POEZIJA
Ciril Bergles
Deček s svetilko
Gozdna lily a
Nisi hotela s kraja, kjer se še vse ravna po davnih naročilih. Brezmadežna in gola se dotikaš neba. Ko si sama pred zrcalom večnosti, si pripravljena na daritev. Pod tvojo senco sanja neka boginja o materinstvu. Ti jo spodbujaš s svojo večno čarovnijo plodnosti. V tvoji zgodbi krožijo letni časi s pisanimi pticami. Sape, ki uravnavajo menjave.
Ko dozoriš, si odprta hiša, z vrati, ki drže onkraj. Kjer si spet roža.
Deček s svetilko
S svetilko se odpravi deček proti morju. Ne boji se besnečih valov. Ne plazečega se peska. Ve, da ne zadostuje prisotnost svetilnika na visoki skali. Ne mežikanje njegovih sester v pristanišču. Nobena roka ga ne more zadržati. Noben kamen spotakniti njegovega koraka. Njegova vztrajnost je roža, ki cveti sredi zime.
S plamenom svetilke bo deček rešil naša življenja.
Pomaranča
Deček jo nosi v žepu kot majhno sonce. Nekaj oblakov njene daljne domovine in obris njene duše. Nihče bi zdaj ne mogel zmotiti dečkovega prazničnega popoldneva. Deček ve, kakšne zaklade je nakopičila voda v njenih notranjih prostorih. Kakšno naraslo motje je tam. Kakšna tropska radodarnost, polna slonokoščenih zob.
Če bi jo deček podaril sanjavi deklici, bi jo ta prerisala v svoj zvezek. A če bi jo razpolovil z ostrino noža, bi iz mraka planile nanjo strašne mravlje in bi razdejale dečkovo praznično popoldne.
Preproga
Iz zlatih las nekega jutra jo je stkala deklica za svojega čudežnega otroka. Ko je deček še spal na svoji ladji nekje daleč. Zdaj se zaupljivo igra prihodnost in v snu gola drsi po njej proti največji skrivnosti. V njenih očeh je zvezda, ki bo pripeljala dečka v bližino.
Da bosta spočela otroka.
Njena risba
Sredi kroga nariše majhno drevo.
Mu pusti, da rase.
Napravi gnezdo v njegovi krošnji.
Visoko nad njim oblak.
Nariše še potok, da se bodo odžejali
drevo, ptica in oblak.
Usodno je drevo: razrase se v gozd
in potem letajo nad njim ptice v jatah.
Oblak postaja vse večji, iz njega nastane vihar. In potok se razrase v reko in reka prestopi bregove.
Prestrašena deklica nariše hišo sredi gozda in dečka v njej. Iz nje nastane mesto, veliko mesto. V njem zdaj deklica zaman išče svojega dečka.
Dečkovo poslednje pismo
Pišem ti v senci neke breze. Ne vem, kako bi ti lahko drugače opisal deželo, v kateri zdaj bivam. Tukaj mi je lepo, čeprav ne vem, kje je to. K meni prihaja neki glas. Kot glas ptice. Kot klicanje vetra. Je to tvoj glas?
Oprosti, ker ti ne morem povedati, kdo sem. Kajti tisti, ki si ga klicala po imenu, je odšel in ga ni več. Kljub temu ti pišem. Zelo sem zbegan.
V deželi, v kateri živiš ti, se take stvari tako hitro pozabijo. Ko sva se ločila, sem ti pisal dolga, nežna pisma. Nisi odgovarjala nanje. Najbrž si jih lepo zložena spravila v modro skrinjico in zaklenila s pozabo. Te breze so tako dobre z menoj. Razumejo me. V meni prižigajo nekaj mehkega, kar je veliko kot moije. In morje je prispodoba duše. Še veš?
Nekdo me kliče. Iti moram.
Ne vem, kako naj ti pošljem tole pismo.