r stev. zz&. frH.H..UiMjii.ammBLa .« rjK,i,Sfcn Posamezna številka 6 vinarjev. »DAN“ Izhaja vsak dan — tudi ob aedeljah fn praznikih — ob 1. uri zjutraj; v ponedeljkih pu ob 3. url zjutraj. — Naročnina znaša: v Ljubljani v upravništvu meseč&J K 1'20, z dostavljanjem na dom K 1*50; s pošto celoletno K 20"—, polletno K 10‘—, četrtletno K 5*—, mesečno K 1’70. -* Za inozemstvo celoletno K 30’—. — Naročnina so :a pošilja upravništvu. RJ V Ljubljani, petek dne 16. avgusta 1912, Leto L Uk zMtv. Posamezna številka 6 vinarjev. tt Uredništvo ln apravništvot Učiteljska Tiskarna, Frančiškanska ulica It. 8. •n Telefon Številka 118. »dimW Srt ••• ••• NEODVISEN POLITIČEN DNEVNIK. Dopisi «e pošiljajo uredništvu. Nefranklrana pisma se ne sprejemajo, rokopisi se ne vračajo. Za oglasa se plačaš petit vrsta 15 v, osmrtnice, poslana in Kabvale vrsta 80 v. Pri večkratnem oglašanju popust. —* Za odgovor je priložiti znamko, a: « n Telefon Številka 118. is Sokolom se zopet odpirajo vrata. Nikjer ni bila utemeljena tista znana prepoved šolskih oblasti, ki je zaprla Sokolom vrata v Šolske telovadnice. Nikjer utemeljena? Pač! In sicer v istem sovrašvu, ki ga goje klerikalci do slovenskega sokolstva! Odkod izvira to sovraštvo, čemu ga s tako presrčno-stjo klerikalci goje, pospešujejo in razvnemajo, tega ne bomo danes preiskovali. Odkar je stopila v veljavo ona famozna prepoved, izdana samo na iniciativo klerikalcev in samo njim na ljubo, je moralo ponekod na Kranjskem zastati pravo sokolsko delo, oziroma se ni moglo gojiti tako. kakor je bilo to prej mogoče, dokler so smeli Sokoli telovaditi v šolskih telovadnicah. Tako je bilo v Ljubljani, v Postojni, v Idriji. Kolikor nam je znano, je imelo glede Idrije ministrstvo za javna dela več smisla za vzgojo telesnih sil naše mladine, nego deželni šolski svet, ki je prepovedal telovadbo Sokolu v realčni telovadnici, ki je last mestne občine, medtem ko je telovadbo dovolilo imenovano ministrstvo v telovadnici rudniške ljudske šole. ki je njegova last. Vsa posredovanja, naj se prepreči ta brezmiselna prepoved, vsa dokazovanja, da je zaviranje telesne vzgoje od strani šolske oblasti, ki je primorana skrbeti za to, kar sama prepoveduje, niso nič izdala. Strah in uslužnost sta na Kranjskem tako močna, da ubijata logiko in dolžnost! Sokolom je bilo delo težavno zlasti v zimskem času, ko je telovadba pod milim nebom nemogoča. Da pa ni živahno gibanje v sokolskih vrstah zamrlo, nego da se je ob danih razmerah najuspešnejše gojilo — to je bilo mogoče samo ob vztrajnosti, navdušenosti, disciplini in železni volji naših Sokolov, ki so šli pogumno in neustrašeno preko vsega sovraštva in preko vseh zaprek naprej za svojimi smotri. Vsa državna uprava — in v prvi vrsti šolska -- bi morala biti vesela in ponosna, da je v Sokolstvu organizovan tisti del naroda, ki se ne boji nikogar in ničesar, kadar vidi pved seboj jasno, dasi trnjevo pot, hitečo do.možno dosegljive popolnosti plemenitega razvoja duševnih in telesnih sil! — Take organizacije bi zaslužile najsplošnejšo podporo od vseh poklicanih faktorjev, kakor to tudi zahteva naučno ministrstvo. Seveda se je na Kranjskem zgodilo ravno nasprotno: ne pospeševanje, ampak oviranje telesne in moralne vzgoje je vzgojni princip Abderitov! Zgoditi pa se je moralo, kar se je zgodilo: Sokolom se zopet odpirajo vrata v šolske telovadnico. Saj drugače ne more biti! šolske prostore je prepovedano uporabljati v namene, ki niso skladni z vzgojno nalogo šole in ki ovirajo šolski kouk. O sokolski telovadbi ne moremo trditi ni enega, ni drugega: sokolska telovadba iijja namen telesne in duševne vzgoje, torej ne nasprotuje vzgojni nalogi šole; sokolska telovadba se goji ob večernih urah, ko ni nikjer šolskega pouka, torej ga sokolska telovadba tudi ne ovira, ker ga ne more ovirati. To je jasno kot beli dan. Pač pa ni nikakor skladno z namenom in pomenom šole, ako se v njej prirejajo polititiški shodi, kakor jc to storil v Beli Cerkvi na Dolenjskem tisti dr. Lampe, ki je bil provzročiteij te znamenite prepovedi! Samo akt pravega razumevanja visokega pomena telesne in moralne vzgoje našega naroda je, ako je sedaj zopet dovoljeno Sokolom uporabljati šolske telovadnice. To ni nobeno protežiranje, nego je samo logična posledica tistih pametnih ukrepov naučnega ministrstva, ki teže za pospeševanjem smotrne vzgoje telesnih sil. Da se je zadeva iztekla tako, je pač vzrok tudi veličastni uspeh letošnjega vsesokolskega zleta v Pragi, ki je napravil tudi na naučnega ministra Hussarka neizprosen, mogočen vtisk. Morda se pa ne motimo, ako trdimo, da je tudi vojaška uprava govorila svojo besedo; saj je znano, da potrdijo vsako leto v vojake največ Sokolov. Veseli smo, da je tako! Naši Sokoli imajo zopet svobodno pot v šolske * telovadnice, in mi samo želimo, da bi bile te telovadnice vedno polne, da bi se z vso vnemo, neumornostjo in vztrajnostjo gojilo pravo sokolsko delo! Izkoristimo položaj in hitimo na delo, z delom do zmage in svobode! Jugoslovanska zadružna banka. (Dopis s periferije.) Ni ga kmalu članka, ki bi v foliko glavah in srcih našel simpatičen odmev, kakor članek »Dneva«, priobčen pretekli mesec, v ko-jem se je stvarno obdelovalo razmerje zadružništva do bank. Polna trpljenja in težkega dela jc - zdaj pot voditeljev slovenskih denarnih zadrug. Naj se sestrice, ki so včlanjene v ljubljanski »Zadružni zvezi« še tako ponašajo, naj se jim obeta pomoč dežele Kranjske, toda jim prede vsem od prve do zadnje in bilo bi smešno da si to drug drugemu prikrivamo. Vedno se citira »Glavna posojilnica«, »Agro merkur«, Gorica, Šoštanj, Kočevje, če se govori o vzrokih krize. Gotovo so te nezgode zelo škodovale kreditu zadružništva, a vzroka, da trpe vsi tudi najtrdnejši in najstarejši zavodi, ni možno tukaj najti. Saj denar, ki je mobiliziran v teh ponesrečenih zavodih, je bil nemobilen že preje. Gotovo vpliva tudi na nas, da je v Avstriji zdaj najmanj tujega denarja, škodujejo nam zadružni polomi na Koroškem in v Bukovini. A vseeno še vživa naše zadružništvo — in po vsi pravici — toliko zaupanja in tudi denarja je še toliko, da bi ne bilo treba krize tako čutiti, kakor jo čutimo zdaj. Pravi vzrok je invazija bank na slovenski trg, njih konkurenca in njih boj proti zadrugam. Mi nismo slepi, da bi ne vedeli ceniti pomena bank. Najmanj jih podcenjujemo, če so slovenske ali slovanske sploh. Vemo, da so poklicane vzeti z ram zadružništva mnoge težke posle, za koje zadružništvo ni sposobno. Poklicane so uvesti doslej Slovencem neznane panoge denarništva in odpirati vire svetovnega denarnega trga. A naloga bank ni uničevati zadružništvo. Kar pa se zdaj godi po Slovenskem, to je pravi zavratni umor slovenskega posojllnlštva. Lov na hranilne vloge sploh ni pravcati bančni posel. In vendar smo priča dogodkov, ki jim ni para niti v židovskem denarstvu: Poizvedeti ob stiski kake zadruge za vse večje vlagatelje, potem pa hajdi ponudbe visokih obresti in osebni obiski bančnih uradnikov na lov za onimi vlogami! In kako lepo govore ti gospodje o »Glavni« itd. Vlagatelju rečejo, da naj kar da knjižico in jo že oni realizirajo. Isti hip je zadruga dobila novega upnika, ki jih računa 8—9%, prej pa je vlogo obrestovala s 4 in pol °/o. Zdaj se začne obupen boj med zadrugo in banko. Slabič brez obrambe obleži premagan. Kmalu nato je čitati, da se v dotičnem kraju snuje filialke dotične banke. Dejstvo je, da so banke pobrale iz zadrug zadnja leta kakih 10 milijonov kron, posodile pa so nazaj proti visokim obrestim komaj mal del tega zneska. Posrečilo se jim je tok hranilnih vlog obrniti nase od zadružništva. Reklama se dela za hranilnice in banke, v sredi pa sedi pastorek zadružništvo in propada. V zadnji gorski zadrugi danes nahajaš korespondenco velikih bank in marsikaka zadru-gica mu je že šla na lim. V času izobilja so ponujali denar tako poceni, da smo se malone branili vlog, zdaj pa sesajo, da groza. Ako bi imeli eno samo ali dve domači banki, kjer se končno vendar da govoriti z voditelji, bi se morda našel sporazum. A pod slovensko zastavo jadrajo češke banke in njih češki ravnatelji, ki ne znajo besedice slovenski bi se radi izkazali, da »znajo« in izmolzli velikanske dobičke iz nas. Naše uboge brate Hrvate tako odirajo, da se človeku kar lasje ježijo, pa tudi nas pridno ožemajo. Bančni denar stane zadrugo netto 9%, potem pa živi, če moreš! Odkrita beseda z brati Cehi bi ne bila neumestna! V Bukovini so jim združeni Ukrajinci iu Rurnuni že pokazali zobe, pri nas pa tudi pride moment, ko se bo ta brezobzirnost ožigosala. In pri vsem njih slovanstvu, je vendar fakt, da češke banke v Trstu postavljajo na noge ialitno italijansko trgovino. Ne rečemo, da Lahov ne ožemajo, a tam je kupčija riskantna in težavna in torej mora nesti več obresti. »Živnostenska banka« jc financirala Žida Neumanna, ki je z enim milijonom pretekli teden zbežal iz Trsta. Celih 445.000 K mu jc posodila! Izgubo bo treba prinesti od drugod v blagajno, ln res, _kar naenkrat gre glas po deželi, da ustanovi »Živnostenska« podružnici v Ljubljani in — Gorici. Da je kriza tako močna, temu torej ni vzrok nobeden drugi kakor ta, da banke pre koračijo delokrog in pobirajo hranilne vloge in sicer ne le vse nove, ampak tudi stare izvijajo zadrugam. Tu je treba odpomoči v organizaciji. Člankar »Dneva« je že pred mesecem pokazal pravo pot, kako se rešiti pritiska z osnovanjem lastnega denarnega zavoda, ki bode oskrboval zadružništvo z denarjem. Naj se oglasi še par člankarjev, da sc javnost pripravi. Če zadružništva objem bank ne zaduši, če ga še rešimo, poteni bode zaupanje kmalu prišlo nazaj: zadružništvo bode izčiščeno, sadovi nesrečne bančne obrestne politike pa bodo prišli na dan v polomih naših sedanjih diktatorjev. Zaključujemo z opazko, da nam je le sila in ogorčenje spravila ta članek v pero. Mi nočemo hujskati proti češkim bankam, a izzvali bi radi pravo umevanje nalog slovanskih bank, ki bo konečno dovedlo, da bodo banke in zadruge vsaka v svojem naravnem delokrogu složno delale za gospodarsko osamosvojitev Jugoslovanov! DOPISI. Gornjigrad. Vest, da je nekdanji gornjegrajski kaplan Berk popihal v Ameriko, je napravila na naše klerikalce čuden vtis. Marijine device najbrž ne verjamejo, da je imel Berk pregrešno ljubezen v srcu, igralke »Katol. izobraževalnega društva« so pač večkrat videle, kakšno veselje je imel njihov voditelj s kikla-mi na svoji postelji, kadar so se pred predstavami preobiačevale v njegovi sobi. Tudi za tamburaški zbor se je zanimal in je hotel eno deklico kar sam v svoji sobi učiti bugaro. Dobro se še spominjajo Gornjegrajčani, koliko sovraštva in zdražeb je napravil Berk v osebnem občevanju in v dopisih v »Slov. Gospodarju«. Ustanovil je »Kat. izobr. društvo«, prirejal kat. gledališke predstave, sodeloval pri farovški posojilnici. Berk je imel velikanski vpliv na gospoda dekana, ki je bil do njegovega prihoda še precej miren človek. A Berk se mu je znal prilizniti in ga je s svojim sladkim jezikom popolnoma spravil na pot političnega agitatorja. Koliko čevljev sta raestrgala ob priliki občinskih, deželnih in državnozborski volitev. Na Križu si je vzgojil pri Joštovih slavne govornike in agitatorje. Berk je vžival pri nas velikansko čast. Odpeljal se je od nas okrašen s šopki in venci kakor kak klerikalni general; sam gospod dekan ga je spremljal in dal njegovemu odhodu pečat klerikalne nadutosti od strani duhovnega okrajnega načelnika. Vprašamo gospoda dekana, ali mu je zdaj jasno, zakaj Gornjegrajčani niso marali Berka, zakaj je bil škofov sprejem tako klavern in zakaj je tudi gospod dekan kot Berkov pokrovitelj izgubil med nami prejšnje spoštovanje? Vaš ljubljenec, ki bi imel delati po Kristusovem nauku za mir, je sejal sovraštvo in razdor. Ali je to krščanska pravica, katero imate na prižnici vedno na jeziku? Radovedni smo če se z Berkovo afero odprejo oči našim klerikalcem, da ni vse zlato, kar se skriva pod črno suknjo. Še nekaj Berkov in vera bode res pešala. POLITIŠKA KRONIKA. Francoska pred vojnimi dogodki v Maroku. V sredo je bil na slovesen način prokla-miran Mulej Jusuf, brat dosedanjega sultana Muleja Hafida, ki se je odpovedal prestolu, za maroškega sultana. Z abdikacijo sultana Muleja Hafida je končana prva faza nove francoske kolonizacijske politike v Maroku, ki bo pa pravzaprav šele sedaj pričela kazati svoje prave namene. Mulej Hafid se je odpovedal prestolu preje, predno je pretekel rok, katerega je določil. Po situaciji v Maroku je to zelo važno dejstvo, kajti znano je, da sprememba na maroškem prestolu ne bo potekla tako mirno. To je francoski vladi tudi dobro znano, ker jo je o tem dobro informiral vrhovni poveljnik francoske armade v Maroku, general Liantey. Vlada mu je za to poslala 40 bataljonov vojakov, s katerimi upa general zatreti vsak upor. Ta armada bo razdeljena po vsem Maroku, katerega bo Francija razdelila na štiri okrožja iu sicer: Fez, Mehinez, Rabat in Sanja. Na čelu vsakega okrožja bo stal general, okrožja sama bodo pa opravljali častniki. Francija se torej sedaj pripravlja čisto metodično na ureditev razmer v maroški državi, ki je vsled abdikacije Muleja Hafida postala že takorekoč popolna francoska last. Mulej Hafid je bi! LISTEK EMlLF. ZOLA; Vode naraščajo. (Dalje.) Cyprien in Aimeč, komaj tretje leto poročena, sta se smehljala. Jaques in Roza sta bila resnejša; samo v trenotkih, ko sta menila, da sta neopažena, sta se spogledovala ljubez-njivo. Meni je bilo pri srcu. kot bi zopet pričenjal živeti ob pogledu teh dveh zaljubljencev, katerih sreča je prešinjala celo omizje. Kako nam je vsem dišala juha! Teta Agata, zmerom vesela, si je celo dovolila nekaj večjih šal in Pierre je hotel nato vsekakor pripovedovati svoje življenje z gospo iz Lyona K sreči smo že pokosili in vsi smo se pomenko-,vali. Prinesel sem bil iz kleti dvoje steklenic vina in vsi smo trčili na srečo Gasparda in Veronike. To je pri nas navada in pod »srečo« umevamo, da se ne tepeta v zakonu, veliko število otrok in veliko denarja. Nato smo peli. Gaspard je znal veliko zaljubljenih pesmi v narečju peti. Nato so prosili Marijo, da naj zapoje. Vstala je in pričela peti z milini glasom. Med tem sem bil odšel k oknu. Gaspard je prišel k meni in vprašal sem ga: >-Kaj pa je pri vas doma novega?« »Nič posebnega,« je odvrnil. »Le veliko govore o velikem deževju v zadnjih dneh. Boje sc, da ne nastane nesreča.« ^ Deževalo je v resnici skoro tri dni nepretrgoma. Garona je bila od snoči precej narasla. Toda dokler ni bila prestopila bregov, nismo mogli verjeti, da nam postane tako hudobna soseda. Toliko dobrega nam je izkazovala, tekla je tako mirno in v širni strugi v daljavo! Kmetje pa se težko odločimo, zapustiti svoje brloge, čeprav se streha udira. »A,« sem vzkliknil in zmajal z rameni, »ne bo toliko nevarnosti. Vsako leto se ponavlja ista zgodba. Reka se razširi kakor zbesnela in v eni noči se pomiri in je nedolžna ko jagnje. Boš že videl, moj dragi, tudi to pot nie bo nič; poglej vendar to lepo vreme. Takrat sem pokazal z roko proti nebu. Bilo je ob sedmih in solnce je zahajalo. Nebo je bilo čisto in temnomodro, — neskončna modra ravnina, po kateri siplje zahajajoče solnce svoj zlati prah. In bilo je, kot bi se reka mirnega veselja razlivala od tamkaj gori čez vesoljstvo. Še nikoli se mi ni bila zazdela naša vas tako mirna, kadar je ležala v večernem snu. Bil je predvečer lepega dne in mislil sem na vso srečo, ki jo je to svetlo nebo poslalo nam, — bogate letine, zadovoljno rastlinsko življenje, zaroka Veronike, — čutil sem, kako nam je dan zapuščal ob slovesu svoj blagoslov. Vstopil sem bil zopet v sobo. Dekleta so se živo pomenkovale in mi smo jih poslušali, — tedaj je zadonel nenadoma stra-šansk krik. skozi tiho pokrajino sem do nas,— krik obupa in smrti: »Garona! Oarona!« II. Drli smo 'doli na dvorišče. Saint-Jory leži v kotu garonske Soline, 500 metrov od reke oddaljen. Visoki topoli, ki obkrožajo travnike, ga skrivajo popolnoma. Ničesar nismo mogli odkriti. Toda zmerom se je Cul glas: »Garona! Garona!« Naenkrat se prikažeta na široki poti prefl nami dva možka in tri ženske; ena je držala otroka v naročju. Tekli so kar so mogli in kričali obupno. Tu pa tam so se okrenili prestrašeni, kakor bi jim sledila tropa volkov. »Kaj jim je le?« je vprašal Cyprien. »Ali vidiš kaj, stari oče?« »Nič, nič,« sem dejal, »listje se niti ne gane.« Bilo je tudi tako. Kamor je segel naš pogled, videli nismo ničesar. Komaj pa sem izpre-govoril, se nam je izvil krik strahu. Med topoli, zadaj za begunci, smo opazili nekaj, kakor trop rumenopegastih živali, ki so se valile vse nav-skriž. Od vseh strani so bruhale, val za valom, razdivjano množino vode. ki je kipela šume in stresala tla. Zdaj smo vzkliknili tudi mi obupno: »Garona! Garona!« Tista dva moža j n tri ženske so še zmerom tekle po poti dalje. Culi smo zmerom bližji prihod razdivjane črede. Valovi so drli sedaj v tesno sklejeni či ti in so se odbijali z grmečim šumenjem. Ob prvem navalu so razdejali trojico topolov, ki so se počasi sklanjali in izginili v vodi. Nato so pogoltnili leseno hišico, podrli neki zid in odplavili prazne vozove kakor bilke. Toda predvsem se je zdelo, da groze beguncem. Na strmem križpotju so jim zavaloveli nasproti, kakor širna, nepregledna ravan in jim zagradili cesto. Begunci so tekli zmerom dalje, blato je brizgalo pod njih nogami, nič več niso vpili, bili so kakor nori od strahu. Nato jim je voda stopila do kolen. Velikanski val je zalil žensko z otrokom v naročju. Tre-notek le in vsi so izgmlli. »Urno, urno,« sem vzkliknil, »Moramo notri. Hiša je zidana trdno. Bodimo brez strahu.« Iz previdnosti smo zbežali v drugo nadstropje. Dekleta so šla pred nami. Jaz sem hotel biti poslednji. Hiša je bila zidana na gričku, dvigajočem se nad glavno cesto. Voda je drla tiho šumeča na dvorišče. Mi pa se nismo strašili. »Ba,« je dejal Jaques, da pomiri svojce, »saj ne bo ničesar... Veš, oče, leta petinpetdesetega nam je voda tudi tako vdrla na dvorišče, a nato se je raztekla. »Vendar je neprijazno radi žetve,« je mrmral Cyprien poluglasno. »O ne, saj je brez pomena«, sem rekel nato, zagledava prestrašene poglede deklic. Aimče je bila položila oba otroka v posteljo in je sedela z Veroniko in Marijo zraven njiju. Teta Agata je nasvetovala, naj pijemo kuhano vino, da dobimo pogum. Jaques in Roza sta stala pri oknu in zrla ven. Jaz pa sem bil z mojim bratom. Cyprien in Gaspard sta stala pri drugem oknu. »Pojditi vendar gori,« sem zaklical deklama, ki sta na sredi dvorišča bredli vodo, »se bosta vse zmočili.« »Kaj bo z živino?« sta rekli. »Živali se boje, da ne vtonejo v hlevu.« »Ne, ne, le pridite gori! Precej! Bomo že videli potem.« Če bi stvar postala slabejša, gotovo ne bi mogli rešiti živine. Toda zdelo se mi je nepotrebno, strašiti druge in trudil sem se, da me vidijo kolikor možno brezskrbnega. Stal sem ob oknu in jim pravil, kako raste voda. Voda je pridrla do najbolj ozkih ulic vasi. Sedaj ni drla več v posameznih valovih, rasla je neprenehoma in dolina, v kateri leži Saint Jory, se je iz-, premenila v jezero. Na našem dvorišču je stala voda že za meter visoko. Videl sem, kako je naraščala. Drugim pa sem dejal, da je obstala, sem celo zatrjeval, da pada. (Dalje.) skrajno pretkan človek in načelni nasprotnik Francozov. To je zlasti dobro vedel francoski general Liantey in zato se ga je skušal iznebiti, kar se je tudi zgodilo. Seveda se Francozom stavijo z gotovih stranij precej velike zapreke, tako da ne morejo izvršiti vsega tako hitro, kakor bi radi. Zlasti zahtevata Anglija in Span-ska, da ostane Tanger mednarodna luka. Francija bi tudi zelo rada razširila kompetenco maroškega sultana, ker bi s tem zelo veliko pridobila. Čakajo jo torej še precej velike kulturne in politične naloge, predno dobi Maroko popolnoma v svojo last, kar pa ne bo dolgo trajalo, kajti Francija gre v tem oziru počasi a zato sigurno naprej. Srbsko bolgarsko zbližanje! Povodom najnovejših vesti o srbsko-bolgarskem zbližanju, ki je že gotova stvar, dobil je »Pester Lloyd« iz Belgrada sledečo informacijo: Vest o zvezi med Bolgarsko in Srbijo, ki se zopet pojavlja, je vzbudila v belgrajskih krogih veliko zanimanje. Listi ostro napadajo vlado, da je baje pri pogajanjih pustila srbske interese v Stari Srbiji in Macedoniji, kljub temu, da vlada to odločbo dementira. Mnogo se zlasti opaža, da srbski poslanik v Sofiji, Spalajkovič zelo pogosto potuje v Belgrad. Merodajni krogi odločno zanikujejo, da bi bila sklenjena med obema državama kaka posebna zveza in izjavljajo, da je prišlo samo do znatnega zbližanja med Srbijo in Bolgarsko. S tem je seveda napravljen tudi prvi korak za zvezo. Če bodo dogodki v Turški zahtevali, da tudi krščanske balkanske države zavzamejo svoje stališče, tedaj ne bo prišlo do popolnega sporazumljenja samo med Srbijo in Bolgarsko, ampak tudi s Crno-goro. Cetinjem in Atenami. In v tein leži ravno največji pomen zbližanja med Bolgarsko in Sr- bijo. _ Spremembe v francoski diplomaciji. Francoski poslanik v Rimu, Barrere v kratkem zapusti svoje dosedanje mesto in odide najbrže za poslanika v Petrograd ali v Berolin. »Frankfurter Zeitung« tudi javlja, da je položaj francoskega poslanika v Berolinu, Jitlesa Cam-bona zelo omajano in da bo baje radi tega odstopil. DNEVNI PREGLED. Našim cenjenim naročnikom. Jutri bode uprava ustavila list vsem onim naročnikom, ki niso poravnali naročnine za naprej. Pošljejo naj torej naročnino takoj, če hočejo list še prejemati. Zaostale številke se jim naknadno do-pošljejo. »Dan« in nekateri poštni uradi. Prišli smo na sled, da nekateri naši naročniki ne dobivajo »Dneva« redoma, vkljub temu, da ga uprava redno pošilja. Prosimo, da nam vsak naš naročnik takoj sporoči vsak tak slučaj, ker hočemo naše pošte malo urediti. Tam in sem se dobi tudi kako pobožno poštarico, ki je »prijateljica Dneva« in nam zato dela usluge. Poskrbeli bomo, da se jim take muhe izbijejo iz glave. Sokol zopet v šolske telovadnice! Včeraj je sporočil »Dan« slovenskim Sokolom na Kranjskem veselo vest, da bodo sokolska društva zopet lahko stopila v šolske telovadnice. — Tak je razsod ministrstva! — Ni dolgo tega še, ko je bil Sokol vržen iz šolskih telovadnic na cesto. Kranjski deželni šolski svet se je vdal nasilju klerikalizma in je izdal to nesmiselno odredbo, ki je tolkla v obraz moralni, in telesni vzgoji ter okrepljenju slovenskega naroda. — Sokol ni politiško društvo! Država spoznava pomen te vzgojne narodne organizacij z ozirom na telesno in moralno usposabljanje državljanov, zato bi morala podpirati Sokolstvo. Letošnji praški vsesokolski zlet nam je pokazal da je država izkušala podpirati to prireditev. Udeležen je bil na prireditvi naučni minister, ki se je prav pohvalno izrekel o vzvišeni sokolski ideji, ker se drugače spričo veličastva te impozantne priredbe drugače ni mogel. Zato se je vzdignilo toliko prahu, jeze in srda od naših narodnih nasprotnikov, ker sokolska ideja hrani v sebi zdravo in neomade-ževano jedro narodne zavesti in narodnega ponosa — Na Kranjskem so bila pa sokolska društva preganjana od naše naučne uprave. Naučna uprava jim je vzela streho, ker je to zahtevalo klerikalno nasilje, ki so mu sokolska društva preveč narodna. Klerikalizem se bojuje zoper vsako narodnost. Sedaj je vendar enkrat klerikalno nasilje poraženo. Prav je tako! „ ,, . . Narodni izdajalci in denuncijanti okoii »Slovenca« še vedno ne mirujejo. Ni jih se izpametovala velika blamaža, katero so doživeli s svojimi denuncijantskimi napadi na hr-vatsko in srbsko dijaštvo za časa njih zleta v Belgrad. Ti gospodje se ne sramujejo denun cirati razkačeni hrvatko-srbski narod še celo sedaj po šakndaloznem procesu Jukič. Ni jim še dovolj da četa nedoraslih otrok ječi sedaj brez vsake krivde po temnih zagrebških ječah, oni hočejo še novih žrtev. Razsodba v Jukičevem procesu je kakor znano razburila ves kulturni svet. Celo najbolj nemškonaoio-nalni listi konstatirajo, da je ta razsodba prav justični umor in da si Avstro-Ogrska na ta na čin gotovo ne bo pridobila simpatij med nr vaškim in srbskim narodom. Po raznih krajih naše države izraža ljudstvo svoje ogorčenje nad postopanjem Čuvajevih hlapcev in tako so tudi v Splitu v Dalmaciji več tisoč glav brO' ječe množice energično povzdignile svoj glas proti temu justičnemu umoru. Ljudstvo je na sijajnem manifestačnem shodu pod milim nebom dalo duška svojemu ogorčenju nad zagrebškimi krvniki. Zapelo je odkritih glava hrvaško narodno himno in klicalo: »Živio Ju kič' Zvela Jugoslavija! Živelo edinstvo Slo vencev! Doli s Čuvajem!« Glasilo naše kle rikalne stranke je iz teh nedolžnih klicov zo pet skovalo celo vrsto nesramnih denunci-jacij, katere bodo nemški listi sedaj gotovo ponatisnili. »Slovenec« namreč pravi, da je ljudstvo vpilo: »Živio granate in bombe! Živio jugoslovanska republika! Doli dinastiška vlada!« Torej v času, ko se vsi Hrvati in Srbi brez razlike političnih strank bojujejo skupuo proti madžarskim tiranom na Hrvaškem, »Slovenec« nadaljuje s svojimi podlimi denuncija-cijami in išče novih žrtev. Ali je to tista ljubezen do hrvaškega naroda, o kateri »Slovenec« vedno tako pripoveduje. Fuj narodnim izda-jicam in denuncijantom! Čisto navadne sleparije. Iz vseh strani nam prihajajo sedaj izjave na uredništvo od vpisanih Slomškarjev in Slomškaric, da se nikdar v Slornškarijo niso vpisali in tudi niso člani »Sl. Zv«. Opravičujejo se, da so brez njih vednosti prišla imena v imenik. Da bi te izjave priobčevali, se nam zdi preveč neokusno. Pač pa jih shranimo za vsako priliko. Slučaji nam pa le kažejo, da gotovi ljudje sleparijo s tujimi imeni. Velika blamaža liberalcev. To trojico klerikalci redno in vedno obešajo spredaj in zadej svojim poročilom, kadar se kakemu večjemu lumpu posreči uiti iz zadrege kakor nalašč za klerikalce na vse strani zakrivljenih kazenskih paragrafov. Menda vendar ni treba nikogar spominjati na preveč znane slučaje oprostilnih razsodb klerikalnih »poštenjakov«. Zato smo tudi ob koncu prečinske afere pričakovali te frazerske klerikalne trojice. Nek hudomušnež v Novem mestu je po končani razpravi sestavil brzojavko ter nanjo opozarjal, češ, stavim kolikor hočete, da dr. Pegan zdajle tako brzojavlja svojemu »Slovencu«. Ko smo potem pogledali »Slovenca«, smo dejali: glej vraga, vsaj jo je res zadel! Le toliko se je zmotil, da dr. Pegan one trojice ni postavil tudi začetku glave, ‘nego jo obesil le na rep. Pa je vse jedno. »Slovenec« je strmečemu svetu povedal na koncu brzojavke, da se je ta klerikalna lopovščina končala »z veliko blamažo liberalcev«. Zakaj, tega vedno dobro informirani katoliški resnicoljub ni povedal, pa na vse zadnje tega tudi treba ni. Saj sam dobro ve, da nima med seboj toliko zaru-kanega duševnega revšeta, da bi jim to frazo vrjel. Da je ta oprostitev res velika blamaža, to je že res, vprašanje je le čigava. Da liberalna ne more biti, to je gotovo, ker ravno v tem slučaju liberalci niso imeli prav nič opraviti. Pri volitvah so sleparili klerikalci, lopovi, ki so vlomili v volilni zaboj ter ga odnesli v Brajtenav-ško graščino in po »reviziji« zopet nazaj, to so bili zopet le klerikalci sami; tisti, ki so bilii pri vsem tako nerodni, da je vsak otrok moral zapaziti raztrgane pečate na vratih, to so zopet klerikalci; krivci, ki so ponujali po 200 in 50 K tistemu, ki volilni zaboj razbije, to so bili tudi sami klerikalci in sicer najbolj sveta trojca v celi prečinski fari; pošteni krščanski možje, ki so kot priče svoja dejanja pokrivali z debelimi lažmi, to so bili zopet klerikalni svetniki; tisti, ki jih je potem vest pekla in so begali včasi še v poznih nočeh gotove gospode na gotovih krajih, da bi jih reševali iz pekla, to so bili klerikalni strahopetci in petolizci; možje, ki so sedeli na zatožni klopi, in v zavesti, da njih božja pota niso bila zastonj, priznali vse svoje laži, razne glavne lumparije, kdo je volilni zaboj, razbil, to so bili Vintar, Drenik, Zdravje, torej zopet najlepša klerikalna trojica iz cele fare. Ampak da je bila ta lepa trojica po nerodnosti gospoda, kateremu se imajo zahvaliti za svojo zlato prostost, na vse zadnje oproščena, to je seveda »velika liberalna blamaža«. No, pa naj bo tako, Če drugače ne bo! Koliko pa bodo »sijajno« oproščeni klerikalni poštenjaki za to »veliko liberalno blamažo« plačali, to jim bodo povedali zagovorniki ekspenzarji. Naša narodna zavednost. Prijatelj našega ista nam poroča: Slovenci! znano Vam je, da imamo v korist naše prepotrebne šolske družbe založenega več vrst narodnega blaga, med njimi tudi Antracenovo črnilo, ki je, kar se tiče kakovosti najboljše. Potoval sem sedaj v počitnicah po Savinjski dolini in tudi po Kranjskem. Ker sem na potu rabil tudi črnilo, namenil sem se v Celju v narodno trgovino, da si nakupim steklenico takega črnila, ker smo mariborski slovenski dijaki navajeni le na to črnilo in ne poznamo drugega. A zmotil sem se. Ciril-Metodovega črnila nisem dobil niti v Celju, niti nikjer v Savinjski dolini, kar je res žalostno. Da se človeku kaj takega pripeti v popolnoma slovenskih krajih, to je v resnici skrajno žalostno. Krivda na tem ne leži toliko na trgovcu založniku, kakor na našem narodu in dijaštvu samem. Ako bi naše ljudstvo odločno zahtevalo Ciril-Metodovo pisalno črnilo in zavrnilo vsako drugo, potem bi Hili trgovci primorani si takega nabaviti. Slovenci! Ali bi si ne šltli v ponos imeti pred seboj na mizi steklenico črnila, na koji je tako lep slovenski napis »Pisalno črnilo v korist družbi sv. Cirila in Metoda v Ljubljani«. Ali imate rajše pred seboj črnilo s tujimi napisi in katerega dobiček gre še celo našim najhujšim nasprotnikom. Proč z našo narodno mlačnostjo, rabimo le naše narodno blago, ker s^em podpiramo zavednega slovenskega podjetnika, predvsem pa Ciril-Metodovo družbo. Napis na novi Ciril-Metodovi šoli pri Sv. Jakobu v Trstu. Prišel je prijatelj k meni ter mi rekel: »Čuj napisna novi C. M. šoli je napačen. Ze par mesecev blišči napis na šoli, pa še do danes nihče ni opazil, da je pisano Dru-šbe namesto Družbe sv. C. M. Sam sem se šel nato prepričati in kar za glavo sem se prijel: res je bilo pisano »Drušba«. Opozarjamo na to napako v to poklicane faktorje, kajti ta napis vendar ne sme ostati neizpremenjen, ker bi bila to prava sramota. Torej, popravi naj se napaka. Narodnih kolkov ni dobiti v Trstu nikjer, razen na kakih nar. prireditvah. Žalostno je, da je celo edina slovanska knjigarna g. Gorenjca brez nar. kolkov, in sicer že več mesecev. Opravičuje se s tem, da mu jih neki gospod. ki mu jih je navadno nosil, ne prinaša več. To ni noben Izgovor. »Slovanska knjigarna« nai bi jih naročila od družbe sv. Cirila in Metoda. Apeliramo na vse narodne toba-karnarje in gostilničarje, da naročijo pri družbi nar. kolke, da lahko postrežejo z njimi. Nesreča pri novomeškem predoru. Kakor smo že brzojavno poročali, se je pri železniškem podjetju Samohrd zopet zgodila nesreča. To pot je bil žrtev nesrečnega slučaja akor-dant Kravanja, rodom Goričan, eden izmed najboljših in priljubljenih na tem delu proge. Bilo je v sredo popoldne. Na cesti, ki pelje na kolodvor, so na mestu, kjer se pod cesto gradi prvi predor spuščali velik panj ali štor od posekanega drevesa preko škarpe nad predorom. Privezali so ga z vrvjo na eni strani za brzojavni drog stoječ onostran ceste, na drugi strani je bila vrv ovita ob železni drog cestne ograje, ki so jo v tem delu zaradi predora začasno nekoliko prestavili na cesto. Ko so pričeli ta štor spuščati, je premoč teže na oni strani, kjer je bila vrv pritegnjena na drog ograje, drog všibila in ga izpahnila vun. Vsled tega je zelo napeta vrv odletela na stran, kjer je Kravanja stal z levo nogo proti drogu. Vrv ga je udarila s tako močjo ob nogo nad členkom. da mu je, kakor očividci pripovedujejo, prerezala vse kite in žile, tako da se je noga le še na eni strani nekoliko držala. Kravanja se je seveda takoj zgrudil; vse polno krvavih sledi se je videlo na mestu še uro po tej nesreči. Ker podjetje Samohrd vkljub našim ope-tovanim opominom za take slučaje nima nobenih priprav, so težko ranjenega morali nesti ali bolje vleči delavci, kar je ponesrečenemu povzročilo še hujše bolečine. Še le mestni stražnik Visler je preskrbel mestno nosilnico, zanesli so ga najpreje v najbližjo žensko bolnico kjer mu je dr. Strašek za prvo pomoč obvezal težko rano. Na to so ga prepeljali v bolnico Usmiljenih bratov v Kandijo. Po mestu se je kmalu raznesla vest, da so mu morali takoj nogo odrezati, kjer je bila velika nevarnost za življenje. Vsled natančnejših poizvedb pa se ta vest vsaj do srede večera ni potrdila. Vsekakor je gotovo, da je poškodba zelo težka in nevarna. Še ena nesreča pri novomeškem predoru. bi se bila kmalu zgodila takoj po oni, ko je bil Kravanja težko poškodovan. Na drugi strani predora pod mestnim parkom delavci zvrača-io materijal doli po nasipu, ki sega na pot na Loki. Ta pot je jako obljudena, ker veže več vasi okolice z mestom, sedaj poletu pa jo radi rabijo tudi pešci za sprehod ob Krki. Ravno na to pot sega visoki nasip po katerem pride proga vun iz predora. Pri zvračanju materijala, med katerim so tudi večje skale, drči in leti debelejši del v velikih skokih ravno na pot ali pa tudi še čez pot. Kakor rečeno kmalo po Kravanjevi nesreči sta šla tod mimo dva moška. ki sta opozorjena po nekem gospodu komaj ušla v trenotku, ko je zvrlia doli pri-bučalo več težkih kamnov, ki so v loku padli ravno na pot pred njima. — Mi smo še le pred kratkem mestno upravo opozorili na to nevarnost, pa kakor se vidi, gospodje čakajo, da se mora preje par ljudi ubiti, predno se bo v svrho javne varnosti kaj ukrenilo. Drobiž iz Štajerske. Zanimivo anekdot o je doživel klerikalni poslanec dr. Verstovšek te dni v Petkovi gostilni v Ljubnem. Sedi tam pri mizi. V sobo stopi močan kmečki ant. Nekateri gostje ga vprašajo, če je bil na Verstovškovem shodu. »Ah kaj, takega trepa jaz ne grem poslušat«, je hitro odvrnil fant. i se zame! Nihče mi več ne more ničesar. Pa ubogati te hočem, ne bom več govoril o tem. Le tvoj sem, popolnoma tvoj. In če hočeš, s? odpovem vsem svojim sanjam, vsem svoj *n načrtom. Zapustim s teboj Pariz in nastaniva se v moji dižonski palači. Tam hočem živeti le za te, kot skromen vojvoda. Tvoja podoba bo Hiša Saint-Pol 151 picdvsem tisto blago, ki se prodaja v korist družbe sv. Cirila in Metoda! Tvrdka Golob in Volk v Ljubljani je izročila zopet 175 K od prodanega čistila za kovine in tla ter vazelina za čevlje. Posamezni rodoljubi, posebno pa C. M. podružnice naj ob vsaki priliki opozarjajo na družbeno blago, ki po svoji kakovosti in ceni tekmuje z istim blagom drugega izdelka, družbi sv. C. in M. pa donaša znatne dohodke. Prosimo! Najnovejša telefonska in brzojavna poročila. AVSTRIJSKI MINISTRSKI SVET. Dunaj, 15. avgusta. Prvi avstrijski ministrski svet se vrši dne 19. t. m. Razpravljalo sc bo v notranjem političnem položaju in o jesenskem programu poslanske zbornice. EVHARISTIČNI KONGRES NA DUNAJU. Krakov, 15. avgusta. Iz cele Poljske ne bo na evharističnem kongresu na Dunaju sodelovala niti ena poljska organizacija, razven one v Lvovu. Poljaki so pripravljeni sodelovati na kongresu le pod tem pogojem, ako centralni priredbeni komite dovoli, da nastopijo Poljaki iz vseh treh držav kot skupen narod. POINCARE V MOSKVI. Moskva, 15. avgusta. Francoski ministrski predsednik Poincare je iz Petrograda dospel semkaj, kjer so ga svečanostno sprejeli. V Moskvi ostane dva dni, nakar se vrne v Petrograd in odtod z bojno ladijo »Conde« zopet na Francosko. NOVO RUSKO BALTIŠKO BRODOVJE. Petrograd 15. avgusta. Ruska vlada je sporočila francoskim in angleškim ladjedelnicam. naj sestavijo svoje cenike za zgradbo novih ruskih vojnih ladij. Novo rusko baltiško brodovje se bo večjidel gradilo na ruskih ladjedelnicah, ostalo v Franciji in na Angleškem. Nemške ladjedelnice je ruska vlada popolnoma prezrla. POLOŽAJ V TURČIJI. Berlin, 15. avgusta. Mesto odstopivšega notranjega ministra Zia paše je imenovan notranjim ministrom voditelj albanske mirovne komisije Ibrahim paša. Carigrad, 15. avgusta. Večina uradnikov je dosedaj podpisala izjavo, da se ne bodo vmešavali v politiko. Oni mladoturški uradniki, ki izjave niso hoteli podpisati so bili odpuščeni iz službe. Carigrad, 15. avgusta. Deputacija prebivalcev egejskega otoka lkaria, katerega Italijani še niso zasedli, je izročila poslanikom vc-levlasti v Atenah spomenico, v kateri protestira proti nasilstvom, katere izvajajo Turki nad domačini prebivalci in izjavljajo, da so bili prebivalci otoka lkaria vsled tega prisiljeni vjeti in izgnati turške uradnike. Prebivalci hočejo popolnoma vreči turško gospodstvo. pro-klamirati svojo avtonomijo in se podvreči Grški. Za slučaj pa, če bo to nemogoče bodo proglasili popolnoma samostojno avtonomijo. Carigrad, 15. avgusta. Vest, da je bivši minister Palast bej že aretiran, se ne potrjuje. Odgovorni urednik Radivoj Korene. Last in tisk »Učiteljske tiskarne«. „V senci jezuita” Novi roman „Dneva“! Naš drugi roman „Hiša St. Pol“ se bliža koncu. Sledi mu „V senci jezuita", velik zgodovinski roman iz časov vlade francoskega kralja Franca I. Izmed glavnih oseb, ki v njem nastopajo, naj omenimo samo Ignacija de Loyola, ustanovitelia jezuitskega reda; naši bralci dobe s tem romanom jasno, pretresljivo sliko peklenskih spletk teh , vojščakov Kristovih". Nastopajo pa tudi osebe, znane iz romana „i>troci papeža": Vitez Raga-stens, Beatrice, njiju sin ter zvesti Spa-dacappa. Povejte vsem, ki so čitali ta roman, da se senci jezuita,*41 nada- ljujejo ••r- „Otroci papeža“ Knjigoveznica Ivan Bonač ljubljena, Šelenburgora ulica (nasproti glavne pošte) priporoča vsakovrstna knjigoveška dela, mape, galanterijo, passepartuje itd. — Posebno močna vez za knjižnice, čitalnice in bralna društva. :: Cen© zmerne, delo solidno! :: Izdelki za veselice: Korjandoli, girlande, serpentine, balončki, zalepke za šaljivo pošto, moderni mali kuvertki za srečo* lov, vstopnice (bloki). Cena zmerna, postrežba. točna.! Slovenci! Spominjajte se naše prekoristne Ciril in Metodove šolske družbe! „Angleško skladišče oblek« O. Bernaiovič, Ljubljana, naznanja okasijsko voielnih oblek in slamnikov za gospode in dečke, ter volelne damske kon-lekcije z globoko reduciranimi cenami. JUŽNI KOLODVOR, na peronu. DRŽAVNI KOLODVOR. V BLAZ, Dunajska cesta. SEVER, Krakovski nasip. PICHLER, Kongresni trg. CEŠARK, Šelenburgova ulica. DOLENC, Prešernova ulica. FUCHS, Marije Terezije cesta. MRZLIKAR, Sodna ulica. ŠUBIC, Miklošičeva cesta. ZUPANČIČ, Kolodvorska ulica, PIRNAT, Kolodvorska ulica.. ŠENK, Resljeva cesta. KOTNIK, Šiška. TIVOLI, na žel.prel. pri Nai. •. < - •• *•« j. KOŠIR, Hilšerjeva ulica. STIENE, Valvazorjev trg. SUŠNIK, Rimska cesta. UŠENIČNIK, Židovska ulica. KLEINSTFIN, Jurčičev trg. KRIŽAJ, Sp. Šiška. WISIAK, Gosposka ulica. KUŠTRIN, Breg. TENENTE, Gradaška ulica. VELKAVRH, Sv. Jakoba trg SITAR, Florjanska ulica. BLAZNIK, Stari trg. NAGODE, Mestni trg. KANC, Sv. Petra cesta. TREO, Sv. Petra cesta. KUŠAR, Sv. Petra cesta. PODBOJ, Sv. Petra cesta. ELSNER, Kopitarjeva ulica. BIZJAK, Bohoričeva ulica REMŽGAR, Zelena jama. SVETEK, Zaloška cesta. KLANŠEK, Tržaška cesta. JEZERŠEK, Zaloška cesta. LIKAR, Glince. STRKOVIČ, Dunajska cesta, ŠTRAVS, Škofja ulica. TULACH, Dolenjska cesta. M N SL -o ai N< £= cj =3 in x- C/K G ‘75* < JU a> c« 3C* CJ črt 7T CJ D. 5' SLOJ S" o = £ in u> ZZZ =5 zr o c 3* —t Oj T3 a- o 3 M Er 3 n cr. 3 in =r (/> &J 1 3 ft) o < rt n 3 OJ C cr 75’ Prihod vlakov \ r Ljubljano iz: Dunaja . . • 12*21 3*12 4*48 5*2 9-56 12*,7 5*.21 8*22 5.*« Trsta . . . • 12*22 4*22 9*04 ll*21 2-m 6*21 9*£ 11*12 Trbiža . . . • 7*28 9*M U.44 4.20 7*22 8*12 11*22 Kamnika . . • 0.42 ll*00 2-41 6*12 l5: 36 Rudolfovega • g.M 3.00 9*12 Kočevja . . • 8*M 3.00 9*12 - Vrhnike . . • 0.88 10-86 7.28 • Brzovlnk. ** Vozi ob nedeljah in praznikih. Odhod vlakov iz Ljubljane proti: I Dunaju . . • 12*2: 12*12 4*80 7» 30 ll*2® 3*n 6*2. 9*22 102 Trstu . . . • 1*22 ate 5*12 0.03 10*02 4.0« 5.11 8*22 Trbižu . . . • t5*« 0.62 9.0« 41*30 3*2! 0*22 10*22 Kamniku . . • 7.27 H-50 3*12 7.15 11*22 Rudolfovem. • 7.32 J.31 7*22 Kočevju . . • 7.82 l*81 7-44 1 Vrhniki . . • 7.86 4.18 8-1 • Brrovlak. ** V oxl ob n id el |ah in praznikih. Od 'iti. majo oziroma 1. julija. 1 O A ]\T^ se ProdaSa p° vseh JLIjCjLtobakarnah po 6 vin. - 710 — izbrisala v meni vse misli in želje, vladati nad vesoljnim svetom. Pridi, nebesa se odpirajo nad nama, ker me ljubiš in ker te ljubim! Sunkoma se je pri teh besedah odločila Odette od vojvode, ki ji je že položil roko koli pasu in je odskočila v stran. Vsa se je tresla razburjenosti in zrla je vanj tako prestrašeno in tako otožno, da se je streznil in jo mehko vprašal: — Ali sem vam hudo storil? Ne bojte se me... premagalo me je... — Kaj ste dejali, je zašepetala Odette, in glas ji je trepetal. Da me ljubite! Kaj se godi z vami? Oh. polašča se mc strašna slutnja. Rešite me je, govorite jasno, kaj naj pomenijo va-šc besede? — Peklo! je siknil vojvoda. Kakšen smisel naj imajo besede? Kako hočeš, da jih povem drugače? Ljubim te, kakor sem si verjel, da ljubim kraljico. Kakor Lavro d’ Ambrum in druge! Ljubim te! Vse obsega ta beseda. V mojem srcu si pričujoča in pred tabo ležim na kolenih. In v nočeh iztezam roke po tebi in te kličem, pa tebe ni... Zdaj so strašne sanje končane, moja si na veke... ker me ljubiš! Odette je v zbeganosti zakrila z rokami obličje, ki se je zalilo z žarečo rdečico sramu in je zašepetala: — Iditc gospod! Zapustite me. Usmilite se me. Ne dajte, da vas uzro še kdaj moje oči... umrli bi sramu in obupa... — Kaj sc godi z vami? je zajecljal vojvoda prestrašen. Vi me odganjate? Odgovorila je, z rokami zajcivajoča obraz visoko vzravnana: 711 ~ — Prosila bom vsegamogočnega Boga, da me navda s pozabljenjem na strašni treno-tek, ki sem ga doživela. Ah, idite zdaj!... Ivan Nevstrašni je stopil tik k nji in je zahropel: *— Zdi se mi, da se norčujete z menoj!... Odette se je krikoma umaknila. Roke je še vedno tiščala na očeh in nekaj stresljivega jc ležalo v tem njenem obnašanju. Nikoli več ni hotela pogledati njega, ki ji je govoril oskru-njevalne besede... — Moj Bog, moj Bog, je vzdihovala v srcu, moj oče je blazen, blazen, kakor kralj!... In šepetaje je ponavljala, kakor bi odganjala veliko zlo od sebe: — Zapustite me, idite od mene, zakaj prisegam vam, pri živem Bogu, našem sodniku, da pokličem ljudi. In vsem, plemstvu in hlapcem in slugam razkrijem grozno razodetje. Vsem zakričim, kdo sem jaz in kdo ste vi in sramoto vaših besedi. * • Ničesar se ne bom bala... Ah. idite, odstranite se! Ivan Nevstrašni je zatrepetal sladostrastne razkošnosti. Z enim skokom je bil pri deklici, ki je glasno kriknila in se zgrudila na kolena. On pa se je sklonil k nji in s pijanim, prekipevajočim glasom je zagrgral;i — Podiš me od sebe, potem ko si vžgala v 'duši ognje vesoljnega pekla!... Grem . . Ali tudi jaz ti prisegam pri živem Bogu: mo . boš! Mojo moč spoznaš, ki se ji ne more zi. perstavljati nihče. Odhajam, da sc skoro zopet vrnem in da te odnesem kot svoj plen, svojo last. svoje vse... „Dan“ „Dan“ „Dan“ -K „Dan „Dan“ je edini slovenski neodvisni politiški dnevnik, je najbolj Informirani slovenski dnevnik. je edini slovenski dnevnik, ki izhaja tudi ob nedeljah in praznikih. je najodločnejši neodvisni jutranji list. je najcenejši napredni dnevnik; posamezni izvodi po 6 vinajev, s pošto mesečno le K 1*70. je razširjen v najširših ljudskih slojih, ker ga vsakdo rad čita in je zato jako uspešno Oglaševanje v njem. Učiteljska tiskarna priporoča v nakup vsemu učiteljstvu, vsem učiteljskim društvom In vsem okraj, učiteljskim knjiž-::: nlcam :a po vsebini in opremi krasno Ganglovo knjigo: Beli rojaki. Elegantno vezana knjiga stane 3 K, — broširana ‘Z K 80 vin., s poštnino 26 vinarjev več. :R se v Učiteljski tiskarni v Ljubljani.