Ivan Zorec:

Zmote in konec
gospodične Pavle.

V Ljubljani 1921.

Založba iluslrovanega lista »Plamen".
Natisnila Jugoslovanska tiskarna.

I.

Vlak je prihohotal po iztegnjenem pro¬
govnem strmcu in se je sopihajoče ustavil.
Sprevodnik je dolgočasno zaklical:

»Martinja vas —- tri minute!«

Gospodična Pavla je naglo segla po
svojih stvareh in je izstopila. Z enim samim
pogledom je potipala malo postajo, v me¬
glo in dež zavito jesensko okolico in se je
neodločno in v zadregi ozirala. Počasi je
poprijela za krilo in je med belkastimi
mlakužami, ki so se zbirale v slučajnih
udrtinah pred postajo, stopila proti rjave¬
mu izhodu.

Skozi okna železniških vozov so se
drenjale lasate in bradate glave.

»O Bog mi greh odpusti!« je ušlo čed¬
nemu gospodu s počesano in lepo gojeno
in urejeno kozjo bradico. »Kje sem imel
svoje brljave oči, da je nisem že prej prav
pogledal?«

4

»Jaz sem jo vso pot lovil s pogledi, pa
me menda še opazila ni!« se je izpovedo¬
val nekaj mlajši gospod, ki je nad njegovo
ramo s svojimi vročimi očmi tiščal za sta-
sito potnico.

»Res, krasno dekle! Le poglej, kako
gre! Čudovito! Vsak gib je nežen in sladak
akord ubrane in čiste lepote in pleme-
nosti!«

»Ki se umika in tone bogve kam ka¬
kor vsaka sreča!«

»Če bi mogel, bi šel pa bi se zlasal tudi
s samim vragom in si ujel to srečo, ujel za
vsako ceno!«

»Zamudil si, bratec!«

»Kakor že tolikrat! Vse na svetu je
zamuda; življenje je iz samih zamud: ko se
izučiš, se pa utrneš kakor dogorela sveča!«

»Kdo neki je ta krasotica?« se je vzne¬
mirjal tovariš.

»Bodi kdorkoli, — takih nisem še do¬
sti videl!« je vzdihnila kozja bradica.

Tudi službujoči železničar ob ograja-
stem izhodu jo je začudeno pogledal, ko
mu je izročila svojo vozovnico, in jo je v
nagli zmedenosti celo pozdravil. Vozov¬
nica mu je pa padla iz tresoče se roke. Ko

5

jo je pobiral z mokrih tal, je zapičil svoje
sevajoče oči v njene čudovite oble mečice
in je dejal;

■ »Hudiča vendar ,.

Za izhodom je krepak, zdrav fant kro¬
til nemirnega konja. Ko jo je zagledal, se
je nerodno in površno odkril in se je na¬
smehnil:

»Dober dan, gospodična .. .! Saj vem,
da ste pravi... Gospod je dejal, naj vas
poberem in potegnem tjadol.«

»Tako? Čigav gospod?«

»I, čigav ...?  Naš!«

»Čigav še?« se je nasmehnila.

»Groznikov!«

»Kako pa je vedel?«

»Nadučitelj mu je povedal.«

Med govorenjem je spravil njene stvari
na voz, ves oškropljen s cestnim blatom, in
ji je svetoval:

»Kar tjale sedite, pa je. Saj ni daleč.«

Ko se je Pavla zavihtela na ječeči ko¬
leselj, je prav dobro čutila, kako občudu¬
joče so jo božale voznikove oči. Še bolj
všeč pa ji je bilo spoznanje, da ji tuji ljudje
že takoj ob njenem prihodu izkazujejo do¬
brote in se ljubeznivo zanimajo zanjo, Za-

6

četek torej, ki se ga je tako bala, ne kaže,
da bi bil slab. V tihi in radostni zadovolj¬
nosti se je igrala s prijaznimi mislimi in je
komaj opazila, da ji je voznik vrgel lahko
ponjavo čez kolena, preden je s konja po¬
tegnil debelo odejo, jo ročno zgenil in jo
vrgel na svoj sedež.

Izpred konja so šele zdaj odfrfrali pre¬
drzni vrabci. Konj je strignil z ušesi in su¬
nil glavo kvišku, kakor bi se predramil iz
svojih pametnih misli na kleno zrnje slad¬
kega ovsa v udobnem domačem hlevu.

Ko je voznik z bičevnikom potegnil
nagel križ pred konjem, prožno skočil na
sedež, še enkrat pogledal po gospodični in
vešče cmoknil z jezikom, je konj za spo¬
znanje pobesil glava in potegnil, da je škrt-
nila svetla, s širokimi medenimi obroči ob¬
ložena oprema, ter stekel po blatni cesti.

Iz Suhe Krajine so se leno vlačile niz¬
ke megle in so se kopičile za Sv. Duhom.
Vsa široka dolina se je cmerila in držala
pusto in kislo. V pohlevnem, drobnem
dežku se je solzil sivi jesenski dan. Ob nizki
železniški progovini je smradeče legal pre¬
mogovni dim. Tu, tam je kriknil pastir, ki
je zavračal nagajivo in lakomno živino in

7

si pekel krompir. Pastirice so tiščale roke
pod predpasnike in so zvedavo gledale za
ribajočim se kolesljem.

Pavla se je ozirala po deževni okolici
in je mislila na svoje tovarišice, ki so se
z njo vred razkropile za ljubim kruhkom.
Za trenotke so njene oči obstajali e na širo¬
kem voznikovem hrbtu.

Fant se je napol obrnil na svojem se¬
dežu in .jo je pogledal pa vehasti klobuk
si je popravil.

»Kako pa vam je ime?« je prestregla
njegov paleči pogled.

»E, saj me ni treba vikati,« se je smeh¬
ljal, levo oko se mu je napol priprlo, kakor
bi hotel pomežikniti. »Janez mi pravijo;
Janez, vsak dan trikrat Janez!«

Gospodična ni vedela, kaj bi rekla;
nasmehnila se je in si je v zadregi popra¬
vila odejo na kolenih.

»O, kleka dobro teče, če je treba,« je
Janez pohvalil kobilico, da se pogovor ne
bi zateknil, »Zdajle je pa ne kaže spustiti,
ko je cesta tako mlakužasta in pljuskava.«

»Prosim. Kakor mislite.«

»Tak nikar me ne vikajte, no! — Am¬
pak veiste, s/itnio bi vam bilo 1  po tem blatu.

8

Blatnice pred kolesi so razmajane in raz-
vežene, pa bi škropilo in odle‘avalo na
kvišku kakor ne vem kaj.«

»O, kakšno vreme je!« je odpeljavala.

»Pa bo minilo. Jutri bo mlad mesec.
Saj se mora prevreči. Nastilo je še vse v
hosti, pa ozimina tudi še ni v zemlji, — Hej-
he, lepega vremena bo še prav dosti, če
Bog da!«

Cesto je začel vzdigovati napet klanec,

Janez je skočil dol, da bi olajšal voz.

»No, rjavka, zdaj pa le potegni — hi!«

»Prosim, ustavite, pojdem še jaz dol,«
se je domislila Pavla.

»O, vas pa že še vleče. Kaj se ji
mara! Še jaz bi vals rad vlekel v ne vem
kakšen klanec!« je dejal Janez in si je z
rokavom obrisal čelo, ki ise mu je naenkrat
spotilo.

»Le poglejte, kakšna je ta naša rjav¬
ka!« se je popravljal in je oddaleč božal
krepka, napeta stegna mlade kobile. »Lepa
je kakor roža, — dobro pa le ni hotela
storiti mrha. Tam spomladi je nekaj vi¬
hrala, pa je dejal gospod, naj jo vodim k
žrebčarjem, ki so bili ravno prišli v našo
dolino. Pa ni bilo nič. Ogledovali smo jo

9

potlej in ogledavali, pa smo kmalu videli,
da ni bila plemena vzela. Škoda!«

Klanec se je prebesil in se spustil v
zaokroženo dolino. Na nizkem, potla¬
čenem gričku je rastla iz tenke megle
bela cerkvica z rdečim klobukom in tem¬
nimi očmi. Na topolih ob cesti so zboro-
valle lastovke o svoji daljni poti. Ali Pavla
jih ni utegnila gledati, ker je z veselimi
očmi vračala pozdrave z nizkega, potla¬
čenega grička.

»To-le je Gadovnik,« je voznik z bi-
čevnikom pokazal sive pečine, stisnjene v
top kot pod hosto na desni strani.

»In tistale vas med drevjem?«

»Mali Studenec; na oni strani griča
je pa Veliki Studenec.«

Po cesti je bosopet pastirček prignal
vampasto živino s paše in se je urno odkril
gospodični na vozu.

»Pri temle križu pa rado straši,« je
povedal Janez in je prijel za štulo svojega
vehastega klobuka.

»Kako: straši?«

»Straši. Od enajstih do polnoči leži
tukaj mrtvaška krsta čez cesto. Pod kri-

10

'

žem sedi krvavo bedro pa pipec ima vase
zapičen,«

Pavla se je zasmejala.

Janez jo je pogledal in se je še sam
zasmejal,

»Tak ne verjamete? «

»Verjamem!« ,se je smejala,

»Le! Jaz pa ne. — E, kolikrat sem
že ob vsaki uri ponoči nosil smrček todle!«

»Ponoči? Kam pa?«

»I, kam neki? Sleparit!«

»Sleparit, koga sleparit?«

»Da, veste, če se fantje ponoči na
okna obešamo, pravimo, da sleparimo.«

»Torej dekleta sleparite?« se je zres¬
nila Pavla,

»E, kaj bi jih sleparili? Ampak je že
tako!«

»Ali imava še daleč?« je obrnila, ker
se je bala, da je fanta že preveč izpraševala.

»Zdaj zdaj bova tam!«

Izza ovinka so rastle strehe večje
vasi. Nad hišami se je plazil dim, iz vasi
so lajali psi.

Veter, ki je naenkrat dihnil odnekod,
je razpihal megle in jih pometel v hosto,
opasujočo lepo dolino okoli in okoli.

11

Mlada potnica je gledala razodeva¬
jočo se okolico in je bila dobre volje.

Voz se je ustavil pred veliko, eno¬
nadstropno hišo ob glavni cesti. Nad vrati
se je vil suh venec in je bfj^ , fahkem vetru
ob široko napisno desko z razločnimi,
skoraj za komolec velikimi črkami: Go¬
stilna pri Grozniku,

Na prag sta stopila moža: prvi slok
in z dolgo, že malo osneženo brado, okoli
ust in pod nosom okajeno po tobačjem
dimu; drugi tako rekoč v najlepših letih,
gladko obrit, okroglega in zdravega lica.

»Čedno dekle, o primojdevet...!« je
šepnil prvi in si pogladil dolgo kodeljo,

»Pravi cukerček. ..!« je potrdil okro-
gloličnik in je skočil k vozu.

»O, dobrodošli, lepa gospodična, do¬
brodošli ...!  Tako, zdaj vas pai imamo .. .!«
Pomagal ji je z visokega, nerodnega voza
in se je izkazal: »Tole je pa nadučitelj, go¬
spod nadučitelj!«

Bradač je pristopil in ji je podal znoj¬
no roko; skozi okajene brke so mu rjaveli
veliki, močni zobje.

Za hip so vsi trije obstali. Ko se jih
je začela prijemati medsebojna zadrega,

12

ki se rada pokaže ob novem znanstvu, so
se pomeknili proti veži.

Pavla je zardevala, nekaj pravila, se
zadihavala, smehljala in prekinjala. Go¬
spoda sta prijazno grmela v njen sladki so-
pranek in sta jo vedla v svetlo gostilniško
sobo za belo pogrnjeno mizo.

»Tukaj smo doma, lepa gospodična!
Za to mizo se zbiramo, kadar z ljubimi
znanci in prijatelji govorimo o lepih, o
prijetnih in o koristnih stvareh!« se je pri¬
klanjal Groznik in se trpinčil z gosposko
izgovarjavo svojih dolgih stavkov, ki mu
jih je ljubeznivo trgal mehki in pojoči do¬
lenjski naglas.

Bradač jo je molče gledal skozi
priprte trepalnice pod privzdignjenimi
obrvmi.

Pavla je bila sama v zadregi; smeh¬
ljala se je in ni več vedela, kaj bi dejala.
Posebno sitno ji je bilo, ker so jo pekli ti¬
pajoči pogledi obeh mož. Prav odleglo ji
je, ko je prišla gospa Groznica, debela, a
še mlada ženska.

»O jej!« jo je pozdravila, »Ali ste
močno trudni, gospodična? Pa lačni ste
tudi, kajne? I, kaj ne bi bili! Križ božji, saj

13

pravim, no! — Metka!« je zavpila skozi
vrata. »Kako imate lepo jopico! Po čem
pa je bilo to blago?« se je čudila in je za¬
čela s palcem in kazavcem mencati njen
rokav. o. ■! ■*  ?

V sobo je stopila dekla Metka, ki¬
peče, jedro, zdravo dekle.

»Gospodični prinesi oni del piščanca,
ki je v pečici, pa belega kruha iz omare!«

Metka je po žensko gledala lepo- go¬
spodično in se ni genila.

»No, glej jo! Ali nisi slišala, kaj sem
ti velela?«

Dekla je zardela in je planila ven. Ko
bi trenil se je vrnila z naročeno jedjo.

»Zdaj pa prinesi še vina iz kleti!« ji je
naročil Groznik.

Metka ga je krotko pogledala in je
šla; med vrati se je ozrla po lepi gospo¬
dični, v velikih očeh ji je na kratko za¬
gorel vroč plamen.

Pavla in Groznica sta govorili druga
v drugo.

»No, kaj bi tisto!« ju je prekinil go¬
spodar. »Za prvo silo ostane gospodična
kar lepo pri nas, dokler ji ne uredijo sta¬
novanja v šoli. Saj imamo dosti prostora,«

14

»Seveda, seveda!« je tiho pritrjevala
gospodinja in se je smehljala.

Nadučitelj, ki si je z dolgimi prsti ves
čas dostojanstveno česal silno kodeljo, je
kratkovidno trenil po vseh treh in se spet
zagledal v kozarec pred seboj. Ko je
dvignil pogled, se je ujel z Grozničinimi
očmi.

Groznica je nehote vstala in je po¬
pravila namizni prt pa spet sedla.

Ko so se malo okrepčali, in je pri-
žvižgal še drugi liter, se je otajal tudi nad¬
učitelj, ki je izprva mislil, da si mora z
uradnim in nekako pokroviteljskim obra¬
zom podjarmiti zardevajočo učiteljsko no¬
vinko.

»Prvi razred hote imeli, gospodična.
Priporočam vam vse, kar je treba, da se
dosežejo šolski uspehi. Učencev bo nekaj
nad sedemdeset. Vidite . . .«

Tako je govoril in jo je resno in vzvi¬
šeno pogledaval.

»Kar pa se družbe tiče, je ne bo manj¬
kalo,« jo je tolažila Groznica, ki ji je težko
delo nerodno nadučiteljevo zgaganje. »Ob
nedeljah, včasih tudi drugače, imamo do-

15

sti gostov. Tudi iz trga se pripeljejo,« se
je hvalila.

»No, da. Ali jaz mislim, da bo gospo¬
dična oprezna v tem oziru .. .« je pod¬
črtal nadučitelj.

Pavli je bilo težko. Nadučitelj se ji je
priskutil že po prvih svojih nerodnih po¬
skusih vzvišenosti. Kajti ves čas, odkar se
mu je razvezal jezik, je mož čenčal neslano
in prisiljeno kakor vsak pokmeten in ne¬
veden bivši izobraženec, ki je v svoji du¬
ševni lenobi in življenjski enoličnosti po¬
zabil še ono malo pozitivnega znanja, ki
si ga je bil morda kdaj vsaj deloma pri¬
dobil, in ki misli, da svojo notranjo nagoto
zakriva z glasnimi in mnogimi besedami.. .

Pavla je še tisto uro spoznala vse to
in slišala o sosedstvu in vseh, ki jih morda
še poznala nikoli ne bo, več slabega kakor
dobrega. Kajti njeni ljubeznivi gostitelji so
po vrsti obirali svoje znance, posebej uči¬
teljice in poštarice, in vso pravo in jaro
gospodo iz tiste leoe^blagoslovljene doline.

— Ko je mlada učiteljica zvečer legla,
kljub utrujenosti ni mogla zaspati. Zdelo
se ji je, da je z današnjim znamenitim dnem
začela čisto drugače gledati na življenje.

16

Tople, mehke misli so plaho bežale
v njeno dekliško mladost, daleč tja v šum-
no mesto bede in trdih življenjskih bojev.
Vse je bilo trpko in bridko, česar se je
spomnila ob tisti tihi uri, ko se je usta¬
vila njena neizkušena duša, da bi pogle¬
dala na nedolžno in čisto pot za seboj, —
in vendar se ji je zdelo lepo in domače,
pravo in dobro ...

Domotožje se je sklanjalo nad njenim
, razkopanim zglavjem, prednjo ( so stopali
obsanjani njeni vzori, vsi po vrsti . .,

Med solzami, ki so ji začele kar same
in nehote teči, je zaspala v trudne, nemir¬
ne sanje,

II.

Pavla je bila izprva dobra učiteljica.
Svojo dolžnost je hotela izvrševati silno
resno. Ali med otroki, ki so bili vseh vzgoj
in nadarjenosti, je bila rada tudi sama spet
otrok. Neko sveto, skoraj materinsko čuv-
stvo je nežno in milo rastlo v njenem srcu,
če je med poukom naenkrat obstala in se
toplo zagledala v mehki žamet sto velikih,
nedolžnih oči.

17

Okrajni šolski nadzornik, suh in ko¬
zav, srepogled in že nekoliko plešast go¬
spod, je imel ob svojih nadzorstvenih obis¬
kih za pridno učiteljico premnogo lepih
besedi. V šolski posvetovalnici jo je hvalil
in prediral s svojimi plamtečimi očmi.

Tudi nadučitelj jo je večkrat obiskal
med poukom in si je važno božal svojo mo¬
gočno brado. Ko so otroci odšli, je navdu¬
šeno podčrtaval njen spretni pouk

Poslušala ga je samo napol. Iz njegovih
besedi je vela prevelika sladkobnost, da bi
ji mogla mirno verjeti. V zadregi se je ne¬
prenehoma umikala proti vratom; kajti
njegov tipajoči pogled se ji je zdel strašno
priskuten in neprijeten.

»Kaj neki misli grdavž, nepogledni!«
se je zgražala in jezila; čisto na dnu srca
ji je pa le prav dobro delo, ko je začela
tudi drugod opažati, kako silijo za njo ko¬
prneči moški pogledi.

Veliki Studenec je kmalu, zasloveli po
lepi učiteljici. Njeno ime je postalo vse-
obče geslo bližnjih in daljnih moških pohaj-
kovavcev, Groznikova gostilna je imela
po večkrat na teden »mile goste« iz trga
in od drugod.

2

18

Pavli je spočetka dobro delo očitno
kadilo; a ko se ji je počasi začelo dozde¬
vati, da je kakor zanimive semanje blago,
kakor lepe orglice, ki bi nanje radi samo
poskusoma igrali neresni sejmarji, je bila
užaljena in razočarana. Zelo se je začela
umikati vsem.

»Škoda te je!« jo je pomilovala učite¬
ljica, ki je odpovedala službo, da bi se po¬
ročila s skromnim uradničkom, svojo staro
ljubeznijo. »Tako lepo, mlado in zdravo
dekle je vredno lepše usode! Tu si s svojo
svežo lepoto kakor zakopan zaklad in sa¬
mo v večen strah skrbnih žena in čakajo¬
čih deklet!«

Pavla je rdela v skritem zadoščenju.
Ampak taka ničemuimost ji je prej ugas¬
nila, preden bi se bila mogla docela po¬
lastiti njene čiste duše. Za njeno sledjo je
pa vendarle ostala neka otožnost. Ali je
bilo to domotožje po pisani, veseli zabavi
šumnega mestnega življenja, ali je bilo ne¬
zadovoljstvo, ali je bilo dolgočasje, hre¬
penenje morda in želja po nečem nezna¬
nem, nežnem, a silnem in velikem, — tega
še sama ne bi bila znala povedati; tudi že
takrat ne, ko se je je rahlo začelo dotikati

19

spoznanje, da njeno mlado, po sreči in ve¬
selju koipirneče življenje naglo naglo vene
v zmerom večji otožnosti, v zmerom več¬
jem notranjem nemiru. A vse to je pove-
čavall neki čuden strah pred nečim neiz¬
ogibnim in bridkim.

Saj morda ne bi bilo vsega tega, če
bi imela človeka, ki bi lahko govorila z
njim o vsem in bi imela o čem stvarnem
premišljati...

O, kje si, ki bi se naslonilo obte ne¬
mirno in vroče srce?

Vsa njena druščina so bili Groznik in
Groznica ter nadučitelj in njegova žena.

Nadučiteljeva žena je bila preprosta,
bolehna in sitna reva, ki se ji je zmerom
samo smilila; smilila posebno še zato, ker
je bila privezana na tako priskutno in za¬
dirčno čmeriko.

On sam ji je bil preplitek in pre-
gnusen. Ne da bi se ga bila kakorkoli
bala, — ali njegovo sladkanje in vzdiho¬
vanje in prilizovanje, kadar sta bila slu¬
čajno sama, jo je jezilo in žalilo. Kajti mož
se je vedel, kakor bi hotel zdaj zdaj po¬
klekniti prednjo in se razjokati od same
silne ljubezni do nje.

2 *

20

Tudi pri Groznikovih ni bilo nič.

Gospodar je bil sicer precej načitan in
vešč mož, ampak tako šegav in vesel, po¬
skočen in zabaven človek, da so ji pri njem
zmanjkovale besede. Kadar jo je med govo¬
rjenjem bodel s svojimi svetlimi očmi, se ji
je zdelo, da je v krogu nekih mističnih, taj¬
nih magnetičnih valov, ki jo zagrinjajo v
neko čudno in sladko omotico. In kakor bi
se zares potapljala, je morala globoko
seči po svojo voljo in se še z zadnjimi
močmi šiloma pognati iz obližja uspava¬
jočih tujih sil, —

Z Greznico pa je bil križ. Ženska se
je pridno redila, da ji je k drugemu pod¬
bradku začel rasti še tretji, in je vroče
sopla in obirala in opravljala. Samo za
obleke in take stvari se je morda še nekaj
bolj brigala. Oblečena je bila res zmerom
prav čedno. Pavli se je celo zdelo, da se
hoče debeluška izkazovati pred njo, ki si
takih oblek ni mogla napravljati.

Včasih je obiskala tovarišice na so¬
sednjih šolah. Pa tudi ta druščina ji ni
bila všeč. Z njimi že celo ni mogla obče¬
vati. Kajti vse, skoraj vse so hrepenele po
svojem odrešeniku in so najrajši govorile

21

o najljubši snovi svojih pomenkov: o lju¬
bezni, o sami ljubezni, ki je ona ni prav
nič poznala in o kateri je le sanjala kot o
nečem neskončno lepem, neznansko, milem
in v taki meri, kakor si je želela v svojih
vročih sanjah, gotovo nedosežnem.

Marsikatera ji je v svoji preveliki
sreči kazala pisma svojega bodočega od¬
rešenika.

»Kako ti more takole ugajati?« se je
čudila, ko je prebrala kako prav neduho¬
vito in plitvo pismo.

»Dušica, kako nedolžna se delaš! Ali
ti ne dobivaš ničesar takega?«

»Ne, ne dobivam; a če bi jih dobivala,
težko, da bi jih bila vesela.«

»Glej no! Kaj si tretjerednica?«

»Oh, saj tale pisma, ne zameri, niso
ne duhovita ne prijetna. Ljubavna pisma,
pa naj jih piše že kdorkoli, morajo biti
dovršena po obliki in vsebini. In vse mora
biti en sam goreč izliv bogate, čiste duše,
drugače tako pismo ni vredno nič in tudi
resnično ni. Besede ljubezni morajo deh¬
teti in božati kakor svež vonj mlade
cvetke. A tako pisati zna samo tisti, ki
ljubi silno in z .vsakim živcem svojega drh-

22

tečega srca, da kar trpi in nori v svoji
presladki bolesti. . . Vidiš, zaljubljenec
mora biti v svojem srcu nežen pesnik,
drugače je neslan čvekač! Lepe ljubezni
in res lepih besedi je zmožen le zvest,
pošten človek . ..«

»Kaj bi tisto! Vsakemu ni dano, da
bi rožice sadil v svojih pismih!«

»Ni treba! Tudi iz preprostih besedi,
če so zares naravne, diha lahko najpleme¬
nitejša ljubezen, morda celo* češče kakor
iz skladno ubranih vrstic. Prava ljubezen
sama najde lepoto, ki jo potrebuje za svoj
mili raj!«

»0, naj piše končno že tako ali dru¬
gače: — to pa trdno vem, da me bo vzel!«

»Da, če ti je to zadosti in vse .. .
potem seveda —!« je dejala skoraj zlobno.

»Ubožica, kaj hočeš prav za prav?
Ali misliš, da boš večno mlada in lepa?
Za življenje primi, drugače ga zamudiš in
— :  ti uide!«

»Morda bom tudi jaz kdaj teh misli,
Ali to je, česar se bojim in sramujem že
zdaj!«

»Sanjarka!« se je po sili nasmehnila
zrela tovarišica in je sklonila zardelo lice

23

nad ročnim delom, ker se ji je v razbur¬
jenosti utrgala drobna nitka.

Pavla je res nosila visoke sanje v svo¬
jem občutnem srcu in jih ni več razkla¬
dala, ko je spoznala, kako velika je vrzel
med njo in mnogimi drugimi. Tako je
osamela še bolj. V samoti in enolični tihoti
je trpela sama s seboj. Neki zmerom bolj
se prebujajoči nagon, neko hotenje in vr¬
venje v trpeči, razdraženi duši je plalo in
ni vedelo kam in do kam. Neznanska
otožnost jo je bolela, neizmerno koprnenje
je gorelo v njeni mladi krvi.

Po šolskem pouku je hodila med nji¬
vami in travniki. Tu je vsaj za treno tke
našla svoj mir.

Nad njo so se vozile bele ovčice, ob
nogah ji je kimalo poljsko cvetje v rahli
sapici, ki se je z opojnim in sladkim vonjem
dehtečega polja lovila v njene težke črne
lase, da so ji trepetali na čelu in ob sencih
ljubki kodri. Če je sedla na mehko važ-
nato njivno mejo, se ji je priklanjalo valo¬
veče klasje in se je z raskavimi osinami
prijemalo njenih dehtečih las in jih na
lahko prašilo z osipajočimi se cvetnimi
praški.

24

V svoji zamišljenosti ni gledala, ni
videla pisane lepote čudežne prirode. Za¬
kaj njene misli so drvele in se podile
bogve kam.

Po poljski poti je prišel kmet in se je
ustavil:

»Da, gospodična, kako, kako? Ali
počivate?«

»Da, kar tako. Lepo je takole med
žitom.«

»Samo rja se ga nekaj prijema,« je
dejal in segel po spačenem črnkastem
klaisu. »Kaj sem hotel že reči —: ali vam
moj fante močno nagaja?«

»Ni hudega, ne!«

»Poreden je, saj vem.«

»Majhen je še.«

»0, le dobro ga držite, paglavca, da
bo kaj znal.«

»Saj je priden in učan,«

»S šibo ga le, pa ne preveč; zapirajte
mi ga pa nikar ne, ko nima kdo krav
pasti!« je bolj ukazal kakor prosil.

Učiteljica je videla možu v srce in je
bila užaljena, Učiteljski poklic se ji je zdel
neznosno težak, skromen kruhek, ki ga
zares pošteno in vestno služi, grenak in

25

neprijeten. Spomnila se je, s kakim na¬
vdušenjem je prvič stopila med otroke;
kako ji je srce igralo, ko je gledala v živi
in nemirni drobiž pred seboj, in kako lep
in vzvišen se ji je zdel ta presveti poklic,
ki si ga je bila izbrala... Ali takrat je
videla v svoji neizkušenosti samo cvetje
brez trnja. —

Roke so ji padle v naročje. Iz valo¬
večega žita pa je rotila prepelica: Po
stezi! Po stezi! Njive so vriskale v bo¬
gastvu rastočega življenja zmagoslavno
pesem velike in skrivnostne prirode.

Življenje ji je kapljalo enakomerno in
pusto in otožno. S svojo zorno lepoto
je bila v nedoločnem hrepenenju kakor
pohlevna marjetica v nizki travi, skrita in
nevidna, ki ji zmečkaš nežnopisani venec,
če se je dotekneš s trdo roko.

Zdelo se ji je, da je njeno životarenje
v tem skritem in odročnem kraju kakor
plah golob, ki so mu pristrigli peroti in ki
se zastonj trudi, da bi po svojem silnem
nagonu v ponosnem poletu zletel v svo¬
bodo in višavo.

Ponoči, ko je slonela ob oknu in po¬
slušala ubrano petje vasujočih fantov ali

26

zahvalno pesem srečnih čričkov v položni
rebri bližnjega grička, je večkrat kar na
lepem tiho zajokala. Mislila je, da se za¬
duši v svojih koprnečih željah, ki jim ni
poznala, tudi slutila ne smeri.

Strašen dolgčas je dihal vanjo, da je
v vsakem živcu čutila na široko skelečo
bridkost brezmejne praznote in tope osa¬
melosti.

Kri je delala po njej, vpila in klicala
v neznanem, brezizraznem, še nedočaka-
nem pričakovanju in ji vila trepteče, v
svetlih stoterih barvah prelivajoče se ko¬
lobarje pred napol zastrtimi očmi.

— V tistem času je poštna uprava
namestila pri Grozniku mal poštni urad.

Tako je Groznik dobil poštno odprav¬
nico Brigito Bele.

To je bila čudna ženska, sloka in
oglata, čisto moških kretenj. Njene noge so
bile velike in švapljaste, meča tenka, kozo-
noga in čisto brez onih nežnih, polnih in
pravilno oblih oblik, ki jih človek tako
rad pogleda, dokler ima še vročo kri in
veselo srce. Brigita je bila zmerom ve¬
sela; smejala se je in šalila od jutra do

27

večera. Zvečer se je zaradi zgovornosti,
kakor je dejala, rada malo napila. V svoji
dobri volji je po fantovsko ukala ali pa
se iz same prešerne objestnosti junaško
pridušala. Vmes je duhovito kvantala in
se na ves glas smejala sama sebi in vsem,
ki so v zadregi pobešali oči. V vsem svo¬
jem moževanju se je zdela kot prava zmota
božjega stvarstva.

Pavli je takoj spočetka močno ugajala.
Brigitine moške razvade in nerodnosti sp
ji bile kar všeč. Če sta utegnili, sta včasih
šli na bližnji grič, obsevan po toplem
solncu. Legli sta v visoko travo in sta gle¬
dali v rjave postovke, ki so pod nebesno
sinjino trepetale, trepetale in naenkrat iz-
težka padale na poljsko miš ali neumno
krtico v cvetoči njivi.

Pavla bi bila rada modrovala in govo¬
rila o vsem., tudi o ljubezni,

»Ljubezen? Bežite, bežite!« se je sme¬
jala Brigita. »To ni nič! Ampak tako, ka¬
kor je, se mi zdi čisto prav. Na moške še
mislim ne! Saj ne zaslužijo! Če mi je kateri
namenjen, bo že prišel; če ne, tudi prav!
Meni je pesem, pol litra vina in zdrav vrisk
takole iz polnih pljuč in v jezo vsem krot-

28

kim kristjanom več kakor tisto cmeravo
in ogabno ljubavno stokanje!«

»Revica torej trpite na krvaveči rani
prevarane ljubezni —?«

»Jaz —? Nikoli! No, rada bi ga po¬
znala, ki bi mi sploh mogel zadajati tako
zvanih ran,..! Ha-ha-ha!«

»Norčujete se iz vseh in same sebe!«

»Norčujem morda ne, ali smejem se
res vsem! In tako sem zmerom vesela in
mirna!«

»Blagor vam!«

»I, kajne? Saj vem, da se vame nihče
ne bo nesrečno zaljubil. Ampak pravijo,
da tudi najneznatnejša ženska lahko pre¬
slepi takole domišljavo moško prismodo!
Vidite, to je moja tolažba!« In Brigita se je
smejala, da je kar odmevalo. »O, jaz bi
dedcu posvetila, če bi bilo treba!«

»Tak bi se tudi omožili?«

»Glejte no! Seveda! Katera se je kdaj
tega zares branila?«

»Ampak kako bi živeli z njim, ko no¬
čete ničesar vedeti o ljubezni?«

29

»To so besede, same besede! Kolikor
je ravno potrebno, človek že najde lju¬
bezni! Sicer pa je zakon gola, hladnokrvna
pogodba dveh prizadetih bitij, ki se potre¬
bujeta. Tako ali tako! Kaj kmet vpraša
dekle po ljubezni? Koliko ima dote, kaj mu
bo prinesla in kako je uspešna pri delu
in da dobi žensko in brezplačno delavko,
deklo v hišo, to je zanj poglavitno! — Ali
pa starejši samski gospod? Tudi ta ne
hodi podoknic pet svoji izvoljenki. Ko je
razmetal svojo mladost in moškost bogve
kod, ga začne dušiti naduha ali pa šivati
podagra. In zdaj se odtoči v svoji invalid¬
nosti za sveti zakon! Pa mlado, zdravo
ženo hoče dobiti! Ali mislite, da iz lju¬
bezni? Seveda, postrežnico, sužnjo hoče
imeti, da se lahko zadira nad njo...! 0
gospod Bog, če me misliš kdaj udariti s
svetim zakonom, takegale invalida mi na¬
kloni! Jaz bi ga naučila spoznavati vse bo¬
gove, kolikor jih je kje kdaj bilo!«

Pavla se je smejala srditi Brigiti in je
začela ceniti in spoštovati pristno žen¬
skost svojih tovarišic. Saj reve samo iščejo
veselja in sreče po svoji lepi in globoki
veri!

30

III.

Ko je Pavla prišla neko pozno popol¬
dne domov, je Groznica stala na pragu in
se je igrala s ključi, nabranimi v svetal
obroček na zmečkanem pasu širokega
predpasnika, ki se je napeto bočil ob nje¬
nem obilnem telesu. Z zalito, a razmeroma
majhno nogo je na lahko potrkovala ob iz-
h oj eni prag; ves obraz, vesele oči so ji šle
v zadovoljnem razpoloženju na okrogel
smehljaj.

»O gospodična, dober dan! Kje ste
bili vendar?« ji je »prikimala in si je v ši¬
roki kretnji z obema rokama segla v bujni
oplet svojih razkodranih las, da so ji vi¬
soko zakipele silne in široke prsi.

»Izprehajala sem se.«

»Nadučitelj, moj mož pa dva gospoda,
ki sta se pripeljala iz mesta, vas že komaj
čakajo! V senčnici na vrtu stikajo glave in
snujejo načrte za neko veselico ali nekaj
podobnega.«

»Tako? Veselica bo? Kje?«

Začudila se je, pa še sama ni vedela,
ali bi se razveselila velike novice ali kaj
bi; kajti plaha in sama sebe negotova je

31

bila postala. Le nerada je šla z Groiznico
na vrt.

»O v hrepenenju in v boleči sladkosti
pričakovana in zaželjena — pozdravljeni!«
je vroče krasnobesedil Groznik in je na¬
pravil nazorno kretnjo, ki bi bila skoraj
lepa in prijetna, če ne bi njegove oči tako
paleče gorele. »Odvetnik dr. Jernejčič —
visokošolec Slabe...« jo je seznanil in
posadil med oba gospoda,

»Križ božji in sveta pomagavka —
Slabe, zaspane, kaj ne vidiš? To je ona,
ona!« je vzkliknil doktor in z obema ro¬
kama segel v Pavlino mehko roko. »Še
zmerom taka in še milijonkrat lepša! —
0 gospodična, kako bi..  .!«

»Prosim... kdo... kako...?«  je
rdela Pavla in je zastonj poskušala izviti
svojo roko iz njegovih na lahko drhte¬
čih rok.

»O blaga usoda, ki si mi naklonila ta
srečni trenotek ,..!«  je blaženo zavijal oči
in jih zasajal v njeno kipečo postavo.
»Lansko leto, bilo je dne desetega okto¬
bra ob štirih popoldne, sva vas s prija¬
teljem Slabetom videla na železniški po¬
staji v Martinji vasi. ..!«

32

»Takrtft sem prišla sem. — Ali...?«

»Da, in takrat so šle za vami vse
moje iskrene misli in so vas iskale...!«

»Oprostite, kaj . ..!« je zasopla pre¬
senečena učiteljica in mu je skoraj neje¬
voljno in šiloma izvila svojo vročo roko.

Sladkobesedni meščan je vjel njeno
nejevoljo in je umerjal:

»Prosim, predražestna gospodična! Za
mili naš narod, ubogi in teptani, od ni¬
kogar priznani, od vseh zaničevani smo se
navdušenih src odločili, da priredimol v
tem slikovitem kraju 'veliko veselico, ki
naj vzgojno vpliva na dobro in pošteno, a
še zmerom pomoči in vzpodbude potrebno
naše ljudstvo...!«

»Tako je . . .! Živio narod. ..! Bog in
narod...!« je kipel Groznik in hitel na¬
takati vina v polprazne kozarce.

»Živio na veke!« je zrastel izza mize
nadučitelj, ki je do zdaj molčal in trdo
gledal sladkobesednega doktorja.

»Naj ga blagoslovi in živi veliki Bog
slovanski!« je poskočil odvetnik in vzdig¬
nil prekipevajoči kozarec. Ko je z njim
trkal, je iztegnil mezinec kakor razločni
kažipot v boljo in lepšo bodočnost.

33

Pavla se je v zadregi smehljala in ni
vedela, kaj bi rekla o teh sladkobnih iz¬
livih za mili narod tako plamtečih src.

»In vas, gospodična, lepo prosimo, da
bi odlikovali spored naše rodoljubne ve¬
selice s svojo priznano pevsko umet¬
nostjo!« se ji je spoštljivo priklonil gospod
doktor.

»O, prosim! Kako: priznano? Od

kdaj?« se je branila.

»Od vselej! Vse vemo, gospodična!«

»Ne; ne bi mogla. Predolgo že nisem
pela.«

»Prosim, prosim! Bodite plemeniti,
blaga gospodična, in ne zavrzite nas, tem¬
več rešite in nam pomagajte!«

»Brez mene bote lahko opravili?«

»Ne moremo in ne smemo! Prosim,
kdo je bolj poklican sodelovati kakor vi,
mlada, požrtvovalna ljudska učiteljica in
pijonirka,narodove prosvete . ..?«

»O, prosim .. .!«

»Da, celo vaša dolžnost je to! Le po¬
mislite!«

Po daljšem pregovarjanju in krpanju
primernega sporeda so določili, da bo go¬
spodična Pavla zapela nekaj pesmic in

3

34

krasnobesedila Gregorčičevo pesem »Naš
čolnič otmimo!«. Vsi skupaj so se izvolili
v pripravljalni odbor, čestitali so si in so
bili vesele in dobre volje,

Samo Pavla se ni mogla raztopiti v
navdušenem veselju. Mirno je sedela in si
je želela v svojo samoto. Med samimi mo¬
škimi, ki so ji venomer nazdravljali, ji je
postalo zelo neprijetno.

Zgovorni odvetnik je tiščal vanjo z
naučenimi rečenicami, polnimi lažnivosti
in praznote, plitvosti in vsakdanjosti. Nje¬
govi pokloni so bili prazni in narejeni
kakor nekateri modroslovni pojmi.

Ko Pavla že skoraj ni več mogla str¬
peti pred njegovimi neslanostmi, ki so se
množile, čim hitreje je Groznik točil, in je
že hotela oditi, je kar naenkrat Groznica
privedla bledikastega, a stasitega mladega
gospoda in ga je ljubeznivo izročila vese¬
lim gostom.

»O pobratime, na zdravje!« se je
Slabe veselo začudil visokošolskemu to¬
varišu Ivanu Jerinu. »Odkod pa, popotnik
božji? «

»Iz Pariza, Monakovega, Dunaja.«

35

»O da bi te —! Kar majhen se zdim v
primeri s teboj!«

»Pa dolgo vas ni bilo!« je nadučitelj
pokroviteljsko položil roko mladeniču na
ramo.

»Da, dve leti.«

»Kaj pa zdaj?«

»Končal sem.«

»Prav je tako in prav je, da si prišel
v domovino! Saj je še spoznal ne boš več,
tako vstaja in klije in raste!« mu je me¬
žikal Slabe.

»Da, po zaslugi rodoljubnih mož in
učiteljev narodove prosvete!« je priteknil
nadučielj, ki je bil močno ponosen na svo¬
jega nekdanjega učenca, sina bogatega
kmeta iz Malega Studenca.

»Res je!« je potrdil Slabe. »Tudi mi,
vidiš, ljuba duša, smo se zbrali tu v Go¬
spodu, da tremo klete spone naše narodne
sužnosti!« Iz njegovih porednih oči je silil
skrit zasmeh.

»Slišal sem že. Blagor narodu!« se je
nasmehnil Jerin.

Pavla je opazila, da v njegovih svetlih
in mirnih očeh ni veselosti. Zaradi nje¬
gove resnosti se je začela sramovati, da

3 *

36

tudi sama šteje med druščino, ki ji je ve¬
ljal njegov zasmeh.

Tudi dr. Jernejčič je začutil Jerinovo
ost in se je razburil, Bušil je pokonci in je
govoril dolgo propoved o' požrtvovalnosti
za narod in o nesebičnosti javnega de¬
lovanja.

Jerinu, ki je mirno poslušal in gledal
pod mizo, je legala ob ustna kota trpka,
poteza notranjega posmeha.

Nadučitelj se je začutil v svojem po¬
klicu in je nabiral v okorne, nedokončane
stavke svoje zmedene in nedognane misli
o ljudski prosveti, o narodovih voditeljih
in učiteljih. Jecljaje in skoraj šepetaje je
podčrtaval velike besede svojih velikih misli.

»Vsi na delo za mili narod! Vse, kri
in življenje za domovino sveto!« je bob¬
neče končal in prijel za kozarec.

Doktor mu je ves čais glaisno pritrje¬
val. Tudi Groznik se je božal po napetem
telovniku in mu je kimal,

Pavla in oba dijaka so molče gledali
predse.

»Delo za narod, pravite?« je začel
Jerin. »Kaj je to? To, kar vi mislite, ni
delo, ampak je lažnivo javkanje in vara-

37

nje, od katerega ima koristi, pravih ko¬
risti samo majhno število prevejancev, ki
vejo, kje jim pšenica najlepše cvete!«

»Gospod! Gospod!« je rdel doktor.
»To je strašno, kar si upate trditi!«

»Anarhi-i-izem!« je šolnik zategnil z
visokim glasom in se je sam prestrašil iz¬
govorjene grozne besede.

»Oprostite...! In skoraj vsi tako
zvani voditelji mislijo, da je narod samo
zaradi njih tu in da jim mora pomagati, če
ne do zlatega teleta, pa vsaj do kadila!
— Kdo je že kdaj prišel med narod, da bi
slišal njegov govor in da bi mu res hotel
in mogel ali znal pomagati, pomagati za¬
radi dobrega dela samega? In če je bila
narodova beseda glasna in vpijoča, —
kdo jo je že s čistim in ljubečim srcem
poslušal in premislil?«

»Prekleto jih je bilo malo!« je ušlo
Slabetu.

Dr. Jernejčič se je začudeno ozrl vanj.
Slabe je dobil rdeča u,šesa in je smehljaje
se umeknil oči.

Pavla je zavzeto gledala v resni obraz
Jerina, ki se je povešenih oči zdel kakor

38

sodnik, ko za hip premisli o kazni, preden
jo misli izreči. Govoril je tako nevsiljivo,
da ga nihče ni motil. To ga je skoraj
zmedlo 1 . Pričakoval je hrupnih ugovorov,
ker ni vedel, da so bil udarci njegovih
besedi novi in nepričakovani, prava pre¬
drznost, ki jemlje sapo in besedo, dokler
se človek ne zave in ne zbere.

»Delo za narod, pravo, plemenito,
silno potrebpo in najlepše delo za narod,
o gospoda, vidim jaz v pomoči z dejanjem
in s svetom, kjer je potrebno 1 , v otiranju
solza in v usmiljenju do siromaka in trpina
— ali,, da Vam ob kratkem povem: v res¬
ničnosti in demokratičnosti in v praktič¬
nem krščanstvu, zlasti v praktičnem kr¬
ščanstvu ...!«

»To ste lepo povedali!« je vzkliknila
Pavla in je zagorela po vsem obrazu.
Njene sevajoče oči so odkrito in nežno
božale nekoliko zadihavajočega se go¬
vornika.

Jerin jo je začudeno pogledal in je na¬
daljeval;

»Zdi pa se mi tudi, da bi nam neko¬
liko zdrave osebne sebičnosti ne moglo
škodovati. Vsak posameznik naj bi namreč

39

skrbel in delal zase najprej in najbolj;
svojo posteljo naj bi postiljal in rahljal od
zore do mraka. Ko bi bili posamezniki iz
svojega truda in poštenega dela na gor¬
kem in na mehkem, o, potlej bi bilo tudi
narodu lepo in dobro. Gospodarsko močni
posamezniki bi bili ponosna množica sa¬
mozavestnega dela narodove skupnosti, ki
bi se kakor solnčni žarki prelivala in
združevala v svojem žarišču — v utrjenem
narodnem gospodarstvu.. . Odkrito po¬
vem, da res ne morem zameriti tistim
treznim ljudem pri nas, kolikor jih je pač,
ki so in so bili modri in so skrbeli in de¬
lali, pošteno in pogumno delali zase, naj¬
prej in najbolj zase . .. Občudujem vse
tiste, ki se ne dajo vprezati v tak ali tak
jarem, da bi na škripajoči cizi vlačili na¬
mišljenega narodnega malika!«

»Ne morem in ne morem več!« je
zrastel nadučitelj. »Ne morem; poslušati
bogokletnih besedi iz tako mladih ust! —
Vi, mliaidenič, se bot e s vo jih str ašnih
zmot, da, zmot, še sramovali, dal bote sa¬
mi pred seboj rdeli od sramu, ko bote
spoznali reve in nadloge, ki tarejo naš
mili narod...! Moja duša je žalostna do

40

smrti, da tako rečem, če pomislim, kaj
sem ravnokar slišal. .. Sam imam oprav¬
ka z mladino, kakor mi veleva poklic, tru¬
dim se in gledam v mlada srca, v mladino,
ki je naš up. In tu med nami je zastopnik
naše najvišje šolane mladine; in kak za¬
stopnik, o gospoda slavna? Upornik, ci¬
nik, nihilist in nevernik, ki je zgubil vero
vase in v bodočnost našega kruto prega¬
njanega in zapuščenega naroda ... O gorje
mu, gorje mlademu srcu, iz katerega so
zbežali ideali.. .!«

Ustavilo se mu je, glas se je zatresel
in prelomil, dve debeli solzi sta zdrknili
po razburjenem licu v tresočo se brado.
Iztežka je sedel in je skril obraz v drhteče
roke,

»Zakaj tako elegično, gospod naduči¬
telj?« je dejal Jerin, ki mu je bilo žal mo¬
ževe ginjenosti.

»Kako ga ne bi premagalo,« je karal
dr. Jernejčič, »če človek pomisli, da s svo¬
jimi razdirajočimi nazori najbrž niste sa¬
mi, ampak da gotovo imate tovariše, ki so
vaših misil? — Uboga, zapeljana, zaslep¬
ljena mladina, kaj res več ne veruješ v
naše vstajenje, naše gotovo osvobojenje?«

41

»V vse to, gospod doktor, verujemo
tako goreče, kakor more globoko vero¬
vati samo mladina! Ali v vas, v voditelje,
samozvance in lažnive preroke ne veru¬
jemo! Ne verujemo!«

»Ker ste neizkušeni in predrzni!«

»I, seveda: predrzni, ker se ne damo
vpreči! In neizkušeni smo tudi, ker smo
mladi, mladi! 0 gospod odvetnik, vaša
usodna napaka je, ker mislite, da ni mla¬
dina ničesar sposobna, Le potrpite, saj se
bote morda v kratkem srečali s četo mla¬
dih borcev, bistrih, navdušenih in idealov
polnih!«

»Torej tudi z vami?«

»Ne, z menoj ne! Politika ni zame,
čeprav priznam, da je v javnem življenju
potrebna, Ali meni se ta stvar gnusi,
strašno gnusi. Mene drugod čaka lepše
delo. Še to jesen nastopim namreč službo
na neki gimnaziji.«

»O, to je zanimivo! Torej profesor,
profesor!« je skoraj zakoprnela Pavla.

»Roko mi daj!« je čestital Slabe.
»Torej si vendar dosegel, po čemer si hre¬
penel že v gimnaziji?«

42

»Ne še popolnoma. To je šele začetek,
ki mi odpira pot srednješolskega učitelja.
In to je glavno za zdaj!«

»No, le glej, da se ne poprofeisoriš!
Saj veš, kako je bilo.«

»E, z leti človek marsikaj drugače
gleda; tudi svoje učitelje razumeš prav,
ko te življenje dobi v roke.«

»Glej ga! Torej jih hočeš celo posne¬
mati? «

»Rad bi jih vsaj v temeljitosti in
pridnosti!«

»Kaj pa njihove metode, ali so ti bile
tudi všeč?«

»Če si pravičen, moraš priznati, da
smo se po njih dosti naučili. Po najnovej¬
ših učnih načinih so šole zelo nazadovale.
Govori z dijakom, v pol uri boš spoznal,
kako malo mu je dala šola.«

»Tri sto —! Profesači ste vsi enaki!«

»To se ti samo zdi!«

»Dijaku je treba tudi svobode!«

»Za nesamostojne, za mlade ljudi je
samostojnost, je svoboda lahko velika po¬
guba!«

»Klanjam se tvoji učenosti!«

43

»Dijaku dajte mir, dajte mu knjig in
dajte mu kruha in strehe, da ne bo trpelo
njegovo razvijajoče se telo in ne bo oma¬
hovala in v dvomih in bojih padala njego¬
va lepa, po znanosti in vedi žejna duša!
To bi lahko bilo za enkrat vse in zadosti!«

»In zaprite ga med štiri stene, kjer
naj žre knjige, knjige, knjige...! A ko se
vam bo zazdelo, da ga že kar napenja od
same učenosti in vseh mogočih knjig, iz¬
pustite nerodno tele, da si ob prvem sa¬
mostojnem koraku zlomi vrat ali se vsaj
osmeši!«

»To je karikatura in velja samo v
teoriji, in še to samo za slabiče.«

»Najini nazori so različni, to že vi¬
dim. Ali spomnil bi te tistega profesorja,
ki je posebno tebi tako vzorno zavijal vrat,
—■ kaj je tudi tista puščoba tvoj vzor?«

»Mož je bil posebnež. Najbrž učen
gospod, ali slab učitelj. Vse smo morali
znati na pamet; ali pa smo tudi kaj raz¬
umeli, mu je bilo postranska stvar. Spomi¬
njam se, kako sem se temu upiral in ko¬
liko slabih redov sem dobil.«

»In vendar si znal več kakor drugi,
ki smo brezglavo drdrali svoje naloge. No?«

44

»Seveda hočem biti bolji. Sicer pa mi
je o tem mučno govoriti.«

»Da, tudi meni se zdi močno neokus¬
no, če človek zaničljivo govori o svojih
nekdanjih učiteljih —!« mu je pritegnil ce¬
lo dr. Jernejčič.

»Gospod Jerin, gospod profesor!« se
je razmehčal nadučitelj, »saj niste tak bog-
nasvaruj! Glejte, tu sem popolnoma va¬
ših misli! Prosim, dajte mi roko in požar
bite na besede, ki sva jih prejle imela!«

»Prosim, saj ni bilo nič!« se je na¬
smehnil Jerin in je segel v roko ginjene¬
mu nadučitelju.

»Tudi midva ne bova kuhala jeze,
kajne?« mu je molil roko dr. Jernejčič.

»In zdaj, kristjanje moji, — vina na
mizo, vsaj škaf vina! Za daritev miru in
sprave in za dobrodošlico temule učene¬
mu profesaču!« je vpil Slabe in je pome¬
žiknil Jerinu.

Ko so se lepo zbogali in naveselili
svojega prijateljstva, so postali vsi skupaj
mehki in skoraj otožni in zaspani, Pavla
je vstala, da bi šla. Pa ni bilo mogoče. Dr.
Jernejčič je spet našel svojo zaljubljeno
sanjavost; z najresnejšim obrazom ji je še-

45

petaje začel dopovedovati, kako silno glo¬
boko je zadeto njegovo prenežno srce.

»Pavla ... žarko solnce moje prisa-
njane sreče ... bodi moja ... Ne morem ...
poginiti bi moral.. . Iskal sem te ... sa¬
njal in hrepenel.. . Glej. . .!«

Pavli je postalo nerodno, sitno, če¬
prav se je njegove besede niso prijemale,
nikakor niso prijemale. Bila je v največji
zadregi. Kaj naj mu odgovarja? Ali tako
kakor čuti? Temu samozavestnemu, vase
zaljubljenemu meščanu, ki bi ga s svojimi
ugovori samo razvnela do še podjetnejših
poskusov? In kaj bi rekel Jerin, kaj bi si
mislil resni in zanimivi Jerin, ki po svoji
moški resnosti in vrednosti prekaša vse
Jernejčiče, kolikor jih pozna ali jih je kdaj
poznala?

Jerin je govoril z nadučiteljem, ki je
tako tiščal vanj, da se še ozreti ni utegnil
po Pavli.

Slabe se je smehljal, smehljal odvet¬
niku in njegovim sladkobnim puhlicam,
kolikor jih je nehote ujelo njegovo uho,
Pavli, ki si ni znala pomagati, ter naduči¬
telju in Jerinu, ki sta polglasno modro¬
vala in počasi pila in si stiskala roki. A ko

46

je pridrobila jedra Metka, jo je ujel za
laket in se ji je nasmehnil.

Tudi Metka se je nasmehnila, a se
mu je umeknila, ker je Groznik začel kaš¬
ljati. Ko je urejevala mizo, je lovila Pav¬
line besede, ki jih ni bilo, in je jezno pogle¬
dovala lepo učiteljico, ker je bila lepa in
všečna, da je Metkina sočna in zdrava
bujnost kar ugašala spričo tolike pleme¬
nite in popolne lepote.

»Zdi se mi, da smo se zamudili,« je
dejala Pavla in vstala izza mize.

»Jaz pa tako mislim, da bi podrli še
li terček ali dva...« je ugovarjal dr. Jernejčič,

»Za šentjanževca,« ga je podpiral Sla¬
be in se je smejal,

»Ali gospodična mora ostati med na¬
mi! Kaj bi brez nje? Saj bi še veseli ne
mogli biti!« je prosil doktor.

Pavla je pomislila, pogledala Jerina,
ki jo je mirno gledal, in ostala zaradi nje¬
govega pogleda samega.

Tudi nadučitelj je izdal, da že dolgo
ni bil v tako prijetni in duhoviti druščini.

Tako so lepo ostali v mali senčnici in
so se veselili tihega večera, rujnega vinca
in svoje zlate volje.

47

V svetiljko, ki jo je prinesla lepa
Metka, so se zaletavale neumne vešče
in so prismojeno umirale za prazen nič.

Pavli se je zdelo, da bi se Jerin moral
bolj razmajati, bolj zanimati zanjo; kajti
nadučitelj si je prižgal pipo in ga je pustil
do sape.

Ali on je večjidel molčal in s prsi,
bobnal ob mizo. Če je dvignil pogled, se
je ujel z velikimi, sevajočimi Pavlinimi
očmi. —

Ko so se naposled vendarle ločili, je
ostalo Pavlino srce pri Jerinu, ki ji je ob
slovesu, tako se ji je zdelo, pomenljivo
stisnil roko in ji resno pogledal v pričaku¬
joči obraz.

Doma je padla čez posteljo in je v
sladki slutnji tiho zaihtela. Zdelo se ji je,
da ji jok lajša in odvzema neko težko in
čudno breme. Pijana od prenežne blaže¬
nosti je prižgala luč in je počenila h
kovčegu. Predse je začela zlagati drobna-
rije, ki so ji bile v samotnih urah obujale
mile spomine, drobnarije, katerih ob svoji
selitvi ni bila hotela zavreči. Zdaj so se
pred njo zgovorno kopičile v svoji pisani
in preprosti ničevosti. Milo in nežno jih je

48

ogledovala, ogledovala in božala kakor bi
se poslavljala od teh nedolžnih spominov.
Bile so slike sorodnikov, znancev; vzorci
blaga ali čipk; na belili listkih lično in
spretno risani monogrami; koščki svilenih
trakov in enake malenkosti drobnih spo¬
minčkov. Celo punčka, ki ji je bila v njeni
otroški mladosti prelepa in nikdar naveli¬
čana igračka, je počivala v lični beli škatli.
Ko jo je zagledala, se ji je skoraj inako
storilo. Svoji ljubi punčki je med solzami
pobožala rumene laske. Punčkine modre
oči so jo jasno gledale, njene rdeče ustnice
so se krožile v črešnjev nasmešek ... Tudi
stara pisma je pregledovala, Pred njo so
vstajala znana, ljuba lica, — ali njega, nje¬
ga edinega, ki je miloval in poljubljal
njeno srce, ni moglo zasenčiti nobeno ..,

V postelji je hotela še brati lepo
knjigo. Ali med vrsticami je gorel Jerinov
resni, globoki pogled; nad glavo je čutila
njegov topli dih.

Utrnila je luč in je zamižala. Pred
očmi so ji plesali mavričasti kolobarji, tre¬
petali, širili so se in ožili, prelivali drug v
drugega, — a sredi njih je trepetaje go¬
relo ožarjeno lice Jerinovo.

49

— V senčnici na Groznikovem vrtu je
cb tistem času, pospravljala kipeča Metka.
Iz vrtne teme je naenkrat zrastel žareči
Groznik in je tiho obstal na pragu samot¬
ne senčnice.

»Metka...!« je šepetal. »Metka...
nocoj.,.«

Dekla ga je jezno in obenem smešljivo
pogledala čez ramo, dejala pa ni nobene,

»Da veš . , .«

»Hm ... kajpa . . !«

. »Samo enkrat in potlej nikoli več ..,
če ne boš več hotela ...«

A Metka je molče dvignila košaro s
posodo in je hotela oditi.

»Počakaj...!« je polglasno dejal go¬
spodar, snel z njene lehti košaro in jo po¬
stavil na mizo.

»Pustite me...! Vpila bom...!«

»Samo žugni mi...!« je siknil med
zobmi in jo je ujel z eno roko okoli pasu,
z drugo ji je krotil boreče se roke.

»Jezus, Marija ... Kaj ... Pustite me
vendar . .. Zavpila bom . .. Poma , . .«

»Tiho!« ji je odrezal in jo je stisnil k sebi.

»Nočem...!« se je branila njegovih
kretenj. »Pustite .. . Nekdo prihaja ...«

4

50

»Nihče .,. Nihče ...!« se je nasmeh¬
nil njeni okorni zvijači. Miloval je njeno
kipečo oblost in jo obsipal z divjimi, hro¬
pečimi poljubi. —

»Metka . .. nocoj ... nocoj... ne za¬
pri ...!« je hropel in jo je stiskal.

»Da ... da . . . nocoj. .. le ...!« je ob¬
ljubila.

Ko jo je spustil ves upehan in potan
in goreč in drhteč, je planila iz senčnice in
se je zasmejala:

»Samo poskusite .. .! Vso hišo prebu¬
dim . . .!« je zagrozila in zbežala z vrta.

»Satan..,! Prenagnil sem se!« je klel
in gledal za njo, ki je m bilo več.

Šel je in se je napil, grdo napil. V pi¬
janosti se je razjokal in zamislil v bogve kaj.

Drugi dan je bil siten in nasajen. Nje¬
gova nejevolja je še bolj zrastla, ko je vi¬
del, kako sladko se Metka smehlja in šali
z Janezom, ki je živini pokladal.

Metko je osorno zapodil in se široko
vstopil pred Janeza:

»Kaj imaš s punco?«

»Kaj bi imel? — Nič!«

»Tudi ne smeš ne! Da veš!«

»Vem,«

51

iv.

Pavla se je zdela do zdaj kakor mor¬
ski val, ki neugnano drvi v svoji silni
ogromnosti proti ostrim čerem, ob katerih
se razliva v tisočere kaplje minljivih pen;
kajti kamorkoli se je bila zaganjala s svo¬
jim nemirnim hrepenenjem, — vselej in
povsod je omahnila in se zdrznila, preden
so se njene vroče sanje utegnile dotekniti
svojega radostnega konca.

A od snoči ji je bilo, kakor bi vstala
po dolgi bolezni. Vse se je v njej nekako
uredilo in umerilo. V srcu ji je gorel iz tihe
ljubezni žar vere in veselega upanja, da
so še misli komaj dohajale slutnjo slad¬
kosti, ki je lahkokrilo drhtela v svetli raj
sreče in radostnega doznanja. Njen pogled
se je poglobil v prečudni sanjavosti in se
je topil v mehki ginjenosti.

O, koliko je na svetu lepote, v kateri
je duša, in koliko je v sreči občutkov, ki
jih človek niti prečutiti ne more ...!  Kako
lep je svet, kako zanosno je življenje v
prekrasnem poletu radostne duše! Samo
zaradi te krasote in nedopovedne sreče
svatuje in praznuje vesoljna priroda, iz

4*

52

edino te blaženosti kipi večnost v vsem
svojem neskončnem vsemiru ...!

Notranja sreča se je presajala lepi
učiteljici tudi v njeno zunanjost. Vse njene
kretnje so postale še prožnejše, v njenem
zvonkem glasu je pela sladka godba, iz
njenih zasanjanih oči je bliskajoče sevalo
in plalo ubrano duševno soglasje, a njen
smeh je bil kakor škrjančja pesem .. .

Zdrava in kipeča kri ji je v pijanem
plesu planila po žilah, ko ji je Jerin spo¬
ročil, da pripravlja mala družba za nedeljo
izlet na hrib, ki je oddaljen kako uro hoda.

»Da si ogledate razvaline starega
gradu,« je razložil.

Skoraj omot ena od sladkega občutja,
ki jo je peklo in božalo v drhtečem ne¬
miru, je šla tisto nedeljo ob Jerinovi stra¬
ni. Oba sta molčala in pila opojnost zgo¬
vornega molka, te najslajše in najnežnejše
govorice ljubečih src. Kajti kaj bi besede,
če je duša polna? —

Za njima so puhali nadučitelj, sosednji
učitelj Potočnik, še mlad, nekoliko nadut
mož, potlej nekaki slikar Vrankar, ki se je
obešal po tistih krajih, ter organist Burja
in njegova Ksantipa; nekoliko za njimi sta

53

se mudila učiteljica Ivanka in usnjar Ko¬
zlevčar, še trden vdovec takole med četr¬
tim in petim križem življenskih težav in
bojev, moder, pameten in zdrav mož, o
katerem so si posebno ženske jezno do¬
povedovale, da ima z učiteljico Ivanko
pregrešno znanje.

Čisto za njimi je nosil Groznikov Ja¬
nez v malem naramnem košu nekaj jest¬
vin in steklenic vina.

Izvožena kolovozna pot se je mirno
vzpenjala in vila med njivami, obešenimi
po grivastih lazih in položnih rebrih, a
sredi malih, revnih vasi se je zgubljala v
vrtincu krivuljastih ulic.

Na vaških središčih so izletniki po¬
stajali. Kam drži na desno, kam na levo
pot.,.?

Ženska, ki si je doklicavala molzne
koze, je obstala v začudenju, zamahnila z
roko v dotično smer, urno počenila za vi-
menasto kozo in se lotila kakor korenje
debelih in dolgih, štrčečih kozjih zizkov.

Za Pavlo je bilo vse to čisto novo. Z
zanimanjem se je ozirala in čudila.

Tudi Janez je postal in se je posmejal
molzeči ženski.

54

»Glej jo, ne bo prav tako —,« se je
spakoval.

»Kaj si rekel?« je dejala Krajinčanka.

»Čakaj no, da se zmeniva!« je pristo¬
pil in se pripognil do nje, da ga je morala
odriniti s komolcem.

»Boš šel •—!« je zažugala pol zares,
pol kar tako.

»Kako pa ti je ime?« se je Janez
smehljal.

»Mina«.

»No, vidiš, Mina, taka si, da bi te bil
človek lahko vesel! Če bi znala tudi koze
prav molsti, pa bi ti ne mogel nihče nič
reči.«

»O ti dedec ti, dedčevski — ti me boš
učil!«

»Rad, prav rad. Samo zobe mi še po¬
kaži, da vidim, ali imaš dobre,« je resno
govoril zvitorepec in jo je prijel za okrogli
podbradek.

Mina ga je malo po roki, a huda ni
bila; samo zardela je in smejala se mu je.

»Vidiš, Minek, zdaj že vidim, da imaš
prav dobre in lepe zobe, močne in velike,
kakor nalašč . . . Kaj se ti mara! — To bi
bilo dobro. Samo škornje si še obuj, pa te

55

naučim, da boš znala, kakor nobena Kra-
jinčanka ne zna.

»Kaj škornji...! Tako pokaži, če kaj
znaš!« se je smejala zgovorna Mina, ki ji
je bil Janez všeč.

»Ne morem brez škornjev, glej! Samo
povem ti, da boš sama poskusila,«

»O ti prebiti bizgec ti —!« se je smeh¬
ljala.

»Vidiš, Mina, takole je: Kadar koze
molzeš, moraš biti v škornjih. Obe zadnji
kozji nogi si vtekni za golenici, med zobe
pa kozji rep, pa ti koza ne more nikamor!«

»Saj si v škornjih, zobe tudi imaš! Kar
pokaži, kako se mora!« se je Mina veselila
svojega domisleka,

»Kakor bi ti rad ustregel, Mina, pa ne
morem, vidiš, Mina.«

»Moreš, saj znaš, tako si rekel!«

»Ne, res ne morem. Vidiš, če se le do-
teknem take stvari, pa se mi začno roke
tresti!«

»O ti, merkaj ti —!« je dejala Mina in
se je obrnila, da bi skrila smeh.

Take je Janez ugibal vso pot.

56

Vriskajoče poletno jutro, polno solnca
in nedeljskega miru, se je kopalo v solzni
rosi dozorevajočega pisanega polja.

Dobre volje in veseli so izletniki pri¬
speli do razvalin starega gradu.

»Pod razvalinami je strašno globoka
klet,« je pravil Jerin. »V kleti so tri kadi
samega pravega srebra in suhega zlata. Na
vsaki kadi sedi grozovito velik, črn pes; iz
gobca mu šviga plamen. Okoli vseh treh
kadi naenkrat se ovija dolga dolga bela
kača; na glavi ima veliko zlato’ krono, vrh
krone je vdelan dijamant, velik kakor go¬
lobje jajce in svetal bolj od nebeškega
solnca samega . . .

»Ta kača je zakleta kraljična. Vsako
. leto se enkrat razmaknejo zidovi in kača
se privali na solnce. Pa je ne vidi vsakdo.
Če bi prišel mladenič, ki je bil rojen na
kresni večer o polnoči in ki se ga ni še do-
teknila ljubezen do ženske, ter bi kačo
ogovoril in prekrižal v imenu Božjem, bi
jo ob tisti priči odrešil. S kače bi se snel
kačji lev, čudovito lepa in deviško mlada
kraljična bi oboe la in poljubila svojega re¬
šitelja. Kraljičino lice bi gorelo kakor
mlada zora dobrega jutra, njeno oblačilo

57

bi bilo iz bele svile, pretkane z zlatimi nit¬
kami, tenkimi kakor njeni zlatorumeni
lasje, na glavi bi ji ostala kraljevska krona
z onim velikim diamantom, ki bi žarel in
gorel v žarkem solncu kakor vse najči¬
stejše rose skupaj morejo goreti in se le¬
sketati .. . Grad bi vpričo spet stal, v
grajski kapelici bi čakal duhovnik s svati.
In kraljična bi se solnčno, presladko na¬
smehnila, iztegnila bi prebele, čiste roke
po tej lepi zemlji in bi dejala:

»Kakor daleč ti segajo oči in ti gredo
želje, — glej, to vse je tvoje ...!  Pridi zdaj
in bodi moj, ki sem te čakala let sto in sto!«

»Po poroki bi stale vse tri kadi srebra
in zlata na grajskem dvorišču, a kraljična
bi velela svojemu čistemu možu:

»Prosim te, vladar in gospodar te
širne, lepe zemlje, razdeli srebro in zlato
med reveže! Kajti vsakega srebrnika in
zlatnika se drži kapljica znoja trpinčenih
prednikov tega ubogega ljudstva!«

»In zvonovi vseh bližnjih in daljnih
cerkva bi sami od sebe zapeli, vsi onile
vinski hrami bi bili polni najrujnejšega
vina, po hribih in dolinah bi vriskalo pre-

58

srečno ljudstvo in bila bi mir in ljubezen
povsod in na vselej —.«

»Gospod profesor,« se je dobrikal nad¬
učitelj, »to bi bilo nekaj za vas!«

»Komaj!« se je nasmehnil Jerin.

»Da, pogoji so pretrdi!« je ušlo Ivanki,
ko je naglo ošvignila Pavio.

Lepa učiteljica je gledala pod noge,
prijazno lice ji je oblival žareč in rdeč
plamen.

V senci ob debelem zidovju, prerast-
lem z zelenim bršljanom in sivim mahom,
je organistovka našla prijeten prostor za
južino.

Kmalu so bili vsi prav glasni in dobre
volje.

Nadučitelj je dvakrat po vrsti napil
lepotam slovenske zemlje.

»Zdaj pa še očem privoščimo malo
paše!« je svetovala Pavla, da bi si dobro
ogledali prijazni dolenjski svet, ki se je na
široko razodeval po vsej Suhi Krajini in tja
v štajersko stran ter dol do grebenov vi¬
sokih Gorjancev.

»O, saj se vidi od tule vse prav lepo!«
se je upirala organistovka, ki je rada ugo¬
varjala.

i

59

»Prav lepo se vidi; — natoči mi še
malo!« je iz navade soglašal organist.

»Tudi senca je prav prijetna tukajle!«
je hvalil učitelj Potočnik.

»Kdo bi si bil mislil, da vino vrh gore
tekne tako dobro in prijazno!« se je čudil
slikar Vrankar in je pobožno pil in počasi
srebal, kakor vsak vešč in izkušen pivec.

»To je zato, ker so na gori nebesa
bližje!« mu je pojasnil Kozlevčar.

»Zakaj potlej tako počasi pije, če je
tako?« se je smehljala Ivanka,

»Samo zato, da mu je dlje prijetno!«
je urno postregel veseli vdovec in je še
sam segel po kozarcu.

Prijateljica se mu. je ljubeznivo smeh¬
ljala in ga ponosno gledala. Včasih so se
njene oči srečale s Pavlinimi,

Pavla je zahrepenela po samoti in je
začela hoditi za zidovjem po robu strmega
obronka, ki se je izprva naglo, potlej po¬
časneje spuščal v tihe doline in mirne vasi.
Gospodični je bila tiha pokrajinska slika
zelo všeč. Sedla je na obronek in se za¬
gledala. Oči so ji begale po hribčkasti
Suhi Krajini, zaviti v neko daljno sivo
meglico, ki je otožno in mračno pritiskala,

60

kakor daleč je nesel pogled. In vendar ji
je bilo v srcu mehko in lepo, Jerinova
pravljica je svatovala v njem. . . Joj,
Jerin —! Ko bi mu mogla samo za kratek
hipec pogledati v srce...! Ali se je
spomni kdaj. . .? Morda —? Vsaj njegov
pogled, ki ga je bila ujela, ji je razodeval,
tako se ji je zdelo, toliko prijateljstva, da
bi mu bila najrajši povedala vpričo vseh,
kako dobro razume in radostno srečuje
njena nemirna duša vse njegove žive in še
neporojene misli.

»O — tu ste, gospodična?«

Za njo je stal Ivan Jerin in se je mimo
smehljal.

»Prosim! Prosim!« je skoraj šepnil, ko
je hotela vstati, in je hitro sedel prednjo
na ploščnat kamen, ki se je bil bogve kdaj
odvalil iz sivega zidu. »Kar ušli ste, a jaz
bi vas našel, če bi se mi skrili tudi na ko¬
nec sveta!«

Razveselila se ga je kakor grešna du¬
ša svete odveze in se mu je nasmehnila.

»Kako sem se iznenadila —!« je tiho
dejala rdeča in goreča v zadregi in sladki
radosti.

61

»Neprijetno iznenadili —?« je šepe-
taje vprašal in se je nekoliko naklonil. »Iz¬
letniki«, je hitro nadaljeval kakor bi bil
začutil, da je preveč in prenaravnost vpra¬
šal, »so odmašili še drugo steklenico, a jaz
sem jim napravil veselje in sem umeknil
svoj kozarec.«

»O zlato vaše srce!« se je smejala,
ker ni vedela, kaj bi rekla.

»In še bolj zlato vaše, če mi dovolite,
da se blaženo okopljem v vzvišeni sreči,
ki mi sije iž vaših čistih oči!«

»Tako vam ne pristoja!« je dejala, a
v srcu je vriskala. »Kadar ste prav pro¬
fesorsko resni, ste primernejši!«

»Saj sem resen; še nikoli nisem bil
tako resen. Ampak danes mi gre tudi pri
vas vse narobe.«

»Ali se vam je kje že kaj spesnilo?«

»Da. Prejle sem se preneprevidno
nasmehnil, ko nas je Vrankar trpinčil z
naučenimi rečenicami o prelivanju barvnih
žarkov, ki jih njegovo oko vidi menda
čisto natančno.«

»Slikar je. Več vidi kakor mi. Kdo ve?«

»Pravi slikar vidi, res mnogo vidi.
Ali Vrankar ni tak slikar. Po sliki, ki sem

62

jo zadnjič videl, in po njegovih besedah,
sodim tako.« ,

»Kar bojim se vas!« se je. nasmehnila.
»Tako oster, tako neizprosen sodnik!«

»0, nikar se me ne bojte; kajti vi ste
mi kakor ona grajska gospodična: lepa in
nedosežna!«

»A vi kakor vsa pravljica, ki ji člo¬
vek verjeti ne more!«

»Brez vere ni nič .. . Res , .. Toda
kaj moram storiti, da vam prižgem luč
vsaj majhne vere?«

»Govoriva spet po naše in skleniva
premirje, ali pa kar mirovno pogodbo!«

»Skleniva, skleniva!«

Pavla je molče prikimala, iztegnila je
roko in se je smehljala. Na cvetočem licu
so se ji prižgale vse tisočere lepote in ji
zagorela vsa nebeška solnca.

V hipni prekipelosti prevročih čuvstev
je Jerin viharno posegel po njeni prelepi
in prebeli dolgi roki. Ko se je doteknil
čudovite roke, je pekoče planilo po nje¬
govih žilah kakor še nikoli ne v življenju.
Kaj je to tisto? se je ustrašil in razveselil
v sladki slutnji. Globoko se je sklonil nad
rokico, ki se je nekoliko tresla, in jo je

63

vroče poljubil enkrat, poljubil dvakrat,
poljubil sam Bog ve kolikrat.

»Zakaj —?« je drhtela, roke pa mu ni
odtegnila,

»Ker je vaša in ker je tako čudovito
lepa in ker ,..,« je vzdihnil in dvignil oči,
Pavline oči so se sramežljivo umek-
nile pod velike veke in dolge trepalnice,
»Kakor pravljica . , .,« je dejala tako
tiho, da je komaj sama slišala svoj drhteči
šepet.

»Kakor kraljična . ,.,« je bolj dihnil
kakor izgovoril in se še vdaneje sklonil
nad mehko in toplo rokico,

Nad njima so se na stežaj odprla pre-
blažena nebesa in so botrovala prečistemu
rojstvu brezmadežno spočete ljubezni..,
Sam gospod Bog je gledal nanju in je bil
vesel največje, najsilnejše potrditve v svo¬
jem premodrem stvarstvu , , .

Hkrati in brez besede sta vstala in
sta se zagledala v zatišne tokave in ze¬
lene doline. Oči so gledale in niso videle
živopisne slike, gledale so na znotraj, v
srce, kjer je čista in silna ljubezen, za-
mahnivši z zlatim žezlom na vse štiri
strani prelepega sveta, mogočno zakra-

64

ljevala v svojem radostnem dognanju in
spoznanju,

»Dušica, kaj premišljaš?« se je našel
Jerin.

»Malo. Samo čutim, da si moj, moj,
moj ...!  To vem brez misli in verjamem.«

»Lepo si povedala. Misli so za pri¬
hodnost.«

»Kaj me briga prihodnost, ko mi je
sedanjost raj in vse!«

»Raj je večen ...«

»Najin morda ne bo. Če bi mislila o
tem, bi ga izgubila že v tem hipu.«

»Pustiva torej vse, ne misliva; vsaj
nekaj prekratkih trenotkov bodiva samo¬
svoja izvoljenca božja v raju svoje mile
sreče,«

»Svoja in srečna ...«

»Kraljična in kraljica mojega srca ...!«

Blažen in ginjen se je sklonil nad njeno
roko in jo je nežno in vdano poljubil. Po¬
tlej je vzel njeno tresočo se roko v na¬
ročje, popestoval jo je na viharnih prsih
in si jo je pritiskal na usta in na lice.

Pavla je, kakor bi blagoslavljala nje*
govo lepo in veliko ljubezen, položila
desnico na njegov krepki tilnik; v burnem

65

nagonu se je naenkrat iskajoče oklenila
njegovega vratu in ga je kakor pravljična
kraljična svojega odrešenika drhteče pri¬
tisnila na svoje mlade, srečne prsi. —

V srcu so jima radostno zapeli mehki
zvonovi vseh svetih in svetlih nedelj. Duša
je pila iz duše neizmerno sladkost, pila in
vriskala v blaženem molčanju.

Na poti proti domu sta tiho in težko
noisila svojo silno srečo,

O blaženi svet, kako si božji in lep in
ves moj!

Hribčki so zlato goreli v razkošni zarji,
iz ljubkih dolin je vstajal tajnost en mrak,
Dobrodošel, o ljubi, zgovorni mrak ,,.
Prijeten hlad je dihal, siv somrak je
nizko počepal na zeleno, tiho dolino; izza
krajinskih hribov je koprnel rob vzhajajo-
jočega meseca; topla mehkoba poletnega
večera je sanjavo kipela in rastla, ko so
se vračajoči izletniki ustavili pred belo
Groznikovo gostilno,

»Lep dan smo imeli!« je hvalil učitelj
Potočnik.

»In čaroben večer ga zaključuje, — o,
večer, opisan in prepojen s skrivnostnimi
modrimi in srebrnimi in stoterimi in sto-

5

66

terimi barvami tihe, bajne, mehke mese¬
čine ..,!« se je navduševal Vrankar; krilil
je z nemirnimi rokami in širil oči, zares
uprte in strmeče v krivuljasto vrsto otož¬
nih in nizkih vrb, ki so se s tiho pravljico
sklanjale nad žuborečo Temenico ob bliž¬
njem robu temne hoste,

»Vivat sequens!« se je domislil nad¬
učitelj in je ponosno pogledal vse naen¬
krat,

»Jaz pa tako pravim, da bi bil velik
greh, če bi te lepote in česar še hočete
ne praznovali in ne počastili, kakor se
spodobi trudnim in žejnim popotnikom!«
je zapeljeval Kozlevčar in je pogledal proti
veži.

Na prag je stopil Groznik in je vabil:

»Pozdravljeni, popotniki! Vsem sku¬
paj prav lep dober večer!«

»V senčnico pojdemo, kajne?«

»Če je že tako, pa napravimo še zad¬
njo postajo.«

»Za razhodnico.*

»Za razhodnico.«

Pavla je pogledala Jerina, ki se je
molče smehljal kakor človek, ki težko
skriva svoja kipeča čuvstva in ki ne ve kam

67

s svojo veliko in tajno srečo. Ali na obrazu
mu je brala svatovske misli: 0, kaj je na¬
ma do vaše druščine in senčnice, ko nama
prekipeva srce in hrepeni po skriti in sa-
modrugi samoti!

Prisiljeno sta ostala v veseli druščini
in je nista videla. Njiju pogledi so se iskali
in se tiajno in omamno spovedovali,

»Dušica . ..!« je gorelo v njegovem
pogledu.

»Ljubček...!« se je zahotelo njenemu
vzdihu.

»Ali razumeš, kraljična . , .?« je stalo
na njegovem radostnem licu.

»Moj ... moj. ..!« je sevalo iz njenih
srnjih oči^

»Kdaj se spet vidiva?« je vprašal in
je rdel.

»Poslušaj svoje srce in boš vedel . . .«,
je dihnila in se ga je skrivaj doteknila s
komolcem.

»O .. .!«

»Na mesečnih žarkih bodo hitele k
tebi vse moje misli.«

»In ti bodo prinesle moje presrečno
srce ...«

». . . ki ga ne vrnem vso to lepo noč.«

5 *

68

»Ali res, presladka moja kraljična?«
»Moj edini, ..«

Še bi bila šepetala, še bi bile vriskale
in gorele oči; ali ura je že udarila, izletniki
so trčili poslednjikrat.

Jerin je spremil Pavlo in nadučitelja.
Ob slovesu je šel z očmi proti visokemu
mesecu in je pogledal kraljično', ki ga je,
trenivši z radostnimi očmi proti šolskemu
vrtu, spretno razumela, —

Doma je Jevin slonel ob oknu svoje
tihe sobice in je gledal po dolini.

Na vedrem nebu so sijale milijonske
zvezde in so nemirno trepetale in meži¬
kale iz neizmerne dalje. Morda bi bile
rade dogledale in spoznale ono sanjavo-
mehko lepoto, ki je v širokem objemu ti¬
hotno božala svetlo noč?

Drhteč poletni večer je dehtel v rosni
detelji in zmagoslavno pel z veselimi črič¬
ki in lahkomiselnimi kobilicami v veli travi
na prisojnem gričku za vasjo.

Srečni, blagoslovljeni božji dan je imel
čudovit, lep in sanjav večer, ki je bil vre¬
den mlade ljubezni.

Izvoljenec božji je gledal in se je tre¬
sel od radosti in sreče. Trezni pomisleki,

69

ki so mu segali v sladko domišljiio. so se
morali umikati nežnemu hrepenenju.

Gosta mesečina se je zibala na komaj
vidni meglici, ki je plaho žehtela iz sniva-
ječega polja, in se je  lomila v drobni rosi.

Na dolgem svetlem traku se je naen-
1  krat pripeljala bela roka in mu je sladko-
bolestno segla v prsi. Po vsem telesu mu
e  vroče zadrhtelo, bela roka je silno stis¬
nila njegovo koprneče sree, počasi je iz-
drsnila iz prsi na srebrni trak in je veselo
bežala s trepetajočim vročim plenom med
drobnimi prsti. . .

Za njo je planil moker, plamteč pogled
in je radostno dosegel belo vasovavko . . .

Iz njegovega srca, drhtečega in hrepe¬
nečega, je gorel čist plamen, čigar silni
žar se je širil in dotikal samih zvezd, ki
so se topile in ugašale v silni luči, poteg¬
njeni od visokih in neskončnih nebes pa
dol ored koprnečo Pavlo. —

Ko je tisti večer Pavla stopila v svojo
sobo in prižgala luč, je obstala in se je
začudila. Zdelo se ji je kakor v svetišču ob
novi maši. Do zdaj tako puste, žalostne in
gole stene so živele in se svetile. Nad
posteljo in iz poredno skrivajočih se ko-

70

tov so se smehljali debelolični in okroglo-
udi bogci; izpod stropa so se trepetaje spu¬
ščali, sedali so ji na ramena, za tilnik in
ji šepetali sladke besede, nežne obete. ..
Kakor lepo ubrane strune, ki se milozvočno
zgenejo ob svoji uri, ji j;e sladko pelo v
ušesih in visoko odmevalo v srcu, ljubezni
in dočakane sreče polnem ... V sladkem
nemiru, v prijetnogrozničavem drgetu
široko pijanih živcev ji je bilo srce do la-
bodjebelega grla. Še nikoli ni čutila toliko
praznične radosti kakor ta večer, ko se
je vesela duša v hrepenenju nežno usta¬
vila in se trudno naslonila ob veliko dušo
vse zahtevajoče in vse dajajoče neskončne
ljubezni...

Utrnila je luč in je stopila k oknu.
Iz srebrne noči je velo silno molčanje ži¬
vega, pisanega sna. Nekje daleč je zaukal
zdrav in vesel vasovavec. Njegov koprneči
vrisk je bil kakor močan, ubran zvok rahle
pesmi...

Sijajna mesečina je prinesla Jerina.

Srce ji je zarajalo in je hotelo izkoprneti

»Zakaj ne uka?« je obžalovala, »Če
bi zaukal, zavriskal...!« je zahrepenela,
pijana od sreče in radosti in je planila.

71

V senčnici šolskega vrta je obstala
pred svojim resnim prijateljem. Svojo le¬
po glavico je sunila na tilnik, tiho je jek-
nila in se mu j,e vrgla na prsi.

Dragi vasovavec je poljubljal njene
dehteče lase, ki jih je rahel vetrič poredno
božal, poljubljal skrito in nezaslutno to¬
plino za njenimi rdečimi, drobnimi ušesci,
poljubljal mehka, vroča lica, goreča, žejna
usta, radostno sevajoče oči...

A kraljična je sladko odmirala na
njegovih hropečih prsih in je dihnila v
sladki grozi: »Usta ... usta ,..!«

In znova je zahtevala poljubov, dru¬
gega za drugim, neprestano, brezštevil¬
no...  Potlej se mu je izvila, odstopila je
in se mu umeknila za korak; napol je za-
mežala, na ustnih jo je zabolelo silno in
sladko hrepenenje ljubezni, da je s pol¬
glasnim krikom spet planila v njegovo
naročje in je zaječala: »Poljubi me ... Po¬
ljubi ... Še ... še ,..!«

Jerinu je planila po žilah kri, tako
strašno planila, da bi bil najrajši zatulil...
Ali njegova čista ljubezen je bila tako
močna, da se je z lahkoto pomiril. Na¬
slonil je vročo glavo na njeno oblo ramo

72

in si ni želel večje blaženosti. In zdaj ga
jye poljubljala in prižemala Pavla, da je
spet zadrgeta! in ji poljubljal, poljubljal
usta, oči, lice . ..

Pavli je sedel na ustih smehljaj lju¬
bezni, sreče, radosti.

V.

Kaj pa veselica, veselica za mili narod?

0, to so bile besede, same besede, ka¬
kor je menda dejala tista lisica, ki je našla
molek; — besede neodločnih ljudi brez
trdne volje in prave moči; vihrave besede
ohlapnih ljudi, ki so hoteli ob uri razmeh¬
čanega rodoljubja in narejenega navduše¬
nja bogve kaj in bogve kam in ki jim je
omahnila medla moč, ko je bilo treba kaj
pokazati.

Ves ispi načrt s sporedom in pri¬
pravljalnim odborom vred je lenobno
zaspal.

Veselice ni pogrešal nihče. Kako neki?

Nadučitelj je navidezno nekaj mrmral,
v srcu pa je bil vesel, ker se je rešil silne
skrbi. Pripravljalni odbor ga je bil namreč
srečno odbral, naj bi na slavnostni dan

73

slavnostno sprejemal in pozdravljal slav¬
nostne goste. In to ne bi bilo kar tako, kaj
mislite!

Še Grozniku ni bilo žal, čeprav bi imel
. pri vsej stvari največ koristi on sam, ker bi
se veselica sukala na njegovem svetu in
pod njegovo krčmarsko vejo; celo vesel je
bil, ker je upal, da ne bota več prihajala
dr. Jernejčič in Slabe ; kajti doktorjeva
sladkobnost in Slabetova zasmehi jivost sta
ga dražili in grizli, odkar je ljubosumno
opazil, da ne vasujeta radi njegovega do¬
brega vina, ampak da ju domamljata zgolj
cvetoča in dražestna lepota prelestne
Pavle in morda tudi zdrava in kipeča je-
drost krepostne Metke,

»Škoda —!« sta dejali samo Groznica,
ker je rada imela velike in šumne dru¬
ščine, da se jim je mogla razkazovati, ter
poštarica Brigita, ki ji je odšla vesela in
pravična prilika vpitja in petja in pitja.

»Škoda —!« je obžalovala posebno
Brigita in se je v jezi napila. Ko je bila oka¬
jena po svoji volji, je poiskala Pavlo in se
je pritožila:

»Gospodična,« je dejala in se je pri¬
jela za mizo, »tako vam povem, da nisem

74

zadovoljna z vami. Če bi bili za kaj, bi bili
dražili in podžigali dedce, da mrhe ne bi
bile zadremale!«

»Saj ni taka nesreča, če je zaspala tudi
veselica.«

»Nesreča, kaj pa da je nesreča, in še
velika. En dan in eno noč bi bili vsi skupaj
veseli in dobre volje. O, kaj bi bili lahko
vse ugenili! In peli bi in pili bi in dedcem
bi se smejali, da nas bi bil sam Bog vesel!
Zdaj nam je vse to ušlo, — pa pravite, da
ni nesreča!«

»Pa bi bili netili vi!« se je nasmehnila
Pavla.

»Kaj jaz; kdo je pogledal mene? V vas
so tiščali, za vami so drhteli.«

»0, to se vam je samo zdelo.«

»Nič zdelo! Nadučitelj je začel nositi
na robček polikane hlače, brado zmerom
počesano, a plešo si prekriva z obstran¬
skimi lasmi; samo toliko jih še ima kakor
sveti Jožef v pratiki, pa si jih ubira in češe
tako spretno in popolno, da bi ga na levi
strani glave zabolelo, če bi se na desni po¬
tegnil za lase ., . Groznik govori z rokami
in se priklanja in spakuje, če se le poka¬
žete kje. Ali je priskuten.. .! In tista diva

75

polizana gospoda iz mesta sta se zadiha-
vala in nastavljala, da smo bili res že vsi
ljubosumni, posebno pa morda Jerin... O,
če bi bila veselica, bi se bila vsa povest
lepo prijetno zapletla in sladko razpletla,
da bi vi bili lahko ostali v rokah tistega, ki
bi bil najbolje znal držati svoj vozel...
Veste, Jerina se držite, vam pravim. On
je edini mož, res edini mož med temi šle-
vami. Veselica bi ga bila morda šele prav
priklenila na vas ... Zdaj pa recite, ali ni
naše hiše obiskala huda nesreča!« se je za¬
smejala vesela ženska in je pomežiknila
zardevajoči učiteljici.

Brigitina druščina Pavle ni mogla več
zabavati. Jerinova kraljična se ji je umi¬
kala in je najrajši sama rajala po svetlem
raju svojih radostnih in pisanih sanj.

Če je bila na sprehodu, jo je vsaka
cvetka posebej sladko pozdravljala: Glej
me, kako sem lepa in tvoja v tvoji ne¬
skončni sreči! — Ozrla se je s hvaležnim
srcem v jasno nebo, pa so jo sestrsko gle¬
dale bele ovčice, ki so hitele iz daljnega
obzorja, da ji prikimajo: Ali se nas še spo¬
minjaš, lepa sestrica? Takrat si mislila, da
skoprniš, — a zdaj ne veš, kako bi naen-

76

krat in vso objela svojo mlado srečo .,
Visoko pod svetlim solncem je drhteče tre¬
petal drobni škrjanec in veselo pel z nje¬
nim presrečnim srcem. — In te pesmi ne
bo konca ne kraja, so ji v zardela ušesca
šepetale krotke sapice in so ji prijetno bo¬
žale vroče lice ,..

Njena čista duša je radostno gradila
svoje svetle gradove na tri močne in, večne
temelje: na vero, upanje in ljubezen. Kajti
pošten, srečen človek veruje v poštenje in
pravico in srečo, ker kraljuje v njegovem
srcu ljubezen, ki je najlepša, najslajša vez
človeka s človekom. A upanje raste iz vere
in ljubezni, živi in umrje z njima ...

Vse njeno veliko upanje, potrjeno v
globoki veri in vsajeno v čisto in prenežno
ljubezen, tako neznansko sladko, da bi
bila najrajši jokala od prevelike sreče in
premehke blaženosti, je iskalo resnega Je¬
rina; vse njene radostne misli so ga ob¬
iskovale in ga niso' mogle zapustiti.

— Ko se je Jerin tisto jesen napotil v
svoj prvi službeni kraj, je njeno srce šlo vdano
za njim in je želelo ostati zvesto pri njem

Ampak zdaj je napočila za gospodično.
Pavlo bridka doba srčnih preskušenj.

77

VI.

Kmalu po Jerinovem odhodu je Groz¬
nik obstal pred nadučiteljem:

»Torej Jerin je odšel?«

»Tisti prekucuh, kaj ne?« je pritegnila
kcdelja, ker mož ni še odpustil onega pre¬
pirčka in tudi ni prezrl prijateljstva med
Jerinom in Pavlo.

»Ne bi dejal. Prepameten in premoški
se mi zdi.«

»Samo zdel se ti je. V resnici pa je bil
kakor sredi debla odgnala mladika, zelen
in odveč in tuj morda še sebi samemu.«

»Tudi tega ne bi trdil,« je dejal Groz¬
nik, ker se je škodoželjno veselil naduči-
teljevih zadreg, prejšnjih in tistih, ki ga še
čakajo. »Ampak prav je, da je odšel.«

»Zakaj?«

»Kaj res nisi nič videl? Ali nisi zapa¬
zil, kako ti je izpeljeval učiteljico?«

»Ne verjamem.«

»Pa pusti. — Ali vsak večer sta tičala
v senčnici na šolskem vrtu, vsako prosto
urico sta si znala ujeti zase. Ti tega seveda
nisi videl, ker nisi utegnil,« ga je vŠčipnil.

7cS

»Vsa soseska pa to ve in govori o tem, —
No, kaj praviš zdaj?«

»Da menda ni bilo tako hudo,« se je v
ljubosumni razdraženosti in užaljenosti
težko krotil presenečeni učitelj.

»No, župnik ti bo povedal, kako je
bilo ,, ,«

»Župnik —?« se je ustrašil, da ga je
kar zazeblo,

»Mene je že pretipaval, kaj in koliko
vem.«

»Preneumno! Torej res?«

A Groznik mu je molče kimal in se mu
je škodoželjno smehljal.

Nadučitelja je kuhala strašna jeza. V
togoti je zagnal čez pot nažvečeni ostanek
prežuljene smotke in je tiho klel v svojo
okajeno kodeljo.

»Z učiteljico bom prav resno govoril
še nocoj!« je rentižil, ko je srdit in slabe
volje šel proti domu.

-— Tisti večer je Pavla hodila po vrtu
med gredicami, ki so bile v večernem miru
in brezvelerju vonljive in čiste kakor de¬
viška postelja, hodila' je med njimi in ho¬
dila in se je igrala z lepimi spomini svoje
velike ljubezni.

79

O sveta nebesa, odprite se in pošljite
mi drobtino svoje neskončne milosti, po
kateri žeja moja drhteča duša ...! Zakaj
vsa preblažena sreča, ki mi je bila dode¬
ljena za tlako kratke trenotke, ni dala
vsega in v zaslužni meri mojemu premeh¬
kemu srcu, kar mi je bil moj predobri
stvarnik blagosloveče zapisal in določil od
vsega začetka, ko se je moj svobodni duh
še vozil po neizmernem vsemiru nad vo¬
dami in meglami, ..!

Pavlin duh je koprnel iz svojih ozkih
spon in se je, hiteč in drhteč v obsanjano
daljo, vdajal radostni in mili nasladi.

Tako je našel Pavlo preplašeni in
srditi nadučitelj. Vsa njegova silna jeza je
ponižno pokleknila, ko je stopil prednjo.
Molče jo je gledal, a na njenem mehkem
licu ni videl dolgega pomišljaja. V srcu se
mu je drhte zgenila že osorna moškost, raz-
bičana v skrbeh in strasteh, da je kar na¬
enkrat pozabil svojo jezo. Kaj bi dal, če bi
bil močan in še mlad, — tako »mlad, da bi
bil ves svet spet njegov...! Ampak če
že ni več mladi, je pa še mož, mož ... In
glej, ali se ni res vrnila zdrava mladost?
V mladi tovarišici je še enkrat videl zlato zor o.

80

»O gospodična, kako ste lepi —!« je
vzkliknil in ni vedel, kaj bi z rokami in kaj
bi z očmi.

Pavla ga je pogledala z začudenim po¬
gledom; nobene ni rekla, le rahel smehljaj
se je skromno podpisal na njenem krasnem
obrazu.

In mož je govoril in govoril in se po¬
niževal in zvijal in jokal pred njeno silno
lepoto in cvetočo mladostjo in je osramo¬
čen videl, da se niti za spoznanje ni zgenilo
njeno začudeno lice.

»Kaj me ne razumete, prelepa gospo¬
dična?« je skoraj zaječal.

»Čudni ste danes —,« je dejala čisto
mirno in ga je nedolžno gledala,

»Ne šele danes, — odkar vas poznam,
nosim v sebi to strašno sladkost in brid¬
kost!«

Oči so mu gorele, brada se mu je za
spoznanje tresla in tikoma prednjo je
stopil. Soparni dih z neprijetnim vonjem
slabega tobaka ji je puhnil v preplašeno,
presenečeno lice.

»O, povejte mi,« je polglasno nadalje¬
val, »povejte mi, kaj naj storim, da si pri¬
dobim vsaj nekaj vaše naklonjenosti. ..?

81

Če hočete, bom ubijal; če bi vas zabavalo,
bi kradel in požigal; — vsega sem sposo¬
ben, vse bi storil za vas, samo ...« je na¬
enkrat, premagan in razvnet, hlastnil po
njeni roki in se je hotel skloniti nad njo.

»Gospod nadučitelj —!« je nejevoljna
vzkliknila in odstopila za dober korak.
Vsa kri ji je udarila v glavo.

»Gospodična!« je dejal, roke so se mu
pobesile. »Lepo vas prosim, ne zavrzite
me!« »it

V glasu, naglasu in izgovoru je bilo
toliko nepričakovane smešnosti, da se je
Pavla skoraj na ves glas zasmejala.

Njen presrčni, veseli smeh je moža
streznil.

»Gospodična, te ur e  se botle še spo¬
minjali in vam bo žal, morda prepozno žal,
da mi niste privoščili vsaj prijazne besede,
ko sem bil premehak in sem pozabil nase.
Če ste me že morali zavreči, z večjo usmi¬
ljenostjo bi bili lahko to storili...«

Počasi se je okrenil in je šel in njegova
hoja je bila hoja trudnega, zrušenega starca.
Po nekaterih drsajočih korakih se je napol
obrnil kakor bi se hotel vrniti po izgubljen
ali pozabljen predmet, a je jezno zamahnil

6

82

z nemočno roko in je počasi utonil v nizki
mrak.

Za Pavlo so nastali hudi čaisi.

Nadučitelj jo je češče nadzoroval v
razredu in je zmerom našel vzrok za grajo:
šolske knjige niso v redu, zapisnik je po¬
vršen, uspehi so komaj zadostni.

Kmalu nato je župnik, ki je bil tudi
šolski katehet, hotel govoriti »par besedi«
z nadučitelj-am in učiteljico. V posveto¬
valnici je položil debela roko po mizi,
naslonil se je v stol, z drugo roko je gre¬
bel po drobižu v žepu,. Površno in skozi
priprte trepalnice je kratkovidno pogledal
nadučitelja; učiteljice ni videl.

»Moje srce je žalostno,« je dejal in se
je zagledal v razpelo na steni, »— ža¬
lostno, ker sem presenečen dognal, da
je vama vse prej mar kakor šola.«

»Za božjo voljo, — v katerem oziru?«
se jie ustrašil nadučitelj.

»Prosim, ne ustavljajte me!« je kratko
odrekel,

»Gospod...«

»Prosil sem vas, dla me mirno poslu¬
šajte!« Kakor žaga so trgajoče rezale nje¬
gove besede. »A tudi sicer moram grajati,

83

da je v šoli nastalo življenje, ki ne more
biti vzgledno mladini in ljudstvu.« Z bode¬
čim pogledom je zdaj ošvrknil tudi Pavlo,
a njegove stroge oči so obstale na bledem
nadučiteljevem obrazu. »In vi ste krivi in
odgovorni!« ga je obsodil.

»Gospod župnik, spoštljivo prosim, da
bi naravnost rekli,« je škodoželjno zaprosil.

»Ni treba. Razumeta me oba: vi v
svoji odgovornosti, gospodična v svoji
krivdi.«

»Krivldi —, v kakšni krivdi?« je rezko
vprašala Pavla in je rtehote vstala. Prsi so
se ji v zadušeni jezi visoko dvigale kakor
bi jo hotele razgnati.

»Svarim vas, gospodična, ne kipite!«
jo je pograjal,

»Komu sem bila kot učiteljica v spo¬
tiko, to hočem vedeti!«

»Ne pozabite, kje smo.«

»Ne pozabim. Ali vi ste pozabili, kje

ste.«

»To so predrzne besede, gospodična
učiteljica.«

»Vedeti moram, kaj prav za prav ho¬
čete s svojimi namigavanji.«

»Kaj ste imeli z Jerinom?«

6 '

84

»Kaj to briga vas?«

»Gospodična ...!«

»Govorite jasno! Drugače pojčtem,.«

»Pojdite!«

Pavla je pograbila svoje stvari in je
planila ven.

Župnik je presenečen in ne posebno
hud gledal za njo. Potem je mirno in molče
nekaj časa prodiral razburjenega naduči¬
telja; nazadnje ga je primemo oščipal in
je vstal.

»Prosil bi vais tuidi, da bi se tlako
očitno ne obešali po gostilnah!« mu je za -
pretil, ko je prirel za kljuko.

— Neizkušena učiteljica je tudi tako
začela okušati svoj grenki kruhek. V spo¬
min svoje ljubezni je skušala skriti skrbi
in neprijetnosti. Ali bala se je in nemirna
je bila.

V strahu je sveta prosila Potočnika,

»No, no!« je dejal in je napravil silno
moder obraz. »Pomirite se in si za drugič
zapomnite, da voda ne teče navkreber. Če
hočete ostati učiteljica, se morate nava¬
diti marsičesa. Pa učite se za usposoblje-
nostno izkušnjo, ki je še niste napravili.
To je napak in zamuda.«

85

»Vse to vem sama.«

»In nadučitelja prosite, da posreduje
častno spravo.«

»Ali to zares mislite?«

»Kakor hočete,«

Tu)di Groznik ji ni vedel boljšega
sveta.

»Bežite, bežite! Iz muhe delate ko¬
bilo. Saj ni nič. Župnik ni napačen človek,
a tudi nadučitelj vas je izgovoril, kakor
mi je sam pravil.«

»Slabo ga poznate,« je dejala Pavla in
se je naglas zasmejala.

»Mogoče, ne rečem,« je priznaval. »A
kaj vam kdo more? Prijateljstvo z Jerinom
je bilo nedolžno,« je zategoval, prebadajoč
jo s svojimi žgočimi očmi, »in v šoli ste sto¬
rili svojo dolžnost. Če pa mislite, da bi se
vendarle morali česa bati, govorite prej z
nadzornikom, preden kaj ukrenete.«

»Kar z nadzornikom?«

»Vidite, nadzornik je sicer nemškutar
in močno vladen človek, a ravno zaradi
tega velikega, odločilnega vpliva.« •

»Potlej se še bolj bojim.«

»E, kaj! V četrtek pojdem v trg. Pri¬
sedite in stopite k njemu.«

86

VIL

Vsak človek ima svojo ovčico, ki jo
zvesto pase: če je srečen, iz objestnosti
ne ve, kam bi s svojo srečo; a če je nesre¬
čen, poniglavo pestuje svojo žalost, cmeri
se vanjo in ljubimkuje z njo, ker se naslaja
v svoji svetožalni pobitosti in je prepričan,
da ga njegove prave ali namišljene zadrege
odlikujejo in v sladkobolestnem mučeni-
štvu vzvišujejo nad povprečnimi vsakda¬
njostmi. Če bi bil trezen, bi z lahkoto spo¬
znal, da mu manjka zgolj zadovoljnost ali
vsaj malo zares prave —- nesreče.

Pavla menda ni bila še nikoli zado¬
voljna sama s seboj in s svojo usodo. Njeno
srce je venomer drhtelo in iskalo. Ko je
medlela in koprnela, preden jo je našla
Jerinova ljubezen, je verjela, da je mla¬
dost, zdrava, zlata mladost s svojimi kipe¬
čimi in rastočimi in borečimi se nagoni naj¬
težji, najstrašnejši, najbolestnejši del nje¬
nega življenja, ker je bila vsota njenih
želja in neizpolnjenega hrepenenja preve¬
lika in še nedognana ... A ko je zmago¬
slavno tiščala na razburjene prisi svojo
prenežno srečo, je mislila, da njeno hrepe-

87

nenje še ni doseglo svojega najvišjega, naj¬
slajšega vrhunca; s trepetajočim srcem je
čakala bogve kaj in zakaj.

Svetli žarki, ki so sijali v njeno topo
enoličnost, so bila Jerinova pisma. Zvesti
prijatelj ji je pisal skoraj vsak dan. Ali nje¬
gova pisma so bila lepa, dokler jih ni brala;
kajti bila so resna, silno resna in pametna,
brez vsake ljubavne sanjavosti.

Po vsakem pismu je jokala; jokala
najprej od sreče in iz potrjene vere v nje¬
govo stanovitno ljubezen, potlej pa še iz
nekega razočaranja in radi nekega pogre¬
šanja.

In vselej se je spomnila pisem, ki so
jih ji kazale srečne in zadovoljne tovari¬
šice .. . Moj Bog, saj so bila tista pisma
res lepa, ljubezniva, mehka, nežna...

Srečne tovarišice, blagor njim. —

In spet je začela obiskovati mirno in
tiho hrepeneče in vdano pričakujoče to¬
varišice.

Prišla je k učiteljici Ivanki, — tisti, ki
je rada imela usnjarja Kozlevčarja,

»Pozdravljena!« se je začudila Ivanka.
»Odkod ta odlika, da te spet vidijo moje

88

presrečne oči?« se je priklanjala in pri¬
jazno smehljala.

»Dolgo se nisva videli.«

»Da, dolgo. Kaj počneš?«

»Nič. Kako pa ti?«

»Še nič posebnega,« je dejala in se je
smehljala. »Saj se ne mudi in lahko
čakava.«

»Kaj je tisto z usnjarjem torej res? Ne
zameri.«

»Kako bi zamerila? Nekaj je res, ne¬
kaj ni res. Na oboje'sem ponosna, ničesar
se ne kesam, nikomur nisem odgovorna,«

»Človek bi te zavidal.«

»Lahko. Ali zmerom ni bilo tako. Za
najino prijateljstvo je skoraj prvi zvedel
župnik in me je začel pestiti. Jaz pa sem
ga molče gledala, nepremično in dolgo in
pogumno, ker je bila moja ljubezen velika
in jaz z njo močna. Tako je mož spoznal,
da sem trdna, in je odnehal,«

Pavla ji je povedala svojo zadrego
radi župnika.

»Župnika se nikar ne boj. Ni hudoben;
tudi trmast ne, če ga kdo ne ščuje.«

»In kdo bi ga ščuval?«

»Nadučitelj.«

89

»Hm.«

»Sicer nisem še nič slišala, ali ne ver¬
jela bi ti, če bi mi pravila, da se že ni slinil
za teboj.«

Pavla je zardela in umeknila pogled.

»No, vidiš!« je pokimala Ivanka. »Če
se mu nisi prikupila, le glej!«

»Moj Bog —!« je vzdihnila Pavla.

»Še z vsako je bil tak; dosti jih ima na
vesti,« je trdo dejala Ivanka in odložila
delo, ker ji je pošla prejica. Počasi je
segla po novi motovilki in jo je molče na-
teknila Pavli na roke, sama pa je urno
vrtila roko v malem krogu, da se ji je v
drugi debelil klopčič. »Sebe same ne za¬
pusti in ne zavrzi brez misli in potrebe, pa
bo še vse dobro!« jo je učila in se ji smeh¬
ljala kakor mehka mati, ki izpeljuje svojo
lepo, godno hčer.

»O, če bi bila jaz tvoje mirne, dobre
čudi!« je nehote vzkliknila Pavla in raz¬
burjeno vstala,

»Sedi in ne roji —,« je tiho dejala
Ivanka in se je naslonila v stol. Na mirnem
licu ji je cvetel dobrohoten smehljaj zrele,
skušene ženske. Daši se je nosila že ta¬
kole med tretjim in četrtim križlem živ-

90

ljenske Golgate, je bila še vsa mladostna
in sveža in prikupno polna.

Preden sta se ločili, sta se zmenili, da
pojdeta obiskat znanega učitelja v hribih.

Spotoma je Pavla postajala med nji¬
vami kakor takrat, ko je v dolgočasju in v
dvomih iskala miru in tolažbe svojemu ne¬
poznanemu hrepenenju. Spominjala se je
svoje ljubezni in je mislila, da ji bo zdaj
zdaj zmanjkalo tal pod nogami in se bo
dvignila za svojimi vročimi mislimi visoko
in daleč .. .

O, bodi pozdravljena in blagoslovljena,
nikoli pozabljena, slovesna ura sladke prve
ljubezni —! Ne, nočem in ne morem se
kesati ali sramovati vrtoglavih sanj o ne¬
dosežni sreči; kajti v sladkobolestnem za-
željenju je bila presilna- moč, ki me je kre¬
pila in posvečevala v samoti in tihoti, v
bridkosti in kreposti..,

Lepoti in dobroti življenja, ki mu je
bila sveto in veselo namenjena, se je hle¬
peče bližala s pobožnim srcem.

O, kje si, odrešenik moj, kje si, da te
drhteče in proseče in prevdano objame
moja silna, silna ljubezen ...?

91

Ves svet se ji je zdel kakor velikan¬
ska slika, ki jo moraš gledati iz gotove raz¬
dalje, da jo razločiš in da se ti ne zablešči
pred zavzetimi očmi. Kajti ko je revica
stopila samo dober korak bližje, pa so
se otajale žive barve in po vsej lepi po¬
dobi so zapolzeli neskladni curki in so se
razlili v spake in skazie , -.

Kaj je to? Kje je vzrok njenega čud¬
nega nemira?

Ni ga našla, ker ni še vedela, da je
mir, duševni, notranji mir pravična in za-
slujženla nagrada dobro, storjenega dela in
vestno opravljene dolžnosti do sebe in
bližnjega in da so sanje in njih bolne 'za¬
blode za mirno srce kakor izprijen zrak
in slaba hrana za jetičnega bolnika.

Po svoji volji nosiš v srcu pekel ali
nebesa sama ...

VIII.

Pavla in Ivanka sta torej obiskali
»učitelja na gori«, kakor so imenovali ne¬
koliko samoglavega in čudaškega učitelja,
ki je čisto zapuščen in skoraj pozabljen
sameval v bližnjih hribih in slovel skoraj
kot učenjak prirodoslovnih ved.

92

Ko sta prišli do šolskega poslopja, je
ravno stopil pred vežo in se je začudil:

»O, čudeži se godijo in znamenja se
kažejo — pozdravljeni, pozdravljeni!«

Pavli učiteljska beda ni bila neznana,
vendar jo je sočutno zaskelelo, ko sta z
Ivanko stopili v preprosto, siromašno sta¬
novanje. Oprava je bila neenotna in očitno
v raznih razdobjih zbrana na beraških
dražbah. Gospodinjin trud, da bi s skrbno
očejenim in opredeljenim videzom skrila
vpijočo nagoto, je bolj razodeval nesklad¬
nost nego jo prekrival.

Učitelj je porinil razveženo skrinjo
pred obtolčeno in šepajočo mizo, primek-
nil še nekaki zaboj, pregrajen z razcefra¬
nim kosom preperelega blaga negotove
barve, in napravil vljudno kretnjo kakor
bi vabil na mehke gosposke stole.

Njegova žena, še mlada ženska z jas¬
nimi in kakor potočnice modrimi očmi, je
lovila begajoče poglede obeh gospodičen
in je iznajdljivo skušala odvrniti še večje
razodevanje svojega siromaštva.

»Tu bi bilo zatohlo,« je urno dejala.
»Kaj misliš, France, ali ne bi nemara sedli
rajši zunaj v senco?«

93

»Če je gospodičnama prav, — razgled
je lep.«

V senčnici so govorili o stanovskih
in vsakdanjih stvareh. Učiteljeva žena je
prinesla skromno južino in je tiho posedela
ob svojem možu.

»Ali mi je samotno in dolgočasno,
vprašate?« se je naklonil pred cvetočo
Pavlo. »Ne!« je zamahnil z roko in si je
natlačil dolgo pipo. »Ne. Človek se priva¬
di. Spočetka sem res mislil, da znorim. Pa
nisem. Zdi se mi, da sem.se zmodril in sem
srečnejši, odkar sem tu gori.«

»Saj zdravo mora biti v tej višini; lepo
tudi,« je popravljala Ivanka.

»Ali vendarle nekoliko preodljudno,«
je tiho ugovarjala Pavla, ki se je nehote
spomnila svojih skrbi in svoje daljne sreče
in je pomislila, da bi jo morda za kazen
poslali v tak kraj.

»Motite se, gospodična!« se je na¬
smehnil učitelj. »Ljudi, kakršni so tam do¬
li, prav lahko pogrešam. Med hribovci
imam boljših prijateljev — in: ali nimam
svojega srčnega prijatelja, svoje pridne in
dobre ženke?« se je šegavo sklonil k že¬
ni in ji ljubeče položil roko okoli vratu.

94

Žena je blaženo uprla vanj svoje se¬
vajoče poiočnice, ki so se v ponosni sre¬
či mehko orosile,

»Pa mir imam,« je nadaljeval, »Če ne
bi imel skrbi za prihodnost svojih otrok,
bi bil res popolnoma srečen in zadovoljen.«

»Ali imate mnogo otrok?« se je za¬
nimala Pavla.

»Oj —!« je puhnil oblak dima in se
nasmehnil. »Mati, koliko jih je prav za prav ?«

»Preštej, skrbni oče —«, se je zasme¬
jala žena.

»Tamle, gospodična, se jih valja pet,«
je s pipimo cevjo pokazal na kup pleska.
»Pa se mi zdi, da jih manjka skoraj še po¬
lovica.«

Izza vogala sta se pripodila krepka
fantka, za njima se je cmerila kuštrava
punčka, ki je preudarno vteknila prst v
usta in plaho pobegnila, ko je zagledala
neznani gospodični.

»No, še ti trije, in mislim, da so vsi,«
se je nasmehnil.

»Lepi otročički —,« je dejala Pavla,
da bi kaj rekla v svojem začudenju.

Učiteljeva žena jo je hvaležno pogle¬
dala. Pavli se je zdelo, da ni še videla to-

95

liko ponosne sreče, kakor so jo razodeva¬
le lepe in mirne materine oči, ki so ljube¬
če šle za zdravimi in živimi otroki.

»Tudi pregnanstvo, kakor vidite, ni
vselej prehudo. Tu sem sam zase in niko¬
mur v napoto in na ogled s svojim življe¬
njem,, — tam doli,« je dejal po kratkem
odmoru, »je stvar težja in grša.«

»Kako: — pregnanstvo??« se je za¬
čudila Pavla.

»Tako, — pregnanstvo,« se je zresnil;
črte v kotu ustnic so se nekoliko skrivile.
»Gospodje so bili ugenili’, da nisem dober
in zadosti pokoren učitelj. Dejali so, da
sem v spotiko. Sam Bog ve zakaj. Pa so
me porinili semle gor. Za človeka, ki ima
svojo glavo in trd tilnik, je to najbrž po¬
trebno in prav. Ali takrat sem bil mlad in
res samoglav. Mislil sem, da moram z gla¬
vo, ki je bila na vrhu skoraj še mehka, kar
skozi zid in nisem nikoli pomislil, kaj bi na
drugi strani zida ... Ali kazni in pregnan¬
stvu sem se privadil. Nič mi ni žal, niče¬
sar se ne kesam. Za takrat je bilo prav
kakor je bilo, za zdaj je tudi.«

»Kaj pa naravoslovje?« je vprašala
Ivanka, da bi obrnila pogovor v drugo smer.

96

»O, kakor zmerom: učim se, iščem in
se učim. Zdi se mi, dla je za učenje moja
samota naravnost potrebna,«

Pavla je občudovaje poslušala povest
samouka, ki posveča ves svoj prosti čas
prelepi vedi,

»Naravoslovje je največja in najlepša
znanost,« je potrdil, »Če bi bil še enkrat
mlad, bi se učil najbolj in najrajši in mor¬
da samo naravoslovja, čeprav je težko in
zahteva obširnega splošnega znanja; zato
pa je zanimivo v vseh svojih smereh.«

Vstali so in so šli za šolo, da bi jima
pokazal cvetlični vrt, kjer je gojil in po
svoji volji poplemenjal najčudnejše rože,
najpestrejše cvetke. Sredi čudežnega vr¬
tička je stal čebelnjak s polnimi panji naj¬
novejših sestavov. Pobral je kamenček,
prevlečen z razpetimi žilami, in je učeno
govoril o rudoslovju in zemljeslovju, O
rožah, o cvetkah in o čebelah jima je pra¬
vil čudovite stvari. Vsa priroda mu je bila
kakor odprta knjiga.

In na vse strani se je odpiral dolinski
svet. Kakor daleč so nosile oči, je valovila
gričkasta dežela, toneča v daljno sivo ne-
doglednost. Gore in griči in kupčkasti hol-

97

mi so bili posuti z belimi cerkvami in drob¬
nimi vinskimi hrami; z njih so se spuščala
zelena pobočja in so se prelivala v tem¬
no modrino pisanih dolin.

Pavline oči so se opajale in so strmele
v razgaljeno krasoto, ki se je kopala v bo¬
gatem solncu. Na dnu mehkega srca se ji
je zgenila nenadna in tiha želja, da bi bila
tudi ona tako sama v mirnem gorskem
raju.

»O, tudi učiteljski stan ima svojo sre¬
čo, če jo znaš poiskati, kakor sta jo našla
tale pregnani učitelj v svoji družini, v svo¬
jem vzvišenem poklicu in v lepi vedi ter
moja pametna tovarišica Ivanka v dose¬
ženi in umerjeni ljubezni!«

Tako je premišljevala in je bila naen¬
krat pokojnejša in polna poguma in močne
volje, ker je spet verovala vase in v svojo
srečo.

»Človek se res ne sme prenagliti v
svojih sodbah: lepo je tu gori, zares je le¬
po!« je dejala na glas.

Učitelj se je smehljal in ni nič rekel.

Ko sta se vračali v dolino, se je Pav¬
la spotoma ozirala proti solnčnemu domu
učenega učitelja. Sam Bog ve, koliko

7

98

bridkosti in neprijetnosti je prebolel resni
mož, preden je dosegel svojo mirno srečo!
In tudi ta je blagovestnik ljudske prosve¬
te, morda prvi in najzaslužnejši med naj-
bcljiimi, razen tega pa še mož in oče, ki
ga tišči težki poklic in lomi skrb za šte¬
vilno družino, To je res mož in junak, večji
nego tisti, ki jih krivični in lahkoverni
svet samoprevamo obsipa z odlikami in
nezasluženimi priznanji,

»Ali si ga dobro ogledala?« jo je zmo¬
tila Ivanka,

Pavla ji je molče prikimala,

»To je zanimiv človek! Koliko zna! In
zmerom se še uči. Posebno rad ima nara¬
voslovje,«

»Kako to, da ga oblast ne najde in ne
da tja, kamor bi spadal po svojem obšir¬
nem znanju?«

»Ne vem. Mislim, da ga iz zavisti za¬
tajujejo. Najbrž je nekoliko kriv tudi sam,
ker noče geniti prsta, da bi si izboljšal uso¬
do, Čudak je kakor menda vsak učenjak.«

»Bog ve, alknismo čudaki mi, ki moža
razumeti ne moremo?«

»O, zmerom je bil takole samosvoj in
trmast.«

99

»Ali ga že'dolgo poznaš?«

»Mnogo let že. Ko je bil še prav mlad
učitelj, je bila v soseščini lepa in mlada
učiteljica, ki je kmalu postala Dulcinea
vseh njegovih sanj. O, njegova mladeni¬
ška preteklost je zelo zanimiva.«

»Takrat bi ga bila rada poznala.«

»On je bil miren, tih, resen mož, ki je
rad imel svoje knjige in prijateljico, svojo
bodočo ženo. Ona pa je bila vesela, živa,
po potrebi tudi sanjava ženska, kakor
menda pač mora biti Zaljubljena devica, če
hoče sladko obvladati svojega častivca.«

»Jaz o tem mislim drugače.«

»Nič ne de; tako je vendarle. In tiko¬
ma nekaj mesecev pred poroko je šla ob¬
iskat v precej oddaljen kraj svojo prijate¬
ljico. Ko se je proti noči vračala, ji je pre¬
stregel pot tvoj — nadučitelj. Ker se je
mračilo in pripravljala nevihta, je prisedel
na njen voz. Dež je začel liti, nastala je
trdna noč, a razmočena slaba cesta se je
počasi vila po ozki soteski, obrastli z ve¬
liko hosto. Preden so se pripeljali na glav¬
no in boljšo cestot, se je vozniku natrlo ko¬
lo. Tako sta oba morala iti peš. Med potjo
ju je ujela strašna nevihta. Premočena sta

7 *

100

prišla do obcestne krčme. Tu sta morala
prenočiti, ker ju nihče ni hotel peljati v vi¬
harju, nalivu in taki temi. — V tisti krčmi,
tako so pravili, je lepa nevesta postala ne¬
zvesta svojemu učenemu ženinu,«

»Nadučitelj —? Ta je mogel —?«

»O, takrat je bil lep mož, zabaven in
menda zelo zapeljiv.«

»Kaj pa učitelj?«

»Vse je zvedel in je bil neki strašno
žalosten. Za svojo ljubeznijo je jokal ka¬
kor otrok. Nazadnje pa je šel in je vzel
preprosto kmečko dekle, ki si jo videla.«

»A kje je učiteljica?«

»Kdo ve? Vzela je kmalu nato nekega
zapitega orožnika, ki jo je pretepal in na¬
zadnje celo zapodil. Potlej smo slišali, da
je v mestu živela z nekim slikarjem in mu
je bila tudi model. Ko se je je ta naveli¬
čal, jo je prepustil prijatelju. Pa mu je
kmalu ušla, ker je bil pijanec in jo je tudi
sicer spominjal njenega zakona. Nazadnje
je bila za gospodinjo pri nekem samskem
zdravniku, ki jo je pa moral hitro odpu¬
stiti, ker bi mu bila vse zagospodinjila. Po¬
tlej nismo več slišali o njej.«

101

»To je strašno! Kako je kaj takega
mogoče?« se je zgrozila Pavla.

»Morda je tudi to ljubezen, živa, vro¬
ča in prav posebna ljubezen,« se je na¬
smehnila Ivanka in je mirno segla po rde¬
čem maku, ki je goreče kimal v obpotni
njivi.

Potlej sta vso pot molčali. Šele na raz¬
potju se je Ivanka spet malo nasmehnila
in je dejala:

»Bodi trdna in prosi Boga, da bi prav
kmalu kmalu prišel’pote odrešenik. Brez
blagega varstva poštenega moža smo žen¬
ske velike revice.«

»O, jaz se nikogar ne bojim!«

»Prav. Ali boj se same sebe, najbolj
same sebe in svojih čuvstev! V njih se
skriva usoda.« Njen glas je nekoliko drhtel.

Neizkušena, nedolžna Pavla ni raz¬
umela njenih besedi. Šele doma, ko je pre¬
mišljevala učitelja na gori in zgodbo nje¬
gove ukradene ljubezni, se ji je zazdelo, da
jfe  Ivanka imela v mislih tisto nesrečno uči¬
teljico, ko ji je skoraj s solzami v očeh da¬
jala skrbne nauke.

102

IX-

Kmalu nato ie Pavla strahoma potr¬
kala pri nadzorniku. Ko je stopila predeni,
se je skoraj zresnila in pokesala; če bi bila
mogla, bi se bila vrnila.

Nadzornik se je čudno smehljal in jo
je mirno poslušal. Z bodečimi očmi jo je
meril in premerjal in si gladil ščetinaste
brke. Njegov kozavi obraz je rdel in bledel.

»To mi je znano, vse mi je znano,« je
rekel in segel po spisu pod obtežilnikom.
»Nisem mislil, da bom dobil o vas kdaj
tako izvestje,« je dejal in še globlje zapičil
vanjo svoje sevajoče oči.

»Prosim ... jaz .,.,« se je zadihavala.

»Ampak kako ste sveži in lepi, go¬
spodična, Prosim, sedite vendar —,« je de¬
jal polglasno in jo je rahlo potisnil na zofo
ob koncu velikega pisalnika.

Pavla ga je začudeno pogledala in je
boječe sedla na rob mehkega sedeža,

»Če hočete, urediva stvar takoj,« je še¬
petal in primeknil svoj široki, udobni stol.

Nehote se je nekoliko odmeknila in
se ozrla proti vratom.

103

»Kako ... kaj je to . . .?« jo je zaskr¬
belo in vznemirilo.

Nadzornik se je omledno smehljal,
brada se mu je tresla, čuden žar je gorel
iz njegovih zasolzenih oči. Z drhtečo kret¬
njo je posegel po njeni lepi roki, njegov
smehljaj je bil še omlednejši in priskut-
nejši.

Ko se je doteknil njene roke in mu je
prestrašeno pogledala v drhteči obraz, se
je domislila, da je podoben drget videla
tisti večer, ko je požna romantika prema¬
gala nadučitelja, Z grozo in gnusom je urno
umekniia roko in jeknila: »Gospod nad¬
zornik, oprostite ...!«

»O prelepa gospodična, saj vidite, da
vas imam rad iit da vam hočem pomagati.«

;> ? «

»Seveda, gospodična. Priznati na mo¬
rate, da je vaša zadeva silno resna. Če
vam jo uredim, mislim, da smem terjati
malo nagrade. Nekaj vaše prijaznosti in
tako dalje, lepa moja gospodična, samo to,
pa je ni moči, ki bi strla najino prijatelj¬
stvo in zavezništvo.«

Vstal je in je hotel sesti kraj nje. Ali
tudi ona je urno vstala in ga je trdo in

104

jezno pogledala. Srce ji je, razburjeno bilo,
kolena so se ji tresla, ko se mu je polago¬
ma odmikala. Možu pa je po vsem obrazu
igral poten smehljaj kakor tistemu Turku,
ki je prežeče krotil kristjana, preden mu
je odrezal glavo: Ne boj se, brate!

»Gospod nadzornik,.je  skoraj
kriknila in odskočila, ko jo je hotel pritis¬
niti nase,

»Ne bodite no —!« se je zresnil.

»Zdi se mi, da sem opravila!« je jezno
rekla in se obrnila proti vratom.

»Kako: opravila? Do zdaj še nič. Po¬
pustite, pa popustim tudi jaz.«

Pavla je odločno prijela za kljuko. Ali
razburjeni mož je naglo sedel za mizo in
rezko odločil:

»Gospodična, prosim, napraviva torej
zapisnik!«

»Kakšen zapisnik?«

»Prosim!«

»Gospod nadzornik, lepo vas pro¬
sim . ..«

»Samo tako, kakor sem rekel.«

Vsa kri ji je udarila v lice in oči, stra¬
hovita jeza jo je stisnila v srcu, da je za¬
grabila za kljuko in skoraj zakričala:

105

»Fej!«

Potlej je stekla po stopnjicah. Na ulici
so se ji udrle solze. Še nikoli ni bila tako
osramočena in opljuvana, Pa tako narav¬
nost in brez ovinkov! Oddehnila se je šele,
ko je poiskala Groznika, ki jo je bil pri¬
peljal v trg.

»No, kako je bilo?« je vprašal krasno-
besedni mož in je pognal kobilo, ki je živo
stekla, kakor bi čutila, kako se mudi Pavli
iz kraja njenega ponižanja.

»Tako. Prav ste mi svetovali. Sile
menda res ne bo.«

Za vse na svetu mu ne bi hotela izdati
svojega groznega doživljaja.

Groznik ni zinil nobene več; samo pri¬
kimal je in se zagledal v kobilji hrljet. Iz
oči mu je švignil kratek plamen. Ko sta bi¬
la že precej iz trga, se je mož naslonil ob
stransko vozovno oslono in je kratko po¬
gledal svojo lepo sopotnico.

Pavla je ujela njegov pogled in je mol¬
čala, čeprav bi se bila rada nasmehnila,
ker je bila sicer vajena velike in pretira¬
ne Groznikove slovesnosti in zgovorne
priljudnosti.

106

Mož je gledal kobilji hrbet, s katere¬
ga je na kratko in tesno odskakoval močni
in izlikani usnjati pas s širokimi medenimi
obroči opremljene vprežne oprave, skla¬
njal se je pod voz, da bi nemara videl lu-
nek na kolesnem pestu, in je spet naglo
pogledal nekoliko zamišljeno Pavlo, ki je
pokonci in mirno ždela zraven njega ka¬
kor človek, ki ve, kako je treba sedeti v
odprtem cestnem vozilu.

»Veste, koga sem videl?« se je nazad¬
nje odločil.

»Kar povejte.«

»Doktorja Jernejčiča —«, je dejal po¬
časi in jo jie pogledal naravnost.

»Tako?« je rekla malomarno,

»Tu v trgu se hoče nastaniti. Pravi,
da je ^e vse uredil in pripravil za preselitev.«

»Potlej bomo pa res še imeli kako ve¬
selico,« je rekla kar tako, da ni molčala.

»In njega noč in dan pri nas.«

»Kaj ga ne. marate?«

»Ne.«

»Zakaj ne?«

»Zato ne, ker tišči za vami.«

Zdaj ga je tudi ona pogledala in se za¬
smejala na ves glas, da je kar drgetala, in

107

je venomer gledala v mračno lice nekoliko
prebledelega Groznika.

Njen presrčni smeh je izpodrezal zgo¬
vornemu možu ves pogovor, ki si ga je bil
morda že pripravil. Revež se je prisiljeno
smehljal in še skrbneje sklanjal pod voz.

Zdaj je Pavla s pravo žensko rahlo¬
čutnostjo in občutnostjo spoznala, da je bil
njen smeh neprimeren in nespodoben, ker
je bil preglasen in prekoketen, V kesu in
obžalovanju se je zagledala v svoja kolena
in je obmolknila.

Voz je zdrdral po zložnem klancu v
zeleno dolino, Solnce se je že nizko pre¬
vesilo na zahod, vrbe ob Temenici so se
daljšale v svojih žalostnih sencah, v bele
hiše ličnih vasi se je začela upirati motna
svetloba bližajočega se večernega žarenja.

Groznik je tiho brlizgnil skozi zobe
in počasi pridržaval vajeti, da je kobilica
umirila sivoj peketajoči tek.

»Kaj se vam zdi, gospodična, ali ne bi
morda kje malo ustavila?« je dejal skoraj
tiho in se zagledal v kolesni lunek.

»Le ustaviva.«

Kobilica je kar sama zavila pred belo,
prav čedno krčmo in je veselo zarezgetala.

108

Sedla sta v senčnico pred hišo in sta
bila kratkih besedi,

»Gospodična«, se je nazadnje našel
Groznik, »vi ne veste, kako sladko in pol¬
no mi je v srcu, če sem v bližini čustve¬
nega človeka! Tako mi je kakor takrat, ko
sem bil še mlad in krepak in srečen in za¬
ljubljen kar naprej in naprej. In vi ste
čuvstvenost sama ., .«

Pavla se je smehljala in igrala s košč¬
kom krušne sredice, ki se je med njenimi
razburjenimi belimi prstki pretvarjala v
razvlečen osvaljek, in se ji je zdelo, da ni
treba odgovoriti,

»Da, da.,.  Med potjo sem vas opa¬
zoval in sem videl, da nekaj ni prav. Kaj
je?« je hitro nadaljeval,

»O, nič. Kaj bi bilo?«

»Saji se vam je bralo skoraj kar z lica.«

»To se vam je res samo zdelo.«

»Nič zdelo. Povem vam, da samo eno
je potrebno: premagati svoje dvome in

predsodke in najti samega sebe.«

»Kam meri?« je pomislila in je rekla:
»Ta nauk mi ni neznan, Samo ne vem, kaj
bi z njim, ker o ničemer ne dvomim in se z
ničimer ne slepim.«

109

»Potlej vas zares prosim, da bi dr.
Jernejčiča trdo zavračali, ko bo spet za¬
čel oblegati vašo omamno prelest,«

»Le eno je potrebno, ste dejali,« se je
spet veselo nasmejala kakor malo prej na
vozu.

»Da, a potrebno je tudi —,« je začel,
a. je zamahnil z roko in je segel po kozarcu,
da bi skril zadrego, ki mu je položila prst
na usta.

Za trenotek se je pogovor zapičil, nato
se je mirno razlezel v malopomembne
vsakdanjosti.

»Ali ne bi šla?« je silila, ker se ji je
zdel mož preresen in zdaj prvikrat pre¬
malo kratkočasen,

V teh dveh, treh letih svojega službova¬
nja se je silno izurila v presojanju moških.
Tudi za Groznika je natanko vedela, da bi
ji takoj padel pred noge, če bi pokazala le
količkaj neodločnosti. In čeprav bi ji bilo
nekoliko klečeče moške vdanosti všeč,
morda prav zares všeč, ker jo je drug mo¬
ški danes tako strašno razžalil s svojo
gnusno nesramnostjo, se je vendar zgrozila,
ko so jo začele vezati njegove strašne,
močne oči.

110

»Časa dosti,« je rekel počasi in je spet
segel po kozarcu, ko je videl, da se je izvila
iz moči njegovega palečega pogleda. »Čim
prej bi šla, tem manj bi bila skupaj ... .
Kaj mislite, Bog ve, kdaj bi bil spet tako
srečen!« je zvitorepil in se delal kakor bi
se šalil, ker se je Pavla zresnila.

»Noč bi naju ujela, pojdiva,« je prosila.

»Pa pojdiva,« je vzdihnil.

Spotoma sta dolgo molčala. Sanjav
somrak, ki je trudno vstajal iz doline in
počasi utrinjal rumenordeči svit zadnje ve¬
černe zarje, je uklenjal njune misli. Ko ste.
bila že prav blizu doma, je Groznik smeh¬
ljaje pogledal Pavlo in je postal skoraj do¬
bre volje. Začel je lepo govoriti in se šaliti, da
je bilo Pavli skoraj žal, ko je bilo poti konec.

Doma se je spomnila učitelja na gori in
njegove nezveste neveste; premišljevala
je umerjeno srečo pametne Ivanke; s stu¬
dom in z grozo se je domislila nadučitelja
in nadzornika; mislila je na krasnobesed-
nega Groznika in na vse čudne ljubezen¬
ske povesti, ki jih je kdaj slišala ali narav¬
nost sama poznala.

Čim bolj je premišljevala, tem hitreje
se ji je začelo v duši nekaj razvozlavati.

111

Naenki-at ji je postalo spet močno žal, da
;e hla tako krivo in prenaglo sodila svoje
zaverovane tovarišice, kesala se je svojega
zasmeha in je silno in goreče tudi sama
zahrepenela po odrešeniku. —

O, spoznala je svojo nemoč in nadmoč
živega življenja. Zazdelo se ji je, da se ji
odmikajo varna tla pod nogami in da jo
neka nepremagljiva moč podi z neznansko
hitrico nekamo daleč in Bog ve kam. Jasno
ji je bilo, da mora živeti in najti duška
svojemu skelečemu nemiru; kajti videla je,
da je ženska, samska ženska, sama svoja
jetnica brez svobode in poštene veljave,
bedna reva, ki jio hudobno in krvoločno
pase in zalezuje sto divjih oči.

In v sladki grozi se ji je prvikrat raz¬
ločneje oglasil silni pranagon materin¬
stva .., Prečudovita ženska vdanost in
pretopla samičja nežnost sta milo oblivali
vso njeno vroče, v klenem zdravju in v
bujni zrelosti kipeče telo.

Ob prevelikem navalu silnega občutja
je koprneče zaihtela.

Iz drhteče ihte se je zvesto zdrznilo
njeno ubogo srce in je bežalo v varno in
ljubo naročje Ivana Jerina. Vse prevdane

112

in do neskončne nežnosti razmehčane mi¬
sli so proseče iskale tolažbe pri njem.

Ko se je nekoliko pomirila, mu je ho¬
tela pisati o vsem, razodeti mu svoje trp¬
ljenje in karkoli jo je bolelo: kako grd je
svet in kako se ga boji. Ali kakorkoli je
zapisala, se ji je zdelo omadeževanje njune
ljubezni in odkritosrčna izpoved prava
slana na čisto gredico njune mlade sreče
Vse, kar je nazadnje mogla in znala in
smela, je bil en sam silen krik v tem-le pismu:

Ivan! Ivan —!

Kje si, da te ne prikliče moje plaho
srce? Moj strah pred svetom in pred živ¬
ljenjem, ki ga še prav spoznala nisem, je
grozen, — tako velik, da presega bridkost,
ki me boli, nepopisno boli, ker se ne mo¬
rem razjokati v tvojem varnem naročju!

Kako lepo je bilo, ko sem te imela, a
kako strašni so dnevi brez tebe .. . Vrni,
daj mi srečo izgubljenih dni!

Oh, oprosti mi, saj vem, da blaznim!
Najrajši bi umrla, ker vem, da bi vsaj tako
bila večno tvoja in bi moja duša pokojno
hodila s teboj, kakor v strahu in bridkosti
begajo k tebi vse moie nemirne misli.

113

Kje si, močni odrešenik v ljubezen za¬
klete kraljične, ki željno čaka nate že let
sto in sto?

Rada, rada te ima

Pavla.

X.

Pavli je bilo tako, da bi bila v sveto-
žalnem sanjarenju gotovo spet izgubila
samo sebe, če se ji ne bi bil naenkrat pri¬
bližal dr. Jernejčič.

Mladi odvetnik se je neko nedeljo že
dopoldne pripeljal na Veliki Studenec in
je slovesno obiskal gospodično učiteljico.
Resno in vljudno ji je naznanil, da se je
naselil v trgu in da se tega veseli posebno
zato, ker vdano upa, da bo imel odslej go¬
tovo večkrat veliko srečo, videti cenjeno
gospodično.

»Slišala sem že, da ste v naši sose¬
ščini,« ji je nehote ušlo.

»Da, tudi jaz vem, da ste bili pred
kratkim v trgu, in še zdaj mi je iskreno
žal, da vas že takrat nisem mogel po¬
zdraviti,« je naglo poprijel in se je za tre-
notek; zagledal v skodran pramen črnih
las, ki ji je trepetal ob prebelem vratu.

8

114

Ko je odmeknil oči, je videl, da je njen
premili obrazek gorel v silni rdečici.

»Oprostite, gospodična,« se je poprav¬
ljal, »prekesno sem se domislil, da sem vas
nehote spomnil neprijetnosti, ki vam jih
prizadeva vaša težka služba.«

»O 'katerih neprijetnostih govorite?«
je drhtavo rekla in pobesila oči.

»Vsak stan ima svoje težave, — vaš
jih ima na milijone. Saj vem. In gospod
nadzornik je strog, najbrž pretirano strog,«

»Nadzornik?« je še bolj zardela in
hitro prebledela.

»Poznava se. Odvetnik, pri katerem
sem služil do zdaj, je bil njegov sošolec.
Po meni je v zvezi z njim. Mislim, da imam
nekaj vpliva in da bi mi ne bilo nemo¬
goče, nadzornika prepričati, da je poleg
strogosti potrebna tudi prizanesljivost.«

»Kaj vam je povedal?«

»Prav za prav nič. Neki zapisnik je
kar tako nekaj omenil.«

»No, zapisnik —,« je zamahnila z ro¬
ko in se oddehnila.

»Gospodična, moj poklic je, da branim
preganjane,«

»Če vas naprosijo.« ( se je nasmehnila.

115

»In mi dajo dotično pooblastilo.«

»Jaz vam ga ne dam, zdaj še ne dam. <

»Pa mi vsaj dovolite, da nabiram
obrambno gradivo in si obdržim zadevo
v točnem razvidu,«

»Tega vam ne bi mogla braniti, če bi
vedela, da ...,« je pomislila sredi stavka.

»Ne bojte se: odvetnik sem in vem,
kako je treba.«

»Predobri ste, gospod doktor. Kako
bi vam bila zadosti hvaležna za vašo do¬
bro voljo?«

Doktor je nekoliko zardel in se je nemo
priklonil. Potlej je spretno zareda! pogovor
v drugo smer in se je kmalu vljudno poslovi.

Pavla je gledala za njim in mu je bila
skoraj res hvaležna. Če bi jo bil kdo vpra¬
šal, zakaj, bi najbrž ne mogla povedati.
Čutila je neko naklonjenost do lepega, ta¬
ko zresnelega in vljudnega moža, ki niti
najmanj ni bil podoben tistemu polizanemu
krasnebesednežu, kakršnega je bila poznala.

Ta obisk jo je v mislih še dolgo za¬
baval. Njene oči so venomer videle od¬
vetnika, kako je sedel in med govorenjem
nalahko krilil z orokovičeno roko, —
kakšen je bil kroj njegove lepe obleke in

8 *

116

kako čudovito lepo in sorazmerno je bila
pristrižena njegova ošiljena bradica, pod
katero je krasno sijala čisto nova ovrat¬
nica na visokem, belem ovratniku.

Tako je Pavla spet naenkrat imela
svojo ovčico, da bi jo zvesto pasla. Sam
Bog vedi, do kam bi se bila zasanjala, da
je ni kar nenadoma zmotila poštarica Bri¬
gita, ki je stopila prednjo in jo je uščenila:

»Liter vina bi stavila, da ste vi sam
rogati peklenšček!«

»No, no!«

»Nič: no, no! Pri nas je vsa hiša po¬
konci zaradi vas. Groznik in Groznica sta
se včeraj skoraj zlasala, Metka in Janez
sta hotela povezati svoji culi in jaz: — malo
je manjkalo, pa bi bila počila od smeha!«

»Kaj pa je bilo?«

»I, kaj je bilo? Groznik se je pripeljal
iz trga in je dobil nadučitelja, ki je spet
tičal pri Greznici. «

»Nadučitelj — pri Groznici?«

»O Mati božja sedem žalosti — kaj se
delate!«

»Nič se ne delam.«

»Pa ne, no. Saj ni čudno. Vaše oči so
drugod. Ampak mi vidimo, že dolgo vse

J

117

vidimo. Groznica je krogla, nadučitelj je
njena tangenta —, pa saj to nič takega.
Samo nerodna sta oba: ona zaradi svoje
lene debelosti, on zaradi svoje neumnosti.
Saj je za las manjkalo, pa bi ju bil Groz¬
nik zasačil kar gorka.«

»Prav nič ne razumem,«

»In prav nič ne de. Groznik je prišel
domov malo božjasten, najbrž je vasoval
v obcestnih krčmah, in je začel rojiti. Ali
debeluška se ni dala. O, kakšne stvari mu
je očitala, nazadnje tudi Metko. Ta pa, ne
bodi lena, je skočila vmes in je vreščala,
da je prilomastil še Janez,«

»I, kaj pa je bilo?«

»Nič. Groznica je regljala, da ima
Metka Groznika v roki, Metka se je drla,
da ni res, in Janez je robantil in se po¬
stavil za dekle, res, prav moško postavil.
Konec je bil, dia sta Metka in Janez za¬
čela vezati svoji culi. In to je debeluško
tako pogrelo, da se je hotela razleteti, češ,
odkar je učiteljica v tej dolini, ni miru:
tržani tiščijo za učiteljico, Groznik odga¬
nja dedce od hiše, nadučitelj je cmerav,
župnik razžaljen, Metka kuha rilec, ker
Janez skrivaj rad pogleda za učiteljico, in

lis

Groznik se je pred kratkim nekaj sporekel
zaradi učiteljice z dr. Jernejčičem, a Groz-
nica je bila huda, ker ji je mladi gizdalin
močno všeč,«

»Ali so vsi znoreli?«

»Eden gotovo, in to je dr. Jernejčič,
ki res nori za vami, kakor sem ujela. Tudi
Groznik ni čisto prave, ker je ljubosumen
na vas in odvetnika.«

»Kaj niste rekli, da je nadučitelj —?«
»To ni nič! Vi ste Grozniku več nego
vse drugo.«

»Potlej je res —«

»Vem: — norec!«

Pavla je stisnila v jezi osineli ustnici
in je krčevito cefrala robec,

»Čakajte,« se je zasmejala Brigita in
ji je vzela robec, »škoda ga je, zanj bi se
dobil liter vina. Marsikdo bi dal zanj kar
cel 'sed najbolj ega,«

»Ali se tudi vam meša?« je zakričala
Pavla in se je takoj nasmehnila, ker se ji
je vendarle dobro zdelo, da je ravno ona
središče teh čudnih poskočnic,

»I, naka. Zdi se mi, da sem jaz, ka¬
kršna že sem, edina, ki se ji je duša vlegla
počez in ne misli še v ta nori svet,«

119

»Vi ste prismoda ali pa se norčujete
iz vseh!«

»O primoj —! Vse, kar je, je to, da
me je Bog modro ustvaril: z ženskimi čari
me ni oblagodaril, .zato bi bila čisto lahko
voditeljica kakega priskutnega ženskega
društva; dal pa mi je bistro oko in pamet
in veselo srce, — torej dar, ki je menda
prav redek.«

»Hvala!«

»Bežite no, kaj bi se držali, ko vam
nič nočem. Saj vas imam rada, ker ste
nehote krivi, da dedci norijo. In to je zame
skoraj -še večji užitek kakor prekajena
klobasa in vino in pesem.«

Pavla se je nehote nasmehnila.

»Ali vam smem nekaj svetovati?« jo
je resno vprašala Brigita,

»Prosim.«

»Dedce le dražite, kolikor morete; aii
preblizu jim nikar ne hodite, da vas katera
mrha ne popade. Tako delam jaz!«

»Vi?«

»Jaz. — Samo vam povem: Groznik
se je tudi pri meni že slinil. Tako siten je
bil in vztrajen in fantovski, da bi mi bilo
morda zagorelo po žilah, če se ne bi bil

120

delal, ko je mislil, da je že blizu, kakor bi
mi izkazal posebno srečo in milost, da se
blagovoli spotekniti tudi obme. Tako pa
sem mu posvetila, da je imel zadosti,«

Pavla je v začudenju skoraj vstala,

»Le počakajte, to še ni vse!« se je
smejala vesela ženska. V očeh ji je po¬
sijala nova misel, lice ji je ozarjal za¬
goneten smehljaj.

»Vaš nadučitelj je pujsek. Tisti dan,
ko ste bili šli z gospodično Ivanko nekamo
v hribe, sva z dedcem pila. Nič ne rečem,
piti zna; samo čudno mehak postane, ko
se nalije. Jaz pa ravno narobe. Tega mož
ni vedel in je hotel govoriti z rokami, ko
se mu je začel jezik zapletati.«

»Lepo vas prosim ...«

»Nič! In kar prismodila sem mu jo, da
bo pomnil, kdaj se je zmotil. Potlej sva
dala še vsak za liter vina, pa je bil spet
mir med nama. Ha-ha-ha!«

Pavla se ni mogla smejati. Kar naen¬
krat se ji je začelo vse gnusiti, še Brigita
v njenem mož e vanju.

Njenemu življenju in mišljenju je dala
novo, čarobno smer zanimiva bližina
vljudnega dr. Jernejčiča, ki je posebno

121

ob nedeljah popoldne rad zdrsnil na Ve¬
liki Studenec, da se ji je klanjal in pri¬
lizoval.

Njegove besede ljubezni so bile žive
in vroče, pijane in omamne. Iz svetlih,
žgočih oči mu je gorelo drhteče hrepenenje.

Pavla je to videla in je bila zadovoljna;
tako všeč ji je to bilo, da ji je bilo skoraj
žal in težko, če ni prišel, kadar ga je pri¬
čakovala.

Sestanki z vljudnim možem, ki jo je
tako nežno in spoštljivo ljubil, so ji bili
velika naslada. Na neprimernost tega pre-
prijateljskega občevanja ni mislila nikoli,
za to je bila preponosna. Vse, kar je ho¬
tela, je bilo samo igranje in mojstrovanje
misli in izraza.

Ob to zavest ni bila niti tisto uro, ko
se dr. Jernejčič ni mogel več premagovati
in ji je ves vroč in drhteč povedal, da bi
moral zblazneti, če bi vedel, da je njegova
silna ljubezen prazno prizadevanje.

»Saj vendar veste, da sem nevesta!«
je vzkliknila; ali v njenem glasu ni bilo
graje.

»Da, saj to je tisto. — Zamudil sem,
zamudil sem.«

122

Pobesil je glavo in se je zagledal v
tla. Obraz mu je prevlekla senca, ustnice
so mu drhtele v bolečem trepetu.

Pavli se je zasmilil.

»Človek ne sme pozabiti nase,« je
dejala, kakor bi ga hotela tolažiti in se
opravičevati.

»Ne pozabim in vendar se ne od¬
povem.«

»Morate!«

»Nočem!«

Počasi je vstal in jo je trdo pogledal.

Ona pa ni umeknila oči in je tudi sama
naglo vstala, da ji je omahnil stol za
hrbtom.

Nekaj časa sta se gledala in sta mol¬
čala. V prsih se jima je bojeval strah z
vzbujajočo se vestjo.

»Nočem!« je ponovil odvetnik in jo je
prijel za roko, ki jo je takoj izpustil, če¬
prav mu je ni bila odtegnila. Vse, kar ji
je že kdaj povedal toplega in lepega, je
ponovil polglasno, zamolklo, drhtavo in
primerjajoče.

Pavla je skrila obraz v roke in je za¬
ihtela in iztežka sedla na stol. Kajti čim
bolj so čiste besede ljubezni, tem nevar-

!23

nejše so za nežnočutno devico, ki v svoji
neizkušenosti ne pozna nezaupanja in ne
vidi kače med cvetkami, . .

Na rami je začuttila rahel dotekljaj
njegove roke. Ko je povzdignila svoj po¬
gled, se je doktor pripognil in jo je naglo
poljubil na oči in na usta.

»Ne!« 'je kriknila in je poskočila.

»Oprolsti —« je dejal in joi je viharno
stisnil nase in jo poljubljal.

»Ne!« je kričaje ponovila,

Za trenutek se je zdrznil ob njenem
prestrašenem kriku, roke so mu omahnile;
gledali jo je v prebledeli obraz in je naglo
dihal.

»Pavla —•«,  je dihnil, več ni mogel

reči.

Njegov plamteči pogled jo je držali v
nemi grozi, sladki in prijetni in obenem
strašni in drgeči. V očeh ji je zagorel ču¬
dovit ogenj, a lice ji je ostalo bledo in
plaho. —

V Jerino vi ljubezni se je do zdaj ču¬
tilu močna, da se je objestno in prešerno
igrala in šalila z vročekrvnim doktoriem,
ko jo je zvesto posečal in spretno levil v
zavratne mreže. Kako lahkomiselna je

124

bila njena igra in kako nevarna, je spo¬
znala šele ob tej usodni uri. Ali všeč ji
je bila kljub strahu.

Obraz čiste device je svet in pokojen.
Ko pa se zgodi, da bije ura in pride kdo,
ki jo udari po nedolžnem srcu, ji ugasne
riia mirnem licu rekel bi ves svetniški sijaj
in osuplo spoznanje ji zariše vanj teman
pomišljaj. . . Morda res ni večjega greha
nego potegniti tisti usodni pomišljaj, —
gotovo pa ni večje slasti nego je ljubezen
čiste, voljne device.

Pavla je bila ponosna, v njenem vro¬
čem srcu ni bilo kesanja, ker je bilo polno
ničemurnosti.

»Pavla —,« je odvetnik tiho ponovil;
oči so se mu, pasle, približati se ji ni več
upal.

Devici je padel oogled pod noge,, z
osiinelih ustnic ii ni bilo glasu.

»Poglej mi v oči... poglej — « je
prosil.

»Kaj hočete?« je zamolklo vprašala,
oči ni dvignila.

»Tebe hočem!«

»Ne, nikdar!« je kriknila.

»Ljubezen je življenje, brez tebe — «.

125

»Vest jc vest!« ga je prekinila in se
je uimekniila,

»Moja vest si t|i!«

»Lepo Vas prosim, odidite. . . odidite
takoj!«

Odvetnik je težko pobesil glavo, na¬
glo segel po klobuku in palici in je skoraj
planil proti vratom.

Pavla se je zdrznila; korak, dva je
stopila za njim in je zaječala:

»Postojte ... ! Ne ... ! Odidite . .. ta¬
koj odidite!«

»Pavla ... tj si moja največja ljube¬
zen ... Ne podi me!«

Stal je pri vratih in ji je prisegal svojo
visoko ljubezen.

»Lepo vas prosim,, odidite!« je ihtela.

»Kako bom brez tebe?«

Pavla se je naenkrat zasmejala, glas¬
no in prešerno.

Odvetnik je nekoliko zardel, prijel je
za kljuko in je dejal počasi in s pou¬
darkom:

»Tebe hočem, moja boš, boril se bom
za tvojo ljubezen, do smrti me ne boš
pozabila!«

1Ž6

»Milost.. . ! Milost. ,, !« se je ustra¬
šila, smeh se ji jej utrnil na lepem 'licu, in v
ogn avitih očeh,

Doktor se je molče priklonil in je
trd)o odšel

Pavla si je z rokami pokrila obraz in
se je zgrudila na stol Naenkrat je posko¬
čila in je stekla k oknu,.

Snubec, skujšnjavec je počasi šel po
ozki poti in je zla ostajal in postajal kakor
človek, ki zamudi vlak. Ozrl se ni no-

b enkrat,

To je Pavlo jezilo. Zakaj se vsaj ne
ozre? Ali cdhaja morda za zmerom?

Vroče čelo je pritisnila na okensko
šipo in je drhteče čakala, d(a bi se ozrl,
vsaj ozrl; a ko se tudi na ovinku ni ozrl,
se e glasno zajokala, — tako glaisno kakor
se je bila p or rej glasno zasmejala, k!o je
rekel: Kako bom brez tebe?

Razburjena in nesrečna je legla vznak
na posteljo in ugibala, ali se lepi doktor
še vrne kidaj, alti so bile njegove zadnje
besede le kar tako, da se je lažje ujmekniil
in morda poslovil za vselej.

Od daleč nekje sc ji v ušesih svareče
Zapele mehke besede pametne Ivanke;

127

Boj se same sebe, najbolj same sebe in
svojih čuvstev!

Takrat se je smejala, zdaj se je zares
začela bati same sebe, svojih vročih čuv¬
stev in — Jernejčiča. Da, bala se ga je,
ali vendar bi ga nerada izgubila iz svoje
bližine, tako se g|a je bila že navadila.

O, če bi se zdajle odprla vrata ... in
bi prišel,.. Rahlo bi priprla oči... samo
skozi veke bi videla njegov goreči obraz.
Njegove oči bi se vpijale vanjo ... zmerom
bližje .., zmerom nižje ... zmerom topleje
bi jih čutila ..,

V trudni o|miami je zamežala in domi¬
šljija se ji je igrala s stoterimi domislicami.

Pred njeno trepetajočo dušo je naen¬
krat posijalo resno Ivanovo lice.

»Milost,,. ! Milost... !« ji je zaje¬
čalo v plahem srcu;.

Ivanoivto lice pa je bilo resno, milo in
ljubezni polno,

»Kako sem vendar mogla .. „« se je
kesala vseh svojih nezvestih misli, ki niso
mogle zadosti hitro ubežati.

Visa odrevenela se je spomnila učitelja
na gori im njegove lahkomiselne neveste
in je je bilo sram in strah same sebe.

128

Vstala je, poiskala Ivanovo sliko in jo
je začela vroče poljubljati,

»Odpusti!«

Kakor bi imela živega preid seboj, je
pritiskala sliko na srce in jo močila s sol¬
zami kakcr tista očitna grešnica trudne,
svete noge božjemu upeniku Kristu,

Z odvezo, ki j.i jo je dala Ivanova sli¬
ka, je potlej šla med njive in travnike
kakor vseleji, kadlar ji je bilo hudo v srcu
in težko, Ali dlan©s zanjo ni bilo tolažbe
v veliki prirodi.

Kamorkoli se je ozrla, povsod je vi¬
dela pobešen obraz lepega doktorja.

»Ali bo še prišel?« se je spozabilo ne¬
mirno srce.

»Obljubil ji©,« je predla zmedene misli.
»Naj pride, mu vtsaji povem, da me pusti
na miru!«

Zvečer je pisala Ivanu dolgo pismo.
Povedala mu je, kako silno ga ima rada,
kako veliko/ je njeno hrepenenje in kako
sirotna in sama je brez njega.

Ko je še zapisala, da hitijo predenj
vise njene ljubeče misli, je utrnila luč in se
je jokala vsio dolgo noč, ki ji ni hotelo biti
ne konca ne kraja.

129

XI.

Tisto leto je bila čudovita, lepa po¬
mlad.

Po dolgj zimi, ki je predolgo in pre¬
trdo tiščala na trudno zemljo, je sveti
junak Jurij kar naenkralt zmogel pošast¬
no zimo in ji nagloma ote? deviško po¬
mlad.

In vsa priroda je zapela v radostnem
zboru, ki se je nastanil v žametnomehko
brsteči hosti, nad nežnozelenečimi tra¬
tami, posejanimi z dehtečimi mladimi
cvetkami, ;m nad klijočim, v stoterih barv¬
nih razlikah se prelivajočim, dobro letino,
zdravje in življenje obetajočim poljem.

Bilo je čudovito lepo in veselo, solnca
in toplih sapic polno mlado leto.

Bilo je kakor po hudi, krvavi bitki ši¬
roko, steptano polje, ki v doseženem bož¬
jem miru. pognojeno s krvjo in prestanim
mučeniškim trpljenjem zdravih junakov,
naposled zacvete in vdano rodi.

Bilo je lepo kakor na lastni zemlji,
prijazno kakor v hiši očetovi in milo in
sladko kakor v srcu izgubljenega sina, ki
tiuden in skesan pribeži iz daljne, trde tu-

9

130

jine: pred sveti, nepozabni prag še v sanjah
gledanega rojstnega doma,

O, človek bi bil pokleknil sredi tiste
prekrasne doline, bi potopil vse svoje strte
nade, vse svoje bridkosti in skrbi, vso
svojo razboleno nebogljenost in vse svoje
veliko gorje; bi potopil vse, vse v zahvalne
zbore zelenečih host, v komaj slišno br¬
nečo pesem, dihajočo in plovečo nad ze¬
lenimi, cvetočimi tratami in nad mladolet¬
nim poljem, živečim v svetem blagoslovu;
bi potopil vse svoje grenko in boleče do¬
motožje in bi se razjokal sam nad seboj
in od mile sreče tistega blagega trenutka.

* * *

Pavla ni slišala zahvalnic, ni videla
lepote, dovzetne vsem pokojnim srcem. Ni
videla. Vroča domišljija jo je gnala do
usodnega razpotja. Tu je omahovala in
gorela v boju s skušnjavami. Volja življe¬
nja ji je bila močna, premočna, pa tudi
ponos osebnosti in zavest časti in vesti
sta bila silna.

Samozavest in vest sta se boreče upi¬
rali ob vseh pregostih Jernejčičevih na¬
skokih.

131

Vroča, enako močna mlada bojevnika
sta obstajala in se merila. Rastoče in ža¬
reče, zdravo mladoletje njunega prekipe¬
vajočega življenja jima je drhtelo v vseh
živcih.

Bolj nego vse rane bolijo v boju oma¬
gani, upehani živci,

Pavla je dosti prejokala v tistih lepih,
solnčnih dnevih. Jokala se je, če se je za¬
klenila v svojo ozko sobico; jokala se je,
če je sanjala po belih stezicah med vrtnimi
gredicami; jokala se je, če je begala po
mehkih potih med cvetočimi njiivami, po-
ljočimi v lahkem valovanju krotkih sapic,
jokala se je —: vse kakor ob prvih odlom¬
kih svojega življenja, presajenega iz šum-
nega mesta v tisto tiho, prijazno dolino.

In tudi zdaj je šla do prijateljice
Ivanke.

Ivanka pa je bila nevesta, oklicana
nevesta vdovca Kozlevčarja. V dočakani
sreči se je kar pomladila. Iz oči ji je gorela
svatovska radost, po vsem obrazu ji je igra¬
lo blaženo in samozavestno zadovoljstvo,
smeh in beseda sta ji bila kakor žvrgoleča
pesem v mladi hosti, kakor slavnostni spev
cvetočih trat in žarečih njiv.

9

132

»Saj sem ti pravila,« je trdo dejala
srečna nevesta, »pravila, da se boj sebe
same najbolj. Nisi me ubogala. Igrala si
se, na dve strani si se igrala.«

Pavla je pobešala oči, v zadregi je
mečkala robec, v grlu jo je dušilo.

»Kaj pa Jerin? Ubogi Jerin —,« jo
je na kratko prijela Ivanka.

»Samo Jerin, samo Ivan bi mogel po¬
magati. Če ga ne bi imela tako rada, vse
to ne bi bilo, kakor je.«

»Preveč vihre je v tebi in premalo
potrpljenja. Zvesta bodi sebi in njemu! V
tem je ves nauk,«

Tako jo je odpravila modra nevesta
Ivanka, ki ji Pavlino vedenje ni bilo všeč.

Kakor okregana učenka je šla lepa
Pavla domov. V srcu jo je pekel hud kes,
ker je tudi sama začela spoznavati, da si
je bila zaupala preveč,

Ali ob prvem Jernejčiče vem pose tu ji
je mehka volja spet omahnila. Zmagovito
se je smehljala njegovim snubitvam, rdela
je ob njegovih vročih, prošnjah in se našla
takorekoč šele v zadnjem trenutku.

133

»Ne!« je odrezala in se ni več smeh¬
ljala in nič več rdela; spomnila se je Ivan-
kinega nauka.

»Pa zdravi!« je zamolklo dejal Jernej¬
čič in je šel.

Ko so v veži utihnili njegovi koraki,
jo je zabolelo vihravo srce, da bi se bila
skoraj zgrudila. Planila je k oknu in je
strmela za doktorjem, po licu so ji vrele
vroče solze.

Tiste solze so bile olajšujoče. Kakor
bi bila z njimi oprala vse svoje nezveste
misli, je vzdihnila, ko je za ovinkom poti
izginil nevarni zalezovavec, njene omahljive
kreposti,.,

Popoldne je prišla k njej Brigita. Zme¬
rom vesela ženska se ni smejala; čisto
resno in skoraj otožno jo je gledala.

»Tale doktor čudno rad in dostikrat
hodi k v."m « je dejala; oči je umikala, ko
je govorila.

»Hm.«

»Če bi jaz bila vi, bi ga zapodila.«

»Zakaj, no, zakaj?« je zardela učite¬
ljica.

»Zakaj? Ker ni mož. Danes ga je Groz¬
nik ščipal zaradi vas, on pa se je dvoumno

134

smehljal, da je malo manjkalo, pa bi bil
dejal, češ, da njegova pota niso zaman,«

»Kdor molči, vsem odgovori.«

»Ali pa vsem pritrjuje,«

»Povejte, kaj drugega povejte!« se je
vznemirila Pavla,

»Ne vem dosti. Groznik in Groznica
sta prijatelja. Včeraj sta složno ozmerjala
nadučitelja. Mož je postal siten. Vedel se
je kakor jež v lisičini. Revež, kaj bo počel
brez Groznice?«

»Bežite, bežite! To so bile same čen¬
ča rije.«

»Kakor hočete, Te ljubezni je torej
konec. Zato pa bomo imeli v hiši poroko,«

»Srebrno?«

»Rožnato: Janez in Metka se vzameta.
Fant je dobil po neki teti hišico in nekaj
zemlje in zdaj jemlje Metko. Menda udarita
že to jesen. Kdaj pa vidva?«

»Katera ,vidva'?«

»Vi pa Jerin, če ga ni že kdo izpod¬
rinil,«

Pavla je v zadregi obrnila pogovor
drugam.

Po tem obisku jo je prvič začelo skr-

135

beti, ali ni prišla že v jezike. Jerinu je pi¬
sala vroče pismo.

Namesto odgovora je prišel Jerin sam.
Zaradi neke nalezljive bolezni med otroki
je oblast ustavila šolski pouk.

Povedala mu je vse in odkritosrčno.

Mladi profesor je nekoliko prebledel,
potlej pa se je smehljal:

»Saj se ne čudim, da je tiščal za teboj,«
je dejal, pijoč z željnimi očmi njeno raz-
cvelo in zorečo lepoto.

Pavli se je zvalila težka mora s srca.
Od ljubezni in hvaležnosti so se ji orosile
velike jasne oči,

»Ali me imaš res še rad?«

»Moja ljubezen ne bi bila vredna nič,
če ti ne bi zaupal.«

Rekel fi je preprosto in mirno,

To je Pavlo zabolelo; zakaj spomnila
se je, da je bila nanj večkrat skoraj že
pozabila.

»Vidiš, Pavlica moja, zmerom sem
mislil nate,« ji je odkrival svoje blago srce.
»In odločil sem, da boš v kratkem moja
draga ženica, — če še tako misliš,« ji je
poredno pobožal zardelo lice, ki se je ho¬
telo skriti na njegovih prsih,

136

»Oh —,« je zaihtela; v tistem vzdihu
je bila neskončna radost.

* h  *

Ko je doktor Jernejčič zvedel, da je
prišel Jerin, ga je brž obiskal. V Mali Stu¬
denec se je pripeljal prazničen, lep in dobre
volje, kakor bi prišel vabit v svate.

Jerin je bil precej presenečen, vendar
ni z nobenim trenom oči izdal, kar je vedel
o Jernejčičevih obiskih pri Pavli.

Doktor je: tako pogosto hodil v Mali
Studenec, da se je z Jerinom prav sprija-
teljil. Oba gospoda sta večkrat obiskala
Pavlo. Vsi trije so bili zadovoljni in srečni,
posebno Pavla, ki se ji je dobro zdelo, da
ima rada oba.

Ob tihi večerni uri so posedali v hladni
vrtni senčnici v druščini nadučitelja, Groz¬
nika, Groznice in Brigite, kakor takrat,
ko so se prvič videli,

»Kje je gospod Slabe« se je domislil
Groznik.

»Pred kratkim je: bil v sodni praksi,
pa je moral odnehati, ker je nevarno
zbolel.«

»Zbolel?« se je začudil Jerin.

137

»Na orožnih vajah lani se je bil pre¬
hladil. Pljuča. Zdaj se zdravi doma na Go¬
renjskem.«

»Škoda bi ga bilo,« je dejala Groznica.

Ali bolni Slabe jim je bil predaleč, da
bi bili še dosti govorili o njem. Zabava jim
je šla tudi brez njega.

Prvo in glavno besedo je imel Jernej¬
čič. Doživel je čudovitih in veselih dogod¬
kov in pripovedovati jih je znal živo in
nazorno.

Pavla ga je pohvalila, da pripoveduje
lepo in gladko.

Ko je govoril, je gledal le njo kakor
bi pripovedoval samo njej. V pripovedova¬
nja je vpletal zares lepe in pesniške opise,
da ga je človek rad in lahko poslušal,

»Oženili bi se,« se je vtikala Groznica.
Jezilo jo je, da jo zgovorni doktor še po¬
gleda komaj, čeprav je venomer z obema
rokama segala v lase, ker je vedela, da
ob taki kretnji zakipi vsa njena košata
obilnost. »Oženili bi se; pri vas ženi ne bi
bilo dolgočasno,« je ponovila in obstala v
svoji kretnji kakor bi ga hotela opozoriti
nanjo.

138

»Saj bi se, pa se ne morem,« se je po
sili nasmehnil.

»Ali se vam je kje kaj zapelo?« se je
smejal Groznik,

Brigita ga je grdo pogledala in na du-
šek izpila velik napitni kozarec vina.

»Ne morem se, ker zmerom zamudim,«
je skoraj jezno odgovoril odvetnik.

»Za to ni nikoli prekesno,« je ugovar¬
jal nadučitelj in si počasi iztrkaval pipo.

»Tista, ki bi jo bil rad dobil, me ni
marala, ker me je bil prehitel že nekdo
drugi. Saj pravim: zamudil sem,«

»Kdaj je  to bilo?« je hotela vjedeti
Groznica in se mu je zagledala v nekoliko
zardeli obraz.

»Še v mestu, gospa,« se je nasmehnil;
oči so mu hodile po obrazih, na Pavlinem
se tokrat niso ustavile, »Takrat sem 'bil
še zelo mlad; mlad in živ, neugnan in zdrav,
da sam nisem vedel, kaj bi z močjo in mla¬
dostjo, ki sta mi pokali in vreli po žilah.«

»0, saj ste še zdaj prav mladi,« ga je
zadržavala Groznica.

»Hvala!« se je naklonil, segel po ko¬
zarcu in žejno pil. Potlej je nadaljeval:

139

»Punčka je bila zelo lepa in zelo bla¬
gega srca. Zvadil sem se z njo, tudi v očeh
sem ji videl, da me ima rada, ali ženina
si ni dala izriniti iz srca. Tako sem moral
odnehati jaz, večno zamude, kakršno sem.«

»Čisto pravilno,« je polglasno ušlo
Pavli.

Čisto napačno, gospodična,« se je raz¬
buril. »Napačno, ker je kljub vsemu nisem
znal pridobiti. Midva bi bila morda srečna,
— s tistim drugim ni bila.«

»Morda ste bili tega krivi vi?«

»Kriv sem bil, ker sem bil malodušen
in obziren; kriv pač, ker nisem umrl, ko
sem jo spoznal. Zakaj moja ljubezen je du¬
šila njeno zakonsko ljubezen. V srcu ji je
tlel žar mojih snubečih oči. Toliko .sem bil
kriv. Ali sem bil pa zares kriv, ne verja¬
mem. Ali če sem bil kriv jaz, je bila kriva
tudi ona sama. Zakaj mi ni takoj razločno
odkimala?«

Pogled mu je spet šel od obraza do
obraza, na Grozničinem je obstal.

»In tako ste obupali?« sfe je čudila.

»Kesneje se mi je sreča še enkrat na¬
smehnila, pa samo prav od daleč. Morda

140

zato, ker je bila devica še mnogo mnogo
lepša. Njena lepota mi še gori v srcu in
ne bo mi umrla do moje zadnje ure ne,«

Naenkrat je utihnil, kakor bi se šele
zdaj zavedel, da je preveč govoril in preveč
povedal.

»To ni nič,« se je smejal Groznik in
mu je natočil,

»Saj res: pijmo!« je vzkliknil doktor.
»Pijmo na zdravje in srečo nedosežne lju¬
bezni!«

»Pijmo — to je beseda!« je vpila Bri¬
gita in se je zasmejala. »Kaj bi z ljubezni¬
jo? Ob nji se človek samo užeja, Mi smo
pa mi!«

Pavline oči so se skrivale, roke so ji
urno mečkale žepni robec. Mislila je, da jo
vsi gledajo. Najbolj se je bala Ivanovega
pogleda.

Ali Ivanov pogled je bil čisto miren.

Tudi vsi drugi so spet zvesto poslušali
Jernejčiča.

»Ljubezen je življenje, pravijo,« je mo¬
droval. »Jaz bi dejal, da je trpljenje. Vse
sladkosti, ki jih ima ljubezen, ne odtehtajo,
ne poplačajo muk, ki jih človek mora pre¬
stati zaradi nje. Človek človeka v ljubezni

141

samo trpinči. Še Bog tepe tistega, katerega
ima rad!«

»Dobra je ta!« se je smejala Brigita.

»Futuristi hočejo ljubezen odpraviti.
Znanstveniki bodočnosti hočejo dobiti se¬
rum, ki bi množil človeški red brez očeta
in brez matere.«

»Hvala Bogu, da nisva prekesno pri-
vekala na svet. Kajne, učenik?« se je za¬
smejal Groznik in pokimal nadučitelju.

Na smeh je šlo tudi vsem drugim.

»Tudi meni je prav, da sem že zdaj
tu. Saj človek ne ve, kaj bi na primer jaz
takrat zamudil. Ampak tudi taka ljubezen,
kakršna je, zasluži, da trpimo zanjo. V lju¬
bezenskem trpljenju je dosti sladkosti in
neizmerno dosti lepote. Brez ljubavnega
trpljenja ne bi imeli umetnosti, ki blaži in
miri človeka; brez ljubezni in njenih prevar
bi bilo življenje pusto. Kaj bi bilo življenje
brez konfliktov? Nič, življenja nevredno
mevžanje!«

»Vsega nisem razumela, mislim pa, da
ni napačno, kar ste rekli,« je tiho rekla
Brigita in resno gledala zdaj odvetnika,
zdaj Pavlo, zdaj Jerina.

142

Groznikova in nadučitelj so se tudi
spogledali. Nadučitelj je vzdihnil in si na¬
tlačil pipo. Ko jo je prižigal, so se mu tresli
prsti.

»Nekoč,« je nadaljeval odvetnik, »sem
si bil iz nekega spisa prepisal ljubavno pi¬
smo, ki je bilo priloženo med dokaznimi
prilogami.«

Iz žepa je potegnil beležnico in je bral:

»Preljubi moj Jože!

Moje srce te čaka vse trde noči, te¬
be pa še in še ni. In prosim Boga, da ti
pravo spoznanje da. Ker čakam zastonj
tudi nocoj, mi teko iz oči solzice, same
grenke vodice. Če me ti zapustiš, mi ve¬
liko žalost storiš.

Zdaj si moram solze iz oči izbrisati
in ti potlej dalje pisati.

Na mojem vrtu štiri rože cveto.

Prva roža je "bela: — da bi najina
ljubezen cvetela. Druga roža je zelena:
— da bi bila najina ljubezen poštena.

Tretja roža je rdeča: — da bi bila najina
ljubezen goreča. Četrta roža je pisan
cvet: — ti si zame več kot ves svet!

143

In zdaj ne morem več pisati, ker si
moram zmerom oči brisati.

Ob postelji bom pokleknila in bom
goreče molila, da bi bil srečen in zdrav
in zmerom tako kakor je prav; da ne
bi pozabil mojega srca, ki te noč in dan
rado ima. Pomagaj Bog in sveti Jožef
in Devica Marija, da se moja ljubezen
do tebe prevpije!

Jutri bo rožmarinovo jutro in bo
nageljnov dan, nama obema od Boga po¬
klan. Pa bo večer in bo dolga noč, pridi
mi, dragi, za lahko noč na milo pomoč!«

Te preproste, pa vendar tako presrčno
vdane in željne besede neznane device, ki
je ljubila v strahu in hrepenenju, so vse
skupaj skoraj do solz genile.

Še Brigita, ki se je takim čuvstvom
zmerom le smejala, se je molče zagledala
nekamo predse.

Groznica je dvakrat, trikrat trenila z
vlažnimi vekami in globoko vzdihnila.

Nadučitelj je valil močne tobačje di¬
me in gledal sitno veščo, naskakujočo sve-
tiljko na mizi.

144

Groznik je molče segel po prazni ste^
klenici in je šel,

Ivan je začuden gledal razburjenega
doktorja. Toliko občutja mu ni pripisoval.

Doktor je počasi spravljal beležnico
in sevajočih oči čakal na Pavlin pogled.
Zakaj samo njej se je spovedoval, samo
zanjo je govoril ves večer, — vse samo za
Pavlo, ki jo je izgubljal,

Pavla je drhtela od razburjenja in
strahu. Natanko je vedela, da veljajo vse
JernejčSčeve odkrite ,in skrite besede le
njej.

Strah jo je vrgel pokonci. Da jo boli
glava, je rekla in je šla. Besede, ki jih je
izgovorila, so bile komaj slišne,

Jerin jo je spremil, Jernejčič je žalost¬
no gledal za njima. Jerin se je hitro vrnil
in se je poslovil.

Tako se je razdirala druščina.

Samo Brigita in nadučitelj sta še po¬
sedala pri Grozniku, Jernejčič je pa kar
po sili spremljal Jerina,

Luna je sijala, črički so peli, daljni
fantovski vriski so vzdihovali v belo pri-
jetnohladno noč.

145

Gospoda sta molče in počasi šla po
nekoliko napeti cesti.

Jernejčič je imel droban, neenakome¬
ren korak; zakaj vino se ga je bilo malo
prijelo.

Jerin je bil zamišljen; v razburjenosti
si je prižigal cigareto za cigareto. Jernejči-
čeva druščina mu ni bila kaj prijetna,

»Gospod profesor,« je Jernejčič na¬
zadnje ogovoril molčečega tovariša, »nikar
mi ne zamerite, ampak danes sem že to¬
liko povedal, da bi tudi z vami rad govoril
moško besedo.«

Jerin se je nehote ustavil in ga je
mirno gledal.

»Gospod profesor, prosim, kakor mož
z možem govoriva: Oprostite, ali imate go¬
spodično Pavlo zares radi?«

»Vprašanje za vprašanje: Kaj to briga
vas ? «

»Odgovor za odgovor: Briga me, ker
jo imam rad jaz!«

»Priznanje je moško in odkritosrčno.
Povejte še to: Ali vas ima tudi ona rada?«

»Ljubosumje —, No, prav: Ne moreni
trditi z gotovostjo; mislim pa, da bi me
imela rada, če bi se umeknili vi.«

10

146

»Čudni ste, oprostite —,« se je oddi-
haval Jerin,

»Bolan sem in ne ozdravim brez nje;
umrem, če je ne dobim,«

»Gospod doktor, ali se zavedate, da
ste zelo neokusni in drzni in da bi vas
moral zadaviti za to predrznost?«

Jerin je skrčil pesti in se bodeče za¬
gledal v zadihavajočega se odvetnika.

»Zavedam se samo tega, da je od te
ure zdajle odvisna vsa moja življenska
sreča, — Kakor Boga vas prosim: Odne¬
hajte, umeknite se!« je skoraj zaihtel ne¬
srečni mož.

»Ali ste na sejmu in se pogajate za
kravo?! F e j!« je siknil Jerin in je naglo
odšel po cesti,

»Prosim, samo še trenutek!« je Jer¬
nejčič skočil za njim, »Do zdaj sem prosili
— znam tudi zahtevati!«

»Zahtevati -—? S kako pravico?« je
postal.

»S pravico ljubezni! Gospodično sem
prej poznal kakor vi; prej sem jo začel rad
imeti in bolj jo imam rad kakor vi, ker
jo imam rajši kot svoj ponos, svoje življe¬
nje in vse na svetu!«

147

»Gospod doktor, zločin je tako mišlje¬
nje, zločin je vse vaše vedenje do moje ne¬
veste! Ali me hočete prisiliti, da vas ubi¬
jem?«

»Ne bojim se. — Ljubezen ni zločin,
gospod profesor! Življenje je, sem prej re¬
kel, in pride kakor vihar in ni ji meja.
Nihče se ji ne more upirati. Ali ste se ji
mogli vi?«

»Če bi bili pred menoj, bi: se; ji bil
upiral in sramoval bi se vsake misli na
otimanje!« —

Trdo in jezno je govoril in skoraj zbe¬
žal razžaljeni ženiin, ker je spoznal, da se
ne bi mogel več premagovati.

Jernejčič je obstal in se je skoraj na
glas razjokal.

Počasi je šel nazaj. Bilo mu je, kakor
bi bil strašno tepen in osramočen vpričo
vseh ljudi. V jezi in žalosti je prišel do
Groznika.

Na vrtu je bila še Brigita in se je kre¬
pila, ker prej ni utegnila piti. Njene kvante
je poslušal samo še Groznik, ki je rad imel
vesele in zgovorne ljudi.

10 *

148

XII,

Naenkrat in kakor bi se začel svet
podirati je zavrelo in zabobnelo od vzhoda
do zahoda in kjižem sveta. Iz temnih in
strašnih oblakov, gostečih se in valečih,
je treščilo, da se je zemlja zamajala v svo¬
jih tečajih. Z enim samim silnim krikom je
vesoljstvo zavpilo v nenadni in neznani
grozi. En sam jok je kakor besen vihar za¬
tulil po hribih in dolinah in odmev mu je
bil tako grozan, tako neskončno boleč in
moreč, da je nerojeno dete zadrhtelo pod
prestrašenim srcem blagoslovljene mate¬
re , . ,

Vojna! Vojna! Vojna!

Z vedrega poletnega neba pa je že
mirno žgalo božje solnce in je lilo večno
življenje na zoreča polja, na mehke trav¬
nike, na brneče trate in na šelesteče glo¬
boke hoste. na onemele gorice in na vso
preplašeno, zbegano dolino.

Kaj ti pravim, žarko nebeško solnce?
O, skrij svoje sveto lice za najtemnejši ob¬
lak, ki se pripelje po vedrem nebu; skrij
se, da ne vidiš ubogih ljudi, — beži v dalj¬
ni zaton, da ne vidiš, česar svet še ni videli

149

Vse vezi prijateljstva, vse vezi sorod¬
stva, vse vezi ljubezni in bratovstva so se
rezko pretrgale. V nemi grozi je človek
umikal pogled pred človekom, v blaznem
strahu je umirala beseda na ustih, neizgo¬
vorjena misel se potuhnila v preplašeno
srce.

Vojna! Vojna! Vojna!

Od vzhoda do zahoda in križem sveta
se je valila ogromna, strašna zver. Iz širo¬
kega žrela ji je švignil plamen, iz  blaznih
oči, velikih in strašnih, groze in neusmilje¬
nosti polnih, so treskale paleče in moreče
strele.

In v prah so padali stebri poštenja,
dobrote in ljubezni. Na razvalinah, kade¬
čih se v nepoznanem požaru, je široko in
, mogočno stala vesoljna smrt, dotikajoča
se najvišjih oblakov, in je kosila od zore
do mraka, od mraka do dne, iz tedna v me¬
sec, iz meseca v leto in še in še . ..

Kje je konec, o Bog, ki si nas udaril?

Kam ti je kultura, kam ti je srce, o
človek, podoba božja?

Saj ni Boga! Bog ne bi dopustil tolike¬
ga gorja!

150

Ni človeka in njegove kulture! Kultu¬
ren človek ne bi mogel biti sočloveku tako
strašna zver!

Vojna je, sama vojna in satan sam je
premagal Boga in ga pehnil z nebeškega
prestola, da je mogel človeka zapeljati v
dejanja, ki jih pekel sam ni več zmogel!

O Gospod vojskinih trum!

Vojna! Vojna! Vojna!

* * *

Vojna je poklicala vse zdrave moške
mladih in srednjih let. Na železniški po¬
staji Martinja vas je bil joj dan in noč.
Rezervisti so vreli od vseh strani, sprem¬
ljale so jih matere in žene, sestre in ne¬
veste. otroci in starci.

In vlaki, dolgi vlaki so požirali resne
in topoglede moške in so hohotajei se be¬
žali z njimi, bežali, sam večni Bog ve kam.

Za črnimi dolgimi vlaki je dan na dan
iztezal drhteče roke pretresljiv jok pravič¬
nih in revnih in nedolžnih.

Črni vlaki niso imeli usmiljenja. —

Tudi Jerina je vzela črna kača; med
prvimi je bil, ki so morali pustiti vse in iti
v očitno klavnico.

151

Pavla je otopela v pekoči bridkosti.
Vsaka bolečina odneha vsaj za kratek po-
stoj, nekako prelomi se in odneha, ko dose¬
že najbolj skeleč višek, — njej ni odnehala.
Na plaho srce jH je padala vsa neizmerna
žalost mater in sester, žena in nevest,
otrok in starcev 1 ; padala ji je zviška in
stežka in jo je sekala z vsemi sedmerimi
meči,

V trudni žalosti se je skesano obtože¬
vala za vsak trenutek, ki ga je bila lahko¬
miselno trgala iz čistega venca svoje prve
in največje ljubezni, se jokala za vsako uro,
ki je ni vdano in zvesto darovala ubogemu,
v mislih predostikrat že goljufanemu Iva¬
nu, in se nesrečna in revna zatekla pred
razpelo Križanega in pred podobo Device
Marije. Zaobljubila se je v sto in sto za¬
obljub, da bi si ga z molitvijo rešila, ki ga
z ljubeznijo še ni imela.

In zdaj ni raznašala svojih otožnih
misli med njivami in gredicami, zdaj ni več
izgubljala same sebe in ni iskala miru, kjer
ga nikoli ni znala najti,

V izpraševanju svoje vesti je našla
sebe nekje daleč daleč in je spoznala, da
je bilo vse, nad čimer je včasih v obupu

152

vila lepe, bele roke, vse samo velika lahko¬
miselnost, vse le premajhno čuvstvo dolž¬
nosti in dekliškega ponosa in vse samo ne¬
ka živčna razbolelost zaradi miselnega raz¬
brzdanca vročih krvnih nagonov; — spo¬
znala je z občutjem zardelega sramu, da je
bila v srcu brez prave deviške čistosti, ker
se je ničemurno zagledala v svojo zdravo
in zorno lepoto in si ni pred madeži varo¬
vala nežne in vdane in skromne ženskosti,
pred kakršno v spoštovanju in oboževanju
poklekajo in bodo vekomaj v ljubezni in
občudovanju poklekala tudi najtrša in naj¬
močnejša moška kolena.

Vse ji je bilo rastlo iz same grešne ni-
čemurnosti, iz razvozlanega poželenja za
neznanimi užitki,

To spoznanje, ki se ji je naenkrat pre¬
budilo, ko je klečala pred božjo Devico, ji
je olajšujoče umivalo sramu in kesa polno
srce.

Našla je torej sebe, kakršna je bila,
ko ni še videla svoje lepote in ni še željno
podrhtevala pred svetlimi in vročimi mo¬
škimi pogledi.

In vsa nova in čista, vdana in trpeča
ji je hodila duša za Ivanom; hodila je za

153

Ivanom in trepetala, ker so ji z ožarjenega
Ivanovega lica kradoma še gorele sevajoče
in vroče oči mladega odvetnika.

Vsa zbegana je umikala pogled, pisala
dnevnik in pisma za Ivanom in se trudila,
da bi tudi v mislih bila samo njegova.

Vsako Ivanovo pismo ji je bil vesel
praznik, iz sleherne vrstice, ki joi je pisal
Bog ve kje in kako, so naposled gledale
njegove zveste oči, ljubezni polne in to¬
lažbe,

V tem ji je bila sreča, nikoder ni več
iskala tolažbe in miru. Vanj je verovala in
vase in je bila močna. Zdelo se ji je, da se;
ji doktor Jernejčič ne bi mogel več pribli¬
ževati.

* * *

Doktor Jernejčič ni bil vojak. Ostal je
doma in je trepetal. Žal mu je bilo za vsa¬
ko preglasno rečenico, ki jo je kdaj izgo¬
voril v kričavem in narejenem narodnost¬
nem navdušenju.

Kako bi popravil, s čim bi zbrisal pred
vlado sloves narodovega besednika?

Kot predsednik trške »Čitalnice« je
sklical izredno odborniško sejo.

154

»Vdanostno izjavo, brzojavno in pis¬
meno, moramo skleniti in takoj poslati
vladi,« je vpletel v svoj patriotični nago¬
vor, »Visoka vlada naj vidi, da ,zvestoba
Slovencev ne gane', marveč, da smo pri¬
pravljeni dati vse za dom in za cesarja —
za cesarja blago, kri!«

»Hura!« so stoje zavpili odborniki in
zapeli cesarsko pesem.

»Dalje zahtevam,« je ostro nadaljeval,
»zahtevam, ne predlagam, zahtevam, da
gospod tajnik natančno pregleda našo pi¬
semsko shrambo in poišče vsa v cirilici pi¬
sana pisma, vse! srbske ali ruske knjige.«

»Zakaj?» je vprašal tajnik, star, obne¬
mogel dijak, ki je bil obenem tudi občinski
tajnik.

»Da jih ob tej priči sežgemo, kakor za¬
služijo!«

»Ugovarjam!« je tajnik skoraj kriknil.
»Pisma — samo dvoje, troje jih je — so
bratovski spomin —.«

»Molčite o bratovstvu —! To je vele¬
izdaja —! Takoj zdajle jih bomo sežgali!«

»Sem z njimi in v ogenj!« so mu pri¬
tegnili nekateri odborniki.

»Poiščite jih sami.. , jaz ne morem!«

155

je tajnik vzdihnil na glas, glava mu je pad¬
la na prsi.

Ko je trepetajoč plamenček zaplapo¬
lal v rokah samega predsednika, so se ne¬
kateri odborniki topo zagledali predse,
kakor bi se vendarle sramovali.

Tajnik je odprl usta, ali bolečina, ki
mu je rastla v srcu, mu je zadavila besede.
Ves bled je skočil in zbežal na plan.

Drugi dan so ga odgnali orožniki.

Vrnil se ni nikoli več.

Po deželi so se pasle hudobija, grdobi¬
ja in revščina. Oče je izdajal sina in brat
brata, prijatelj je biriču nezvesto pokazal
prijatelja in nevesta je obrnila hrbet že¬
ninu in ga očrnila, — vsa ljubezen se je
zvalila v jarek in je žalostno* umrla,

Godile so se čudne in grde stvari.

Vsi so se bali drug drugega, svoje vesti
in svojfih skritih misli.

Vojna pa je trajala, trajala še in še in
zmerom huje je bilo.

Vojna uprava je trdo pobirala davek
in nalagala vojne dajatve.

Živež je začel zmanjkovati in lakota
si je na široko odpirala plahe in žalostne
domove.

156

Doktor Jernejčič je dosti občeval z
okrajnim glavarjem in z njegovimi priporo¬
čili pogosto obiskoval mogočne vladne go¬
spode'; prav kmalu je postal ugleden in
vpliven vladni zaupnik.

XIII.

Z Jernejčičevo pomočjo je Groznik
dobil pravico, da je za vojsko nabiral ži¬
vino in poljske pridelke. Tako je bil dosti
zdoma. In bogatil je očitno. Bolj od bogast¬
va samega pa so ga prijetno dražili in vro¬
če mikali slastni doživljaji, ki jih je golto¬
ma užival ob svojih opravkih po vaseh in
zaseljih. Bili so take vrste, da na ženo ni
mislil in se še Metke ni utegnil domisliti,
čeprav je nekaj časa upal, da se bo poda¬
la, ko je tudi Janez moral iti v vojno.

Seveda Metka se mu je zdela vendar¬
le zmerom lepša in sočnejša. Kadar je pri¬
šel domov, so mu oči iskale najprej njo.

Doktor Jernejčič je tako pogosto ho¬
dil h Groznikovim, da je zlahka zaslutil
njegovo strast. Če je bil dobre volje, se mu
je smejal, smejal pa se je tudi, ko mu je
Groznik pripovedoval, kako objestne in

157

željne postajajo ženske in kako malo po¬
grešajo svoje može. Državna podpora, ki
jo dobivajo za njih odsotnost, in moški, ki
so še ostali doma, jih tolažijo in zabavajo.
Dekleta se bolje držijo; zvesta so in trma¬
sta in se ne dajo.

»Kakor tale Metka,« je togotno po¬
mislil stari grešnik.

Tudi odvetnik se je zamislil; na licu
mu je ugasnil nasmeh. Zakaj njemu je voj¬
na vzela vse upanje.

Pavla ga je namreč začudeno pogle¬
dala, ko je prišel k njej, in ga je resno in
odločno prosila, da bi jo pustil na miru,

»Počakajmo torej!« je usekal in se ne¬
rad vdal.

Kadar je potlej prišel v Veliki Stude¬
nec, se je ustavljal samo pri Grozniku, Pav¬
lo je očitno preziral.

Groznica ga je bila vselej neizmerno
vesela. Zanj se je lepo oblačila, se muče-
niško stiskala v visoki steznik in se mla¬
dostno česala v dekliški lasni oplet, z vro^
čimi očmi in okroglim, drhtečim nasme¬
škom posedala ob njem in mu vdano
stregla.

Samo kar tako je mladi odvetnik gle-

158

dal in čutil ob sebi željno, po ljubezni ko¬
prnečo žensko, zle in trpke misli pa so mu
uhajale k Pavli. Spomin se mu je pasel na
ogorčenem, plahem in užaljenem učitelji¬
činem obrazu.

Preziranje boli žensko bolj od izdane
ljubezni same.

To je spoznal tudi pri Pavli in je bil
zadovoljen.

»Počakajmo!« je prikimal sam sebi.

Grozničino nastavljanje mu je bilo
všeč v takem pričakovanju in ga je zaba¬
valo in sladko dražilo. Ali lo draž je hotel
zvišati do najvišjega viška. Zato je mirno
trpel debeluškino prikupovanje, a njenim
spretnim zankam se je kakor nevedoma
umikal.

Groznica je kar gorela in besnela.

Nadučitelj je pri njej čisto odletel in
ves trud mu je bil zaman, da bi si pridobil,
kar mu je vzela vojna.

Nazadnje je šel in je med otroki in po
vaseh nabiral prispevke za »Rdeči križ«,
za ranjene vojake in za vojne sirote. Pa¬
berkujoč za Groznikom je našel, kar je
iskal. Prijetno utrujen si je gladil silno ko-
deljo in je bil zadovoljen sam s seboj.

159

Groznico je pozabil, Pavlo je komaj
pogledal. In vse solzavo rodoljubje mu je
prešlo, ko ga je vlada odlikovala s pohval¬
nim pismom,

Brigita edina je bila in pa Metka, ki
sta ostali sebi zvesti.

Metka je bila v mislih le pri Janezu
in je prosila Boga, da bi ji ga vrnil živega
in zdravega.

»Rešen je! Hvala Bogu, rešen je!« je
zahvalno molila, ko je zvedela, da so ga
ujeli Rusi.

Brigita je z gnusom opazovala splošno
razuzdanost in je strupeno sikala v živahne
ženske, ko jim je izročala vojne dopisnice
trpečih mož. Strašno jim je zamerila, da
so si skrunile ženskost; v jezi se je zadi¬
rala tudi nad nedolžnimi.

»Vse so jednake, samo priložnosti jim
manjka, mrham!« je rohnela.

Samo na Groznico ni bila huda. Mis¬
lila sl je, da se vsa nevarnost odvrne od
Pavle, če se željni ženski posreči omamiti
nevarnega Jernejčiča. Še zabavalo jo je
vztrajno prizadevanje nališpane debeluške
in zvitorepo opletanje malo manj ko pe¬
stovanega doktorja.

160

Pavla skoraj videla nli sveta, tako je
bila utonila vase in v svojo žalost in skrb
za Ivana. Ali preveč je bila ženska in še
zmerom presamoljubna, da je Jernejčičevo
preziranje ne bi bolelo in peklo. In ko ji
je Brigita povedala, kako se Groznica me¬
če za njim, jo je ugriznilo skoraj neko lju¬
bosumje:.

Ko je bil Jernejčič spet pri Grozniko¬
vih, si je našla izgovor in je še sama sto¬
pila tja.

Vsi so se začudili.

Groznik se ji je klanjal in jo je zven-
čeče pozdravljal:

»O gospodična, naša gospodična, kako, '
kako? Dobro in zdravo, kajne? Zmerom
ste lepši, zmerom bolj cvetoči! Vojna vas
ne podira, vas ne, hvala Bogu!«

Groznlica se je vljudno nasmehnila in
je sedla blizu Jernejčiča, kakor bi ji hotela
zagraditi pot do njega. S široko kretnjo
si je segala v lasni zmaliček in vzdihovala
nad križi in težavami strašne vojne.

Jernejčič jo je skoraj molče pozdravil,
malomarno vprašal po »gospodu profesor¬
ju« in takoj nadaljeval pogovor, ki sta ga
imela z Groznikom,

161

Brigita je ostro gledala in skoraj
jezno, nazadnje pa se je zasmejala tihi
kvanti, ki se je sprožila nadučitelju, sme¬
jala se je tako kakor bi se hotela smejati
vsem in vsemu svetu.

Njen smeh je bil po Pavli kakor moč¬
ni udarci. Lepi gospodični je kljuval v srcu
skeleč kes, da se je spozabila in prišla.
Opazila je zasmeh na Grozničinem obra¬
zu, videla zmagovitost v Jernejčičevih očeh
fin jeznp zaničevanje v Brigibinih. Samo
Groznik in nadučitelj sta bila mirna ali pa
sta znala skriti svoje prave misli.

Vse to je naglo opazila, z grozo pre¬
mislila in spoznala, da ji v samoti moč ni
lastla, ampak odmirala in pešala.

»Ali sem neumna!« se je kregala s
svojo voljo; pa nestalna in šibka volja ji
je omahovala iz skrajnosti v skrajnost.

»Človek more, kar hoče.« se je mirila.

»O, ne! Človek hoče, kar mora,« se
ji je vrivalo.

Nehote in v zadregi sc je ozrla v Jer-
nejčičeve oči in v njih je stalo: Počakajmo!
Pogled je naglo umeknlla in se je srečala
z bliskajočimi se Grozničinimi očmi, ki so
strahoma upile: Ne boš!

11 -

162

Razgovor se med njimi ni mogel raz¬
plesti.

V veliki gostilniški sobi je glasno vrelo
odrezano veselje in je s prešernim smehom
podilo žalost in skrb.

Vino je pelo zaljubljene pesmi, zven-
čeči vinski kozarci so pozvanjali zdravju
in življenju.

Za mizami so sedele skoraj same žen¬
ske, mlade, prav mlade in že postarne, Med
njimi so se izgubljali moški, taki, ki jih
vojna ni marala, in taki, ki je nanje še
čakala. Razmerje pa je bilo tako, da so v
vsakega moškega gledale vsaj tri ženske.

Ko so vinski duhovi začeli oblastiti,
so se ženske razrahljale. Kretnje so jam
postale široke in razločne, iz oči jim je
seval ogenj neponarejene resnice.

Vsa soba je glasno in veselo kriknila,
ko je od nekod prikvantal švedrast godec.

»Napasite me in napojite, da mi prsti
ne otrpnejo, ko vam začnem kuriti pod pe¬
te,« se je režal in branil pred preglasnimi
klici po plesni godbi.

Ko se je podstavil z jedjo in s pijačo,
je godel in godel, da se je vse kadilo.

Samo plesavcev je bilo dosti premalo.

163

In še ti so segali najrajši le po mlajših žen¬
skah, Mlade in mlajše plesavke so norele,
starejše so od togote pile in se napile,

Najgrše v gostilni ni pijanec, ampak
pijana ženska, ki so ji odnehale vezi žen¬
skosti.

Pijane ženske so se trgale; za plesavce;
plesavci so se jim objestno metali iz na¬
ročja v naročje in so vriskali v prešernem
zadoščenju in zasmehu.

Godec je poredno pretrgaval ples in
robil godčevske domisleke.

»Fantje, le krščansko in pravično! Po
vrsti jih sukajte vse pa Boga hvalite, da
tudi vam raste cena in da ste za kaj in
vsaj za dom, ko vas vojna ne mara!«

»Molči švedra!« mu je zapretil možak,
slep na eno oko.

»Joj!« se je delal godec in je prijel za
meh. »Pa vendar — . Glejte, tis tole mamo
poglejte: zdaj zdaj bodo hudi, še nobeden
se jih ni doteknil. Ali je to prav in lepo? —
Na vaše zdravje, mati!« t

Godec je pil in se nasmehnil.

Precej obilna in že postarna ženska,
ki jo je imel v mislih, je tudi izpila velik
napitni kozarec in je udarila po mokri mizi.

11 *

164

»Ne maram za ples in za dedce. Med
take norice, kakršne so tele tukaj, se ne
mešam,«

»Kdo je norica?« je zavreščala lepa,
mlada žena ob sosednji mizi, »V cerkev
pojdi! Kaj pa hodiš semkaj?«

»Prašiče je dobro prodala in plesala
bi rada. Kaj ne veš?« je pičila majhna, suh¬
ljata, prav živa, a ne več mlada ženica in
je kakor ščuka švigala od mize do mize,
od moškega do moškega in nazdravljala
vsem.

»Kako bi plesala? Pretežka je in že v
letih,« je hudobno pritegnila druga.

»I, seveda: vsaki stari kravi vamp ra¬
ste!« je ugriznila mlada žena.

»Kaj? Kaj? Ti boš mene?« je zavpila
košata žena, »Ti, podlasica, suhopeta, ki
te ni drugega kakor sam greh?«

»No, fantje, kdo izmed vas ji je že
najdlje pomagal do pekla?« se je smejai
godec.

»Kdor je le hotel in je utegnil!« je
vpila stara. »Saj vemo!«

Zdaj se je segrela tudi podlasica in je
skočila.

165

»Kako? Kaj si rekla? Kaj misliš? Ali
bi rada, da te sunem v škrbine, kolikor jih
še imaš?«

Morda bi se bila res zaprašila vanjo,
če je ne bi bil prestregel enooki plesavec,

»Misliš, da ti bom rekla to, kar si?«
jc je stara kačjepično pogledala. »Misliš?
O, ne bom!«

»Reci! Kar reci, vamp, pozabljeni!«

»O, ne bom ti rekla vlačuga, ne, ne
bom. Delaj in počni, kar hočeš!«

Podlasica je vreščala in se trgala iz
rok svojemu enookemu varuhu.

Stara je zvrnila vase kozarec vina in
se je potuhnjeno smejala

»Zagodi!« so vpili nad godcem, da bi
se preprečil nadaljnji prepir.

»Potegni meh!« je vpila tudi stara.
»Zame, samo zame in za tistega, ki pojde
z menoj, ga potegni!«

»Za vas, mati, samo ža vas,« je poki¬
mal in zagodel in zapel:

Pa nobena piščalka mi noče več peti,
in nobeno dekle mi noče verjeti. ..

Plesa željno ženo je potegnil izza mize
mlad, slaboten fant.

166

»Kar midva, samo midva!« se je sme¬
jal in ji dal roko okoli pasu

Ali komaj sta se dobro sprijela in za¬
sukala, so se obilni plesavki zmedle noge,
fant pa je bil prešibak in oba sta padla na
sredo sobe.

Ščuka in podlasica sta vrisnili, v veli¬
kem krohotu je godec odnehal,

»Živa kopica — kaj bo?« so kokodajs-
nile ženske,

»Počakaj še malo -< se je godec smejal
fantu, ki bi se bil rad pobral, pa ni mogel,
ker se ga je plesavka premočno oklepala.
»Počakaj, morda ti še kaj naroči.«

Enooki je pomagal ponesrečencema na
noge.

Ženska je omahovala kakor kokoš, če
ji glavo odsekaš. Zgrudila se je za mizo in
se je razjokala.

»Majhna škoda, velika zamera.« je de¬
jal godec in zagodel.

Ženska je pila in se jokala; tudi fant je
obsedel, ker ga je bilo sram

»Preveč ste pili,« je dejal.

Samo odkimala je in segla po stekle¬
nici in natočila sebi in njemu.

167

Ko sta izpila, sta se nasmehnila in je
bilo vse prav in dobro.

Vse. kar se je godilo med veselimi go¬
sti, ie slišala in videla Groznikova drušči¬
na, ki je stala med vrati.

Groznik in nadučitelj sta se smehljala,
Groznica si je segala v lase in je iskala
Jernejčičeve oči. Jernejčič sam je lovil po¬
glede. po katerih je začel spet hrepeneti.

Pavla se je zgrozila in se je obrnila.

Umeknili so se vsi.

Tudi Brigita je bila nejevoljna in je
klela,

»Vse so enake, mrhe. gnusne!«

»Tele odstaviš lažje kakor pa spraviš
žensko s plesišča,« je vpil godec, ker je
težka plesavka spet tiščala med plesavce.

»Kaj bo šele potlej, ko dobimo voja¬
ke?« je skoraj tiho dejal Jernejčič.

»Ali res pridejo?« se je zavzela Groz¬
nica in je zardela.

»Res. Neke dopolnilne čete za soško
armado se bodo zbirale v naših krajih.«

»E, dosti se ne bo spremenilo,« je za¬
mahnil Groznik. »Te tukaj, ki smo jih vi¬
deli, so prav izbrane, S temi bo>, kar bo.

168

Druge pa so pridne, delajo in skrbijo za
dom. Kar je res, je res.«

Nadučitelj si je gladil kodeljo in mol¬
čal; le včasih je naglo pogledal Grozniku
v oči.

XIV.

Neki dan so res prihrumeli vojaki; bili t
so sami Poljaki.

Čete so se naselile po vaseh; en vod
in častniki so ostali pri Groznikovih.

Groznica je kar koprnela. Vsak dan
se je dvakrat, trikrat preoblačila in česala,
da je bila zmerom kakor praznična, ko je
stregla zarjavelim in trudnim, a zelo lju¬
beznivim gosDodom. Njih čisto novih do- ( j
mislic in vljudnih šegavosti se kar ni mogla
naslišati in se jim nasmejati. Vsi so ji bili
zelo všeč.

»Oh, da . . častniki... to so čisto dru¬
gačni ljudje . ..,« je večkrat tiho vzdihnila
in je nejevoljno pomislila na moža, nad¬
učitelja in Jernejčiča.

Groznik se ni več dosti menil za dom;
opravki so ga skoraj dan na dan vlekli
zdoma.

169

Nadučitelj je vzdihoval in klel, zbiral
patriotične zbirke in paberkoval za Groz¬
nikom.

, Jernejčič je takoj vedel, da je spet za¬

mudil. Groznika ga ni več tako pestovala
in oboževala. Očitni poraz ga je tiho bolel
in sram ga je bilo. V razžaljenem samo¬
ljubju bi se bil rad oglasil pri Pavli, a se ni
upal; bal se je, da mu ne bi za vselej po¬
kazala vrat.

Odkar so bili prišli vojaki, Pavla ni
več hodila h Groznikovim, Ždela je doma
v sobici, predla žalost in skrbi ali pa je
zasanjena posedala na šolskem vrtu.

Včasih jo je obiskala Brigita in ji pri¬
povedovala o novem dekličevanju svoje
gospodinje.

»Pri nas je zdaj dosti zabave,« je
opravljala. »Groznica živi kar se da. Zva-
dila se je prav posebno z nadporočnikom,
ki je fant, kakršnih še ni imela.«

»Vi pa res takoj sumničite,«

»O ti ljubi Jezus — kaj bi sumničila?
Saj imam oči in ušesa.«

»Kaj Groznik jih nima?«

»Ima ali nima, ovira je prav nič. Po¬
glavitna skrb mu je, da si grabi bogastva in

170

išče, kar še potrebuje, drugod. Tako je za
oba prav.«

»Kakšen pa je prav za prav tisti nad¬
poročnik?« je naenkrat vprašala Pavla in
je zardela.

»O, lep mož,« se je nasmehnila Brigita,
»viisok, močan, ne prestar in zelo prijeten
človek. Takole zvečer vzame gosli pa vam
gode in gode kakor ciganski primasi; ali pa
se smeje in prikupuje Groznici, ki mu še
bolje streže kakor prej samemu Jernejčiču.
Lepo je zdaj pri nas!«

»No, da ste le zadovoljni,« se je na¬
smehnila Pavla in je zardela, ker se ji je
vendarle močno dobro zdelo, da si Groz-
nica ne osvaja več Jernejčiča.

»Tudi jaz imam dobro druščino. Ve¬
ste —.«

Pavla jo je začudeno pogledala in se
zasmejala.

»O, ne tako —,« je odkimala Brigita.
»Veste, dobila sem človeka, da ne sedim
sama, če si privoščim kapljico vina. Stot¬
nik, naš stotnik zmerom sede k meni in pi¬
je z menoj. Rad pije in dosti pije in prav
malo govori. Včasih je čisto otožen in tako
ga imam prav rada.«

171

»Čestitam!« se je nasmehnila Pavla.

»Vidite, zdaj sumničite vi.«

»Oprostite, saj ne mislim —.«

»Pa je le mož, ki mi je zares všeč,« je
skoraj tiho rekla Brigita im vstala. »Iti
moram, gotovo me že čaka.«

Pavla je gledala za njo in je sklenila,
da si ogleda novi položaj.

Še tisti dan pa ji je pisal Ivan, da se
kmalu vidita, ker bo kot profesor opro¬
ščen vojne službe. Od prevelikega veselja
ni vedela, kaj bi začela. Dirjala je po sobi¬
ci in si prižemala oguljeno pismo na raz¬
burjeno srce in na drhteče ustnice. Ali za
neizmerno radost, ki ji je pela in vriskala
v rajajočem srcu, in za preblaženo in ne-
' skončno srečo, nežno in mehko prebirajo¬
čo ji sleherni živec v toplo gomazeči mrav-
ljinčni draži, ji je bila sobica premajhna in
pretesna. Hitela je na vrt, na solnce, med
cvetje. Pa tudi tam se ji niso mogli razigra¬
ti razburjeni živci. Kakor bi se bila na¬
enkrat česa spomnila, je stekla v svoj de¬
kliški domek. Tu je pokleknila pred ne¬
beško Devico, sklenila je tresoče se roke
in iz srca ji je zakipela vroča zahvalna mo¬
litev.

172

»O, primolila sem si ga!« je zadrhtela
in se je razjokala od nove sreče,

»Primolila sem si ga!« je verovala in
milo začutila neki sladak in mehak mir.
Prekrasen blagoslov plemenitega dejanja
ji je bil v globoki zavesti, da je storila dob¬
ro, plemenito delo vdanosti in ljubezni. In
ljubezen se ji je zdela krepost, ki ji je naj¬
večje in najiepše plačilo krepost sama.

»Primolila sem si ga —,« s to radost¬
no mislijo je zaspala v pokojne sanje.

Drugi 'dan ni več mogla biti sama s
svojo solnčno srečo. Polna veselja in sa¬
mozavesti je šla h Groznikovim.

Groznica, ljubosumna kakor je bila,
se je kar ustrašila, a Brigita se ji je glasno
zasmejala in jo ponosno seznanila s čast¬
niki.

Gospodje so vedeli, da je njen ženin
častnik in na bojišču; zato so se vedli do
nje prav spoštljivo in pozorno,

To ji je dalo neko samozavestno trd¬
nost, da se je kar razživela.

Pred hišo pa se je naenkrat ustavil
voz. Pavla se je ozrla in je prebledela: z
voza je skočil Jernejčič.

173

Ko je stopil mednje, je bila že čisto
mirna in ga je izzivajoče pogledala.

Oči so mu bile še zmerom tako seva¬
joče, bradica še zmerom lepo gojena in vsa
zunanjost skrbna in negovana; le oslabel
je, odkar ga ni videla, in suh se ji je zdel
in nekako truden in zato skoraj zanimivej¬
ši in zagonetnejši.

»Kaj bi mu bilo?« je sočutno pomisli¬
la. »Morda zaradi mene —?« se je ra-
dovala.

Jernejčič ni bil v zadregi. Pozdravil
jo je, kakor bi ne bilo med njima njikoli nič.

Groznica je rdela in si neprestano po¬
pravljala lasni oplet. Napol meže je gleda¬
la vanj in je gledala v nadporočnika kakor
bi ju primerjala.

Brigita je ugenila njene misli in se je
poredno nasmehnila. Prijela je za polni
napitni kozarec in je nazdravila nadporoč-
nikovemu tekmecu.

Nadporočnik je segel po gosli in iz
njih se je drhte izvila ognjevita in čuvstve-
na pesem njegove daljne domovine.

»Lepo nam je,« je dejala Brigita, »in
dolgčas nam bo po vas,«

174

»Še malo in se ne bomo več videli,«
je nekoliko otožno rekel nadporočnik.

»Kako —?« se je ustrašila.

»Morda nas že jutri vzame cesta,« je
ponovil častnik in naglo nazdravil oneme¬
lemu omizju.

»Pri vas nam je bilo lepo,« je pokimal
stotnik. »Tudi mojim vojakom bo ob slove¬
su srce težko.«

»Slišali smo,« je pritegnil Jernejčič,
»slišali smo, da bo marsikomu hudo za
njimi.«

»Da, človek se privadi.«

»Celo nekaj srčnih ran —,« je smeje
se pokimal odvetnik in za trenutek zapičil
oči v Groznico, kil je hitro začela poravna¬
vati prt na mizi.

»Človek se privadi,« je mirno še en¬
krat potrdil stotnik. »Vojak, ki je včeraj
strahoma ušel smrti in ki ji jutri morda ne
uide več, se pa še posebno lahko privadi.«

»To se mi zdi komaj mogoče,« je res¬
no rekla Pavla.

»O, da, gospodična. V teh hudih ča¬
sih je vojaku nekoliko prijaznosti kakor
vernemu kristjanu spovedna odveza. Lju¬
bezniv človek, posebno ženska mu je an-

175

gel; morda zato, ker ga je groza njegovih
krvavih rok.«

Brigita ga je rosnih oči in začudeno
gledala; tako zgovoren mož še ni bil,

»Na bojišču,« je polglasno nadaljeval,
»in ob svoji zadnji uri, ko se krči v krvi
strašnih ran, sleherni misli nanjo in kliče
mater ali ženo, nevesto ali prijateljico. To
sem doživel še v vseh bitkah. Ljubezen je
zadnja misel umirajočega vojaka. Ali zem¬
lja se trese in bobni od sovraštva in ječi od
neusmiljenega klanja in krvave morije. Ni
je usmiljene roke, ki bi mu vsaj z gobo oro¬
sila ožgane ustnice in položila kamen pod
umirajočo glava; ni je sladke besede lju¬
bezni zanj, ki je sam rušil in ubijal. Smrt,
če ni trenutna, je na bojišču strašna, groz¬
na, nepopisna.«

Pavla je bila bleda kakor zid in je
glasno vzdihnila.

»Nihče,« je dalje govoril stotnik, »ka¬
kor vojak, ki mu je ubijanje dostikrat sko¬
raj divja naslada, ne pogreša tako zelo lju¬
bezni in mehke ženske besede. Po njej hre¬
peni sredi najljutejše bitke, sredi najsrdi¬
tejšega rvanja in klanja. Pravo ceno ljubez¬
ni najde in spozna, mislim, šele na bojišču,

176

kjer ni ljubezni in mu moškost drgeče po
vseh udih, drgeče od strahu in razburjenja.
Ko pride z bojišča, ni čudno, če si najprej
išče ljubezni in se je ne more zadosti na¬
piti . . .«

Brigita je strmela v otožnega stotnika
in je imela vse rosne oči. Bala se je, da se
ne bi kar naglas razjokala. Pekoča bol se
ji je dvigala iz srca in ji je stiskala grlo.

Groznica je mežikala in težko sopla,
prsi so se ji burno dvigale,

Jernejčič se je igral s kozarcem in jo
pogledaval, oči pa so mu obstajale na Pav¬
linem licu, zdaj bledim, zdaj zardelim.

»Primolila sem si ga —,« je ginjeno
premišljevala Pavla in je bila neizmerno
srečna.

Ko so se razšli, se ji je približal Jer¬
nejčič in jo je vroče pogledal.

»Kako je? Kaj pa gospod profesor?«

»Dobro, hvala. Piše, da bo v kratkem
oproščen nadaljnje vojne službe in da pride
— pome,« je dejala zmagovito in z nekim
sladkim zadoščenjem, ko mu je naglo za¬
pazila trepet na licu. Prikimala je in je
dostojanstveno in ponosno odšla.

177

Jernejčič je topo gledal za njo in je bil
bled in slab.

»Počakajmo!« je pomislil in stisnil
zobe.

* * *

Nagel ukaz je čez nekaj dni sklical
čete. Na Groznikovem travniku ob glavni
cesti so se strnile v tesne kolone,

Z vso vojno opremo težko oprtani vo¬
jaki so topo in temno gledali predse; njih
oči so bile polne otožnosti in strahu.

Ženske, otroci in radovedneži, ki so
pritekli za njimi še po zadnje slovo, so jih
molče gledali, vojaki pa jih niso več videli;
njih misli so bile Bog ve kje in so šle Bog
ve kam,

Rezko povelje je zgenilo in izravnalo
vrste, stotnik je šel od čete do čete, četni
poveljniki so javljali kratka poročila,

Vsa kolona je blisknila v četverostop-
ne vrste in se je ulila po cesti. Izginjala
je v belem oblaku cestnega prahu.

Znanci so stali pred Groznikovo hišo
in so nemo gledali za belim oblakom.

Groznica je bila bleda in skoraj po¬
starana.

12

178

»Reveži, kam greste?« je vzdihnila.

Med ženskami, stoječimi na cesti in ve¬
nomer z robci mahajočimi za plazečim se
belim oblakom, je glasno zaihtelo mlado
dekle,

Brigita se je zdrznila, V očeh jo je za¬
ščemelo, Kratko se je okrenila in umek-
nila,

»Mrhe, vse ste enake!« to pot ni
rekla in tudi kesneje nikoli več ne.

9

XV.

Ivan Jerin je bil oproščen nadaljnje
vojne dolžnosti. Preden je nastopil šolsko
službo, je dosti prevasoval pri Pavli in pri
Groznikovih,

Pavla je bila nevesta in je bila neizre-
čensko srečna. Sreča se ji je zdela tako
neizmerna, da si ne bi bila upala prav ve¬
rovati vanjo, če je ne, bi bil potrjal v veliki
meri Ivan, ki je vse pripravil in uredil za
skorajšnjo poroko.

Ivan sam je bil molčeč, skoraj tih in
molčeč tudi, kadar je bil pri njej. V stari
druščini pri Groznikovih se je včasih ne¬
kako otajal in je pripovedoval o doživljajih

179

v vojni in o mislih, ki so mu rastle, ko je
v kratkem videl sledove vojnih vplivov
tudi v domačih krajih.

»Hudo je bilo tam,« je govoril, »straš¬
no hudo; še hujše morda pa vam je bilo
doma. Tam je človek vedel, kdo in kje
mu je sovražnik tu tako rekoč ne ve.«

»I, no, no —!« ga je ustavil Jernejčič.

»Kaj pa tajnik »Čitalnice« in toliko
drugih?« _

Jernejčič je zardel in nerodno govoril
o blazni lahkomiselnosti nekaterih ljudi.

»Kako malo in samo površno se je
vsa mogočna kultura doteknila strašnega
človeka, vidimo v tej vojni,« je odkimaval
Jerin. »Ali je to ljubezen, bratovstvo, ali
je vse to človečanstvo?«

»Vojna je to, vojna in nič drugega.«

»Naša doba je polna sramote in sa-
moponižanja. Že prej je bila taka, vojna
nam je samo potegnila krinko z obraza.«

»Saj bo po> vojni vse bolje,« se je
vteknil nadučitelj. »Vojna je šola za naše
življenje.«

»Šola —? Za življenje —? Kako se
šolamo? Bog se nas usmili!«

12 *

180

»Kdor obupuje, ne pride nikamor,« je
počasi rekel Jernejčič.

»Kako živimo? Ali se ne bodo naši
potomci sramovali, da so bili njih predniki
zmožni takih grdobij?«

»To je stokrat res!« je dejala Brigita
in ni nikogar pogledala.

»Ljudstvo na deželi in v mestih umi¬
ra. Dela, dela in poglavitna naloga mu je,
da umira za tuje gospodarje in da od zibke
do groba s trudom in v skrbeh pridobiva
in prideluje. Ali od njegovega dela hočejo
živeti in tudi živijo pijavke, ki ne delajo,
ne sejejo, požanjejo pa največ.«

Groznik je urno vstal in zaprl okno,

»Morda bi si kdo posluške vtepal —,«
je polglasno dejal.

»Materializem in kapitalizem,« je na¬
daljeval Jerin, jezno zamahnivši z roko,
»nista še nikoli tako strašno gospodarila.
In še bosta. Gorje pa bo ljudstvu, če se ne
bo znalo odtrgati od telesa pogoltnih
pijavk.«

»Tako hudo ni. Kdor je delaven in
podjeten, ni pijavka,« je ugovarjal odvetnik.
»Saj ste včasih govorili, da je prav in po-

181

trebno, če si posameznik skuša mehko in
toplo postiljati.«

»Ampak s poštenim delom,« je; poki¬
mal Jerin. »Rekel sem pa tudi, da bodimo
praktični kristjani. In kako je? Kje je lju¬
bezen; kje pravičnost; kje usmiljenost? Vsi
smo se izpridili. Samo po denarju, po ob¬
lastnosti in po uživanju hrepenijo naše
duše, ki so izgubile sleherni idealizem.«

»To je vojna dediščina,« je priteknil
nadučitelj.

»Nravnost ni še v nobeni vojni tako
strašno omahnila. Res je: vse vojne, ko¬
likor jih zgodovina pozna, so rušile in po¬
dirale, ali današnjih razmer niso dosegle.
Ljudstvo na deželi, naše kmečko ljudstvo
je izprijeno ravno tako kakor meščanstvo.
In v tem je vsa obupnost in žalost.«

Jerin je pomolčal in nadaljeval;

»To dokazuje, da naša notranjost ni¬
koli ni bila dosti prida. Še cerkev je; zgre¬
šila svojo trdno pot. Oznanja sovraštvo,
blagoslavlja orožje in taji blagovestje miru
in ljubezni; taji, ker se sama prilagaja javni
izprijenosti in zablojenemu krščanstvu.
Vojni svečenik na tej strani blagoslavlja in
moli za zmago, na oni strani svečenik is-

182

tega obreda in istega Boga blagoslavlja in
moli za zmago.«

»Zapovedano mu je: mora,« je blažil
nadučitelj.

»Srcu, prepričanju, božjemu poslan¬
stvu, ki si ga lastita oba, — kdo more za¬
povedovati? Krščanskim mučenikom so
tudi zapovedovali, ali oni so ostali zvesti
in so rajši segli po mučeniškem vencu,«

»Kaj hočete? Tako je,«

Vse je videz, vse hinavstvo, vse laž
in licemerstvo. Človek podira nravnost in
si prikraja vero, ki je njegovi izprijenosti
najprimernejša.«

Jerin se je oddehnil, ali nihče ni zinil
besedice.

»Saj človek ne bi prišel do takih mi¬
sli,« je nadaljeval, »če ne bi vedel, da nam
iz nravstvene propalosti rastejo tudi straš¬
ne gmotne težave življenskih bojev. Bolj
ko izginja nravnost, bolj ko pada ideali¬
zem, bolj zagospodari sirovi materializem
in z njim vstajajo boji za dušne in telesne
dobrine.«

»To je svetožalje, zelo pretirano sve-
tožalje,« se je oglasil Jernejčič. »Naša na-

183

prednost je tako velika, da bo zlahka za¬
celila vse rane, ki zevajo, — če res zevajo.«

»Če razkopljete mravljišče, — v par
dnevih je spet na kupu; ljudje pa vlečejo
vsak v svojo stran in si domišljajo, da so
napredni. Nobena naprednost nam ne mo¬
re pomagati, samo spoznanje, da smo gre¬
šili, nas more rešiti. Ali verujete v naše
izobražence? Kakšni pa so? Ustrahovani
so in bedni in ponižni hlapci, ki so vse po¬
zabili in ki se brez ponosa in brez sramu
izgubljajo v najklavrnejšo dekdenco.«

»To ni tako gotovo. Počakajmo, da
spet smejo prijeti za delo.«

»Ni ljudi, ki bi se znali in hoteli žrtvo¬
vati za občo stvar. 0, če bi imeli vsakih
deset, dvajset let, vsaj vsakih sto let ju¬
naka, ki bi storil veliko, strašno dejanje,
bi Pokazali, da Smo živi. Tako pa •—«

»Ali ste torej vi tak junak?«

»Ne, tudi jaz sem slabič; tudi jaz sem
sužnjev sin,«

»Kaj torej hočete?«

»Samo povedati, da me tišči jarem
hlapčevstva.«

»To ni nič. Same besede.«

184

»Dosti je in mnogo, če se človek začne
tega zavedati. Misli mu zarobijo, duša za¬
hrepeni po prostosti in veličju. In potlej
ni več daleč do vstajenja.«

»Ne pozabimo, v kakšni dobi živimo.
Kaj more storiti tako majhen narodič ka¬
kor smo mi?«

»Res je: ne dosti. Ali vsaj silil naj se
ne bi bolj kakor mu zapovedujejo tuji go¬
spodarji.«

Jezno je obmolknil. Kje je junak, o
kakršnem je govoril? Čehi jih imajo na sto¬
tine, na tisoče. Mi smo kakor Poljaki in
Malorusi, ki se ponižujejo pred Nemci in
jim služijo, ker mislijo, da služijo misli
svoje domovine. Mi pa nimamo niti tega
samoprevarnega prepričanja: služimo, ker
smo hlapci. Opravičuje nas samo, da smo
bili v hlapčevstvu rojeni in oigojeni in
zmerom brez sredstev. Naši očetje so bili
še junaki. Primož Trubar, Matija Gubec,
vsi uporni kmetje so bili junaki svojega
prepričanja in svoje volje. Črtomir pa je
bil klavrn uskok in beden hlapec tuje vo¬
lje in misli. —

»Edino zares junaško dejanje,« jie dejal
po kratkem molku, »je bila majniška de-

185

klaracija. Pomen in namen ji bodo znali
oceniti šele naših otrok otroci.«

»Kaj pa vsi tisti, ki jih je sodila nagla
sodba?« se je domislil nadučitelj,

»Ne; tisti, ki so bili žrtev krvniških
rok, so bili mučeniki, — junaki niso bili.
V Rothenmannu, Radgoni in Ko toru so bili
junaki, junaki zato, ker so si upali potresti
za svoje suženjske verige.«

Nadučitelj je hotel spregovoriti, pa ni
mogel: v sivo brado so mu drsele goste
solze,

»Nič solz!« je popravljal Jerin, »Glave
pokonci in na delo! V boj za stare vzore!
Kaj bi bilo življenje brez vzorov? Samo
sebe bi ujedlo.«

V takih pogovorih se je Jerin močno
razburjal; včasih je kar drhtel in se ves
tresel in še Pavla ga ni potlej mogla zlahka
pomiriti.

Nevesta se je bala zanj in je zelo ne¬
rada videla druščino, ki ga je vnemala za
resne in žalostne pogovore.

Tesnoba, ki jo je dušila, se ji je od-
rahljala šele tisti dan, ko je kot Ivanova
poročena žena stopila v novi svet čez prag
župne cerkve v Velikem Studencu,

186

Ali je res ali ni res, da sreča ljubezni
spremlja človeka le do oltarja in da greš
od oltarja upognjen pod težo velike na¬
loge, ki jo zmore le malokdo?

Ali je res ali ni res?

O prevelike, neskončne sreče in pre¬
sladke, nedopovedne radosti, ki je tvoj ves
lepi solnčni svet, kako bi te človek vroče
prižel na pojoče srce, te prižel z neizmerno
ljubeznijo, z živo vero in z najglobljo nado!

Ali je res ali ni res? —

XVI.

Zakonca Ivan in Pavla sta bila kakor
so vsi mladi zakonci: srečna, vesela in pi¬
jana vseh dočakanih blaženosti.

Pavla se je v zakonu razcvetela v pre¬
krasno žensko. Njena lepota je bila tako
sveža in prelestna, da je začela omamljati
že njo samo. In vroči, občudujoči pogledi,
ki so strmeli za njo, kjerkoli se je poka¬
zala, so se ji zdeli kakor pravičen davek.
Niso je vznemirjali, ker je mislila, da je z
zakonom dosegla prav za prav vso prostost.

Ivan je bil- mehak, neodločen zakonec.
Pavlini ljubezni, ki je bila globoka in ve-

187

lika, ali tudi zelo muhasta in občutljiva, se
je sprva vdajal in podlegal z vso močjo
svoje šibke volje. Ko se je umiril, se mu je
žena zdela premalo resna, pregizdava, pre-
lahkomuselna in premalo gospodinjska. S
svojo profesorsko natančnostjo je spoznal,
da je zelo površno izobražena im nerodna
in plitva.

Pavla se mu je smejala, če jo je hotel
učiti, ali pa se je trmoglavo' zagledala pred¬
se, če je želel govoriti o resnih stvareh.

E, brate, zakoni se sklepajo v nebe¬
sih, zato je v zakonu potrebna nebeška
potrpežljivost.

Ivan ni imel dara, da bi govoril o svo¬
jih notranjih doživljajih. Ko je videl, kako
je, je bil najbolj sireeen, kadar sta bila tiho
in sama, Mir mu je bil potreben. V vojni
je pustil mladostno živahnost in zgovor¬
nost. Kako silno so se mu v dušo vsadile
vojne grozote, se mu je poznalo posebno
na očeh. Na njih mu je visela neka megjla,
iz nje mu je gorel strah, strašen strah in
nemir. V bolestni kretnji roke, v naenkrat-
nem vztrepeitu živcev' na obrazu so mu
plaho zamižavale nemirne oči. Ponoči je

188

sredi sna planil in kriknil, da ge v blaznem
strahu planila in kriknila tudi žena.

»Oprosti,« je drhtel, »sanjalo se mi je.«

Iz šole je hodil čemeren in molčeč.
Če ga je vpraševala, kaj mu je, je tožil o
slabih šolskih uspehih zanemarjene in po¬
kvarjene mladine.

Vse to Pavle ni moglo zanimati. Pre¬
majhna je bila. Razmik med njima se je
širil. Kar nehote se je začela spominjati
svojih dekliških let, velike ljubezni in
strastnega odvetnika.

Čez dobro leto po poroki ji je začel
Jernejčič pošiljati pisma, sprva spoštljiva
in skromna, kesneje, ko mu je začela od¬
govarjati iz prešemosti in radovednosti, iz
dolgočasja in lahkomiselnosti, tudi že vro¬
ča in roteča.

Ko je prišla nekoč v Ljubljano, sta se
srečala in sta govorila.

Jernejčič je delal miren in otožen
obraz. Vzdihoval je o svolji usodi, o svojih
zamudah in o svoji neizmerni srčni boli.

To jo je neznansko zabavalo. Z jasnim
in sitim veseljem je poslušala njegove cme¬
rave vzdihe in zapeljive poklone.

Huda je bila nanj, ko je opazila, da


t

dvomi o njeni kreposti, in razžaljena je
bila, ker je strahoma začel odnehavati v
svojem zapeljevanju.

Ko sta se poslovila, je bila skoraj
jezna, ker jo je prosil, da bi se še kdaj
videla. Ali stisk njene rolke je malo manj
ko razločno izrekel važno besedo: morda.
Tako je imela svojo skrivnost, polna
strahu in zato polna velikega čara.

Vzrokov za vožnje v Ljubljano si je
zmerom znala najti. Saj ženska morda ni
modra, zvijačna pa je zmerom. Zvijača, da
se je mogla shajati z Jernejčičem, se ji je
zdela zabavna in nedolžna,

Jernejčič jo je vselej pričakoval kakor
dijak, ki pride na sestanek s hčerjo svo¬
jega profesorja: plah, spoštljiv in ponižen.
Ali razgrel se je ob njenem zvonkem sme¬
hu in se omamil z njeno blestečo lepoto.

»Vsak zvok tvojega glasu,« jo je ne-
vedoma tikal, »vsak pogled tvojih oči mi
opijanja dušo in jo omamlja .. . Vsaka misel
mi je del tvojih misli. .. vsak dih mi je
vzdih za teboj...«

Pavla ga je zanosno gledala in se mu
je v zadregi smehljala. V mislih se je za¬
bavala;

190

»Lepo govori. Le naj govori, kakor in
kar hoče.«

»Zmerom si mi bila in si mi še zdaj
moja misel, moje euvstvo, moja sedanjost
in prihodnost. Jaz nisem več jaz, — ves
sem samo v tebi,«

Strašno so ji bile všeč take besede;
kar rdela in trepetala je od velikega za¬
dovoljstva.

»Če bi se mi za zmerom umekmila, bi
bil kakor luč, ki ugaša. Mislim, da bi umrl
od obupa.«

Huda strast ima sto bolečin in sto
sladkosti. Od dvoumne besede im izzivajo¬
čega pogleda pa do poljuba je pot včasih
prav dolga in zamudna. Ko pa se strnejo
usta v poljub ljubezni, se umeknejo vse
ovire in vse je mogoče,

»Pavla —!« je naenkrat tiho kriknil
in jo je viharno objel; zakaj v njem je bilo
več strasti in samoljubja, kakor pa take ali
take ljubezni.

Neka sladka omotica ji je zagomazela
po vročem in drhtečem telesu, ko je za¬
čutila njegove željne ustnice na svojih in
na licu in na vratu in povsod.

191

»Ne —,« je slabotno dejala in se mu
ni mogla izviti. »Ne —,« je težko sopla v
slasti in grozi.

»Duša . . bodi moja . , moja vsaj zdaj!«
je hropel.

»Ne!« je dejala kratko in ga je od-
pehnila.

»Pavla —!« je zaječal v strahu,

»Ne, dokler živim pod njegovo stre¬
ho ...!«

»Tak ne bodi no —!«

»Žena sem mu . . . pustite — pusti me
na miru!« se ie zajokala in je zbežala na
postajo.

Vest se ji je oglašala in ji očitala, da
njena zabava ni zgolj nedolžna igrača. —

* * *

Ivan je bil pust in čemeren. Nanj so
pritiskale tudi skrbi za obstanek. Stanov¬
ske razmere so postale nejasne, plačica je
bila majhna, dosti premajhna, da bi zado¬
stovala zanj in za precej razvajeno in
lahkomiselno ženo.

Tako je bil prisiljen, da je večkrat
moral potovati k staršem, da so mu po¬
magali.

192

V Velikem Studencu se je dosti spre¬
menilo.

Groznik je postal ošaben. Trgoval je
v izvozni trgovini in je bogatel in bogatel.

Groznica je bila umrla za vročinsko
boleznijo.

Brigita, je pila, pela in imela v hiši ve¬
liko oblast.

Nadučitelj je postal okrajni šolski nad¬
zornik in zelo ponosen gospod.

Metka in Janez, ki se je bil šele pred
kratkim kot hromeč vrnil iz ruskega ujet¬
ništva, sta se vzela in sta si pomagala,
kakor sta vedela in znala. Groznik je bil
dal Metki večjo vsoto kot poročno darilo.

Učitelju na Gori je bila nova šolska
oblast ponudila odlično službo v mestu, pa
je ni hotel sprejeti.

»Šolstva so se polastili sami nevedni
plezavci in povzdignjene!,« je godrnjal. »V
njih bližini nočem služiti. Iz ljudstva sem,
pri njem ostanem.«

»Ta je še mož, res še mož,« si je dejal
Jerin, ko se je vračal v svoj mladi, novi
domek in je premišljal nove razmere.

193

Vse drugo se je spremenilo, vse je še
vrelo in kipelo. Kako bo; ali bo pravi'čas
našel pravo pot?

Ali se ni močno spremenil tudi on
sam; ali se ni zelo spremenila kraljična
njegovih najslajših mladostnih sanj?

XVII.

Pavla ni imela miru in obstanka. Oma¬
hovala je in omahovala in se lovila za zad¬
nje ostanke svoje nestalne volje.

Z Jernejčičem sta imela za sestanke
že kar določene dneve,

Zvitorepi in zapeljivi odvetnik ji je
strastno dokazoval, da jo čaka samo ob
njem vsa sreča, kakršno zasluži. Moža in
predsodke, vse naj pusti in vse bo prav.
Ivan je preresen in preponosen, da bi ovi¬
ral ločitev. On, odvetnik, je bogat. Šla
(bosta za prvi čas kam daleč daleč, v kraje
zabave, solnica in lepote.

Pavla ga je zamišljeno poslušala in se
je slabotno branila.

Jernejčičevo bogastvo jo je začelo mi¬
kati in srce jo je vleklo v lepoto krajev,
ki jih še ni videla. Naenkrat je začutila,

13

194

da je ravno zaradi tega tako nesrečna in
nemirna. Zdelo se ji je, da jo čaka vsa
sreča tam, kjer sama še ni bila.

In ko je bil Ivan nekoč spet moral iti
v Veliki Studenec, se je obupno odločila
in je ušla,

Jernejčič je bil vse pripravil in jo je
čakal na postaji.

Ko ga je zagledala, se je ustrašila in
bi bila najrajši zbežala, če bi bila mogla

Samo pokimala mu je. Govoriti ni
mogla, tudi v oči ga ni pogledala. Boječe
in kakor v omotici je šla z njim po postai-
mem hodniku v vozovni predel brzega
vlaka.

In nemočno se je zrušila na mehki se
dež in je zaihtela. Srce jo je klicalo.

»Še je čas ... premisli.,.,« je vpilo.

Ali nobene moči ni imela, s tresočimi
se rokami si je zakrivala lice, med prsti
so ji vrele solze.

Jernejčič ji je sedel nasproti in se je
nestrpno sklanjal skozi okno. Vlak je imel
zamudo. To ga je jezilo. Nejevoljen je bil
tudi na Pavlo, ker ni bila vesela.

195

»No, pusti, Pavla,« ije rekel skoraj
trdo, »Saj ni treba tako.«

Pavli so padle roke z obraza. Vsa
solzna je zastrmela vanj.

»Kaj boš!« se je smehljal. »Zdaj te
imam, kjer sem te hotel imeti. Glej, zaman
ti je ves trud: ženska si in krvava pod
kožo bolj ko vsaka druga!« si je mel roke
in se zadovoljno presedal.

Vsa kri se ji je ustavila, žila ji je za¬
stala, bleda in osupla ga je gledala.

»Ni poti nazaj, srček, uporni,« se je
popravljal, ker je vedel, da so bile njegove
besede zelo grde in neokusne. »Glej, pri
meni ti bo dobro, dokler se bova znala rada
imeti!«

»Ka-a-a-aj!« je poskočila. »Jezus —!«

Sram in jeza sta jo zabolela v ogorče¬
nem srcu. Naglo je segla po prtljagi in je
bušila k vratom.

»No, no, Pavla! Tak ne bodi otročja!«
se je ustrašil in jo je hotel objeti,

»Strani! Če ne, pokličem sprevodni¬
ka!« je siknila in je skoraj zviška skočila
z vlaka.

Za njo "je planil Jernejčič ves rdeč in
sopeč.

13 *

196

»Pavla, lepo te prosim,«

Ali ena se ni ozrla. Na postajnem hod¬
niku je sedla na klop k neki stari ženici,
s klobuka si je spustila kopreno čez obraz,

Jernejčič se ji ni upal približati; bal
se je zgledovanja. Z drugega konca postaj¬
nega hodnika jo je gledal in se tresel od
togote in sramu.

»Prekleta ženska, — vrag naj jo
razume!«

Nemirno se je prestopal in je skušal
ujeti njene oči.

Ampak brzi vlak je odvihral, iz na¬
sprotne strani je prihrumel drug vlak.

»Zamuda, vse je zamuda,« se je jezil.
»Zdaj sem jo za zmerom izgubil zaradi za¬
mude vlaka,« je škrtal z zobmi, ko je Pavla
urno stekla proti vlaku in vstopila v ženski
predel.

XVIII.

Medtem je prišel Ivan Jerin iz Veli¬
kega Studenca; na mizi je našel Pavlino
poslovilno pismo.

»Kako —?« je kriknil. »Jezus — za¬
kaj?«

Mladega zakonca je oblil mrzel pot
V tisti minuti se mu je zdelo, da pada nanj
l&es svet.

»Zakaj —?« je zaječal in se zrušil na
stol, »Kje sem grešil, kaj sem ji storil —?«

V duši mu je trepetal vroč spomin na
veliko srečo, ki mu jo je bila prižigala bla¬
žena ljubezen do lepe in čednostne Pavle.
Nagla domišljija je čarala predenj vse mile
in sladke trenutke iz tistega-presrečnega
časa,

Ali iz omotnih sanj, kratkih in naglih,
ga je trdo zagnal obupen domislek neizre-
čenskega gorja.

Roke si je zaril v lase in rame so se
mu tresle v nedopovedni boli.

Kam je šla, da bi se plazil za njo po
golih kolenih in da bi jo prosil odpuščanja,
če je grešil? Grešil —? Ali je ni rad imel,
jo obožaval in nosil na rokah? Kaj ni bila
ravno ona njegova topla, misel sredi trp¬
ljenja in bridkosti in strašnega umiranja v
grozovitih bitkah? Mar ji ni dal vsega, kar
je imel, in ni bil ponosen nanjo in srečen v
njeni sreči? Ali morda ni bila zares srečna?
Kdaj mu je rekla, da ni?

In kakor je grebel po svojem spominu

it 98

in iskal, iskal, krivde ni našel ne v svoji
ljubezni, ne v zakonu.

Sedel je in sedel že Bog ve kako dol¬
go in trpel neznansko gorje ob širokem in
globokem grobu vseh svojih sreč in nad.
Glava mu je padla v obe dlani. —

Mož se joka s srcem, brez solz in
vpitja, kvečjemu s togoto. Pekel sam ne
more biti strašnejši kakor je tak jok ne¬
srečnega, v ljubezni ponosu in časti raz¬
žaljenega moža.

Kdo je. ki bi mu mogel dati miru in
tolažbe?

— Naenkrat so se odprla vrata, v sobo
je boječe stopila Pavla, kovčeg je spustila
ob sebi na tla.

»Ivan —! Ivan —!« je glasno ihtela
in se sredi sobe zgrudila na kolena. »Nisem
grešila . .. Čisto brez madeža sem . ..« Vi¬
joč do komolca povzdignjene roke in krče¬
vito se jokajoč se mu je kleče približala
»Odpusti... Samo omahnila sem... v
zmoti...  saj  nisem vedela, kaj počnem ...
Verjemi, odpusti!«

Ivan je poskočil. Oči so mu buljile,
bled je bil, prepaden, ves siv v obraz in
skoraj postaran.

nm

i

»Vstani —i« je zamolklo, a trdo rekel,!
le iztežka loveč sapo, »Stoje si povejva,®
če si imava še kaj povedati!«

»Ne — pusti,,, Za deklo naj ti bom,
za deklo ... Da bi ti bila žena, nisem vred¬
na , Odpusti, samo odpusti neumnici,..
V svoji sreči nisem znala biti srečna ...
Ali grešila nisem, — nisem!«

»Vstani! Vstani, sem rekel!« je skoraj
zakričal.

Pokorno je vstala, tresla se je in si ga
ni upala pogledati.

, »Odpusti,., samo odpusti! Brez greha
sem...«

»Kaj naj odpuščam, če si..  . nedolž¬
na...  ha, nedolžna?!« je hripavo rignil,
pesti so se mu dvignile,

»Odpusti, vse odpusti!« je jokaje se
vpila, kakor ne bi bila slišala njegovih be¬
sedi.

Ženska se joka z živci in po gotovem
načrtu. Med jokom in smehom ji je pro¬
stora komaj za dober las.

»Vem, nisi grešila!« je sikal in težko
sopel, »Zaradi svoje nestalnosti, zaradi
svoje objestnosti nisi grešila, ne iz ozirov
nase in nairne!«

,200

»Ne, ne! Odpusti, lepo, na kolenih te
prosim!« je vpila in ihtela. »Ali pa me
ubij... O, ubij me ...«

»Zakonolomka si, v mislih si bila
grešnica! Kaj še hočeš?«

»Nisem, nisem bila .,. Zmešana ...
ničemurna ... v zmotah sem bila ... Od¬
pusti! Vse ti povem, samo odpusti!«

Naglo, v trgajočih se stavkih, med jo¬
kom in ihtenjem se mu je spovedovala, nič
ni zamolčala.

»Tako si pameten, Ivan ,., Prosim te,
premisli, razumi, pa mi odpustiš, ker seru
se igrala, samo igrala, grešila pa nisem!«
je skoraj mimo in vdano sklenila svojo
spoved, ker je opazila, kako silno se je
spreminjal Ivanov obraz.

Rdeč in bled mu je bil obraz, okoli ust
in pod očmi so mu drgetali živci.

»Z ljubeznijo, z dobroto odpusti zmo¬
tam ... saj nisem grešila!«

Z obraza ji je gorela velika bol, v očeh
ji je vrelo globoko kesanje. Gibko in vitko
in okrogloudo telo ji je podrhtevalo v ob¬
upnem drgetu.

Ivanu se še nikoli ni zdela tako lepa,
tako dražestna in ljubka.

»Ali te nisem rad imel, zvesto in vda¬
no —?« je očitaje rekel in skoraj mehko, j

»Ne zavrzi me, odrešenik moj,.. Tvoja
ljubezen mi je bila moč tudi v zmotnih sa¬
njah ...«

»Kaj sem ti storil? Povej, povej — !«

»Samo kri, Ivan .. . nagon krvi... in
zmote, ker sem bila slaba... tako slaba
in slepa ...,« je ječala in stezala roke-

Ivan je strmel vanjo in se odmikal.

»Brez tvojega odpuščanja sem kakor
nad prepadom ... Jezus, Bog moj, kako se
bojim prepada! Vrtoglavo in obupno bi se
strmoglavila, če izgubim tvojo ljubezen, ki
je nisem bila vredna, ki jo pa zdaj zaslu¬
žim, ker sem vsa druga, vsa druga!«

»Da, druga, druga —,« je trpko dejal.

»Ivan —, strah me je prepada, strah .. .
Zblaznela bom in v blaznosti bi ubijala
sebe in tebe, svetnika in varuha svojega.
V imenu ljubezni, v zmotah in nesreči pre¬
kaljene ljubezni, v imenu čiste, neomade-
ževane ljubezni te prosim: odpusti, od¬
pusti! Še Bog odpušča!«

Ivan se je zagledal v tla, stresel se je
in ko so se mu dvignile oči, mu je bil po¬
gled očitajoč in kalen in skoraj ugasujoč.

-202

»Glej, Ivan, zdaj je konec, konec, grd
j'konec vsega, kar je bilo zmotnega. Brez
’ tega bi morda nikoli ne bila tako tvoja
kakor sem in bom ... V meni se je nekaj
utrgalo. Počila, odnehala je neka tesnoba,
neka vez, nekaj, česar sama ne raz¬
umem ... In zdaj je konec, konec,.. Moj
Jezus, kaj je bilo z menoj, kaj je bilo, kako,
zakaj...?«

Ivanu se je telo sključilo v veri in
dvomu in v strašnem boju s ponosom in z
ljubeznijo.

»Odpusti.., odpusti zmotam!« je za¬
ječala in se mu je skoraj nevidoma bližala,
nevidoma se je primikal tudi Ivan,

In naenkrat so se jima razklenile roke
in

»Moj Jezus, kaj je bilo, ..? Ivan, zlati,
dobri moj Ivan, odpusti, varuj me!« je krik¬
nila in se je radostno razjokala na razbur¬
jenih prsih tihega, blagega moža. —

Kukavica v stari stenski uri je zaku-
kala šestkrat, odsvit večernega žarenja je
milo tekel skozi okno in je zlato oblival
v zmotah in spoznanju prekaljeno srečo
mladih, svoje ljubezni, dolžnosti in potrp¬
ljenja se zavedajočih zakoncev.