjevo pravo ime je Siegmund Salzmann. Od 10. do 12. leta. Schmidt Matjaž: Ko bom predsednik. Ljubljana, Borec 1984. [24] str. 11 cm. (Kurirčkova torbica.) Ilustr. Do 8. leta. Seliškar Tone: Bratovščina Sinjega galeba. Ilustr. Albert Sirk. Spremna beseda Bogomil Gerlanc. 5. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 111 str. 20 cm. (Moja knjižnica. Letnik VIII. Knj. 3.) Od 10. do 12. leta. Seliškar Tone: Deklica z junaškim srcem. Ilustr. Janez Vidic. 6. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 108 str. 19 cm. Od 10. do 12. leta. Seliškar Tone: Mule. Ilustr. Božo Kos. Ur. in spremno besedo napisal Stanko Kotnik. 5. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 118 str. 20 cm. (Moja knjižnica. Letnik VIII. Knj. 2.) Od 10. do 12. leta. Seliškar Tone: Rudi. Ilustr. Stane Kumar. Spremno besedo napisal Albert Širok. 3. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 117 str. 20 cm. (Moja knjižnica. Letnik IX. Knj. 2.) Od 10. do 12. leta. Simčič Samo: Pravljica o dedku Mrazu. Ilustr. Alojz Zorman-Fojž. Ljubljana, Partizanska knjiga 1984. 37 str. 20 cm. (Matjaževa knjižnica.) Od 7. do 9. leta. Skarmeta Antonio: Ničhudga. Prev. Stefan Vevar. Ilustr. Marijan Ama-lietti. Spremna beseda Iztok Ilich. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 79 str. 19 cm. (Knjižnica Sinjega galeba. 244.) Prevod dela: Nixpassiert. Od 12. leta. Sket Jakob: Miklova Zala. Ilustr. Zorka Loiskandl-Weiss. Celovec, Drava; Trst, Založništvo tržaškega tiska 1984. 103 str. + 8 pril. 21 cm. Od 12. leta. Slana Miroslav: Jo j, ne vedi se kot slon. Ilustr. Matjaž Schmidt. V Ljubljani, Borec 1984. 66 str. 18 cm. (Liščki.) Od 5. do 9. leta.» SmuIIyan Raymond M.: Alica v deželi ugank. Zgodbe za otroke pod osemdeset. Prev. Gitica Jakopin. Ilustr. Greer Fitting. Ljubljana, Državna založba Slovenije 1984. 151 str. 25 cm. Prevod dela: Alice in puzzle-land. Od 10. leta. Snoj Jože: Pesmi za punčke in pobe. Ilustr. Marija Lucija Stupica. Pesmi izbral in spremno besedo napisal Ni-ko Grafenauer. Ljubljana. Mladinska knjiga 1984. 145 str. 25 cm. (Sončnica.) Poezija. Od 5. do 10. leta. Snoj Jože: Sanjska miška. Ilustr. Kost-ja Gatnik. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [16] str. 27 cm. (Velike slikanice.) Do 8. leta.* Snoj Jože: Srečni ščurek. Ilustr. Irena Majcen. V Ljubljani, Borec 1983. 124 str. 18 cm. (Liščki.) Od 7. do 10. leta.* Stallworth Anne Nell: Cez leto in dan. Prev. Gitica Jakopin. Ilustr. Božidar Grabnar. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 371 str. 19 cm. (Knjižnica Sinjega galeba. 252.) Prevod dela: This time next year. Od 13. leta. Stevenson Robert Louis: Otok zakladov. Prev. Pavel Holeček. Ilustr. Aco Mavec. 2. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 206 str. + 12 pril. 21 cm. (Biseri.) Prevod dela: Treasure island. Od 10. do 12. leta. Stupica Marija Lucija: 12 mesecev. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [28] str. 27 cm. (Velike slikanice.) Ilustr. Do 8. leta. Suhodolčan Leopold: Deček na črnem konju. Ilustr. Marjan Amalietti. Spremni besedi napisala Iztok Ilich in Marijan Tršar. 2. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 195 str. 21 cm. (Zlata knjiga.) Od 10. do 12. leta. Suhodolčan Leopold: Dvanajst slonov. Ilustr. Jelka Reichman. 2. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [32] str. 27 cm. (Velike slikanice.) Do 8. leta.» Suhodolčan Leopold: Kuža Luža. Ilustr. Danijel Demšar. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. [16] str. 27 cm. (Velike slikanice.) Do 8. leta.» Seme Marjanca: Bila sem partizanska učiteljica. Ilustr. Marjanca Jemec-Božič. Spremna beseda France Bevk. V Ljubljani, Borec 1983. 65 str. 18 cm. (Liščki.) Od 8. do 10. leta. Šetinc Franc: Ukradena mladost. Ilustr. Jože Svetina. 2. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 238 str. 19 cm. Od 12. leta. Širok Karel: Trije bratje in trije razbojniki. Ilustr. Gvido Birolla. Spremna beseda Albert Širok. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 143 str. 21 cm. (Levi devžej.) Od 8. do 12. leta.» Sla kokoš je na semenj. Srbska ljudska. Prev. Severin Sali. Ilustr. Jelka Godec-Tomšič. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. [18] str. 15 X 17 cm. (Naj-dihojca.) Do 8. leta.» Spur Katja: Pri materi. Ilustr. Lidija Osterc. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. [16] str. 16 cm. (Čebelica. 270.) Do 8. leta. Tafel Jaroslav: Počitnice s Sherlockom Holmesom. Prev. in spremno besedo napisala Zdenka Skerlj-Jermanova. Ilustr. Božo Kos. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 191 str. 19 cm. (Knjižnica Sinjega galeba. 250.) Prevod dela: Präzdniny se Sherlockem Holmesem. Od 10. do 12. leta. Suhodolčan Leopold: Skriti dnevnik. Ilustr. Leon Koporc. Spremni bes^Si napisala Berta Golob in Marijan Tršar. 2. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 135 str. 21 cm. (Zlata knjiga.) Od 10. do 12. leta. Sali Severin: Teče to in teče ono. Ilustr. Marjeta Cvetko. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [16] str. 16 cm. (Čebelica. 263.) Poezija. Do 8. leta. Selhaus Edi: Oj pusti me živeti. Zbirka fotografij in zgodb o živalih. Ljubljana, Kmečki glas 1984. 236 str. 21 cm. Od 9. do 12. leta. Tartalja Gvido: Mama žaba in žabčki. Prev. Ivan Minatti. Ilustr. Danijel Demšar. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [16] str. 17 cm. (Čebelica. 260.) Do 8. leta.» Täufer Veno: O jej krokodil. Ilustr. Kostja Gatnik. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [16] str. 22 cm. (Mala slikanica.) Poezija. Do 8. leta. Tavčar Ivan: Cvetje v jeseni. Ilustr. Rudi Skočir. Spremni besedi napisala Pavel Vozlič in Marijan Tršar. 2. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 131 str. 21 cm. (Zlata knjiga.) Od 13. leta. Tolstoj Lev Nikolajevič: Najkrajše zgodbe. Prev. in ur. Cvetko Zagorsifi. Ilustr. Lidija Osterc. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 96 str. 20 cm. (Deteljica.) Do 9. leta.« [Tri] 3 botre lisičice. Povedal Stifen taw mlinu. Zapisal Milko Matičetov. Narisala Ančka Gošnlk-Godec. 2. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [24] str. 27 cm. (Velike slikanice.) Do 8. leta.' Twain Mark: Prigode Toma Sawyerja. Prev. Janez Gradišnik. Ilustr. Marjan Amalietti. Spremni besedi napisala Iztok Ilich in Marijan Tršar. 2. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 235 str. 21 cm. (Zlata knjiga.) Pravo avtorjevo ime Samuel Langhorne Clemens. Od 10. do 12. leta. Umek Evelina: Pri zdravniku. Ilustr. Matjaž Schmidt. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 33 str. 21 X 22 cm. (Pelikan.) Od 5. do 8. leta. Vandot Josip: Kekčeve zgodbe. Besedilo za slikanico prir. France Bevk. Ilustr. Marička Koren. 5. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [63] str. 27 cm. (Velike slikanice.) Do 8. leta.« Vandot Josip: Roža z Mučne gore. Izbral, ur., spremno besedo in opombe napisal Stanko Šimenc. Ilustr. Irena Majcen. Spremno besedo »-Spomin na pisatelja Josipa Vandota-« napisal Manko Golar. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 179 str. 21 cm. (Ciciba-nova knjižnica.) Od 9. do 12. leta. Vegri Saša: To niso pesmi za otroke ali Kako se dela otroke. Ilustr. Kost-ja Gatnik. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 60 str. 25 cm. (Cicibanova knjižnica.) Pravo avtoričino ime Albina Vodoplvec. Poezija. Od 9. leta. Verne Jules: Petnajstletni kapitan. Prev. Janez Gradišnik. Ilustr. Kostja Gatnik. Spremni besedi napisala Iztok Ilich in Marijan Tršar. 2. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 2 knj. (177, 192 str.). 21 cm. (Zlata knjiga.) Prevod dela: Un capitalne de qulnze ans. Od 10. leta. Verne Jules: Ujetniki polarnega ledu. Prev. Boris M. Verbič. Ilustr. po izvirniku. Ljubljana, Tehniška založba Slovenije 1984. 2 knj. (211, 219 str.). 21 cm. (Klasiki fantastike.) Prevod dela: Le pays des fourrures. Od 12. leta. Veverica in jež. Slovenska ljudska. Zapisala Jelena Zokšova. Ilustr. Marička Koren. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. [18] str. 15 X 17 cm. (Najdi-hojca.) Do 8. leta.« Vitez Grigor: Zrcalce. Prev. Jože Smit. Ilustr. Marjan Manček. 2. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983, [16] str. 27 cm. (Velike slikanice.) Prevod dela: Ogledalce. Do 8. leta.« Vogelnik Marija: Tri muce in ena. Ilustr. Marija Vogelnik. Spremna beseda Iztok Ilich. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 91 str. 25 cm. (Cicibanova knjižnica.) Od 5. do 9. leta. Voglar Mira: Biba buba baja. Ilustr. Lidija Osterc. 2. izd. Ljubljana, Uni-verzum 1983. [39] str. 21 X 25 cm. Poezija. Do 7. leta. Voglar Mira: Bibe v avtošoli. Ilustr. Lidija Osterc. Ljubljana, Univerzum 1983. 30 str. + 8 pril. 24 cm. Do 7. leta. Voglar Mira: Sraka in avtobus. Ilustr. Lidija Osterc. Ljubljana, Državna založba Slovenije 1984. 80 str. 23 cm. Priročnik za celostno estetsko vzgojo. Do 7. leta. Zagoričnik Ifigenija: Kaj je kdo rekel in česa kdo ni. Ilustr. Alenka Vogelnik. V Ljubljani, Borec 1984. 66 str. 18 cm. (Liščki.) Poezija. Od 7. do 10. leta. Zaje Dane: V cirkusu. Pobarvanka. Ilustr. Marjan Manček. 3. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [16] str. 21 X 26 cm. (Pobarvanke.) Poezija. Do 8. leta. Zekeriya Ne$ati: Otroci iz naše ulice. Prev. Veno Täufer in Ivan Minatti. Ilustr. Alojz Zorman. Spremna beseda Janez Kajzer. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 98 str. 25 cm. (Cici-banova knjižnica.) Od 7. do 9. leta. Zidar Pavle: Barbarin dežnik. Ilustr. Alojz Zorman. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. [16] str. 16 cm. (Čebelica. 268.) Pravo avtorjevo ime Zdravko Slamnik. Do 8. leta. Zidar Pavle: Lev Pink z jogurtom na glavi. Ilustr. Kamila Volčanšek. Spremna beseda Berta Golob. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 84 str. 20 cm. (Deteljica.) Pravo avtorjevo ime Zdravko Slamnik. Od 7. do 9. leta. Zlata ribica. Slovenska ljudska pravljica. Ilustr. Marjan Manček. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [16] str. 27 cm. (Velike slikanice.) Do 8. leta.* Zorman Ivo: Deklica iz Mihovega mlina. Ilustr. Jelka Reichman. Spremna beseda N.G. [Niko Grafenauer]. 2. natis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 79 str. 20 cm. (Deteljica.) Od 8. do 10. leta. Zorman Ivo: Gnezdo sršenov. Ilustr. Marjanca Jemec-Božič. V Ljubljani, Borec 1983. 221 str. 21 cm. (Izbrano mladinsko delo Iva Zormana.) Od 10. do 12. leta. Zorman Ivo: Hrčki smrčki. Ilustr. Lidija Osterc. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [32] str. 23 cm. (Mala slikanica.) Do 8. leta.» Zorman Ivo: Na senčni strani mesta. — Nedeljska jutra. Ilustr. Marjanca Jemec-Božič. V Ljubljani, Borec 1983. 189 str. 21 cm. (Izbrano mladinsko delo Iva Zormana.) Od 10. do 12. leta. Zorman Ivo: Rosni zaliv. Ilustr. Marjanca Jemec-Božič. Spremno besedo napisala Marjana Kobe. V Ljubljani, Borec 1983. 175 str. 21 cm. (Izbrano mladinsko delo Iva Zormana.) Od 13. leta. Zorman Ivo: V sedemnajstem. Ilustr. Marjanca Jemec-Božič. V Ljubljani, Borec 1983. 149 str. 21 cm. (Izbrano mladinsko delo Iva Zormana.) Od 13. leta. Zorman Ivo: V sedemnajstem. Ilustr. Aco Mavec. Spremni besedi napisala Iztok Ilich in Marijan Tršar. 2. ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. 150 str. 21 cm. (Zlata knjiga.) Od 13. leta. Zupan Vitomil: Potovanje v tisočera mesta. Ilustr. Maksim Sedej. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 181 str. 25 cm. (Cicibanova knjižnica.) Od 7. do 11. leta. Zupane Lojze: Deklica s tremi lešniki. Ilustr. Irena Majcen. Ljubljana, Borec 1984. [24] str. 11 cm. (Kurirčkova torbica.) Do 8. leta.* Zupančič Ela: Odkod Novakovim Mihec. Ilustr. Jelka Reichman. Ljubljana, Univerzum 1984. [16] str. 21 cm. Od 5. do 8. leta. 2mavc Janez: Sekira in boben. — Pa-vliha in malo čez les. Fotogr. Viktor Berk. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. 136 str. 20 cm. (Mladi oder.) Dramatika. Od 8. do 12. leta. Zupančič Oton: Ciciban, Ciciban, dober dan. Pesmi izbral in ur. Niko Grafenauer. Naslikala Marlenka Stupica. 2. natis, po 1. izd. 1980. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. [64] str. 27 cm. (Velike slikanice.) Poezija. Do 8. leta. Žužek Branko: O ribi velikanki naprej in nazaj. Ilustr. Marjan Manček. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. [16] str. 22 cm. (Pedenjped.) Do 8. leta.« ZAPISI MLADINA IN LITERATURA Bulletin Jugend + Literatur. Hamburg (1983) 1—12. Osiredinja rubrika Forum petnajstega letniika biltena je posvečena širšim družbenim in kulituimim temam, ki se pojavljajo v mladiiiski literatiiri in drugih medijih za mlade. Prispevki želijo predstaviti dela o doJiočenih temah, izbrati izmed teh del najboljša pa tudi opozoriti na pomanjkljivosti. Kritične analize so posvečene večinoma delom, nastalim v ZRN. Enakovredno so obravnavani literatura, gledališče, film, televizija in glasba za mlade, torej celotna kultura za mlade, kar .dbeta bilten tudi s svojim podnaslovom: Kritische Monatzeitschrift der Kinder-und Jugendkultur. Tema rubrike Forum je v posameznih številkah prilagojena obletnicam kulturnih, zgodovinskih, političnih ali tudi osebnih dogodkov. V prvi, januarski šte-vUki, ob petdesetletnici nastopa Hitlerjevega fašizma, so obravnavane knjige, filmi in televizijsike oddaje, ki so oživljale ta čas. Med knjigami ao še posebej omenjene vzhodno-nemške mladinske knjige s protifašistično idejo. V drugi števUM, v kateri so obravnavane knjige, ki seznanjajo mla- de, tudi najmlajše, z zgodovino sveta, je še posebej opozorjeno na knjigo pisateljice Gudrun Pausewang Die letzten Kinder von Schewenborn (Zadnji otroci s Schewenboma, Otto Maier Verlag, Ravensburg 1983). Avtorica je pri'kazala katastrofailine posledice atomske bombe in s tem delom ustvarila eno najboljših knjig tako imenovane «-Friedensliteratur-« (Uterature za mir). Konjunktura knjig in filmov z živalsikimi junaki, katerih antnopo-morfnost s^a od živalskega in rastlinskega do sodobnega industrijskega sveta, kjer so junake, kot je čebelica Maja, zamenjali traktor Max in podobni, je tema rubrike Forum v tretji številki. Osrednja tema četrte številke so vedno zanimive indijanan-ice, pete številke pa knjige-vodniki, ki mlade seznanjajo z zanimivostmi drugih dežel. Sešita številka posveča osrednjo rubriko avtorju Leu Ldonniju, katerega dela predstavljajo .pomembno prelomnico v mladinski literaturi. Tudi v sedmi številki je celotna rubrika iposvečena enemu avtorju, in sicer v letu 1983 umrlemu mojstru stripa Hergesu. Pnof. dr. Klaus Doderer, direktor franikfurtskega inštituta za razisfco- vanje mladinske književnosti, in še nekateri avtorji prispevkov Foruma osme številke razmišljajo ob petnajstletnici biltena o razvoju mladinske književnosti v teh letih. V tej številki pa se pričenja tudi diskiusija o pogledih raznih avtorjev na fenomen Rdeče kapice v mladinski literaturi. Forum devete številke se ukvarja z vprašanji klasike mladinske literature v očeh današnjega mladega človeka, kar je bila tudi tema mednarodnega kongresa v Frankfurtu, ki sta ga jeseni 1983 organizirala Arbeitskreis für Jugendliteratvir (Mün-cheoi) in Institut für Jugendbuchforschung (Frankfurt/Main). V deseti številki so predstavljene zanimivejše nove mladinske knjige s frankfurtskega knjižnega sejma. Forum enajste številke predstavlja nove knjige z božičnimi zgodbami za lotnoke, med njimi tudi slikanico Marice Kubiik in AngeHke Kaufmann Der Stem von Bethlehen verläset seine Bahn (Betlehemska zvezda zapusti svojo pot, Verlag Jungbrunnen, Wien, München 1983). Forum dvanajste številke je v celoti posvečen avstrijski pisateljici Christine Nösitlinger. Drugi prispevki seznanjajo bralce biltena z deloim posameznih založb, lutkovnih gledališč (Theater der Freundschaft iz Beriina v prvi številki, s tednom lutk v Marleju v tretji številki, z lutkovnim gledališčem Klappmaul iz Frainkfurta v šesti številki), z mladinskimi gledališči (Theatre des Jeimes Annees iz Lyo-na) V tretji številki s filmskim gledališčem v Amsterdamu v drugi številki z novimi filmi za mlade (na berlinskem festivalu v tretji številki, s filmskim gledališčem v Amsterdamu v drugi številki, z novimi filmi za mlade (na berlinskem festivalu v tretji številki, na festivalu otroškega filma v Frankfurtu v dvanajsti številki) in s filmsiki-mi priredbami literarnih del (Konrad Christine Nösüinger v peti številki, Die unendliche Geschichte — Zgodbe brez konca Michaela Endeja v drugi in deveti številki); z mednarodno razstavo stripa v Angoulemu v peti številki, s knjigami o glasbi za otroke v šesti številki, prispevek v osmi številki pa ajKoninja in opominja na požig knjig pred petdesetimi leti, med njimi tudi knjig Ericha Kästnerja. Vsaka številka predstavi tudi avtorja, knjigo, časopis, film, pesem, založbo, gledališko skupino, razstavo ali mladinsko igro, ki je prejela bilteniovo mesečno nagrado Die Eule. Tanja Pogačar MLADINSKA KNJI2EVNOST V VZGOJI Children's Literature in Education. Agathon Press, Inc., New York 1984. — Letnik 15, št. 1—4. Čeprav ima revija podnaslov An International Quarterly (Mednarodni trimesečnik), je, vsaj sodeč po sodelavcih letnika 1984, namenjena izključno problemom mladinskega slovstva angleško govorečih področij, predvsem ameriškega in angleškega. Vsaka številka tega letnika prinaša po pet ali šest znanstvenih razprav, ki lobravnavajo prav tako le angleška in ameriška literarna dela in ustvarjalce oziroma posamezne fenomene in teme s področja mladinske književnosti tega kulturnega kroga. Revija praktično tako nima običajnih rubrik, ki bi bralca seznanjale z novostmi knjižnega trga. skle- pov in poiTočil s strokovnih srečanj in pcxiobno. Gre za znanstveno revijo, kjer objavljajo svoja dela stro-kovnjaiki iz vrst visokošolskih učiteljev, predvsem mladmsike književnosti, pedagogov, literarnih zgodovinarjev, psihologov in knjižničarjev, pretežno specializiranih iz ožjih področij omenjenih strok. Mnogi od njih so tudi sami avtorji del za mladino. Uredniki namenjajo revijo knjižničarjem, učiteljem, pisateljem in raz-mišljujočim staršem. Njen temeljni dlj naj bi bil pospeševati razpravljanje o književnosti za otroke in mladostnike, dviganje pokUcne zavesti ter poglobljeno dojemanje, razumevanje in uporabo tovrstne literature. Tako najdemo med prispevki poglobljene študije o knjigah in avtorjih, analitične preglede novejših del, sodobna ovrednotenja "klasikov in njihovih del, razprave o psiholoških in razvojnih vidikih otroštva in adolescence glede na branje in knjige. Avtorje zanima, kako se družbena dogajanja odražajo v delih za mladino ter . kako mladi bralci sprejemajo določena, njim namenjena dela. Objavljajo tudi pogovore z avtorji in ilustratorji mladinskih ded ali članke o njih. V letniku 1984 so taJio predstavljeni ameriški pisatelji Richard Kennedy z vrsto mladinskih del, nastalih v letih od 1974 do 1982, že nagrajeni John Christopher in Arnold Lobel, ki je obenem tudi ilustrator svojih del. Sledi članek o delu sodobnega angleškega mladinskega pisca Petra Carterja ter razmišljanja o deMh pisateljev Paula Therouxa in Jamesa Thurberja. S tega področja naj omenim tudi analizo deških liikov v delih sodobne ameriške pisateljice Betsy Byars. Sledijo razprave o vplivih ljudske pravljice na klasična dela mladinske Uteratune, razprava o razlikah mied načinom branja otroka in odraslega ter študija o tem, kako bralec sodeluje pri književnem delu s svojim poustvarjanjem in zaznavanjem glasov ob branju. Dalje beremo o različnih ravneh .otroške kriminalke in kako ta pripovedna zvrst širi in oblikuje bralne sposobnosti otrok. H. Wright razpravlja o nastopu prve »-anti-ju-nakinje« v mladinski književnosti, R. Berman pa o ponovnem pojavu in posrečeni preobrazbi mitoloških bitij — zmajev v knjigah za otroke. Pedopsihiater D. Powers se ukvarja s psihološkimi problemi posvojencev in kako ti sprejemajo zgodbe, katerih junak je prav tako posvojen otrok, medtem ko avtorica S. Jenkins obravnava problem izgube matere v delih treh pisateljev (G. Mac Donalda, C. S, Lewisa in J. R. R. Tolkiena), ki so sami postali sirote v otnoških ali mladostniških letih, in ugotavlja, kako to odseva v njihovih deUh. Ilustracijo mladinskih del obravnava članek, v katerem avtorica J. H. Dressel raziskuje vpHv abstraktne umetnosti v ilustracijah otroških knjig in ugotavlja, kakšen je pri tem otroški odziv. Na drugem mestu pa je govor o pravem ravnovesju med neznanim, fantastičnim na eni, in udobno domaičim na drugi strani v slikanicah za najmlajše. Med prispevki je tudi članek o načinih in rezultaitih dojemanja določenega literarnega dela ob ponovnem branju v različnih obdobjih življenja. Dognanja avtor J. Curtis v dokajšnji meri utemeljuje z lastnimi izkušnjami. generacije mladih Američanov navdušeno prebirajo napete, vse prej kot kakovostne zgodbe v serijah, v katerih spremljajo dogodivščine svojih priljubljenih junakov. V čem je skrivnost te večne privlačnosti, raziskuje A. S. MacLeod v članku, kjer primerja različne avtorje tovrstnih knjig in išče vzroke za njihov uspeh pri mladini. J. Gough z nezadovoljstvom ugotavlja, da večdma pesniških antologij mlademu bralcu jemlje pogum in ga odvrača od branja, ker oblika, v kakršni izhajajo, ni najprimernejša. Zato predlaga drugačne oblike, kjer bi vezno besedilo napravilo branje otroku bližje im zanimivejše. Športne zgodbe so že več kot stoletje priljubljeno branje mladih na obeh straneh Atlantika, vendar njihova pomembnost kot pokazatelja kulturnih vrednot še vedno ni dovolj raziskana. V svoji analizi šolskih športnih zgodb avtorja E. W. Saul in R. G. Kelly primerjata, kako se prvo delo te zvrsti, Hughuesovo Tom Brown's Schooldays iz leta 1857 po svojih moraJnih in socialnih vrednotah razlikuje od kasnejših ameriških knjig s to tematiko. V tem letniku je objavljen četrti ded serije o leposlovju za otroke (od sedmega do šestnajstega leta) v času od leta 1970 do 1984, z naslovom Odraščanje (Growing up). Sedemdeseta leta pomenijo desetletje, ko je mladinska literatura odrasla kot sa-moisitojna zvrst, z lastnimi časopisi, amotiranimi bibUiografijami, sipeciah-ziranimi kritifci, nagradami, priznanji, razstavami. Pomenijo pa tudi čas, ko je mladinska književnost pre-rasila svojo dotedanjo podobo in se spopadla s problemi odraščanja. To je bUa doba knjig za mladostnike. Pisatelji so se znašli pred veUko odgovornostjo, v ospredje so stopUe zahteve po družbenih temah. Avtorica M. Hoffman iz Anglije jih razdeli v več skupin. Najznačilnejše za sedemdeseta leta so knjige, ki jih označi kot problemske ali situacijsike. Te se ukvarjajo z vsemi možnimi travmami otroštva, bodisi splošnimi ali specifičnimi, kot so smirt, ločitev, bivanje v bolnici, cselo debelost. Druge obravnavajo rasno vprašanje. Po letu 1970 se pogosteje pojavlja v Angliji glavni junaik, ki ni belec, opazno pa prodira upodabljanje etničnih manjšiin tudi na področje slikanice. Razvoj najstniške literature v zadnjih petnajstih letih prinaša tudi temo razvijajoče se spolnosti, vzporedno z njo pa tudi drugačne spolne naravnanosti, problem homoiseksual-nosti. Pojavijo se knjige, kjer nastopajo nepopolne družine in kjer se družina glaivn-ega junaka ne sklada s prejšnjim, ustaljenim vzorcem. Prevladujoča nova tema najnovejšega obdobja — osemdesetih let — pa je grožnja jedrskega uničenja. Ne gre več za vprašanje odraščanja, temveč za vprašanje preživetja. Ob koncu avtorica še napove, da pričakujejo v novih stereotipih knjig še več socialne problematike, kot je revščina, nezaposlenost, z junaiki iz urbanega okolja, iz družin, katerih vzorec ne ustreza več starim normam. Dodani so naslovi in predstavitve knjig, ki jih je izbral in priporočil tričlanski uredniški odbor taiko, da so trije selektorji izbrali vsaik po petindvajset knjig. Knjige, ki se pojavijo pri več kot enem selektorju, pa so še posebej predstavljene z daljšimi pregledi: Bernard Ashley: A Kind of Wild Justice. 1978. — Bernard Ashley: I'm Trying to Tell You. 1981. — Gene Kemp: The Turbulent Term of Tyke Tiler. 1977. — Jan Mark: Hairs in the Palm of the Hand. 1981. — Rukshana Smith: Soi-mitra's Story. 1982. — Catherine Starr: February Yowler. 1982. Breda Mahtooita REVIJA ZA MLADINSKO KNJIŽEVNOST La Revue des Livres pour enfants. Paris (1984) 95—100. Se&t številk revije za leto 1984 prinaša poieg vesti, ocen in novosti v stalnih rubrikah tudi precej člainikov o podzikiisih, uspehih in problemih v francoski knjižni produkciji za otroke (da bi bolje razumeli vsa prizadevanja revije in njenih dopisnikov tega letnika, nam lahko služi tudi zapis o franooski mladi^ns'ld literaturi Zlate Pimat-Cognard, Otrok in knjiga 1984, št. 20, str. 79—81.) Kot naivadino, je vsaka posamezna številka uglašena na določeno temo. Tako 95. števiiLka revije govori o problemih branja. Marie-Antoinette Descargues nam kritičnjo predstavi delo Bruna Bettelheima in Karen Zelan (On. Learning to Read, 1981), ki govori o problemih branja v šolah (str. 12), Annie Pissard pa nam predstavi redaktarja in vodjo knjižnice Bibüotheque de travail Mi-chela Barreja in njegovo deio L'a-venture documentaire, ki ga označi kot alternativo šolskim učbenikom in kot dobrodošel pripomoček vsem učiteljem (str. 14). Dolgo zgodovino izdajanja knjig za otroke, ki teče nekako vzporedno z zgodovino šolstva, nam predstavi Isabelle Jan (sitr. 36). Se posebej vznemirljivo pa je poročilo Genevieve Patte o njenem srečanju s »knjižničarji bosih niog« v Venezueli, kjer v revnih predelih Karakasa in drugod majhne knjižnice postajajo brez birokratizma in druge urbanistične navlake žarišča opismenjevanja in osveščanja najbolj odrinjenih ljudi (str. 40). V tej številki je rubrika znanost/tehnika/mladost v celoti posvečena informatiki (otrok in računalnik). Pomladna številka revije (96) je z mnogimi prispevki posvečena av- torjem mladinske literature: Kako napišem knjigo za otroke (Susie Morgenstern, str. 35), Ko bom velik, bom napisal policijski roman (Jean-Frangois Menard, str. 40), In kaj je z rokopisi? (Marion Durand, str. 45) in še posebno prizadet članek o neenakopravnem položaju pisateljev, ki pišejo za otroke (Michele Kahn, str. 47). Med prelistavanjem revije je mojo pozornost na poseben način vzbudila 97. številka, ki je posvečena knjigarnam. Na 38. strani Rene Diat-kine razmišlja o otroku in njegovi knjigi. Ugotaivlja, kako se skoraj vsak izmed nas spominja na poseben način svoje prve knjige; to ni le spomin na njeno vsebino, na materialno podobo knjige, ampak se mnogi spominjajo cdo vonjav in zvokov in vsega, kar jih je takrat obdajalo in se dogajalo okrog te prve knjige. Tako se velikokrat primeri že odraslemu bralcu, da je nemalo razočaran, ko se ponovno sreča s to knjigo v drugačni izdaji, pa čeprav je morda ta mnogo boljša od tisite, njegove prve knjige. Ob te sipomine avtor naveže celio vrsto psiholoških in socioloških elementov, ki vplivajo na otrokov razvoj: družinska knjižnica in otroci staršev brez večjih ekonomskih težav, otroci staršev, ki ne berejo in je šola njihov edini posrednik knjige, revni otroci, meje med knjigo za otroke in knjigo za odrasle, šola in učni programi, vpUv televizije, otroci iz družin tujih delavcev, branje in otroci z duševnimi motnjami. Na strani 43 poroča Ann Corbett o sodeliavanju knjižnic s knjigarnami v Angliji, kjer so v knjižnicah pričeli nenavadno prakso: odpirati oddelke, kjer lahko otroci knjige kupujejo. Pobudnik te ideje, iki se je porodila v sedemdesetih letih, je veliki angleški pisatelj Michael Hol-rioyd. Razlogov za take oddelke je več; med njimi tudi ta, da je v An- gliji knjižničarstvo mnogo bodj razvito in bolje razporejeno kot knjigama (v Franciji ravno narobe), pa tudi knjižničarji sami se mnogio raje povezujejo z njim sorodno dejavnostjo, kot da bi prodajali spominske majice aU raizgledimce za tmiste in si tako boijsaili ekonomsiki položaj. Na strani 46 nam Alain Fievez, sekretar združenja mladinskih knjigam »•Libr'enfant«, predstavi delo knjigam, ki so se specializirale za otroke in se v desetih letih razcvetele po vsej Frandji. V teh knjigarnah so si postavili dve osnovni pravili: otrokom nuditi samo kvaliteto in vzpo-staiviti odnos med knjigo in otrakiam. Da to dosežejo, morajo večkrat odkloniti marsiikaterega založnika z mogočno produkcijo vsemogočega za otroke. Pri tej izibri jim pomaga tesno sodelovanje z revijo, organizirajo pa tudi mnoga srečanja s pisatelji, ilustratorji, prirejajo pwsveto-vanja, razstave ipd. Knjigame so v prvi vršiti namenjene otrokom, v njih pa dobijo vso potrebno literaturo za svoje delo tudi vsi, ki se ukvarjajo z otroiki. Od leta 1984 dalje »Libr'enfant« izdaja trikrat na leto svojo brošuro, v kateri poroča o delu teh knjigam, predvsem pa objavlja vprašanja, želje in kritike s podixjcja knjižne produkcije za otroke. Knjigarnam in njihovim preobrazbam sledimio tudi na naslednjih straneh. Claude-Anne Parmegiani nam predstavi tri različne knjigame na različnih koncih Francije, ki so se specializirale za otroke, predstavi nam njihovo delo, privlačnosti, iz-vimiosti in težave, ki so skoraj vedno ekomomsike narave. Zanimivo pri vseh teh specialnih knjigarnah je, da je strokovna usposobljenost kadra, njihova iznajdljivost in vnema, njihovo človeško in pedagoško delo z otroki, s starši in z vzgojitelji na zavidljivi ravni (ves čas sem imel občutek, da berem poročilo kake naše vzorčne knjižnice za otroke; ne upam pa si predstavljati kake naše knjigame, ki bi si nevezana na založbo in v sedanji založniški in splošni kulturni politiki upala začeti avanturo otroške knjigame). Simone Lamblin nam na strani 52 predstavlja knjigarno »•Chanteilivre'< ob njeni desetletnici. Ta knjigama za otroke je pred desetimi leti začela delovati v samem središču Pariza na 13 rue de Sevres med Montpamas-som in Saint-Germain-des,Pres. Knjigama je odlično opremljena; otroci lahko sami izbirajo knjige, jih prelistavajo, berejo, preden se odločijo za nakup, s slušalkami poslušajo kasete ali plošče, ki bi jih radi kuipiH, ne da bi motili druge, in sploh se tu prijetno počutijo. Knji-garji so vedno pripravljeni (in usposobljeni) svetovati, razlagati, pripovedovati in pomagati ne le otrokom, ampak tudi staršem, vzgojiteljem in knjižničarjem. Kolektiv se skrbno pripraivi na vsako izbiro in nakup novih knjig, na začetek šolskega leta in na dva najbolj obiskana meseca v letu, november in december. V knjigarni so prepričani, da s svojimi uspehi dokazujejo, da se tveganje v korist kvaliteti obrestuje otrokom, da je poučno za .odrasle in končno da je rentabilno za založnike, ki se temu tveganju pridružijo. Jesenska dvojna številka revije (98—99) veliko govori o ilustracijah in ilustratorjih: Pierre Encreve o ilustracijah Rud-jarda Kiplmga (str. 26), Jonathan Cott nam pripravi srečanje z ameriškim pdsateijem in ilustratorjem Mauricem Sendaikom (str. 33), Francois Vie nas popelje skozi razstavne prostore Beaubourga, kjer je bila razstava ilustracij mladinske literature od leta 1955 dalje, in jo označi kot avanturo z mnogimi revolucijami (str. 42). O rojstvu modeme sUikanice piše Claude-Anne Parmegiani (str. 47), Catherine Turlan pa o ilustracijah v pravljicah (str. 53). Philippe Le Pape nam s pogovorom predsitavi ilii&traterja in avtorja stripov Fran-goisa Bourgeona. Se pred kratkiim preziran, je danes strip skoraj ča-äöen, kar predvsem dokazuje množica potrošnikov, začenja Philippe Le Pape svoj razgovor z ilustratorjem, o katerem pravi, da je zelo občutljiv virtuoz v barvah in svetlobi, bleščeč sogovornik in velik ljubitelj človeka v vseh pogledih (str. 61). »►Kamishi-bai« (kaimi: paipir, shibai: gledališče), japonsko slikanico z živobarvnimi odtrgljdvimi listi, ki jih med pripovedovanjem postavljaš na meuionet-ni oder ali pa za kak okvir in taJco ob pripovedovanju ustvariš nekako majhno gledališče, nam predstavi Francoise Bourdier (str. 65). Rubrika znanost/tehnika / mladost je v tej številki rezervirana za ilustracijo v poučnih knjigah. Tudi tokrat prinaša zadnja številka letnika (100) izbranio bibliografijo (473 novih naslovov) iz celoletne francoske knjižne produkcije za otroke. Vseh šest števUk pa je prineslo tudi 54 odtrgljivih kataložnih listkov. Naj sklenem to listanje po reviji za leto 1984 z zelo lepo mislijo o otroški knjigi (in ilustraciji) Clauda Hoya, ki sem jo našel v jesenski dvojni številki revije (98—99) na koncu članka Frangoisa Viea (str. 47): »-Otroka moramo jemati kot ZE sposobnega vseh iznajdljivosti in kreposti, ki jih pripisujemo odraslim, in lodraslega kot SE VEDNO sposobnega vseh neumnih pridnosti in bistrih vragoUj iz otroštva.« Vojko Zadravec JUBILEJNI 25. JUGOSLOVANSKI FESTIVAL OTROKA V SiBENIKU Petindvajseti jubilejni festifal otroka v Sibeniku (od 22. junija do 4. julija 1985) je bil še svečanejši od drugih, preteklih festivalov, ker je združeval več pomembnih manifestacij, ki sio se jubilejno vezale na dogajanje pri nas in v mednarodnem prostoru. Petindvajseti festival otroka je bU namreč posvenčen mednarodnemu letu otroka, štiridesetlet-nid zmage nad fašizmom in štiri-desetletnid Združenih narodov. Zato je bila otvoritev 22. junija 1985 zvečer še posebno svečana. Pomen jubilejev so še poudarile vidne po-Hitične in kulturne osebnosti, ki so se udeležile te otvoritve. Otvoritev Zdravo, malčki '85 je neposredno prenašala tudi televizija, kakor pretekla leta, a 'bila je še sve-čanejša in bogatejša kot sicer. Nastopajoči otnod z različnih oeUn sveta — nekateri so nastopali tudi v kasnejšem programu — so osvojili otroke in tudi odrasle s sproščenim, a estetsiko pripravljenim nastopom. V glasbi, plesu in pesmi so se torej predstavili številni ansambli iz Jugoslavije in drugih držav. 2e na otvoritvi je bilo mogoče spoznati kulturo giba in glasu nastopajočih skupin; to so bili: otroški glasbeno plesni ansamibel iz Kitajske, ki je navdušil občinstvo z izbrušenim plesnim gibom in glasbo kitajskega melosa; baletna skupina iz New Yor-ka; Državno otroško gledališče iz Moskve; baletna šola Eknhurst iz Camberleya v Veliki Britaniji; otroški folklorni ansambel iz Akre v Gani; Malo gledališče Trešnjevke iz Zagreba; baletni ansambel iz Finske in drugi. Scenarij Ivana Kušana je bil svež, tudi režija Višnje Lasta ni zaostajala, samo glasbenemu dopd-njevalcu Arsenu Dediču ni bilo mo- goöe skriti, da opravlja enako nalogo že dolgo. Jubilejni program je bil bogat. Oblikoval se je pod veščim vodstvom urednikov: urednika za dramski program Gradimira Gojerja, urednika za lutkovni program Luka Paljetka, urednika za glasbeni program Edija Majarona, urednika za likovni program Pavla Roca, urednika za filmski program Mata Kukiiljice, urednika za Uiterami program Mladena Bjažiča, urednika študijskih ipogo-vorov Miroslava Vrabca. Vse pa je usklajeval Drago Putnikovič, direktor festivala. Med številnimi odrskimi predstavitvami odraslih za mladi rod in mladih za mlade velja omeniti sodobne priredbe in dramatizacije znanih pravljic s pridihom rookoejo na naslov do 30. marca 1987. Alenka Glazer Stran Marjana Kobe: Fantastična pripoved, 5. del............................5 Walter Scherf: Funkcija in pomen pravljice............................12 Dr. Denis Poniž: Otroška poezija Lili Novy............................26 Dr. Miroslava Genčiova: Češka, slovaška in sovjetska mladinska književnost z antifašistično in protivojno tematiko............................31 Dr. Voja Marjanovič: Nedeljivost kritike..............................41 Mr. France Prosnik: Slovenska mladinska književnost s klinično-psihološkega vidika (glede na odklone in motnje)..............................45 POGLED NA SVOJE DELO Pavle Zidar: Apotekarija..........................................58 Neža Maurer: Pesmi in otrok......................................59 Jože Horvat — Marjeta Novak: Iz pogovora z Marjeto Novak..............63 IN MEMORIAM Ivo Zorman: V spomin Karlu Grabeljšku..............................65 Alenka Glazer: Vidi Brest v spomin..................................68 SREČANJA Stanko Kotnik: Utrinki iz srečanj s pisateljem Cerkvenikom..............71 Alenka Glazer: Se enkrat: Branko Rudolf lutkar........................76 PETINDVAJSETLETNICA BRALNE ZNACKE Janez Kajzer: Zahteve armade bralnih značkarjev......................79 Berta Golob: Vzorno mentorstvo bralne značke v osnovni šoli..............87 Jože Zupan: Bralna značka v zamejstvu in pri učencih v dopolnilnem pouku v tujini....................................................89 FESTIVAL KURIRCEK Jože Filo: XXIII. festival Kurirček..................................91 ODMEVI NA DOGODKE Janez Lombergar: Bratislavski september 1985 ..........................95 Miroslav Slana-Miros: Bugojno — pribežališče novih lutkovnih pobud .... 99 Darka Tancer-Kajnih: Razstava slovenske slikanice v Zahodni Nemčiji ... 103 POROČILA — OCENE — BIBLIOGRAFIJE Vladimir Milarič: Tri antologije poezije za otroke:......................105 Živa panorama, lažna antologija (Milovan Vitezovič, Radomir Smiljanič: Antologija savremene jugoslovenske poezije za decu. I, II)..............105 Radovičevo srbsko otroško pesništvo (Dušan Radovič: Antologija srpske poezije za decu)..............................................108 Voluntaristična antologija (Dragomir Brajkovič: Sve što raste).....113 Nada Gaborovič: France Bevk v Izbrani mladinski besedi........114 Mr. Marija Svajncer: Vida Brest: Majhen človek na veliki poti......117 Dr. Denis Poniž: Pet novih Deteljic (Anton Ingolič: Rokove zgodbe, Ivan Potrč: Zebe, Arnold Lobel: Regica in Skokica, Lev N. Tolstoj: Najkrajše zgodbe, Harriet Laurey: Zgodbe ladijskega mačka Pelegrina).........119 Dr. Denis Poniž: Sest knjig iz zbirke Kurirčkova knjižnica (Vladimir Kavčič: Nevarna pot, Polonca Kovač: Spelce, Franček Hudolf: Volčje in lisičje Ferdo Godina: Halo, halo, kliče Prekmurje, Hrvoje Hitrec: Eko Eko, Jelka Mihelič: Mesto pod dežnikom)................. 121 Dr. Denis Poniž: Tri knjige iz zbirke Liščki (Karel Grabeljšek: Kako smo partizani stanovali, Ifigenija Zagoričnik: Kaj je kdo rekel in česa kdo ni, Miroslav Slana-Miros: Joj, ne vedi se kot slon)............124 Marjana Kobe, Majda Ujčič, Andra Žnidar: Izbor knjig iz slovenske knjižne produkcije za mladino v letih 1983 in 1984 ............. 127 ZAPISI Tanja Pogačar: Mladina in literatura (Bulletin Jugend + Literatur, 1983) ... 144 Breda Mahkota: Mladinska književnost v vzgoji (Children's Literature in Education, 1984)..............................................145 Vojko Zadravec: Revija za mladinsko književnost (La revue des livres pour enfants, 1984)................................................148 Miroslav Slana-Miros: Jubilejni 25. jugoslovanski festival otroka v Sibeniku 150 Darka Tancer-Kajnih: Razstava o Piki Nogavički in pisateljici Astrid Lindgren 151 Igor Gedrih: Erich Kästner še vedno med vodilnimi pri mladini......152 Igor Gedrih: Pedagog o otroštvu, ki naj ohranja otroštvo.........153 Igor Gedrih: Uspešnica Leonore Blegvad predlagana za nagrado......154 Alenka Glazer: Ilustracija pri Cehih in Slovakih............154 Za to številko je vse povzetke v nemščino prevedel prof. dr. Mirko Križman, razen povzetka za članek Walterja Scherfa (na str. 25), ki ga je prevedel Igor Kramberger. OTROK IN KNJIGA 22 Revijo ureja uredniški odbor To številko sta uredili Alenka Glazer in Darka Tancer-Kajnih Opremil Viktor Sest Izdali Pionirska knjižnica Mariborske knjižnice Pedagoška fakulteta Maribor Festival Kurirček Pionirska knjižnica Ljubljana, enota Knjižnice Oton Zupančič Založila založba Obzorja Maribor Za založbo mr. Marjan Žnidarič Natisnilo CGP Večer 1986 v Mariboru Naklada 800 izvodov Cena posamezne številke 550 dinarjev ISBN 86-377-0081-0 Po mnenju Republiškega komiteja za kulturo št. 4210-430/84 z dne 14. 11. 84 je knjiga oproščena temeljnega in posebnega davka od prometa proizvodov. časovna odmaknjenost in izkušnje, izhajajoče iz celotnega razvoja literature o odporu proti fašizmu, v kateri so avtobiografski momenti odigrali pomembno vlogo počlovečenja junakov in poglabljanja zgodovinskega pogleda na dobo, so vplivale tudi na pisatelje, ki opisujejo izmišljene prigode in ki generacijsko ne spadajo k tistim, ki lahko o vojni podajo lastno »otroško pričevanje«. Miroslava Genčiova: Češka, slovaška in sovjetska mladinska književnost z antifašistično in protivojno tematiko Kar bi rad povedal, ni to, daje pisanje za otroke oziroma mladino nekakšna apotekarija literarne zgodovine, temveč naraven člen v opusu... Pavle Zidar: Apotekarija Zame ni ostre ločnice med osebnim in družbenim življenjem, kot ni ostre razmejitve: do sem je človeško bitje otrok, potem je odrasel. So le karakteristične značilnosti, ki ločujejo ali opredeljujejo. Vse se prepleta. Isto velja za življenjsko in pesniško resničnost. Ne ločujem ju - in vendar sta različni. Če razumsko analiziram svoje pesmi, so - še najtočneje povedano - komplementarni del življenja. Tudi otroške pesmi. Neža Maurer: Pesmi in otrok Otroška literatura se niti v antologijskih izborih ne more prikazati v širokem časovnem razponu; zaradi narave stvari namreč zahteva čisto sodobnost. Historičnost ji nič ne pristaja, ji je tuja. Otrok je bitje brez zgodovine, za otroke jo prilagajajo drugi. Otrok kot bralec poezye vidi in sliši v poeziji samo odmeve sodobnosti. Če pesem sloni na vsečasnosti (kakor je to recimo v pravljičnih pesmih), otrok kljub temu išče v pesmi znamenja svojega časa. Tisto, kar je bilo nekoč in kako je bilo, ali kakšna je bila pesem, kakšen je bil jezik in kaj je burilo pesništvo - vse to se ne prime otroškega sluha in občutljivosti sodobnih otrok, ki so »vsevidni« le takrat, kadar imajo pred sabo upesnjen čas, v katerem žive. Davni pesniki so lahko zanimivi samo za zgodovinarje, teoretike, same pesnike. Vladimir Milarič: Tri antologije poezije za otroke "»'i. • , ' r- lij V -- -Yf-'- LETNIK 13 , ŠT. 22 STR. 1-155