faaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa aa aaaaaaaaaaaaaaaaaa a • ¦ Prva spoved. *...........................................................i Tako hudih časov še dvanajstletni Bur-kelčev Peter ni doživel, kakor pri prvi spovedi. Prav za prav bi bil moral že davno sprazniti žakelj, v katerem je svoje hudobije shranjeval, pa kaj se če, ako so bili gospod sitni in mu niso prej hoteli olajšati težkega bremena. Zmerom so našli kak izgovor: V devetem letu je še premalo krščanskega nauka znal, v desetem se ni dobro spovednih molitvic naučil in v jednajstem letu sta si bila bojda s katekizmom v veliki jezi. In tako je prišlo, da je smel k spovedi še le tedaj, ko je bila mera že do vrha polna. Njegova pobožna in skrbna mati mu je kupila v nedeljo zjutraj v konzumnem društvu papirja in svinčnik za 1 krajcar. „Peter", rekla je, ko je prišla od maše domov. „ Peter, sem k mizi se vsedi! Tu imaš papir, mislim, da ga bo dosti, in zdaj lepo premišljuj, kaj si v svojem življenju slabega storil; spomni se na velike in male grehe, da bodeš danes večerko svojo prvo spoved pošteno opravil. Vse si lepo zapiši, da na kaj ne pozabiš." "Rahlo je šla potem v kuhinjo, kjer je opravljala svoje navadno delo, pa danes vse bolj tiho, da bi ne motila Petra, ki je v hiši kosmato vest krtačil. In Peter je sedel za mizo, ali bolje rečeno, on je visel na stolo-vem robu. Božal je beli papir, grizel svinčnik, in kadar se je spomnil na kako posebno težko klado, segel si je z umazanimi prsti v lase, ki so niu stali na glavi ko skop na razdrapani strehi. Včasi je tudi po bliskovo potegnil z roko po mizi, seveda nikoli zastonj. Vsakokrat je izvlekel izmed prstov eno ali več muh, katerim jo danes — pred spovedjo mora človek še bolj usmiljen biti — samo glave zdrobil. Ko se je v par let svojega življenja zamislil, postalo mu je vroče, da mu je „švic" stopil na čolo. Pa tudi ni bilo kaj malega, saj so mu take lumparije stopile pred oči, da mu je slabo postajalo. A zraven tega je še stara, zaprašena ura na steni pravila: čak - čak, čak - čak! Najbolj ga je pekla vest zavoljo šekaste farovške mačke. — Pred pol letom jo je na tihem ubil in mrtvo truplo v kurnik obesil! Potem je za bezgovim grmom čakal, dokler ni kuharica kuram jesti prinesla. Uj ! kako kislo in jezno lice je napravila mogočna gospodova gospodinja z veliko bradavico na nosu — brr! še danes je Petra prijetno streslo. Jeseniku bič ukradel — Koklnovemu hlapcu dva polna žaklja prerezal — materi s slamo mleko iz latvic pil, — tako je pisal. Še včeraj je poskušal s slamo. Dobra je bila ta iznajdba, ker tako se smetena (vrhnja) ni načela; zato je mati že dalje časa mislila na copernijo in je hotela dati mlečnico iz-žegnati. Ej, Burkelčev Peter, ta vam je bil pravo seme! Še le, ko je napisal nekaj črez 30 faloterij, šlo je delo bolj počasi, in kakor ima vse svoj konec, tako ga je tudi njegov register grehov imel. Nato je vse Šestkrat prebral, da bi si lažje zapomnil in v spoved-niči ne obtičal. Nazadnje se je še lepo podpisal in pristavil kraj in čas. Da bi bjii grehi na varaem, je papir zavil v robec, ter vse vkup stlačil v žep. Obed, obstoječ iz mastnih žganjkov in mleka, mu danes ni dišal, kakor drugekrati. Mleka si že kar pogledati ni upal, ker ga je preveč spominjalo na — no na njegovo iznajdbo s slamo. Tudi si ni upal materi v lice pogledati, saj je nosil v žepu črno na belem, da je nič vreden fant. „Irnaš kaj velikih grehov?" vprašala ga je mati. Seveda ni Peter nič odgovoril. Po jedi jo je tiho potegnil v Šolo, odkoder je potem g. učitelj vso otroke skupaj v cerkev peljal. Spovednik jih je čakal. Jeden drobiž za drugim je zgrevano in boječe stopil v spoved-nico, a vsak je spet korajžno iz nje odšel. Prišla je tudi vrsta na muhastega Petra. Zato mu je vroče postajalo in moral se je večkrat obrisati; kolena so se mu tresla, srce mu je strašansko močno bilo, in kar zazibal se je v spovednico. Že je gospod župnik odprl okence in mu mignil, naj začne. On pa j9 iskal in iskal papir, na katerem je imel svoje grehe zapisane. Zavoljo tega je postal duhovnik nepotrpežljiv. Peter, rudeč ko kuhan rak, je iskal po vseh žepih, stresal svoj robec sem in tja, ter nazadnje z joka-jočim glasom povedal: „ Jaz sem svoje grehe Zgubil!" __________ (Konec sledi.)