C© 
95 
9 
•** 
t) 
ZGODOVINO št. 2 
•v-s 
..ixl 
ise* ;: 
i'. ...:•*• •-•*^ 

ZGODOVINA ZA VSE 
VSE ZA ZGODOVINO 

VSEBINA 
Zgodbe, ki jih piše življenje 
Andrej Nared 
ERAZEM (PRED)JAMSKI - SLOVENSKI ROBIN HOOD?   y      5 
Erazem (Pred)jamski - ein slowenischer Robin Hood? 
Andrej Pančur 
NA POTI K MODERNEMU NEDELJSKEMU POČITKU 17 
Auf dem Weg zur modernen Sonntagsruhe 
Igor Grdina 
SLOVENSKI SPOMINI NA VČERAJŠNJI SVET     • 41 
Slowenische Erinnerungen an die Welt von gestern 
Igor Grdina 
TROMPETA KLIČE 50 
ali Ivan in Klarica na manevrih 
Die Trompete ruft 
oder: Ivan und Klarica auf Manövern 
Metka Govekar Okoliš 
UPORNOST GIMNAZIJCEV IN NJIHOV ODNOS DO /      59 
PROFESORJEV, ŠOLSKEGA REDA IN DISCIPLINE 
Die Aufsässigkeit der Gymnasiasten und ihr Verhältnis zu 
Professoren, Schulordnung und Disziplin 
Helena Filipas 
PODOBE VELMOŽ - IVAN GROHAR \y 84 
The Images of the Famous People - Ivan Grohar 
Božo Repe 
"TIHOTAPIJO VSE, RAZEN PTIČJEGA MLEKA" J      90 
Vpliv nakupovalnega turizma na kulturne spremembe in način 
življenja v Sloveniji po drugi svetovni vojni 
"Alles wird geschmuggelt, außer Vogelmilch" 
Der Einfluß des Einkaufstourismus auf die kulturellen Veränderungen 
und den Lebensstil in Slowenien nach dem Zweiten Weltkrieg 
S knjižne police 97 
Andrej Nared 
ERAZEM 
(PRED)JAMSKI - 
SLOVENSKI 
ROBIN HOOD? * 
'^I^^^^^^-^^^^^^^^^^^^^^^^^-K^-^r^'^-^-»^^-^^^^^ 
"Ni banditizma brez legende," pravi Eric J. 
Hobsbawm, saj mit ustreza željam in pričakova- 
njem preprostega prebivalstva.1 Ljudska domiš- 
ljija spleta idealizirane zgodbe o posameznikih, 
ki so se upali upreti tiranski gospodi in se boriti 
proti raznovrstnim tlačiteljem, pa čeprav so bile 
metode tega boja pravzaprav navadni zločini.2 
Tudi naši predniki v tem niso bili izjema. Sko- 
zi stoletja so se izoblikovale številne legende, 
katerim so bili zgodovinski dogodki le medel 
zunanji okvir. Med takimi legendami je zgodba 
o "zadnjem roparskem vitezu na Kranjskem", 
Erazmu (Pred)jamskem, gotovo ena najbolj 
znanih, saj najbrž med nami ni nikogar, ki ne bi 
poznal kakšne pikantnosti iz življenja znameni- 
Pričujoča razprava je za objavo prirejeno poglavje 
"Erazem Jamski" iz diplomske nalogo z naslovom K 
zgodovini poznosrednjeveškega razbojništva na Slo- 
venskem, ki sem jo pripravil v študijskem letu 1997/98. 
Za pomoč pri nastajanju diplomske naloge in tudi pri 
pripravi tega teksta se najlepše zahvaljujem mentorju, 
doc. dr. Petru Štihu, za dragocene nasvete in pojasnila 
pa prof. dr. Božu Otorcpcu, ki mije velikodušno dovolil 
tudi vpogled v svojo zbirko prepisov srednjeveških do- 
kumentov. 
Citiram po M. Bcrtoša, Zlikovci i prognanici (Socialno 
razbojništvo • Istri • 17. i 18. stoljeću), fida 1989, str. 
18. 
Prav tam. str. 215 si. 
tega klativiteza. Najzaslužnejši za to je prav go- 
tovo kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor, 
ki je v svoji Slavi vojvodine Kranjske3 zapisal fa- 
mozno zgodbo o Erazmovem obleganju in smr- 
ti, v katero je poleg starejših predlog vpletel ele- 
mente iz ljudske tradicije ter vse skupaj začinil z 
njemu lastno duhovitostjo in že kar pretirano 
domišljijo. "Prav zaradi te zgodbe zavzema Jam- 
ski grad glede 'romantike' davno minulih dni vi- 
teštva med slovenskimi gradovi prvo mesto, 
Erazem pa je postal ena tistih redkih oseb iz na- 
še srednjeveške zgodovine, ki so zapustile med 
ljudstvom trajen spomin."4 
Iz zgodbe o Erazmu, ki je v poznani obliki 
plod ljudske domišljije, Valvasorja in pa roman- 
tičnih pisateljev 19. stoletja, bomo skušali v sle- 
dečih vrsticah izločiti čim več mitičnih elemen- 
tov oziroma na podlagi sicer redkih ohranjenih 
virov sestaviti "novo zgodbo", ki bo manj spek- 
takularna, a zato bližja "resnici", kar je smoter 
J. \V. Valvasor, Die Elire des Hertzogthums Crain, Lay- 
bach 1689, Buch IV., str. 525 si. Zgodba o Erazmu je 
skoraj v celoti objavljena v prevodu Mirka Rupla, glej J. 
V. Valvasor, Slava vojvodine Kranjske. Izbrana poglav- 
ja (izbor in prevod M. Rupel), Ljubljana 1984 (le ena 
izmed mnogih izdaj), str. 89 si. 
B. Reisp, Predjama, Kulturnim naravni spomeniki Slo- 
venije 72, Maribor - Ljubljana 1977, str 18. 
6 ZGODOVINA ZA VSE 
slehernega prizadevanja zgodovinarjev. Za 
uvod v Erazmovo demitologizacijo pa je vseeno 
potrebna krajša obnova z domišljijo mnogih 
prelevasene zgodbe. 
Erazem Predjamski je bil nadvse pogumen 
kranjski vitez, ki se je izkazal v mnogih bojih, še 
posebej s Turki. Bil je mož v najlepših letih in se 
ni zanimal za kaj drugega kot vojne. Tepel pa se 
ni rad le z dednimi sovražniki krščanskega ime- 
na, ampak tudi s plemiči bližnje in daljne okoli- 
ce, zakaj bil je sila srborit. Njegova junaštva so 
ga privedla na dvor, kjer je postal stotnik cesar- 
ske telesne straže. Tako pa se je začela njegova 
nesreča: ob neki priliki se je spri z maršalom 
Pappenheimom, ker je ta žalil spomin na njego- 
vega najboljšega prijatelja, Andreja Baumkirc- 
herja, nekaj let predtem obglavljenega voditelja 
štajerskih upornikov. Ker Pappenheim ni hotel 
preklicati svojih besed, ga je Erazem izzval in v 
dvoboju ubil. Zato so ga zaprli in obsodili na 
smrt, vendar mu je uspelo uiti iz ječe in se po 
dolgem begu (Pappenheima je baje ubil v 
Frankfurtu) zateči na rodbinski grad Jamo pri 
Postojni. Medtem ga je zadelo izobčenje in za 
njim je bila razpisana tiralica, tako da se je bil 
prisiljen preživljati z ropanjem okoliških prebi- 
valcev (menda predvsem plemičev) in bogatih 
trgovcev, ki so po bližnji trgovski poti potovali 
proti morju. Poleg tega se je povezal s kraljem 
Matjažem in pomagal njegovi vojski, ki je leta 
1483 divjala po Kranjskem in Krasu, ter jo celo 
privedel do Trsta. Glas o Erazmovih nadaljnjih 
hudobijah je cesarju Frideriku velel, da je tržaš- 
kemu glavarju Gašperju Ravbarju ukazal, naj 
dobi Erazma živega ali mrtvega. Ta je po dalj- 
šem iskanju odkril vitezovo roparsko gnezdo in 
ga začel oblegati, da bi Erazma in njegove tolo- 
vaje lakota prisilila k predaji, zakaj s silo ni bilo 
moč osvojiti gradu v nedostopni pečini. Lakota 
pa kar ni zlomila obleganih. Še več! Erazem je 
dal pozimi Ravbarjevim vreči celega vola s kožo 
vred, za veliko noč pa še nekaj živih koštrunov. 
Ravbarja je celo vabil v grad na gostijo, da bi se 
ta na lastne oči prepričal, kako tam gori nič ne 
manjka. (Kar je bilo tudi res, saj je iz gradu vodil 
skrivni rov, ki je omogočal razkošno življenje.) 
Toda Erazem je sam naredil napako, s katero je 
zasadil lopato za svoj grob. Glavarju je namreč 
po svojemu slugi poslal košarico svežega sadja 
(čemur se spodaj niso mogli načuditi), drugič 
pa ga je obdaroval z lepimi ribami. Sluga je še 
večkrat prišel v Ravbarjev tabor in glavar je z 
bogatimi obljubami naposled uspel kupiti nje- 
govo zvestobo Erazmu. Ko se je sluga vrnil v 
grad, je z ruto skrivaj označil mesto, kamor je 
njegov gospodar vsak večer hodil na potrebo. 
Tja so oblegovalci namerili svoje kanone in ob 
dogovorjenem znamenju, ko je namreč sluga 
posvetil z lučjo, ustrelili. Kamenje, ki ga je od- 
krušila krogla, je ubilo roparskega viteza. Izda- 
jalec je odprl vrata v grad in nato zmagovalcem 
pokazal skrivni prehod, ki je omogočil enolet- 
no kljubovanje. Okoliški podložniki so pod li- 
po, ki jo je ob bližnji cerkvici sam zasadil Era- 
zem, pokopali zadnjega kranjskega roparskega 
viteza in ducat njemu zvestih mož. 
Skupaj z Erazmom se je v ljudski spomin usi- 
dralo tudi ime (žal napačno) njegovega rodu, 
recimo Erazmov priimek. Erazem je pripadal 
Jamskim vitezom, kranjski oziroma jamski veji 
ministerialov goriških grofov in gradiščanov iz 
Lienza na Tirolskem, ki pa se jih napačno ime- 
nuje Predjamski.5 Jamski se navajajo kot Burg- 
grafen von Lueg, kot Lueger, pa tudi Logar in 
Luogar.6 Za grad Jamo se pojavljajo imena An- 
trum, Laforam (la forame), Foramen, še sredi 15. 
stoletja (1456) se v latinskem viru omenja Niko- 
laj "de Foramine (cioè al Luogar)".7 V nemščini 
se je grad imenoval Lueg in tudi Valvasor upo- 
rablja izraz Lueg, "po kranjsko Jamma", pa tudi 
"Lukna".8 Gradiščan Konrad "de Jama" se ome- 
nja že leta 1397.9 "Predjamski" se v srednjem ve- 
ku torej gotovo še ne uporablja (za grad šele od 
konca 18. stoletja dalje10), kljub temu pa se (je) 
prav v zvezi z Erazmom (celo kot "Erazem Lue- 
ger Predjamski") običajno uporablja(l) tako v 
zgodovinopisju kot tudi sicer. Erazem in njegov 
rod nikakor niso bili Predjamski, temveč Jamski. 
Za pisanje mnogih zgodovinarjev o Erazmu 
Jamskem je v prvi vrsti značilno, da se povečini 
brez zadržkov opirajo na Valvasorja in ga nekri- 
tično povzemajo. Pregled zgodovinopisja11 bo- 
5 D. Kos, Jamski vitezi, Enciklopedija Slovenije (-ES) 4 
(1990), str. 261. 
6 K. Andrejka, Predjamski vitezi, Slovenski biografski lek- 
sikon (-SBL), 7. zv., Ljubljana 1949, str. 478. 
7 A. Hortis, Documenti risguardanti la storia di Trieste e 
dei Walsee, Arclwogra/o Triestino, Nuova serie IV. 
(1876-77), str. 275; S. Rutar, Schloss und Herrschaft 
Lueg, Mittheilungen des Musealvercins für Krain 
(-MMK) 8 (1895), str. 3 sl.; Reisp, Prcdjama (kot v op. 
4), str. 3- 
8 Valvasor, Ehre (kot v op. 3) IV, str. 519 sl. 
9 K. Trotter, Die Burggrafen von Lienz und zum Lueg, 
Schiern - Schriften 105, Innsbruck 1954, str. 107. Naj- 
lepše se zahvaljujem prof. dr. Božu Otorepcu, ki mije to 
težko dostopno publikacijo prijazno posodil. 
10 I. Stopar, Prcdjama, ES 9 (1995), str. 265. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 
mo začeli z Augustom Dimitzom, ki sodi v čas 
začetkov resnega zgodovinopisja pri nas. V svo- 
ji Zgodovini Kranjske u je povzel Valvasorjevo 
pripoved, le da je Gašperja Ravbarja napačno 
zamenjal z Nikolajem Ravbarjem. Podobno se 
na Valvasorja opre Franc Orožen.13 Nekoliko 
resneje se je z Jamskimi spoprijel Simon Rutar; 
razširil je spekter virov (mednje uvrstil tudi 
Kalchbergovo romantično povest), za katere pa 
je kaj kmalu ugotovil, da nas glede znamenitega 
Erazma "pustijo v negotovosti".H Podvomi sicer 
v Valvasorjevo zgodbo, nikakor pa ne v Eraz- 
movo razbojništvo. Rodbinske zveze med Jam- 
skimi mu niso jasne. Alfons Müllner, kustos 
kranjskega Deželnega muzeja, si je po svojih iz- 
kopavanjih v Predjami zadal nalogo, preveriti 
romantično zgodbo, ki obravnava Erazmovo 
smrt.15 Poleg Valvasorja in Kalchberga je vklju- 
čil še Bavčerja in Laziusa ter svoja arheološka 
odkritja. Celotno Müllnerjevo izvajanje odseva 
željo po iskanju sozvočja med pripovednimi vi- 
ri in materialnimi ostanki. Na koncu tudi on 
pretežno potrdi Valvasorjev scenarij, iz katere- 
ga izloči najbolj absurdne elemente, na primer 
Erazmovo ježo pred Mali grad.16 Josip Gruden17 
primerja Erazma "Logarja" z Baumkircherjem. 
Kot že njegovi predniki je tudi on živel le za voj- 
sko in držal s tistim, ki ga je bolje plačal. Vroče- 
krvnost in sla po bogastvu sta ga pripeljala v 
spor z oblastjo in okolico, kar je bilo usodno 
zanj in za njegov rod, saj naj bi bil Erazem zadnji 
svojega rodu. Dva kasnejša pregleda slovenske 
zgodovine, Kosova Zgodovina Slovencev in 
Slovenska zgodovina do razsvetljenstva, imata 
Erazma za srednjeveškega plemiča, ki je za več- 
jo vsoto denarja prestopil na stran cesarjevega 
sovražnika Matije Korvina.18 "Zadnji roparski 
vitez na Kranjskem, Erazem Predjamski, je to 
postal zaradi svoje vročekrvne narave, zaradi 
11 Andrejka. Predjamski vitezi (kot v op. 6), str. 479; Reisp, 
Predjama (kot v op. 4), str. 29 si. 
12 A. Dimitz, Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis 
auf das Jahr 1813,1. Teil, Laibach 1874, str. 292 sì. 
13 F. Orožen, Vojvodina Kranjska, zbirka Slovenska zem- 
lja, IV. del, LJubljana 1901 (IV/1), str. 198 si.; 1902 (IV/ 
2), str. 75. 
14 Rutar, Lueg (kot v op. 7), str. 9. 
15 A. Milliner, DieFclsenburgLueg in Innerkrain, ARGOI. 
(1892), str. 14 si, priloge II, III; III. (1894), str. 57 si, 
105 si, priloge IV, V, VI. 
16 Prav tam, str. 108 si. 
17 / Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, Celje 1992 
(reprintprve izdaje izlet 1910-16), str. 280si. 
18 M. Kos, Zgodovina Slovencev: od naselitve do petnajste- 
ga stoletja, Ljubljana 1955, str. 327; P. Štih - V. Simoniti, 
Slovenska zgodovina do razsvetljenstva, Celovec - Ljub- 
ljana 1996, str. 161. 
katere je neprestano prihajal v konflikte z ob- 
lastmi." 19 
Erazem torej večini piscev velja za ponosne- 
ga, drznega in samosvojega plemiča, za ropar- 
skega viteza, pa čeprav je Valvasor edini vir, ki o 
njem govori kot o roparju. Kako globoko je v 
slovensko zavest usidrana ta podoba, kaže tudi 
pred nedavnim izdana knjižica, katere naslov - 
Erazem in Predjama v pripovedi in resnici20 - 
res veliko obeta. Kot pripoved je predstavljen 
ponatis Malavašičeve povesti (glej spodaj), kot 
resnica pa pisanje, ki se vsebinsko od povesti 
bistveno ne razlikuje in temelji bolj na ljudskem 
izročilu kot na iskanju "resnice". Erazem naj bi 
kot roparski vitez napadal le bogataše in plemi- 
če, kmetom pa prizanašal. Knjižica iz zbirke Na- 
še gore list predstavlja plemenitega razbojnika, 
ki je bil "nekak slovenski Robin Hood".21 
Največji prispevek k poznavanju Erazma in 
Jamskih nasploh je doslej brez dvoma delo Ka- 
milla Trotterja22, v katerem sicer ni ponujena 
kaka kritična sinteza, pač pa so zbrani skoraj vsi 
ohranjeni viri, na podlagi katerih se uspemo 
dvigniti nad nivo legende. 
Po kratkem pregledu nekaterih zgodovinskih 
obravnav (bolj ali manj resnih, upoštevati pa se- 
veda moramo tudi čas njihovega nastanka in te- 
danje stanje metodologije) omenimo še nekaj 
Erazmovih "častilcev" iz literarnih vrst.23 Teh je 
bilo veliko predvsem v prvih desetletjih 19. sto- 
letja, v času romantične zagledanosti v naravo 
in zgodovino, ko je meščanska družba svoj 
dolgčas preganjala z romantiko davno minulih 
dni. Romantični avtorji so segali v Valvasorja in 
v ljudsko izročilo. Prvi je bil štajerski pesnik in 
pisatelj Johann Kalchberg s povestjo Erasmus 
Lueger.24 Za razliko od Valvasorja posveti veči- 
no prostora dogajanju pred obleganjem, se pra- 
vi Erazmovim neverjetnim junaštvom v vojnah, 
njegovemu prijateljstvu z Baumkircherjem, 
dvoboju z maršalom Pappenheimom, sodnemu 
procesu, begu iz ječe... Samo obleganje opiše v 
19 M. Žvanut, Od viteza do gospoda, Ljubljana 1994, str. 54. 
20 F. Malavašič - F. Habe - D. Kunaver, Erazem in Predja- 
ma v pripovedi in resnici, zbirka Naše gore list, Ljublja- 
na 1997. 
21 Prav tam, str. 8, 11. 
22 Trotter, Burggrafen (kot v op. 9), zlasti str. 61 si. 
23 Prim. Andrejka, Predjamski vitezi (kot v op. 6.), str. 
479; Reisp, Predjama (kot v op. 4), str. 27si. 
24 J. Kalchberg, Erasmus Lueger, v: Archiv für Geographie, 
Historie, Staats- und Kriegskunst 5, Wien 1814, str. 91 
si, 101 si. 
VSE ZA ZGODOVINO 
8 ZGODOVINA ZA VSE 
glavnem po Valvasorju. Kalchbergovo zgodbo 
je povzel Franc Sartori, po katerem je kot izvle- 
ček nastalo več ponatisov, med katerimi so naj- 
bolj znane izdaje postojnskega založnika Rihar- 
da Šeberja25, ki praktično sledijo Kalchbergu 
(preko Sartorija) in ga večkrat dobesedno citira- 
jo. Po Valvasorju in nemških predlogah je Franc 
Malavašič leta 1845 objavil povest Erasem is Ja- 
me 26, ki je bila brez dvoma bestseller svojega ča- 
sa, saj je v petdesetih letih, do leta 1896, dožive- 
la pet izdaj (izdaje 3-5 pod naslovom Erazem 
Predjamski). V teh povestih je Erazem žrtev 
spletk, usode, svoje vihrave in brezkompromi- 
sne narave, svoje časti in prijateljstva do nesreč- 
nega Andreja Baumkircherja. Med mlajšimi lite- 
rarnimi upodobitvami omenimo še trilogijo 
Erazem Predjamski sodobnega slovenskega pi- 
satelja Saše Vuge. 
Erazem vsekakor predstavlja fenomen v slo- 
venski zgodovinski zavesti in ga je zato potreb- 
no resno obravnavati, toda ne po mitu in pove- 
stih, ampak po njemu čim bližjih virih. Stanje 
teh res ni rožnato, a tudi ne tako katastrofalno, 
da bi se smeli zadovoljiti že z Valvasorjem. 
Med sodobnimi primarnimi viri je ohranjenih 
nekaj listin ali njihovih regestov, v katerih se 
Erazem in njegovi sorodniki pojavljajo kot ude- 
leženci pravnih dejanj, ki jih listine dokumenti- 
rajo. Srečamo ga kot prejemnika posesti, kot 
pričo oziroma poroka, kot sopečatnika, posred- 
nika v sporu, nosilca kake funkcije. Zastonj pa 
bi iskali tak vir, ki bi dokumentiral njegova hudo- 
delstva, recimo kakšno obtožnico ali pa tiralico v 
smislu: išče se zloglasni Lueger, živ ali mrtev. Na- 
rava srednjeveških virov nima posluha za taka 
pričakovanja oziroma se taki viri niso ohranili. 
Pripovedni viri so bolj zgovorni, zato pa manj 
zanesljivi. Med tovrstnimi viri je na prvem me- 
stu Avstrijska kronika Jakoba Unresta, ki je na- 
stajala v času Erazmove smrti, leta 1499 pa se ne- 
nadno zaključi (Unrest umre 1500). Kronika je 
eden najpomembnejših pripovednih virov poz- 
nega srednjega veka.27 Unrest je srednjeveško 
izobražen, njegov pogled na svet srednjeveško 
antropomorfen, kljub temu pa je zanesljiv popi- 
sovalec svoje zgodovinske sodobnosti s smi- 
slom za resničnost. V vire za starejša obdobja 
redko podvomi, do sodobne zgodovine, ki jo 
tudi sam doživlja, pa je bolj kritičen.28 Veliko 
vrednost za zgodovino zadnjih rodov Jamskih 
vitezov ima družinska kronika Herbersteinov, 
ki jo je okoli leta 1560 napisal znameniti diplo- 
mat Žiga Herberstein (1486-1566), sicer nečak 
našega Erazma.29 Jedro knjige je obsežna zgo- 
dovina njegove družine, vključene pa so tudi 
rodbinske povezave Herbersteinov s plemiški- 
mi družinami Štajerske in sosednjih dežel. Kro- 
niko odlikuje razgledanost in zanesljivost pis- 
ca.50 Laziusova kronika31 vsebuje seznam gra- 
diščanov iz Lienza in Jame ("Burggravii de 
Lvencz et Lveg"). Geneološka razmerja so tu 
precej pomešana. 
Vsak poznejši pisec (zgodovinar) je očitno 
menil, da je k znanemu potrebno še kaj doda- 
ti.32 V Zgodovini Norika in Furlanije je tako je- 
zuit Martin Bavčer sredi 17. stoletja zbral "spo- 
mine in legende... tudi če ne povsem preučene, 
da bi s tem vsaj delno ostale zapisane potom- 
cem" in skušal "dobremu bralcu sporočiti, kar 
smo videli ali brali".33 Poleg opisa Jame (Lueg)3< 
podaja zgodbo o Erazmu Jamskem35, pri kateri 
25 Felsenschloss Lueg und Erasmus Lueger, Adelsberg 
1900 (Druck und Verlag von R. Šeber). 
26 F. Malavašič, Erasem is Jame. Povest is pctnajstíga sto- 
letja, Ljubljana 1845. 
27 J. Unrest, Österreichische Chronik (Hrsg. • Gros- 
smann), Monumenta Germaniae Histórica (-MGH), 
Scriptores rerum Germanicarum, Nova seríes, Tomus 
XI, Weimar 1957, str. XXVII. 
28 Prav tam, str. XI, XXVI; prim tudi A. Lhotsky, Quellen- 
kunde zur mitteralterlichen Geschichte Österreichs, 
Mitteilungen des Instituts für österreichische Gesc- 
hichtsforschung (-MIÖG), Erg. 19, Graz - Köln 1963, 
str. 405 sl. 
29 Das Familienbuch Sigmunds von Herberstein (Nach 
dem Originale herausgegeben vonj. Zahn)f,ArcliivfUr 
österreichische Geschichte (-AÖG)39 (1868);str. 293 si. 
30 Prav tam, str. 296, 305. 
31 W. Lazius, De aliquot gentium migrattonibus, sedibus 
fixis, reliquiis, Hnguarumquae initiis & immutationi- 
bus ac dialectis, Libri XII, Basilae 1572, o Jamskih v 
knjigi VI, str. 252. Del teksta, ki se nanaša na Erazma, 
navaja tudi Mullner, Felsenburg (kot v op. 15), str. 111. 
32 Trotter, Burggrafen (kot v op. 9), str. 61. 
33 M. Bauzer, Historia rerum Noricarum et Foroiulien- 
sium, 1663- Delo se v prepisu Karla Novaka iz leta 
1777 nahaja na rokopisnem oddelku NUK-a, kot Ms. 
56, tu fol. 2. Na Erazma nanašujoč dol prepisa je obja- 
vil Müllner, Felsenburg (kot v op. 15), str. 110. Celotno 
delo pa je izšlo tudi v slovenskem (ne najboljšem) pre- 
vodu: M. Baucer, Zgodovina Norika in Furlanije, Knjiž- 
nica Slovenskega bibliofilskoga društva (prev. V. Z. Je- 
linčič), Ljubljana 1991, tu str. 11. O Bavčerju in njego- 
vem delu glej B. Marušič, Pater Martin Bavčer (1595- 
1668), v: Pater Martin Bavčer. Ob štiristoletnici rojstva 
(ured. •. Marušič in P. Štih), Nova Gorica - Ljubljana 
1995, str. 7sl. 
34 Bauzer, Historia (kot v op. 33), Liberi, cap. 23, fol. 37; 
Baucer, Zgodovina (kot v op. 33), str. 31. 
35 Liber VIII, cap. 95, fol. 222; Baucer, Zgodovina (kot v 
op. 33), str. 376. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 9 
se opira na Laziusa, "Labacenses tabulae"56 in na 
ljudsko izročilo." Valvasorjeva Slava je bila sad 
17. stoletja in kot tako jo moramo tudi ocenjeva- 
ti. Valvasor je bil v metodološkem in nazorskem 
smislu ujet v duha svojega časa, ujet v barok. 
Njegovo zgodovinopisje je pripovedujoče in 
poučno; zdi se, da mu je bil nauk pomembnejši 
od preverjene informacije. Kjer ni imel na voljo 
pisnih virov, je segel po ustnem izročilu, če pa 
ga je tudi to pustilo na cedilu, pa po svoji fanta- 
ziji. Vilfan ocenjuje uporabnost Valvasorjevih 
del kot zgodovinskih virov takole: "Glede posa- 
mičnih dejstev, ki jih je Valvasor poznal iz last- 
nega opazovanja, je do nasprotnega dokaza za- 
nesljiv, njegova povzemanja virov in tujih po- 
datkov pa v splošnem tudi niso izmišljena, pač 
pa jim v podrobnostih ne smemo pripisovati 
prav velike dokazne moči."38 Kakorkoli že, v 
obdobju romantike in realizma, v prvi polovici 
•i6 Po Müllner/u (Felsenburg (kot v op. 15), str. Ill) so to 
verjetno anali mesta Ljubljane. 
•i7 Del teksta, ki govori o obleganju, se namreč začne z be- 
sedo "ferunt" - govori se, pripovedujejo, baje, kar pome- 
ni, daje o obleganju izvedel od ljudi; prim Müllner, Fel- 
senburg (kot v op. 15), str. 111. 
in sredini 19. stoletja, pa tudi še pozneje, je Val- 
vasor mnogim veljal za neoporečno zgodovin- 
sko avtoriteto in so iz njega pogosto nekritično 
povzemali.M 
Izmed naštetih pripovednih virov sta zlasti 
Unrestova in Herbersteinova kronika vredni 
večje pozornosti. Prva zato, ker je bil njen avtor 
Erazmov sodobnik, druga pa zaradi logičnega 
sklepa, da je moral Erazmov nečak dobro poz- 
nati dogodke, ki so se v družini njegove matere 
zgodili le par let pred njegovim rojstvom. Obe 
kroniki sta zanimivi tudi zato, ker so ju doslej le 
redki'" vključili v svoje pisanje o Erazmu. 
Preden se osredotočimo na samega Erazma, 
spoznajmo na kratko še njegovo familijo. Kore- 
nine Jamskih vitezov segajo v 12. stoletje, saj se 
že pred letom 1157 omenja Irnfried, prvi po 
imenu znani član rodbine poznejših gradišča- 
nov iz Lienza in Jame.11 Ti so v poznem sred- 
njem veku spadali med najpomembnejše vaza- 
le Goriških grofov na Koroškem, poleg tega so 
zaradi obsežne posesti igrali vidno vlogo tudi 
na Kranjskem. Vitezi so postali leta 1301. Rodbi- 
na se je od 1388 delila na lienško, ki je izumrla 
1475 s 1 Iugom III., in jamsko vejo, ki se je konec 
14. stoletja dokončno ustalila na Kranjskem, 
kjer je imela sedež na gradu Jama (prvič že 
1366, nato pa neprekinjeno od 1398 do Eraz- 
move smrti). V službi Goriških grofov so imeli 
naslov dednih maršalov grofije Goriške, bili pa 
so tudi habsburški uradniki, tako na primer Ko- 
nrad V. (11434) glavar v Trstu (1415-20 in 1432- 
34) in kranjski deželni upravnik (1423), njegov 
brat Pankrac (|1426) pa tržaški glavar v letih 
1420-26. Družinsko posest so imeli okoli Lien- 
za, Ljubljane, Kamnika in Škofje Loke, na Goriš- 
kem in predvsem na Notranjskem. 
Najpomembnejši med Jamskimi je bil Nikolaj 
iL (?-l481), sin Konrada V.42 Kariero je začel v 
•5S S. Vilfan. Obljuba varnosti in njen prelom od dogodkov 
do krajevnega izročila (Pripovedka o Andreju Baum- 
kirclierju), Traditiones 24 (1995), str. 87. 
i9 B, Reisp, Kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor. 
Ljubljana 1983, str. 261 si. 
40 Trotter, Burggrafen (kot v op. 9); Li. Otorepec, Erazem 
Jamski, HS 3 (1989), str. 53 si. 
41 Za zgodovino Jamskih glej Trotter, Burggrafen (kot v 
op. 9); Kos, Jamski vitezi (kot v op. 5), str. 261; za pojem 
gradiščana D. Kos, Med gradom hi mestom. Odnos 
kranjskega, slovenjcštajerskega in koroškega plemstva 
do gradov in meščanskih naselij do začetka 15. stoletja. 
Zbirka ZRC 1, Ljubljana 1994, str. 147 si. 
42 Rutai; Lueg (kot v op. 7), str. 5sl; po Hutarju povzema 
Gruden, Zgodovina (kot v op. 17), str. 280 si; Trotter, 
VSE ZA ZGODOVINO 
10 ZGODOVINA ZA VSE 
službi grofov Wallsee kot njihov glavar v Devi- 
nu (1452-66). Po izumrtju le-teh se že decembra 
1466 pojavi kot cesarski glavar v Pordenonu, is- 
to službo je opravljal tudi v Vipavi (1466-68).43 
Februarja 1468 je cesar Friderik III. Nikolaja 
imenoval za glavarja v Trstu, vendar se ta na tem 
položaju ni izkazal in je bil zato leta 1472 pre- 
meščen na mesto glavarja v Devinu (do leta 
1478).4i Nikolaj je imel precej posesti na Kranj- 
skem, v okolici Ljubljane in Škofje Loke, zlasti 
pa čudi veliko število hiš, ki so jih imeli Jamski v 
sami Ljubljani.45 V času Nikolaja II. so bili Jam- 
ski 1463 že kranjski deželani.46 Nikolaj se je 
pred decembrom 1449 poročil z Margareto, 
hčerjo Erazma s Kamna (Stein) na Gorenjskem 
in imel z njo deset otrok:47 sinove Erazma, Juri- 
ja, Nikolaja in Andreja ter hčere Katarino, Bar- 
baro, Dorotejo, Uršulo, Agnes in Veroniko. 
Nikolaja II. je na družinski posesti zamenjal 
najstarejši sin Erazem IV. ("der elter was genant 
herr Erasm").48 O času njegovega rojstva lahko 
le ugibamo, saj se v virih prvič omenja šele leta 
1478, po vsej verjetnosti pa je bil rojen med leti 
1440 in 1450. Vemo, da je bil poročen s Katari- 
no, hčerjo koroškega plemiča Krištofa Ungna- 
da.49 
Pri cesarju Frideriku III. je bil dolgo časa do- 
bro zapisan in je bil z njim očitno precej pogo- 
sto v stiku. "Her Erasm was an kaiser Fridrichen 
des driten hof beruempt," piše njegov nečak Ži- 
Burggrafen (kot v op. 9), zlasti str. 51 si; Kos, Jamski vi- 
tezi (kot v op. 5), str. 261. 
43 Trotter, Burggrafen (kot v op. 9), str. 54. 
44 Prav tam, str. 54,57, 59. 
45 Fevdna knjiga Jamskih 1453 - 1480, v: B. Otorepec, 
Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku XI, 
Ljubljana 1966, št. 44. Gre za seznam posesti in pravic, 
ki so jih našteti dobili od Jamskih v fevd v Ljubljani in 
okolici. Vir je objavil že A. Dimitz, Der Lueger "alt Le- 
henbuch" vom Jahre 1453, MMKl (1866), str. 247 si. 
46 A. GloboCnik, Der Adel in Kratn, MMK 12 (1899), str. 
11 (napačno navaja letnico 1563); Andrejka, Predjam- 
ski vitezi (kot v op. 6), str. 478 si; Kos, Jamski vitezi (kot 
v op. 5), str. 261. 
47 Trotter, Burggrafen (kot v op. 9), str. 60 si. in priloga 1; 
Familienbuch (kot v op. 29), str. 352sl; Unrest (Öster- 
reichische Chronik (kot v op. 27), str. 147)govori o treh 
sinovih, Lazius (Gentium migrationibus (kot v op. 31), 
str 252)pa navaja 11 otrok (odveč je Baltazar) Nikola- 
ja I/I.(>). 
48 Unrest, Österreichische Chronik (kot v op. 27), str. 147. 
49 Prav tam; Familienbuch (kot v op. 29), sir. 354; Lazius, 
Gentium migrationibus (kot v op. 31), str. 252 (pod št. 
8). Valvasor (Ehre (kot v op. 3) IV, str. 529) mu pripisu- 
je Barbaro Črnomaljsko, skatero naj bi se poročil že le- 
ta 1441, karpa je gotovo daleč od mogočega; prim tudi 
Rutar, Lueg (kot v op. 7), str. 9- 
ga Herberstein.50 Lahko da je bil res tako dober 
vojak, da ga je cesar poklical celo za poveljnika 
svoje telesne straže, čeprav o tem nimamo no- 
benih sodobnih poročil, le Lazius ga označi kot 
dvorjana Friderika III. ("aulicus Friderici ter- 
tii").51 Junija 1478 je Erazem na svojo prošnjo 
dobil deželnoknežje fevde, ki jih je predtem 
imel njegov sorodnik Hugo, gradiščan iz Lien- 
za.52 Po Trotterju pa naj do dejanskega prevze- 
ma fevdov ne bi prišlo, ker je medtem Erazmov 
oče Nikolaj prišel v nemilost pri cesarju in bil 
začasno (od junija do oktobra 1478) celo za- 
prt.53 12. avgusta 1479 je Erazem Frideriku III. 
izdal reverz za grad Kamnik (Stein), katerega 
mu je bil cesar skupaj s pripadajočimi dohodki 
predal v oskrbo za letno vsoto 750 ogrskih gol- 
dinarjev. 54 V letih 1479-82 je bil cesarski oskrb- 
nik v Kamniku55 in kot tak je moral 1481 po ce- 
sarjevem naročilu posredovati v sporu med se- 
kavskim proštom in oskrbnikom Wasserber- 
ga.56 Erazem je od kamniških trgovcev zahteval 
plačevanje mitnine na Klancu57, ki pa je bila 
50 Familienbuch (kot v op. 29), str. 354. 
51 Lazius, Gentium migrationibus (kot v op. 31), str. 252. 
52 Niederösterreichisches Landesarchiv (-NLA) Wien, Hs. 
17/5 (Avstrijska fevdna knjiga 1470-78), fol. 98v. (po 
prepisu B. Otorepca, kise nahaja na Zgodovinskem in- 
štitutu Milka Kosa, ZRCSAZU); G. Göth, Urkunden und 
Urkunden-Regesten zur Geschichte Krains im Mittelal- 
ter, Mittheilungen des historischen Vereins für Krain 
(-MHVK) 17(1862), str. 53- Fevdnopismo iz20. junija 
1478, Graz, se glasi: "Bekennen das fur uns konten ist 
vnnser getrewr lieber Erasem Lu°ger vnnser dienncr 
vnd bat vnns diemutigklichen das wir im die stukeh 
vndguter so von ans zu leiten raren vnd weilent Hawg 
burggraue zu Luentz sein veter innegehabt vnd fur 
freys aigen verkauft hat geruchen zu uerleihen, wann 
vns die dadurch ledig worden vnd angeuallen warn, 
Haben wir angesehen sein vleissig bete auch die willin- 
gen dinnnst so er vnns ettlich iar her than hat vnd hin- 
fur tun soll vnd mag (podčrtal A. N). Vnd haben im da- 
durch vnd von sonndern gnaden die berurten stukeh 
vnd guter mit ihren zugehorungen verlihen was wir im 
von rechtens vnd genaden wegen daran verleihen sul- 
len oder mugen. Also das er vnd sein erben die nu hin- 
fur von vnns vnd vnnsern erben in lehensweis inneha- 
ben nutzen vnd niessen sullen vnd mugen als lehens 
vnd lanndsrecht ist vngeuerdlich... " 
53 Trotter, Burggrafen (kot v op. 9), str. 59sl. Tudi Eraz- 
mov brat Jurij je zapustil službo cesarskega oskrbnika 
na Kunšperku istočasno s prijetjem njegovega očeta; 
prav tam, str. 64. 
54 Prav tam, str. 61. 
55 Otorepec, Erazem Jamski (kot v op. 40), str. 53- 
56 Trotter, Burggrafen (kot v op. 9), str. 61. 
57 "zu Klanec", ki ga Rutar (Lueg (kot v op. 7), str. 10) in 
po njem Trotter (Burggrafen (kot v op. 9), str. 62) loka- 
lizirata blizu Kozine, ne gre pa spregledati, da pozna- 
mo "Klanec" tudi v Kamniku (M. Kos, Gradivo za histo- 
rično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500) 
I. (A -M), Ljubljana 1975, str. 247sl), na katerega bise 
morda nanašala mitnina. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 11 
r77~ "VA'* !"»'• V-•• " "v>t¿c'-"-'."/': '<~*•'/*?&•••"•••••••!7•;•**
,• 
••^••, ¿¿tf£b^«&*ui¿,0*¿¿. fi-m 
•mi-rv-t 
ewe*: »££« ^^_-w^txt-%tJ---m*S,^3'^^^,t£ ^i^^p^«^*^ 
-   •*£•••   •*~4•*£0o-ß+'V',  •<-•+*•  •i-ùn^tinv •j^r^^TVrÌP^i ¿grti 
.'..* ' 
Detajl iz poglavja Baučarjeve Zgodovine Norika in Furlanije, ki govori o Erazmu 
(NUK, rokopisna zbirka, foto: M. Štupar) 
proti starim običajem. Kamničani so se zato pri- 
tožili cesarju, ki je Erazmu prepovedal nadaljnje 
pobiranje sporne mitnine.58 Erazem je hotel 
priti do denarja, pa se mu ni izšlo. Valvasor piše, 
da je Erazem leta 1482 napadel grad Šteberk bli- 
zu Loža, last zadnjega Šteberškega, Janeza po 
imenu. Ta se je hotel pred "zakletim sovražni- 
kom" skriti na podstrešju, vendar se je pod njim 
udri pod in Janez se je zadušil z glavo ujet med 
dve deski.59 Ta zgodba pa je v celoti izmišljena, 
saj so Šteberški med 1444A6 izgubili habsburš- 
ki fevd Šteberk, ki je prešel neposredno v roke 
deželnega kneza, to pa pomeni, da grad Šteberk 
5S P. Radies, Die Privilegien der Stadt Stein, ARGO III 
(1894), str. 71; regest listine z dne 13. avgusta 1482, 
Wien. Cesar piše Erazmu, da so se Kamničani pritožili, 
"dass du von jren phenwarten und kaufmannschafton 
die tnaut, so man an der Gumplphligt zu nemen, erfor- 
derist" in ob tem dodali, da te mitnine "vormals nie ge- 
ben haben", ker da je "gegen altes Herkommen". Eraz- 
mu zato naroča, naj pusti kamniške meščane "un- 
bekümmert". Prim, še L. Stiasny, Kamnik. Zemljepisni 
in zgodovinski opis, Ljubljana 1894, str. 49; Trotter, 
Burggrafen (kot v op. 9), str. 61 si. 
Valvasor, Ehre (kot v op. 3) XI, str. 557. 
v osemdesetih letih 15. stoletja ni bil več v rokah 
rodu, ki se je po njem imenoval.60 
Erazma smo doslej srečevali kot dokaj običaj- 
nega plemiča, ki je normalno posloval, spreje- 
mal fevde in službe, posredoval v sporih, se v 
katerega tudi zapletel, nikakor pa mu ne bi mo- 
gli očitati česa takega, kar niso počeli tudi drugi 
njegovega stanu. Zakaj in kdaj je potem prišlo 
do spora z oblastjo? Še v prvi polovici leta 1483 
se Erazem skupaj s svojimi brati pogaja z Goriš- 
kim grofom Lenartom glede nekih posestev. Še 
več, Erazem je za pomoč prosil celo cesarja, h 
kateremu je poslal svojega opolnomočenca.61 
Na spremenjen odnos do Erazma bi utegnila ka- 
zati listina z 12. septembra 1483, s katero je nje- 
gov bratranec Baltazar Jamski od cesarja prejel 
grad Lubek pri Ljubljani "mit der gewöhnlichen 
Burghut", v upravo pa posestva, ki jih je dotlej 
imel Erazem IV.62 Branko Reisp piše, da so imeli 
59 
60 J. Šumrada, Šteberški in njihova posest v srednjem ve- 
ku, Notranjski listi III, Cerknica 1986, str. 56. 
61 Trotter, Burggrafen (kot v op. 9), str. 62. 
VSE ZA ZGODOVINO 
12 ZGODOVINA ZA VSE 
nekateri Jamski v vladarjevi službi visoke polo- 
žaje, pa so se mu zamerili, prišli v spor z njim in 
z okoliškimi, celo sorodnimi plemiškimi rodbi- 
nami. "Vzroki so bili seveda politične narave,"•• 
Kakšen je bil vzrok v primeru Erazma? "Aus 
was ursach ways ich nicht," pravi Jakob Unrest, 
na katerega mnenje bi lahko veliko stavili. Po 
družinski kroniki Herbersteinov je na cesar- 
skem dvoru ubil maršala Pappenheima61 (težko 
je reči, če res zato, ker naj bi Pappenheim žalil 
spomin na Erazmovega prijatelja Andreja 
Baumkircherja, kot to pripovedujejo povesti in 
po njih F. Orožen), moral zato zapustiti dvor, 
nakar je v Ljubljani udaril deželnega upravitelja 
Krištofa von Theina.65 O uboju Pappenheima 
govorijo tudi Lazius, Bavčer in Valvasor, ker so 
pač povzemali eden za drugim. Epizoda z mar- 
šalom pa je na vsak način ena najbolj verjetnih 
sestavin v Erazmovi zgodbi. Cesar je dal Erazma 
in njegovega po starosti najbližjega brata (Juri- 
ja) prijeti in zapreti na ljubljanskem gradu66, od 
koder je Erazmu, ni pa jasno, če tudi njegovemu 
bratu, po daljšem času uspelo pobegniti na svoj 
grad Jamo, kjer se je tedaj zadrževala njegova 
žena.67 "Urschach" za prijetje Erazma v Ljubljani 
je bil torej konflikt s Theinom. Po povedanem 
bi bil lahko Erazem tudi izobčen zaradi uboja 
62 A. Mucliar, Urkunden-Regesten für die Geschichte In- 
neròsterreichs vom Jahre 1312 bis zum Jahre 1500, 
Archiv für Kunde österreichischer Geschichts-Quellen 
(-AKG), II. Bd., Wien 1849, str. 482 si; Trotter, Burggra- 
fen (kot v op. 9), str. 66. 
63 lieisp, Predjama (kot v op. 4), str. 13. 
64 Trotter (Burggrafen (kot v op. 9), str. 62, op. 5) domne- 
va, da je bil to Konrad ali pa Henrik Pappenheim, kista 
oba umrla že leta 1482(0, bila pa sta v sorodu (stara 
strica) z Erazmovo ženo Katarino. 
65 Familienbuch (kot v op. 29), str. 354: "/Erazem] erstach 
ainen marschalch von Pappenhaim, must von hof 
demnach schlueg er ainen verweser zu Laibach... " Glej 
tudi Die Selbstbiographie Christophs von Titeln 1453 - 
1517 (Hrsg. A. Wolf), AÖG 53 (1875), Str. 103 sl, tu 
106, 112. 
66 Daje bil Erazem res zaprt na ljubljanskem gradu, potr- 
juje tudi na steni grajske ječe vrisan grb Jamskih, ki so 
ga odkrili ob prenavljanju gradu; Malavašič • Habe - 
Kunaver, Erazem (kot v op. 20), str. 93- To mi je januar- 
ja 1998 potrdil Božo Otorepec, kisi je grbe (ni Slo na- 
mreč le za jamski grb) v nekdanji plemiški ječi sam og- 
ledal. 
67 Unrest, Österreichische Chronik (kot v op. 27), str. 147: 
"Aus was ursach ways ich nicht, schlief]der kayser die 
eitern zwen brueder durch seinen dienner Vilshoffer 
vahen zw Laybach. Daselbst lagen sy lange zeyt swar- 
¡ich in dem turn gevangen. In dem kham herr Erasm 
aus der vancknus inn sein gschloss zum Lueg."; Fami- 
lienbuch (kot v op. 29), str, 354, nadaljevanje iz op. 65: 
"...darumb er gefangen, vnd kam aus..."; Trotter, Burg- 
grafen (kot v op. 9), str. 62. 
Pappenheima (dvoboj je bil namreč tedaj for- 
malno prepovedan) oziroma zato, ker se ni ho- 
tel zglasiti pred sodiščem. 
Reakcijo oblasti je lahko sprožilo Erazmovo 
zadržanje v vojni med Friderikom III. in Matijo 
Korvinom68, v kateri se j e postavil na Korvinovo 
stran, menda zato, ker je ta svoje ljudi bolje pla- 
čeval kot skopuški cesar. Med viri to potrjujeta 
le Bavčer in Valvasor. Leta 1483 so ogrske čete 
vdrle na Kranjsko, zasedle grad Klevevž in pro- 
drle do Ljubljane. Bavčer pravi, da je nato v de- 
cembru 1483 na Erazmov nasvet čez Kras pred 
Trst pridrlo 2000 Madžarov, ki pa so bili zaradi 
hudega odpora Tržačanov prisiljeni k umiku.69 
Če so bili politični načrti ogrskega kralja res us- 
merjeni v izpodrinjenje Habsburžanov med 
Dunajem in morjem ter njihova nadomestitev z 
dinastijo Korvinov70, potem mu je Erazem lah- 
ko prišel prav kot nekakšen most, ki bi mu olaj- 
šal prehod skozi Postojnska vrata proti morju. 
Erazmovo ravnanje je bilo ravnanje najemnika, 
podobno pa sta se po Herbersteinovem vede- 
nju odločila tudi Erazmova mlajša brata, Andrej 
in Nikolaj, ki sta se podala v službo h kralju Ma- 
tiji. 71 Friderik Erazmovega početja seveda ni ra- 
zumel kot službo drugemu gospodu, ampak 
kot povezovanje z zunanjim sovražnikom, t.j. 
veleizdajo. 
Erazem Jamski je najbolj poznan kot "zadnji 
roparski vitez na Kranjskem", torej bi morali o 
njegovih ropih veliko vedeti, kar pa ni primer. 
Edino Valvasor je o Erazmu vedel, da "ni bil 
spreten le v ubijanju, temveč, da povemo brez 
olepšave, tudi v ropanju".72 To ropanje pa nam 
dokumentira s primerom, ki mu v slogovnem 
68 O vojni Kos, Zgodovina Slovencev (kot v op. 18), str. 
327; B. Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda III, 
Ljublana 1956, str. 47si; Štih -Simoniti, Slovenska zgo- 
dovina (kot v op. 18), str. 161. 
69 Bauzer, Historia (kot v op. 33), VlII/95,fol. 222: "Ejus- 
dem Erasmi impulsu bis mille équités Ungarici ferun- 
tur (govori se, baje, op. A. N.) superato Carsiae tractu 
mensi Decembri ad Tergestini oppidi moenia delati, re- 
jecti vero a civibus Tcrgestlnis ad arma concurrents 
bus. " V slovenskem prevodu (Baucer, Zgodovina (kot v 
op. 33), str. 376) se napačno prevaja, da naj bi šlo za 
"skoraj tisoč ogrskih konjenikov", zanemari pa se tudi 
besedico "feruntur". Valvasor, Ehre (kot v op. 3) IV, str. 
526; Valvasor, Slava (kot v op. 3), str. 90. 
70 V tem smislu Kos, Zgodovina Slovencev (kot v op. 18), 
str. 327. 
71 Familienbuch (kot v op. 29), str. 354: "Andre vnd Nielas 
seine geprueder ergabn sich zu kung Mathias gen 
Vngern in dienst. " 
72 Valvasor, Slava (kot v op. 3), str. 89; Valvasor, Ehre (kot 
v op. 3) IV, str. 525. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 13 
smislu ni para: "Gospoda barona Rossettija oče 
blagega spomina je večkrat pravil, da je govoril 
s starim kmetom, ki mu je dostikrat omenil, da 
je njegov (kmetov) oče, ko je bil še fantek, videl, 
kako je gospod Predjamski njegovemu očetu, 
namreč dedu mladega kmečkega fanta, pri ora- 
nju dal izpreči in odpeljati par volov."73 Naš 
zgodovinarski očak je res znal zavintati zgodbo 
in ob tem servirati "prepričljiv" dokaz. Baron 
Rossetti se nam predstavi kot prenašalec ljud- 
skega izročila. Človeška domišljija pa v vitezu 
kaj rada vidi roparja in nasilneža, ujedo, ki kali 
mir v deželi, še posebej, če le-ta živi v takem 
gnezdu, kot je (bila) Jama.74 Trditve, da se je 
Erazem po sporu s cesarjem razvil "v pravega 
roparskega viteza ter napadal in plenil trgovske 
tovore, ki so šli čez Kras v Trst in istrska me- 
sta" 75, sicer ni mogoče stoodstotno ovreči, lah- 
ko pa se jo precej zanemari, saj viri, na katerih 
skušamo tu sestaviti "novo zgodbo", o tem mol- 
čijo. 
Karkoli je že izbilo sodu dno, je moralo biti 
dovolj resno, da je upravičilo tako dolgo oble- 
ganje. 
Na cesarjevo povelje sta torej kranjski deželni 
glavar Viljem Turjaški in deželni upravitelj Kri- 
štof von Thein s pomočjo kranjskih deželanov 
in nekaterih služabnikov začela oblegati grad 
Jamo.76 To se je verjetno zgodilo proti koncu le- 
ta 1483 ali v začetku naslednjega. Splošno je si- 
73 Prav tam, str. 89sl.; 525 si. 
74 Prim. \V. Rösener, Zur Problematik des spätmittelalter- 
lichen Raubrittertums, v: Festschrift für Bereut Schwi- 
nekbpcr zu seinem siebzigsten Geburtstag (Hrsg. H. 
Maurer undH. Patze), Sigmaringen 1982, str. 469. 
75 Andrcjka, Predjamski vitezi (kot v op. 6), str. 478; po- 
dobno vsa starejša literatura. 
76 Unrest, österreichische Chronik (kot v op. 27), str. 147: 
"Do schließ der kayser mit seinem hawbtman zw Lay- 
bach, herm Wllhalm Awerspcrger, das er mit der 
lanndtschafft von Krayn und mit etlichen dinstlewtwn 
das gschloss zum Lucg belegt und veldt machet. Das 
gcscliach und lagen davor ••• lange zcyt." Prisotnost 
Krištofa Tlieina dokumentira njegova avtobiografija 
(Selbstbiographie (kot v op. 65), str. 113), kjer pravi: 
"Einsmals lag ich mit her, vndt was obristcr haubtman, 
weil ich landesverweser ivas, Im fürstentliumb vor ein 
schloß, hetst Lug am Stadt Karst gelegen, vndt halt drei 
grossepuchsen. dofiir, da ichsgewan, schenket mir sein 
kay. may. 200 fi. vngerisch. " Na tem mestu še nekaj be- 
sed o samem gradu. Današnjo podobo je Predjamski 
grad dobil med leti 1570 tu 1583, prvotni grad Jama, v 
virih prvič omenjen leta 1274 kot del oglejske gastaldi- 
je. ki jo je patriarh podeljeval v fevd, pa je imel pestro 
(stavbno) zgodovino, ki še nt dokončno raziskana. Leta 
1368 so ga kupili Habsburžanl, ki so ga kot vrhovni 
lastniki podeljevali v fevd ali zastavljali. Konec 14. sto- 
cer znano, da je Erazma oblegal tržaški glavar 
Gašper Ravbar77, ker je pač tako pisal Valvasor 
in pred njim Bavčer. Ponovno pa poudarimo, 
da je Bavčer zgodbo o obleganju povzel po pri- 
povedovanju.78 Lazius pravi, da je bil Erazem 
oblegan "od cesarskih" (a Caesarianis), Herber- 
stein pa oblegovalcev ne imenuje. Mogoče je, 
da so se zaradi dolgotrajnega obleganja povelj- 
niki izmenjavali oziroma da jih je bilo več (tržaš- 
ki glavar ter kranjski deželni glavar in njegov 
namestnik, pri čemer zanesljivejša vira - Unrest 
in Thein - favorizirata kranjska oblastnika).79 
Po Valvasorju je Ravbar "Predjamskega po- 
vsod zasledoval, ni ga pa mogel nikoli najti", ker 
"še ni vedel za njegovo roparsko gnezdo".80 Era- 
zem naj bi šel zato kar sam do Ravbarjevega gra- 
letja so ga za daljši čas dobiligradiščani iz Lienza, ki so 
grajsko ime povzeli v poimenovanje. Prvotni romanski 
grad je bil verjetno sezidan v drugi polovici 12. stoletja 
inje sprva obsegal le klet in stanovanjsko etažo. Iz naj- 
starejše gradbene faze, ki jo lokacijsko predstavlja seda- 
nji osrednji del, se je grad nato širil najprej v višino, v 
zadnji fazi pa v širino. V13- stoletju so ga prvič, vlS.pa 
še drugič nadzidali, hkrati pa v votlini za njim uredili 
pribežališče (refugij), t.i. Erazmov grad, kije do nedav- 
nega veljalo za prvotni grad Jamo, novejše raziskave 
paga uvrščajo v drugo polovico 15. stoletja. Prim. Trot- 
ter, Burggrafen (kot v op. 9), str. 106 si; Kos, Med gra- 
dom in mestom (kot v op. 41), str. 22 si; Müllner, Felsen- 
burg (kot v op. 15), str. 14 si., priloge II, III; str. 57 si, 
priloge IV, V, VI; po njem povzema Retsp, Prcdjama (kot 
v op. 4), str. 10 si; novejša spoznanja o stavbni zgodovi- 
ni pa prinašajo: I. Stopar, Gradovi na Slovenskem, 
Ljubljana 1986, str. 333; Stopar, Prcdjama (kot v op. 
10), str. 265; T. Šajn, Predjamski grad, Slovenski kole- 
dar 1992, str. 6 si. 
77 V literaturi (npr. Dimitz, Geschichte Krains 1. (kot v op. 
12), str. 292; Rutar, Lucg (kot v op. 7), str. 10; Gruden, 
Zgodovina (kot v op. 17), str. 282) se kot oblegovalca 
zasledi celo Nikolaja Ravbarja, ki naj bi bil Gašperjev 
stric;prim, tudi S. Rutar, Samosvoje mesto Trst in mejna 
grofija Istra, Slovenska zemlja, II. del, Ljubljana 1896/ 
97, str. 210; R. Andrejka, Ravbar, SBL, 9- za, Ljubljana 
1960, str. 36; B. Otorepcc, Ravbar, ES 10 (1996), str. 96. 
Nikolaj je bil tržaški glavar v letih 1478-82, njemu paje 
na tem položaju sledil Gašper oz. Gašpar. Ker sta bila 
oba Ravbarja poročena z Erazmovima sestrama (Niko- 
laj z Dorotejo, Gašper s Katarino), torej sta bila z Eraz- 
mom v svaštvu, se zdi verjetneje, da sta bila brata, kar 
potrjuje tudi njun sorodnik Žiga Herberstein (Fami- 
lienbuch (kot v op. 29), str. 358sl.): "Her Niclaus Rauber 
her Casparn brueder... " 
78 Bauzer, Historia (kot v op. 33), VIlI/95, fol. 222: "Fe- 
runt exinde memoratimi Erasmum in suo Lugeo castro 
impcratoris mandato obsessum fuisse a Gaspero Rau- 
bero Tcrgestino praeside, et Caesarcis copiis, adempio 
Uli omni potente cxltu. "; Baucer, Zgodovina (kot v op. 
33), str. 376, prevod brez "govori se". 
79 Prim, tudi Selbstbiographie (kot v op. 65), str. 106. 
80 Valvasor, Slava (kot v op. 3), str. 90; Valvasor, Ehre (kot 
v op. 3) IV, str. 526. 
VSE ZA ZGODOVINO 
14 ZGODOVINA ZA VSE 
du Mali grad (Kleinhäusel) pri Planini, da bi mu 
pokazal pot do svojega kvartirja.81 Valvasor je 
res imel nabrite ideje! Müllner pravi, da ta stori- 
ja "romantično zveni" in ne verjame, da bi bil 
lahko grad neznan, saj je v njem živel zloglasni 
klativitez, poleg tega pa je bil le 2 km oddaljen 
od trgovske ceste proti Trstu. Tak grad da bi bil 
neznan okolišnjemu oropanemu prebivals- 
tvu?82 Grad Jama je bil vendar center gospostva 
in hkrati rodbinski grad znanih vitezov, ki so bi- 
li tedaj tudi že kranjski deželani. Poleg tega smo 
lahko prepričani, da je Ravbar vedel za grad, iz 
katerega je dobil nevesto. Kar pa se tiče Ravbar- 
jevega gradu pri Planini naj pripomnimo, da 
pozna Majda Smole med gospostvi Ravbarjev v 
15. stoletju le Kravjek na Dolenjskem.83 Nave- 
deno dovolj pove o Valvasorjevi zanesljivosti v 
primeru Erazma Jamskega. 
Prigode iz samega obleganja so v precejšnji 
meri poznane, na kratko pa smo jih nakazali na 
začetku pričujočega sestavka in jih tu nima smi- 
sla preveč pogrevati. Vsekakor se je obleganje 
precej zavleklo (po Unrestu "eyn lange zeyt"), 
saj so oblegani imeli preko skrivnega rova stik z 
zunanjim svetom, se pravi z živežem. Ta rov je 
dolg okoli 40 m, širok 1-2 m, na piano pa pride v 
kraški vrtači komaj 25 m od roba pečine.81 Rov 
jim je omogočal kljubovanje obleganju, nikakor 
pa ne takega razkošja, da bi "prijateljem" metali 
vole in koštrune. Slednje poskuša Müllner raz- 
ložiti z željo oblegancev, da bi z norčevanjem v 
obliki pošiljanja (in metanja) darov oblegoval- 
cem demonstrirali nepremagljivost gradu.85 
Jeseni 1484 je bil Erazem ubit s topovskim 
strelom skozi grajsko okno.86 Da ga je smrt do- 
81 Prav tam. 
82 Müllner, Felsenburg (kot v op. 15), str. 108 si. 
8i M. Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljublja- 
na 1982, str. 40, prim, še str. 347, 669- 
84 Rcisp, Predjama (kot v op. 4), str. 5, 11; Malavašič • Ha- 
be - Kunavcr, Erazem (kot v op. 20), str. 10. Po Valvasor- 
ju in Bavčerju naj bi bil ta rov precej daljši, po Bavčerju 
kakih tisoč korakov in naj bi izstopil v gozdovih Hruši- 
ce; Bauzer, Historia (kot v op. 33), 1/23, fol. 37: "Specus 
inde in angustimi collecta tractum, sub ipso monte per 
vito prope milila passum porrigitur exitum sortito in 
medio Burni saltu. "; Baucer, Zgodovina (kot v op. 33), 
str. 31. 
85 Müllner, Felsenburg (kot v op. 15), str. 112 si. 
86 Unrest, Österreichische Chronik (kot v op. 27), str. 147: 
"Do wardt herr Erasmus mit ainer hanndtpuchsen 
durch ein venster erschossen. "; Familienbuch (kor v op. 
29), str. 354, nadaljevanje iz op. 67: "... ward zu Lueg 
belegen vnd darin erschossen. "; Lazius, Gentium mi- 
grationibus (kot v op. 31), str. 252: "... idu tormenti op- 
petiit. ";Haus-, Hof- und Staatsarchiv Wien (-HHStAW), 
letela pri opravilu, "ki ga celo turški cesar ne 
more opraviti po kakem odposlancu ali veli- 
kem vezirju"87, se ne da preveriti88, element iz- 
daje pa je gotovo izmišljen oziroma prevzet iz 
tradicije. 
Zločinca ni bilo težko spremeniti v junaka, saj 
je bil upornik, svobodnjak v neki družbi, ki je 
nesvobodne izkoriščala. Bil je puntar zoper po- 
stavo in moralo.89 Čeprav so srednjeveški ropar- 
ski vitezi morda res imeli nekaj lastnosti, ki so 
jim jih pripisali kasneje (zlasti v obdobju ro- 
mantike na prelomu 18. v 19. stoletje), pa so- 
dobnikom gotovo niso kazali junaškega oblič- 
ja.90 Ljudsko domišljijo je od nekdaj bolj mamil 
izobčenec kot predstavnik veljavnega reda in 
zato se je pojavil Robin Hood, ki predstavlja 
"mednarodno paradigmo socialnega banditiz- 
ma" (Hobsbawm) in "kult plemenitega razboj- 
nika", ki jemlje bogatim in daje revnim.91 Med 
Robinom Hoodom in legendo o Erazmu najde- 
mo več stičnih točk. Oba sta se sprla z oblastjo 
in zato dobila status preganjanca, "volčje glave", 
ki je trofeja razglasov in tiralic. Enega varuje 
temni gozd, drugega nedostopni grad; živita od 
ropanja trgovcev in bogatih popotnikov. Umre- 
ta zaradi podkupljivega izdajstva, njuna podoba 
pa se nesmrtno zasidra v ljudskem izročilu. Ško- 
da, da je bila narava Erazmove smrti taka, da ni 
utegnil izstreliti poslednje puščice, s katero bi 
določil mesto zadnjega počitka, kot je to storil 
umirajoči Robin. Pa saj vemo, kam bi se puščica 
zarila - pod lipo ob cerkvici pod gradom. Mnogi 
tovrstni elementi, zlasti pa izdaja, so značilni za 
"plemenitega hudodelca".92 Etiketa junaka se je 
Erazma še toliko lažje prijela, ker je bil na isti 
strani z opevanim "kraljem Matjažem". Bavčer 
rep. 1, listina 27. november 1485, s. 1. (prepis B. Otorcp- 
ca, hranjen v Centralni kartoteki srednjeveških listin 
na ZI Milka Kosa, ZRC SAZU); iz citirano listine, ki jo 
navaja tudi Trotter (Burggrafen (kot v op. 9), str. 63, 
op. 1), izhaja, daje bil Erazem ubit jeseni 1484; Otore- 
pec, Erazem Jamski (kot v op. 40), str. 53 si. 
87 Valvasor, Slava (kot v op. 3), str. 92; Valvasor, Ehre (kot 
v op. 3) IV, str. 529; po Orožmt (Vojvodina Kranjska 
(kot v op. 13) IV/2, str. 73) je bilo to opravilo pravza- 
prav spanje. (Tudi to je težko poveriti komu drugemu.') 
88 Müllner (Felsenburg (kot v op. 15), str. 15, 113 si.) me- 
ni, daje bil Erazem verjetno ubit ob obisku pri stražar- 
ju, kar po njegovem potrjujejo tudi materialni ostanki, 
ki jih je našel ob izkopavanjih. 
89 C. Hlbbert, Zgodovina zločinstva in kazni (prev. B. Ver- 
bič), Ljubljana 1965, str. 288. 
90 Prav tam, str. 282. 
91 Bertoša, Zlikovci (kot v op. 1), str. 215; E. Kaufmann, 
Raub, Handwörterbuch zur deutschon Rechtsgeschich- 
te (-HRG)IV. (1990), str. 185. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 15 
in Valvasor, pri katerih je Erazem umrl zaradi iz- 
dajstva svojih ljudi (pri Valvasorju je to komorni 
strežaj in pisar, v romantičnih povestih, ki so te- 
meljile na Valvasorju, pa je ta judež znan celo 
po imenu, "Knapp Franz" je bil), sta črpala iz 
ljudstva. Noben starejši vir izdaje ne omenja, še 
več, Unrestu se zdi nenavadno, da so uspeli v 
gradu nekaj dni prikrivati gospodarjevo smrt in 
da sta Erazmov brat in njegova vdova predala 
grad, ki je bil še vedno branjen.93 To pa seveda 
dokončno podre zgodbo o tem, kako je Eraz- 
mov sluga po usodnem strelu, ko so vsi hiteli k 
truplu, spustil oblegovalce v grad in jim nato (po- 
tem ko so obračunali z zmedenimi branilci) na 
njihovo veliko začudenje pokazal skrivni izhod. 
Erazem je bil verjetno zadet povsem slučajno. 
Cesar je odvzel grad in gospostvo Jamo ter vse 
druge Erazmove fevde.9< Erazem IV. Jamski ni 
imel otrok ("hat kain kind gehabt")93, kar pa ne 
pomeni, da je z njim izumrla familija Jamskih, 
kot trdi Valvasor, ki poleg tega navaja fiktivne 
Erazmove sorodnike.96 Od sinov Nikolaja II. je 
imel otroke le Jurij (t 1496/1507) in sicer hčer 
Lucijo.97 Nikolaj IV. in Andrej II., ki sta bila v 
službi madžarskega kralja98, sta umrla (oba 
1491/92) neporočena in brez otrok.99 Moških 
potomcev Erazmovi bratje torej res niso imeli. 
Izmed Erazmovih sestra 10° sta omembe vredni 
predvsem Barbara, poročena z Lenartom Her- 
bersteinom, in Doroteja, žena Nikolaja Ravbar- 
ja. Prva sta med drugimi imela sina Žiga (Sigi- 
smunda), ki smo ga večkrat omenili in citirali, 
92 Bertoša, Zlikovci (kot v op. 1), str, 215 si; Malavašič - 
Habe - Kunavcr, Erazem (kot v op. 20), str. 8, 11. 
93 Unrest, Österreichische Chronik (kot v op. 27), str. 147: 
"Den behyelten sy etlich tag todten ¡Erazma] bey imi in 
dem gschloss. Darnach gab sein brueder, der nicht ge- 
vangen was [Andrej ali Nikolaj?], und herrén Erasm 
ivittib das gschloss, das doch albeg geschützt was - es 
war ungewondlich. Das gescliehcn 1400 und in dem 
84." 
9-1 Prim. Gôth, Urkunden-Kegestcn (kot v op. 52), str. 54, 
kjer se trije regesti iz junija 1485 tičejo podelitve nek- 
daj jamskih fevdov v okolici Škofje Loke; glej tudi Trot- 
ter, Burggrafen (kot v op. 9), str. 63, op. 2. 
95 Familienbuch (kot v op. 29), str. 354; Lazius mu sicer 
pripisuje trt otroke, Nikolaja, Erazma in Andreja, ki so 
zbežali h kralju Matiji, vendar temu podatku ni verjeti. 
96 Valvasor, Ehre (kot v op. 3) IV, str. 529. 
97 Familienbuch (kot v op. 29), str. 354; Trotter, Burggra- 
fen (kot v op. 9), str. 63 si; priloga t. 
98 Najbrž ima ta dva v mislih Lazius, ko govori o Erazmo- 
vih sinovih; prim. op. 95. 
99 Familienbuch (kot v op. 29), str. 354: "Sein auch on 
ivcib und kind gestorben. Ligen zu Pctaw im obern do- 
sier. "; Trotter, Burggrafen (kot v op. 9), str. 64. 
100 Glej Trotter, Burggrafen (kot v op. 9), str 64 si 
drugima pa se je leta 1466 rodil sin Krištof, poz- 
nejši sekavski in drugi ljubljanski škof.101 Med 
brati Nikolaja II. je imel otroke samo Andrej L, 
čigar vnuk Franc je bil zadnji moški član Jam- 
skih vitezov in obeh vej. Umrl je nasilne smrti 
septembra 1552 v Kamniku, potem ko je zaradi 
dolgov razprodal vso koroško-tirolsko in kranj- 
sko posest.• 
Sprejem zgodovinskih oseb v ljudsko pripo- 
vedno izročilo ni redek pojav. Pred nekaj leti je 
zato Sergij Vilfan obdelal pripovedko o Andreju 
Baumkircherju, ki je bil zaradi upora (pravza- 
prav fajde) proti cesarju leta 1471 obglavljen v 
Gradcu.105 Vilfan sledi poltisočletni poti od de- 
janskih dogodkov do ljudskega izročila in pri 
tem ugotavlja, da je "zgodovinski dogodek iz 
15. stoletja prešel v zgodovinska dela (Valva- 
sor), nato v leposlovje in od tod med ljudstvo, ki 
je temeljni motiv opremilo še z mnogimi dodat- 
ki". wi Pri Erazmovi zgodbi lahko ugotovimo, da 
je imelo "ljudstvo" pomembno vlogo tudi že pri 
nastajanju zgodovinskih del (Bavčerja in Valva- 
sorja), v obeh primerih pa se jasno vidi, kako 
ljudsko izročilo odvzema in dodaja, skratka 
spreminja prvotno, recimo ji, resnično zgodbo. 
Zlasti pade v oči, da je bil tudi pri književni ob- 
delavi Baumkircherjeve zgodbe prvi nam že 
znani Johann Kalchberg (1792), ki se v glavnem 
inspirira ob Valvasorjevi pripovedi, ki je bila in 
ostaja "splošno dostopni in pogostoma uporab- 
ljeni kamnolom za gradivo" (E. Kaiser).105 Sledi- 
li so še avtorji v 19. in 20. stoletju, ki so dogodek 
z Baumkircherjem popačili in ga tudi politično 
obarvali.106 
Zaključimo. "Zgodovina je kraljica. Kraljica 
subjektivnosti, domišljije in spremenljivosti in- 
terpretacij. Preteklosti ne moremo stoodstotno 
in enakozvočno razložiti, zato pa je na srečo tu- 
di ne moremo spremeniti."107 V gornjem raz- 
mišljanju smo hoteli pojasniti preteklost Eraz- 
ma Jamskega, ne da bi jo ob tem spremenili. To 
smo hoteli narediti na podlagi ohranjenih virov 
in ne po legendi, čeprav je res, da je v vsaki le- 
101 Familienbuch (kot v op. 29), str. 314 si, 359; Otorepec, 
Ravbar (kot v op. 77), str. 96. 
102 Familienbuch (kot v op. 29), str. 354; Lazius, Gentium 
mígrationibus (kot v op. 31), str. 252, št. 14; Trotter, 
Burggrafen (kot v op. 9), str. 66 si; Kos, Jamski vitezi 
(kot v op. 5), str. 261. 
103 Vilfan, Obljuba varnosti (kot v op. 38), str. 85 si. 
,£M Prav tam, str. 85,93- 
105 pmv •• str. 89 si. 
106 Prav tam. 
VSE ZA ZGODOVINO 
16 ZGODOVINA ZA VSE 
gendi tudi zrno resnice, kar z nekaj zrni dokazu- 
je tudi naš primer. Miti in legende so sicer se- 
stavni del kulture vsakega naroda ter kažejo na 
njeno bogastvo in ustvarjalnost. Z miti ni nič na- 
robe, celo dobrodošli so, če prinašajo cekine, 
kot je to v primeru Predjamskega gradu, a eno 
je turizem, drugo pa znanost, v kateri mitom ni 
mesta. Mit nastopi tam, kjer znanost odpove; je 
njen antipod. Naše razmišljanje gotovo ne daje 
dokončnega odgovora in ga tudi noče dati, je 
pa prispevek k znanstveni obravnavi konkret- 
nega problema. 
Erazmova zgodba je tako ali tako dovolj poseb- 
na, privlačna in skrivnostna, tudi brez ježe pred 
Mali grad, brez na štiri dele razsekanega vola s 
kožo, brez koštrunov, vipavskih češenj in najlep- 
ših rib, pa tudi brez opravila v zvezi s sultanom. 
Zusammenfassung 
Erazem (Pred)jamski - ein slowenischer 
Robin Hood? 
"Es gibt kein Banditentum ohne Legende" (E. 
J. Hobsbawm), denn der Mythos entspricht den 
Wünschen und Erwartungen der einfachen Be- 
völkerung, die sich immer wieder idealisierte 
Helden erschafft, die aber in ihrem Lebensstil 
alles andere als ideal sind. Ein solcher Held ist 
auch der Krainer Ritter Erazem Jamski (Eras- 
mus Lueger), der noch heute in einer Legende 
weiterlebt, die durch Jahrhunderte und in mehr- 
eren Sprachen geformt wurde. Durch einen 
Vergleich mit historischen Quellen kann diese 
Legende auf realere Grundlagen gestellt werden. 
Erazem gehörte zu den Lueger Rittern, dem 
Krainer Zweig der Ministerialen der Grafen von 
Görz und der Hauptleute aus Lienz in Tirol, die 
fälschlicherweise Predjamski genannt werden. 
Im 15. Jahrhundert hatte das Geschlecht seinen 
Sitz in der Burg Jama bei Postojna. Erazem gilt 
als der letzte Krainer Raubritter. Die slowe- 
nische Historiographie festigte dieses Bild seit 
dem Ende des 19. Jahrhunderts unter Berufung 
auf Valvasor, noch stärker aber wurde es im 
Volk durch romantisch inspirierte Erzählungen 
verbreitet, bei denen man sich des Eindrucks 
nicht erwehren kann, daß man es mit einer 
Krainer Version des Geächteten von Sherwood 
zu tun hat. 
Erazem taucht in den erhaltenen Quellen, 
besonders den zeitgenössischen, nur selten auf, 
daher können wir ihn vor allem aufgrund von 
Berichten späterer Chronisten zu neuem Leben 
erwecken. Erazem IV. Jamski (1440/50 - 1484) 
war der älteste Sohn des weniger berühmten, 
doch historisch bedeutenderen Nikolaj II. Das 
erste Mal wird er im Jahr 1478 in den Quellen 
greifbar, als er für treue Dienste landesfürst- 
liche Lehen bekam. Er wird auch im Gefolge 
Friedrichs III. erwähnt; mehrere Urkunden 
siegelte er als Zeuge oder Bürge. In den Jahren 
1479 - 1482 war er Verwalter in Kamnik und 
kam dabei wegen Einhebung unerlaubter Maut 
in Konflikt mit der Bevölkerung von Kamnik, 
die sich beim Kaiser beschwerte. Im Jahr 1483 
muß es zu einem noch gravierenderen Konflikt 
mit der Obrigkeit gekommen sein, denn Ende 
des Jahres belagerte die krainerisch-kaiserliche 
Armee bereits Erazems Burg. Dafür gab es 
mehrere Gründe: am Hof tötete Erazem Mar- 
schall Pappenheim, in Laibach schlug er den 
Landesverwalter Thein und wurde deshalb in 
der Laibacher Burg eingesperrt, von wo ihm 
aber die Flucht in seine eigene Burg gelang. 
Vielleicht wurde Erazem damals auch von der 
weltlichen Obrigkeit geächtet. Außerdem störte 
Kaiser Friedrich Erazems Liebäugeln mit dem 
ungarischen König Matthias Corvinus. Die be- 
kannteste Schandtat Erazems ist das Banditen- 
tum, d.h. das Ausrauben der Umwohner (nur 
der reichen, wie die Volksstimme sagt) und rei- 
sender Händler. Doch stehen diese Vorwürfe 
(von Valvasor) auf recht tönernen Füßen. Die 
Belagerung der Burg Jama ist der interessan- 
teste, mit vielen Geschichten ausgeschmückte 
Teil der Legende. Die Belagerten konnten sich 
durch einen geheimen Gang versorgen und 
trotzten bis zum Herbst 1484, als Erazem durch 
einen Kanonenschuß starb. Sein Tod (auf der 
Toilette?) war aber sicher nicht die Folge eines 
Verrats durch einen bestochenen Kämmerer. 
Wir haben es also mit zwei Erazems zu tun: 
Der erste ist ein kühner Ritter-Vagabund, der 
sich nicht um langweilige eingebürgerte Gesell- 
schaftsnormen kümmert - ein "ehrenhafter Räu- 
ber", eine Art slowenischer Robin Hood. Der 
zweite ist ein recht gewöhnlicher Adeliger des 
späten Mittelalters, der sich wegen schwacher 
Nerven und den Verlockungen des Geldes den 
kaiserlichen Unmut zuzog. Der Leser möge nun 
selber wählen. 
707 D. Kos, Uvod, v: Turnirska knjiga Gašperja Lamberger- 
ja, Ljubljana 1997, str. VII. 
VSE ZA ZGODOVINO 
•1••••>••»•>»•>•£••*•»»•••>»•>•©••••*•>•>»•>.©«>•>•>••••••^ 
Andrej Pančur 
NA POTI 
K MODERNEMU 
NEDELJSKEMU 
POČITKU 
Nedeljski počitek in 
posvečevanje nedelj 
"V delavnicah in tovarnah ropota v nedeljo ta- 
ko kakor v delavnike. Iz tovarniških dimnikov 
se vali dim v nedeljo kakor drugekrati. Na uli- 
cah se dela tlak, tesarji sekajo, zidarji in drugi se 
spenjajo po hišah in strehah, kakor bi šlo za sta- 
vo, hlapci vozijo po ulicah glino in gnoj ali s 
kratka, ni morebiti ne jednega hlapčevskega de- 
la, katero bi se ne opravljalo v nedeljo kakor v 
delavnike."1 Nedeljski počitek, kakor ga pozna- 
mo danes, je bil torej v sedemdesetih letih prejš- 
njega stoletja v slovenskih deželah avstrijske 
polovice Habsburške monarhije še povsem 
neznan. Šele v naslednjih desetletjih je nato dr- 
žava postopoma uredila to področje. In v tem 
prispevku bomo spoznali prav ta prehod od 
splošno razširjenega nedeljskega dela do prvih 
začetkov modernega nedeljskega počitka. 
Vendar nedeljski počitek ni iznajdba moder- 
ne industrijske družbe. Njegove korenine sega- 
jo prav do Svetega pisma, po pričevanju katere- 
ga je Bog v šestih dneh ustvaril svet. "Sedmi dan 
je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival 
je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil. Blago- 
slovil je sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je 
počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko 
je ustvarjal."2 Bog sedmi dan torej ni le počival, 
temveč ga je tudi blagoslovil in s tem posvetil. 
Zato ta dan ni le navaden dan počitka. Da pa iz- 
brano ljudstvo tega ne bi pozabilo, mu je med 
desetimi božjimi zapovedmi naložilo tudi tole 
tretjo: "Spominjaj se sobotnega dne in ga posve- 
čuj! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela, sed- 
mi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga: 
ne opravljaj nobenega dela, ne ti ne tvoj sin ne 
hči ne hlapec ne dekla ne živina ne tujec, ki biva 
znotraj tvojih vrat! Kajti v šestih dneh je Gospod 
naredil nebo in zemljo, morje in vse, kar je v 
njih, sedmi dan pa je počival. Zato je Gospod 
blagoslovil sobotni dan in ga posvetil."3 
Ta božja zapoved je veljala le za Jude.4 Na vsak 
sedmi dan, torej ob sobotah, niso smeli oprav- 
ljati nobenega dela. Tega so se bolj ali manj dr- 
žali tudi prvi kristjani. Vendar so bile za kristja- 
O neposvcčevanjl nedelj, Slovenec, št. 61, 4. junij 1878. 
Sveto pismo Stare in Nove zaveze, Svetopisemska druž- 
ba Slovenije, Ljubljana, 1996, str. 53- 
Sveto pismo Stare in Nove zaveze, o.e., str. 127. 
Sobotni počitek naj bi jih tudi spominjal na osvobodi- 
tev iz egiptovskega suženjstva. "Spominjaj se, da si bil 
suženj v egiptovski deželi in teje Gospod, tvoj Bog, od 
tam izpeljal z močno roko in z iztegnjenim laktom! Za- 
to ti je Gospod, tvoj Bog, zapovedal obhajati sobotni 
dan. " Sveto pismo Stare in Nove zaveze, o.e., str. 235- 
18 ZGODOVINA ZA VSE 
ne še pomembnejše nedelje, ko so se z verskimi 
obredi spominjali Jezusovega vstajenja in pri- 
hoda svetega Duha med apostole. Nedelja je bi- 
la zato tudi praznik odrešenja. Toda na ta dan je 
bila za kristjane obvezna le prisotnost pri Božji 
službi, torej le posvečevanje nedelje, nedeljski 
počitek pa ni bil obvezen. Nedelja, katere bistvo 
je bil verski obred, se je tako bistveno razlikova- 
la od sobote, katere bistvo je bil počitek. Posve- 
čevanje in počitek sta bila še ločena. Ker pa so 
se kristjani hoteli ločiti od judovske tradicije, je 
skozi dolgotrajen proces sobotni počitek poča- 
si prešel na nedeljo. Šele od četrtega stoletja da- 
lje se je nedelja začela uveljavljati kot dan počit- 
ka. Nedelja je tako sčasoma postala dan posve- 
čevanja in počitka.5 
To prestavitev sobotnega počitka na nedeljo 
je bilo seveda nujno potrebno upravičiti in 
spraviti v sklad s Staro zavezo. Ko je Jezus "po 
svojem vstajenji odprl studenec večnega življe- 
nja, ki je vsahnil in njega žive vode razlil nad 
apostelje, ko so namreč prejeli darove svetega 
Duha, nehala je dolžnost praznovati soboto ka- 
kor v starem zakonu, nedelja je stopila na to me- 
sto."6 Vendar to ni bila nikakršna usodna spre- 
memba, kajti Jezus je rekel: "Ne mislite, da sem 
prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, 
temveč dopolnit sem jih prišel."7 Namesto staro- 
zaveznega strahu Nova zaveza poudarja ljube- 
zen. S spremembami, ki jih je prinesla Nova za- 
veza, se je spremenil tudi dan počitka. 
V srednjem veku je bil nedeljski počitek ure- 
jen po kanonskem pravu. Kanonsko in državno 
pravo sta bila takrat še enotna in cerkveni pred- 
pisi o nedeljskem počitku so bili obvezujoči tu- 
di za državne zakone. Z novim vekom pa sta se 
cerkveno in državno pravno področje vse bolj 
ločevala in država je prevzemala vse več pristoj- 
nosti, čeprav je bilo področje nedeljskega počit- 
ka še povsem prežeto s krščansko tradicijo. 
Vendar se je z začetki industrializacije nedeljski 
počitek vse bolj umikal v ozadje. Nov način in- 
dustrijske proizvodnje je v pogojih svobodne 
konkurence od delavcev zahteval neprekinje- 
no delo. Delovni ritem stare agrarne družbe je 
vse bolj stopal na stranski tir. Vse manj ljudi je 
spoštovalo nedeljski počitek.8 
Vendar z napredovanjem industrializacije ni 
bil na umiku le nedeljski počitek, temveč je z 
uveljavljenjem liberalnih idej postajalo vse bolj 
sporno tudi posvečevanje. Vse močnejši so bili 
ugovori proti temu, da država s svojimi zakoni 
državljanom nalaga prisotnost pri nedeljski ma- 
ši. V Habsburški monarhiji je tako 21. decembra 
1867 državni zakon verske zadeve dokončno 
prepustil posameznikovi odločitvi. "Nikogar se 
ne more prisiliti k cerkvenemu bogoslužju ali k 
sodelovanju pri cerkveni slovesnosti, v kolikor 
oblast, ki je po zakonu za to pooblaščena, ne 
določi drugače."9 Obvezno posvečevanje ne- 
delj je bilo s tem odpravljeno. Sedaj je bilo po- 
trebno ukiniti le še obvezen nedeljski počitek. 
To je bilo urejeno 25. maja 1868 z verskimi za- 
koni, ki so med drugim določili tudi tole: "Niko- 
gar se ne more prisiliti, da se vzdrži dela ob 
praznikih njemu tuje cerkve ali verske skupno- 
sti. Vendar je ob nedeljah med božjo službo po- 
trebno prekiniti vsako ne nujno potrebno javno 
delo. Nadalje se mora za praznike med glavnim 
bogoslužjem v bližini božje hiše opustiti vse, 
karkoli že lahko ima za cerkev ali versko skup- 
nost za posledico motenje ali oviranje prazno- 
vanja. Isto je potrebno upoštevati pri tradicio- 
nalnih prazničnih procesijah po trgih in cestah, 
po katerih se premika sprevod."10 S tem zako- 
nom so bili dani vsi pogoji za neomejeno ne- 
deljsko delo.11 
Vendar takšno stanje ni moglo trajati prav dol- 
go. Tradicija nedeljskega počitka je bila v ljudeh 
pregloboko zasidrana. In tudi cerkvene zapove- 
di o nedeljskem počitku so veljale še naprej. Za- 
to se je že v sedemdesetih letih preteklega sto- 
5 Schnarrer, Johannes Michael: Freiraum für Gott: Die 
drei monotheistischen Weltreligionen und die Transze- 
denzerfahrung. - Der Tag des Herrn. Kulturgeschichta 
des Sonntags, Böhlau Verlag Wien, Köln, Weimar, 
1998, str. 26-28; Holly, Johannes: Sonntagsheiligung: 
"Tag des Herrn " Gebot der Kirche. - Der Tag des Herrn. 
Kulturgeschichte des Sonntags, Böhlau Verlag Wien, 
Köln. Weimar, 1998, str. 43-47, 84-85; Pribyl, Herbert: 
Der Sonntag als der Tag der wöchentlichen Arbeitsru- 
he. - Der Tag des Herrn. Kulturgeschichte des Sonntags, 
Böhlau Verlag, Wien, Köln, Weimar, 1998, str. 99-104. 
6 Nedelja, Slovenec, št. 135, 14. junij 1884. 
7 Sveto pismo Stare in Nove zaveze, o.e., str. 1482-1483- 
8 Pribyl, Herbert: Der Sonntag als der Tag der wöchentlic- 
hen Arbeitsruhe, o.e., str. 108-109- 
9 Reichsgesetzblatt, št. 49, 21. december 1867, tien 14. 
10 Verski zakoni so objavljeni v knjigi: Vocelka, Karl: Ver- 
fassung oder Konkordat? Der publizistische und poli- 
tische Kampf der österreichische Liberalen um die Reit- 
gionsgesetze des Jahres 1868, Verlag der österreichisc- 
hen Akademie der Wissenschaften, Wien, 1978, str. 
203. 
11 Pribyl, Herbert: Das Verbot der Sonntagsarbeit aus 
rechtshistorischer Perspektive - Der Tag des Herrn. Kul- 
turgeschichte des Sonntags, Böhlau Verlag, Wien, Köln, 
Weimar, 1998, str. 192-193- 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 19 
letja oblikovala široka fronta privržencev po- 
novne uvedbe nedeljskega počitka, ki naj bi ga 
država z zakoni zopet zapovedala. Glavnina za- 
govornikov nedeljskega počitka je prihajala iz 
vse močnejših in s tem vplivnejših konservativ- 
nih in katoliško usmerjenih gibanj. Zato so seve- 
da hkrati močno agitirali tudi za ponovno uved- 
bo obveznega posvečevanja. Vendar so se z raz- 
vojem moderne, sekularizirane družbe verski 
razlogi za uvedbo nedeljskega počitka vse bolj 
umikali pred socialnimi, zdravstvenimi in kul- 
turnimi. Kljub njihovim pritiskom se je moderni 
nedeljski počitek razvil povsem ločeno od ob- 
veznega nedeljskega posvečevanja. Staro nede- 
ljo agrarne družbe, ki je bila povsem v zname- 
nju verskega praznovanja, je postopoma vse 
bolj izrivala nedelja kot prvenstveno dneva 
prost dan. Vendar je bil kljub temu uspešen boj 
za nedeljski počitek tesno povezan z neuspe- 
šnim bojem za posvečevanje. Pri katoliških pri- 
vržencih nedeljskega počitka so bili verski raz- 
logi namreč še vedno v ospredju. 
Prepoved opravljanja 
hlapčevskih del 
Kot smo videli, je tretja božja zapoved ob ne- 
deljah prepovedovala opravljati vsa hlapčevska 
dela. Hlapčevska dela so "vsa dela pri katerih je 
bolj izurjenih telesnih moči in čilih udov nego 
izobraženega duha treba, in katera opravila bolj 
telesnemu nego duševnemu blagostanju kori- 
stijo."12 To so torej vsa fizična dela in ne le po- 
drejena - hlapčevska opravila, kakor bi lahko so- 
dili iz imena samega. V nasprotju s fizičnimi deli 
so lažja umska dela dovoljena. Kdor bi kršil to 
božjo zapoved, naj bo ostro kaznovan: "Kdor 
koli bi ta dan delal, mora umreti."13 
Vendar je prepovedano opravljati le zares ne- 
potrebna fizična dela. Tako so dovoljena dela, 
ki so v posredni ali neposredni zvezi z božjo 
službo (zvonjenje, lepšanje oltarjev, čiščenje 
praznične obleke14 itd.), s katerimi pomagamo 
posameznikom ali skupnosti (strežba bolni- 
12 P. E. H. O. S. •.: Šest vprašanj o posvetovanji nedelj in 
praznikov, Slovenec, št. 65, 13- junij 1882. 
13 Sveto pismo Stare iti Nove zaveze, o.e., str. 143- 
14 Janez Trdina seje bridko pritoževal nad nesnažnostjo 
takratnega dolenjskega prebivalstva. Vendar v nasprot- 
ju z običajnimi delavniki za nedelje in praznike pou- 
dari: "O praznikih mora biti vse čisto i dolnje kiklje, 
umiva se tada i posoda, otirajo noži in vilice, pometa 
pridno. Misli se, delavnik je kmet, praznik gospod, 6dni 
v dreku blatu, 1 dan v škrlatu in zlatu. Za važno in po- 
trebno smatra se dvojna obleka, delavna in praznič- 
kom, pomoč revežem, naravne nesreče) in brez 
katerih ne bi mogli preživeti (npr. hišna dela, 
kot je kuhanje). "Pregrešno pa je opravljanje ta- 
cili hišnih del, katera niso neizogibno potrebna, 
kakor npr. pomivanje sobnih tâl, pranje, suše- 
nje in likanje obleke in perila, pečenje kruha, ali 
kositi ter seno domov voziti, kakor tudi grozdje 
trgati."15 Le, če poznamo te prepovedi, lahko ra- 
zumemo sledeče zgražanje: "O času košnje in 
tudi pozneje o času žetve videl si ljudi, kako so 
trumoma mrvo sušili in jo kakor tudi snopje ob 
nedeljah vozili domov, in to tudi o takih dnevih, 
ko ni bilo nikakoršne sile, ko je vreme kazalo 
najlepše."16 Takšno početje je bilo namreč po- 
vsem v nasprotju s cerkvenim naukom. Cerkev 
namreč ni zanimalo, da so kmetje zaradi ne- 
predvidljivega vremena hoteli seno čim prej 
spraviti na varno, temveč je v njihovem početju 
videla le nepotrebno nedeljsko delo in s tem kr- 
šitev božje zapovedi. Tej obsodbi bi se kmetje 
lahko izognili le, če bi prej zaprosili za dovolje- 
nje. Opravljanje nepotrebnega nedeljskega de- 
la namreč ni grešno le takrat, ko ga odobri pri- 
stojna cerkvena oblast, ki ima edina pravico od- 
ločati o duhovnih stvareh. 
Prepoved opravljanja del, 
ki skrunijo svetost in ovirajo 
praznovanje 
Ob nedeljah je prepovedano opravljati tudi 
vsa tista dela, s katerimi skrunimo svetost nede- 
lje in oviramo praznovanje. To so v prvi vrsti pi- 
jančevanja in podobne razuzdanosti, kajti "ne- 
delje in prazniki so "dnevi Gospodovi", torej sa- 
mo službi božji in blagorju naše duše posveče- 
ni. Mnogo nesramnosti in izpridenosti kaže člo- 
vek, kateri prav na "Gospodov dan" nesramno 
in razuzdano živi. In žali Bože, kolikrat se to 
zgodi!"17 Zelo številne so bile tako pritožbe nad 
neizmernim pijančevanjem ob nedeljah in tudi 
drugih cerkvenih praznikih. "Od kar so se začeli 
nedelje in prazniki oskrunjevati brez vse kazni, 
je tudi ljudstvo zlasti mlado, čez dalje bolj divje 
postalo. Množili so se uboji, pijančevanje, ter z 
njimi druge nesreče in znana slovenska pobož- 
nost in čednost je čedalje bolj pojemala in gini- 
na. " Trdina, Janez: Podobe prednikov. Zapiski Janeza 
Trdine iz obdobja 1870 -1879, 2. knjiga, Knjižna zbir- 
ka Krt, Ljubljana, 1987, str. 535-536. 
15 P. E. H. O. S. •.: Šest vprašanj o posvečevanji nedelj in 
praznikov, Slovenec, št. 65, 13- junij 1882. 
16 Križevopri Kostanjevici, Slovenec, št. 98,31. julij 1883. 
17 P. E. H. O. S. •.: Šest vprašanj o posvečevanji nedelj in 
praznikov, Slovenec, št. 66, 15-junij 1882. 
VSE ZA ZGODOVINO 
20 ZGODOVINA ZA VSE 
la."18 Prav tako kot danes je bil alkoholizem tudi 
v preteklosti večna nadloga slovenskega člove- 
ka. Alkohol je bil že tako ali tako eden glavnih 
vzrokov za najrazličnejše zločine. V očeh kato- 
liške Cerkve pa je bil greh, ki ga je zločinec sto- 
ril pod vplivom alkohola, še toliko večji, če ga je 
storil prav na božji dan. 
Moralni ideal Cerkve o Bogu všečnem preži- 
vetju nedelje je bil povsem jasen: "Delavec stopi 
v cerkev, kjer sliši besedo božjo, svete pesmi 
doné mu na ušesa, raduje se nad lepoto domače 
cerkve. Še bolj kakor vse to, ganejo ga besede 
pridigarjeve, ki ga spominjajo na njegovo reše- 
nje, goji veseli up v njem. V krogu domačih ve- 
seli se ta dan..., to praznovanje poživi duha in 
telo" in "po tem počitku se delavec zopet popri- 
me dela z novo močjo."19 Vendar je bil ta ideal 
povsem drugačen od realnosti slovenskega 
kmečkega sveta. 
Janez Trdina tako v svojih Podobah predni- 
kov opisuje najrazličnejše nemoralnosti ob ne- 
deljah in praznikih. Na množičnih cerkvenih 
shodih je tako z vseh strani privrela prava mno- 
žica romarjev20. Na cilju so se romarji najprej 
udeležili maše. Vendar maša ni vedno potekala 
brez grešnih motenj. Ljudje, za katere v cerkvi 
ni bilo dovolj prostora ali celo namenoma niso 
odšli v cerkev21, "pazijo malo na pridige, se raje 
pogovarjajo in smejajo, tudi kleti se sliši dosti- 
krat." 22 "Hudič prekleta kanalja, sakrmenska se- 
ma, pri moji duši, frdamana pizda meša se v pe- 
klenski harmoniji" z molitvijo. Tisti ljudje, ki so 
k maši že prišli pijani,23 so se "(vsi vinjeni) smija- 
li,  razgovarjali, obračali".  Kramarji, lectarji24, 
18 Slovence, št. 57, 20. maj 1882. 
19 Nedelja, Slovenec, št. 135, 14. junij 1884. 
20 Ob prazniku Marijinega vnebozetja 15. avgusta 1872 
naj bi se npr. pri romarski cerkvi na Dobrovi pri Ljub- 
ljani zbralo celo okoli 15000 romarjev. Glej Knez, Dar- 
ko: Božja pot na Dobrovi pri Ljubljani-Marija v Leščev- 
ju, Kronika, št. 2, 40, 1992, str. 116. 
21 Podobno je leta 1892 v svojem pastirkem pismu ugotav- 
ljal tudi ljubljanski škof Jakob Missia. "Jih je pa mnogo, 
ki sicer pridejo do cerkve, potem pa, in sicer tudi med 
božjo službo, ostanejo zunaj cerkve..., da ondi vse mo- 
goče burke ugajajo ter si kratek čas delajo, svoja opravi- 
la oskrbujejo, bližnjega obirajo itd. " Missia, Jakob: Po- 
večuj nedelje in zapovedane praznike, Domoljub, št. 8, 
21. april 1892, str. 92. 
22 Trdina, Janez: Podobe prednikov, 1. knjiga, Knjižna 
zbirka Krt, Ljubljana, 1987, str. 183. 
23 Postopek motenja maše "se začne v oslariji, izvrši pa v 
cerkvi in konča v sodniji. " Oslarije pa počitek ob nede- 
ljah, Slovenski gospodar, št. 32, 6. avgust 1885, str. 247. 
24 Prodaja leda in drugih vrst peciv ob nedeljah ludi za 
cerkvene oblasti ni bila sporna. VŠkofji Loki je bilo tako 
kruharice, kuharice, mesarji in krčmarji so se z 
mislijo na dobiček zunaj že pripravljali na pro- 
dajo. Umazani psi so se okoli mesarjev podili za 
ostanki, na smrt obsojeni kozlički so žalostno 
meketali. Med duhovnikovo pridigo gre "nekaj 
ljudi pit, ostalim se dremlje in zija, mala množi- 
ca pozornih smeje se grmenju kaplanovemu zo- 
per pijance."25 Ljudje že komaj čakajo na konec 
obreda.26 
Župnik, ki je med mašo doživel takšen kraval, 
je bil lahko še srečen. Ob božični polnočnici na 
Raki naj bi leta 1869 po obilnem popivanju priš- 
lo v cerkev več pijanih kot treznih ljudi. Nakar 
začneta s kora dva "pijanca kozljati na ljudi. Stra- 
šen vrišč. Smeh vrsti se s kletvijo, na zadnje splo- 
šen pretep pri orgijah in pod njimi. Polovica lju- 
di pobegne iz cerkve nazaj v krčme."27 Kaj so si 
mislili nesrečni župniki (kateri po večini tudi 
niso bili abstinenti28) o takšnih faranih, lahko sa- 
mo ugibamo. Vendar verjetno nič kaj dobrega. 
Po končani maši so tisti verniki, ki so imeli kaj 
denarja, odšli nakupovat k stojnicam okoli cerk- 
ve. Tisti, ki so na romanje prišli s čisto verskimi 
nameni, so molili. Drugi so se pogovarjali ali pa 
so legli k počitku. Okoli so se potikali berači, z 
različnimi sumljivimi "gnjusnimi ranami, bole- 
činami in teles, napakami. [...] Več beračev je bi- 
lo jako podobno rokovnjačem, nekterim bral si 
lahko na obrazu grdo pijančevanje in kurbanje, 
nekteri so godrnjali, nekteri kleli, nekteri motri- 
li spekulativno svoje občinstvo, malokteri res 
molili, prav mnogi pa na ves glas kričali."29 Veli- 
ko ljudi je odšlo v gostilne pit in plesatin mnogi 
parčki so naskrivaj ljubimkali. "Prav romar ne je 
in ne pije druzega kot kruh in vodo. Ali zdaj se 
ob nedeljah in drugih cerkvenih praznikih pri cerkvi 
prepovedano prodajati vsakovrstno robo, izjema je ve- 
ljala le za peciva. Sterle, Meta: Mali kruhek na Loškem, 
Loški razgledi, 28, 1981, str. 245. 
25 Trdina, Janez: Podobe prednikov, 1. knjiga, o.e., str. 
148. 
26 Tudi Missia je opazil, da so se nekateri vem iki izogibali 
aktivne prisotnosti pri maši. "Žal, da se ne opazuje rav- 
no redko, da si poiščejo mladi ljudje v cerkvi najraje 
odročne prostore, terse ne vedejo tam nič lepše, kakor 
mnogi zunaj cerkve. Kak kot, kor, prostor za orgijami 
itd. je mnogim najljubši. "Missia, Jakob: Posvečuj nede- 
lje in zapovedane praznike, Domoljub, št. 8, 21. april 
1892, str. 92. 
27 Trdina, Janez: Podobe prednikov, 3- knjiga, Knjižna 
zbirka Krt, Ljubljana, 1987, str. 748. 
28 "Sploh se opazuje, da se na cerkvenih shodili ne le kmet- 
je ampak tudi duhovni naj raje upijanijo. "Ibidem, str. 
767. 
29 Trdina, Janez: Podobe prednikov, 1. knjiga, o.e., str. 
210. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 21 
čedalje bolj o takih prilikah hudo pijančuje in 
na vse pretrge jebači."30 Čeprav se vsi romarji ni- 
so vdajali grešnim zabavam, je bilo potencialnih 
kandidatov za pekel prav veliko, kajti "pilo se je 
strahovito. Ob petih popoldne videl sem že do- 
sti pijanih deklet. Ena pala mi je pred noge, češ 
da jo lomi božjast, druga butila v me in mi zvrni- 
la skoraj merico na cesto. Ena pripovedovala 
glasno, da so lahko vsi okoli slišali, kako je da- 
nes srečna", ker jo obletava toliko mladeničev. 
"Bila je strahovito navdušena od vina, ljubezni 
in veselja. Strastno radostnih punie videl sem še 
drugih. [...] To se ve da so s hčerkami vred upija- 
nile se tudi matere." Zato je bilo pravo čudo, da 
"vkljub silni gneči, silni pijanosti in vroči krvi 
mladih ljudi obojega spola ni se zgodil [...] no- 
ben pretep, noben nered, celo kupica ni se ubi- 
la nobena ne."31 
Takšni grešni dogodki so bili glavna skrb ka- 
toliških moralistov. Z moralno gorečnostjo so 
ostro nastopali proti njim. V ta namen so služile 
tudi poučne zgodbice iz časopisov, zlasti iz 
Zgodnje danice. Ne moremo dvomiti, da vsaj 
podlaga teh zgodb ne bi bila resnična. Nedelje 
in prazniki so bile namreč skoraj edine prilož- 
nosti, ko so se kmečki ljudje lahko sprostili. Pri- 
pravne priložnosti za izmik iz enoličnega vsak- 
danjika so bili tudi prosti večeri in noči pred 
prazniki. Ljudje so že zvečer prenehali z delom 
in dosti jih je nato odšlo v gostilne, na plese in 
podobne veselice. Z alkoholom se seveda ni 
varčevalo. Marsikateri so zato po celonočnem 
veseljačenju ob nedeljah dopoldne utrujeno 
"smrčali, namesto da bi bili šli k Božji službi."32 
Duhovniki s takšno prakso niso mogli biti zado- 
voljni, kajti katoliški predpražniki so bili name- 
njeni predvsem za verno pripravo na same 
praznike. Za vzor takšnim nemoralnim veselja- 
kom naj bi bili "mnogi", ki "še zmeraj bolj zgo- 
daj od dela prenehajo, grejo v cerkev, k litani- 
jam, k spovedi, doma molijo zvečer rožni venec 
itd."33 
Ker se je veliko popivanj končalo s pretepom, 
so moralisti zgodbe iz takratne črne kronike 
spretno speljali na svoj mlin. Značilno za te pri- 
povedi je, da se je druščina malopridnežev od- 
pravila k maši, "pa te lepe cerkve še od znotraj 
videli niso, še ne vedeli, kdo je pridigal; toliko 
več so skerbeli za kerčmo, in domu grede več 
kerčem obišejo in razsajajo."34 Prekomerno po- 
pita pijača se je v takšnih primerih pogosto spo- 
jila z junačenjem in izzivanjem na boj drugih, 
prav tako pijanih in pogumnih rivalskih skupin 
ali posameznikov. Zmaga v pretepaških bojih je 
bila namreč na podeželju zelo cenjena. To se le- 
po vidi iz Tavčarjevega romana Cvetje v jeseni, 
kjer se glavni junak v nedeljo stepe s tremi izzi- 
valci in je pri pretepu "nastopil tako junaško, da 
mu nasprotniki še krivcev vzeti niso mogli. Več- 
je slave v pogorju doživeti ne moreš!"35 Zato so 
skupine pijanih mladcev občasno prav iskale 
pretepe in nesreča je bila tako vedno pred vrati. 
Ko takšna dva vročekrvneža "skup prideta, se 
ga kar lóti in začne pretepati." Eden "pa kar nož 
zgrabi in mu trebuh prereže, da je v štirih dneh 
umerel!"36 Včasih z nasprotniki ni bilo milosti. 
Potolči jih je bilo treba do konca. "Ko pobijavci 
gredo nazaj, še nekoliko postoje govoreči: sej 
sta že "gin", - vzame še eden težki kamen in pra- 
vi: ga moram še bolj - tega močnega. In res je še 
s kamenom mu na persi tolkel in hodil po 
njem. "37 
Seveda se ni prav vsa vaška mladina udeleže- 
vala teh pijanskih pohodov. Udeležence pa je 
konservativno moralistični Rodoljub preprosto 
ožigosal za večinoma nezakonske otroke. To ni 
nič čudnega. Pankrti so bili na vasi že tako in 
tako stigmatizirani. Ker so nezakonske matere 
ponavadi cele dneve služile vsakdanji kruh, so 
bili pogosto tudi prepuščeni sami sebi. V tak- 
šnih primerih je bilo prav lahko za morebitne 
napake nezakonskih otrok okriviti njihovo po- 
manjkljivo vzgojo. Zato je logično, da je bila sla- 
ba vzgoja kriva tudi za razgrajaštvo zakonskih 
otrok. Sporna je bila zlasti premila domača 
vzgoja, ki ne uporablja več palice in otrokom ne 
vbija več strahu pred Bogom. Doma naj bi se 
takšni pobalini celo naučili kleti duhovščino in 
zaničevati vero. Ker skoraj niso hodili v šolo, 
jim je manjkala tudi šolska vzgoja. Poleg tega pa 
naj bi bila tudi šolska vzgoja prav tako premila 
kot domača. Predvsem pa jim je manjkala cerk- 
vena vzgoja. "Cerkve se ogibali, v ssv. bratovši- 
30 Ibidem, str. 39- 
3\ Ibidem, str. 184-185. 
3~ Šiba Božja zarad nedeljskega skrunjenja, Zgodnja dá- 
nica, št. 7, 13- svečan 1880, str. 55 
33 Zoper skrunjenje nedelj in praznikov, Zgodnja dánica, 
št. 30, 25- mal. serpan 1884, str. 237. 
34 Kaj se godi s takimi, ki Gospodove dneve oskrunjajo!, 
Zgodnja dánica, št. 35, 2. vinotok 1881, str. 280. 
35 Tavčar, Ivan: Cvetje v jeseni, Izbrano delo, 3- knjiga, 
Mladinska knjiga, Ljubljana, 1974, str. 182. 
36 Zopet nekaj zoper skrunjenje nedelj in praznikov, 
Zgodnja dánica, št. 40, 7. vinotok 1881, str. 318. 
37 Kaj se godi s takimi, ki Gospodove dneve oskrunjajo!, 
Zgodnja dánica, št. 38, 23- kimavca 1881, str. 304. 
VSE ZA ZGODOVINO 
22 ZGODOVINA ZA VSE 
nah nobeden ni bil; čeravno so bili ss. misijoni, 
so le toliko zraven hodili, da so jih ljudje vidili, 
in so se s tem norca delali, smejali."38 Za moralni 
propad mladine naj bi bila torej kriva slaba 
vzgoja. Pri tem so tudi poudarjali, "da ogromna 
večina hudodelcev ni posvečevala nedelj in 
praznikov."39 Za neznanski razmah kriminala 
(nad čemer so se takrat vsi pritoževali) naj bi bi- 
lo po tej logiki krivo predvsem neposvečevanje 
nedelj in praznikov. 
Kdo vse se je pregrešil z delom in 
odsotnostjo pri službi božji 
Kot smo videli, je po cerkvenem nauku ob ne- 
deljah prepovedano opravljati vsa nepotrebna 
dela. In kdo so bili grešniki, ki se tega niso drža- 
li? Razen pogostih pritožb nad kolektivno koš- 
njo ob nedeljah, so se na podeželju pogosteje 
pritoževali nad dejanji posameznikov. Tako je 
npr. bogat kmet v nedeljo najel voznike za pre- 
voz peska za novo hišo. "Imeli so konje vpreže- 
ne celi dan, dajali so pohujšanje trem faram."40 
Nekatere voznike je premamil zaslužek, nekate- 
ri (verjetno kmetovi dolžniki) so bili v to prisi- 
ljeni, dosti pa jih za nobeden denar ni hotelo 
poprijeti za vajeti. Kljub takšnim pregreham je 
bil splošni vtis za kmečki svet vseeno pozitiven. 
"Ta lepa navada po kmetih, ktere liberalni duh 
ni okužil, hvala Bogu velja še zmeraj."41 Glavna 
legla pregrehe naj bi bila v mestih. 
Čeprav je Cerkev ob nedeljah prepovedovala 
trgovati, so bile prav pritožbe nad odprtimi tr- 
govinami takrat zelo pogoste. "Judovsko-kup- 
čijski duh vlada svet. [...] Ne edinega Boga časti 
sedanji svet, ampak razne bogove; med njimi je 
tudi Hermes, bog kupčije. [...] Pa kaj je ljudem 
dandanes mar za mašo in verske reči; le materi- 
jalne koristi; trebuh je najimenitnejši del človeš- 
kega telesa in kupčija škode ne sme trpeti. [...] 
Vera in Bog ne veljata nič več, samo kupčija 
velja vse."42 
Trgovci naj bi imeli trgovine odprte le zaradi 
svojega pohlepa. Vendar sta za kupčijo vedno 
potrebna dva: prodajalec in kupec. Krivi so bili 
tako tudi okoliški prebivalci Ljubljane, ki so v 
mesto hodili nakupovat. "Meščani sami obleke, 
železnine itd. ne iščejo tedaj. Ko bi torej okoli- 
čani ne dajali potuhe, pa bi štacune dotične bile 
zaprte." Zato Slovenec apelira prav na te okoli- 
čane, naj se odpovejo nedeljskim nakupom in s 
tem pripomorejo, "da ostane Ljubljana, kteri 
kupčije in trgovine ob nedeljah celó nič treba 
ni, še v prihodnje bela."43 Pisca tega poziva pri 
tem ni prav nič zanimalo, kdaj bodo prišli po 
nujnih nakupih v mesto tisti podeželani, ki zara- 
di delovnih obveznostih čez teden tega ne mo- 
rejo storiti. 
Vendar po katoliškem nauku tudi za trgovine 
veljajo izjeme. "V nedeljo naj bi le tiste prodajal- 
nice bile odprte, [...] ki imajo živež na prodaj ali 
so pa za zdravje potrebni, kakor lekarne."44 To- 
rej so ob nedeljah in praznikih lahko odprte le 
tiste trgovine, katerih prodajno blago je nujno 
potrebno za blagostanje in zdravje ljudi. 
Prav tako pogosto kot nedeljsko trgovino so 
borci za nedeljski počitek obsojali nedeljsko 
delo obrtnikov. "Kaj treba, da čevljarski pomoč- 
niki v nedeljo celo dopoludne delajo in razbija- 
jo podplate, popoludne pa krvavo zaslužene 
novce zapijajo in kar jim še čez ostane, v pone- 
deljek poganjajo!"45 Stara pravica rokodelskih 
pomočnikov, da se ob nedeljah zvečer povsem 
zapijejo in nato plavi ponedeljek "prespé, da se 
jim razkadi preobilo zavžita pijača"46, je bila to- 
rej še zelo živa. Moralistom je pri tem šlo v nos 
dopoldansko delo, ko je v cerkvi potekala maša, 
še bolj pa skrunjenje nedelj s popivanjem in po- 
čitek naslednji dan, ko bi vendarle lahko poči- 
vali že v nedeljo in delali v ponedeljek. Zato so 
plavi ponedeljek imenovali tudi rogati ponede- 
ljek, "ker le rogati, živinski ljudje počenjajo tako 
rogovilsko prekucovanje, da nedeljo Bogu 
ukradejo in delajo, v ponedeljek pa namesto de- 
la postopajo in pijančevajo."47 Proti temu se je 
potrebno boriti z vsemi sredstvi. Prvi pogoj je, 
da mojstri sami vestno posvečujejo nedelje in 
praznike in s tem dajejo dober zgled svojim po- 
močnikom. Pri sprejemanju novih pomočnikov 
jim morajo povedati, da pri njih ne bodo imeli 
plavega ponedeljka. S tem bi začeli boj proti tej 
38 Ibidem. 
i9 P. E. H. O. S. •.: Šest vprašanj o posvečevanjl nedelj in 
praznikov, Slovenec, št. 68, 20. junij 1882. 
40 Z Dolenjskega, Slovenec, št. 258, 8. november 1884. 
41 Zakaj hočejo liberalci odpraviti praznike?, Zgodnja da- 
nica, št. 38, 20. kimovca 1878, str. 302. 
42 Sistematično in oficijelno skrunjenje nedelj in prazni- 
kov, Novice, št. 18, 3- maj 1876, str. 141. 
43 Slovenec, št. 68, 23-junij 1881. 
44 Slovenec, št. 135, 14. september 1883. 
45 Ibidem. 
46 Blagoslovljenje nove hiše rokodelskih pomočnikov, Slo- 
venec, št. 196, 30. avgust 1887. 
47 Zgodnja dánica, št. 8, 23. svečana 1872, str. 63. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 23 
stari, vendar moteči pravici rokodelskih po- 
močnikov. 
Poleg pritožb nad trgovskim in obrtniškim 
delom so bile prav tako pogoste pritožbe nad 
nedeljskim delom v uradih. Razen zelo težkega 
umskega dela, to delo ni bilo tako sporno kot 
fizično. Zato je bil tudi ton argumentov proti 
nedeljskemu delu v uradih nekoliko drugačen. 
Nedeljskemu delu v trgovinah in delavnicah so 
med drugim nasprotovali tudi zato, ker naj bi 
motilo službo božjo in nedeljski počitek, zaradi 
česar ljudje ne gredo pobožno in spoštljivo k 
maši. Toda za blagor kristjanove duše je "neo- 
gibno potrebna božja beseda, namreč: pridige, 
molitev, sv. maša in sv. zakramenti", če ne "tak 
človek vedno bolj in bolj propade in nekristi- 
jansko živi."48 In prav ta argument pride pri ne- 
deljskem delu v uradih v prvi plan. Avstrijski 
uradi so bili namreč odprti tudi ob nedeljah. "Če 
se pa vendar izjemno enemu ali drugemu dovo- 
li pol dneva počitka, ne pozabi se rajše mu po- 
poldan prosto pustiti, in tako ne more spolniti 
svoje glavne verske dolžnosti."49 
Zaradi ob nedeljah odprtih uradov niso bili za 
nedeljski počitek prikrajšani le uradniki, tem- 
več tudi državljani, ki so v uradih imeli različne 
opravke. "Še celo kmečke tožnike kličejo po 
sodnijah ta dan v razgovor-, za vzrok pa navaja- 
jo, da ima kmet ta dan najlepšo priložnost."50 Po 
mnenju katoliških piscev zato zelo trpi zlasti du- 
hovno-versko zdravje uradnikov. "Z daljšo pi- 
sarniško službo postane prav stroj, avtomat. 
Uradnik nima priložnosti, da bi svojega Boga 
častil, ljubil, on ima le svoj bireau in je dosti, 
druzih viših duševnih potreb mu ni treba zna- 
ti."51 
Pritožbe pa niso letele le na račun umskih dr- 
žavnih delavcev, temveč še bolj na račun fizič- 
nih državnih delavcev, ki so bili zaposleni pri 
državnih železnicah, na pošti in pri telegrafiji. 
"Železnica vozi blago ob praznikih, kakor ob 
delavnikih, pošta sprejema na velikonočno ne- 
deljo pisma, kakor vsak drugi dan in telegraf de- 
la na božični dan, kakor na pepelično sredo." 
Vse to bi lahko počakalo brez vsake škode, "in 
uradniki bi našli čas, da bi spolnili krščansko 
dolžnost!"52 Ker je po cerkvenem pravu ob ne- 
deljah prepovedano delati, bi resnična krščan- 
ska država to morala prepovedati tudi po držav- 
nemu pravu. Zato so privrženci nedeljskega po- 
čitka zahtevali, da država prepove ob nedeljah 
prevažati nepokvarljivo blago. Dovoljen bi bil 
le prevoz hitro pokvarljivega blaga. Bile so tudi 
ideje, da bi se omejil potniški promet, oziroma 
da bi se ta promet ob nedeljah zaračunal dražje 
in ne ceneje, kot je bilo takrat v navadi. "Zabav- 
ni vlaki se navadno le ob nedeljah odrede in v ta 
namen se tudi voznina zniža."53 Za pošto in tele- 
graf bi veljal skrajšani delavnik in višje tarife. S 
tem bi uporabnike prisilili k pošiljanju resnično 
nujnih sporočil. 
Če so nekoč vojaki ob nedeljah imeli skupno 
službo božjo,54 so se v obravnavanem obdobju 
že vrstile pritožbe, da se vojaki in zlasti oficirji 
ne držijo več nedeljskega počitka. "Danes je ne- 
delja - dan Gospodov - vse miruje in počiva od 
svojega dela ter se pripravlja na delo v prihod- 
njem tednu, samo naši brambovci nimajo miru 
niti sami, niti ga dajo drugim. Zvon vabi v cer- 
kev k popoldanji službi Božji od vojašnice pa se 
razlega: ajc - cvaj, ajc - cvaj itd. V drevoredu tik 
pokopališča trobentajo pa spet trobentači, ka- 
kor da bi bil sodnji dan in bi budili mirno poči- 
vajoče"55, torej mrtve. Ne samo torej, da vojaki 
ne hodijo k maši in delajo, se pravi vadijo vse 
dneve, temveč s svojimi vajami celo motijo ne- 
deljski mir poštenih meščanov. 
Dovoljene in nedovoljene zabave 
Posebno delikatno je bilo vprašanje nedelj- 
skih zabav. Tako je bilo grešno "predolgo traja- 
joče igranje, ako tudi je igra sama ob sebi ne- 
dolžna in dovoljena. Isto tako prepovedane so 
javne zabave, tekanje in plesanje, vdeležitev iz- 
letov", če ljudi odvračajo od udeležbe pri sveti 
maši. "Bog res dovoljuje kristijanom v nedeljo 
ali praznik nedolžno zabavo", vendar na ta dan 
ni dovoljena samo zabava. Če bi bilo drugače, 
"ne bi bila nedelja ali praznik "Gospodov dan", 
P. E. H. O. S. •.: Šest vprašanj o posvetovanji nedelj in 
praznikov, Slovenec, št. 67, 17. junij 1882. 
49 Posvečcvanje nedelj po železnicah, tovarnah, prodajal- 
nicali, delavnicah, Zgodnja dánica, št. 19, 11. vel. travn 
1888, str. 148. 
Posvečcvanje nedelj in praznikov, Slovenec, št. 116, 18. 
oktober 1881. 
51   O neposvečevanji nedelj, Slovenec, št. 62, 6. junij 1878. 
52 Sistematično in oficijelno skrunjenje nedelj in prazni- 
kov, Novice, št. 18, 3. maj 1876, str. 141. 
53 Posvečcvanje nedelj po železnicah, tovarnah, prodajal- 
nicah, delavnicah, Zgodnja dánica, št. 19,11. vel. travn 
1888, str. 148. 
54 Tako se spominja dopisnik k.-: iz Gorenjske, Zgodnja 
dánica, št. 21, 22. vel. traven 1891, str. 165. 
55 Iz Novomeške okolice, Slovenec, št. 95, 28. avgust 1880. 
VSE ZA ZGODOVINO 
24 ZGODOVINA ZA VSE 
temuč dan veselja."56 Za takratni nazor katoliške 
cerkve o nedeljski zabavi je značilen odgovor 
ameriškega katoliškega škofa o odprtju svetov- 
ne razstave v Philadelphiji tudi v nedeljo: "Ni- 
mam nobenega vzroka, zakaj bi se razstava ob 
nedeljah popoldne ne odperla, potem ko je 
ljudstvo dopoldne imelo zadosti priložnosti v 
cerkev iti. Nedelja ni le dan za službo Božjo, te- 
muč tudi za nedolžno razvedrenje ter poči- 
tek."57 To je praktično edini dan, ko se revno de- 
lovno ljudstvo lahko razvedri in počiva. Vendar 
pri tem razvedrilo kot "dopuščena in postran- 
ska stvar ne sme postati glavna"58, ne sme posta- 
ti pomembnejša stvar od maše. 
Vendar ni pomemben le način praznovanja, 
temveč tudi pogostost praznovanj. Pisec v Slo- 
vencu tako ugotavlja, "da se oglašajo konserva- 
tivni in liberalni časniki ter duhovni in svetni 
možje veljaki in glasno kličejo: preveč veselic!, 
preveč praznikov!"59 Veselic ne sme biti niti pre- 
malo in niti preveč. Toda sedaj jih je odločno 
preveč. Pisec nato pravilno ugotovi, da so se tu- 
di na Slovenskem začela množiti različna druš- 
tva, ki porabijo vsak primeren (oziroma nepri- 
meren) trenutek za veselico. Vse več je bilo 
društvenih veselic, plesov, maškarad, različnih 
obletnic, odkrivanj spominskih obeležij, polet- 
nih izletov, prireditev v "dobrodelne" namene 
in podobno. Družabne prireditve sicer niso sla- 
be same po sebi, temveč je to odvisno od vrste 
zabave. Ker "ena in ista veselica ali tudi njena 
sestra slavnost ne more biti veselica vsem različ- 
nim ljudem"60, naj se ljudje udeležujejo le vese- 
lic, ki so primerne za njihov stan in dohodek. 
Ker naj bi takratne praznične veselice spodbu- 
jale prvenstveno le slepo zabavo in ne posveče- 
vanje, naj bi takšne veselice ljudi prej utrudile 
kot odpočile. Naporne veselice škodujejo pre- 
moženju in zdravju, človek se naslednji dan 
zbudi nezadovoljen s samim seboj in nesposo- 
ben za delo. Zato tudi ni opravičila za veselice, 
ki se kitijo s plaščem krepitve narodne zavesti. 
"Silno drago je plačana taka zavest."61 S takšnimi 
veselicami izginja verski značaj nedelj in ljudje 
izgubljajo vero. "Vsakemu [...] mora privoščiti 
vsak pametni človek pošteno zabavo, [...] da jo 
vživa le ob pravem času, na način njemu prime- 
ren in v pravi meri: ker mu je koristna in potreb- 
"62 
56 P. E H. O. S. •.: Šest vprašanj oposvečevanji nedelj in 
praznikov, Slovenec, št. 66, 15. junij 1882. 
57 Više-pastirska beseda o posvečevanji nedelj, Zgodnja 
dánica, št. 30, 28. malega serpana 1876, str. 236. 
58 Nedelja, Slovenec, št. 136, 16. junij 1884. 
59 Preveč praznujemo in premalo, Slovenec, št. 41, 20. fe- 
bruar 1885. 
60 Preveč praznujemo in premalo, Slovenec, št. 42, 21. fe- 
bruar 1885. 
61 Preveč praznujemo in premalo, Slovenec, št. 44, 24. fe- 
bruar 1885. 
na. 
Zato so po časopisih tudi enoglasno obsojali 
lovce, ki so že zgodaj zjutraj odhiteli na nedelj- 
ski lov. "Tudi utegneš srečati tu in tam kacega 
zelenca s torbo pod pazduho in puško čez ra- 
mo, ki hiti na vse zgodaj na lov, in ne veš, če je 
bil pri sv. maši, ali ne?"63 Pri tem seveda ni bila 
sporna sama lovska zabava, saj je bil celo pres- 
vetli cesar navdušen lovec, temveč izostanek 
pri jutranji maši. 
Do tukaj je vse jasno. Zabave, katerih namen 
je le gola zabava, niso dovoljene. Vendar nasta- 
ne problem, ko je potrebno pojasniti, kakšne 
vrste razvedril ne žalijo svetosti posvečenih ne- 
delj in so zato dovoljene. Nekateri zapisi iz 
Zgodnje danice tako celo v najbolj skrajni obliki 
nasprotujejo vsakršni zabavi brez verskega obe- 
ležja. "Ne plezaj ob nedeljah po drevesih brez 
potrebe; - ne hodi se pa tudi drugam potikat, 
igrat, kopat se po leti itd.; ampak hodi z dobrimi 
kristjani vselej pridno k sv. maši, h keršanskemu 
nauku; tudi rad obmoli kaki križev pot, rožni ve- 
nec, beri keršanske bukve."61 Tudi katoliški mo- 
ralisti niso našli enotnega odgovora na vpraša- 
nje, kakšna je lahko nedeljska zabava. 
Zdravstveni razlogi za 
nedeljski počitek 
Pri zagovarjanju nedeljskega počitka je kato- 
liški nauk poleg povsem verskih in moralnih 
uporabljal tudi zdravstvene razloge. Z onečaš- 
čanjem nedelj človek ne ogroža le svoje duhov- 
nosti, temveč tudi lastno zdravje. "Poskušnja 
uči, da človek ne telesno in ne duhovno ne srne 
neprenehoma delati in moči natezati, ako hoče 
ostati zdrav in za delo zmožen."65 Po napornem 
delu človek nujno potrebuje dan počitka. Za 
mnoge66 naj bi bil najprimernejši dan za počitek 
62 Ibidem. 
63 Nekteri dregljeji nedeljoskruncem, Zgodnja dánica, št. 
28, 9. mal. serpan 1880, str. 222. 
64 Zgodnja dánica, št. 40, 7. vinotok 1881, str. 318. 
65 Posvečevanje dni Gospodovih in telesno zdravje, Zgod- 
nja dánica, št. 39, 29. kimovca 1882, str. 305. 
66 Poleg vseh mogočih avtoritet je avtor omenil celo anar- 
hista Pierra Josepha Proudhona. P. E. H. O. S. •.: Šest 
vprašanj o posvečevanji nedelj in praznikov, Slovenec, 
št. 67, 17. junij 1882. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 25 
prav vsak sedmi dan. Človek, ki šest dni dela in 
nato en dan počiva, bo na daljši rok naredil veli- 
ko več kot tisti, ki dela nepretrgoma. 
Brez nedeljskega počitka "se razširjajo tako 
imenovane poklicne ali stanovske bolezni, de- 
lavna moč se usušuje in življenje se pokrajšuje." 
Takšnih izmozganih delavcev se povrhu tudi 
"kužne bolezni naj rajši primejo,... ker utrujeni 
in izpiti organizem se otrovni bolezni naj manj 
ustavljati premore."67 Vendar ne izčrpava le tež- 
ko fizično delo. Zdravju škodljivo je tudi delo v 
"temnih, smrdljivih" uradih, "kjer se po dnevu 
in po noči sveti z otrovajočim plinom" in kjer 
"zgrbančene, shujšane in kašljive postave"68 niž- 
jih uradnikov neprenehoma pisarijo. Njihovo 
zdravje je celo bolj ogroženo kakor zdravje de- 
lavcev, ki delajo zunaj na čistem zraku.69 
Vendar ni škodljivo le neprestano delo. Če bi 
nasprotno nekdo "svojih moči nikdar ne rabil 
za delo, ali jih rabil premalo, spet ne gre: ker bi 
odrevenele."70 Potemtakem človek ne sme dela- 
ti niti preveč niti premalo. Prav tako mora člo- 
vek prosti čas preživljati umirjeno in ne sme pi- 
jančevati. Zgoraj opisane pijanske veselice na- 
mreč človeka zelo utrudijo, kar poslabša zdravs- 
tveno stanje veseljakov. Zato celo "tri petinke 
vseh bolezen, katerim je navadno ljudstvo pod- 
vrženo, izvira iz premnogega popivanja."71 
Zaradi vseh teh razlogov so zagovorniki ne- 
deljskega počitka leta 1882 navdušeno pozdra- 
vili resolucijo higienskega kongresa v Ženevi, 
ki je iz zdravstvenih in ne verskih razlogov pri- 
poročal nedeljski počitek. "Ako ni počitka v ted- 
nu, škoduje to zdravju in delavni moči na drugi 
strani, človek boleha, prekmalo opeša in prez- 
godaj umrje."72 
Božji blagoslov in božja kazen 
Po skrajnem katoliškem nauku od posvečeva- 
nja ni odvisno le človekovo duhovno in telesno 
zdravje, temveč celo "delež ali kletev božja; ke- 
dor jih po ukazu Boga in svete njegove cerkve 
praznuje, tega Bog blagoslovi, kedor se pa po 
teh ukazih ne ravna, tega zadene božja kletev."73 
Tretjo božjo zapoved morajo spoštovati tako ti- 
sti, ki hočejo po smrti oditi v nebesa, kot tudi 
tisti, ki hočejo že sedaj imeti mir na zemlji. Če se 
bo človek ob posvečenih dnevih pohlepno gnal 
za dobičkom, ne bo obogatel. Takrat zasluženi 
denarci "so ukleti in nimajo obstanka in blago- 
slova, temuč še pravično pridobljene goldinarje 
požirajo in vso srečo od hiše preganjajo."74 
Nekoč (pred letom 1848) naj bi v pobožni de- 
želi (na Slovenskem) vladal duh posvečevanja 
nedelj in praznikov. Nihče ni delal in vsi so od- 
šli k maši. Zato so bili tisti časi "polni nebeškega 
blagra in blagoslova, kajti v plačilo posvečeva- 
nja nedelj in praznikov je Bog blagoslovil zem- 
ljo in vsa dela človeških rok. Ne kmetijske buk- 
ve, ne umetno obdelovanje polja, - ampak Bog 
je"75 prinašal ljudem blagostanje. Nato pa je pri- 
šel čas, ko so ljudje pozabili posvečevati nedelje 
in praznike. "To je zakrivil duh časa76; zakrivilo 
liberalno postavodajalstvo; zakrivilo je tudi po- 
hujšanje."77 Ljudje so pod vplivom novih brez- 
božnih idej vedno bolj pozabljali na Boga. "Bog 
pa pozablja človeštvo, ter ga prepušča njego- 
vim lastnim močem in otemnjenemu razumu."78 
Nad nesrečne ljudi je zato Bog pošiljal mnogo- 
tere nesreče. In če so se takratni ljudje pritože- 
vali, da je nesreč in kriminala iz leta v leto več 
(prav tako kakor danes), naj bi bila po mnenju 
katoliških moralistov to posledica skrunjenja ne- 
delj in praznikov, ki jim nujno sledi božja kazen. 
67 Posvetovanje dni Gospodovih In telesno zdravje, Zgod- 
nja dánica, St. 39, 29. kimavca 1882, str. 305- 
68 O neposvečevanji nedelj, Slovenec, št. 61, 4. junij 1878. 
Da neprestano delo škoduje zdravju, potrjujejo tudi so- 
dobne izkušnje. Tako danes poznamo menedžersko bo- 
lezen, bolezni delavcev za tekočim trakom, nedeljsko 
nervozo in podobno. Več o tem glej Roth, Gottfried: Fe- 
ierabend und Sonntagsruhe aus der Sicht des Arztes. - 
Der Tag des Herrn. Kulturgeschichte des Sonntags, 
Böhlau Verlag Wien, Köln, Weimar, 1998, str. 245 - 
252. 
70 Preveč praznujemo in premalo, Slovenec, št. 41, 20. fe- 
bruar 1885. 
71 P. E. H. O. S. •.: Šest vprašanj o posvečevanji nedelj in 
praznikov, Slovenec, št. 68, 20. junij 1882. 
72 Slovenec, št. 111,3- oktober 1882. 
73 P. E. H. O. S. •.: Šest vprašanj o posvečevanji nedelj in 
praznikov, Slovenec, št. 69, 22. junij 1882. 
74 Zgodnja dánica, št. 49, 9 gruden 1881, str. 392. 
75 Zakaj hočejo liberalci odpraviti praznike?, Zgodnja dá- 
nica, št. 38, 20. kimovca 1878, str. 302. 
76 Močno je bilo razširjeno razočaranje nad vse bolj ma- 
terialističnim, racionalističnim in dobičkožcljnim sve- 
tom, kjer je vse manj verske duhovnosti. "Naš vek je pa 
menda postavil delo na božji prestol, a krščanski prego- 
vor "moli in delaj" je presukal, da se glasi "delaj a ne 
moli". "Nedelja, Slovenec, št. 135, 14. junij 1884. Po pre- 
pričanju katoliško usmerjenih avtorjev sta namreč za 
cvetoče gospodarstvo potrebna tako delo kot vera. 
77 Z. E: Iz Zališke okolice, Slovenec, št. 13, 18. januar 
1886. 
78 Posvečevanje nedelj po železnicah, tovarnah, prodajal- 
nicah, delavnicah, Zgodnja dánica, št. 19,11. vel. travn 
1888, str. 148. 
VSE ZA ZGODOVINO 
26 ZGODOVINA ZA VSE 
Poleg grešnega ljudstva je Bog kaznoval tudi 
grešne posameznike. V to so vsaj verjeli bojev- 
niki za moralni preporod. Da bi v to prepričali 
tudi druge, so uporabljali najrazličnejše zgodbi- 
ce o nesrečah, ki so se zgodile kršilcem nedelj- 
skega počitka. "Skrunivec tako drugače ne čuti, 
kakor če ga butiš z betom po debelokožnem 
herbtu. Ta bet bodi kak izgled, ki kaže, kaj si je 
ta in uni skrunivec nakopal."79 Pri tem jih ni za- 
nimalo, da je bilo veliko nesreč tudi ob drugih 
dnevih. Zanimale so jih le nesreče ob nedeljah, 
iz katerih so lahko izpeljali preprost sklep: to je 
božja kazen. Takšna kazen je človeka lahko do- 
letela tudi zaradi na prvi pogled povsem banal- 
nega razloga. Tako kot je tistega, ki je v nedeljo 
splezal na češnjo, "ne iz lakote, ampak iz pože- 
lenja po sadji", nakar "resk! se veja ulomi, - tresk! 
možak telébi visoko na tla in se tako hudo pobi- 
je"80, da umre. Vendar je bila v očeh pripovedo- 
valca te zgodbe takšna kazen za takšno dejanje 
povsem upravičena. Ob nedeljah se je lahko 
opravljalo le zares nujno delo. In ker možakar 
ni bil lačen, mu ni bilo potrebno splezati na dre- 
vo. Povrhu pa je že samo poželenje hud greh, ki 
ga Bog ne more spregledati. 
Takšne zgodbe so verniki slišali pri marsikate- 
ri nedeljski pridigi. Predvsem pa so jih lahko 
prebrali v skrajno katoliški Zgodnji danici. Pi- 
sec, ki je v konservativnih Novicah v povsem ka- 
toliškem duhu napisal članek o problemu ne- 
deljskega počitka, je tako celo zapisal, da je pri- 
pravljen "na psovko: "viš ga viš trcijala" in na za- 
bavljico "Novicam", da tako pridigo vzamejo v 
svoj list, ki bi pristojna bila le "Danici"."81 Kljub 
takšni reputaciji Zgodnje danice najdemo neka- 
tere zgodbice tudi v milejšem Slovencu.82 Oglej- 
mo si nekatere tipične. 
Kot smo videli, so kmetje ob nedeljah pogo- 
sto želi aH kosili. Po teh opravkih se odpravita 
tudi dva kmeta z voloma. Ob tem se še nesram- 
no norčujeta iz drugih ljudi, ki so šli v božji 
hram. Vendar nista delala dolgo. Vanju je na- 
mreč udarila strela. Ljudje "zagledajo na bliž- 
njem polji plamenit vertinec; tečejo na mesto, 
in najdejo ubita dva vola in enega človeka s po- 
tertimi nogami; zadi za njim pa čern kup, in to je 
bilo sežgano truplo enega skrunivcev."83 Božja 
kazen je zadela tudi lovce, ki so se namesto k 
maši že zgodaj zjutraj odpravili na lov. Nekomu, 
"kteremu je bil lov kakor rokodelstvo", se je pri 
strelu puškina cev "razletela in zdrobila mu je 
desno roko"84, katero so mu morali kasneje 
odrezati. Drugemu, ki je ljudem govoril, da ima 
on v hribih službo božjo, nekoč na lovu spodr- 
sne, "pade - puška se sproži - lovec v noge zadet 
se zgrudi na tla."85 Po groznih bolečinah nato v 
bolnišnici umre. Nič bolje se ni godilo delav- 
cem, ki so v nedeljo delali železniški most. Šest 
jih je padlo v globoko jamo na kamenje. Eden je 
umrl, trije pa so bili težko poškodovani.86 Božja 
kazen je tako lahko zadela tudi tiste, ki so bili 
samo posredno krivi. Po vsej verjetnosti na- 
mreč delavci niso prostovoljno delali, temveč 
jih je v to prisilil delodajalec. Vendar (v tolažbo 
umrlemu delavcu) pred Bogom ni kriv le tisti, ki 
greši z nedeljskim delom, temveč tudi tisti, ki je 
drugim ukazal delati.87 Še več, greši celo tisti, ki 
ne prepreči delati svojemu uslužbencu, ki dela 
iz lastnega nagiba.88 Kdor pa je v teh zgodbah 
preživel nesrečo, je nujno spoznal božjo vse- 
mogočnost in se je zato svojega greha milo ke- 
sal. "Prosil je nosiče, naj ga spravijo v cerkev, da 
bo prosil Boga za odpuščanje in pa svoje doma- 
čine, ki jih je zasramoval in pohujšal."89 Dosti jih 
je nato umrlo šele po večdnevnih strahovitih 
mukah. 
Slabi zgledi doma in dobri v tujini 
Po prepričanju katoliških zagovornikov ne- 
deljskega počitka so ljudje, ki ne posvečujejo 
nedelj, tudi brez vere. Katoliška cerkev namreč 
posveča obredom veliko pozornost. Posamezni 
vernik svoje vere ne more izražati sam v nepo- 
sredni povezavi z Bogom, temveč le preko 
Cerkve. Zato je vernikova prisotnost pri maši in 
drugih cerkvenih slovesnostih zelo pomem- 
75 Nekteri dregljeji nedeljoskruncem, Zgodnja dánica, št. 
28, 9. mal. serpan 1880, str. 222. 
80 Zgodnja dánica, St. 40, 7. vinotok 1881, str. 318. 
81 Sistematično in oficijelno skrunjenje nedelj in prazni- 
kov, Novice, št. 18, 3. maj 1876, str. 141 • 142. 
82 Zelo sočne tuje zgodbe je tako zapisal P. E. H. O. S. •.: 
Šest vprašanj o posvečevanji nedelj in praznikov, Slove- 
nec, št. 69, 22. junij 1882; št. 70, 24. junij 1882. 
8i Šiba Božja zarad nedeljskega skrunjenja, Zgodnja da- 
nica, št. 7, 13- svečan 1880, str. 54. 
84 Nekteri dregljeji nedeljoskruncem, Zgodnja dánica, št. 
28, 9. mal. serpan 1880, str. 222. 
85 Zgodnja dánica, št. 49, 9- gruden 1881, str. 392. 
86 Nekteri dregljeji nedeljoskruncem, Zgodnja dánica, št. 
28, 9. mal. serpan 1880, str. 222 • 223- 
87 P. E. H. O. S. •.: Šest vprašanj o posvečevanji nedelj in 
praznikov, Slovenec, št. 71, 27. junij 1882. 
88 Iz pastirskega lista milogosp. Tcržaško-Koparskcga ško- 
fa, Zgodnja dánica, št. 9, 28. svečana 1879, str. 70. 
89 Šiba Božja zarad nedeljskega skrunjenja, Zgodnja dá- 
nica, št. 7, 13. svečan 1880, str. 55. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 27 
bna.90 "Kder se nedelje in prazniki ne posveču- 
jejo kakor Bog veli, ondi ni vere, ondi je konec 
krščanstva", kajti "vera brez dejanj je prazna, [...] 
je mrtva in "mrtva vera ne stori človeka izveliča- 
"91 nega. 
Neposvečevanje izredno negativno vpliva na 
družino, družbo in državo. "Ker brez posveče- 
vanja nedelj in praznikov ne more vere biti, [...] 
s tem pa nered v družini, občini in državi nasta- 
ne, prav zato je res, da brez vere, brez posveče- 
vanja nedelj in praznikov mora družbinsko in 
državno življenje propasti."92 Kjer ni vere tudi ni 
pravega družinskega življenja. Zato je posveče- 
vanje nedelj tako pomembno. Čez teden so dru- 
žinski člani zelo zaposleni, oče je v službi, mati 
je zaposlena z domačimi opravili in otroci s šo- 
lo. Tako ne najdejo dovolj časa za resnično dru- 
žinsko življenje. "Nedelja pa jih zopet vse zdru- 
žuje [...] krog domačega ognjišča in pri mizi, 
kjer se skupaj zabavajo in vesele." Hodijo na 
sprehode, se pogovarjajo, nedolžno zabavajo, 
predvsem pa pozabijo na kruti vsakdanji delav- 
nik, tako da "se vender jedenkrat razvedri od 
skerbi nagubano čelo."93 Šele ob nedeljah lahko 
starši najdejo čas za krščansko vzgojo svojih po- 
tomcev. Zato je lahko trdna samo tista družina, 
ki posvečuje nedelje in praznike. Boj za zdravo 
družinsko življenje je bil potemtakem eden 
glavnih argumentov v borbi za nedeljski poči- 
tek.94 
Če propade vera, ne propade le družina, tem- 
več tudi celotna družba in država. Zato država, 
90 "Čaščenje in vdanost smo dolžni Bogu z dušo in s tele- 
som; dolžni smo mu jo vsak zase in za vse skupaj. Saj 
smo z dušo in s telesom božja lastnina; in kakor posa- 
mezni, tako Je tudi celota, tako je tudi človeška družba 
kot taka njegovo delo. Zarad tega se mora vršili češče- 
nje božje ne le notranje, v srcu, ampak mora se kazati 
tudi na zunaj, in zato ni le dolžnost posameznikov, 
ampak tudi cele družbe." Za čaščenje je odmerjen "do- 
ločen čas in skupen kraj, na katerem se zbiramo ter na 
jeden in isti način opravljamo bogoslužje. " Missia, Ja- 
kob: Posvečuj nedelje in praznike, Domoljub, št. 8, 21. 
april 1892, str. 89. 
91 P. E. H. O. S. •.: Šest vprašanj oposvečevanji nedelj in 
praznikov, Slovenec, št. 67. 17. junij 1882. 
92 P. E. H. O. S. •.: Šest vprašanj o posvečevanji nedelj in 
praznikov, Slovenec, št. 70, 24. junij 1882. 
93 Družina in nedelja, Zgodnja dánica, št. 39, 27. kima- 
vec 1889, str. 306. 
9/i Tako že na prvem avstrijskem katoliškem shodu na Du- 
naju leta 1877 in tudi kasneje na drugem avstrijskem 
katoliškem shodu leta 1889. Celerin, Alfred: Die öster- 
reichische Katholikentage des 19. Jahrhunderts, Disser- 
tation zur Erlangung des Doktorgrades an der philo- 
sophischen Fakultät Wien, Wien, 1955, str. 57, 93- 
ki se bori proti veri, škoduje sama sebi. "Skru- 
njenje nedelj in praznikov ni samo dovoljeno, 
temuč po vladi sami nekako sankcijonirano, ker 
pusti po svojih poštnih in telegrafičnih uradih 
delati, naj je še tako velik praznik."95 Borci za ne- 
deljski počitek so bili zlasti alergični na ta slab 
zgled, ki ga je z zaukazanim nedeljskim delom 
dajala država svojim državljanom. Če državni 
uslužbenci ob nedeljah ne bi delali, bi njihove- 
mu zgledu sledili tudi drugi. Tako pa s svojim 
delom v greh zavajajo tudi druge. Zaradi druž- 
benega ugleda uradništva pa je to še bolj pere- 
če. Čeprav v pogledu skrunjenja nedelj na 
Kranjskem v primerjavi z velikimi mesti monar- 
hije "ni še celó tako hudo, vendar je razvad vže 
dokaj, in ako se sproti ne bodo pošteni katoliča- 
ni ustavljali tej napaki, utegne se vdomačiti in 
pripraviti v navado. Zgled vleče."96 Navade viš- 
jih slojev posnemajo nižji, navade mest podeže- 
lje. In ko se nekdo okuži z neposvečevanjem, 
prenaša to "bolezen" dalje. "Kakor se razširja 
kužna bolezen, tako tudi oskrunjevanje nedelj. 
Mogoče, da le ena oseba, ktera s tako nalezljivo 
boleznijo pride v kraj okuži celo okolico."97 
Slabi zgledi so se tako pričeli širiti tudi na po- 
deželje. Dosti gospodarjev naj bi ne bilo več po- 
božni vzor otrokom in hlapcem. Janez Trdina je 
opazil tudi tole: "Gospodarji in gospodinja me- 
nijo se tod presneto malo, kako opravlja druži- 
na božjo službo, na mnogih mestih jim je vse 
eno, če so dekle (hlapci so že takó bolj svobod- 
ni) pri pridigi ali ne - mnoge gredo le k suhi ma- 
ši in ne skrivajo tega nikomur, ne boje se za to 
ne zamere ne sramote. Pogosto zabavljajo gos- 
podarji vpričo družine zoper pope."98 
V nasprotju z negativnimi zgledi iz domačih 
logov so katoliški pisci pogosto omenjali dobre 
zglede iz tujine. Svetel zgled so jim bile seveda 
države z urejeno zakonodajo o nedeljskem po- 
čitku. Najsvetlejši zvezdi sta bili Anglija in Zdru- 
žene države Amerike.99 Pri tem so poudarjali, da 
čeprav v Angliji spoštujejo nedeljski počitek, 
95 Sistematično in oficijelno skrunjenje nedelj in prazni- 
kov, Novice, št. 18, 3- maj 1876, str. 141. 
96 Posvečevanje nedelj in praznikov, Slovenec, št. 116, 18. 
oktober 1881. 
97 Z. F.: Iz Zališke okolice, Slovenec, št. 13, 18. januar 
1886. 
98 Trdina, Janez: Podobe prednikov, 1. knjiga, o.e., str. 
173. 
99 Obširneje so razmere in zakoni teh dveh držav opisani 
v P. E H. O. S. •.: Šest vprašanj o posvečevanji nedelj in 
praznikov, Slovenec, št. 72, 1. julij 1882, št. 73, 4. julij 
882. 
VSE ZA ZGODOVINO 
28 ZGODOVINA ZA VSE 
"vendar Anglija bogati tako strašansko"100 in ni 
obubožala. Opis tujih zgledov se je vedno kon- 
čal z retoričnim vprašanjem: če oni lahko pod- 
pirajo pravično stvar, kako to, da tega ne stori- 
mo tudi mi? S tem so hoteli med bralce vnesti 
občutek sramu, kajti zgledne države so bile v 
veliki večini nekatoliške, se pravi protestantske. 
Za zgled so postavljali celo osovraženo Prusi- 
jo101 in osovražene Jude102. "Sicer ni lepo, če mo- 
ramo katoličanom drugoverce v izgled postavi- 
ti, a vendar so nam res v lep izgled v tej reči."103 
Kajti res je sramotno, če lahko oni tako vestno 
posvečujejo nedelje in praznike, "katoličan pa 
[...] Božjo zapoved in svoje zveličanje zaverže s 
hlapčevskim delom ob svetih dnevih in s pijan- 
čevanjem o ponedeljkih!"104 Navdušeno se je ta- 
ko leta 1879 pisalo o mednarodnem protestant- 
skem shodu v Bernu, kjer so se zavzeli za strogo 
posvečevanje nedelj. "Tako se za praznovanje 
dné Gospodovega potegujejo celó protestantje 
in sploh drugoverci, celó marsikateri liberalci; 
koliko gorečniši bi morali v ta namen biti katoli- 
čani, da bi bili vredni tega imena."105 
Boj za ponovno zakonsko ureditev 
nedeljskega počitka 
Kot smo videli, je pri posvečevanju nedelj ob- 
stajal velik razkorak med realnostjo in idealom, 
med dejanskim stanjem in stanjem, kakršno bi 
po katoliških nazorih moralo biti. Zato se je 
med zagovorniki posvečevanja vse bolj širilo 
prepričanje, da je za blagor ljudstva to potrebno 
spremeniti. Vprašanje nedeljskega počitka je 
"postalo silno nujno, ter se obravnava po javnih 
shodih, po državnih zbornicah, društvih itd." 
Tudi uredništvu Slovenca se je tako zdelo po- 
trebno spregovoriti o posvečevanju nedelj in 
praznikov, čeprav naj bi bili ti nazori za nekate- 
re ljudi "preveč - krščanski Toda čedalje bolj 
prevladuje prepričanje, [...] da namreč ne bode 
bolje na svetu, dokler svet zopet ne postane bolj 
100 Zakaj hočejo liberalci odpraviti praznike?, Zgodnja da- 
nica, it. 38, 20. kimovca 1878, str. 302. 
101 O neposvečevanji nedelj, Slovenec, št. 61, 4. junij 1878; 
Poročilo pripravljalnega odbora o I. slovenskem kato- 
liškem shodu, kateri se je vršil 1892. leta v Ljubljani, 
Ljubljana, 1893, str. 104 -105. 
102 Slovenec, št. 68, 23- junij 1881; Posvečevanje nedelje, 
Slovenec, št. 8, 11. januar 1890. 
103 Slovenec, št. 135, 14. september 1883 
104 Zgodnja dánica, št. 8, 23- svečana 1872, str. 63 
105 Zgodnja dánica, št. 39, 26. kimovec 1879, str. 311. Glej 
šeP. E. H. O. S. •.: Sest vprašanj oposvečevanji nedelj in 
praznikov, Slovenec, št. 77, 13-julij 1882. 
krščansk."106 Slovensko katoliško časopisje je ta- 
ko z veliko naklonjenostjo omenjalo škofovska 
pastirska pisma, ki so povsem v duhu katoliške- 
ga nauka govorila o tem problemu.107 Ker so se 
zagovorniki nedeljskega počitka zavedali, da 
lahko s svojimi zahtevami uspejo le na politični 
ravni, so z naklonjenostjo spremljali vse pobu- 
de v tej smeri. 
Posvečevanje nedelj je že leta 1877 s posebno 
resolucijo odločno zahteval prvi avstrijski kato- 
liški shod na Dunaju.108 Še pomembnejše je bilo, 
da se je leta 1883 na obrtni anketi obrtnega od- 
seka Dunajskega državnega zbora večina go- 
vornikov iz socialnih, gospodarskih in verskih 
razlogov zavzela za uvedbo nedeljskega počit- 
ka.109 Slovensko katoliško časopisje je tudi toplo 
pozdravilo peticijo predarlskega deželnega 
zbora dunajskemu državnemu zboru"0, sprejet- 
je resolucije v istemu deželnem zboru111 in za- 
konski predlog v tirolskem deželnem zboru112. 
Tudi slovenskih pokrajin ta prizadevanja po za- 
konski regulaciji nedeljskega počitka niso pu- 
stila ob strani in marsikatero društvo je v držav- 
ni zbor poslalo peticijo.113 
Če se je še leta 1873 v svojem pastirskem pi- 
smu goriški škof Andrej Gollmayr pritoževal, da 
ni slišati, "da bi se bili kjerkoli delavci pritožili 
706 P. E. H. O. S. •.: Šest vprašanj o posvečevanji nedelj in 
praznikov, Slovenec, št. 78, 15- julij 1882. 
107 Iz pastirskega lista premilostnega vikšega škofa Goriš- 
kega, Zgodnja dánica, št. 10, 7. sušca 1873, str. 73 • 74; 
Iz pastirskega lista milogosp. Teržaško-Koparskega ško- 
fa, Zgodnja dánica, št. 9, 28. svečana 1879, str. 69 - 70; 
št. 12, 31. sušca 1879, str. 93; Posvečuj dan Gospodov! 
[krški škof], Zgodnja dánica, št. 8, 20. svečana 1880, 
str.57-58;št. 9, 27. svečana 1880, str. 65-66;št. 10,5. 
sušca 1880, str. 73 74. 
108 "Der Katholikentag sieht in allgemeiner Aufrechterhält 
tung der Sonntagsheiligung nicht nur die Befolgung ei- 
nes religiösen Gebotes, sondern erkennt in der Ver- 
nachläßigung derselben auch eine folgenschwere 
Schädigung der sozialen und wirtschaftlichen Ord- 
nung. Er betrachtet es daher für eine wichtige Pflicht 
der Katholiken, auf eine energische Gesetzgebung zum 
Schutze der Sonntagsheiligung hinzuwirken. "Resoluci- 
ja je citirana iz: Celerin, Alfred: Die österreichische Kat- 
holikentage des 19. Jahrhunderts, o.e., str. 58. 
109 Pribyl, Herbert: Das Verbot der Sonntagsarbeit aus 
rechtshistorischer Perspektive, o.e., str. 193-194. 
110 Slovenec, št. 71, 3-julij 1880. 
111 Slovenec, št. 135, 14. september 1883. 
112 "Po tej postavi se bo smelo ob nedeljah le izjemno delati 
in to le proti za polovico povišani plači. " Slovenec, št. 
95, 30. avgust 1881. 
113 Npr. leta 1881 Katoliška politična čitalnica iz Čepova- 
na in decembra 1882 Kranjsko obrtniško društvo. Izza 
svete Gore, Slovenec, št. 130, 22. november 1881; Slove- 
nec, št. 145, 28. december 1882. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 29 
zavoljo delovanja ob nedeljah114 in prazni- 
kih"115, pa je lahko že konec istega desetletja ka- 
toliški tisk z neprikrito simpatijo gledal na pri- 
zadevanja delavcev, ki so se bolj ali manj v krš- 
čanskem duhu borili za nedeljski počitek. Tako 
je npr. Slovenec podprl peticiji delavcev iz 
Prostëjove na Moravskem116 in iz Usti na Labem 
na Češkem, ki so ju naslovili na državni zbor. 
Svojo zahtevo so po eni strani utemeljevali s 
človekovimi pravicami, češ da so razumno mi- 
sleči in čuteči ljudje in ne stroji, po drugi strani s 
pravico, ki da jo imajo kot verni kristjani. "Prav 
tako: naj se delavci sami potegujejo za svoje na- 
ravne in kršanske pravice in gotovo se jim ne 
bodo odrekle, če se bodo le vstrajno za-nje po- 
tegovali."117 Vendar se za nedeljski počitek niso 
potegovali le verni delavci. To seveda ni bilo 
prav nič presenetljivega, "ker obravnavano 
vprašanje v resnici ni religiozno, temveč social- 
no."118 Povsem jasno je namreč, da "nedeljsko 
delo ni v prid onim, ki delajo, ampak le onim, ki 
delo dajejo."119 Zato so bili tudi delavci zaintere- 
sirani za nedeljski počitek. In ta svoj interes so 
javno izražali. Tudi na združitvenem kongresu 
avstrijske socialdemokratske stranke na prelo- 
mu let 1888/89 v Hainfeldu so se odločno zav- 
zeli za nedeljski počitek.120 
Prizadevanja za boljšo zakonsko ureditev ni- 
so potekala samo na državni ravni. Pomembna 
je bila tudi občinska in deželna raven. Čeprav so 
se tu morali trdno držati okvira državnih zako- 
nov, so vseeno imeli dovolj moči, da so z dolo- 
čenimi uredbami poskusili izboljašati obstoječe 
stanje. Slovenec je tako navdušeno pozdravil 
odločitev ljubljanskega magistrata, ki je Kranj- 
ski stavbni družbi prepovedal delati ob nede- 
ljah in praznikih. Ta se "je zoper to prepoved 
sicer pritožila do mestnega odbora, češ, da se ji 
114 Vendar so se že leta 1869 dunajski tiskarski stavci na 
zborovanju odločili, da ob nedeljah ne bodo delali. Te- 
ga sklepa so se tudi uspešno držali, zaradi česar so sko- 
raj vsi dunajski časopisi dolgo časa ob ponedeljkih iz- 
hajali šele popoldne. Klcnner, Fritz: Die österreichisc- 
hen Gewerkschaften. Vergangenheit und Gegenwarts- 
probleme, 1. knjiga, Verlag des österreichischen Ge- 
werkschaftsbundes, Wien, 1951, str. 58-59. 
115 Iz pastirskega lista, Zgodnja dánica, št. 10, 7 sušca 
1873, str. 73. 
116 Slovenec, št. 1, 2. januar 1882. 
117 Prošnja za posvečevanje nedelj in praznikov, Slovenec, 
št. 110,4. oktober 1881. 
118 Die Sonntagsruhe, Marburger Zeitung št. 135, 10. no- 
vember 1882. 
119 Izza svete Gore, Slovenec, št. 130, 22. november 1881. 
120 Prlbyl, Herbert: Das Verbot der Sonntagsarbeit aus 
rechtshistorischer Perspektive, o.e., str. 196. 
silno mudi, ker ima dovršiti veči stavbe, kakor 
pošto, klavnico itd."121 Slovenec pa ji namesto 
tega raje predlaga, naj zaposli več delavcev ali 
pa prepusti gradnjo družbi, ki bo to storila. 
Pozdravljeno je bilo tudi priporočilo deželnih 
vlad iz Koroške in Štajerske svojim občinam, da 
naj ob škofovem obisku za časa birme strogo 
prepovedo vsakršno preglasno in nedostojno 
veselico.122 Da je bila takšna prepoved res na 
mestu, pričajo zapiski Janeza Trdine o birmah 
na Dolenjskem, ki v najbolj grobih oblikah ver- 
jetno niso odstopala od slovenskega povprečja. 
Po končanem obredu so namreč botri družno z 
birmanci zavili v najbližjo krčmo, kjer so druž- 
no popivali ves popoldan in celo noč. "Otroci 
plesali na cestah in v veži, odrašeni v hiši, male 
deklice ob mizo pokale in klicale vina, češ saj ni 
vsak dan firma. [...] Pijani botri in otroci rešetali 
so sim ter tje kaj zabavljivo obnašanje škofo- 
vo125 in dr. duhovnikov. [...] Sploh je kazalo ve- 
denje ljudi, da smatrajo ta zakrament kot navad- 
no komedijo, veselico"124 z neizmernim popiva- 
njem. 
Vendar najrazličnejši ukrepi, ki so bili sprejeti 
v moralni blagor ljudstva, med ljudmi niso ved- 
no naleteli na odobravanje. Janez Trdina tako 
poroča o ljudskem srdu na duhovnike. Ljudje 
so se jezili, "kaj je začela duhovščina delati "žeg- 
narjem" napote, zmanjševati slovesnosti in gro- 
ziti se celo z odpravo te starinske šege." Ker je 
Trdina poznal slabe strani dolenjskega značaja, 
da duhovščini pri njenih prizadevanjih prav, 
kajti "ona ima dober vzrok nasprotovati tej raz- 
vadi, ali ljudje ne spoznajo tega in jo za to zani- 
čujejo in z grdimi pridevki pitajo."125 
Zakon o nedeljskem počitku 
Z majem 1884 je prišel med dolgotrajno raz- 
pravo o noveli obrtnega zakona iz leta 1859 v 
pretres tudi nedeljski počitek. Čeprav se med 
pripravo zakonskega predloga za nov obrtni za- 
kon v obrtnem odboru sploh ni razpravljalo o 
nedeljskem počitku in liberalni poslanci niso 
imeli niti ene pripombe126, so na presenečenje 
121 Slovenec, št. 70, 28. junij 1881. 
122 Slovenec, št. 57, 20. maj 1882. 
123 Leta 1878 je bil ljubljanski škof Zlatoust Pogačar. 
124 Trdina, Janez: Podobe prednikov, 3- knjiga, o.e., str. 
867. 
125 Ibidem, str. 920. 
126 -Qledó praznovanja nedelj ni bilo nobenega oporeka- 
nja od nobene strani, ker so tudi liberalni poslanci 
VSE ZA ZGODOVINO 
30 ZGODOVINA ZA VSE 
vladne koalicije med specialno debato ostro 
nasprotovali zakonskemu predlogu. Posveče- 
vanje nedelj (ne nedeljski počitek) so celo kate- 
gorično zavračali. Nedeljski počitek je bil tako 
ena glavnih točk liberalnega napada na obrtno 
novelo. 
Najprej je predlog napadel nemški liberalni 
poslanec Michael Matscheko. Ob podpori svo- 
jih liberalnih kolegov je predlagal korenite 
spremembe 75.§ zakonskega predloga, ki je 
urejal področje nedeljskega in prazničnega po- 
čitka. S svojim predlogom je hotel že vnaprej 
določiti izjeme za nedeljski počitek, torej tista 
dela, ki se bodo lahko opravljala tudi ob nede- 
ljah. Pri natančnem določanju izjem naj bi po- 
leg ostalih pristojnih ministrstev namesto mini- 
strstva za bogoslužje in uk odločale trgovske in 
obrtne zbornice, kjer so prevladovali večji pod- 
jetniki, ki bi seveda v svojo korist radodarno do- 
ločali izjeme. Predvsem pa je preprosto ovrgel 
določilo o pravici delavcev do obiska maše.127 
Ta predlog je seveda povzročil burno razpra- 
vo.128 Čeprav pri glasovanju liberalci s svojimi 
predlogi niso bili uspešni, so bili nekateri njiho- 
vi argumenti (kot bomo še videli) v javnosti kar 
odmevni. 
Poslanci s slovenskega ozemlja sicer v razpra- 
vo niso posegli. Vendar lahko njihova stališča 
spoznamo pri glasovanju o liberalnemu predlo- 
gu za zamenjavo prvotnega pojma dopoldan- 
ska maša s pojmom prva jutranja maša. Nemški 
in italijanski liberalni poslanci so tako večino- 
ma glasovali za zamenjavo, vsi slovenski in dru- 
gi vladni poslanci so bili večinoma proti. Libe- 
ralni predlog tako tudi s podporo slovenskih 
glasov ni uspel prodreti.129 Po razpravi je tako 
državni zbor sprejel paragraf o nedeljskem in 
sprevideli, da ne glede na cerkveno zapoved mora ime- 
ti delavec vsaj en dan na teden čisto prosti čas, da se 
odpočije od dela in da se nekoliko pobriga za svojo dru- 
žino. "Praznovanje nedelj in praznikov za delavce, Slo- 
venec, št. 82, 9. april 1884. 
127 Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordne- 
ten des österreichischen Reichsrathes, IX. Session, 374. 
Sitzung, 19. maj 1884, str. 12963-12965 
128 O krajšem opisu razprave glej: Ebert, Kurt: Die Anfänge 
der modernen Sozialpolitik in Österreich, Die Taaffesc- 
he Sozialgesetzgebung für die Arbeiter im Rahmen der 
Gewerbeordnungsreform (1879-1885), Verlag der 
österreichischen Akademie der Wissenschaften, Wien, 
1975, str. 219-223. 
129 Za so tako glasovali: Burgstaller, Coronini, Lax, Moro, 
Schmidercr, Schwegel, Taufferer in Wran. Proti so bili: 
Godei, Hohenwart, Klun, Nabergoj Obreza, Pfeifer, Po- 
klukar, Raič, Tonkli, Valussi, Windischgrätz. Stenograp- 
prazničnem počitku v sledeči obliki: "Ob nede- 
ljah mora prenehati vso130 obrtniško delo. Od 
tega so izvzeta vsa čistilna in vzdrževalna dela, 
ki jih izvajajo na obrtnih lokalih in delavnih na- 
pravah. Vendar je trgovski minister v sporazu- 
mu z notranjim ministrom in ministrom za bo- 
goslužje in uk pooblaščen, da dopusti tudi ob 
nedeljah obrtniško delo za nekatere vrste obrti, 
pri katerih je nemogoče prekiniti obratovanje 
ali pri katerih je z ozirom na konzumenta ali jav- 
ni promet nujno neprekinjeno obratovanje. Ob 
praznikih moramo pomožnim delavcem dati 
potreben čas, da izpolnijo njihovi veri ustrezno 
dolžnost obiska dopoldanske službe božje."131 
Nemški liberalci so med razpravo v državnem 
zboru tako ostro nasprotovali uvedbi nedeljske- 
ga počitka. Slovenski liberalci jim pri tem niso 
sledili. Takrat med Slovenci skoraj ni bilo slišati 
povsem liberalnih idej o nedeljskem počitku. 
Pisec v liberalnem Slovenskem narodu je med 
drugim zapisal: "Tretja Božja zapoved nam sicer 
zapoveduje, da naj praznike posvečujemo ter 
se vzdržemo vseh hlapčevskih del. Da je pa pro- 
dajanje "hlapčevsko opravilo", to bi bila najno- 
vejša iznajdba novodobnega fanatizma. Štacu- 
nar prodaja lehko svoje blago, a "nedeljskega 
miru" ne bode motil. V gostilnicah, na plesiščih, 
tam se upije, razsaja, ter dela "božjemu dnevu" 
nečast."132 Ta misel je samo v tem naravnana 
proti katoliškemu nauku (vendar zato še ni libe- 
ralna), da v imenu nakupovalnih navad na po- 
deželju za nedelje zahteva prosto prodajo vsega 
blaga in ne le zares nujnega. 
Nedeljskega počitka pa ni zagovarjal le libe- 
ralni Slovenski narod, temveč tudi slovenski li- 
beralci. To se je jasno pokazalo med vročo de- 
bato med liberalnim Ivanom Hribarjem in kato- 
licističnim Karlom Klunom v kranjskem dežel- 
nem zboru. Tu je namreč Hribar sprožil pobu- 
do za spremembo nekaterih zakonskih uredb. 
Vendar spopad, ki se je pri tem razvil, ni potekal 
toliko na idejni kot na strankarski in osebno ri- 
valski ravni. Hribarjevi nazori o nedeljskem po- 
hisehe Protokolle des Hauses der Abgeordneten des 
österreichischen Reichsrathes, IX. Session, 374. Sitzung 
19 maj 1884, str. 12980-12981. 
130 S tem ni mišljeno le obrtniško, temveč tudi industrijsko 
delo. 
131 Reichsgesetzblatt, št. 22, 8. marec 1885, člen 2, 75. §• Ce- 
lotni zakon je objavljen v knjigi: Ebert, Kurt: Die 
Anfänge der modernen Sozialpolitik in Österreich, o.e., 
str. 274. 
132 -ski.-: Nedeljski mir, Slovenski narod, št. 191, 24. avgust 
1885. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 31 
čitku so bili namreč skoraj povsem v skladu s 
katoliškimi. Svoj predlog je utemeljeval tako z 
gospodarskimi, zdravstvenimi in humanitarni- 
mi razlogi kot tudi z verskimi.133 "Pravi liberali- 
zem [...] še nikdar ni bil proti posvečevanju ne- 
delj; ampak to je tisti lažiliberalizem, katerega je 
slovenska napredna - ali če hočete - liberalna 
stranka vedno obsojala, s katerim nikdar ni sim- 
patizovala in kateri tudi še dandanes obsoja."134 
Zato je poslancem slovenske katoliške stranke 
očital, da kljub stališčem, ki jih drugače tako 
vneto zastopajo, pisno niso hoteli podpreti nje- 
govega predloga. 
Zaradi teh besed je bil kmalu ogenj v strehi. 
Takšen napad ni mogel ostati brez odgovora. 
Karel Klun je tako gromovniško in užaljeno za- 
vrnil njegov predlog kot povsem nezadosten. 
Zanj je smiselna le popolna zapoved posveče- 
vanja nedelj in praznikov. V zagovor svojih 
strankarskih tovarišev (in predvsem sebe135) je 
celo nespametno poudaril, da se v državnem 
zboru tako in tako pripravlja sprememba zako- 
na. Če Hribar misli resno, potem se ne bi zavze- 
mal le za neznatno spremembo uredbe, temveč 
za celostno spremembo zakona.136 Hribar mu 
seveda ni ostal dolžan. "Tudi meni bi bilo ljubše, 
ako bi bil mogel staviti predlog, da se popolno- 
ma posvečujejo nedelje in prazniki, ali obrtni 
red je tak, da, taka razširjatev ni mogoča, in to 
vé"137 Klun prav dobro. Zahtevati je potrebno 
realno. Boljša je popravljena uredba v roki kot 
novi zakon na strehi. 
Da so se tudi drugi poslanci strinjali s Hribar- 
jevimi predlogi, je razvidno iz tega, da so pred- 
loge poročevalca Povšeta in s tem tudi Hribarja 
povsem podprli. Vendar vest nekaterih poslan- 
cev s tem še ni bila pomirjena. Res jih je moralo 
133 "Z verskega stališča zaradi tega, kar se mora delavcem 
in učencem v fabrikall in drugih obrtnih zavodih, ka- 
kor služečim sploh, dati prilika, da zadosti ob nedeljah 
in praznikih svojej verski dolžnosti. " Obravnave dežel- 
nega zbora kranjskega, 34. zvezek, VII. seja, 26. januar 
1894, str. 128. 
134 Ibidem, str. 130. 
135 Hribar je tako v svojem odgovoru omenil, da je svoj 
predlog dal "Klunu in Žitniku, in dobro vem, da je gos- 
pod Žitnik rekel gospodu kanoniku Klunu, da je pred- 
log tak, da se lahko podpiše. Ali gospod kanonik Klun si 
je stvar premislil in si poiskal razlogov za to, daje odre- 
kel svoj podpis" in predloga celo ni posredoval naprej 
svojim strankarskim tovarišem. Obravnave deželnega 
zbora kranjskega, 34. zvezek, XV. seja, 17. februar 
1894, str. 393- 
135 Ibidem, str. 389-393- 
137 Ibidem, str. 393- 
boleti, da so takšen povsem katoliško nazorsko 
obarvani predlog izstavili prav njihovi liberalni 
nasprotniki.138 Kot je domneval že Hribar,139 je 
nato Slovenec povsem enostransko objavil le 
Klunov140 in Povšetov141 govor in je Hribarjeve- 
ga povsem zamolčal. Diskreditacija njegovih 
stališč se je s tem nadaljevala. 
Neizpolnjena pričakovanja 
S tem, ko je avstrijska vlada že 21. junija 1884 
uvedla nedeljski počitek v rudarstvu in je z zgo- 
raj opisanim zakonom sprejela nedeljski poči- 
tek tudi za industrijo in obrt, je avstrijska zako- 
nodaja v primerjavi z drugimi državami142 nare- 
dila odločilen korak v smeri sodobne družbe.143 
Vendar katoliško misleči ljudje z novim zako- 
nom že od vsega začetka niso bili povsem zado- 
voljni. Namesto posvečevanja nedelj in prazni- 
kov je bil namreč uveden le nedeljski počitek. 
"Deloma mislilo se je, da bode imela postava o 
nedeljskem počitku versko podlago; in to bi bi- 
lo tudi naj bolj naravno. Sedanja postava pa in 
vse pripadajoče ministerske naredbe abstrahu- 
jejo popolnem od omenjenega stališča."144 Če- 
prav so se vladne stranke pogumno spoprijele z 
žalostnimi razmerami na tem področju, je spre- 
jeti zakon odločno premalo. "Da taka postava 
ne popravi več tega, kar je prejšnja skazila, to je 
jasno. Ona je delala v roke oskrunjenju nedelje, 
ta pa omogoči delalcu samo, da si odpočije, nič 
drugega. Prejšnja je pohujšala ljudi, ta pa jih ni 
vzboljšala."145 Zato so se vedno znova pojavljale 
zahteve po uvedbi resničnega posvečevanja ne- 
delj in praznikov146, čeprav je bilo to povsem 
138 Hribarjev predlog so tako podprli še: Tavčar, Šuklje, Vi- 
šnikar, Svctec, Lenarčič, Vošnjak, Bleiiveis-Trsteniški. 
139 "Mojega odgovora seveda na bode tam ¡v Slovencu], in 
tisti, ki bodo čitali" Klunov govor, "bodo res morali mi- 
sliti, da smo radikalci pagani in socijalisti." Ibidem, str. 
394. 
140 Nedeljski počitek. Govor poslanca Kluna v deželnem 
zboru, Slovenec, št. 45, 24. februar 1894. 
141 Nedeljski počitek. Govor poslanca Fr. Povšeta v dežel- 
nem zboru, Slovenec, št. 47, 27. februar 1894. 
142 Razen Anglije in Združenih držav Amerike je samo še 
Švica odšla z zakonom iz leta 1877 v to smer. 
143 Ebcrt, Kurt: Die Anfänge der modernen Sozialpolitik in 
Österreich, o.e., str. 223- 
144 Postava o nedeljskem počitku, Slovenski narod, št. 234, 
14. oktober 1885. 
145 Nedelja pa drž. zbor, Slovenski gospodar, št. 13,31- ma- 
rec 1887, str. 97. 
146 To je leta 1893 na obrtni anketi na Dunaju npr. predla- 
gal tudi zastopnik konservativnega obrtnega društva v 
Ljubljani in mizarski mojster Josip Regali. Z njim sta se 
strinjala tudi zastopnik zadruge krojačev, klobučarjev 
in krznarjev Franc Sturm in zastopnik katoliških roko- 
VSE ZA ZGODOVINO 
32 ZGODOVINA ZA VSE 
nemogoče v družbi, ki je zagotavljala versko 
enakopravnost. Delojemalcem se je z zakonom 
lahko zagotovil le potreben čas za obisk ma- 
se.1 
Še hujše pa je bilo, da se razmere resnično ni- 
so pretirano izboljšale. Avstrijski škofje so se že 
leta 1885 pritožili, da delajo "mnogi obertniki, 
zlasti o dopoldnevih, ko vsaktere prodajalnice 
(štacune) stoje odperte, rokodelci očitno delajo 
svoje navadne šumeče dela, včasih celo blizu 
cerkve! Delajo se celo očitne stavbe, in še tudi, 
ko bi se z delom lahko prenehalo. Promet po 
železnicah in parnikih je ob nedeljah še vedno 
bolj pogost kakor druge krati, ko bi se vendar v 
marsikterem oziru lahko skerčil. Kraji so celo, 
koder ljudje brez strahu na polji delajo, pa brez 
kake sile, ter se pohujšanje širi."148 
Z leti se ta nedeljska podoba ni prav nič spre- 
menila. "Bodisi praznik ali ne, vzlic temu se de- 
la." m Veliko trgovin je bilo še naprej odprtih, 
tovarne so še naprej delale s polno paro, grad- 
bena dela so potekala z nezmanjšano močjo, že- 
lezniški in drugi promet je obratoval s polno hi- 
trostjo, uradi so bili še naprej odprti in celo vo- 
jaki so marširali dalje. Nekateri delavci so se si- 
cer pritoževali nad nedeljskim delom, "a zapre- 
tilo se jim je, da bode odpuščen vsakdo, kdor ne 
bo delal tudi v nedeljo." 15° Na področju nedelj- 
skega počitka ni bilo torej nič novega. Še bolj je 
to veljalo za posvečevanje. "Praznik posvečuje 
pri nas le še ubogi kmet in semtertja kaka verna 
družina, mnogi stanovi imajo pa ravno ob nede- 
ljah in praznikih največji - delavnik."151 Nedelje 
so se še kar naprej množično skrunile z lovom 
in planinarjenjem, "vse vré na kmete. Krčme, 
gostilne, beznice so natlačene, povsodi je hrup, 
vrišč in polno zabav."152 
delskih družb v Ljubljani, Novem mestu, Šentvidu in 
Vrhniki Janez Rebek. Predstavnik pomočniškega oddel- 
ka kmetijske zadruge v Ljubljani Alojzij Lenček pa pos- 
večevanja nedelj ne bi zakonsko zapovedal, temveč bi 
to prepustil posameznikovi odločitvi. Obrtna enketa, 
Slovenec, št. 169, 26. julij 1893- 
147 Beilagen zu den stenographischen Protokolle des Hau- 
ses der Abgeordneten des österreichischen Reichsrat- 
hes, XI. Session, 1894, št. 927, str. 3- 
148 Kaj pravijo avstrijanski škofje o zanemarjanji ss. za- 
kramentov, o hlapčevskih delih ob nedeljah in prazni- 
kih? Kaj dalje o narodnosti, Zgodnja dánica, št. 30, 24. 
mal. serpana 1885, str. 233- 
149 Posvečevanje nedelj, Slovenec, št. 8, 11. januar 1890. 
150 Poročilo pripravljalnega odbora o I. slovenskem kato- 
liškem shodu, kateri se je vršil 1892. leta v Ljubljani, 
o.e., str. 102-103- 
151 Ibidem, str. 105- 
152 Posvečevanje nedelj, Slovenec, št. 8, 11. januar 1890. 
Krivdo za ne preveč razširjen nedeljski poči- 
tek je nosil sam zakon. Slabosti zakona so so- 
dobniki že kmalu spoznali. Takoj po tem, ko je 
zakon 8. marca 1885 stopil v veljavo, so se priče- 
li oglašati najrazličnejši nezadovoljneži. Že ce- 
lotna obrtna novela je bila vzrok za različna ne- 
zadovoljstva. Nič čudnega, saj je bilo pri množi- 
ci nasprotujočih si interesov zelo težko ugoditi 
vsem po vrsti. Zato je bila tudi vladna politika 
deležna različnih obsodb. "Pazljivemu opazo- 
valcu našega socijalnega življenja odkriva se če- 
dalje bolj, da se državniški zdravniki, ki hočejo 
celiti skeleče rane družbinskega trupla, hujši 
bojijo vsekako potrebne bolestne operacije - 
nego bolnik sam. [...] To slednje kaže se nam 
prav očitno pri postavi o nedeljskem počit- 
ku."153 
Nezadovoljstvo s sprejetim zakonom se je po- 
javilo že zelo kmalu po objavi zakona. Čeprav je 
kar nekaj časopisov trdilo, "da je postava jako 
imenitna za velike obrtnike in fabrikante", pa 
tega ne bi mogli reči za naše katoliško časopisje, 
"saj je večinoma vse ostalo, kakor je bilo."154 Za- 
kon je veljal le za industrijo, obrt, trgovino in 
promet in je tako izključeval kmetijstvo in tudi 
uradništvo in vojaštvo. Zato so še naprej veljale 
vse pritožbe o nedeljskem delu v teh panogah. 
Tako je še naprej veljal negativni zgled države, 
ki ga z nedeljskim delom uradništva daje svojim 
državljanom.155 
Kot smo videli, so bila po novem zakonu od 
nedeljskega počitka izvzeta vsa čistilna in vzdr- 
ževalna dela na stavbah in delovnih napravah. 
Toda "Bože, kaj se še vse pod imenom ""stroje 
snažiti" ne snaži, to pa se ne da niti popisati!"156 
Tovarnarji so si zakon razlagali zelo na široko. 
Tako so npr. v nedeljo delavci "čistili" oziroma 
barvali ograjo Tschinklove tovarne kavinih su- 
rogatov v Ljubljani. Glavni krivec za nedeljsko 
delo pa je bilo določilo zakona, da trgovski mi- 
nister v dogovoru z notranjim ministrom in mi- 
nistrom za bogočastje in uk lahko z uredbo do- 
loči, katere gospodarske panoge so izvzete od 
obveznosti nedeljskega počitka. In te pravice se 
je trgovski minister "posluževal v obilni meri. 
153 Polovičarsko delo, Slovenski narod, št. 163, 21. julij 
1885. 
154 Slovenec, št. 125, 5. junij 1885- 
155 Beilagen zu den stenographischen Protokolle des Hau- 
ses der Abgeordneten des österreichischen Reichsrat- 
hes, XL Session, 1894, št. 927, str. 5. 
156 Delo v tovarnah ob nedeljah in praznikih, Slovenec, št. 
211, 14. september 1889. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 33 
Oziralo se je vse preveč na želje in zahteve po- 
sameznikov, naredilo se je toliko izjem od ne- 
deljskega počitka", da je navsezadnje temeljni 
zakon "ostal izjema, izjeme pa zakon."157 Zakon 
je s tem v resnici skoraj že postal farsa.158 
Časovna omejitev 
nedeljskega počitka 
Predvsem je bilo pomembno, da je že prva za- 
konska uredba 27. maja 1885 določila čas traja- 
nja nedeljskega počitka. "Nedeljski počitek se 
mora začeti najkasneje v nedeljo ob šesti uri zju- 
traj in sicer za vse delavce istočasno in mora od 
njegovega začetka trajati celih 24 ur."159 Vendar 
je bila že od vsega začetka prav ta časovna ome- 
jitev nedeljskega počitka zelo sporna. 
Že konec istega leta se je proti njej postavilo 
Österreichischen Reformverein (Avstrijsko re- 
formno društvo). Ker je delavec, ki preneha z 
delom šele ob šesti uri zjutraj, preveč utrujen, 
da bi se lahko udeležil dopoldanske maše, naj 
nedeljski počitek traja od polnoči do polnoči.160 
Skoraj istočasno kot na Dunaju je enako zahte- 
vo na Slovenskem postavil kmetovalec F. Z. iz 
Zatiške okolice. "Le to je naravno in krščansko; s 
tem je mogoče pravo posvečevanje nedelj."161 
Pozneje so se pojavile celo zahteve po podalj- 
šanju nedeljskega počitka. Tako so na drugem 
avstrijskem katoliškem shodu leta 1889 na Du- 
naju zahtevali, naj počitek poteka od šeste ure v 
soboto zvečer do šeste ure v ponedeljek zju- 
traj.162 Na drugem štajerskem katoliškem shodu 
v Gradcu so celo zahtevali, da morajo obrtni de- 
lavci končati delo najkasneje v soboto ob šti- 
rih.163 Po pričakovanju predlagateljev takšnih 
sprememb bi seveda delavci tako pridobljeni 
prosti čas morali izkoristiti na pobožen in mo- 
ralno neoporočen način. Zato je bilo potrebno 
preprečiti popivanja. V tem smislu moramo tu- 
di razumeti zahtevo po brezpogojni prepovedi 
157 Poročilo pripravljalnega odbora o I. slovenskem kato- 
liškem shodu, kateri se je vršil 1892. leta v Ljubljani, 
o.e., str. 100, 102. 
158 Cclerin, Alfred: Die österreichische Katholikentage des 
19. Jahrhunderts, o.e., str. 93- 
159 Reichsgesetzblatt, št. 83, 27. maj 1885, § 1. 
160 Peticija za posvečevanje nedelj, Slovenec, št. 2, 4. ja- 
nuar 1886. 
161 Z. R: Iz Zatiške okolice, Slovenec, št. 13, 18. januar 
1886. 
162 Katoliški shod na Dunaji, Slovenec, št. 101, 3- maj 
1889. 
163 Katoliški shod v Gradcu, Slovenec, št. 126, 6. junij 1891. 
prodajanja žganja od sobote popoldne do po- 
nedeljka zjutraj, ki so jo izrekli na prvem sloven- 
skem katoliškem shodu164 in o kateri se je kasne- 
je podobno izjasnil tudi kranjski deželni zbor.165 
Vendar je kljub vsem tem zahtevam ostala stara 
časovna omejitev tudi v novem zakonu iz leta 
1895 povsem nespremenjena.166 
Izjeme 
Zakonska uredba, ki jo je trgovski minister iz- 
dal 27. maja 1885, je natančno naštela vse izje- 
me, ki so bile dovoljene po zakonu o nedelj- 
skem počitku. Med vsemi izjemami so največ 
razburjenja povzročile prav izjeme v trgovini. 
Uredba je namreč pri prodaji na drobno dovoli- 
la celodnevno nedeljsko delo za trgovine z vse- 
mi vrstami živil, mineralnih vod in cvetja. Za vse 
druge trgovske dejavnosti (tudi proizvajalci, 
npr. obrtniki so lahko prodajali svoje izdelke)167 
pa je čas prodaje omejila do 12. ure.168 Da bi tr- 
govski minister odpravil vse dvome o nedelj- 
skem delu za trgovske dejavnosti, je 30. julija 
1885 z novo uredbo vse to še enkrat natančneje 
poudaril in pri tem opozoril, da to velja le za tr- 
govino na drobno, torej za trgovino, ki se ozira 
na konzumenta.169 
Vendar teh uredb vsi niso sprejeli z naklonje- 
nostjo. Pisec iz Kobarida je tako opozoril na 
probleme trgovcev v vaseh in trgih. Po novem 
bodo namreč ti trgovci v primerjavi s svojimi to- 
variši po mestih zelo na slabšem, kajti podežela- 
ni ne gredo po nakupih ob delavnikih, temveč 
šele ob nedeljah, ko gredo k maši. Zato imajo 
trgovci v vaseh in trgih šele ob nedeljah pravi 
delavnik. V nasprotju z njimi pa trgovci v mestih 
prodajo največ čez teden, ker veliko meščanov 
prav ob nedeljah odide na oddih na podeželje. 
"Če torej trgovec na deželi počiva v delavnik, a 
po novi postavi naj počiva še v praznik, tedaj 
bode vedno le počival, a blago naj bode proda- 
164 Poročilo pripravljalnega odbora o I. slovenskem kato- 
liškem shodu, kateri se je vršil 1892. leta v Ljubljani, 
o.e., str. 111. 
165 Obravnave deželnega zbora kranjskega, 34. zvezek, 
XV. seja, 17. februar 1894, str. 393. 
166 Reichsgesetzblatt, št. 21, 16. januar 1895, § 1, člen 2. 
167 Po mnenju nekaterih obrtnikov obrtništvu zelo škodi, 
da obrtniki lahko prodajajo svoje izdelke, ne morejo Jih 
pa izdelovati. S tem so na dobičku le trgovci - konfekcio- 
narji. Zlasti v velikih mestih veliko obrtnikov ne proda- 
ja svojega blaga, temveč dela za konfekcionarje, ki so 
("o groza!") skoraj vedno Judje. Postava o nedeljskem 
počitki, Slovenski narod, št. 234, 14. oktober 1885. 
168 Reichsgesetzblatt, št. 83, 27. maj 1885, i 2, Bil, 12. 
169 Reichsgesetzblatt, št. 108, 30. julij 1885. 
VSE ZA ZGODOVINO 
34 ZGODOVINA ZA VSE 
jal mišim in podganam."170 Pisec se je s temi svo- 
jimi opažanji skoraj povsem približal nekaterim 
spoznanjem nemškega liberalnega poslanca 
•••• Mengerja, ki je bil med ostro debato v dr- 
žavnemu zboru eden od stebrov liberalnega na- 
pada na predlagani zakon o nedeljskem počit- 
ku.171 Predvsem pa so te misli izpiljena verzija 
totalnega odklanjanja nedeljskega počitka zara- 
di škode, ki bi jo počitek prinesel gospodarstvu. 
"Toda posebno v mestih, trgih in župnijskih va- 
seh Spodnje Štajerske spada nedelja dopoldan 
k najboljšim poslovnim uram in gotovo ne bi bi- 
lo v gospodarskem interesu, da otežimo tudi še 
ta promet."172 
Vendar je navsezadnje ta argument moral 
upoštevati tudi trgovski minister, ki je 21. sep- 
tembra 1885 izdal novo uredbo.173 Če je bilo po 
prejšnji uredbi ob nedeljah dovoljeno cel dan 
na drobno prodajati živila, mineralne vode in 
cvetje, je bilo po novem za ostale trgovske de- 
javnosti določeno tole: "Nedeljsko delo se za 
prodajo blaga a) v krajih, kateri po vsakokrat- 
nem zadnjem ljudskem štetju štejejo najmanj 
20.000 prebivalcev, dovoli v sedanjem dopust- 
nem obsegu, toda najdlje do 12. ure opoldne, b) 
in se v preostalih krajih dovoli v sedanjem do- 
pustnem obsegu, toda najdlje do 5. ure popol- 
dan."174 S tem naj bi omilili škodljivi vpliv zakona 
o nedeljskem počitku za podeželsko trgovino. 
Vendar tudi ta uredba v korist manjših kra- 
jev175 ni povsod naletela na dober odziv. "Je 
morda to še vedno nedeljski počitek, če se" za 
kraje, ki imajo manj kot 20000 prebivalcev "pro- 
170 -ski.-: Nedeljski mir, Slovenski narod, št. 191, 24. avgust 
1885. 
171 Stenographische Protokolle über die Sitzung des Hau- 
ses der Abgeordneten des Òsterreichischen Reichsrat- 
lies, IX. Session, 374. Sitzung, 19- maj 1884, str. 12969- 
12973- 
172 Wiesthaler, Franz: Klerikale Heiligung des Sonntages, 
Marburger Zeitung, it. 49, 23- april 1882. 
173 Zanimivo je, da se je v boju proti nedeljskemu počitku 
zgornji argument kljub temu obdržal, čeprav je avtor 
vedel vsaj za obstoj nove uredbe. "Die Kaufmann auf 
dem Land und in kleineren Städten, der am Sonntag 
Nachmittag oft mehr einnähme als in der ganzen übri- 
gen Woche, da gerade Sonntag Nachmittags Landvolks 
und Arbeiter nach der Stadt oder dem Pfarrorte kom- 
men. "Höllrigl, Franz: Die Sonntagsruhe und das Klein- 
gewerbe, Marburger Zeitung, št. 133, 8. november 
1885 
174 Reichsgesetzblatt, št. 143, 21. september 1885, člen 2. 
175 Ob ljudskem štetju leta 1880 so razen Trsta, Ljubljane 
in Gorice imeli vsi drugi kraji na Slovenskem manj kot 
20000 prebivalcev. Melik, Vasilij: Rast mestnega prebi- 
valstva na Slovenskem pred prvo svetovno vojno, Eko- 
nomska revija, VII, 1956, str. 517-519- 
dajalnica zapre v nedeljo zvečer?"176 Proti temu 
je leta 1894 v kranjskem deželnem zboru nasto- 
pil tudi Ivan Hribar. "Kolikor je meni znano, pri- 
hajajo k našim župnim cerkvam vsi farani k ju- 
tranji in dopoldanski službi Božji, in to priliko - 
ker so ob delavnikih vsled opravkov pri gospo- 
darstvu zadržani - uporabljajo, da si nakupijo, 
kar mislijo da bodo potrebovali za prihodnji te- 
den. Popoludne skoraj nikdo ne pride v cerkev, 
ki bi že tam ne bil zjutraj ali dopoludne. [...] Ob 
nedeljah dopoludne prodajalci na kmetih nima- 
jo veliko opraviti."177 Tudi za podeželje naj bi bil 
torej dopoldanski obratovalni čas povsem za- 
dovoljiv. 
12. maja 1894 je trgovski minister z novo 
uredbo spet hotel odpraviti negodovanja: "Ne- 
deljsko delo se za prodajo blaga a) v krajih, kate- 
ri po vsakokratnem zadnjem ljudskem štetju 
štejejo najmanj 20.000 prebivalcev, dovoli v se- 
danjem dopustnem obsegu, toda najdlje do 12. 
ure opoldne, razen pri trgovanju z živili spet za 
največ dve uri po šestu uri zvečer, b) in se v 
preostalih krajih dovoli v sedanjem dopustnem 
obsegu, toda najdlje do 3. ure popoldan."178 Se- 
veda tudi te spremembe niso mogle zadovoljiti 
vseh kritikov obstoječega zakona. Nedeljski de- 
lovni čas trgovskega osebja je bil še naprej zelo 
dolg. To je bilo za zagovornike nedeljskega po- 
čitka še tem bolj zaskrbljujoče, ker je prav po- 
možno trgovsko osebje tudi ob običajnih dne- 
vih delalo izredno dolgo, celo do 17 ur na 
dan.179 
27. maja 1885 je uredba trgovskega ministra 
natančno naštela tudi celo vrsto del v industriji 
in obrti, ki so lahko potekala tudi ob nedeljah. 
Mnoga industrijska opravila namreč zahtevajo 
neprekinjeno delo. To za kritično javnost ni bi- 
lo problematično. Zahtevala je le, da se delav- 
cem omogoči udeležba pri maši in da posame- 
zen delavec ne sme delati vsako nedeljo, tem- 
več se morajo delavci izmenjavati. Poleg tega ta- 
krat na Slovenskem še ni bilo veliko takšnih 
obratov, ki bi motili slovensko javnost. Povsem 
drugače pa je bilo z nekaterimi obrtnimi dejav- 
nostmi. 
176 Postava o nedeljskem počitki, Slovenski narod, št. 233, 
13. oktober 1885 
177 Obravnave deželnega zbora kranjskega, 34. zvezek, 
VII. seja, 26. januar 1894, str. 129. 
178 Reichsgesetzblatt, št. 85, 12. maj 1894, člen 1. 
179 Beilagen zu den stenographischen Protokolle des Hau- 
ses der Abgeordneten des österreichischen Reichsrat- 
hes, XI. Session, 1894, št. 927, str. 2. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 35 
Nekateri, zlasti seveda obrtniki - mojstri, ki jih 
je novi zakon najbolj prizadel, so nedeljskemu 
počitku celo naravnost nasprotovali. Pri tem so 
poudarjali razliko med obrtjo in industrijo. No- 
vi zakon je povzročil, da "je postalo veliko tiso- 
čev malih obrtnikov občutno oškodovanih v 
njihovi obrti, da bo veliko tisočev obrtnikov 
moralo propasti, če se te reči ne spremenijo."180 
Prav je, da se za industrijo, ki vsakodnevno serij- 
sko izdeluje svoje blago, vpelje nedeljski poči- 
tek za izmučene delavce. Vendar je isti zakon za 
obrtništvo poguben. Obrtniško delo je namreč 
zelo podvrženo sezonskemu povpraševanju. 
Zato obrtnik mnogokrat sploh nima dela. "Pri- 
dejo pa zopet časi, ko se pomočnik in mojster 
ne pokažeta na dan niti ob nedeljah, kajti vesela 
sta, če po dolgem prestanku par tednov pride, 
da moreta zaslužiti si kaj za nazaj ali pa za na- 
prej."181 Takrat pomeni vsaka nedelavna nedelja 
za obrtnika izgubo dohodka, ki ga ob delavni- 
kih ne more več nadoknaditi. Zato je za obrtniš- 
tvo nova zakonska uredba naravnost "gmotno 
škodljiva. To pa velja tudi za pomočnike pri ro- 
kodelstvu, ki imajo že sedaj žalibog več nego 
preveč neprostovoljnih praznikov v letu."182 
Vsi se s takšnimi argumenti seveda niso stri- 
njali. Tako se pisec v Slovenskem narodu po- 
vsem strinja, da so nekatere izjeme (promet, go- 
stinstvo) sicer nujne, toda, za božjo voljo, ali res 
prav vse? Zato se "pomočniki, za koje pa obstoji 
izjema, da morejo ob nedeljah pol dne ali pa ce- 
li dan delati, kakor pri brivcih, fotografih itd., 
pritožujejo se pa z opravičenjem, da je njih delo 
tudi delo, kakor je delo mizarja, urarja itd."183 Ali 
morata fotograf in frizer res delati celo nedeljo? 
Prav tako kot pri izjemah, ki jih dovoljuje kato- 
liški nauk, se je tudi pri novem zakonu pojavilo 
neizogibno vprašanje o resnični nujnosti tak- 
šnega dela za normalno delovanje celotne druž- 
be. Vedno več ljudi je menilo, da gre pri izjemah 
prej za udobnost konzumentov kot za resnične 
potrebe.181 Ljudje so preprosto udobno navaje- 
ni na veljavne obratovalne ure. Zato pri stro- 
780 Der Menger'sclic Antrag über die Sonntagsruhe und 
die Arbeiter, Marburger Zeitung, št. 142, 29. november 
1885. 
181 Postava o nedeljskem počitku, Slovenski narod, št. 234, 
14. oktober 1885. 
182 Iz obrtniški/i krogov, Slovenski narod, št. 159, 16. julij 
1885. 
183 Polovičarsko delo, Slovenski narod, št. 163, 21. julij 
1885. 
184 Beilagen zu den stenographischen Protokolle des Hau- 
ses der Abgeordneten des österreichischen Reichsrat- 
hes, XL Session. 1894, št. 927, str. 3- 
gem nedeljskem počitku "ne bode nihče imel 
škode; kajti občinstvo navadilo se bode kupova- 
ti in naročevati svoje potrebščine druge dni, ker 
bi se v nedeljo sploh ničesar ne dobilo."185 
Kot smo že videli, je bila ena najbolj vztrajnih 
zahtev prav odprava točenja alkoholnih pijač 
med nedeljskim počitkom in celo v soboto zve- 
čer. Po zakonski uredbi za gostinstvo nedeljski 
počitek namreč ni veljal.186 Posledica tega je se- 
veda bila, da "so žganjarije, pivarne, gostilne 
lehko odprte, kjer se celo mej "božjo službo" 
popiva in razgraja."187 Zato so bili ljudje, ki so od 
nedeljskega počitka pričakovali tudi moralni 
preporod, seveda močno razočarani. Čeprav so 
se zavedali, da je zaradi potreb ljudi ob nedeljah 
gostilne nemogoče zapreti, pa so pričakovali, 
da bi bile lahko zaprte vsaj med mašo. "Toliko je 
mogoče, toliko pa je tudi za blagostanje ljudstva 
potrebno." S tem ne bo nihče oškodovan. "Kdor 
čuti potrebo do oštarije, lehko ji ustreže ali že 
poprej ali pa poznej, kedar ne bo nikomur za 
napolik. V obče pa ne prinese nikomur dobič- 
ka, veliko po oštarijah posedati."188 Proti celo- 
dnevnemu nedeljskemu delavniku gostiln je 
potekala precejšnja agitacija. Skoraj ga ni bilo 
shoda o nedeljskem počitku, kjer ne bi zahteva- 
li tudi omejitve točenja alkoholnih pijač. Močno 
so se zavzemali tudi za gostilniške delavce, ki so 
običajno delali tudi od 15 do 18 ur na dan, med 
pustovanji pa nepretrgoma 36, celo 48 ur. Ker 
popolnega nedeljskega počitka za njih pač niso 
mogli zahtevati, so za njih predlagali vsaj izme- 
nični počitek.189 
Boj za novi zakon 
Nezadovoljiva ureditev nedeljskega počitka 
je spodbudila množično agitacijo za novo za- 
konsko ureditev tega problema. Do leta 1894 
naj bi tako v državni zbor prišlo "nad tisoč peti- 
cij, z nad 300.000 podpisi, ki vse merijo na to, da 
se jim tudi omogoči nedeljski počitek."190 Öster- 
185 Polovičarsko delo, Slovenski narod, št. 163, 21. julij 
1885 
186 Reichsgesetzblatt, št. 83, 27. maj 1885, §2, • 5. 
187 Ta citat iz Mengerjevcga govora je avtor na široko pou- 
daril, -ski.-: Nedeljski mir, Slovenski narod, št. 242, 23. 
oktober 1885. 
188 Oštarije pa počitek ob nedeljah, Slovenski gospodar, št. 
32, 6. avgust 1885, str. 247- 
,si> Beilagen zu den stenographischen Protokolle des Hau- 
ses der Abgeordneten des österreichischen Reichsrat- 
lies, XL Session, 1994, št. 927, str. 5. 
190 Obravnave deželnega zbora kranjskega, 34. zvezek, 
XV. seja, 17. februar 1894, str. 389. 
VSE ZA ZGODOVINO 
36 ZGODOVINA ZA VSE 
reichischen Reformverein, prvo dunajsko druš- 
tvo, ki je povsem prisegalo na antisemitski pro- 
gram,191 je že v začetku leta 1886 državnemu 
zboru poslalo peticijo. Njene zahteve so se že 
skoraj povsem ujemale z vsemi bodočimi zahte- 
vami po popravi spornega zakona in uredb.192 
Problem krščanskega nedeljskega počitka je v 
sledečih letih postal eden najbolj perečih social- 
nih problemov, ki so jih obravnavali na katoliš- 
kih shodih po Avstriji. Pri tem je v ospredje ka- 
toliškega boja vse bolj prihajalo krščanskoso- 
cialno gibanje. Krščanski socializem se je od se- 
demdesetih let najprej začel razvijati na Dunaju 
v krogu ljudi, katerih neformalni idejni vodja je 
bil Karl Vogelsang. S svojimi idejami je vplival 
že na prvi avstrijski katoliški shod leta 1877, kjer 
je bil nedeljski počitek že deležen večje pozor- 
nosti. Drugi avstrijski katoliški shod leta 1889 na 
Dunaju pa je bil že povsem v znamenju Vogel- 
sangovih idej. Tako so udeleženci imeli prilož- 
nost "občudovati prve naše učenjake, ki ne mla- 
tijo v svojih govorih prazne slame, marveč s svo- 
jo temeljitostjo imponujejo celó zagrizenim 
nasprotnikom."193 Poleg mnogih perečih vpra- 
šanj, ki so takrat mučila katoliško javnost, je 
shod v posebnem odboru z vso pozornostjo 
obravnaval tudi socialno vprašanje. V tem od- 
boru so poleg agrarnega, delavskega in obrtniš- 
kega vprašanja enako pozornost namenili tudi 
posvečevanju nedelj in praznikov. Kot o ostalih 
socialnih problemih so tudi glede posvečevanja 
sprejeli posebno resolucijo. V njej so seveda 
zahtevali nedeljski počitek v povsem katoliš- 
kem duhu.194 
191
 Reform verein je bil v tem času že v zatonu. Vendar sa- 
ma ideja obrtniškega antisemitizma s tem ni zamrla, 
prej nasprotno, v drugih društvih seje bogato razvijala 
naprej. S tem tudi zahteve po strožjem nedeljskem po- 
čitku niso potihnile. Več o društvu glej Boycr, John W.: 
Political Radicalism in Late Imperial Vienna, Origins of 
the Christian Social Movement 1848 - 1897, The Uni- 
versity of Chicago Press, Chicago, London, 1981, str. 90 
•98. 
192 Peticija za posvečevanje nedelj, Slovenec, št. 2, 4. ja- 
nuar 1886. 
19$ Katoliški shod na Dunaji, Slovenec, št. 101, 3- maj 
1889. 
194 "Einschränkung der Gewährung von Ausnahme für 
das gesetzliche Verbot der Sonntagsarbeit, Aqusdeh- 
nung dieses Verbotes auf die christliche Feiertage, 
Sonn- und Feiertagsruhe für Privatbeamte und öffent- 
lich Bedienstete sowie für die Bediensteten der Trans- 
port- und Verkehrsanstalten, Dauer der Ruhezeit von 
18 Uhr das Vorabends bis 6 Uhr des folgendes Werkta- 
ges. " Celerin, Alfred: Die österreichische Katholikentage 
des 19- Jahrhunderts, o.e., str. 98; Katoliški shod na Du- 
naj!, Slovenec, št. 101,3- maj 1889- 
Posvečevanje je bilo odslej stalna zvezda 
spremljevalka katoliških shodov po Avstriji. Po- 
dobne resolucije so tako sprejeli na drugem šta- 
jerskem katoliškem shodu leta 1891 v Gradcu,195 
leta 1892 na tretjem avstrijskem katoliškem sho- 
du v Linzu,196 leta 1894 na prvem češkem kato- 
liškem shodu v Brnu197 in še istega leta na pr- 
vem dolnjeavstrijskem katoliškem shodu.198 
Vsi ti shodi se niso zgledovali le po drugem 
avstrijskem shodu. Leta 1891 je namreč papež 
Leon XIII. objavil delavsko okrožnico Rerum 
novarum. "Ta je najdaljši pa tudi naj važniši in 
naj tehtniši enciklika sedanjega namestnika Kri- 
stusovega."199 Njen vpliv je bil takojšen in zelo 
odmeven. Zato so bili tudi vsi shodi povsem 
prežeti z njo. Okrožnica seveda obravnava tudi 
nedeljski počitek, saj "je ob praznikih nujno po- 
treben počitek po delu in trudu. Vendar naj te- 
ga nihče ne razume kot večje uživanje lenega 
brezdelja in še manj kot brezdelnost, po kateri 
mnogi hrepene in je pospeševanje pregreh in 
prilika za zapravljanje denarja, pač pa samo kot 
z vero posvečen počitek po delu. 2 vero pove- 
zan počitek kliče človeka od bremen in poslov 
vsakdanjega življenja, da ga dvigne k premišlje- 
vanju o nebeških dobrinah in da spodobno in 
dolžno časti večno božanstvo. To je bistvo in 
smisel počitka, ki ga je treba izpolniti ob prazni- 
kih."200 
Čeprav je bila za uradno cerkveno razumeva- 
nje socialne problematike ta okrožnica velika 
prelomnica, pa v resnici ni prinašala nič revolu- 
cionarno novega. Pri razlagi perečih sqcialnih 
vprašanj svojega časa se je v obilni meri nasla- 
njala prav na nauk avstrijskih krščanskih sociali- 
stov.201 Pri razlagi nedeljskega počitka pa je po- 
segla še bolj v preteklost. Če ta del okrožnice 
195 Katoliški shod v Gradcu, Slovenec, št. 126, 6 junij 1891. 
196 Katoliški shod v Lincu, Slovenec, št. 186, 17. avgust 
1892; Celerin, Alfred: Die österreichische Katholikenta- 
ge des 19. Jahrhunderts, o.e. str. 134. 
197 Sklepi brnskega katol. shoda, Slovenec, št. 182, 10. av- 
gust 1894. 
198 Resolucije I. dolenjeavstrijskega katol. shoda, Slovenec, 
št. 279, 5. december 1894. 
199 Zgodnja dánica, št. 22, 29. vel. traven 1891, str. 174. 
200 prevod okrožnice se nahaja v Družbeni nauk Cerkve, 
Mohorjeva družba, Celje, 1994, str. 55-56. Celotna 
okrožnica je bila v slovenščino prevedena že takoj leta 
1891. O nedeljskem počitku tako glej Leon XIII.: Delav- 
sko vprašanje, Ljubljana, 1891, str. 35-36. 
201 Poleg katoliških socialnih reformatorjev iz Avstrije 
(med katermi je bil najpomembnejši Karl Vogelsang), 
so bili pomembni še različni misleci iz Nemčije, Franci- 
je, Belgije, Amerike in drugod. Kremžar, Marko: Izho- 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 37 
primerjamo z zgoraj prikazanim katoliškim 
naukom, ne zasledimo nikakršnih sprememb. 
Vendar to moč in ugled socialnega sporočila 
okrožnice prav nič ne zmanjša. Okrožnica je bi- 
la katoliškemu gibanju dolgo časa prva zvezda 
vodnica. Tisti del okrožnice, ki je govoril o ne- 
deljskem počitku, pa je povzročil, da so mnogi v 
državnem zboru še glasneje zahtevali zaostritev 
obstoječega zakona. 
Zahteve na Slovenskem 
Množično gibanje za izboljšanje zakonodaje 
o nedeljskem počitku tudi slovenskega ozemlja 
ni pustilo ob strani. Če že ne drugega, so zahte- 
vali vsaj strogo spoštovanje obstoječega zako- 
na.202 Tako kot drugje po Avstriji se je strožje 
spoštovanje nedeljskega počitka najglasneje 
zahtevalo na katoliških shodih. Slovenci so se v 
kar precejšnjem številu udeležili že avstrijskih 
katoliških shodov, kjer po vsej verjetnosti niso 
nasprotovali sprejetim resolucijam o posveče- 
vanju nedelj. Te zahteve so Slovenci z vso od- 
ločnostjo ponavljali tudi na domačih lokalnih 
shodih. Tako npr, leta 1890 na tretjem shodu ka- 
toliškega političnega društva v Ljubljani203 in le- 
ta 1891 na tretjem shodu konservativnega obrt- 
nega društva v Ljubljani.20' V širšem avstrijskem 
okviru pa je bil najpomembnejši prvi slovenski 
katoliški shod leta 1892 v Ljubljani. 
Ta prizadevanja je odločno podprla tudi naj- 
višja cerkvena oblast na Slovenskem. Leta 1892 
je tako na pomembnost posvečevanja nedelj in 
praznikov v pastirskem pismu opozoril sam 
ljubljanski škof Jakob Missia.205 To je bilo v času 
njegovega škofovanja v Ljubljani le eno od nje- 
govih mnogih pomembnih pastirskih pisem, "v 
katerih se je dotaknil vseh velikih pastoralnih 
dišča in smer katoliškega družbenega nauka, Družina, 
Ljubljana, 1998, str. 55-57, 62; Bader, Erwin: Christlic- 
he Sozialreform. Beiträge zur Sozialphilosophie in ei- 
ner veränderten Welt, Herder, Wien, 1991, str. 69, 75. 
202 "Več katoliških meščanov" je takšno zahtevo poslalo 
ljubljanskemu magistratu. "Torej kot katoličani in tudi 
kot državljani avstrijski odločno zahtevamo od obrtne- 
ga urada mestne gosposke Ljubljanske, da izvršuje 
obrtno postavo in da gleda, da se praznujejo nedelje." 
Poslano, Slovenec, št. 116, 24. maj 1887. 
203 Povšo, Fr.: Nedeljski počitek, Slovenec, št. 115, 21. maj 
1890; III. shod katoliškega političnega društva v Ljub- 
ljani, Domoljub, št. 10, 14. maj 1890. 
204 Konservativno obrtno društvo, Slovence, št. 275, 1. de- 
cember 1891. 
205 Missia, Jakob: Posvečuj nedelje in zapovedane prazni- 
ke. Domoljub, št. 8, 21. april 1892, str. 89 • 94. 
problemov, ki so pretresali avstrijsko družbo in 
našli odmev tudi v njegovi škofiji."206 Zato prav 
to njegovo pastirsko pismo kaže, kakšen velik 
pomen je problem posvečevanja imel v takrat- 
nih širših katoliških krogih. Škofove želje iz pa- 
stirskega pisma so že čez nekaj mesecev glasno 
odmevale na prvem slovenskem katoliškem 
shodu. 
Na tem shodu so začrtali idejne smernice, ki 
so še dolgo potem prevevale krščanski sociali- 
zem na Slovenskem. Vendar na shodu oznanje- 
ne resolucije niso bile plod vase zaprtega slo- 
venskega duha, ki ne sprejema idej širšega sve- 
ta. Ravno nasprotno. Takratno slovensko ozem- 
lje je bilo trdno vpeto v okvir velike Habsburške 
države in preko nje v srednjo Evropo in širni 
svet. Avstrijski problemi so bili tudi naši proble- 
mi, zato so bili takšni tudi odgovori. Slovenski 
krščanski socializem je nazorsko izhajal iz av- 
strijskega. Resolucije drugega avstrijskega kato- 
liškega shoda so zelo odmevale med delom slo- 
venske katoliške inteligence. Socialne resoluci- 
je tega shoda, med drugim tudi resolucija o ne- 
deljskem počitku, so bile skoraj povsem v so- 
glasju z resolucijami prvega slovenskega kato- 
liškega shoda. 
Poleg drugega avstrijskega shoda je na slo- 
venske socialne resolucije seveda močno vpli- 
vala tudi delavska okrožnica papeža Leona XIII. 
Med govorniki na shodu je bila okrožnica naj- 
večja avtoriteta, na katero so se sklicevali. Tudi 
poročevalec o nedeljskem počitku Kalist Medic 
se je opiral na njo. Sprejeta resolucija je zaradi 
verskih, moralnih, premoženjskih in zdravstve- 
nih razlogov zahtevala spremembo obstoječe 
zakonodaje. S tem bi se tudi nedelje in prazniki 
posvečevali veliko bolj vestno. V ta namen je 
potrebno čimbolj omejiti nedeljsko delo v trgo- 
vinah, delavnicah, tovarnah, uradih, na železni- 
ci in drugje v prometu. Od sobote popoldne do 
ponedeljka zjutraj naj se prodaja žganja po- 
vsem prepove. Naj se tudi poskrbi, da se bodo 
delavci, ki bodo morali delati tudi ob nedeljah, 
"primerno vrste, da bode vsakteri delal le sled- 
njo drugo ali tretjo nedeljo, ali pa le pol dné."207 
206
 Dolinar, France M.: Skrb za prenovo cerkve v ljubljan- 
ski škofiji, Missicv simpozij v Rimu, Mohorjeva družba, 
Celje, 1988, str. 124. 
207 Poročilo pripravljalnega odbora o I. slovenskem kato- 
liškem shodu, kateri se je vršil 1892. leta v Ljubljani, 
o.e., str. 110-111. 
VSE ZA ZGODOVINO 
38 ZGODOVINA ZA VSE 
Zakon o nedeljskem počitku je bil le del obrt- 
nih zakonov. Z zahtevami po spremembi obrt- 
nih zakonov je zato pod vprašaj prišel tudi ob- 
stoječi zakon o nedeljskem počitku. Od 10. ma- 
ja do 25. avgusta 1893 je na Dunaju potekala 
obrtna anketa, s katero je obrtni odsek državne- 
ga zbora hotel od delavcev, pomočnikov, obrt- 
nikov, trgovcev in tovarnarjev izvedeti, kaj me- 
nijo o spremembi obstoječih obrtnih zakonov. 
Od tridesetih obravnavanih vprašanj se je ose- 
mindvajseto ukvarjalo z nedeljskim počitkom. 
Seveda so bili povabljeni tudi zastopniki Kranj- 
ske, Spodnje Štajerske, Goriške in Trsta. Vsi so 
"zahtevali popolen nedeljski počitek ne samo 
za obrtnike, ampak tudi za tabačne trafike in lo- 
terije, češ da mora država vsem drugim dober 
zgled dajati."208 
O nedeljskem počitku je razpravljal tudi de- 
želni zbor na Kranjskem. 26. januarja 1894 je v 
njem Ivan Hribar podal že zgoraj omenjeni sa- 
mostojni predlog o dodatnih naredbah glede 
nedeljskega posvečevanja. Predlog je 17. fe- 
bruarja prišel v razpravo, kjer je o njem v imenu 
upravnega odseka poročal Franc Povše. Dežel- 
ni zbor je nato od vlade zahteval, da naj se živil- 
ske trgovine, tobačne trafike in loterije zapirajo 
že opoldne. Natančno naj se upošteva že spreje- 
tih zakonov, da imajo ob nedeljah zaposleni 
pravico do obiska maše. Zakon o nedeljskem 
počitku naj velja tudi za praznike.209 
Ponovna ureditev 
17. aprila 1891 je češki poslanec Max Hajek 
skupaj s štiriindvajsetimi tovariši v državnem 
zboru vložil predlog za spremembo obstoječe- 
ga zakona o nedeljskem počitku. V njem se je 
zavzel za uslužbence v trgovskih dejavnostih,210 
ki so bili z nedeljskim delom izredno obreme- 
njeni. Ta predlog sta toplo pozdravila tudiZgod- 
nja danica2n in Slovenec. "Da bo ta predlog na- 
šel podporo v zbornici, sme se upati, ker tudi 
konservativna stranka, kakor tudi tako imeno- 
vana krščansko-socijalna bodeta za to glasovali, 
seveda s primernim obzirom na resnične potre- 
205 Obrtna etiketa, Slovenec, št. 169, 26. julij 1893- 
209 Obravnave deželnega zbora kranjskega, 34. zvezek, 
XV. seja, 17. februar 1894, str. 389. 
210 Delali bi lahko najkasneje do 12. ure. Beilagen zu den 
stenographischen Protokolle des Hauses der Abgeord- 
neten des österreichischen Reichsrathes, XI. Session, 
1891, št. 39. 
211 k.-: Iz Gorenjske, Zgodnja dánica, št. 21, 22. vel. traven 
1891. 
be in razmere posameznih mest in krajev."212 
Do 24. aprila 1894 je v državni zbor prišlo že 41 
peticij, ki so podpirale predlog, med njimi tudi 
peticija Konservativnega obrtnega društva iz 
Ljubljane. Vendar so bila tudi nasprotovanja ze- 
lo močna. Iz Štajerske je prišlo kar 44 peticij, 
"katere so se v interesu podeželske trgovine, 
posebno v gorovju, izrekle proti predlogu Haje- 
ka."213 Med njimi jih je bilo kar 13 iz Spodnje Šta- 
jerske, katere so poslala tako društva obrtnikov 
kot trgovcev.214 Če bi se ozirali le na število peti- 
cij, bi pričakovali, da so bili ljudje na Sloven- 
skem večinoma proti strožjemu nedeljskemu 
počitku. Vendar ne smemo pozabiti, da so bili 
proti temu le lastniki trgovin in obrtni mojstri, 
ki bi jih zaostritev zakona neposredno prizade- 
la. Zato so tudi množično podprli organizirano 
akcijo zbiranja podpisov. Njihovi uslužbenci so 
seveda mislili povsem drugače. 
5. aprila 1894 je enaindvajset poslancev pod 
vodstvom Rudolfa Polzhoferja v državnem zbo- 
ru vložilo predlog za uvedbo nedeljskega počit- 
ka za uslužbence v gostinstvu, ki v primerjavi s 
svojimi kolegi v trgovskih dejavnostih niso bili 
prav nič manj obremenjeni.215 Oba predloga je 
nato obravnaval obrtni odsek in o problemu 
poročal državnemu zboru. V nasprotju s predla- 
gateljema, ki sta zahtevala le delno spremembo 
zakona, je obrtni odsek predlagal, da se z izred- 
nim zakonom nedeljski počitek povsem na no- 
vo uredi. Podal je že tudi oris zakonskega pred- 
loga.216 Vlada je nato obrtnemu odseku predlo- 
žila svoj zakonski predlog. 19. decembra se je v 
državnem zboru končno pričela razprava,, v ka- 
tero pa poslanci s slovenskega ozemlja na žalost 
niso posegli.217 Razprava se je kmalu zaključila 
212 Uravnava nedeljskega počitka, Slovenec, št. 102, 6. maj 
1891. 
213 Beilagen zu den stenographischen Protokolle des Hau- 
ses der Abgeordneten des österreichischen Reichsrat- 
hes, XI. Session, 1894, št. 927, str. 3. 
214 Tri iz Maribora, dve iz Lenarta in po ena iz Rogaške 
Slatine, Šoštanja, Središča, Kozja, okolice Celja, Laške- 
ga, Vranskega in Ptuja. Beilagen zu den stenographisc- 
hen Protokolle des Hauses der Abgeordneten des öster- 
reichischen Reichsrathes, XI. Session, 1894, št. 927, str. 
9-17. 
215 Beilagen zu den stenographische Protokollen des Hau- 
ses der Abgeordneten des österreichischen Reichsrat- 
hes, XI. Session, 1894, št. 866. 
216 Beilagen zu den stenographischen Protokolle des Hau- 
ses der Abgeordneten des österreichischen Reichsrat- 
hes, XI. Session, 1894, št. 927, str. 6. 
217 O povzetkih glavnih govorov glej: Državni zbor, Slove- 
nec, št. 291, 20. december 1894; Državni zbor, Slove- 
nec, št. 292, 21. december 1894. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 39 
in l6. januarja 1895 je bil zakon potrjen.218 Naj- 
pomembnejša novost je bila razširitev nedelj- 
skega počitka tudi na trgovske dejavnosti. Mno- 
ge izjeme so seveda obstajale še naprej, vendar 
jih je vlada sedaj natančneje določila. Področje 
nedeljske zakonodaje je bilo s to zaostritvijo 
prepovedi nedeljskega dela vse do propada 
monarhije v glavnih potezah urejeno. Vlada je 
le še izdala posamezne uredbe, s katerimi je na- 
tančneje določila izjeme ali s katerimi je nedelj- 
ski počitek razširila še na nekatere gospodarske 
panoge.219 Te uredbe so le dopolnile in razširile 
obstoječi zakon iz leta 1895.220 
Z zadovoljivo ureditvijo nedeljskega počitka 
je boj za primerni nedeljski počitek v primerjavi 
z drugimi perečimi socialnimi problemi vse 
bolj stopal v ozadje. Če so na prvem sloven- 
skem katoliškem shodu nedeljskemu počitku 
namenili posebno resolucijo, so na drugem 
shodu leta 1900 v Ljubljani ta problem omenili 
le še v okviru sklepov o problemih obrtniškega 
in delavskega stanu.221 Vendar s pojemanjem 
boja za nedeljski počitek boj za posvečevanje 
nedelj in za nedeljski počitek, ki bo povsem v 
znamenju katoliških nazorov, še ni bil končan. 
Cerkev je tudi v 20. stoletju svoje vernike in 
družbo vedno znova opominjala, da naj ob ne- 
deljah ne delajo brez potrebe in da naj vestno 
hodijo k službi božji.222 
Zusammenfassung 
Auf dem Weg zur modernen Sonntagsruhe 
Die Wurzeln der modernen Sonntagsruhe 
reichen bis zum dritten Gebot der Heiligen 
Schrift zurück. Im mittelalterlichen Europa war 
der Sonntag nicht nur ein Tag der Ruhe, son- 
dern auch ein Tag Gottes, an dem der Besuch 
der Sonntagsmesse für alle Christen obligato- 
risch war. Sonntagsheiligung und Sonntags- 
ruhe waren eine untrennbare Einheit. Doch mit 
218 Reichsgcsetzblatt, št. 21, 16. januar 1895. 
219 Pomembna je bila npr. uredba iz 28. aprila 1895 o raz- 
širitvi nedeljskega počitka tudi na krošnjarstvo. Kol- 
mer, Gustav: Parlament und Verfassung. Peti del 1891- 
1895, Akademische Druck- •. Verlagsanstalt, Gradec, 
1978, str. 450-451. 
220 Pribyl, Herbert: Das Verbot der Sonntagsarbeit aus 
rechtshistorischer Perspektive, o.e., str. 198-202. 
221 Poročilo • II slovenskem kalol. shodu, ki seje vršil leta 
1900 v Ljubljani, Ljubljana, 1901, str. 83, 84. 
222 Pred kratkim je o tem spregovoril tudi papež Janez Pa- 
vel II. Glej Hočevar, Tone: "Nedelja naj bo spet dies Do- 
mini.'", Delo, št. 155, 8. julij 1998 str. 20. 
dem Beginn der Industrialisierung rückte die 
Sonntagsruhe immer mehr in den Hintergrund. 
Die neue Art der industriellen Produktion unter 
den Bedingungen der freien Konkurrenz ver- 
langte von den Arbeitern die ununterbrochene 
Arbeit. Immer weniger Menschen achteten die 
Sonntagsruhe. Mit dem Fortschreiten der Indus- 
trialisierung war aber nicht nur die Sonntags- 
ruhe im Rückzug, sondern es wurde durch die 
Durchsetzung liberaler Ideen auch die Sonn- 
tagsheiligung strittig. Die Einwände gegen den 
Staat, der durch Gesetze seinen Staatsbürgern 
die Pflicht des Besuchs der Sonntagsmesse auf- 
erlegte, wurden immer häufiger. In der öster- 
reichischen Hälfte der Habsburgermonarchie 
wurde daher in den Jahren 1867/68 die obligate 
Sonntagsheiligung und Sonntagsruhe abge- 
schafft. Dadurch waren die Grundbedingungen 
für eine unbegrenzte Sonntagsarbeit geschaffen. 
Doch konnte eine solche Regelung nicht 
lange Bestand haben, da die Tradition der 
Sonntagsruhe in der Bevölkerung zu stark ver- 
ankert war. Auch die kirchlichen Vorschriften 
über die Sonntagsruhe galten immer noch. Be- 
reits in den siebziger Jahren des 19. Jahrhund- 
erts bildete sich daher eine breite Front der 
Anhänger der Sonntagsruhe, die vom Staat die 
erneute gesetzliche Verpflichtung zur Sonn- 
tagsruhe forderten. Das Gros der Verfechter der 
Sonntagsruhe kam aus den Reihen der erstar- 
kenden konservativen und katholisch orientier- 
ten Bewegungen. Sie agitierten darum auch für 
die erneute Einführung der Sonntagsheiligung. 
Mit der Entwicklung der modernen säkulari- 
sierten Gesellschaft traten allerdings die religiö- 
sen Gründe für die Sonntagsruhe im Vergleich 
zu den sozialen, gesundheitlichen und kultur- 
ellen Gründen in den Hintergrund. Trotz des 
konservativ-katholischen Drucks entwickelte 
sich die moderne Sonntagsruhe vollkommen 
getrennt von der verpflichtenden Sonntags- 
heiligung. Der traditionelle Sonntag der Agrar- 
gesellschaft, der ganz im Zeichen der religiösen 
Feier stand, wurde schrittweise durch den 
Sonntag als einen in erster Linie arbeitsfreien 
Tag verdrängt. Dennoch blieb der erfolgreiche 
Kampf für die Sonntagsruhe eng mit dem 
erfolglosen Kampf für die Sonntagsheiligung 
verbunden, denn bei den katholischen Verfech- 
tern der Sonntagsruhe standen religiöse Grün- 
de noch immer im Vordergrund. 
Die Kirchenlehre verbietet nicht jegliche 
Sonntagstätigkeit, sondern nur eine unnötige. 
VSE ZA ZGODOVINO 
40 ZGODOVINA ZA VSE 
Natürlich aber waren die Meinungen darüber, 
welche Tätigkeit nötig ist und welche nicht, 
selten einhellig. Im allgemeinen entrüstete man 
sich über die Sonntagsarbeit der Händler, Ge- 
werbetreibenden, Bauern, Beamten, Eisen- 
bahner und sogar Soldaten. Auch verschiedene 
Feiern - vor allem wilde Trinkgelage und über- 
mütige Schlägereien - durch die angeblich die 
Heiligkeit des Sonntags geschändet und die 
Sonntagshandlungen gestört wurden, waren 
vielen ein Dorn im Auge. Der Besuch der Sonn- 
tagsmesse mit anschließendem Besuch des 
nächstgelegenen Gasthauses war insbesondere 
am Land die klassische Art, den freien Sonntag 
zu verbringen. 
Wegen der großen Kluft zwischen der Reali- 
tät und dem Ideal der Sonntagsheiligung, wie 
sie von den Verfechtern der katholischen Welt- 
anschauung verstanden wurde, gelangten letz- 
tere zu der Überzeugung, daß die Sonntags- 
ruhe zum Wohl des Volkes wieder gesetzlich 
verankert werden müßte. Auf der gesetz- 
gebenden Ebene kam dieses Problem dann bei 
der zweiten Gewerbenovellierung im Jahr 1885 
zur Sprache, wobei die verpflichtende Sonn- 
tagsruhe (nicht aber die Sonntagsheiligung) 
gesetzlich festgelegt wurde. 
Dennoch waren die Verfechter der Sonntags- 
ruhe mit dem neuen Gesetz nicht zufrieden, da 
es auch Ausnahmen vorsah. Die von der ver- 
pflichtenden Sonntagsruhe ausgenommenen 
Wirtschaftszweige wurden vom Handelsminis- 
tern im Anschluß an das Gesetz in sehr groß- 
zügiger Weise festgelegt. Am meisten Aufreg- 
ung herrschte über die Ausnahmeregelungen 
im Handel. Die Anhänger des Handels be- 
schwerten sind, daß die Geschäfte wegen der 
ländlichen Einkaufsgewohnheiten den ganzen 
Sonntag geöffnet sein müßten. Die Anhänger 
einer strengen Einhaltung der Sonntagsruhe 
beklagten wiederum, daß die Geschäfte sonn- 
tags zu lange geöffnet sind. Ähnliche Streitig- 
keiten gab es auch hinsichtlich der gewerb- 
lichen Tätigkeit. Die Regierung versuchte die 
Verhältnisse durch zahlreiche Verordnungen 
zu regeln, doch konnte sie damit die Verfechter 
der Sonntagsruhe nicht zufriedenstellen. 
Der heftige Kampf für eine erneute gesetzliche 
Regelung der Sonntagsruhe, der auch von den 
slowenischen Liberalen unterstützt wurde, führte 
im Jahr 1895 zu einem neuen Gesetz, das in den 
wesentlichen Zügen bis zum Ende der Monarchie 
in Geltung blieb. Dadurch verlor der Kampf um 
die Sonntagsruhe allmählich seinen Schwung. 
VSE ZA ZGODOVINO 
^^= 
LBS 28 JOURS 
DK CLAIRETTE 
ACTE I 
CHOEUR DES MODISTES. 
Noi. 
LES MODISTES ET LES CLIENTES: 
Da izbran bo klobuček tvoj, 
Eleganten res in krasán, 
Koketen in najlepši kroj, 
Poslednji glas pariške mode, 
Nališpaj vestno ga odslej 
Po najnovejši modi tej, 
Nališpaj vestno ga odslej 
Po najnovejši modi tej! 
Kajti tukaj samó 
<^ Vsaki čas se dobó 
Najkrasnejše pač blago, 
Najkrasnejše pač blago, 
Kajti tukaj samó 
Vsaki čas se dobó 
Najkrasnejše res blago. 
Da izbran bo klobuček tvoj, 
Eleganten ves in krasán, 
Koketen in najlepši kroj, 
Poslednji glas pariške mode, 
Nališpaj vestno ga odslej 
Po najnovejši modi tej! 
Iztočnica za št. 2: 
MICHONNET: ...Ali imate vse, kar zahtevam? 
PETIT RONDEAU. 
No 2. 
MICHONNET: 
Najprvo hočem pri dekletu 
Nežno rokó, 
In njeno lice bodi v cvetu 
(In kar (?) globoko spi v korsetu,) 
In pa polno. 
(Naj bo krasno.) 
Jaz imam vse to, poglej samó, poglej samó; 
Jaz imam vse to, poglej samó, poglej samó! 
Blesteča polt in ustna rdeča, 
Kot črešnji dvé, 
Očesca plava plameneča, 
Kot zvezdi dve'! 
LES MODISTES: 
Jaz imam vse to, poglej samó, 
Jaz imam vse to, poglej samó, poglej, poglej samó. 
MICHONNET: 
Naj bo blondinka ali bruneta, 
To ni mi mar, 
Meni polno telo dekleta 
Je glavna stvar! 
LES MODISTES: 
Jaz imam vse to, poglej samó, poglej samó, 
Jaz imam vse to, poglej samó, poglej, poglej samó! 
MICHONNET: 
Naposled ta prelepa deva, 
Ta cvet izbran, 
Ah, naj bo kakor mati Eva 
Na prvi dan! 
LES MODISTES: 
Jaz imam vse to, a... 
MICHONNET (govore): 
A... 
LES MODISTES: 
A... 
A več naprej ne gre takó, 
A več naprej ne gre takó! 
MICHONET: 
A več naprej ne gre takó! 
Iztočnica za št. 3: 
BÉRÉNICE: ...Ves dan letam okoli in iščem. 
Strašno življenje! 
^7= 
^<^= 
COUPLETS. 
No3. 
S) 
BÉRÉNICE: 
Živel je, kot se govori, 
Globoko v grški deželi 
Mož filozof nekdanje dni, 
Na daleč znan po zemlji celi! 
Iskal človeka noč in dan, 
Podoben duši izgubljeni, 
Ah, ti nesrečni modrijan, 
Tako godi se tudi meni! 
Povsod, povsod hitim neprestano, 
Ah, ni ga več, 
On, ki zadal mi srčno rano, 
Ah, šel je preč. 
Jaz iščem njega, 
Ah, ni ga več, 
Ah, šel je preč, 
Ah, šel je preč. 
S svetilko svojo sredi dne 
Po mestu naokrog je hodil, 
Pretaknil trge in ceste, 
Kot jaz, ah, siromak je blodil! 
A drugi vzrok je bil pač to, 
Ki dal miru ni duši učeni. 
In vendar prav, ah prav tako, 
Tako godi se tudi meni. 
Povsod, povsod hitim neprestano, 
Ah, ni ga več! 
On, ki zadal mi srčno rano, 
Ah, šel je preč. 
Jaz iščem njega 
In ni ga več. 
Ah! Ah, šel je preč, 
Ah, šel je preč. 
Iztočnica za št. 4: 
CLAIRETTE: ...In zapomnite si: borenje, to je jedino 
na sveti! Jedna, dve! 
COUPLETS. 
No 4. 
CLAIRETTE: 
Samo borenju moja hvala, 
Da najti mogla sem moža. 
Le spretnost moja mu je znala 
Skloniti vpornega duhá! 
Ah, znale deklice poštene 
Nič nismo tèga prejšnji čas 
In plakale smo zapuščene, 
Če ljubček je prevaral nas. 
In terco in kvarto in kvinto in primo, 
Zdaj naprej, odbij, 
Zdaj nazaj, 
Zdaj nazaj, 
Kdor žali nas, ga podučimo, 
S krepko rokó: 
Tok! 
Pojdite no! 
LES MODISTES: 
In terco in kvarto in kvinto in primo, 
Zdaj naprej, odbij, 
Zdaj nazaj, 
Zdaj nazaj, 
Kdor žali nas, ga podučimo 
S krepko rokó: 
Tok! 
Pojdite no! 
CLAIRETTE: 
Kadar vam kdo sveto prisega: 
Jaz ljubim te, ti srček moj, 
Obraz tvoj, ah, mi srce bega, 
Reci, da sem jaz ljubček tvoj! 
Še predno kaj mu dovolite, 
Kar on vas prosi presladkó, 
Branite se in mu recite: 
"Ljubček zlati moj, glej... tako!" 
In terco in kvarto in kvinto in primo, 
Zdaj naprej, odbij, 
Zdaj nazaj, 
Zdaj nazaj, 
Kdor žali nas, ga podučimo 
S krepko rokó: 
Tok! 
Pojdite no! 
LES MODISTES: 
In terco in kvarto in kvinto in primo, 
Zdaj naprej, odbij, 
Zdaj nazaj, 
Zdaj nazaj, 
Kdor želi nas, ga podučimo 
S krepko rokó: 
Tok! 
Pojdite no! 
<> 
szr 
đ 
^^= 
Iztočnica za št. 4 bis: 
OCTAVIE: ...In zdaj, gospodične, na delo, jaz ostanem 
v prodajalni sama. 
SORTIE. 
No 4 bis. 
LES MODISTES: 
In terco in kvarto in kvinto in primo, 
Zdaj naprej, odbij, 
Zdaj nazaj, 
Zdaj nazaj, 
Kdor žali nas, ga podučimo 
S krepko rokó: 
Tok! 
Pojdite no! 
Iztočnica za št. 5: 
VIVAREL: ...Še enkrat? Kaj je zblaznela? Torej: 
DUETTO. 
Q No 5. 
BÉRÉNICE: 
Gorak poljubček daj ti zdajle meni, 
Na ustna željna daj mi ga sladko, 
Da bo odmeval sladki glas ognjeni 
Dolgo, dolgo. 
VIVAREL: 
Dolgo, dolgo! 
BÉRÉNICE: 
Daj mi jih deset, sto, ah, na tisoče, 
Objemi me tesnó, ti ljubček moj! 
Ah, Emil, jaz te ljubim tako vroče! 
Da žališ me, nič se nikar ne boj! 
VIVAREL: 
O bog, o bog, kaj se godi z menoj! 
BÉRÉNICE: 
Ne, ne, ne veš kako, 
Kako je ljubkanje sladko! 
Ne, ne, ne veš kako, 
Kako presrečna sem jaz s tabó! 
Ne, ne, ne veš kako, 
Kako je ljubkanje sladko, 
Ne, ne, ne veš kako, 
Kako presrečna sem s tabó! 
VIVAREL: 
Ne, ne, ne ve kako, 
Kako je ljubkanje sladko. 
Ah, bog, to je strašno, 
Če moja žena vidi to. 
BÉRÉNICE: 
Kako je v objemu sladko nama, 
Kako to srcu dobro dé! 
VIVAREL: 
Kako to srcu dobro dé, 
Kako je v objemu sladko nama! 
BÉRÉNICE: 
Li čuti srečo ti srce, 
Tako kot čutim jo jaz sama? 
VIVAREL: 
Jaz čutim jo, sam bog to ve, 
Tisočkrat bolje kot ti jo sama, 
Bolj kot ti sama! 
BÉRÉNICE: 
Ah, ne, ne, ne veš kako, 
Kako je ljubkanje sladko! 
Ne, ne, ne veš kako, 
Kako sem srečna jaz sladko! 
Ah, sladko! 
VIVAREL: 
Ne, ne, ne ve kako, 
Kako je v srcu mi hudo! 
Ah, bog, to je strašno, 
Če moja žena vidi to! 
Ah, strašno! 
Iztočnica za št. 6: 
VIVAREL: ...Ali si ljubosumna? 
CLAIRETTE: Da, ljubosumna sem! 
COUPLETS. 
No 6. 
CLAIRETTE: 
Le dobro zdaj me poslušajte, 
Kar pravim vam, to šala ni: 
Jaz sem vam zvesta, a skušajte, 
Da ste mi zvesti tudi vi! 
Jaz, veste, da nisem koketa, 
To hočem prav tako od vas, 
V tej stvari vlada naj pri nas 
Popolna reciprociteta. 
Da, gospod, dobro čujte me, 
Da z menoj, da z menoj: ali nič ali vse; 
<> 
• 
-sir 
• 
=£^= 
Da, gospod, dobro čujte me. 
A kdor tega neče, 
Naj uboga ali naj reče: 
Da, z menoj - ali nič ali vse! Vse! 
Gospod, vi dobro me poznate, 
Da boljše gospodinje ni, 
Uživajte to, kar imate, 
In drugo naj vas ne skrbi! 
A jaz ne maram goljufije 
In varala vas bom takoj, 
Čebivživalizamenoj 
Še druge sladke liezije! 
Da, gospod, dobro čujte me, 
Da z menoj, da z menoj: ali nič ali vse, 
Da, gospod, dobro čujte me! 
A kdor tega neče, 
Naj uboga ali naj reče: 
Da, z menoj - ali nič ali vse! Vse! 
Iztočnica za št. 7: 
BENOIT: ...Bedak! 
MICHENNET: Bedak? Čakaj malo. 
Q FINAL 
No 7. 
VIVAREL: 
Tedaj, tedaj le končajte to stvar, 
A če hitro ne nehate, pride stražar! 
MICHONNET: 
Ah, stražar, ah, stražar ta je pravi, 
Če pride, jaz mu dam, jaz mu dam po glavi! 
A pojdi zdaj, ne bodi tak! 
Ali vidiš to, ali vidiš to, ti, sladki vrag! 
BENOIT: 
Ah! Na pomoč! Pomagajte! 
MICHONNET: 
Ah! Na pomoč! Pomagajte! 
LES MODISTES: 
Kaj je ta hrup, kaj pomeni to? 
Zakaj, zakaj kriči nekdo? 
CLAIRETTE: 
Odstopite in čujte, 
Kakšen vrag moti vas; 
Zdaj stojim tukaj jaz! 
Tedaj, tedaj takoj mirujte! 
MICHONNET: 
Oh, la la! 
BENOIT: 
Kakšna pest! Oh, la lai 
MICHONNET: 
Kakšna pest! Oh, la la! 
Kaj hoče tu ženska ta? 
CHOEUR: 
Kdo ima ta boj na vesti, 
Škandal na mirni cesti, 
Kdo motil je ljudi, motil je, kdo motil je ljudi? 
(Kdo je motil ljudi, kdo je motil, kdo je motil ljudi?) 
Kdo pričel je ruvanje, 
Kdo vpil na pomaganje, 
Naj sam se oglasi, naj sam se oglasi! 
(Naj se sam oglasi! Naj se sam oglasi!) 
MICHONNET: 
On sam! 
BENOIT: 
On sam! 
VIVAREL: 
On sam! 
CLAIRETTE: 
On sam! 
CHOEUR: 
On sam, on sam, da, da, da, da! 
MICHONNET: 
On sam! 
BENOIT: 
On sam! 
VIVAREL: 
On sam! 
CLAIRETTE: 
On sam! 
CHOEUR: 
On sam, on sam, da, da, da, da! 
BENOIT: 
Ne! 
TOUS: 
Da! 
MICHONNET: 
Ne! 
TOUS: 
Da! 
LE GARDIEN: 
To ne briga stražarja, 
Pojdite pred komisarja! 
LES MODISTES: 
Tako je prav, tako je prav! 
(Tako je to, tako je to!) 
CLAIRETTE: 
Da, stražar, to je res tako! 
BENOIT: 
Ö 
• 
"szr 
• 
^^ 
<ò 
Pravzaprav... 
CUIRETTE: 
Tiho zdaj! Tiho zdaj in mirno! 
Vse bote razložili, 
Ko bo htel komisar! 
CHOEUR: 
Vse bote razložili, 
Ko bo htel komisar! 
CLAIRETTE: 
Kaj bote govorili, 
To pa je vaša stvar... 
CHOEUR: 
Kaj bote pa govorili, 
To pa je vaša stvar... 
CLAIRETTE: 
Če ste čista, kriva nista, 
(Srce naj vam ne bije,) 
Pravice kar iskat 
(Ker pravičen bo sod,) 
Pri gospodi, povsodi, 
(Komisar policije) 
Vsak da nam jo rad! 
(Je dober gospod.) 
Naprej, naprej, ne stojmo, 
Na mesto hitro pojmo, 
Le hitro naprej, 
Nič ne stoj, ne glej! 
(Nič ne stoj in ne glej!) 
CHOEUR: 
Naprej, naprej, ne stojmo, 
Na mesto hitro pojmo! 
Le hitro naprej, 
Pa nič ne stoj, ne glej! 
(Nič ne stoj in ne glej!) 
CUIRETTE: 
V družino če pošteno 
(Če v družino pošteno) 
Razpor se hud vsesa... 
CHOEUR: 
V družino če pošteno 
(Če v družino pošteno) 
Razpor se hud vsesa... 
CUIRETTE: 
...Mož vara svojo ženo, 
Žena vara moža... 
CHOEUR: 
...Mož vara svojo ženo, 
Žena vara moža... 
CUIRETTE: 
...Mi že vemo, kamo gremo 
(Brž je konec razprtije,) 
Si pravice iskat; 
(Ker pravičen je sod;) 
Pri gospodi, povsodi, 
(Komisar policije) 
Vsak da nam jo rad! 
0e prijazen gospod.) 
Naprej, naprej, ne stojmo, 
Na mesto hitro pojmo, 
Le hitro naprej, 
Nič ne stoj in ne glej! 
CHOEUR: 
Naprej, naprej, ne stojmo, 
Na mesto hitro pojmo, 
Le hitro naprej, 
Pa nič ne stoj, ne glej! 
(Nič ne stoj in ne glej!) 
Tedaj naprej, tedaj naprej, 
(Tedaj naprej, hitro naprej,) 
Pa nič ne stoj, pa nič ne glej! 
(Naprej, nič ne stoj in ne glej!) 
Le naprej, naprej, naprej, le naprej! 
(Naprej tedaj, le naprej, le naprej!) 
ACTE II 
INTRODUCTION ET CHOEUR. 
N08. 
CHOEUR: 
Le z vodo čisto vmij se, 
(Z vodo čisto umij se,) 
Po vseh udih polij se, 
Z vodo, z vodo vmij čisto, 
Z vodo, z vodo vse telo; 
Voda čista in studena, 
To je naša higijena, 
Z vodo, z vodo vmij čisto, 
Z vodo, z vodo vse telo, 
Z vodo vmij čisto, da, z vodo vse telo! 
MICHONNET: 
Umivalnik naš je velik vodnjak 
In nič druzega ne rabi vojak! 
Ni treba ne parfuma in ne mila, 
Ni treba kemičnega lepotila; 
Brez skrbi se umiva v vodi on - 
In poleg njega pije njegov konj. 
CHOEUR: 
Brez skrbi se umiva v vodi on - 
In poleg njega pije njegov konj! 
Le z vodo čisto vmij se, 
Ö 
h 
=^= 
ñ 
^•^ 
(Z vodó čisto umij se,) 
Po vseh udih polij se, 
Z vodo, z vodo vmij čisto, 
Z vodo, z vodo vse telo; 
Voda čista in studena, 
To je naša higijena. 
Z vodo si čisto 
Umij vse telo! 
Umij vse telo! 
Iztočnica za št. 8 bis: 
MICHONNET: ...8 dni aresta, to ni kar tako! 
SONNERIE DU PANSAGE. 
No 8 bis. 
Trompettes dans la coulisse. 
<î> <$•<$> 
Iztočnica za št. 9: 
GIBARD: ...V prvi vrsti imam zahvaliti to srečo 
• svoji uniformi. 
COUPLETS. 
No 9- 
GIBARD: 
Da žensko pridobi srce, 
Ni srečnejšega od vojaka, 
Za njim le gleda deva vsaka, 
Le k njemu stezajo roke: 
Bog vé zakaj, a to je norma 
Za vedno, dokler stal bo svet. 
Zaljubljeno srce deklet 
Premoti naša uniforma! 
Tu je vojak! Tu je vojak! 
Tu je vojak, ah, lep je vsak! 
Le k nam obračajte glavice, 
Vse žene, vdove in ve device - 
Tu je vojak, 
Vse gledajo kot golobice 
In obraz gori kot mak! 
Če pride k ženski lep huzar, 
Še komaj dobro ga pogleda, 
Še komaj dobro se zaveda, 
Že svoje srce da mu v dar. 
Bog vé zakaj, a to je norma 
In zgodovina nas uči, 
Da srca vsa in vse oči 
Premoti naša uniforma! 
Tu je vojak! Tu je vojak! 
Tu je vojak, ah, lep je vsak! 
Le k nam obračajte glavice, 
Vse žene, vdove in ve device - 
Tu je vojak, 
Vse gledajo kot golobice 
In obraz gori kot mak! 
Iztočnica za št. 10: 
CLAIRETTE: ...Poglejte v vojašnici! Prišla sem torej 
pred vojašnico. 
RONDEAU. 
NolO. 
CLAIRETTE: 
Pred vrata sem bila stopila, 
Srce mi bilo je močno, 
Ko sem se malo oddahnila, 
Začujem glas: "Kaj pa je to?" 
Prestrašim se, ah, verjemite, 
In kdo bi se tega ne bal: 
Pred mene stopi general 
In de: "Kam, dušica, hitite?" 
Pardon, pravim, pardon! - 
In se smehljam... 
Neprevedeno besedilo: 
Je viens demander un marchis, un marchis! 
Un marchis? Je viens d'mander un marchis! 
"Ah!" dé on, "ti dekle cvetoče, 
Da bi jaz bil mlad, hm... Da!... 
Bi imel... Jaz bi... Sakré... A kaj se hoče! 
No, glejte, tam je kolonel! 
No, torej, tam je kolonel!... 
Ta ljubeznivo me vzprejel je, 
Zaljubljeno se mi smehljal, 
Nedolžno me čez pas objel je 
In h komandantu me poslal! 
Komandant ni bil prav nič nežen, 
O, moj bog, še zdaj me je sram; 
On je bil, ah, tako nadležen, 
In htel, da mu poljubček dam, 
O 
• 
^= 
A 
=^^= 
<) 
En poljub, ah, stvar vam je znana, 
En poljub, kaj bo ti hudo...! 
A nato... Ah, moj bog, nato 
Me poslal je pred kapitana! 
Ah, kapitan, ognjena kri... 
(Ah, kapitan, mlad in goreč...) 
Težko sem se mu ubranila, 
Branila sem se in prosila, 
Sitnejši je kot vsi! 
(Ker on zahteval je preveč!) 
Na srečo se je stvar končala, 
Ker da bi šlo tako nazaj! 
Od kapitana do generala 
Hoteli bi... Hoteli bi - jaz ne vem kaj! 
Iztočnica za št. 11: 
CLAIRETTE: ...Poslušala sem pri vratih. 
GIBARD: A? 
VIVAREL: Moja žena huzar! 
PETIT ENSEBLE ET COUPLETS. 
Noll. 
LE CAPITAINE: 
To je Benoá? 
BÉRÉNICE: 
To je Benoá? 
VIVAREL: 
To je Benoá! 
BÉRÉNICE: 
To je Benoá? 
VIVAREL: 
To je Benoá! 
GIBARD: 
To je Benoá! 
LE CAPITAINE: 
Eh, da, to je Benoá? 
CLAIRETTE: 
Eh, da, kdo pa, eh, da, kdo pa! 
Jaz sem Benoá! 
LE CAPITAINE: 
Eh, da, to je Benoá? 
GIBARD: 
Eh, da, to je Benoá! To je Benoá! 
VIVAREL: 
To je Benoá! 
BÉRÉNICE: 
To je Benoá? 
VIVAREL: 
To je Benoá! 
BÉRÉNICE: 
To je Benoá? 
VIVAREL: 
To je Benoá! 
GIBARD: 
To je Benoá! 
CLAIRETTE: 
Eh, da, kdo pa, 
Jaz sem Benoá, 
Jaz sem Benoá! 
BÉRÉNICE, VIVAREL, LE CAPITAIN, GIBARD: 
On je Benoá! 
CLAIRETTE: 
Jaz sem Benoá, saj me poznate, 
Najboljši fant in lep huzar, 
In to gotovo mi priznate: 
Do dam galanten vsikedar! 
Če srečam kje lepo golobico, 
Takoj požurim se za njo, 
Da zmešam jaz drobno ji glavico, 
Šepečem ji tako sladko: 
Ah, draga, kam se vam mudi? 
Zakaj povešate oči? 
Jaz sem huzar in rečem vam, rečem vam: 
Težko se je ubraniti nam! 
Tik, tak, tik, tak, tok! 
Ne glej naokrog, 
Zdaj naprej, huzar! 
In ne stoj nikar, 
In ne stoj nikar! 
Zdaj naprej, huzar, 
Tik, tak, tik, tak, tok! 
Ne glej naokrog, 
Sred srcá: tik, tok, 
Zdaj naprej, huzar, 
In ne stoj nikar! 
Zdaj naprej, huzar! 
TOUS: 
Tik, tak, tik, tak, tok! 
Sred srcá: tik, tok! 
Zdaj naprej, huzar! 
In ne stoj nikar! 
Zdaj naprej, huzar, 
Zdaj naprej, huzar! 
CLAIRETTE: 
Življenje vživamo veselo, 
Osem in dvajset kratkih dnij, 
Na iskrem vrancu vso deželo 
Huzar ponosni preleti! 
<> 
• 
^r 
A 
=£^= 
<> 
Doma, ah, pa žena zapuščena 
Po njem vzdihuje noč in dan 
In zvesto revica mu poštena 
Zakonski čuva sveti stan! 
A on drugod prav tisti čas 
Živi veselo kakor jaz; 
Jaz sem huzar in rečem vam, rečem vam: 
Težko se je ubraniti nam! 
Tik, tak, tik, tak, tok! 
Ne glej naokrog, 
Zdaj naprej, huzar! 
In ne stoj nikar, 
Več ne stoj nikar! 
Naprej zdaj, huzar, 
(Zdaj naprej, huzar,) 
Tik, tak, tik, tak, tok! 
Ne glej naokrog, 
Sred srcá: tik, tok, 
Le naprej, huzar, 
In ne stoj nikar! 
Zdaj naprej, huzar! 
Tik, tak, tik, tak, tok! 
Sred srcá: tik, tok, 
Le naprej, huzar! 
In ne stoj nikar, 
Zdaj naprej, huzar, 
Zdaj naprej, huzar! 
Iztočnica za št. 12: 
VIVAREL: ...Zdaj sva rešena za trenotek. 
PETIT CHOEUR. 
No 12. 
CHOEUR: 
Naprej, trompeta se glasi, trompeta že glasi se, 
Na vaje kliče nas glasno, 
Na vaje kliče nas glasno! 
Zatorej hitro, se mudi, le hitro, že mudi se - 
In sabljo golo brž v rokó! 
Sabljo brž v rokó! 
(Le hitro v rokó!) 
Iztočnica za št. 13: 
PÉPIN: ...Tedaj urno slečita bluze! Trompeta se oglasi 
kmalu za odhod. 
FINAL 
No 13. 
CHOEUR: 
Regleman je vojaški cel: 
Za razžalenje - duel! 
Tako želi kolonel, 
(Tako hoče kolonel,) 
Slovesni čas je zdaj prišel! 
Za razžalenje - duel, 
Tako želi kolonel, 
(Tako hoče kolonel,) 
Slovesni čas je prišel, je prišel! 
(Čas slovesni je prišel, je prišel!) 
PÉPIN: 
Bravo! Bravo! 
Brzo nastopite! 
Ne odlašajte dolgo, 
Hrabro svojo čast branite 
In borite se krepko! 
MICHONNET: 
Ah! Vražji meč! 
Ahijazsempreč! 
Oh, to boli! 
Kako temni se pred očmi! 
CLAIRETTE: 
Slabo mi je, stol prinesite, 
Ah, hitite! 
Ah, hitite! 
BÉRÉNICE: 
Da se ne zaduši, 
Naj malo zraka dobi! 
Ah! To... Ah! A to je dama! 
VIVAREL: 
Št! Naj ostane to med nama, 
To je strašno! 
BÉRÉNICE: 
Oh, bog! To mi je hudo. 
MICHONNET: 
Ah, boljše mi je spet sedaj, 
Za pomoč hvala vam tedaj! 
CLAIRETTE: 
Ah, boljše mi je spet sedaj, 
Brez zamere, roko, brž rokó mi podaj! 
GIBARD: 
Oj, čuj taglas, trompeta kliče, 
Da brž zajahamo konjiče. 
LES PERSONAGES avec le CHOEUR: 
Oj, čuj ta glas, trompeta kliče, 
Da zajahamo mi konjice, 
• 
^r 
^^= 
(Da brž zajahamo konjiče,) 
Oj, čuj ta glas, trompeta kliče, 
Da zajahamo mi konjiče! 
(Da brž zajahamo konjiče!) 
MICHONNET: 
Mene briga le kliče naj, 
Na konja jaz ne morem zdaj! 
CLAIRETTE: 
Brž tedaj! Brž tedaj! Ne kljubuj, ne kljubuj, 
Sicer se me, sicer se me varuj! 
Sicer se, sicer se me varuj! 
Pazite! Zdaj gremo, kokota, 
Oj, zdaj gremo na dolgo pot. 
In tedaj, pojdi, pojdi, pojdi, 
Počijemo si že drugod! 
Sprva ne mudi se nič, 
Stopaj lahko in drobno. 
VIVAREL, MICHONNET, GIBARD, PÉPIN: 
Sprva ne mudi se nič, 
Stopaj lahko in drobno. 
CLAIRETTE: 
A ko prede čas za to... 
VIVAREL, MICHONNET, GIBARD, PÉPIN: 
A ko pride čas za to... 
CLAIRETTE: 
• ...A ko pride čas za to, 
Pa v galop, ti moj konjič! 
Pojdi, pojdi, pojdi, kokota, kokota, kokota, 
Pojdi, pojdi, pojdi, 
Pojdi, pojdi, pojdi, 
Pojdi, pojdi, hajd, kokota, kokota, kokota, 
Pojdi, hajd, kokota, pojdi, pojdi, hajd, koko! 
VIVAREL, MICHONNET, GIBARD, PÉPIN: 
...Hajd! Hajd! Hajd, kokota, 
Pojdi, pojdi, pojdi, 
Pojdi, pojdi, hajd, hajd, hajd, kokota, 
Pojdi le, pojdi, pojdi, hajd, koko! 
CLAIRETTE: 
Kadar vzbudi mu želje vroče 
Očij prelepih sladki žar, 
Ne brani se dekle cvetoče, 
Še vselej zmagal je huzar! 
Sprva ne mudi se nič, 
Stopaj lahko in drobno. 
VIVAREL, MICHONNET, GIBARD, PÉPIN: 
Sprva ne mudi se nič, 
Stopaj lahko in drobno. 
CLAIRETTE: 
A ko pride čas za to... 
VIVAREL, MICHONNET, GIBARD, PÉPIN: 
A ko pride čas za to... 
CLAIRETTE: 
...A ko pride čas za to, 
Pa v galop, ti moj konjič! 
Pojdi, pojdi, hajd, kokota, kokota, kokota, 
Pojdi, pojdi, pojdi, 
Pojdi, pojdi, pojdi, 
Pojdi, pojdi, hajd, kokota, kokota, kokota, 
Pojdi, hajd, kokota, 
Pojdi, pojdi, hajd, koko! 
VIVAREL, MICHONNET, GIBARD, PÉPIN: 
...Hajd! Hajd! Hajd, kokota, 
Pojdi, pojdi, 
Pojdi, pojdi, 
Hajd! Hajd! Hajd, kokota, 
Pojdi le, pojdi, pojdi, hajd, koko! 
CLAIRETTE, VIVAREL, MICHONNET, GIBARD, PÉPIN: 
Ta ra ta ta ra ta ta, ra ta ta, ra ta ta, ta ta ta ta ra ta, 
Ta ta ra ta, ra ta, ra ta, ra ta, ra ta, 
Ta ta, ta ra, ta ra, ta ra ta! 
Pojdi, pojdi, hajd, kokota, kokota, kokota... 
CLAIRETTE: 
Ah! Ah! 
VIVAREL, MICHONNET, GIBARD, PÉPIN: 
...Hajd, kokota, 
Hajd, koko! 
CLAIRETTE, VIVAREL, MICHONNET, GIBARD, PÉPIN: 
Pojdi, pojdi, pojdi, hajd, kokota, kokota, kokota! 
Pojdi, pojdi, hajd, kokota, pojdi, hajd, koko! 
(Pojdi, hajd, kokota, pojdi, pojdi, pojdi, koko!) 
Oj, zdaj gremo na dolgo pot, 
Počijemo si že drugod, 
Oj, zdaj gremo na dolgo pot, 
Počijemo si že drugod, 
Počijemo si že drugod! 
Da, drugod! 
ACTE III. 
COUPLETS. 
No 14. 
NICHOTTE: 
Čemu mi bode pač denar, 
Ni treba meni ga jemati, 
Ah, ljubček, to je znana stvar: 
Vojaki niso prebogati. 
Kar plače on dobi na dan - 
Kako bi ljubil s tem kontese, 
Visoke dame in princese?! 
Ljubezni vendar je željan! 
O 
b =^r 
^•^ 
S> 
Eh, nič nikar se me ne boj, 
Preljubljeni huzar, 
Le z menoj, le z menoj! 
Eh, nič nikar se me ne boj, 
Saj to ni taka stvar, 
Le z menoj, le z menoj! 
Če sede v mestu na tramvaj, 
Če na železnici potuje, 
Vojak - tako se čuje vsaj - 
Povsod samo na pol plačuje, 
Na pol samo, še manj celo, 
A jaz ne maram nič jemati! 
Ničesar ne, kar hočem dati, 
To iz ljubezni dam samo! 
Eh, nič nikar se me ne boj, 
Preljubljeni huzar, 
Le z menoj, le z menoj! 
Eh, nič nikar se me ne boj, 
Saj to ni taka stvar, 
Le z menoj, le z menoj! 
Iztočnica za št. 15: 
CLAIRETTE: 
...Predrznež! 
PETITFINAL. 
No 15. 
CLAIRETTE, VIVAREL, MICHONNET, PÉPIN, GIBARD: 
Če jaz hočem 
Ali nočem - 
Ta stvar je jasna kakor dan: 
CLAIRETTE: 
S smrtjo bom kaznovan, 
S smrtjo bom kaznovan, 
Ta stvar je jasna kakor dan, da, kakor dan, 
(Ah, stvar je ta, ah, stvar je ta jasna kot dan,) 
Da s smrtjo bodem kaznovan! 
VIVAREL, MICHONNET, PÉPIN, GIBARD: 
S smrtjo bo kaznovan, 
S smrtjo bo kaznovan, 
Ta stvar je jasna kakor dan, da, kakor dan, 
Da s smrtjo bode kaznovan! 
ACTE IV 
PETIT CHOEUR ET CHANSON DE CASERNE. 
No 16. 
CHOEUR: 
Naprej le, kadrilje lahké, 
(Le naprej, kadrilje lahké) 
Poskočite deve lepé, 
Naprej le, pa zapojmo vmes, 
(Le naprej, pa zapojmo vmes,) 
Pojoč hitimo v lahki ples! 
Ah, počitka dan, 
To je da, to je dan krasán, 
Spanje kaj nam mar, 
(Kaj spanje nam mar,) 
Naj pleše huzar! 
Naprej le, kadrilje lahké, 
(Le naprej, kadrilje lahké,) 
Poskočite, deve lepé, 
Naprej le, pa zapojmo vmes, 
(Le naprej, pa zapojmo vmes,) 
Pojoč hitimo v lahki ples! 
Iztočnica za št. 17: 
GIBARD: ...Torej zapojva! 
CHANSON DE CASERNE. 
No 17. 
MICHONNET: 
Ko sta se k vaji odpravljala, 
Trinquetu rekel je Trinquart: 
GIBARD: 
Žeja strašna me je navdala, 
A k vragu šel je moj denar! 
MICHONNET: 
In v bitki skupaj tam stojita 
In top grmi kot še nikdar. 
GIBARD: 
Oba se klaverno držita, 
Trinquetu govori Trinquart, 
Trinquetu rekel je Trinquart: 
MICHONNET, GIBARD: 
Trideset milj in brez pijače, brez pijače, brez pijače, 
To je hudo, to je hudo. 
Ah, to je res preveč hudo; 
Moči ostavljajo Trinquarja, Trinquarja, Trinquarja, 
Ah, in Trinquet, ah, in Trinquet krog srca 
je bolan težko! 
O, moj bog, kako je to neznosno, 
<> 
^•^ 
á 
^?^= 
\> 
Ah, trpeti žejo neizprosno, 
Brez pijače le naprej, le naprej, 
Brez pijače v prahu in vročini tej! 
CHOEUR: 
Ra, fia, 
Ra, fla, rafla! 
MICHONNET: 
Le hitro nad artilerijo, 
Vzemita vragu en kanon! 
GIBARD: 
Ah, le pustita baterijo, 
Ah, kaj pomaga en kanon! 
MICHONNET: 
Še predno pride noč hladeča, 
Od žeje sta mrtva oba! 
GIBARD: 
Ah, strašna je to res nesreča, 
Naj jima bog mir in pokoj da! 
Naj jima bog mir in pokoj da! 
MICHONNET, GIBARD: 
Trideset milj in brez pijače, brez pijače, brez pijače, 
To je hudo, to je hudo. 
Ah, to je res preveč hudo; 
Moči ostavljajo Trinquarja, Trinquarja, Trinquarja, 
Ah, in Trinquet, ah, in Trinquet krog srca je bolan 
težko! 
Ah, moj bog, kako je to neznosno, 
Ah, trpeti žejo neizprosno, 
Brez pijače le naprej, naprej, 
Brez pijače v prahu in vročini tej! 
CHOEUR: 
Ra, fla, 
Ra, ra, ra fla. 
Iztočnica za št. 18: 
CLAIRETTE: ...pred vse zbrane častnike ter jim 
dokazati, da sem ženska. To bi bilo strašno. 
COUPLETS. 
No 18. 
CLAIRETTE: 
Revica pred njimi stojim, 
(Pred njimi revica stojim,) 
Sprašavati so me začeli, 
Kako naj se izgovorim, 
Ah, saj mi ne bi nič verjeli! 
Neveren kot Tomaž je vsak, 
Dokažem naj gospodi zviti, 
Strašna stvar, ah, da jaz vojak, 
Da jaz vojak ne morem biti! 
Jaz vem, kako nekdanje dni 
Frivolna Frina je ravnala, 
In pred strmečimi očmi 
(Pred strmečimi očmi) 
Nedolžnost svojo dokazala! 
V zadregi bila ni pri tem, 
pred njo možje so bili stari; 
A da šlo... bi tako, ne vem, 
Pred temi lepimi huzarji! 
• •<• 
Iztočnica za št. 19: 
GIBARD: ...To je ženska! 
QUINTETTE. 
No 19. 
VIVAREL; MICHONNET; GIBARD; LE CAPITAINE: 
Da, to je dama! 
Resnica sama! 
To priča gladki njen obraz; 
Norčuje se samo iz nas, 
Da, to je res, da, to je dama! 
Da, to je dama! 
Resnica sama! 
To priča gladki njen obraz, 
Norčuje se samo iz nas. 
BENOIT: 
Jaz nisem dama! 
To laž je sama! 
To priča moški moj obraz; 
Kdo vendar je premotil vas, 
Ah, da sem jaz, da jaz sem dama!? 
Jaz nisem dama! 
To laž je sama! 
To priča moški moj obraz; 
Kdo vendar je premotil vas, 
Ah, da sem jaz, da sem jaz dama!? 
GIBARD: 
Ta otroška nožica! 
VIVAREL: 
In ta čarobna lica... 
MICHONNET: 
Ta vitki stas 
In ta obraz! 
GIBARD: 
O 
& 
~szr 
^?^ 
<> 
Intaustnarudeča! 
VIVAREL: 
Očesca ta žareča... 
VIVAREL, MICHONNET, GIBARD: 
...Poglejte jo samo, 
Kdo motil bi se pač nad njo?! 
BENOIT: 
Prisegam vam, da nisem dama, 
To kaže vam postava sama! 
VIVAREL, MICHONNET, GIBARD: 
Ta postava pač govori, 
Da moški dama nikdar ni! 
VIVAREL, MICHONNET, GIBARD, LE CAPITAINE: 
Da, to je dama! 
Resnica sama! 
To priča gladki njen obraz; 
Norčuje se samo iz nas, 
Da, to je res, da, to je dama! 
Da, to je dama! 
Resnica sama! 
To priča gladki njen obraz, 
Norčuje se samo iz nas, 
Da, to je res, da, to je dama! 
Da, to je dama! 
Da, to je dama! 
Da, to je dama! 
Da, to je dama! 
BENOIT: 
Jaz nisem dama! 
To laž je sama! 
To priča moški moj obraz; 
Kdo vendar je premotil vas, 
Ah, da sem jaz, da sem jaz dama?! 
Jaz nisem dama! 
To laž je sama! 
To priča moški moj obraz; 
Kdo vendar je premotil vas, 
Ah, da sem jaz, da sem jaz dama?! 
Jaz nisem dama! 
Jaz nisem dama! 
Jaz nisem dama! 
Jaz nisem dama! 
Iztočnica za št. 20: 
VIVAREL: Ah, Klarica! (Objame jo.) 
COUPLET, PINAL. 
No 20. 
CLAIRETTE: 
Zdaj, Clairetta, zdaj je paziti, 
Čas usodni zdaj je prišel, 
Treba zanje bo govoriti, 
Ko nas pozove kolonel! 
Dame, kličite bravo 
In gospodje prav tako, 
Dame, kličite bravo 
In gospodje prav tako 
In vrnite se ročno! 
CHOEUR: 
In vrnite se ročno! 
CLAIRETTE: 
Da, vrnite se ročno, 
Mi vas čakamo težko! 
Da naša stvar dobro pojde, 
Da pojde, da pojde, pojde, pojde, pojde, pojde, pojde 
prav ročno, 
Da naša stvar dobro pojde, 
Da pojde, da pojde, 
Pridite ročno, 
Da vrnite se nam ročno! 
BÉRÉNICE, CHOEUR: 
Da! Da naša stvar nam pojde, pojde, pojde, pojde, 
Da! Da! Ah, da pojde... 
BÉRÉNICE: 
...Pridite ročno, 
Da, vrnite se nam ročno! 
CHOEUR: 
...Vrnite, vrnite se nam ročno! 
<) 
C^O 
• 
^ 
• 1••••<••»•>•>••>•••>•••••>••>•••••••••>•••>•>•••••»•••«>•>•^ • 
Monika Govekar Okoliš 
UPORNOST GIMNAZIJCEV 
IN NJIHOV ODNOS DO 
PROFESORJEV, ŠOLSKEGA 
REDA IN DISCIPLINE1 
ftK^^^^^^'^^^^^^^^^^^^^^^^^^«^-re»ï»y.4-^>^T 
Pred sto in več leti so gimnazije na sloven- 
skem etničnem ozemlju delovale po načelih in 
navodilih takratne avstrijske šolske politike. Na 
samostojno življenjsko pot in na univerzitetni 
študij so navajale mlade različnih nacionalnosti, 
poleg Slovencev tudi Nemce, Italijane in Čehe. 
Bile so nemške šole, v katere so hodili fantje iz 
premožnejših družin, ki so lahko plačevali šol- 
nino in se ravnali po gimnazijskem šolskem re- 
du. Mladi, ki so se šolali v gimnazijah, so pred- 
stavljali bodočo intelektualno elito, saj je bila 
gimnazija edina šola, ki je nudila splošna znanja 
za nadaljnji vstop na univerzo. Pri tem pa je bilo 
pomembno tudi dejstvo, da se mladi na gimna- 
zijah niso le izobraževali, temveč tudi vzgajali. 
Preverjalo se je njihovo "nravno" - to je značaj- 
no vedenje, s pridnostjo in moralnostjo pa se je 
ocenjevalo tudi vsakega posameznika od začet- 
ka šolanja do konca, dokler ni opravil mature. 
Matura ni bila zrelostni izpit samo v znanju, 
temveč tudi v "nravnem" vedenju. 
Ker je naš namen prikazati, kako so se gimna- 
zijci na prelomu iz 19- v 20. stoletje vedli v šoli 
in zunaj nje do profesorjev in šolskega reda, bo- 
mo naš splošen opis gimnazijskega življenja 
1    Prispevek je posvečen stoletnici ustanovitve Slovenske- 
ga šolskega muzeja leta 1898. 
opustili. Omenili bomo le tiste ekstremne pri- 
mere iz življenja gimnazijcev, ki odstopajo od 
takratnih pravil dostojnega vedenja na gimnazi- 
jah. Mladina se je v šoli zapletala v konflikte ta- 
ko s profesorji kot tudi med seboj. Tovrstne 
konfliktne situacije spoznavamo iz spominov 
in življenjepisov nekdanjih gimnazijcev ter iz 
šolskih poročil (Classificationsberichte, Proto- 
kolle), ki so beležila različne oblike mladostniš- 
kega uporništva. Šola je zahtevala strogo spo- 
štovanje šolskega reda in discipline, ki sta bila 
stroga tudi po njuni formalnosti. Šolski red je 
narekoval stopenjsko določene kazni od lažjih 
ukorov do najstrožjih zaporov. Ta je bil eden od 
najpomembnejših instrumentov, s katerim je 
šolsko vodstvo ustrahovalo gimnazijce. 
Iz literature lahko strnemo odnos mladih do 
reda in discipline v šoli v dve obliki. V prvo obli- 
ko štejemo pozitiven odnos, in sicer s strani ti- 
stih mladih, ki so red spoštovali, se po njem rav- 
nali in se mu podredili. S tem so se podredili tu- 
di profesorjem in njihovim avtoritetam. Druga 
oblika je negativen, t. j. slab in ignorantski od- 
nos. Mladi, zlasti v višji gimnaziji, so morali šol- 
ski red spoštovati (seveda so bile izjeme pred- 
vsem zaradi kršenja reda zunaj šole), sicer so 
morali šolo zapustiti ali se prilagoditi. Na drugi 
strani so bili tudi izjemni primeri in posebne 
72 ZGODOVINA ZA VSE 
okoliščine, ko so se gimnazijci prav zaradi preti- 
rane strogosti, nadzorovanja in kaznovanja, za- 
čeli upirati ne glede na stopnjo gimnazijskega 
šolanja. Gimnazijci so živeli pod institucional- 
nim pritiskom, ki se je zunaj šole razširil s social- 
nim pritiskom takratne družbe. Vzgoja mladih 
je vsakega posameznika postavila v odvisnost, 
konformnost in samoodpovedovanje.2 Dijaki 
so morali predpisane norme sprejemati in se 
jim uklanjati. Kljub temu pa so se med šolanjem 
začeli upirati na različne načine in snovati svoje 
skupine v šoli in zunaj nje. 
Z nadzorovanjem v šoli in zunaj nje, z ustraho- 
vanjem s kaznimi ter zaradi represivnega ozrač- 
ja na gimnazijah se je med mladimi rojevala 
upornost. Ta je bila pogojena že s tem, ker mla- 
di na gimnazijah niso bili več otroci, temveč pu- 
bertetniki in adolescenti, ki so bili že po sami 
naravi bolj občutljivi, kljubovalni in uporni. 
Drugače od ljudske (osnovne) šole, je bilo za 
gimnazije značilno, da so imele svoja vedenjska 
pravila. Kar je bilo v ljudski šoli vsakdanje ali 
normalno (tikanje, uporaba telesnih kazni), je 
bilo na gimnaziji manj pogosto. V gimnaziji so 
bile telesne kazni redkejše kot v osnovni šoli. V 
gimnaziji so veljala tudi nenapisana pravila, da 
so se gimnazijci, ki so stopili v peti razred višje 
gimnazije, začeli vikati in da so se osemnajstlet- 
niki že imenovali "Meine Herren".3 Iz spomin- 
skih zapisov na gimnazijska leta nam je znano, 
da so na ljubljanski gimnaziji dijake vikali že na 
sprejemnem izpitu in nato od prvega do osme- 
ga razreda. Marsikateri dijak s podeželja tega ni 
bil vajen in mu je vikanje pomenilo nekaj nena- 
vadnega. Svoje začudenje ob prvem vikanju je 
izrazil tudi Jakob Alešovec. Ko ga je profesor 
vprašal: "Wie heissen Sie!", je presenečen ob- 
stal: "Sie! Ta beseda me tako nenadoma zadene, 
da kar obstojim kakor okamenjen. Ni mogoče, 
da bi veljala ta beseda meni - ne; to res ni mogo- 
če! Zato sem bil tako omamljen, da me je moral 
vprašati profesor še enkrat, in to s pristavkom, 
če morda ne razumem dobro nemški... "Sie!" Ne 
- to ni bilo res; uho me je goljufalo. In vendar - 
saj dobro slišim! Gotovo se je profesor zmotil, 
sicer bi ne bil vikal smrkavca, in še celo kmetiš- 
kega."4 Ta sprememba, ki je do mladoletnikov 
pomenila nov odnos, jim je hkrati vzbujala ob- 
čutek odraslosti in gosposkosti ali pa nasprotno 
večje odtujenosti in podrejenosti do profesor- 
jev. Mladi, ki so iz ljudske šole prišli v gimnazijo, 
so dejansko stopili v drug svet. Ozvald je pre- 
stop na gimnazijo takole opisal: "Ko sem presto- 
pil iz ljudske šole v gimnazijo, se mi je odprl 
nov svet, prav tako kakor hlapcu Jerneju ... Tista 
središka "škola", kjer smo nekoč s svetim stra- 
hom poslušali pripovedovanje ..., mi je sedaj 
naenkrat omrzela. Tako navadno, vsakdanje, 
nič fino se mi je zdaj zdelo tisto življenje v ljud- 
sko-šolski klopi... Tukaj v gimnaziji smo dobiva- 
li "petice", ta ali oni je moral v nedeljo po maši v 
"arrrrest", profesorji so nas "zafrkovali" itd."5 V 
ljudski šoli je bila telesna kazen nekaj vsakda- 
njega. V literaturi zasledimo, da so se tudi na 
gimnazijah nekateri profesorji posluževali po- 
sebnih oblik fizičnih kazni, zlasti če dijaki niso 
znali. Niso več uporabljali šibe (najdejo se le iz- 
jemni primeri), temveč je, kot je zapisal Mlakar, 
profesor vzel dijaku, ki je bil vprašan, "glavo 
med roke in z njo butal ob tablo... Najbrž je bil 
vnet za koncentracijo šolskega pouka."6 Takšna 
primera profesorjev sta bila na Prvi državni 
gimnaziji v Ljubljani dva: Boštnar in Wester. 
Med fizične kazni v gimnaziji prištevamo tudi 
lasanje, ki so se ga posluževali samo nekateri 
profesorji. Omenjeni primeri fizičnega kazno- 
vanja nam dokazujejo, da so gimnazijce ustra- 
hovali tudi na omenjene načine, jih podrejali re- 
du in miru pri pouku, pri tem pa niso upoštevali 
starosti in razvoja mladih. Profesorji so na ta na- 
čin gimnazijcem dokazali svojo ostro avtoriteto 
prav s kaznovanjem. \ 
Med profesorji na gimnazijah je bilo v vsakda- 
njem šolskem življenju tudi veliko več sprene- 
vedanj kot med učitelji v ljudski šoli. Med naj- 
bolj boleče so prav gotovo sodila ponižanja 
gimnazijcev z drobnimi žaljivkami, psovkami in 
opazkami. Pisci spominov na gimnazijsko ob- 
dobje so opisovali zelo raznovrstne prizore tak- 
šnega poniževanja. Profesor je npr. pred vsem 
razredom gimnazijcu razlagal njegovo ime, ki 
naj bi bilo "pravo ime za konjskega hlapca!"7 Tu- 
di Ozvald je bil deležen psovke profesorja, in 
2 Helmut Engelbrecht, Geschichte des österreichischen 
Bildungswesens, Erziehung und Unterricht auf dem 
Boden Österreichs, Band 4, Von 1848 bis zum Ende der 
Monarchie, 1986. 
} A. Puhar, Prvotno besedilo življenja, Oris zgodovine 
otroštva na Slovenskem v 19. stoletju, Globus, Zagreb 
1982. 
4 J. Alešovec, Kako sem se jaz likal, II. del, Katoliška buk- 
vama, Ljubljana 1910, str. 20. 
5 K. Ozvald, Srednješolska vzgoja, Goriška tiskarna A. 
Gabrštek, Gorica 1912, str. 9. 
6 J. Mlakar, Spomini, I. del, Mohorjeva družba, Celje 
1975, str. 93- 
7 K. Ozvald, navedeno delo, str. 9- 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 73 
sicer zaradi "negosposke suknje". Josip Debe- 
vec je omenil primer sošolca, ki je zanemarjal 
obisk gimnazije in se grdo vedel. Profesor ga je 
nekega dne vprašal učno snov in ker ni znal, ga 
je poslal v klop ter mu rekel, da ne bo nikdar 
izdelal petega razreda gimnazije. "Kolec se je 
ves srdit obrnil ter stopal po šoli tako trdo, da so 
se vrata in okna tresla. V gospodu profesorju je 
vse zavrelo. "Marsch hinaus!" je zavpil nad njim 
in glas mu je takoj ohripel. Kolec je šel. Od tedaj 
ga ni bilo več v šolo."8 Podobno je zapustil gim- 
nazijo tudi drugi Debevčev sošolec, ubožen di- 
jak, brez očeta, ki je pokazal "dovolj srčnosti in 
ljubezni do šole. In vendar se mu je očitalo: "Vi 
ste lenuh, ne delate nič, ni Vam šola mar!" - Kako 
po krivici! ... nas dijakov ne poznajo zadosti."9 
Sošolec je zaradi slabe ocene iz matematike sre- 
di šolskega leta zapustil gimnazijo v Ljubljani 
ter se odpravil v Karlovac. Tam so ga sprejeli in 
kot je pisal, mu gre učenje bolje, saj so bili pro- 
fesorji prijazni. Debevec je v šoli tudi sam doži- 
vel neprijetnosti. V svojih spominih, ko je pisal 
očetu pismo, je omenil, da ne bo več hodil k 
pouku telovadbe, ker je imel v spričevalu oceno 
"nichtgenügend", ki jo je dobil po krivici. "Kaj- 
ne, saj mi ne zamerite oče, če pustim telovad- 
bo."10 Tudi Ivan Regent v svojih Spominih ome- 
nja, da je prišlo v četrtem razredu do spremem- 
be, zaradi katere je prekinil šolanje. Vzrok pre- 
kinitve je bil nov profesor Nekerman, ki je bil 
"hudoben in krivičen, neprenehoma in brez 
vzroka je lasal učence."11 Regentu se je zameril, 
ker ga je po krivici kaznoval, češ, da je tudi on 
med drugimi dijaki zunaj šole zasmehoval pro- 
fesorja Korena. Takole je zapisal: "Ko smo zju- 
traj prišli v šolo trije ... nas je poklical predse, 
ukazal, naj pokleknemo, nato pa nas je pošteno 
prešibal, ne da bi povedal zakaj. Rekel je le: "Da 
boste znali spoštovati učitelje!" Naslednji dan 
sem šel k njemu in ga prosil, naj mi pove, zakaj 
me je pretepel."12 Učitelj je Regenta oštel, da je 
med drugimi zasmehoval učitelja, čeprav je tudi 
tokrat Regent zanikal to trditev, ga je profesor 
ponovno zlasal. "Tedaj sem se odločil. Še sem 
obiskoval šolo in tudi pomagal sem še vedno 
nekaterim učencem pri domačih nalogah, v raz- 
redu pa nisem več odgovarjal na učiteljeva 
vprašanja. Doma sem se sicer učil, napisal vse 
s   / Debevec, Vzori in boji, Knjižnica za mladino, Ljublja- 
na 1917, str. 180-181. 
9 Prav tam, str. 286. 
10 Prav tam, str. 55-56. 
11 I. Regent, Spomini, Cankarjeva založba, Ljubljana 
1967, str. 18. 
12 Prav tam, str. 18. 
naloge, ki jih je dal vsemu razredu, toda svojih 
nalog učitelju nisem izročil. Ker me je zaradi 
mojega obnašanja še nekajkrat zlasal, sem se dal 
ostrici lase zelo na kratko, a čez nekaj časa sem 
nehal zahajati v šolo. Ko je bilo konec zadnjega 
semestra, sem bil tako predrzen, da sem šel v šo- 
lo po spričevalo, glede katerega pa si nisem de- 
lal nikakih utvar. Namesto "vorzüglich" in "lo- 
benswert" je bilo tokrat v njem napisano "gan- 
zungenügend" in "ungenügend"... Mojih sanj o 
nadaljevanju učenja v gimnaziji je bilo konec."13 
Sprenevedanj, žaljivk in zbadljivk je bilo v gim- 
naziji veliko in prizadetosti mladih bi lahko za- 
radi takšnega ravnanja profesorjev še opisovali. 
Omenjeni primeri nam dovolj zgovorno doka- 
zujejo, da so se v gimnaziji uporabljale lažje ob- 
like fizičnega kaznovanja. Profesorji so na tak 
način vzpostavljali avtoriteto ter dosegali mir 
pri pouku, mladi pa so sprejemali vsiljeno voljo 
učitelja, ker se je disciplina uporabljala za dose- 
go vsiljenih navad.14 Poleg lažjih telesnih kazni 
so prevladovale take, ki so mlade "ranile" ali 
"prizadele" predvsem duhovno. Prizadeta je bi- 
la njihova osebnost. To je mlade prav gotovo 
spodbudilo, da so se sami na nek način profe- 
sorjem tudi maščevali oziroma izrazili odpor. 
Načini upiranja gimnazijcev ter 
njihovi odnosi s profesorji 
Individualni upori 
Upornost mladih lahko ugotavljamo z dveh 
vidikov. Prvi se je nanašal na posameznika, gim- 
nazijca, ki se je v šoli uprl profesorju na prikrit 
ali javen - direkten način. Drugi način pa so bili 
kolektivni upori, načrtovani in spontani, storje- 
ni v gimnaziji ali zunaj nje. Lahko jih ovrednoti- 
mo v tem smislu, da jih razvrstimo na tiste, ki so 
bili za mlade neuspešni, ter take, s katerimi so 
mladi dosegli željeno. Omenjeno nam bodo do- 
volj nazorno pokazali avtobiografski zapisi nek- 
danjih gimnazijcev na Slovenskem. 
Mladi so se upirali profesorjem tako, da so 
pred drugimi sošolci s svojim kljubovanjem na- 
pravili iz sebe junaka. Dokazovali so svojo avto- 
nomnost, ki je bila za gimnazijce vse premalo 
upoštevana. To je bil eden od načinov, ki so ga 
uporabljali najbolj hrabri mladeniči, hrabri pa 
zato, ker so vedeli, da bodo kaznovani. Za pri- 
'3 Prav tam, str. 18-19. 
14 D. Trbojevič, Nauka i navika, v: Nastavni vjestnik, knji- 
ga XVII, Zagreb 1909. 
VSE ZA ZGODOVINO 
74 ZGODOVINA ZA VSE 
mer lahko omenimo, kako je Smrekar v sed- 
mem razredu gimnazije pridobil slavo s humor- 
jem, ko je narisal karikaturo profesorja, ki ga di- 
jaki niso marali. Karikatura je krožila po šoli toli- 
ko časa, dokler Smrekarjevo dejanje ni bilo od- 
krito in kaznovano. Med dijaki pa je Smrekar 
pridobil ugled junaka, ker si je upal storiti tako 
dejanje.15 Podobno je tudi Kovačnik iz ljubljan- 
ske gimnazije pisal na listek nespodobne izjave 
o profesorju Pavlinu.16 Dijak Matjan iz 8. a-razre- 
da, ki ga je profesor Breznik posvaril zaradi ne- 
primernega sedenja pri pouku, je učitelju ostro 
odgovoril: "Vseeno je, kako sedim." Za ta odgo- 
vor je dobil dveurni zapor.17 Po Debevčevih 
spominih je njegov sošolec Kosec po koncu 
maše, ki so jo imeli v Križankah, storil nenavad- 
no dejanje. Profesor je hotel vedeti, če so bili vsi 
gimnazijci pri maši, kot je to zahteval šolski red. 
Cerkovnik je zaprl vhodna velika vrata, dijaki pa 
so iz cerkve odhajali "skozi zakristijo, počasi, 
drug za drugim, in obenem je moral vsak poka- 
zati, če ima molitvenik. Najprej so prišli na vrsto 
osmošolci, petošolci so bili zadnji... Tu si izmisli 
eden, da potegne večno luč doli; Kosec pa jo - 
nebodigalen! - upihne. V tem vstopi cerkvenec 
iz zakristije in ko vidi, kaj se je zgodilo, naznani 
gospodu profesorju. Bila je takoj preiskava. Ko- 
sec ni tajil. Dobil je štiri ure "karcerja" ali zapo- 
ra."18 Pri tem je Debevec izrazil gnus, ki ga je za- 
čutil ob tem kaznovanju. Menil je, da je Kosec 
sicer zaslužil nekaj kazni, ne pa tako stroge, si- 
cer se mu je zdelo, da so drugi sošolci delali še 
večje napake, kajti med mašo so brali romane, v 
zakristiji pa kazali mašno knjižico, ki so jo jema- 
li k maši zaradi varnosti. Debevec je to štel za 
laž, če ne z besedo izgovorjeno, pa z dejanji 
storjeno. Vendarle pa hočejo biti gimnazijci či- 
sti značaji. Tudi za dijaško življenje je takrat ve- 
ljalo ostudno dejstvo; "da človek dandanašnji 
toliko velja, kar plača, moramo žalibog tudi že 
za dijaško življenje potrditi to ostudno dejstvo, 
samo v nekoliko drugačni obliki: dijak velja za 
rednega, da izvrstnega, da le po zunanje izpol- 
njuje disciplinarni red... O, tudi v naših izpriče- 
valih je dosti laži, čeprav so s cesarskimi kolki 
opremljena in z vsemi uradnimi predpisi potrje- 
na."19 Ta izjava pa nam potrjuje tudi dejstvo, da 
15 H. Smrekar, Umetnikova lastna biografija, v: Karel Do- 
bida; Hinko Smrekar, Ljubljana 1957. 
16 Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), Prva državna gim- 
nazija v Ljubljani, Protokol št. 11, 26. april, šolsko leto 
1901/02. 
17 Prav tam, Protokol št. 11, 1901. 
18 J. Debevec, navedeno delo, str. 198. 
19 Prav tam, str. 198-199. 
je bil šolski red oziroma disciplina med najpo- 
membnejšimi vzgojnimi sredstvi za dosego 
smotrov gimnazije. Gimnazijci, ki so se na tak 
ali drugačen način, direktno ali prikrito upirali 
profesorjem in se s tem izpostavljali, so drago 
plačali za svoje ravnanje, največkrat z zaporno 
kaznijo ali ukorom, pa tudi z izključitvijo. 
Kolektivni upori 
Poleg omenjenih primerov, ko so posamezni- 
ki prikrito s karikaturami ali direktno z odgo- 
varjanjem (jezikanjem) zasmehovali osovraže- 
ne profesorje, so mladi pogosto kazali tudi ne- 
posreden, kolektiven ali spontan upor v razre- 
du. Pomembno je bilo prav to, da so v razredu s 
svojo upornostjo ustvarili nov položaj. Po Redlu 
so uporniki poskrbeli za "akt iniciacije", kajti 
gimnazijci naenkrat niso bili več zgolj zbrana 
skupina dijakov, ki jih povezuje strah, temveč 
so bili tesneje povezana skupina, ki si je pogo- 
sto prizadevala za svoja avtentična čustva nas- 
proti profesorjem.20 Tovrstni upori so se številč- 
no širili in postali kolektivni. V literaturi zasledi- 
mo, da so se mladi v višjih razredih profesorjem 
upirali načrtno, premišljeno in enotno. Taki 
upori so se spremenili v demonstracije. V klasi- 
fikacijskem poročilu prve državne gimnazije v 
Ljubljani je zabeležena demonstracija 8. a-razre- 
da proti ravnateljevim zahtevam.21 Žal podrob- 
nosti tega dogodka niso znane. Dejstvo pa je, da 
so se gimnazijci v šoli upirali tudi kolektivno. 
Na kakšen način? 
Iz spominske literature nekdanjih gimnazij- 
cev poznamo tako imenovana "štamfarija". S 
"štamfanjem" so mladi odločno izrazili upor 
proti profesorju, predvsem pa proti njegovemu 
krivičnemu ocenjevanju ali kaznovanju. Henrik 
Turna se v svoji knjigi Iz mojega življenja spomi- 
nja, kako so v gimnaziji profesorja Höniga 
"štamfali", ker je bil zagrizen Nemec in je dijake 
mučil s tem, da so se morali učiti od besede do 
besede na pamet dolge odlomke iz zgodovine, 
dajal pa je vedno slabe ocene. Vse to je bil 
vzrok, da so se mladi odločili, da profesorju 
izrazijo protest, in sicer: "Ko je sedel za kateder, 
smo jeli z nogami teptati po tleh in s pestmi in 
orodjem, ki nam je prišlo pod roke, razbijati po 
klopeh... Imel sem zadoščenje, da je bil takrat 
20 F. Redi in F. Haussier, Einführung in die Psychologie, 
Zweite Auflage, Franz Deutische, Wien 1938. 
21 ZAL, Prva državna gimnazija v Ljubljani, Classifica- 
tionsbericht, 1902/03. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 75 
ves razred solidaren. Po šolskih klopeh so udar- 
jali s pestmi, z nogami pa ob tla. Ker je bil razred 
na dobrem glasu in solidaren, Honig pa bolj sla- 
bo opisan tudi pri ravnateljstvu, se nam ni nič 
zgodilo."22 "Štamfanja" so bila med gimnazijci 
tudi vnaprej dogovorjena, ker so v šolo za 
"štamfanje" prinašali različne predmete, s kate- 
rimi so še povečali ropot. Med takimi predmeti 
so uporabljali kamenje in polena, tudi knjige, s 
čimer so dosegali tako velik trušč, da se je slišal 
zunaj šole.23 Poleg "štamfanja" so gimnazijci 
uporabljali različna "darila", ki so jih dajali pro- 
fesorjem v šoli ali celo pošiljali na njihove do- 
move. V literaturi med takimi "darili" omenjajo 
poginule podgane, vrane ali miši, ki so jih dijaki 
prinašali v šolo in jih nastavljali učitelju v pake- 
tu na kateder ali na stol. Poginule živali so po- 
šiljali v paketih profesorjem tudi na dom.24 V šo- 
lo so prinašali tudi risalne žebljičke, gliste, maj- 
ske hrošče, da so letali po razredu in se tako 
maščevali profesorju.25 Na tak način so se ljub- 
ljanski gimnazijci maščevali profesorju Ragazzi- 
ju, ker je slovenske gimnazijce zbadal zaradi na- 
cionalne pripadnosti. Na mizo, stol, tablo, skrat- 
ka povsod so mu pred poukom nastavljali hroš- 
če. Mlakar pravi, da so se "najbolj veselili trenut- 
ka, ko bo Ragazzi sedel nanje. Toda veselili smo 
se prezgodaj. Ko je profesor prišel v razred, so 
se že vsi hrošči preselili s stola na tla. Sicer je 
bilo tudi zabavno gledati, kako je Ragazzi skakal 
s stola in pokončeval hrošče, ki so lezli izpod 
mize na kateder..."26 Poleg hroščev so uporabili 
tudi rožičeve peške. Gimnazijci so si privoščili 
tudi pljuvanje rožičevih pešk, ki so jih načrtno 
zbirali, da so letele naravnost proti profesorju. 
Naj omenimo samo primer, ki se ga spominja 
Mlakar, kako so med poukom zgodovine začele 
po tabli pokati peške. Profesorju zgodovine so 
se mladi maščevali zaradi njegovega nepošte- 
nega ocenjevanja in nenehnih žaljivih opazk. V 
zadnjih klopeh so jedli rožiče, peške pa spuščali 
na kateder. "Kar venomer je delalo pk-pk-pk, tu 
in tam je pa pokalo tudi v celih salvah."27 Profe- 
sor je pri vsem tem ostajal miren, potožil pa je 
to dejanje razredniku, ki je izvedel preiskavo, ta 
pa je trajala več dni. Zadeva se je obravnavala na 
konferenci. Profesor je izbral deset dijakov, ki 
jih je kaznoval tako, da se jim je preprosto maš- 
čeval s takojšnjim spraševanjem učne snovi, 
22 H. Turna, Iz mojega življenja, Nova založba, Ljubljana 
1937, str. 57. 
23 J. Mlakar, navedeno delo. 
2/> J. Alešovec, navedeno delo. 
25 J. Mlakar, navedeno delo. 
26 J. Mlakar, navedeno delo, str. 120. 
seveda so bili pri tem dijaki neuspešni.28 Za maš- 
čevanje profesorju so mladi tudi uporabili stva- 
ri, ki so jim prišle pod roke. Profesorju nemšči- 
ne so gimnazijci pripravili posebno preseneče- 
nje. Profesor Konšek, ki je učil botaniko, je k 
pouku prinašal različne rastline, med drugimi 
enkrat tudi česen. "Po uri pa ga je eden razrezal 
ter namazal z njim kateder po vrhu. Ves je dišal. 
Potem smo imeli nemščino. Gospod profesor je 
gotovo zaduhal, a ni nič rekel. Sedaj mu pa vse- 
lej posnažimo, ker vidimo, da mnogo potrpi z 
nami."29 Razmere, v katerih so mladi iskali različ- 
ne načine maščevanja do profesorjev (ti so bili 
nepošteni pri ocenjevanju, ker so mlade žalili 
ali jim pripisovali opazke, posebej slovenskim 
dijakom zaradi nacionalnosti in s tem poveza- 
nim nekorektnim spraševanjem ter nepoštenim 
ocenjevanjem, ki je vplivalo na njihovo nadalj- 
nje šolanje), nam sporočajo, da so bili med gim- 
nazijci in profesorji konfliktni odnosi prikriti in 
javni. To nam potrjuje dejstvo, da je prihajalo v 
gimnaziji tudi do takih situacij, v katerih nekate- 
ri profesorji niso znali vzpostavljati tolerantnej- 
ših odnosov do disciplinskih problemov, ki so 
jih nenazadnje marsikje zanetili sami, predvsem 
zaradi šovinizma ali nekorektnosti pri spraševa- 
nju ali ocenjevanju. Nekateri profesorji so, kot 
so nam pokazali primeri uporov gimnazijcev, 
branili svojo avtoriteto in vzpostavljali red pri 
pouku zgolj s strogostjo in opominjanjem ter s 
strašenjem pred kaznimi. Pri tem smo opazili, 
da so posamezni profesorji pri mladih ustvarili 
disciplino s sredstvi zunanje motivacije. Iz pri- 
merov ugotovimo, da taki načini vzgojnega 
ukrepanja niso mogli biti ustrezni, saj so na eni 
strani pri mladih lahko dosegali le poboljšanje 
in podrejenost, na drugi strani pa v mladih pov- 
zročili notranjo napetost in strah. Glede na to 
pa lahko sklepamo, da je mladim v takih vzgoj- 
nih situacijah upadala tudi motivacija za učenje 
in šolsko delo, sploh se je lahko slabšal odnos 
do profesorja in šole. Vse to se je manifestiralo v 
omenjenih oblikah upora. 
Gimnazijci so se upirali zaradi različnih razlo- 
gov. Sem sodijo situacije, v katerih so mladi ob- 
čutili krivico ali neposredno ponižanje pred 
vsem razredom. Mladi so doživljali konflikt, kot 
je opisal Debevec, tudi do nemškutarsko us- 
merjenega profesorja Heinricha. Kot pravi, so 
pri pouku stenografije, ki jo je ta profesor pou- 
27 Prav tam, str. 120. 
28 Prav tam, str. 120. 
29 J. Debevec, navedeno delo, str. 72. 
VSE ZA ZGODOVINO 
76 ZGODOVINA ZA VSE 
čeval, velikokrat pisali narek. Nekega dne je pri- 
nesel profesor s seboj nemški časopis, iz katere- 
ga je narekoval. "Ves članek je bil slavospev na 
Bismarcka, tega zagrizenega sovražnika Slova- 
nov... Nekaj časa sem pisal; a videč, da ne bo Bi- 
smarckove hvale zlepa konec, sem odložil pero. 
Isto jih je storilo še nekaj. Po uri nas je šlo deset 
sošolcev h gospodu razredniku; naznanili smo 
mu, da izstopamo iz stenografskega pouka. 
Močno se je začudil. Drugi dan je bila javna 
preiskava v šoli... Vem, da smo se zamerili gos- 
podu profesorju, toda pokazati smo hoteli, da 
nočemo politike v šoli, da nočemo hvaliti stare- 
ga sovražnika Avstrije in Slovanov."30 Zanimiv 
primer je opisal Debevec v svojih spominih na 
gimnazijska leta, ko so v drugem gimnazijskem 
razredu nekateri sošolci pri predmetu nemške- 
ga jezika v zadnjih klopeh povzročili profesorju 
veliko jeze, njemu samemu pa veliko škode, 
prav po krivici, ker so ga spravili v slab položaj. 
Vzrok za to je bila profesorjeva nemškutarska 
usmerjenost, ki se ji je pridružilo še nepošteno 
ocenjevanje slovenskih gimnazijcev. Za protest 
proti temu so si nekateri slovenski gimnazijci iz- 
mislili naslednje dejanje. Stojalo za zemljevide 
so postavili v zadnjo klop, nanj obesili suknjo, 
rokave natlačili z dvema manjšima suknjama, ta- 
ko da se je stvar videla kot možic (lutka), na vrh 
pa so položili še klobuk. Naslonili so ga na klop, 
tako da se je videlo, kot da spi. Ko je profesor 
vstopil v razred, ni še nič opazil, dokler niso so- 
sedje začeli med poukom cukati možica. "Profe- 
sor je jezno vstal, prišel do možica. "Kaj imate 
tu?" zagrmi po nemško. Potem pa nad možicem: 
"Sie, Sie unverschämter Kerl... proč klobuk! 
Vstanite!" A možic se ne gane, kar naprej spi. Je- 
zen zgrabi g. profesor za klobuk, a tedaj spozna, 
da je bil le - možic. O tem, kdo so bili storilci 
tega dejanja, je pokazala nadaljnja profesorjeva 
preiskava. Ker se storilci niso javili, so bili kaz- 
novani lastniki sukenj in klobuka, ki jih je nosil 
možic. Pri tem pa je bil prizadet Debevec sam, 
saj je bil nedolžen, ker ni vedel, da so za to deja- 
nje storilci uporabili njegov klobuk. Prizadetost 
pa je bila toliko večja, ker ga je profesor užalil z 
besedami: "Vi? Tako se držite kakor angel, v re- 
snici pa ste hinavec!" Joj, kako me je zadela ta 
beseda...! Hinavec! Hinavec! Onim ni rekel tako, 
samo meni... In ko nisem zaslužil! Kar solze so 
mi prišle v oči. Nikakega veselja nimam več do 
tega predmeta; saj sem hinavec, hinavec!"31 To- 
vrstne in še druge primere bi lahko popisovali, 
vendar bi vselej lahko spoznali, da so ti v svojem 
jedru vedno težili k temu, da se na tak ali druga- 
čen način skupina ali ves razred maščuje profe- 
sorju, zaradi različnih vzrokov, mu na tak ali 
drugačen način nagaja, samo da bi profesor 
sam zaznal, da nečesa ne dela prav. Pri tem pa 
se je pokazalo, to nam kaže tudi zadnji omenje- 
ni primer, da so velikokrat našli "žrtve" tudi 
med gimnazijci, ki so bili pri uporu zares ne- 
dolžni in so zaradi drugih pri profesorju dobili 
slabo mnenje o vedenju. Po zahtevah disciplin- 
skega reda (1887)32 pa so s tem dobili tudi slab- 
še spričevalo. Tega je bilo v takratnih gimnazi- 
jah dovolj, saj so v spominskih zapisih (Alešo- 
vec, Andrejka, Jakopič, Mlakar, Regent, Debe- 
vec, Turna...) zaradi tega poudarjali mržnjo in 
sovraštvo do šole, do profesorjev in nazadnje 
tudi do sošolcev, ki so se med seboj pogosto tu- 
di fizično pomerili. 
Gimnazijci se svojim profesorjem niso mašče- 
vali le v šoli, temveč tudi zunaj nje. Dogovorje- 
no so se zbirali zunaj šole, največkrat v nočnih 
urah ter načrtno s kamenjem razbijali okna pro- 
fesorjevega stanovanja. Veliko načrtovanih ko- 
lektivnih uporov gimnazijcev proti profesor- 
jem je bilo popolnoma brezplodnih. Takšen 
primer je opisal Tuma, ko so dijaki pete, šeste in 
sedme gimnazije sklenili, da se maščujejo pro- 
fesorju Heinrichu. Tuma ga je označil kot trde- 
ga, fanatičnega Nemca, ki je sovražil Francoze 
in Slovane, Slovence pa je označeval kot podlo 
in surovo ljudstvo in jih imenoval za "slowenisc- 
he Hunde".33 Slovenski dijaki so ga nasploh so- 
vražili tudi zato, ker je protežiral meščanske si- 
nove, kmečke pa zapostavljal. Čeprav je profe- 
sor po mnenju Turne dobro predaval, pà se je 
kljub temu sam udeležil dogovorjenega shoda 
gimnazijcev, ki so se namenili, da razbijejo 
okenska stekla na profesorjevem stanovanju. 
Od skupine petdesetih mladih so bili za akcijo 
opolnoči pripravljeni le še štirje gimnazijci. Še 
preden so prišli do profesorjevega stanovanja, 
kot je opisal Tuma, je ostal sam in je v jezi nad 
podlostjo sošolcev sam izvršil akcijo, dokler ni- 
so "šipe zažvenketale na tla. Takoj nato je stopil 
k oknu človek, v sami srajci. Bil je profesor Hei- 
nrich. Zagrabil sem še pest gramoza in čakal. 
Heinrich je mirno gledal proti meni. Spustil sem 
kamenje na tla in mirno odšel... Bil sem duševno 
30 Prav tam, str. 263. 
31 Prav tam, str. 46. 
32 Disciplinarordnung für die k.k. Staats-Gymnasien in 
Krain, Genehmigt mit dem h. Unterrichtsminístcríal-Er- 
lasse vom 16. Juli, Z. 11400, Klein § Kovač, Laibach 
1887. 
33 H. Tuma, navedeno delo, str. 57-58. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 77 
strt."M Profesor za to dejanje ni zahteval nobene 
uradne kazni. Turno je najbolj direktno prizadel 
s tem, ko je pred vsem razredom govoril, da je 
sam kot profesor dober z dijaki, le včasih strog, 
tega pa, kar se mu je zgodilo ponoči, ni zaslužil 
(ni povedal, kaj se mu je zgodilo), pri čemer pa 
je le dodal, da dobro pozna učenca, ki mu je to 
storil in nadaljeval: "Prepričan sem, da je to skle- 
nil skupaj z drugimi, le da je bil edini, ki je imel 
pogum, da je sklenjeno dejanje tudi izvršil. Ne 
bom ga ovajal..., upam pa, da se iz tega kaj nau- 
či."35 Tovrstna "kazen" je bila za Turno prav go- 
tovo vzgojna, saj je to sam označil za "mrzlo ko- 
pel" in sklenil, da nikdar več ne bo delal zarote. 
Uspešna zoperstavljanja 
gimnazijcev 
Poleg omenjenih primerov najdemo tudi ko- 
lektivno zasnovane upore gimnazijcev, ki so bi- 
li uspešni. To so bili primeri, v katerih so morali 
profesorji popustiti, se opravičiti, oditi iz razre- 
da, drugače ravnati ali celo zapustiti gimnazijo. 
Za tovrstne primere so še posebej zanimivi 
vzroki za upore mladih. Iz spominske literature 
je najpogosteje zaslediti nacionalna nasproto- 
vanja v gimnaziji, ki so izzvenela kot profesorje- 
ve žaljivke in opazke, povezane z ocenami slo- 
venskega naroda. Med njimi najdemo številne 
zbadljivke, prezirljive ocene, skratka opise si- 
tuacij, ki nam kažejo, da so se mladi začeli upira- 
ti v šoli takrat, če jih je profesor označil kot "dr- 
hal", "cigane", "pse", "hlapce", "osle", "lenobe", 
"ovčje glave", "hinavce" idr., pa še to največkrat 
po krivici. Po Mlakarjevem zapisu je v sedmem 
razredu ljubljanske gimnazije poučeval nemšči- 
no in zgodovino zagrizen Nemec, profesor 
Nedwed. Kot šovinist slovenskih dijakov ni ma- 
ral, zato so ti zelo težko dosegali dobre ocene v 
znanju nemščine in zgodovine. Čeprav so znali, 
jih je vedno spraševal težjo snov in jih žalil, tako 
da so zaradi slabih ocen sploh težko napredova- 
li iz razreda v razred. Profesor je imel že vrsto 
zapletov zaradi tega, saj so mu gimnazijci že raz- 
bili okna na stanovanju. "Tisto usodno popold- 
ne pa so se dijaki dobro pripravili. Vzeli so s se- 
boj polena in jih skrili pod klopi. V tistih časih 
so namreč dijaki včasih pokazali profesorju svo- 
jo nezadovoljnost s tem, da so ga "štamfali", to 
je, tolkli so s pestmi po klopeh in butali z noga- 
mi ob tla. Nedwed je začel klicati slovenske fan- 
te pred kateder in jih, kakor navadno, podil v 
klop, da so se kar srečevali. Oražen, /.../ je hotel 
grozečo katastrofo preprečiti. Zato vstane in 
odide k ravnatelju, da bi mu pojasnil položaj... 
Ko je prišel ravnatelj v sedmo, so fantje s profe- 
sorjem že obračunali. Nedwed je stal ves bled 
ob katedru, eden izmed dijakov je pa odpiral 
okna, da bi se prah, ki ga je dvignilo, 'štamfanje', 
izkadil. Drugi dan so sedmošolci izjavili ravna- 
telju, da ne pridejo tako dolgo k nemščini in 
zgodovini, dokler ne dobe drugega profesorja. 
Zmagali so na vsej črti. Imeli so namreč na svoji 
strani večino profesorjev, vso slovensko jav- 
nost... Za nemščino so dobili ravnatelja, za zgo- 
dovino pa Kaspreta, Nedwed je šel na 'bolezen- 
ski' dopust in po počitnicah v Iglavo na Morav- 
sko."36 
Podoben primer, kjer so mladi pri profesorju 
dosegli, da se jim je opravičil, poznamo tudi iz 
spominov pri Alešovcu. Ta je omenil, da so se v 
gimnaziji maščevali profesorju, njegovega ime- 
na ni navedel, tako da so mu poslali po pošti po- 
ginulo vrano. To so storili zato, da so se mu maš- 
čevali, ker jih je ta pri pouku ošvrknil z beseda- 
mi, da so "Kranjci presirovi, preneotesani za ta 
vzvišeni (nemški) jezik, /.../"37 da bi bili lahko 
sploh kos nemščini in nemškim navadam. Seve- 
da je bil profesor nadvse jezen zaradi pošiljke, 
tako da je v šolo "pribučal naš profesor kakor 
hudournik ... ni še odložil zimske obleke, pa se 
je ustavil na sredi odra ter zarohnel: "Kdo je bil 
tisti pr(asec), ki mi je poslal po pošti divjačino? 
Vun naj pride!"... Profesor vnovič zabuči: "Kdo 
je bil tisti lump? Le brž mi ga naznanite!" Vse je 
bilo tiho. Ni ga bilo odgovora od nobene strani. 
Profesor, razjarjen kakor puran, nato zakriči: 
"Potem ste pa vsi enaki pr...!" S tem pa je brenk- 
nil ob slabo struno. Izprožila se je ura, in strašno 
cepetanje z nogami in vrišč je bil odgovor na to. 
Mi prizadeti smo seveda ropotali najhuje in kri- 
čali ter slednjič začeli vpiti: "Besedo preklicati! 
Preklicati besedo! Če ne, pa vun! Mi nismo pr...!" 
Ropot je bil tak, da profesor ni mogel do bese- 
de. Njegov obraz se je izpreminjal v zeleno, rde- 
če, višnjevo. Slednjič pa je mignil z roko. Mi smo 
utihnili, a zahtevali: "Preklicati! Preklicati!" Pro- 
fesor je razložil nato z mirnejšim glasom, kaj je 
dobil po pošti za darilo; pa da ne ve, odkod. Pri- 
stavi še, da se ni nadejal od nas, svojih ljubljenih 
učencev, kaj takega... Zato prekliče svoje bese- 
de, ki so mu ušle v naglici... Dogodba pa je imela 
vendar ta dobri nasledek, da potem ni več govo- 
34 Prav tam, str. 58-59. 
35 Prav tam, str. 58-59. 
36 J. Mlakar, navedeno delo, str. 107-108. 
37 J. Alešovec, navedeno delo, str. 9. 
VSE ZA ZGODOVINO 
78 ZGODOVINA ZA VSE 
ril zaničljivo o Kranjcih."38 Tudi primer iz konfe- 
renčnega zapisnika ljubljanske gimnazije kaže, 
da so mladi namerno prinašali k pouku literatu- 
ro, ki jo po disciplinskih predpisih ne bi smeli 
uporabljati. Profesor Klimesch je zaradi svoje 
osebne (nemškutarske) usmerjenosti prosil rav- 
natelja, da bi dijaki 5. razreda dobili strog ukor, 
ker so v razred prinašali časopis "Slovenec" ali 
"sramotni artikel", kot je imenoval "lažnjivega 
poročevalca". Kljub temu se njegova zahteva ni 
uresničila.39 
Že samo represivno ozračje, iz omenjenih pri- 
merov v gimnaziji, je ustvarjalo upornost pri 
mladih. Za to pa ni bil kriv le strog šolski red, 
najstrožje dodeljevanje kazni in strah pred kaz- 
nimi ali sam nadzor, temveč izrazito, kot smo 
spoznali iz opisanih primerov, tudi osebnostne 
poteze profesorjev, ki so s svojim ravnanjem pri 
mladini vzbudili upornost. Pri tem so se poslu- 
ževali različnih sprenevedanj, žaljivk, zbadljivk 
in psovk, ki so mlade razdražile, svojo avtoriteto 
pa so dokazovali tako, da so vsakemu dijaku 
lahko naprtili določeno kazen ter mu dodelili 
slabo oceno v vedenju. Vplivnost kazni in njena 
moč torej ni obstajala toliko v njeni vsebini koli- 
kor v osebnem vplivu vzgojitelja. 
Ustvarjalne oblike upora 
gimnazijcev 
Represivne metode, ki so jih v šoli in zunaj nje 
uporabljali odrasli, so bile lahko še tako surove, 
nadzorovanja še bolj poostrena, vendar pa 
kljub temu ni bilo mogoče preprečiti nastanka 
skupin mladih ali ustaviti njihovega emocional- 
nega zorenja v pripadnost skupnosti. In ne le 
to, pri mladih se je oblikovala tudi zavest o ge- 
neracijski pripadnosti.40 Kot nam kažejo že 
omenjeni primeri mladostniškega upiranja, so 
se gimnazijci zoperstavljali tudi šolskemu redu, 
zlasti njegovim posameznim določilom, še po- 
sebej, če so bili zaradi določenih značilnosti in 
svojih želja zapostavljeni in neuslišani. Tovrstne 
primere spoznamo iz opisov nespoštovanja dis- 
ciplinskih pravil. Eno izmed tako izrazitih zo- 
perstavljanj gimnazijcev je bilo tudi to, da so se 
sami skrivoma formirali v skupine, snovali krož- 
ke in društva, ki so delovala toliko časa, dokler 
jih profesorji niso odkrili. Te skupine so bile 
bralni krožki ali literarna društva, kjer so gimna- 
zijci skrivoma brali literaturo, ki jim je bila v šoli 
prepovedana. Mlakar se spominja tega dogod- 
ka v ljubljanski gimnaziji takole: "Ker v bralnici 
in knjižnici nismo mogli kriti svojih potreb gle- 
de duševne hrane, smo ustanovili "Slovensko 
bralno društvo". Njegov namen je bil nakupova- 
ti in izposojevati slovenske leposlovne knjige. 
Občne zbore smo imeli navadno v kotu pri pe- 
či."41 Prav tako omenja pomembnost ustanovi- 
tve literarnega društva Debevec, ki ga je težko 
čakal in ga le dočakal šele v sedmem razredu 
gimnazije. Takole se spominja tega dogodka: 
"Tako veselo še ni bilo kakor letos, v sedmi šoli. 
In zakaj? Osnovali smo si, ustanovili smo si takoj 
v začetku šolskega leta tisto, po čemer sem hre- 
penel že davno - literarno društvo, v katerem se 
shajamo ter vadimo v vseh potrebnih rečeh, zla- 
sti pa v pisateljevanju."42 Sedemnajst gimnazij- 
cev ljubljanske prve gimnazije je oblikovalo 
svoje društvo zunaj šole. Zbirali so se v zakotni 
gostilni "Pri svitu" za Ljubljanico, prihajali pa so 
skupaj na skrivaj, da jih nihče ni mogel odkriti. 
Društvu so dali ime "Pobratimija", sami pa so se 
imenovali "pobratimi". Za cilj so si postavili, da 
bodo budili slovensko narodno zavest, se vadili 
v lepi materinščini, se urili v govorništvu, izo- 
braževali v pisateljevanju in kritiki ter se pri- 
pravljali za družabno in socialno življenje.43 
Pravzaprav je mogoče iz spominske literature 
takratnih gimnazijcev (Debevec, Mlakar, Tu- 
rna...) spoznati njihovo težnjo k temu, da bi po- 
stali dobri pesniki, pisatelji (pisali so igre) ter na 
osnovi tega tudi sami izoblikovali skrivne dijaš- 
ke liste, kjer so to objavljali. Gimnazijci so .pogo- 
sto pisali svoje dnevnike (npr. Debevec). V 
vsem tem pa lahko spoznamo, na kakšen način 
so se mladi oblikovali. Prek njihovih izjav o sebi 
lahko prepoznamo takratno mladostnikovo 
čustveno nihanje, čustveno zmedenost, hkrati 
pa kažejo na njihove literarno-estetske in filo- 
zofske ambicije. Gimnazijci so se pri tem kulti- 
virali v prijateljstvu (izražali močna žalostna so- 
čustvovanja do umrlih sošolcev), neredko tudi s 
svetoboljem in hrepenenji, ki so jih izražali z ve- 
denjem in zahtevami po odraščajočem svetu 
(npr. Mlakar). Spoznamo tudi, kako so gimnazij- 
ci nihali v dvolični morali in spolnih tabujih, kar 
jim je povzročalo muko.44 V gimnaziji so v veči- 
38 Prav tam, str. 9-10. 
39 ZAL, Prva državna gimnazija v Ljubljani, Protokolšt. 5, 
1901. 
40 H. Engelbrecht, navedeno delo. 
41 J. Mlakar, navedeno delo, str. 110. 
42 J. Debevec, navedeno delo, str. 301. 
43 Prav tam, str. 301. 
44 J. Trdina, Spomini, v: Zbrano delo, 1. knjiga, DZS, Ljub- 
ljana 1946. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 79 
ni primerov (Mlakar, Debevec, Alešovec.) zelo 
hitro prepovedali obstoj vsakega nejavnega 
društva gimnazijcev, kajti po šolskih predpisih 
ga sami brez vednosti šole niso smeli ustanoviti. 
Tak primer poraza lahko omenimo iz Mlakarje- 
vega opisa, ki je deloval v "Slovenskem bralnem 
društvu". Mladi ljubljanski gimnazijci sedmega 
razreda so bili očitno preveč zavzeti, ker so ime- 
li svoje zborovanje med odmori v šoli. Ker jih je 
na začetku pouka presenetil profesor Šega, so 
se takoj razpršili po klopeh. Vendar je bil profe- 
sor preveč radoveden, od kod naenkrat tak 
hrup. Vprašal je dijaka, ki je bil odgovoren za 
red v odmorih, kaj se dogaja. "Oh nič posebne- 
ga", uide fantu, "tam za pečjo je bil občni zbor". 
"Kaaj? Občni zbor? Kje, kakšen, kdo ga je imel?" 
je hitel Šega povpraševati, in preden je minila 
ura, je bilo naše bralno društvo že pokopano. 
Prišlo je v prisilno likvidacijo in njegovo premo- 
ženje (pravica, zakrij si obraz!) so zaplenili v 
prid podporne zaloge in šolske knjižnice... Lik- 
vidacija nasilno zatrtega društva se je izvršila 
brez hujših nasledkov za navadne člane. Le 
funkcionarji so morali trpeti zaradi svojih čast- 
nih mest."45 Kako se je to videlo? Profesorji so 
preprosto uporabljali izzivalne besede. Deni- 
mo, takole: "Blagovolite gospod predsednik, 
prevesti ta stavek v latinščino, seveda, če niste 
preveč utrujeni od občnih zborov. Potrudite se 
prosim, gospod knjižničar, k tabli, ako vas ne 
bole roke in noge od urejevanja društvene 
knjižnice. To ni malenkost, toliko knjig! Kaj ta 
naloga vam dela težave? Toda oprostite gospod 
blagajnik, kako pa delate potem društvene pro- 
račune in bilance, ki so pri tako velikem denar- 
nem in blagovnem prometu gotovo zelo zaple- 
teni?"46 Nad vsem tem so bili mladi, kot lahko 
predpostavljamo, ogorčeni, saj so v sebi čutili, 
da ne bodo mogli nikoli več tako zasebno in 
skrivoma delovati. Mlakar je k temu dodal, da so 
profesorji na tak način zbadali "idealne fante, ki 
so se žrtvovali za prosveto... "Bralnih društev" 
pa potem nismo več ustanavljali."47 Na tak na- 
čin, menimo, je gimnazija lahko uspešno, po 
določilih šolskega reda, dušila mladostno us- 
tvarjanje, v katerem so bili največkrat prizadeti 
slovenski gimnazijci. Ti so v omenjenih druš- 
tvih lahko gojili slovenski jezik, brali slovensko 
literaturo (časopise), ki se v šoli ni smela. Pri 
tem ne smemo pozabiti, da je bila gimnazija po 
učnem jeziku nemška in da so se slovenski gim- 
nazijci zelo malo učili slovensko govoriti in pi- 
sati. To nam potrjuje, na primer Alešovec, ki je 
ob zaključku četrtega razreda gimnazije zapisal: 
"Tem boljši sem bil pa v jezikih - izvzemši 
slovenskega, katerega pa nihče ni znal, ker se ga 
nismo nič učili."48 
Poleg literarnih in bralnih društev so gimna- 
zijci ljubljanske gimnazije, že omenjeni "pobra- 
timi", ustanovili v osmem razredu gimnazije še 
"krokarski klub", v katerem so zastopali pravilo: 
"Vsak večer ga moramo 'imeti'; a to le iz vzviše- 
nega namena, da bomo o veliki abiturijentski 
veselici res 'častno' nastopali."49 Gimnazijci so 
se na tak način skupno dobivali, popivali in se 
pripravljali za maturo. O vsem tem so morali se- 
veda medsebojno molčati, saj bi jih lahko dole- 
tela šolska kazen, zaradi katere morda sploh ne 
bi dokončali gimnazije. 
Bili so tudi primeri, ko so se mladi morali znaj- 
ti v šoli tudi med poukom, zlasti če so se medse- 
bojno obveščali o sestankih v ilegalnih društvih. 
Tudi v takih primerih je lahko prišlo do nevšeč- 
nosti. Tako se izraža izredna pozornost profe- 
sorjev v gimnaziji na vsakršno dejanje mladih. 
Na primer takrat, ko je eden od dijakov na rob 
zemljevida pred tablo zapisal: "Danes ni kroka". 
Profesor Nedwed, Nemec, je to zapazil in takoj 
mislil, da je napisano nekaj zoper njega. O tem 
je vprašal dijaka, ki je bil pred tablo. Ta se je k 
sreči znašel z besedami, kot je zapisal Debevec: 
"Bitte, das heißt: Heute ist kein Griechisch". Pro- 
fesor je bil potolažen."50 Tako in drugače so se 
gimnazijci morali znajti, se lagati in prikrivati 
svoja ravnanja. V opisanem primeru pa smo lah- 
ko pozorni tudi na to, da gimnazijski profesorji 
niso bili le kritični in natančni do ravnanja mla- 
dih, temveč so bili tudi tujci, Nemci ali Čehi, ki 
slovenskega jezika niso dovolj razumeli. To je 
bilo na eni strani pozitivno, ker je slovenskim 
gimnazijcem omogočilo, da so lahko izvedli 
marsikatero dejanje in zaroto proti šoli in nemš- 
kutarskim profesorjem. Na drugi strani pa je bi- 
lo to za slovenske gimnazijce zelo neugodno, 
ker so jih učili tuji profesorji, ki niso znali slo- 
vensko. S poudarjanjem kulturne superiornosti 
drugih narodov (Nemcev) so bodočo sloven- 
sko inteligenco vzgajali v duhu zaničevanja in 
zanemarjanja domače slovenske kulture. 
45 J. Mlakar, navedeno dalo, str. 110. 
46 Prav tam, str. 110-111. 
47 Prav tam, str. 110-111. 
48 J. Alešovec, navedeno delo, str. 92. 
49 J. Debevec, navedeno delo, str. 381. 
5° Prav tam, str. 381. 
VSE ZA ZGODOVINO 
80 ZGODOVINA ZA VSE 
Gimnazijci so bili občutljivi na vse novosti šol- 
skega reda. Omenimo lahko primer uvajanja 
"cenzurnih listkov" v ljubljanski gimnaziji, ki je 
pri mladih vzbudilo pravo ogorčenje. Cenzurni 
listki, kot razlaga Mlakar, so bili nekakšna ta- 
kojšnja sporočila razrednikov staršem in to 
takrat, če je bil dijak v dveh ali več predmetih 
posvarjen in zapisan v razrednico. Mlakar ome- 
nja, da je bila vsa višja gimnazija ogorčena nad 
"to žaljivo naredbo. Ali nas ima še vedno za 
otroke? Mi že sami lahko povemo staršem izid 
konference, če se nam zdi potrebno. To je čisto 
navadno denuncijanstvo. In kako pridejo očetje 
do tega, da morajo plačevati poštnino za pisma, 
ki jih nič več ne brigajo, ampak jih samo vzne- 
mirjajo?"51 Primer ne pokaže le tega, da so bili 
gimnazijci jezni zaradi določil šolskega reda, 
temveč tudi osebnostno prizadeti, saj so čutili, 
da jim šola v ničemer ne zaupa, saj sploh ne 
upošteva njihove odraslosti in avtonomnosti. 
To prizadetost so še posebej izrazili dijaki višje 
gimnazije. Šolski sklep o cenzurnih listkih pa 
nam na drugi strani potrjuje tudi že omenjeno 
dejstvo, da v gimnaziji z disciplinskimi ukrepi 
niso delali nobenih razlik. Dijake nižje gimnazi- 
je so glede šolske discipline obravnavali enako 
kot dijake višje gimnazije. Tako lahko predpo- 
stavljamo, da se zlasti v višji gimnaziji nekateri 
profesorji niso prizadevali vzgojiti čim večjo sa- 
mostojnost in samoodgovornost gimnazijcev, 
ki bi se kazala v preobrazbi discipline v samo- 
disciplino, temveč so jih nasprotno, kot nam ka- 
žejo primeri, podrejali lastni avtoriteti in avtori- 
teti šole, tako da jim preprosto niso priznavali 
avtonomnosti. 
Omenjene udeležbe mladih so silile srednje- 
šolske profesorje v razmišljanja, zakaj je tako 
veliko srednješolskih demonstracij, ali so te de- 
monstracije znak moralne propadlosti mladine 
in ali so stroge kazni sploh smiselne. Tako se je 
spraševal (prikriti) avtor F. L, ki je na prvo me- 
sto postavljal vprašanje odobravanja srednješol- 
skih demonstracij. Seveda so profesorji in šol- 
ska oblast temu nasprotovali. Dejansko pa so s 
trajnimi izključitvami mladih iz šole, po določi- 
lih disciplinskega reda, uničevali eksistence 
mladih. Kaj je pomenila izključitev iz gimnazije, 
nam pove disciplinski red, ki je mlademu one- 
mogočil nadaljnje šolanje na gimnaziji.54 Eden 
izmed takratnih profesorjev je svoj pogled na to 
opisal takole: "Tudi mi smo včasih pozabili, da 
je srednješolski disciplinarni red nad nami. To- 
da nobenemu se zaradi tega ni eksistenca uniči- 
la... Kaj pa se doseže s strogimi kaznimi? Lahko 
uničijo eksistence z izključenjem. Toda ako kdo 
misli, da s tem koristi vladi, se kruto vara. Takšni 
izljučeni dijaki postanejo največkrat žurnalisti, 
ako nimajo sredstev, da bi drugod dovršili svoje 
študije. Ostanejo nezadovoljni in zagrizeni ter, 
kjer le morejo, napadajo sistem, ki je uničil nji- 
hovo življenje. Namesto, da bi se vzgojili za dr- 
žavni in družbeni red, postanejo najhujši dema- 
gogi in širitelji revolucionarnega gibanja."55 
Vendar je bilo dejansko tako, da so gimnazijci 
(to so v spominih omenjali Debevec, Mlakar, 
Turna, Regent...) zaradi obiska določenega sho- 
da (politične oz. nacionalne vsebine) ali de- 
monstracije v šoli dobivali najstrožje kazni (za- 
pore ali izključitve). To pa dokazuje, da so bili 
dijaki tudi zunaj šole redno nadzorovani. 
Poleg tega so mladi tudi zavestno kršili šolski 
red, ki jim je prepovedoval obisk vsakršnih jav- 
nih zborovanj, srečanj, kamor sploh niso smeli 
brez dovoljenja šole ali staršev. To je bilo za 
gimnazijce sicer predpisano,52 vendar se prepo- 
vedi niso držali. Številni vzroki za kazni nam ka- 
žejo, da so gimnazijci kršili šolski red tudi zunaj 
šole. Med drugim so se mladi, ne glede na red, 
odločali za udeležbe na političnih ali nacional- 
nih demonstracijah. Kazni zanje so bili zapori 
(to ni bilo značilno le za ljubljansko gimnazijo), 
izključitve iz šole ali celo preganjanje državne- 
ga sodišča.53 
51 J. Mlakar, navedeno delo, str. 154. 
52 Disciplinarordnung für die k.k. Staats-Gymnasien in 
Krain, Laibach 1887, glej op. 32. 
53 RI, Dijaki in politične demonstracije; v: Nastavni vjest- 
nik, list za srednje škole; Društvo hrvatskih srednjoškol- 
skih profesora, knjiga XXII, Zagreb 1913. 
Tovrstni primer nam je v svoji avtobiografiji 
opisal Debevec. Skupaj z drugimi sošolci se je 
vključil v osrednjo proslavo, ki so jo imeli Nem- 
ci na Kongresnem trgu v Ljubljani. Ti so prazno- 
vali postavitev kipa svojega pesnika Grüna, ki 
naj bi bil zgled vsem Slovencem. Namen sloven- 
skih gimnazijcev pa ni bil, da bi skupaj z Nemci 
in nemškutarji proslavljali, temveč, da bi jim po- 
kazali slovensko zoperstavljanje. Na shodu se je 
trlo ljudi, med njimi tudi redarji, ki so imeli tež- 
ko službo, saj so se slovenski srednješolci po- 
mešali med množico, izžvižgavali nemško god- 
bo in med ljudi metali tako imenovane "klopot- 
ce". Dijaki so ustvarili pravo zmedo, s tem pa ja- 
54 Disciplinarordnung für die k.k. Staats-Gymnasien in 
Krain, Laibach 1887, glej op. 32. 
55 RI., Dijaki in politične demonstracije; v: Nastavni vjest- 
nik, list za srednje škole; Društvo hrvatskih srednjoškol- 
skih prof esora, knjiga XXII, Zagreb 1913. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 81 
sno izrazili protest vsem ljubljanskim Nemcem. 
V tej množici je bil prijet tudi Debevec, ko je ho- 
tel zagnati klopotec proti govorniškemu odru, 
pa ga je prej prestregel detektiv. Ta ga je odpe- 
ljal na rotovž, kjer je moral povedati svoje ime, 
prebivališče in šolo ter razred, v katerega je ho- 
dil. Potem je bil izpuščen. Kot omenja Debevec, 
ga je bilo najbolj strah, kakšna kazen ga bo dole- 
tela v šoli. Takole je zapisal: "Drugo jutro sem s 
strahom šel v šolo ter pričakoval, kdaj pride 
Franzi (šolski sluga) s pozivom, da naj ta in ta 
pride v ravnateljevo pisarno... Pričela se je huda 
preiskava."56 Razrednik je vsakega dijaka pose- 
bej zasliševal, kje je bil prejšnji popoldan, tako 
da jih je lovil na laži. Debevec se temu ni mogel 
izogniti, saj je razrednik povedal, da ima sez- 
nam vseh "lumpov". Ta dogodek je povzročil, 
da je naslednji dan v gimnaziji šolski sluga po 
razredih raznašal okrožnico naslednje vsebine: 
"Od sedaj zanaprej mora vsak gimnazijec biti ob 
osmi uri zvečer doma. Kogar dobimo pozneje 
zunaj, bo pri tej priči izključen."57 Ta izjava je 
povzročila med gimnazijci precej težav, saj so 
mnogi, kot je omenjal Debevec, imeli večerje 
po osmi uri. Vendar so se morali kljub šolskemu 
disciplinskemu ukrepu zoperstaviti, saj niso 
mogli ostati brez hrane. Za ta namen so si izmi- 
slili novih zvijač. Kupovali so brade, s katerimi 
so si zamaskirali obraze. To je bilo zelo uspe- 
šno. Poleg tega pa so hoteli tudi vsej javnosti po- 
kazati nesmisel tega ukrepa. Čeprav so ga mora- 
li spoštovati, so prav od časa "interdikta" dalje v 
Ljubljani poskrbeli za "zabavo". "Da bi očitno 
pokazali, kako vestno se držimo dijaškega reda, 
smo se domenili, da se hočemo vsak večer tri 
četrt na osem zbrati v tivolskem drevoredu. Pet 
minut pred osmo pa ure v roko in na dlani dr- 
žeč v dir mimo novih hiš skozi Slonove ulice, 
kjer je vedno največ ljudi o tem poletnem času; 
in odtod na vse strani po stanovanjih!"58 Šele čez 
nekaj dni je prišel v razred razrednik, z name- 
nom, da razdeli kazni za "lumpe". Preden je raz- 
delil ukore in zapore, je dijake pošteno oštel in 
grajal njihovo narodno sovraštvo proti Nem- 
cem. Tako je Debevec po nekaj dnevih dobil šti- 
riurni zapor, za kazensko nalogo pa trideset ma- 
tematičnih nalog. Posledica njegove kazni je bi- 
la odločitev, kot je zapisal: "Da neumorno delo 
iz ljubezni do domovine, to bodi odslej moja 
politika."59 Kljub temu, da v omenjenem prime- 
56 J. Debevec, navedeno delo, str. 328. 
57 Prav tam, sir. 330. 
58 Prav tam, str. 331. 
59 Prav tam, str. 333- 
ru nobenega gimnazijca ni doletela kazen iz- 
ključitve, pa so kazni, dodeljene šele po nekaj 
dnevih, pravzaprav imele svojevrstno učinkovi- 
tost. Namesto poboljšanja so se slovenski gim- 
nazijci odločali, da nadaljujejo boj proti nemš- 
kutarstvu in vsem, ki jim bodo na tak ali druga- 
čen način vsiljevali nemško kulturo in jezik. To- 
rej je šolski ukrep dosegel prav nasprotno od 
željenega. 
Sklep 
Gimnazijci so v šoli in tudi zunaj nje dokazali, 
da želijo izpostaviti svojo lastno avtonomnost 
(ne le v smislu narodnosti), ki pa je postala hkra- 
ti tudi značilnost njihove takratne generacije. 
Vsak najmanjši boj za avtonomnost mladih je 
pomenil tudi generacijski spopad. Ta se je videl 
v konfliktih, ki so jih imeli mladi s šolskimi avto- 
ritetami, kot tudi z avtoritarno oblastjo zunaj šo- 
le (redarji). Vzrok temu je že sam avtokratski dr- 
žavni šolski sistem, ki ga je narekovala takratna 
avstrijska šolska oblast. Tak sistem je v šolsko 
prakso vnašal nasprotujoče odnose med dijaki 
in profesorji, saj je formalno podrejal gimnazij- 
ce. Če ti niso delali tako, kot so zapovedovali 
profesorji, so jih k temu skoraj vedno prisilili. 
Profesorji so bili avtokratski vodje, ki so zahte- 
vali kazni za vsak upor, s tem pa so ustvarjali 
razmere, za katere so značilni sovražni in maš- 
čevalni odnosi. Pri tem ni bilo niti več toliko 
pomembno, ali so to izvedli na prikrit način ali 
pa zelo vidno. V šoli so se gimnazijci zoperstav- 
ljali profesorskim zahtevam, ki jih je za vse nare- 
koval strog formalni šolski red, pretiranim nad- 
zorovanjem, krivičnim ravnanjem posameznih 
profesorjev, kot tudi vsem prepovedim, da gim- 
nazijci ne smejo ustanoviti svojih krožkov brez 
vednosti šole, da se ne smejo udeleževati nacio- 
nalnih in političnih shodov in drugega. Pa ne le 
to. Med vzroki za upornost pri gimnazijcih bi 
našli še druge dejavnike, ki so prav tako vplivali 
na slab odnos mladih do šole. To pa je že drugo 
področje, o katerem bi lahko podrobneje raz- 
pravljali in bi nam prav tako lahko pokazalo 
konfliktne situacije v takratnih gimnazijah. 
Zusammenfassung 
Die Aufsässigkeit der Gymnasiasten 
und ihr Verhältnis zu Professoren, 
Schulordnung und Disziplin 
Der Beitrag versucht das Gymnasialwesen auf 
slowenischem Gebiet an der Wende des 19. zum 
VSE ZA ZGODOVINO 
82 ZGODOVINA ZA VSE 
20. Jahrhundert darzustellen. Die Gymnasien 
standen unter der damaligen österreichischen 
Schulgesetzgebung und waren deutsche Schu- 
len mit deutscher Unterrichtssprache, in denen 
Jugendliche verschiedener Nationalitäten lern- 
ten (neben Slowenen auch Deutsche, Italiener 
und Tschechen). Ein Charakteristikum ist, daß 
die Gymnasien humanistische Schulen waren, 
die ihr Erziehungs- und Bildungsziel am Ende 
des 19. und zu Beginn des 20. Jahrhunderts auch 
durch eine streng reglementierte Schulord- 
nung und Disziplin zu erreichen versuchten. 
Die Autorin schildert das Verhalten der Jugend 
in und außerhalb der Gymnasien, ihr Verhältnis 
zu den Professoren sowie ihre Einstellung zur 
Schulordnung, wobei nur jene extremeren Bei- 
spiele erwähnt werden, die aus dem damaligen 
Gymnasialalltag hervorstachen. Die Beispiele 
zeigen, daß die Schüler sowohl mit den Profe- 
ssoren als auch untereinander in Konflikte ge- 
rieten und so manches Mal auch die Schulord- 
nung mißachteten. Aufgrund von Lebensläufen 
der Gymnasiasten sowie von Schulberichten, 
die die verschiedenen Rebellionen der Schüler 
registrierten, wurde die Einstellung der Jugend 
gegenüber Ordnung und Disziplin in eine 
positive Einstellung (Achtung der Ordnung) 
und eine negative (Ignorieren der Ordnung) 
unterteilt. Besonders interessant sind jene Bei- 
spiele, die zeigen, daß die Schüler gerade we- 
gen der übertriebenen Strenge, der Beauf- 
sichtigung und der Strafen zu rebellieren be- 
gannen. Die Jugendlichen lebten unter ständig- 
em institutionalisierten Druck, der sie zur Ab- 
hängigkeit und Konformität zwang, da sie die 
vorgeschriebenen Normen akzeptieren muß- 
ten. Aufgrund der Beaufsichtigung in der Schule, 
der Angst vor Strafen und eines gewissen repre- 
ssiven Klimas an den Gymnasien kam es zu 
Rebellionen. Dieses Aufbegehren der Schüler 
wurde unter zwei Aspekten betrachtet, nämlich 
einerseits die individuelle Aufsässigkeit von 
Einzelnen, die in der Schule verdeckt oder offen 
und direkt gegen die Professoren rebellierten, 
andererseits kollektive Rebellionen, zu denen 
es, geplant oder spontan, in und außerhalb der 
Schule kam. 
Unterricht nur durch Strenge, Ermahnungen 
und Androhung von Strafen herzustellen, häu- 
fig aber auch durch Kränkungen und Stiche- 
leien, welche die Jugendlichen vor allem see- 
lisch trafen. Das Unrecht oder die direkte 
Erniedrigung widerfuhr den Schülern vor den 
Augen der gesamten Klasse. Solche Erziehungs- 
methoden verringerten die Motivation zum 
Lernen und zur Mitarbeit in der Schule und 
verschlechterten die Einstellung der Schüler 
gegenüber Lehrenden und Schule. 
Einige Beispiele zeigen, daß die Schüler sich 
den Professoren erfolgreich entgegenstellten, 
worauf die Professoren sich entschuldigen 
bzw. ihr Verhalten ändern mußten. Doch zahl- 
reicher sind jene Fälle, in denen die Gymna- 
siasten wegen rebellischen Auftretens ver- 
schiedenste Strafen erhielten. 
Die Ursachen für die Aufmüpfigkeit der 
Jugendlichen waren unterschiedlich. In der 
Literatur werden am häufigsten nationale Kon- 
flikte erwähnt, die sich vor allem in Sticheleien 
und Spötteleien der Professoren gegenüber 
den slowenischen Schülern zeigten. Die Profe- 
ssoren konnten ihre Autorität auch dadurch 
beweisen, daß sie jedem Schüler eine bestimm- 
te Strafe auferlegen und eine schlechte Verhal- 
tensnote geben konnten. Einfluß und Schwere 
der Strafe lag dabei nicht so sehr in ihrem In- 
halt, als vielmehr in den persönlichen Einfluß- 
möglichkeiten des Erziehers. 
Die Jugend widersetzte sich der damaligen 
Schulordnung und besonders einzelnen Be- 
stimmungen, durch die ihre Bestrebungen 
behindert wurden. Ohne Wissen der Schule 
durften die Schüler keine eigene Zirkel und 
Vereine (Lesezirkel, literarische Zirkel) bilden, 
daher gründeten sie diese im Geheimen. Auch 
an politischen Versammlungen und Demon- 
strationen außerhalb der Schule, die verboten 
waren, nahmen sie geheim teil. Wenn sie dabei 
entdeckt wurden, mußten sie mit strengsten 
Strafen rechnen (Strafarrest oder Schulaus- 
schluß). 
Die Widerspenstigkeit der Schüler wird durch 
einzelne Situationen und Disziplinarprobleme 
bestätigt, die nicht zuletzt von den Professoren 
selbst mitverursacht wurden, da sie keine tole- 
ranteren Beziehungen zu den Schülern aufbau- 
en konnten. Manche Professoren verteidigten 
ihre Autorität und versuchten die Ordnung im 
Die Gymnasiasten hatten sowohl mit den 
schulischen Autoritäten als auch mit der autori- 
tären Obrigkeit außerhalb der Schule (Schutz- 
polizei) konfliktgeladene Beziehungen. Der 
Grund war das staatliche autokratische Schul- 
system an sich, wie es von den damaligen öster- 
reichischen   Schulbehörden   diktiert   wurde. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 83 
Durch   dieses   System,  welches  die   Schüler sucht geprägtes Klima. So zeigen uns die ge- 
durch   Gesetze   auch   formal   unterordnete, wählten Beispiele aus dem Gymnasialalltag an 
wurden Konflikte zwischen Schülern und Pro- der Wende zum 20. Jahrhundert jene extremen 
fessoren in die Gymnasien getragen. Die Pro- Situationen in und außerhalb der Gymnasien, 
fessoren waren autokratische Führer, die für die damals als Disziplinarübertretungen und 
jede   Aufmüpfigkeit   Strafen  verlangten,   da- unerwünschtes Verhalten galten, 
durch aber schufen sie ein von Haß und Rach- 
VSE ZA ZGODOVINO 
S IK3si>O'00O0ö©£>0£>0ö0ö^0>i>00O0ö>ö!VV>©öö00Oi>00000OC>&^ • 
Helena Filipas 
PODOBE VELMOŽ 
IVAN GROHAR 
V slovenski umetnostni zgodovini zavzema 
Ivan Grohar (1867-1911) posebno mesto. Danes 
najdemo njegovo ime v vsakem leksikonu; z Ja- 
kopičem ob boku je največji slovenski impresio- 
nist. Čas, v katerem je živel, pa ni bil njegov. 
Svojo življenjsko pot je Ivan Grohar začel v 
bajtarski družini, družbeno kariero pa kot dr- 
var, pastir in hlapec. Zanimanje za slikanje je 
pokazal že v najmlajših letih. Okolica ga je spod- 
bujala k slikanju za konjiček, vendar so ga od- 
vračali od resnih namenov, kajti nič ni grdo ali 
slabo, če raje slika in rezbari kot popiva - to je 
zelo pohvalno.1 Ivan pa se je trdno odločil, da 
bo slikar. Odšel je k Štefanu Šubicu, svojemu pr- 
vemu učitelju. Vendar ta poskus ni uspel. Zato 
je odšel k Šubičevemu učencu Matiji Bradašku v 
Kranj, kjer je ostal eno poletje, nakar ga je želja 
po temeljitejši izobrazbi vodila k slikarju S. Mila- 
nesiju v Zagreb. Upanja na slikarsko prihodnost 
so se mu podrla ob polnoletnosti, na katero ga 
je spomnila avstrijska vlada s pozivom za voj- 
sko. Čeprav so ga pri vojakih uporabljali tudi pri 
litografiranju, kar bi moglo koristiti njegovim 
umetniškim ciljem, se mu je nesmiselno vojaš- 
ko početje zdelo potrata časa in je zbežal - proti 
Italiji. Bil je v Benetkah, Trstu in ker je ostal brez 
M. Stele-Možina, Ivan Grohar, Ljubljana 1962. 
denarja, se je sam javil kot vojaški begunec. Pol- 
kovni poveljnik pi. Garibaldi se je zavzel zanj in 
odredil, naj ga porabljajo za dela, pri katerih bi 
mu služil njegov slikarski talent. V četrtem letu 
so ga dodelili delavskemu oddelku v Gradcu. Z 
vrsto s kredo izdelanih portretov se je javil pri 
ravnatelju deželne risarske šole in od njega do- 
bil ugodno oceno, s katero je po odsluženi vo- 
jaščini zaprosil pri deželnem odboru v Ljubljani 
za podporo, da bi se izpopolnil v slikarstvu in 
risarstvu. Prošnja je bila ugodno rešena in v le- 
tih 1892-95 je obiskoval Deželno risarsko šolo v 
Gradcu. Dobil je tudi štipendijo oz. podporo za 
dunajsko akademijo, kjer je leta 1894 opravil 
sprejemni izpit, a je bil zavrnjen zaradi neu- 
strezne šolske izobrazbe. Po končani graški šoli 
je (leta 1895) odšel v München, kjer je v Stari 
pinakoteki kopiral starejša dela in si ogledoval 
sodobne razstave. Tu se je seznanil z deli Boec- 
klina in Segantinija. Zadnji je postal važno izho- 
dišče za zorenje njegovega lastnega slikarskega 
načina. 
Aprila 1896 se je vrnil domov in ker so se na- 
ročila množila, je odprl lastno delavnico v Škofji 
Loki. Ob tej priliki ga v časopisih Slovenec in 
Slovenski narod toplo priporočajo in mu želijo 
obilo naročil, da bo lažje pokazal svoje zmožno- 
sti.2 Ker pa je bilo to delo slabo plačano, je že na 
ZGODOVINA ZA VSE 85 
začetku umetniške kariere okusil trdoto življe- 
nja, ki ga ni zapustila do smrti. Da bi si položaj 
olajšal, je začel izdelovati slike iz domačega živ- 
ljenja, ki so edine, razen nabožnih in portretnih, 
takrat vzbujale zanimanje v okolju, kjer je bil čut 
za likovno umetnost le malo razvit. Doživel je 
razočaranje, saj jih ni mogel prodati. Slike je raz- 
stavljal - kot drugi - v izložbah trgovin. Tako se je 
z njegovimi slikami srečal Jakopič. V poznem 
poletju ali jeseni 1897 se je seznanil tudi z Gro- 
harjem. Njuno srečanje je bilo za Groharjevo us- 
tvarjalno rast ključnega pomena - začel je upo- 
rabljati svetlejšo paleto, motiv obravnava bolj 
sproščeno in bolj koloristično. Kot slikar nabož- 
nih podob je zelo uspeval. To mu je prineslo na- 
ročilo generalnega vikarja Flisa za dve sliki za 
novo cerkev v Brezjah (Radovljica). Sklenil je, 
da jih bo narisal v Münchnu. Tam ga je Jakopič 
seznanil z Ažbetom in ga vpeljal v njegovo šolo. 
Tisti čas se je zbližal tudi s Ferdom Veselom, Ma- 
tijem Jamo in Matejem Sternenom. Za novo leto 
1900 pa je obe brezjanski sliki razstavil v Ljub- 
ljani in doživel ponoven uspeh. Vsi so sliki hva- 
lili in Slovensko umetniško društvo mu je pos- 
vetilo svoj redni tedenski jour fix; o njegovih 
delih je predaval Vatroslav Holz, ki je vanj zelo 
zaupal.3 Zdelo se je, da je njegova bodočnost za- 
gotovljena in da se bo razvil v pomembnega 
cerkvenega slikarja. Toda čez noč se je odločil 
za impresionistično krajinarstvo. Pomembno 
vlogo pri tem je imela nameravana prva sloven- 
ska umetniška razstava. 
Leta 1900 je znova odpotoval v München in 
tam ostal do aprila. Nato je živel v Ljubljani, poz- 
neje v Skofji Loki in v Sorici, vse do aprila 1902, 
ko je šel slikat v Devin. Vmes je bil zelo dejaven 
kot aranžer prve slovenske umetniške razstave 
septembra 1900. Ta razstava je pomenila zmago 
monakovske skupine nad domačo povpreč- 
nostjo. Grohar se je tu predstavil še kot slikar ža- 
nrskih in cerkvenih slik, toda njegovo mesto je 
bilo že vidno v impresionistični skupini. Anton 
Aškerc ob tej priložnosti zapiše: 
"Ko bi Grohar ne bil ničesar drugega imel po- 
kazati, ko tega "Petra" (ki bi bil tudi lahko "Ja- 
nez" ali "Jaka"...), bi morali reči, da umetnik ve, 
kaj je portret! Na tega "Petra" je Grohar lahko 
ponosen. No, pa on zna slikati še druge stvari. 
Prizor s "kmečke svatbe" (št. 290 je, četudi mor- 
2 Slovenski narod, 21. avgust 1896; Slovenec, 22. avgust 
1896. 
3 Slovenski narod, 8. januar 1900. 
da ne bode vsakomur razumljiv, vsekakor lepa 
študija. "* 
Zaradi priznanja, ki ga je okrog 1900 doživel 
kot slikar cerkvenih podob, si je zaželel še en- 
krat uveljaviti se kot slikar monumentalnih 
kompozicij v prostoru. Priložnost mu je nudila 
po potresu pravkar dograjena cerkev v Trno- 
vem v Ljubljani. Cerkev naj bi poslikal z motivi 
iz legende o Sv. Janezu Krstniku. Čeprav je od- 
bor Društva za krščansko umetnost njegove ski- 
ce in načrte odobril, so mu delo zaradi zakuli- 
snih kritik odvzeli, že narejeno sliko pa so pre- 
belili. Ta afera ga je zelo prizadela. Tu se začenja 
zgodba o stradajočem umetniku, ki mu neza- 
dostna in neredna prehrana v desetih letih uniči 
življenjsko silo. Ker ni bilo novih naročil, je za- 
čel gmotno trpeti in stradati. Medtem so se zače- 
le priprave za drugo razstavo, ki je bila odprta v 
septembru 1902. Bil je med najbolj delavnimi 
pri pripravah za razstavo; tudi odbornik društva 
in član žirije. Občinstvo je že na razstavi napo- 
vedalo prihodnost. Slikarje so poimenovali špi- 
načarji, kozolčarji, rumenjakarji. Poleg tega pa 
se je razstava znašla pod kolesi brezobzirne po- 
litične borbe med vodilnima slovenskima stran- 
kama in doživela popoln neuspeh. V Ljubljan- 
skem zvonu ugotavljajo, da je premalo umetni- 
kov, ki jih ne podpirata niti država niti dežela in 
da je ta razstava odveč. Groharjeve slike se jim 
zdijo slamnato rumene... 
"...deloma brez življenja, kakor vse v tem ža- 
nru. Ob njegovem julijskem solncu nas skoro ze- 
be. Sicer ima pa izborno perspektivo in se mu je 
"Stari devinski grad" prav posrečil, posebno 
morje je dobro; enako pri "Ribiškem čolnu". Do- 
bro je tudi "Ob Gradaščici"... "> 
Za Novice so bili ti umetniki tujci.6 To je po- 
menilo predvsem odločno odklonitev impre- 
sionizma, ki so ga zastopali Monakovčani. Gro- 
har je živel v skrajni revščini in v upanju, da bo 
morda le kaj prodal. Tako si je iz blagajne druš- 
tva začel izposojati manjše zneske, v prepriča- 
nju, da bo izposojeni denar s prodajo slik poz- 
neje povrnil. Ko je slišal, da se pripravlja pre- 
gled blagajne, je zapustil Ljubljano in ko je zve- 
del, da je obtožen defravdacije, se je vrnil; na- 
4 Anton Aškerc, Prva slovenska umetniška razstava, 
Ljubljanski zvon, 1900, str. 673- 
5 Vojanov, II. Slovenska umetniška razstava v Ljubljani, 
Ljubljanski zvon, 1902, str. 787. 
6 R, Tujci, Novice, 1902, str. 392. 
VSE ZA ZGODOVINO 
«« ZGODOVINA W,\ VSE 
mreč člani društvenega odbora .so bili precej za- 
pleteni v politične spopade. Slovenski narod, ki 
je bil prej umetnikom naklonjen, se je znašel v 
taki zadregi, da sprva ni zmogel napisati popol- 
no ime defravdanta, potem pa so slikarja I. G. 
prisodili klerikalcem.7 Ti pa so hitro odgovorili: 
"Mi smo bili sploh skrajno previdni proti 
vsem "umetnikom", ki so v takozvanem "Slov. 
umetniškem društvu" in izkušnja kaže, da smo 
imeli prav... 
...saj je splošno znano, da seje Grohar gibal 
samo D liberalnih krogih, da v "klerikalne"druž- 
be ?ii zahajal in da je iskal samo pri "klerikal- 
cih " zaslužka, kakor ga išče mnogo liberalcev. 
Mej liberalci je bil, mej liberalci je živel, naj ga 
tudi sedaj ohranijo liberalci,- mi ga nismo ma- 
rali... '* 
Grohar je bil obsojen na tri mesece zapora, če- 
prav je za kritje primanjkljaja ponudil svoje sli- 
ke. Da bi društvo pokrilo primanjkljaj, je prire- 
dilo sredi decembra razprodajno razstavo 60 
Groharjevih slik in skic. Na prodaji so jih ponu- 
dili po najnižjih cenah.9 Slovenec pa le poziva 
na razstavo, ki je vsekakor vredna vsaj ogleda. 
Po vrnitvi iz zapora, ko so se ga nekdanji 
znanci javno odrekli, se je na povabilo notarja 
Janka Rahneta zatekel na Brdo pri Lukovici. Če- 
prav je čutil, da ni nadležen, je v začetku julija 
sklenil, da se zahvali za gostoljublje, ker se mu 
je zdelo sitno predolgo nadlegovati ljudi. Kljub 
zaznamovanosti in nenaklonjenosti publike in 
ljudi nasploh, je Grohar ostal aktiven in do kon- 
ca svojega življenja sodeloval na mnogih razsta- 
vah: na Dunaju, v Beogradu, Sofiji, Londonu, 
Varšavi, Krakovu in v Ljubljani. Novice o njem 
zdaj posredujejo skorajda le "umetniški" časopi- 
si, kot so to bili Slovan, Dom in svet, ki pa so - po 
drugi strani - kot apolitični listi, spregledali de- 
fravdacijo. Julija 1903 je na Dunaju ob pomoči 
Bemekerja najel atelje in se povezal s slovenski- 
mi intelektualci: Vidicem, Prijateljem, Plečni- 
kom, Fabianijem, Demšarjem, Kristanom in 
Cankarjem, na katerega je naredil velik vtis. 
Po Jakopičevem nasvetu je Grohar Miethkeju, 
lastniku uglednega razstavnega salona, predla- 
gal  razstavo  "neodvisnih  slovenskih  umetni- 
Ivan Grohar (1867-1911) 
kov". Miethke je bil navdušen, ko je videl dela, 
ki mu jih je predložil, in storil vse, kar se je dalo, 
da zagotovi razstavi uspeh. Konec februarja je 
Miethke odprl razstavo kluba Sava, v katerega 
so se za to priložnost združili Grohar, Jakopič, 
Vesel, Sternen, Jama, Berneker in še nekateri. 
Razstava je imela velik odmev v dunajski javno- 
sti in pomeni enega največjih uspehov sloven- 
skega slikarstva. Uspeh so zaznali tudi v sloven- 
ski javnosti. Ante Gaber v Ljubljanskem zvonu 
zapiše: 
"Kolikor je Grohar napredoval v risanju in 
barvah, toliko seje izpopolnil tudi v tehniki, in 
zato se ni čuditi, če ga dunajski kritiki imenuje- 
jo na prvem mestu. "U1 
Slovenski narod je objavil članek o tej razstavi 
šele po objavi kritik na Dunaju. Prizna, da so ve- 
deli za razstavo, vendar so se bali, da bo kritika 
umetnike raztrgala. Ko je uspešnost razstave 
proglašena po celem svetu, si tudi oni upajo za- 
klicati: 
"Slava"!" 
Slovenec, 5. november 1902. 
h' Slovenec, 5. november 1902. 
9    Slovenski narod. 12. december 1902. 
10 Ante Gaber, Slovenska umetniška razstava na Dunaju, 
Ljubljanski zvon, 1904, str. 243. 
Slovenski narod, 14. in 15. april 1904. 
VSI-ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 87 
Toda ta največji uspeh svojega življenja je 
Grohar dobesedno pristradal, živel je skrajno 
bedno, na robu lakote in popolne izčrpanosti. 
Prijatelju Jakopiču je potožil: 
"Meni se prokleto slabo godi, danes ne vem, 
kaj bom jutri jedel in to traja že dolgo - dolgo. 
Vsak dan pričakujem odgovora iz Kranjske ra- 
di tiste cerkvene slike, pa nič, nobenega odgovo- 
ra. Srce postaja mi tako neskončno lahko, tako 
laliko, da se mi zdi: zdaj pa zdaj se dvigne v ob- 
lake ter zgine v umazanem eterju dunajske at- 
mosfere. In drugikrat obide me zopet jeza, da bi 
ugonobil vsefilistre, cel svet, le žal, da mije vze- 
la Dalila šop las in z njim moč, to storiti. Res, 
dolgo tako dalje ne more iti, mora se obrniti ali 
na slabše ali na boljše, daje mogoče vsaj živeti. 
Sajpotrpim, veliko radpotrpim, ampak ako me 
do skrajnosti tira, kaj hočemP"12... 
... "Slabši se mi menda ne more goditi kakor se- 
daj. 16 t.m. me vržejo pod kap. Sedaj hodim k 
enemu Teatermalarju, pa zaslužim komaj za 
tobak. O mizerija, kakšna si. Obesil bi se, pa vrv- 
ce nimam. Torej edino razstava nas lahko še re- 
ši, tuje še iskrica upanja. Jaz razstavim na vsak 
način, tudi v slučaju, da vi drugi ne, moram. 'ni 
Aprila 1904 se je z Dunaja preselil v Sorico, na- 
to v Škofjo Loko, kjer je leta 1904 in v letih 1906- 
1907 pogosto slikal z Jakopičem in Sternenom. 
Intimnejše druženje z njima je za Groharja po- 
menilo obrat v njegovem ustvarjanju - močneje 
je zaživela izvirna impresionistična izkušnja. 
Čutiti je močno lirično, pogosto melanholično 
interpretacijo konkretnega motiva (npr. Kam- 
nitnik, Pogled z mojega okna, Škofja Loka v sne- 
gu). Vrh te impresionistične faze je Štemarski 
vrt. u 
V Škofji Loki je nato s krajšimi prekinitvami 
bival do smrti. Življenje tu ga je sicer približalo 
svetu in družba Jakopiča in Sternena je ugodno 
vplivala na njegov umetniški razvoj, toda njego- 
vega življenjskega vprašanja ni mogla rešiti. 
Dalj časa je stanoval pri veletrgovcu Dolencu, ki 
mu je tudi finančno pomagal, toda Grohar ni 
hotel predolgo izkoriščati gostoljublja. V gostil- 
ni so mu večkrat dajali kosila ali večerje na kre- 
dit, večinoma pa je gladoval in so mu prijatelji 
morali priskočiti na pomoč. Leta 1910 so mu iz- 
12 Groharjevo pismo Jakopiču, 2. februar 1904. 
'3 Groharjevo pismo Jakopiču, 1. oktober 1903- 
14  M. Stele-Možina, Ivan Grohar, Ljubljana 1962. 
praznili borno stanovanje in preselil se je v skla- 
dišče želoda. 
Kljub zaničevanju in stradanju se je še vedno 
boril za ugled svoje umetnosti. Kadar je šlo za 
umetniške akcije, je bil vedno med najmarljivej- 
šimi. Jeseni leta 1904 je sodeloval na prvi po- 
membni jugoslovanski razstavi v Beogradu in 
bil odlikovan z redom sv. Save.15 Takrat se je 
spoprijateljil z Nadeždo Petrovič. Večkrat jo je 
obiskal v Beogradu, za dalj časa pa leta 1907. 
Seznanila ga je z Maro K(ovačevič), učiteljico v 
Zemunu, ki mu je postala prijateljica in mu po- 
nudila zakon. Sklenil je urediti svoje življenje, 
zato je zaprosil za mesto učitelja risanja. Vendar 
je bilo za le-to potrebno, da mu odpustijo prav- 
ne posledice kazni iz leta 1902. Prošnja, ki jo je 
vložil na cesarja pri deželnem sodišču v Ljublja- 
ni leta 1907, je bila (januarja) 1908 zavrnjena in 
dokončno mu je bila zaprta pot do javne službe. 
Grohar se je usodi pokorno vdal in se odrekel 
zakonu. 
Kot umetnik pa je neprestano rasel. Kljub tež- 
kim osebnim razmeram je Grohar v letih 1905-9 
intenzivno razstavljal. V Secesiji na Dunaju in v 
Berlinu je nastopal sam, v Londonu pa s tovariši. 
Leta 1906 je bila tudi velika jugoslovanska 
umetnostna razstava v Sofiji v znamenju jugo- 
slovanskega kulturnega in političnega zbliževa- 
nja. Naslednje leto je zelo uspela prva razstava 
slovenskih umetnikov v Trstu. Kot delegat 
umetniškega kluba Sava je organiziral in urejal 
razstave na Poljskem, v Varšavi in Krakovu, raz- 
stavljal pa je tudi v Beogradu in v Zagrebu. Po- 
vsod, kjer se je pojavil s svojimi deli, je bil spre- 
jet s priznanjem, posebno, odkar je leta 1907 us- 
tvaril Sejalca. V Ljubljani (1909-10) so sledile tri 
razstave v novozgrajenem Jakopičevem paviljo- 
nu. Na prvi umetniški razstavi v paviljonu je 
Grohar spet opozoril nase. Vladimir Levstik v 
Ljubljanskem zvonu loči Groharja in Jamo od 
Sternena in Jakopiča: 
"...po lirsko navdahnjeni individualnosti, ki se 
poslužuje prav tako vrlih izražalnih sredstev, to- 
da podaja v gotovem delu poleg prikaznosti še 
subjektivno razpoloženje umetnika, nekakšno 
"poezijo", da govorim v jeziku banavzov, kar je 
seveda s čisto slikarskega stališča vseeno, ne pa 
greh ali zasluga. To lastnost opažaš predvsem 
pri Groharju, ki slika mestoma z brutalnostjo in 
pesni ponekod s fantovsko mehkobo... 
15 Slovan 1903/4, str. 383, 387. 
VSE ZA ZGODOVINO 
88 ZGODOVINA ZA VSE 
...Grohar je zastopan s pokrajinami, zname- 
nitimi v niansah luči, sitimi v barvah, ubranimi 
v elegično razpoloženje, pa najsi bo vroče letno 
solnce ali zimski večer. Njegove barve same že 
prinašajo to razpoloženje s seboj, naprimer vi- 
joličastordeči stoli pred zelenimi mizami na 
"Štemarskem vrtu". Nekoliko globokega neba, si- 
vozelene trate, krvavega in zlatega jesenskega 
listja mu zadošča za tisti hrepeneči akord, kije 
tem prikupnejši, čim se naslanja na presenetlji- 
vo sigurnost sredstev, na zdravo moč brezobzir- 
ne poteze: zdi se ti, da drgečejo v slikah mišice 
atletove. •6 
Slovanu se zdi: 
"...,da so slovenski umetniki kluba "Sava" v 
svoji tehniki med vsemi, ki sem jih videl na ome- 
njenih razstavah najekstremnejši... Vobče se 
more konstatovati, da se v modnem slikarstvu 
povsod zahteva zopet jasnost, eksaktnost risbe, 
razumljivost sujeta ter umerjenost barv... Slo- 
venci hodijo - kakor povsod - tudi v slikarstvu še 
nekaj let za drugimi narodi. 'n7 
Ugotavlja, da Jama in Grohar dokazujeta naj- 
več inteligence in se najbolj približujeta moder- 
nim tokovom slikarstva. Vendar za Slovana naši 
slikarji skoraj brez izjeme ostajajo le krajinarji. 
Na teh razstavah se je Grohar predstavljal z im- 
presionističnimi krajinami, ki jih je v zadnjem 
obdobju razvil v monumentalne simbolične 
prizore. Ključno delo slovenskega impresioniz- 
ma je slika Pomlad. V njej je Grohar izrazil last- 
no upanje v prerojenje življenja, vzpostavil je li- 
rično videnje slovenske pokrajine. Poleti 1904 
je med vrhovi nad Sorico nastal Macesen, slika, 
v kateri je šel še korak dlje v modernističnem 
kadriranju motiva. Čutimo, kako se je umetnik 
sam identificiral s samotnim macesnom v topli, 
poletno utripajoči atmosferi visokogorske po- 
krajine. Predstavljal je še slike Kamnitnik, Po- 
gled z mojega okna, Skofja Loka v snegu, Šte- 
marski vrt, Sejalec, Snopi, Krompir, Maske na 
svatbi, Reka Abrno, Za vasjo in mnoge druge. 
Snopi in Krompir predstavljata zadnje obdobje 
njegovega ustvarjanja (1907-1910), ko postane 
poteza trdnejša, sumarična, enotnejša, vse bolj 
se uveljavljajo vijoličaste, modre in sivozelene 
barve. Najpomembnejša sinteza je Sejalec, kjer 
sonce in migetajoče ozračje združujeta človeka 
in naravo v barvno optično celoto.18 
Vseskozi pa je njegovo zdravje pešalo. Vdal se 
je v usodo. Z zaslužkom ni znal gospodariti - rad 
je pokrokal in pokadil kakšno cigareto. Rednih 
dohodkov pa sploh ni poznal. 
Jakopič mu je priskrbel štipendijo deželnega 
odbora za Italijo, kamor si je želel že od mlado- 
sti, toda aprila 1911 je moral v bolnišnico v Ljub- 
ljano, kjer je za jetiko tudi umrl. Tudi pri pogre- 
bu dne 21. aprila ga domovina še ni spoznala za 
svojega. Spomnili so se ga le prijatelji, tovariši 
slikarji, zastopniki kulturnih ustanov in zastop- 
niki škofjeloške občine,19 pogreb pa je bil pla- 
čan iz izkupička zapuščine. Toda komaj so grob 
zaprli, je začela vstajati iz njega duhovna podo- 
ba umetnika in z njo spoznanje, da smo zapravi- 
li enega največjih obetov svoje mlade likovne 
umetnosti. 
Njegovemu spominu je bila posvečena Šesta 
slovenska umetniška razstava v Jakopičevem 
paviljonu 1911. Njegovo delo je bilo predstav- 
ljeno z nekaj najboljšimi slikami iz zadnjih let. 
Jakopič je tudi 1912 v dunajski Secesiji predsta- 
vil tri njegove slike. Groharjev pomen je naglo 
rasel in 1926 mu je Narodna galerija v Ljubljani 
priredila spominsko razstavo. Temeljnega po- 
mena za podrobnejši študij njegovega opusa in 
za utemeljitev njegovega odločilnega pomena 
za moderno slovensko umetnost pa je bila veli- 
ka retrospektiva leta 1958 v Moderni galeriji v 
Ljubljani. 
Tovariši Groharja niso nikoli pozabili in nje- 
govemu spominu so se oddolžili na mnoge na- 
čine in skozi vrsto let. Tople besede sta v nekro- 
loge zapisala predvsem Jakopič in Kristan. Voje- 
slav Mole je napisal pesem. Objavljenih je bilo 
tudi nekaj krajših člankov v dnevnem časopisju 
in revijah. Kasneje so obudili spomine nanj še 
Josip Armič, Jakopič, dr. Fran Vidic, ki so zapisa- 
li Groharjeva pripovedovanja o mladosti, vojaš- 
kih letih in šolanju v Gradcu, dunajska leta. 
Ogromno gradiva o njegovem življenju in delu 
pa je zbral Anton Podbevšek v knjigi o Ivanu 
Groharju, ki je izšla 1937. Nanj so se spominjali 
16 Vladimir Levstik, Prva umetniška razstava v paviljonu 
R. Jakopiča, Ljubljanski zvon, 1909, str. 496. 
17 Slovan 1909, str. 288. 
18 Ivan Grohar. Bodočnost mora biti lepša. Katalogi Na- 
rodne galerije, Ljubljana 1997; dr. France Stele, Sloven- 
ski impresionisti, Ljubljana 1980. 
19 t Akademlčni slikar Ivan Grohar, Slovan, 1911, str. 
190. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 89 
tudi Izidor Cankar, Birolla, dr. Jernej Demšar in 
Ivan Cankar, ki nam je zapustil psihološko po- 
globljeno podobo Groharja. Slikar je pri njem 
umetnik Ferjan v Gospe Judit in spet Jutranji 
gost v medvojnih črticah. Vse like pa druži pote- 
za bednega slovenskega slikarja impresionista, 
ki veruje v svoje umetniško poslanstvo in čigar 
srce je polno lepote in ljubezni do domovine. 
Opis umetnikov v črticah se tako po zunanjosti 
kot po značaju ujema z resničnim Groharjem. 
Za Cankarja so ti umetniki prijatelji.20 
Širše so Groharja lahko spoznavali na razsta- 
vah, ki so bile prirejene njemu v čast ali na kate- 
rih so njegova dela sodelovala. Te razstave bele- 
žimo skorajda neprestano od leta 1911 pa vse 
do danes. Da je Groharjevo ime v zadnjih letih 
20. stoletja znano vsakomur, gre zahvala njego- 
vim prijateljem, predvsem Jakopiču. 
Summary 
The Images of the 
Famous People - Ivan Grohar 
Ivan Grohar holds a special place in the 
Slovene history of art. Together with Jakopič, he 
is the greatest Slovene Impressionist painter. 
During his lifetime only a few of his friends be- 
lieved in the success of his work. For the others 
he was just a painter - that is a man without pro- 
fession. 
Because he painted portraits of the Holy fam- 
ily and was a member of the Slovene Art Soci- 
ety, he gained popularity by both: the liberals 
and the clergy. His first important commission 
was for the church in Brezje (Radovljica), which 
brought him a great success. He continued 
painting portraits, but his place in a group of 
Impressionists was marked already in 1900, at 
the First Slovene Art Exhibition, even though he 
presented himself as a painter of "genre" and 
"sacral paintings". In 1902, having no money, he 
"borrowed" some from the Slovene Art Society. 
He was sent to prison and was soon forgotten 
by critics. Only the art and cultural circles knew 
of his existence. Here he made some new 
friends who helped him, but could not solve his 
life problem. 
His greatest success was an exhibition in 
Vienna in 1904. But the costs for it were too 
high. He was in debts and he could not afford 
his art studio anymore. Even though he exhib- 
ited in different places in Europe, he could not 
save himself from poverty. He died on 19 April, 
1911, at the climax of his career. Only a few of 
his close friends attended his funeral and made 
sure that his spirit would live on. Jakopič began 
exhibiting his works already in 1911. Since then 
his paintings were exhibited almost every year. 
We learn a lot about Grohar from Podbev- 
šek's monograph and from the texts of Ivan 
Cankar, in which he describes his friend with 
sympathy and nostalgia. 
Ivan Grohar painted 260 paintings which are 
very unequal in quality. At first he painted por- 
traits, and it seemed he had some future, but in 
1902 he converted to Impressionism. He started 
with lyrical and melancholic interpretation of 
landscapes. Later on, his pictures became more 
monumental and he included figures. His mo- 
tifs include mainly toiling of farmers on the 
fields and a motif of extreme loneliness. 
He painted many appreciated and nowadays 
priceless paintings. The most important are: 
The Castle of Devin, The Spring, The Larch Tree, 
Kamnitnik, The View from my Window, Škofja 
Loka in Snow, The Sower, The Sheaves, The 
Shepherd, The Potato. 
Ivan Grohar is also known as a poet of the 
Slovene countryside. His song has a special 
charm, because it was not sang out, it died away 
into our space so, that today we are still catch- 
ing its far-off echo (F. Stele). 
20 E. lic, Grohar v Cankarjevem delu, JiS 1, 1955/56, str. 
198-200. 
VSE ZA ZGODOVINO 
WK»¿>»»»4>»0©'»OÉ>»0»»»0£>00000>©Í*V>©<>©Í>OOÍ^^ 
Božo Repe 
"TIHOTAPIJO VSE, RAZEN 
PTIČJEGA MLEKA" 
Vpliv nakupovalnega turizma na kulturne spremembe in 
način življenja v Sloveniji po drugi svetovni vojni1 
Jugoslavija se je od začetka petdesetih let 
močno razlikovala od vzhodnoevropskih socia- 
lističnih držav. Ta razlika ni bila vidna zgolj v 
drugačnem političnem sistemu, pač pa se je še 
posebej odražala v osebnem standardu, v turiz- 
mu, pri potovanjih, nakupih v tujini in pri po- 
snemanju zahodnega načina življenja. Slovenija 
znotraj Jugoslavije je imela še dodatno specifi- 
čen položaj: bila je njen najbolj razviti in v kul- 
turnem smislu najbolj prozahodno orientiran 
del. Slovenija meji na Italijo in Avstrijo, v katerih 
ima tudi močne manjšine. To ji je - z izjemo pr- 
vih povojnih let - omogočalo stalne stike s tema 
dvema državama in s tem možnost realne pri- 
merjave standarda. Oblasti v Sloveniji so si zato 
od srede petdesetih let prizadevale, da bi oseb- 
ni in družbeni standard približale sosednjima 
kapitalističnima državama. Seveda pa je sistem 
kljub nekaterim kapitalističnim elementom v 
osnovi ostajal socialističen. Temeljil je na egali- 
Pričujoči prispevek je nastal v okviru mednarodne ra- 
ziskave Culture with frontiers: Shopping Tourists and 
travelling objects in post war Central Europe, ki jo je 
financiral Internationales Forschungszentrum Kultur- 
wissenschaften (IFK) z Dunaja, izvedel pa Institute 
and Graduate School of Sociology and Social Policy z 
univerze v Budimpešti. V prispevku sem upošteval tudi 
nekatere seminarske naloge (vse so citirane), ki so na- 
stale v študijskem letu 1997-1998 pri seminarju iz so- 
dobne zgodovine. 
tarizmu, polni zaposlenosti, veliki socialni zaš- 
čiti, specifični socialistični ideologiji in morali. 
V ospredje je postavljal skupnost, ne pa posa- 
meznika, čeprav so Slovenci po naravi veliki in- 
dividualisti. Mešanica socialističnega sistema in 
posnemanje zahodnih kapitalističnih vplivov 
sta v Sloveniji ustvarila nenavadno kulturno 
ozračje. Ljudje so verjeli v Tita, samoupravljanje 
in neuvrščenost, toda tudi v pralne stroje, hladil- 
nike, televizorje in druge postulate potrošniške 
družbe. Ker so tržne zakonitosti in tekmoval- 
nost do izraza prihajale le deloma, se je proi- 
zvodnja potrebam kupcev in modnim trendom 
prilagajala okorno in počasi. Zato so bili v pet- 
desetih in šestdesetih, pa tudi še sedemdesetih 
letih nakupi v tujini za Slovence edini pravi stik 
s potrošništvom zahodnega tipa, ki so ga z vese- 
ljem in na veliko izkoriščali. 
Prvo okno v zahodni svet je bila za Slovence 
(in Jugoslovane) Italija. Meja z njo je bila leta 
1947 potegnjena na novo (v korist Jugoslavije) 
in je zelo boleče zarezala v življenje prebival- 
cev, ki so do tedaj stoletja živeli skupaj, najprej 
pod Avstro-Ogrsko in v času med obema vojna- 
ma pod Italijo. Ponekod je meja šla med hišami, 
čez vrtove ali pa je (kot npr. v kraju Miren) pre- 
sekala na pol pokopališče (znani so primeri, ko 
so pogrebci, ob provizorični razmejitvi in nav- 
ZGODOVINA ZA VSE 91 
zočnosti oboroženih graničarjev krsto dobe- 
sedno potiskali iz ene države v drugo, da so se 
od pokojnika lahko poslovili sorodniki na obeh 
straneh meje).2 Dokler niso bili postavljeni mej- 
niki, so ljudje količke tudi premikali, da bi si na 
tej ali oni strani ohranili košček zemlje. Odnosi 
z Italijo so bili napeti vse do leta 1954, ko je bilo 
z londonskim memorandumom dokončno re- 
šeno tržaško vprašanje (razdelitev Svobodnega 
tržaškega ozemlja med Jugoslavijo in Italijo). 
Zato so bili do srede petdesetih let prehodi me- 
je redki, pravico do njih pa so imeli ljudje, ki so 
živeli v stometrskem obmejnem pasu in dvo- 
lastniki, se pravi ljudje, ki so imeli zemljo na 
obeh straneh meje. Ti so lahko šli po najkrajši 
poti na svojo njivo, niso pa smeli v večje kraje. 
Kljub strogemu nadzoru na obeh straneh meje 
so to počeli (na italijanski strani so jih največ- 
krat prepoznavali že po "socialističnih" čevljih 
alt pa po registrskih tablicah na kolesih). Med 
iznajdljivejšimi tihotapci je znan primer člove- 
ka, ki je preko meje postavil skrivno žičnico in z 
njo uspešno prenašal blago, dokler ga niso od- 
krili in obsodili na dve leti zapora.3 Obmejni 
prebivalci so bili prvi kupci zahodnega blaga, ki 
so ga nato tihotapili v Slovenijo. Skrivali so ga 
največ v kolesa ali pod obleko, glavni artikli pa 
so bili sladkor, kava, riž, limone, zdravila, milo, 
fotografski aparati in drugo blago, ki ga je v Slo- 
veniji primanjkovalo, modra galica, ki so jo po- 
trebovali pri vzgoji trte, in celo sirkove krtače in 
sirkove metle. V glavnem je pri teh nakupih šlo 
za blagovno menjavo, v Italijo so tihotapili me- 
so, žganje, jajca, maslo (še danes pripovedujejo 
zgodbo o ženski, ki se ji je pod bluzo skrito ma- 
slo stopilo in začelo curljati prav na meji)-4 Ne- 
kateri tihotapci so delali tudi v dogovoru s poli- 
cijo in pomagali oblastem pri nabavi pisarniške- 
ga materiala, pisalnih strojev in podobno. V prvi 
polovici petdesetih let so donosen tihotapski 
posel postajali že tudi modni artikli, zlasti t. i. 
"šuškavci", to je šumeči dežni plašči iz umetne- 
ga materiala. Tvegani tihotapski posli so se spla- 
2 Andrej Malnič: Topografija spomina v Zoni A, referat 
na mednarodni konferenci Pariška mirovna konferen- 
ca, nova jugoslovansko-italijanska meja in priključitev 
Primorske k Sloveniji, Koper - Nova Gorica, september 
1997 (prispevki s posveta bodo objavljeni v reviji Anna- 
les). 
3 Izjava T. K. piscu. 
4 Ustni viri, navedeno po diplomskih nalogah; Sandl Ko- 
zorog, Simon Skočir: Nakupovalni turizem med leti 
1945 in 1947 v Coni A in B, Monika Čeme, Nataša 
Prinčič: Nakupi v Italiji po sprejemu videmskega spora- 
zuma 1955-1960, Daša Rebec, Jernej Vidmar: Nakupi v 
Italiji v letih 1960-1965. 
čali in marsikdo iz obmejnih krajev si je v prvih 
povojnih letih s prisluženim denarjem lahko 
postavil celo hišo. 
Poleti (6. avgusta) 1950 je prišlo do srečanja 
prebivalcev z obeh strani meje na mejnem pre- 
hodu v Rožni Dolini. Srečanje naj bi pripomo- 
glo k obnovitvi prijateljskih in sorodnih stikov 
prebivalcev na obeh straneh meje. Srečanje naj 
bi se ponovilo naslednjo nedeljo, 13. avgusta, 
vendar je siloviti val množice z jugoslovanske 
strani mejo podrl, ljudje pa so se do poznih ve- 
černih ur razkropili po trgovinah Gorice, kjer 
so v glavnem kupovali metle in sirkove krtače. 
Dogodek je izzval različne komentarje: jugoslo- 
vanski tisk je o njem molčal, zamejski je pisal o 
podrtju krivične meje, nacionalistični italijanski 
o "pohodu lačnih."5 
Leta 1955 sta Jugoslavija in Italija podpisali 
sporazum o obmejnem prometu - t. i. videmski 
sporazum - prvi tak sporazum med kapitalistič- 
no in socialistično državo v času hladne vojne. 
Pravica prehoda meje je bila razširjena na vse 
obmejno prebivalstvo v krogu desetih kilome- 
trov in prehodi meje so postali množični. Ob- 
mejni prebivalci so zlasti radi obiskovali sejme 
(npr. sejem na praznik sv. Andreja v Gorici), 
kjer so na stojnicah kupovali poceni blago. Med 
najbolj priljubljenimi artikli so bile t. i. "bambo- 
le", to je velike otroške punčke v pisanih oblek- 
cah, ki so jih nato kot okras postavljali na sredo 
zakonskih postelj. Kupovali so tudi konfete za 
poroke, žvečilne gumije in tipične italijanske 
sladkarije. Blago z obmejnih italijanskih stojnic 
je v petdesetih pa tudi še kasnejših letih močno 
oblikovalo okus slovenskih in jugoslovanskih 
kupcev. 
V Avstrijo so dvolastniki lahko začeli hoditi še- 
le leta 1953, ko sta bila podpisana sporazuma o 
ureditvi obmejnega prometa in o nepremični- 
nah avstrijskih dvolastnikov v jugoslovanskem 
obmejnem območju. Poleg dvolastnikov so v iz- 
jemnih primerih lahko tridnevne dovolilnice za 
prehod dobili tudi drugi obmejni prebivalci, 
pravico do stalnega prehoda pa zdravniki, vete- 
rinarji in babice (leta 1958 je bilo z jugoslovan- 
ske strani v celoti 6000, z avstrijske pa 5000 do- 
volilnic za prehod meje). Leta I960 je bil podpi- 
san dodatni sporazum o ureditvi obmejnega 
prometa in tudi v Avstrijo so lahko prehajali stal- 
5    Branko Marušii: Z zahodnega roba. O ljudeh in dogod- 
kih iztekajočega se stoletja: Pohod lačnih, Gorica 1996. 
VSE ZA ZGODOVINO 
!)2 ZGODOVINA £\ VSE 
Pregled maloobmejnih prepustnic sredi petdesetih let. Z videmskim sporazumom izleta 19.55se je 
Slovenija začela odpirati proti Italiji, na vsakdanje življenje prebivalcev pa je - najprej ob meji - 
potem pa tudi drugod - vedno bolj vplival italijanski oz. zahodni vpliv. 
ni prebivalci iz desetkilometrskega obmejnega 
pasu. Prebivalci so dobili stalno obmejno pre- 
pustnico, čez mejo so lahko potovali štirikrat 
mesečno in se lahko tam zadrževali do največ 
šestdeset ur. Državno mejo so morali obakrat 
prestopiti na istem mejnem prehodu (maloob- 
mejnih prehodov z Avstrijo je bilo skupaj devet- 
najst). Pri prehodu so mesečno smeli imeti s sa- 
bo 3500 din, kar je znašalo dobrih deset dolar- 
jev.6 Sicer pa Avstrija zaradi slabše ponudbe in 
višjih cen do srede šestdesetih let ni bila tako 
priljubljena nakupovalna točka kot Italija, edina 
večja privlačna točka je bil nakup rabljenih stro- 
jev za kmetijstvo, ki so jih kmetje lahko odplače- 
vali tudi v obrokih. 
Prebivalci, ki niso živeli v obmejnem pasu, so 
za prehod meje lahko dobili potni list (osebni, 
družinski ali skupinski). Potne liste so izdajali 
6    Urška Kavčič, Mirajerenec: Nakupovalni turizem v Av- 
striji med leti 1955 in I960, seminarska naloga. 
sekretariati za notranje zadeve v posameznih 
okrajih, prošnjo so lahko zavrnili brez obrazlo- 
žitve (potnih listov npr. niso izdajali moškim, ki 
še niso odslužili vojaškega roka). Praktično za 
vse države je bila potrebna viza, za odhod v tuji- 
no pa tudi garancijsko pismo iz države, v katero 
je državljan potoval. Zaradi administrativnih 
ovir pa tudi nizkega standarda so bila potovanja 
do začetka šestdesetih let redka, omejena pred- 
vsem na poslovna potovanja in obiske pri so- 
rodnikih. Precej ljudi pa je ilegalno prešlo mejo 
in nato emigriralo v prekomorske države. Se je 
pa v drugi polovici petdesetih let že začel razvi- 
jati turizem, tako da so bili obiski tujcev pogo- 
stejši, veliko tujcev iz sosednjih držav so priva- 
bili razni obrtni sejmi. Postopno odpiranje za- 
hodni kulturi se je konec petdesetih in v začet- 
ku šestdesetih let kazalo tudi v prirejanju mod- 
nih revij, popevkarskih festivalih (po vzoru sa- 
nremskega festivala v Italiji) in izborih mišic. Le- 
ta 1958 je v Sloveniji začela redno oddajati tele- 
vizija, ki je v šestdesetih postala množična in je s 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 'XI 
Znamenita "Bambola" ki je bila v petdesetih in šestdesetih letih eden najbolj iskani/i artiklov v 
italijanskih trgovinah ter Stojnicah. (Fotografija rekonstrukcije z razstave Spomini naše mladosti 
vgradu Kromberg, avtorica Inga Miklavčič - Brezigar, joto Bogdan Skrt) 
svojim programom (zahodnimi nadaljevanka- 
mi, filmi, glasbenimi oddajami in nenazadnje 
reklamami) še dodatno vplivala na rast potro- 
šniške miselnosti in privrženosti zahodnim 
vrednotam ter s tem na željo po odhodih v tuji- 
no.7 Slovenci so večinoma lahko gledali tudi 
kakšnega od sosednjih avstrijskih ali italijanskih 
TV programov in se na osnovi reklam odločali 
za nakupe v tujini. Nekateri italijanski in avstrij- 
ski trgovci (zlasti slovenskega rodu) so posto- 
poma začeli oglaševati tudi v slovenskih časopi- 
sih in na radiu. 
Sredi šestdesetih let se je Jugoslavija odprla 
svetu, precej pa se je zvišal tudi standard. Potni 
list je brez posebnih administrativnih težav po- 
stal dosegljiv večini ljudi (tudi vzroki za zavrni- 
tev so bili zakonsko določeni), vize za sosednje 
države so bile postopoma ukinjene. Leta 1962 
se je prvič po vojni zgodilo, da je jugoslovanski 
državljan lahko legalno kupil devize do zneska 
15 000 din (to je petdeset ameriških dolarjev, 
več pa le za zdravljenje v tujini ali za mednarod- 
na srečanja)." Ljudje so začeli množično odhaja- 
ti na delo v Avstrijo in Nemčijo (v letih 1964 - 
1969 se je organizirano - preko zavodov za za- 
poslovanje - na zahod preselilo 62 347 Sloven- 
cev, ki so se ob praznikih vračali in s sabo prina- 
šali zahodne artikle). Modni nakupovani trend 
v tujini niso bili več le kavbojke (znani sloven- 
ski igralec Janez Hočevar nosi še danes vzdevek 
Rifle, ker je bil v petdesetih letih eden prvih 
Ljubljančanov, ki jih je nosil), teniške copate (v 
Sloveniji se jim še danes reče kar "superge", ker 
so to znamko Slovenci v Italiji najbolj kupovali), 
kozmetika, pralni praški. Slovenci so v tujini za- 
čeli kupovati pralne stroje, sesalnike za prah in 
druge gospodinjske pripomočke, pa tudi avto- 
mobile. Sam se spominjam, kako smo sredi šest- 
desetih let s sosedom, ki je že imel avto, šli kupit 
pralni stroj Candy (tedaj najbolj priljubljeno ita- 
lijansko znamko) v Trbiž (Tarvisio). Mama je si- 
7    Slovenska kronika 20. stoletja, drugi del, Nova revija, 
Ljubljana 1996. 
8 Božo Repe: Turizma ni mogoče zavreti, čeprav bi ga 
prepovedali z zakonom, v: Razvoj turizma v Sloveniji, 
Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana 1996. 
str. 157-164. 
VSU ZA ZGODOVINO 
94 ZGODOVINA ZA VSE 
cer imela komaj polovico denarja zanj, toda slo- 
venski trgovec ji ga je dal na besedo, v celoti ga 
je odplačala šele čez nekaj mesecev. Tudi slo- 
venska trgovina in proizvodnja sta se v tem času 
že prilagajali zahtevam kupcev: Gorenje je zače- 
lo proizvajati gospodinjske aparate, ki so v na- 
slednjih desetletjih postali modni tudi v vzhod- 
noevropskih državah, odpirale so se samopo- 
strežne trgovine in veleblagovnice. Toda po- 
nudba je bila bistveno skromnejša kot na zaho- 
du in večinoma tudi dražja. 
Konec šestdesetih let je, podobno kot v svetu, 
tudi v Sloveniji tinejdžerska generacija začela 
postajati izjemno močna potrošniška skupina. 
Njenih zahtev po pisanih zvezkih s fotografija- 
mi filmskih zvezd, flomastrih, šolskih torbah, 
modnih oblačilih, ploščah in drugih artiklih so- 
cialistična ponudba ni zmogla zadovoljiti. Pa tu- 
di če jih je (kot npr. v primeru vrhunskih smuči 
Elan), domači izdelki niso bili "pravi" in so starši 
pač morali s skromnimi socialističnimi plačami 
po tuje znamke čez mejo. 
Sedemdeseta leta so bila kar zadeva standard 
za Jugoslavijo (in Slovenijo) najboljša v vsem 
povojnem obdobju. Neuvrščeni arabski prijate- 
lji so poskrbeli, da država ni občutila naftnega 
šoka, mednarodni krediti so bili poceni, Jugo- 
slaviji so jih zaradi njenega specifičnega položa- 
ja dobesedno vsiljevali, politika, ki je obračuna- 
la z liberalno usmeritvijo šestdesetih let, pa je 
hotela dokazati, da je samoupravni socializem 
najboljši sistem na svetu. Slovenci so v sedem- 
desetih s pomočjo poceni kreditov množično 
gradili hiše. To se je kazalo tudi pri nakupih v 
sosednjih državah. V avtomobilskih prtljažnikih 
in prikolicah so čez mejo romali razni gradbeni 
materiali, ki so bili ali boljši ali cenejši od doma- 
čih ali pa se jih doma sploh ni dalo dobiti. Itali- 
janske ploščice za kopalnice, umivalniki, pipe 
in pohištvo, pa tudi razna vrtna in druga orodja 
(tja do mešalnikov betona) so bili najpopular- 
nejši nabavni artikli. Še vedno je bila močno is- 
kana tudi bela tehnika, obleke in obutev (itali- 
janski čevlji so - kljub solidni slovenski proi- 
zvodnji - ostajali pojem ), živila, žgane pijače in 
stvari, ki se v Sloveniji niso dobile iz ideoloških 
razlogov (obhajilne in birmanske obleke, venč- 
ki, beli čevlji in torbice ipd.). 
Drugi fenomen sedemdesetih je bil tržaški trg 
"Ponterosso". Tam so prodajali poceni blago in 
kič, na Ponterosso so se zgrinjali tisoči in tisoči 
kupcev iz Jugoslavije. Prihajali so z organizira- 
nimi izleti, rednimi vlaki in avtobusi iz najbolj 
oddaljenih krajev in avtomobili. Že sredi šestde- 
setih let je ob jugoslovanskem državnem praz- 
niku 29. novembru v Trst prihajalo kupovat po 
250 000 in več Jugoslovanov. Za Tržačane, vaje- 
ne kulturno sorodnih Slovencev, so sprva po- 
menili šok, saj so za njimi ostajali kupi praznih 
konzerv in steklenic slivovke, pogoste pa so bi- 
le tudi tatvine v trgovinah. Vendar denar ne 
smrdi in kljub zaničevanju so bili Jugoslovani, 
vedno pogosteje pa tudi kupci iz vzhodnoe- 
vropskih držav, dobrodošli gosti, saj so pokupi- 
li vsakršno, tudi najbolj ničvredno blago. "Pon- 
terosso" je v sedemdesetih postal simbol potro- 
šniške miselnosti, prilagojene socialističnim 
kupcem s plitvimi žepi. Skrivanje blaga pred ca- 
riniki (uvoz blaga je bil brez carine dovoljen do 
približno sto dolarjev) je bilo eden najpopular- 
nejših jugoslovanskih športov sedemdesetih 
let, in to ne glede na spol ali starost. Na vseh me- 
jah najpogosteje izrečeno vprašanje: "Kaj imate 
za prijaviti?", je doživljalo klasičen odgovor: 
"Nič". Cinični, vsega naveličani cariniki seveda 
niso verjeli zatrjevanjem potnikov, kar nazorno 
kaže komentar enega od njih, zapisali pa smo ga 
v naslovu: "Tihotapijo vse, razen ptičjega mleka." 
Množični nakupi so bili tudi posledica t. i. os- 
simskih sporazumov, ki sta jih Italija in Jugosla- 
vija v duhu helsinške miselnosti podpisali leta 
1975. Z njimi je jugoslovansko- italijanska meja 
postala daleč najbolj odprta meja med kako ka- 
pitalistično in socialistično državo.9 Leta 1976 je 
v tržaški pokrajini mejo prestopilo več kot 40 
milijonov ljudi, od tega 21 milijonov s potnimi 
listi in 19 milijonov s prepustnicami. Odprti so 
bili novi mejni prehodi, maloobmejni pas pa se 
je zvečal na trideset kilometrov (prebivalci ob- 
čine Jesenice, ki meji na Avstrijo in Italijo, so ta- 
ko npr. imeli pravico do avstrijske in italijanske 
maloobmejne prepustnice). Kljub temu pa so 
bile na meji zlasti čez vikend velike gneče (kar 
je bila sicer značilnost že v šestdesetih letih). 
Oblastem množični nakupi čez mejo niso bili 
ravno všeč, saj so pomenili velik odliv denarja 
(čeprav so tudi Italijani veliko kupovali v Jugo- 
slaviji, zlasti cenejši bencin, meso in prehram- 
bene izdelke). Še važnejši je bil seveda ideološ- 
ki razlog: kako se more dogajati, da ljudje iz 
"najboljšega sistema na svetu" hodijo kupovat k 
9 Slovenija, Italija, Bela knjiga o diplomatskih odnosih, 
Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije, 
Ljubljana 1996. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 95 
italijanskim trgovcem? Zato so se občasno po- 
javljali časopisni komentarji, ki so nakupe v tuji- 
ni kritizirali in poudarjali, da jugoslovanske 
kupce kapitalistični trgovci izkoriščajo. Zlasti 
komunisti in ljudje v javnih službah naj ne bi 
podlegali tej potrošniški mrzlici, čeprav kak- 
šnih sankcij ni bilo, prav tako kot tudi ne priza- 
devanj, da bi nakupe čez mejo omejili (razen s 
carinskimi ukrepi). 
Tretji fenomen sedemdesetih je bil razvoj 
agencijskega turizma. Že od začetka sedemde- 
setih let so jugoslovanske turistične agencije or- 
ganizirale dopuste v tujih državah, zlasti v Špa- 
niji in Italiji ter Tuniziji, pa tudi turistične in na- 
kupovalne izlete v glavne evropske metropole, 
pa tudi v ZDA (zlasti New York). Ciljni nakupo- 
valni izleti so bili osredotočeni na zabavno teh- 
niko (za najcenejši center je veljal München) ali 
obleke in usnjene izdelke (Istanbul). 
Osemdeseta leta so bila za Jugoslavijo krizna. 
Standard je padel na raven is sredine šestdese- 
tih let. Na trgu ni bilo vrste artiklov ali pa so se 
dobili le na bone: bencin, olje, sladkor, pralni 
praški, južno sadje. Zato so bili nakupi v tujini 
osredotočeni zlasti na živilske artikle, kaj dosti 
več si Jugoslovani ob naraščajoči inflaciji, ki je 
sredi osemdesetih let prešla v hiperinflacijo, ni- 
so mogli privoščiti. Slovenci so zaradi svoje 
geografske lege pomanjkanje lahko blažili s te- 
denskimi nakupi čez mejo (tudi sicer je preskr- 
ba v Sloveniji funkcionirala precej bolje kot 
drugod po Jugoslaviji). Kupna moč se je okrepi- 
la leta 1990, ko je jugoslovanski premier Ante 
Marković zamrznil dinar v razmerju do marke 
1:7. Tedaj so slovenske plače za nekaj mesecev 
postale primerljive z italijanskimi in avstrijski- 
mi, kar se je močno poznalo tudi v zamejskih 
trgovinah. 
Po krizi, ki jo je prinesel razpad Jugoslavije in 
osamosvojitev, se je nakupovanje normalizira- 
lo. Ponudbe je bilo dovolj v domačih trgovinah, 
tako da današnje nakupovanje ni več posledica 
pomanjkanja, pač pa predvsem stvar nižjih cen 
in (ali) prestiža. 
Prehodi meje, nakupovanja v tujini in potova- 
nja so pomembno sooblikovali življenjski slog 
Slovencev v povojnih desetletjih. Izostrili so nji- 
hov čut za kvaliteto in vplivali na domačo proi- 
zvodnjo in trgovino, da se je vsaj poskušala 
približati zahodnim standardom. Nakupi so po- 
sredno tudi pritiskali na politiko, ki je vsaj delo- 
ma morala upoštevati potrošniške zahteve in se 
jim prilagajati. Seveda pa so bili nakupi - še zla- 
sti v petdesetih letih in prvi polovici šestdesetih 
let - omejeni z nizkim standardom. Sčasoma so 
se oblikovali v poseben potrošniški ritual, neke 
vrste nakupovalno mrzlico, ki mu je podlegel 
velik del Slovencev (in še več Jugoslovanov). 
Zanj ni bilo značilno le kupovanje stvari, ki so 
jih ljudje dejansko potrebovali, ampak tudi ku- 
povanje vsega povprek, zato ker so bili ljudje 
pač v tujini in je bilo treba "izkoristiti prilož- 
nost", da se je pot "splačala." Ta filozofija se je 
imenitno ujela s prepričanjem, da varčevanje in 
racionalno ravnanje z denarjem nimata smisla, 
saj je v socializmu država tista, ki je dolžna reše- 
vati stanovanjske in druge probleme državlja- 
nov ter skrbeti za to, da dobivajo plače (tega 
prepričanja se sicer ne da v celoti generalizirati, 
saj so bili zlasti Slovenci v Jugoslaviji tisti, ki so 
ravnali najbolj varčno in tudi sami kupovali sta- 
novanja ali gradili hiše). 
Nakupovalni turizem pa je bil le eden od vpli- 
vov, ki je oblikoval povojno socialistično - po- 
trošniško mentaliteto Slovencev. Njegov vpliv 
je treba upoštevati v širšem kontekstu, skupaj s 
filmi, glasbo, televizijo, množično motorizacijo, 
razvojem tujskega turizma v Sloveniji in eko- 
nomsko emigracijo. Posledica vseh teh dejavni- 
kov je bila, da so Slovenci že v "liberalnih" šest- 
desetih letih v stanovanjski kulturi, načinu obla- 
čenja in preživljanju prostega časa sprejeli za- 
hodne standarde in vzorce vedenja (v drugi po- 
lovici sedemdesetih let so premožnejši že lahko 
imeli mednarodne kreditne kartice). Od socia- 
lizma so ljudje jemali tisto, kar jim je bilo v ko- 
rist (brezplačno šolanje, dober zdravstveni stan- 
dard, polno zaposlenost), ideologijo, ki je polni- 
la govore politikov, časopisne stolpce in televi- 
zijska poročila pa so sprejemali kot nujno zlo. 
Pretirano zares je v zadnjih dveh desetletjih sa- 
moupravnega socializma tako ni jemal nihče. 
Najbrž tudi zato, ker so na shoppingu v zamej- 
skih trgovinah srečevali tako kritiki režima kot 
partijski funkcionarji. 
Zusammenfassung 
"Alles wird geschmuggelt, außer Vogelmilch" 
Der Einfluß des Einkaufstourismus auf die 
kulturellen Veränderungen und den Lebensstil 
in Slowenien nach dem Zweiten Weltkrieg 
In seinem Beitrag behandelt der Autor die 
Auswirkungen des Einkaufstourismus in Italien 
VSE ZA ZGODOVINO 
96 ZGODOVINA ZA VSE 
und Österreich auf den Lebensstil und die kul- 
turellen Veränderungen in Slowenien. Die 
Grenzübertritte, der Einkauf im Ausland und 
Reisen haben den Lebensstil der Slowenen in 
den Nachkriegs Jahrzehnten wesentlich mit- 
geformt. Sie schärften ihre Qualitätsansprüche 
und beeinflußten die heimische Produktion 
und den Handel, die sich den westlichen 
Standards zumindest anzunähern versuchten. 
Mittelbar übten die Einkäufe auch Druck auf 
die Politik aus, die die Forderungen der Kon- 
sumenten zumindest teilweise beachten und 
sich ihnen anpassen mußte. Natürlich aber war 
der Einkaufstourismus - besonders in den fünf- 
ziger Jahren und in der ersten Hälfte der Sech- 
ziger - durch den niedrigen Lebensstandard in 
Slowenien eingeschränkt. Allmählich entwickel- 
te sich ein eigenes Konsumritual, einer Art 
Einkaufsfieber, dem ein großer Teil der Slowe- 
nen (und noch mehr Jugoslawen) unterlag. 
Charakteristisch war nicht nur der Einkauf von 
tatsächlich benötigten Waren, sondern der 
Kauf von allem möglichen, weil man eben im 
Ausland war und "die Gelegenheit nützen muß- 
te", damit sich der Weg "auszahlte". Diese Philo- 
sophie stand im Einklang mit der Überzeugung, 
daß Sparsamkeit und rationales Geldgebaren 
keinen Sinn haben, war doch im Sozialismus 
der Staat derjenige, der verpflichtet war, 
Wohnungs- und sonstige Probleme der Staats- 
bürger zu lösen und dafür zu sorgen, daß die 
Löhne  ausgezahlt wurden  (allerdings  kann 
diese Überzeugung nicht generalisiert werden, 
denn in Jugoslawien waren es gerade die 
Slowenen, die am sparsamsten haushielten und 
auch selbst Wohnungen kauften oder Häuser 
bauten). 
Der Einkaufstourismus war aber nur einer der 
Faktoren, die die sozialistisch-konsumorientier- 
te Mentalität der Slowenen in der Nachkriegs- 
zeit formten, zusammen mit anderen Ein- 
flüssen wie Film, Fernsehen, Musik, Massen- 
motorisierung, Entwicklung des Fremden- 
verkehrs in Slowenien und ökonomische Mi- 
gration. Als Folge all dieser Einflüsse über- 
nahmen die Slowenen bereits in den "liberalen" 
sechziger Jahren die westlichen Standards und 
Verhaltensmuster in der Wohnkultur, der Mode 
und im Freizeitbereich (in der zweiten Hälfte 
der siebziger Jahre konnten Wohlhabendere 
bereits internationale Kreditkarten besitzen). 
Die Leute nahmen vom Sozialismus, was ihnen 
nützte (kostenloses Schulwesen, hoher Gesund- 
heitsstandard, Vollbeschäftigung), während sie 
die Ideologie, die die Politikerreden, Zeitungs- 
spalten und Fernsehnachrichten füllte, als not- 
wendiges Übel akzeptierten. Ernst genommen 
wurde diese Ideologie in den letzten zwei Jahr- 
zehnten des Selbstverwaltungsozialismus ja 
von niemandem mehr. Wahrscheinlich auch 
deshalb nicht, weil sich beim "Shopping" in den 
ausländischen Geschäften Regimekritiker und 
Parteifunktionäre trafen. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 105 
la, je nastalo letalo DC 3, ki je s 13000 izdelanimi 
primerki postalo eno najuspešnejših letal vseh 
časov. To letalo je npr. z 21 potniškimi sedeži 
letalskim družbam zagotovilo donosnost pri 
potniškem prometu, neodvisno od pošte ali to- 
vora. Potniški letalski promet je dobil v 50. letih 
z medcelinskimi poleti nov zagon. V tem ob- 
dobju so tudi letališča iz nekakšnih brezoblič- 
nih površin s posameznimi objekti postopoma 
dobivala svojo posebno prepoznavno podobo. 
Vse večja letala so od arhitektov zahtevala nov 
pristop pri načrtovanju hangarjev. Ker streh ve- 
likih površin pri hangarjih ni možno podpirati s 
stebri, kot npr. pri tovarniških halah, so izpopol- 
nili tehnologijo gradnje školjkastih strešnih 
konstrukcij. Takšna oblika se je v 50. letih tudi 
širše uveljavila. Primer takšne gradnje, ki je tudi 
nam dobro znan, je npr. Hala A ljubljanskega 
Gospodarskega razstavišča. 
Ko se ob prehodu v novo tisočletje ozremo v 
zgodovino lahko sklenemo, da so ljudje mno- 
žično sprejeli vse tiste tehnične predmete, ki 
človeka razvajajo. Večina od njih niti ni rezultat 
njihovega načrtnega razvoja, temveč so nastali 
kot rezultat raziskav in odkritij za potrebe gos- 
podarstva, znanosti, tehnologije, raziskav v vo- 
jaške namene ipd. Trditev, da je avtomobil na- 
stal kot rezultat odkritja motorja z notranjim iz- 
gorevanjem, bi bila sporna. Dejstvo pa je, da je 
avtomobil lahko postal uporaben šele takrat, ko 
so zanj razvili primeren pogonski stroj, kakršen 
je npr. motor z notranjim izgorevanjem. Sled- 
njega so intenzivneje razvijali v 19. stoletju kot 
stabilni motor za pogon strojev v manjših indu- 
strijskih obratih in delavnicah, kjer so potrebo- 
vali manjši, cenejši, varnejši in prilagodljivejši 
pogonski stroj1*. Motorji z notranjim izgoreva- 
njem so se v industriji obdržali razmeroma kra- 
tek čas (z elektrifikacijo so jih kmalu izpodrinili 
električni rotacijski stroji), najbolj pa so se uve- 
ljavili za pogon motornih vozil. Podoben pri- 
mer je televizija, danes ena najmnožičneje uve- 
ljavljenih telekomunikacijskih naprav, računal- 
nik, letalo ipd. 
Uredniku je v veliki meri uspelo zbrati pris- 
pevke, ki obravnavajo najpomembnejše pred- 
13   Več o tem: 
Erik Eckermann: Vom Dampfwagen zum Auto - Motori- 
sierung des Verkehcrs, Rowohlt Taschenbuch Verlag 
GmbH, Rcinbck bei Hamburg 1981. 
Joachim Varchmin/Joacliim Radkau: Kraft, Energie 
und Arbeit, Rowohlt Taschenbuch Verlag GmbH, Rcin- 
bck bei Hamburg 1981. 
stavnike predmetov in naprav iz vsakdanjega 
življenja. Tematike, ki jo obravnava knjiga, ni 
možno na nobeni točki skleniti. Čeprav ne gre 
za predmet ali napravo, bi bilo knjigo zanimivo 
dopolniti tudi s prispevkom o umetnih snoveh. 
Te so bistveno pripomogle k množični proi- 
zvodnji naprav in predmetov iz vsakdanjega 
življenja, in to zaradi razmeroma nizkih proi- 
zvodnih stroškov pri njihovi predelavi in zaradi 
množične uporabe. Zato verjetno ni sporna tr- 
ditev, da je bilo 20. stoletje tudi v znamenju 
umetnih snovi, s svojimi uporabnimi prednost- 
mi na eni in posledicami, ki jih je njihova proi- 
zvodnja, uporaba in odlaganje pustila na okolju 
na drugi strani. Morda bo tej knjigi sledilo nada- 
ljevanje, kjer se bodo kolesu, letalu, avtomobilu, 
televizorju in cvetju pridružile tudi plastične 
mase, računalnik, avdio naprave, ali pa hladil- 
nik, pralni stroj, električna ročna orodja ipd. 
Knjiga je zanimiva tako za povprečnega bralca 
kot za nekoga, ki išče nove možnosti in oporne 
točke pri raziskovanju, obravnavi ali interpreta- 
ciji obravnavanih in tudi drugih predmetov iz 
vsakdanjega življenja. Zato bo dobrodošla vsa- 
komur, ki bi si pri obravnavanju takšnih pred- 
metov želel s tehničnega razširiti obzorje tudi 
na širše področje kulturne zgodovine. 
Boris Brovinsky 
NEPOZABEN 
PORTRET 
MOŽGANSKE SMRTI 
NEKEGA NARODA 
Jung Chang, Divji labodi : tri hčere Kitajske. 
Ljubljana : Samozaložba Vanda Cedilnik, 1997. 
604 strani. 
Redka so dela, ki so hkrati prodajne uspešni- 
ce, kritiški hiti in še korektna (čeprav malce dru- 
gačna) zgodovina. Vse troje se je posrečilo v Ve- 
liki Britaniji živeči Kitajki Jung Chang, profeso- 
rici lingvistike na London University. Čeprav je 
knjiga v Veliki Britaniji izšla že 1991. leta in bila 
v slovenščino prevedena lani, mislim, da si še 
vedno zasluži predstavitev. 
Zgodba treh generacij žena avtoričine druži- 
ne je hkrati zgodba mnogih Kitajcev, ki so živeli 
v času velikih sprememb - v 20. stoletju. Yu- 
fang, njena babica, se je rodila v družini provin- 
VSE ZA ZGODOVINO 
106 ZGODOVINA ZA VSE 
cialnega uradnika v Mandžuriji. Ker je veljala za 
lepotico (s primerno povitimi, iznakaženimi 
nogami), si jo je oče izbral za aduta v tekmi za 
boljši položaj. Uspel jo je predstaviti svojemu 
predstojniku, enemu izmed močnih generalov, 
ki so tedaj obvladovali Kitajsko. General Xue 
Zhi-heng jo je vzel za eno izmed svojih konku- 
bin, ji opremil palačo v njenem domačem Yixia- 
nu ter kmalu odšel. Mladenka je ostala sama sre- 
di intrig lastnega služabništva in je živela v stra- 
hu pred njihovim tožarjenjem. 
Soprog jo je ponovno obiskal šele čez šest let. 
Takrat je bil le še bogat upokojenec - na Kitaj- 
skem je namreč zavladala nova sila: Kuomin- 
tang. Po tem kratkem obisku se je 1931 rodila 
Bao Qin, mati Jung Chang. Otrok je postal sre- 
dišče življenja zdolgočasene ženske. 
Po smrti starega generala 1933 se je Yu-fang 
ponovno omožila. Poročila se je z več kot tride- 
set let starejšim vdovcem, bogatim zdravnikom 
tradicionalne medicine in lekarnarjem dr. Xio. 
Ta se je zaradi nje razšel s svojo družino, zapu- 
stil uspešno obrt in se z ženo preselil v Jinzhou. 
Ne dolgo pred tem, leta 1932, so Japonci pro- 
glasili razglasitev mandžurske neodvisnosti in 
na prestol Mandžukua postavili nekdanjega ki- 
tajskega cesarja Pu Yija. Toda prelomni politični 
dogodki niso spremenili ne življenja Yu-fang ne 
življenja običajnih Mandžujcev. Kot pravi pisate- 
ljica: prebivalstvo nikoli ni moglo izbirati svojih 
vladarjev in je spremembo na vrhu le sprejelo na 
znanje. Mnogim izobraženim Mandžujcem - tu- 
di dr. Xiu - pa je bil njihov sonarodnjak Pu Yi 
dobrodošla zamenjava in logična izbira. 
Toda mandžurska neodvisnost je bila le fasa- 
da in pomen Japoncev je v Mandžuriji vse bolj 
naraščal. Tudi v Jinzhou so se priselili številni 
Japonci in prevzeli pomembnejše položaje v 
administraciji, relativno razviti industriji in tudi 
šolstvu. Avtoričina mati je odraščala v okolju, ki 
ga je vse bolj zaznamovala brutalna prevlada Ja- 
poncev; Mandžujci in Hani so postajali drugora- 
zredni prebivalci. A življenje seveda nikoli ni čr- 
no-belo: družina dr. Xia se je spoprijateljila z ja- 
ponskimi sosedi, dr. Xia pa je dobro služil z 
zdravljenjem Japoncev. 
Po japonski kapitulaciji avgusta 1945 in pred 
prihodom Rdeče armade je v mestu vladal kaos 
in domačini so obračunavali z Japonci, številni 
pa so ropali in posiljevali tudi sonarodnjake 
(predvsem pa sunarodnjakinje). Prihod Rusov 
so domačini zatorej pričakali z velikim upa- 
njem, a kmalu so bili razočarani. Ruski vojaki so 
vlogo osvoboditeljev še vedno povezovali z ro- 
panjem in posiljevanjem. 
Prihod kitajskih komunistov je končno prine- 
sel olajšanje. Čeprav niso bili veliki in lepi na- 
dljudje, kakršne si je v domišljiji slikala avtoriči- 
na mati Bao Qin, so vzpostavili red in znova 
pognali gospodarstvo v tek. Njihovo gospostvo 
nad mestom in Mandžurijo je po umiku Rdeče 
armade trajalo le nekaj tednov - pokrajino so 
zasedle nacionalistične sile Kuomintanga. Ti so 
hitro zapravili svoj ugled in vzpostavili korupt- 
no oblast, ki ji je ob strani stala tajna policija. 
Mladostno zagnana Bao Qin je vse bolj simpati- 
zirala s komunisti in končno začela sodelovati s 
komunističnim odporom. Ko so komunisti pro- 
ti koncu leta 1948 ponovno zasedli Jinzhou, se je 
navdušeno vključila v delovanje študentske zve- 
ze in postala aktiven podpornik komunistov. 
Krhanje družinske avtoritete, ki je bilo tudi 
posledica nenehnega menjavanja oblastnikov, 
ter nove možnosti izobraževanja so njej in šte- 
vilnim drugim Kitajkam omogočile samostoj- 
nost pri izbiri poklica pa tudi moža. Med svojim 
delom za komuniste je spoznala dolgoletnega 
partijca in gverilca, Sečuanca Wang Yuja. Deset 
let starejši, izobraženi, asketski in čisti komuni- 
stični funkcionar ter mlada aktivistka sta se za- 
ljubila ter se nedolgo za tem poročila. 
Kitajski komunisti so takrat delovali kot kak- 
šna asketska verska ločina: od svojih članpv so 
zahtevali zgledno obnašanje in disciplino ter 
nadzorovali vse vidike njihovega življenja. Upa- 
li so, da bodo tako na svojo stran pridobili pre- 
bivalstvo, ki je bilo navajeno goljufivih in pod- 
kupljivih oblastnikov. Obenem se niso kaj dosti 
vpletali v življenje običajnih ljudi. Še naprej so 
delovala privatna podjetja (tudi ordinacija in le- 
karna dr. Xia) in večina prebivalstva je živela v 
skladu s tradicionalnimi običaji. 
Avtoričin oče je bil pravi prototip novega 
funkcionarja. Ne glede na posledice zase ali za 
družino se je strogo držal pravil. Po selitvi v Se- 
čuan, v njegov domači Yibin, si je po zaslugi fa- 
natičnega boja proti nepotizmu, korupciji in 
privilegijem pridobil nemajhen ugled med ljud- 
mi, a si hkrati odtujil soprogo in dobil mnoge 
nasprotnike med ne tako pravovernimi partij- 
skimi kolegi. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 107 
Leta 1952 se je zakoncema rodila prva hči Er 
Hong. Ta se je pozneje preimenovala v Jung 
Chang - njeno ime je namreč zvenelo enako 
kot izgovorjava besedne zveze "bledo rdeče" in 
v šoli je bila zaradi tega tarča posmeha za revo- 
lucijo nadvse zavzetih sošolcev - in je avtorica 
ocenjevane knjige. Njena mladost je bila, po- 
sebno po selitvi v provincialno prestolnico 
Chengdu, dolgo relativno udobna. Bila je otrok 
partijskih veličin in živela je ločeno od sveta v, 
kot sama zapiše, "privilegiranem zapredku". Ko 
so Kitajsko začele pretresati nenehne politične 
kampanje, ki jih je vzpodbujal Mao, se otroci te- 
žav niso zavedali. Tudi ko je bila mati med kam- 
panjo "odkrivanja skritih protirevolucionarjev" 
zaradi stikov s častniki Kuomintanga (v Jinzhou 
takoj po vojni) v priporu, so za otroke skrbele 
dojilje in neutrudna babica. 
Prve neugodne izkušnje je prinesel "veliki 
skok naprej". Idiotska kampanja, ki si jo je bil 
zamislil menda genialni Mao, naj bi Kitajsko iz- 
strelila med industrijske velesile. Komunistično 
malikovanje težke industrije je na Kitajskem do- 
bilo prav groteskne razsežnosti. Vse prebivals- 
tvo je večino dneva zbiralo staro železo in ga 
topilo v priročnih topilnicah, ki so stale na šol- 
skih, bolnišničnih in mestnih dvoriščih ter na 
kmečkih vrtovih. Zdravniki so prekinjali opera- 
cije, ker so morali skrbeti, da ogenj pod kotlom 
ne bi ugasnil, v topilnicah so končali voki in vsi 
drugi železni kuhinjski pripomočki. Ker se je 
prebivalstvo ukvarjalo z neumnostmi, seveda ni 
bilo časa, da bi skrbelo za polja in naslednje leto 
so za lakoto umrli milijoni. 
Partijski privilegiranci so bili sicer precej na 
boljšem kot kmetje, toda tudi v funkcionarskem 
bloku v Chengduju so občutili pomanjkanje. 
Ker pa je propaganda ljudi zasipala z novicami 
o poplavah in drugih nesrečah ter je serija čistk 
že zatrla kritično razmišljanje, so le redki s pr- 
stom pokazali na "velikega krmarja" Maa. Ta se 
je spretno umaknil v ozadje in gospodarstvo 
prepustil sposobnejšim, skrbel pa je za krepitev 
svojega kulta in pripravljal vrnitev. Njegov ne- 
mirni duh se je v ozračju postopne stabilizacije 
in izboljševanja le težko znašel. Prav v duhu 
kakšnih futuristov si je želel boja, uničenja sta- 
rega in nenehnih sprememb. 
Avtorica nam v knjigi prepričljivo opisuje svo- 
jo nezlomljivo vero v predsednika Maa, ki se je 
marsikdaj manifestirala v prav čudnih oblikah. 
Ker se je po polomu "velikega skoka naprej" 
umaknil iz vodenja ekonomije, je Mao sprožal 
manjše, manj škodljive, a nič manj nepotrebne 
in destruktivne kampanje. Na njegovo spodbu- 
do je mladina pulila travo in rože, ki da so bur- 
žoazna navada; v šoli je učenje potrebnih stvari 
vse bolj zamenjevala maoistična indoktrinacija. 
Kljub ideološkemu in intelektualnemu nasilju 
pa je bilo to obdobje sorazmernega obilja in na- 
predka. Jung Chang je hodila na imenitno šolo, 
z izvrstnimi učitelji in temu ustreznimi uspehi. 
Živela je v prepričanju, da živi v idealni državi; 
kljub nekaj (filmskim) stikom s svetom izven Ki- 
tajske si je sliko o "kapitalizmu" ustvarila na 
podlagi uradne propagande. Prisegla si je, da 
bo delala za svetovno revolucijo in rešila uboge 
otroke na zahodu, ki trpijo pomanjkanje. 
Z nastopom kulturne revolucije, enega naj- 
bolj protikulturnih in nazadnjaških gibanj v sve- 
tovni zgodovini, se je situacija začela temeljito 
spreminjati. Mao se je (pod geslom: "Najprej 
uniči, in izgradnja bo poskrbela sama zase!) 
odločil uničiti strankine strukture in ponovno 
doseči absolutno oblast. Na udaru sta se znašla 
tudi starša Jung Chang, posebno oče. Ta je svoj 
položaj poslabšal še s pismom Mau, v katerem 
ga je rotil, naj ustavi norijo. 
Seveda ni nič več pomagalo. Dežela se je znaš- 
la v kaosu, učenci so pretepali učitelje, uradniki 
svoje nadrejene, spopadale so se rivalske skupi- 
ne Rdečih gardistov. Lep del večtisočletne kitaj- 
ske dediščine je končal v ognju ali bil porušen 
do tal. Kar težko je verjeti kakšne neumnosti in 
surovosti so se dogajale med tem izbruhom po- 
besnele ideologije. V zmedi se je Jung Chang le 
težko znašla. Pridružila se je gardistom in roma- 
la v Peking, a je vse bolj opažala, da je nekaj na- 
robe. Oče in mati sta bila nenehno tarča pre- 
tepanj in poniževanj in njen svet se je sesuval. 
Toda Mao je bil še vedno nedotakljivi, božanski 
in nezmotljivi voditelj in le počasi se je dokopa- 
la do spoznanja, da je prav Mao gonilna sila kul- 
turne revolucije. 
Hude notranje boje pa je bil tudi njen oče. Kot 
pravi vernik komunizma in pokončna oseba, 
kljub številnim pretepanjem in obtoževanjem 
ni bil pripravljen skloniti glave. Brezkompromi- 
snost ga je pripeljala do živčnega zloma in na- 
posled v delovno taborišče. Izpustili so ga šele 
čez tri leta. Žal v slovenski izdaji ni slik, na kate- 
rih lahko vidimo posledice, ki jih je kulturna re- 
volucija pustila na obrazu avtoričinega očeta. 
VSE ZA ZGODOVINO 
108 ZGODOVINA ZA VSE 
V drugo taborišče so poslali tudi njegovo ženo, 
otroci pa so bili raztepeni po Kitajski. Mao, ki ni- 
koli ni maral izobražencev, je razpustil šole in ki- 
tajsko mladino ter številne druge meščane (sku- 
paj 15 milijonov ljudi) nagnal na kmete, da bi se 
učili skozi delo. "Kmetje imajo umazane roke in 
v kravjem dreku namočene noge, a so mnogo 
bolj čisti kot intelektualci", je značilno grobo iz- 
javil veliki mislec. Jung Chang je skupaj z mlajšo 
sestro pristala v mali vasici na obronkih Himala- 
je. Le mukoma je uspela priti iz tega zakotja in si 
priborila mesto v komuni blizu Chengduja. 
Ker kot mestni otrok ni bila uporabna pri 
kmečkih opravilih in je bila pogosto odsotna, 
saj je obiskovala mamo in očeta, so bili vaščani 
prezadovoljni, ko je napredovala v "bosonoge- 
ga zdravnika". V skladu z Maovo krilatico: "Več 
knjig ko prebereš, bolj neumen postaneš", je do- 
bila le kratek priročnik in že je lahko začela 
zdraviti. Šele 1971 se je lahko vrnila v Chengdu 
in se zaposlila v tovarni kot električar. 
Razmere so se v začetku sedemdesetih izbolj- 
šale: 1971 je bila rehabilitirana pisateljičina ma- 
ma, 1972 je bil iz taborišča izpuščen njen oče, 
1973 pa se je na prizorišču spet pojavil Deng Xi- 
aoping, ki ga je bil Mao izpustil, da bi rešil 
ohromljeno ekonomijo. Politična klima se je 
počasi otoplila in spet so začele delovati šole, 
Jung Chang se je 1973 lahko vpisala na Sečuan- 
sko univerzo. Med študijem angleščine, ki je bil 
pravo vrvohodstvo, saj je prevelika želja po zna- 
nju veljala za reakcionarno, se ji je odprl nov 
svet. K temu je marsikaj prispevala njena mama, 
ki se je kot pregovorna levinja borila za hčerki- 
no prihodnost. Obhodila je vse nekdanje tovari- 
še, za katere je menila, da lahko zastavijo svojo 
besedo na ustreznih mestih. Oče pa je ostal člo- 
vek načel in hčeri, ki jo je imel najrajši izmed 
svojih otrok, ni zmogel pomagati; še vedno se je 
boril proti klientelizmu in drugim tradicional- 
nim napakam kitajske družbe, čeprav je izgubil 
neskončno vero v boljši, komunistični jutri. 
Leta je 1975 je oče v starosti 54-ih let umrl zara- 
di infarkta. Pred njegovo soprogo je bila velika 
naloga - od partije je morala izposlovati ustrezen 
pogrebni govor. Ta je namreč odločal o nadaljnji 
usodi otrok. Avantgarda delavskega razreda je 
otroke še vedno kaznovala za (pogosto namišlje- 
ne) grehe staršev in jih sodila po njihovih delih. 
Po Maovi smrti in obračunu z zloglasno "ban- 
do štirih" se je kulturna revolucija za vedno 
končala. Jung Chang je 1977 začela predavati na 
univerzi in 1978 dobila britansko štipendijo. 
Zgodba se je tako zanjo srečno končala. Kako 
bo s Kitajsko in Kitajci, pa bomo šele videli... 
Knjiga Jung Chang ni znanstvena zgodovina, 
temveč pripoved o ljudeh v času, o ljudeh, ki 
jim usoda ni prizanašala. Divji labodi so čudovit 
prispevek k zgodovini neke države in zlasti k 
spoznavanju komaj predstavljive ideološke po- 
besnelosti. Le strinjam se lahko s kritikom Sun- 
day Timesa, ki je zapisal, da je knjiga "an unfor- 
gettable portrait of the brain-death of a nation". 
Čeprav gre vse spoštovanje pogumu založni- 
ce, ki obsežnega dela ni le izdala, temveč ga je 
tudi prevedla, ni mogoče spregledati nekaterih 
pomanjkljivosti slovenske izdaje. Prevod je na 
nekaterih mestih površen, želeli bi si še kakšen 
lektorski poseg več, predvsem pa motijo tehnič- 
ne napake. Celi odstavki so po zaslugi nepozor- 
nega pretvarjanja iz enega kodnega razporeda 
v drugega brez šumnikov. Branje znakov č na- 
mesto č in podobne nerodnosti pač kvarijo 
bralni užitek. Z malo več skrbnosti bi to izdaja- 
teljica mogla in morala preprečiti. 
Rok Stergar 
IZSELJEVANJE 
SKOZI OČI (IN DUŠE) 
IZSELJENCEV 
Marjan Drnovšek, Usodna privlačnost Ameri- 
ke. Pričevanja izseljencev o prvih stikih z ñpvim 
svetom. Korenine, Nova revija, Ljubljana 1998, 
390 strani. 
/ Preseljevanje ljudi je eden izmed procesov, ki 
(potekajo že od nekdaj in na svoj način odslika- 
[vajo ekonomske in kulturne razmere nekega 
časa in prostora. Slovenski prostor pri tem ni 
nobena izjema, saj so ljudje tukaj vsaj že od 
srednjega veka za krajši čas ali za vedno zapuš- 
čali svoja ognjišča. Razlogi za to so bili različni, 
takšna pa je bila tudi struktura tistih, ki jih je pot 
zanesla na vse konce znanega in neznanega 
sveta. 
Obdobje, v katerem izseljevanje posebej vpli- 
va na potek zgodovine Slovencev, je čas 19. in 
začetka 20. stoletja, ko v nekaj več kot tričetrt 
stoletja dobi razsežnosti, ki pravzaprav osupne- 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 109 
jo. Do leta 1914 se namreč po ocenah iz sloven- 
skega dela Avstrije izseli do 300 000 ljudi, med- 
tem ko v celi Avstriji skupaj leta 1910 živi 
1250000 Slovencev! Nedvomno podatek, ki 
proti koncu 20. stoletja govori v prid povečane- 
mu zanimanju slovenskega zgodovinopisja za 
proučevanje tega fenomena. 
Dosedanje razprave na to temo predstavljajo 
slovenski izseljenski proces z vidika različnih 
znanstvenih ved, medtem ko prave zgodovin- 
ske sinteze na to temo še ni. Težava je namreč 
tudi v tem, da za končno podobo mozaika slo- 
venskega izseljenstva še vedno manjkajo neka- 
teri drobni, a pomembni kamenčki. Eden tak- 
šnih je bil zagotovo doživljanje izseljevanja sko- 
zi oči posameznika, to praznino pa je zapolnila 
Usodna privlačnost Amerike. 
Avtor že na začetku opozori, da ga je pri tem 
delu prvenstveno zanimalo doživljanje malega 
človeka, ki je v velikem izseljenskem valu pred- 
stavljal večino, pri pisanju pa ga je vodila pred- 
vsem občutljivost izseljenčevega doživljanja pr- 
vega stika s svetom. Kot glavni vir je Drnovšek 
uporabil celotna ali delna osebna pričevanja, 
do katerih je zgodovinopisje zaradi njihove 
subjektivnosti sicer precej nezaupljivo. Vendar 
ravno to delo dokazuje, da je moč s trdnim vpet- 
jem v ustrezne časovne, prostorske in tematske 
okvire ta pričevanja uspešno uporabiti in z nji- 
hovo pomočjo bralcu predstaviti zgodbe, kot 
jih je izseljencem pisalo življenje. 
Čeprav so migracije pojav, znan že vsaj od 
srednjega veka, pa predstavlja pomemben mej- 
nik za Slovence zmanjševanje osebne naveza- 
nosti na zemljo, ko s patenti Jožefa II. začno pa- 
dati ovire, ki so do tega časa podložnika vezale 
na zemljiškega gospoda. Ta proces poteka po- 
stopoma, najprej s svobodo preseljevanja zno- 
traj nemških in avstrijskih dežel, sčasoma pa po- 
stane preseljevanje omejeno le z vojaško dolž- 
nostjo in ovirami formalne narave. Kakorkoli 
že, za tistega, ki je imel denar za nadaljevanje 
poti, meje praktično niso obstajale. 
Kmalu pa je država začela spoznavati, da ji na 
drugo stran velike luže uhaja veliko za boj spo- 
sobnih mož, in to v času, ko je svetovni vojaški 
spopad postajal vedno bolj neizbežen. Sledili so 
jalovi poskusi z opozorili pred izseljevanjem, ki 
ga je država nameravala zajeziti tudi z ustrezno 
zakonodajo, a dlje kot do osnutkov ni prišlo vse 
do njenega konca. 
Izseljevanje je spremljala tudi slovenska Cer- 
kev, vendar vsaj na začetku temu vprašanju ni 
posvečala pretirane pozornosti. Izseljenska 
vprašanja so obravnavali na škofijskih sinodah, 
posamezniki pa so tudi že opozarjali na razsež- 
nosti izseljevanja v nekaterih predelih. Vedno 
bolj je postajalo jasno, da izseljevanja ne bo 
moč zaustaviti, zato je po zgledu nemške tudi 
slovenska Cerkev začela ustanavljati Družbe sv. 
Rafaela, s katerimi je izseljencem pomagala z 
nasveti in pomočjo na poti, ob prihodu v deželo 
priselitve, in tudi kasneje. V Ameriki je Cerkev 
za svoje vernike tako daleč od doma skrbela z 
misijonarji, ki so - kolikor je bilo mogoče - red- 
no obiskovali Slovence, ki so bili razkropljeni 
širom ZDA. Ker so bili njihovi obiski v določe- 
nih predelih zelo redki, so njihovo vlogo prev- 
zemala katoliška glasila. Le-ta so najprej prihaja- 
la iz domovine, kasneje pa so jih začeli izdajati 
izseljenci sami. 
Eden najpomembnejših virov, iz katerih so 
ljudje v domovini dobivali informacije o Ameri- 
ki, so bila ravno razna glasila (npr. Novice in 
Zgodnja dánica), ki so objavljala pisma prvih 
misijonarjev v Ameriki. Pogosto so tudi razglab- 
ljala o vzrokih in posledicah izseljevanja, proti 
koncu 19. stoletja pa so se jim v poročanju o iz- 
seljenstvu pridružila tudi številna regionalna 
glasila in koledarji, tako da je bilo informacij o 
življenju ameriških Slovencev kar precej. 
Pisma izseljencev se skoraj brez izjeme zače- 
njajo z opisovanjem poti do Amerike, čemur je 
sledil tudi avtor knjige, ki je temu delu pisem 
posvetil celo poglavje. Za večino ljudi je bil to 
namreč del poti, ki jim je v ostal v spominu celo 
življenje, sploh tistim, ki so preko Atlantika pluli 
med prvimi. Prva polovica 19. stoletja je bila na- 
mreč čas jadrnic, ki so do ameriških obal potre- 
bovale cele tedne, potnikom pa so v spominu 
ostale predvsem po morski bolezni, zadušlji- 
vem zraku, viharjih in podobnih mukah. V samo 
nekaj desetletjih se z velikimi prekooceankami 
plovba skrajša na borih nekaj dni, potniki pa so 
deležni vedno večjega udobja. V zvezi s potova- 
njem preko Atlantika tako prinašajo pisma v pr- 
vem poglavju nekaj izjemno doživetih priče- 
vanj. Takšno je denimo pismo misijonarja Fran- 
ca Pirca, ki je tej izkušnji posvetil pesnitev v še- 
stinsedemdesetih kiticah, katere vrh je doživlja- 
nje viharja sredi noči na odprtem morju. Kmalu 
za Pircem je v Ameriko plul drug misijonar An- 
drej Bernard Smolnikar, ki je na morju preživel 
skoraj dva meseca, saj je z jadrnico izplul iz Trsta. 
VSE ZA ZGODOVINO 
110 ZGODOVINA ZA VSE 
Izhodiščnih pristanišč za pot preko Atlantika 
je bilo v Evropi kar nekaj, tako da so mnogi pre- 
potovali lep kos Evrope, preden so prispeli do 
Le Havra, Antwerpna, Bremna ali katere druge 
odskočne deske za Ameriko. Nekateri so že na 
tem delu poti doživeli marsikaj in so o tem v 
svojih pismih tudi poročali. Opozarjali so na či- 
sto vsakdanje stvari, ki bi utegnile koristiti bo- 
dočim izseljencem, npr. kje so poceni prenočiš- 
ča, koga in česa se je treba v katerem mestu 
izogniti, kako poteka vkrcanje, kakšna je hrana 
na ladji in podobno. 
Če so si pričevanja s prvega dela poti še neko- 
liko podobna, pa so postale usode toliko bolj 
različne po prihodu na ameriška tla. Med prvi- 
mi Slovenci, ki so v večjem številu odšli iskat 
svojo srečo v Ameriko, so bili predvsem Belo- 
kranjci. Med njimi sta bila tudi krošnjarja Matija 
Premuta in Janez Gorše, ki sta konec tridesetih 
let 19- stoletja s krošnjo pogumno stopila v ame- 
riški svet, in se, kot pišeta v pismu, že po nekaj 
tednih naučila trgovati v angleščini, tako da sta 
postajala vedno bolj navdušena nad novo deže- 
lo. V njej namreč niso poznali ne grofov, ne 
knezov, pred katerimi bi morala snemati klo- 
buk, niti ju niso obremenili z nobenim poseb- 
nim davkom. Pisala sta tudi, da se da imenitno 
zaslužiti, ljudje pa so silno prijazni in gostoljub- 
ni. Kot mnogi drugi preprosti rojaki tudi onad- 
va nista mogla skrivati navdušenja nad dejs- 
tvom, da se v Ameriki jé le bel kruh, da je pri 
vsakem obroku na mizi meso in da je hrane v 
izobilju. Vsaj za Premuto pisma govore, da je v 
Ameriki našel svojo srečo, kajti že po šestih letih 
je bil nekdanji krošnjar ugleden trgovec in go- 
stilničar ter pobožen meščan mesta St. Louis ob 
Misisipiju. 
Eden najbolj znanih misijonarjev, ki je odšel 
po sledeh Barage, je bil Lovrenc Lavtižar, kate- 
rega pota so bila preko dopisov dobro znana tu- 
di bralcem Zgodnje danice, ki je več let objavlja- 
la njegova pisma. Bil je popolnoma predan svo- 
jemu poslanstvu. Kmalu po prihodu se je naučil 
angleškega in indijanskega jezika, s čimer je lah- 
ko uspešno oznanjal vero med Indijanci in pri- 
seljenci drugih veroizpovedi. Prepotoval je ve- 
lik del ameriške celine, dokler ni na eni izmed 
takšnih poti zmrznil v bližini Rdečega jezera. 
Pomembna vzpodbuda k nadaljnjemu izselje- 
vanju je bil obisk že omenjenega misijonarja 
Pirca v domovini, ko je ob svojem pripovedova- 
nju ljudi tudi odkrito povabil v Minnesoto. Dal 
jim je natančna navodila glede poti in je zanje 
celo predvidel zelo dobra zemljišča po ugodni 
ceni. Rojaki v domovini so bili takó dobro sez- 
nanjeni s tem, kakšne so kmetijske površine in 
podnebne razmere v Minnesoti, kakšni so na- 
čin obdelave, zaslužek, nevarnosti, ki jih čakajo, 
skratka vse, kar bi jih utegnilo zanimati. S tem se 
je navkljub svarilom, ki so jih bili delili sloven- 
ski časniki, konec 60. let 19. stoletja sprožil nov 
val izseljevanja, predvsem Gorenjcev, v Minne- 
soto. 
Redkeje so se za izselitev odločale ženske. 
Razlogov je bilo več, temu primerno pa je števi- 
lo objavljenih osebnih pričevanj o njihovih do- 
živetjih. V začetni fazi je šlo predvsem za žen- 
ske, ki se v Ameriki pridružile svojim možem ali 
sorodnikom, kot npr. Polona Noč, sestra misijo- 
narja Pirca, in Marija Trobec, katere brat je 
opravljal enako poslanstvo. Vendar nekaterim v 
domovini pojav Slovenk-izseljenk ni bil najbolj 
všeč. O tem priča reakcija dr. Bleiweisa, ki je za 
odhod družine Noč v Ameriko krivil Polono, ki 
po njegovem "ni imela več obstanka v svoji do- 
movini", in je le zaradi nje mož "na vrat na nos" 
prodal grunt, za katerega je iztržil le toliko, da 
so si lahko plačali vozovnice do New Yorka. 
Število rojakov "brez obstanka" pa je v drugi 
polovici 19. stoletja začelo še bolj naraščati. Hi- 
tro se razvijajoča industrija je potrebovala 
ogromno delavcev, kar je premamilo tudi števil- 
ne Slovence. S tem je naraslo tudi število pisem, 
ki so jih slovenska glasila še vedno redno objav- 
ljala, vendar je njihova objava bila vedno bolj 
odvisna od nazorskih in političnih načel, ki so 
jih časniki zastopali. Posledica so bile objave ne- 
podpisanih pisem, objave samo "primernih" de- 
lov pisma, ali pa so z njihovo vsebino uredniki 
kako drugače manipulirali. 
Slovenski časniki so začeli proti koncu 19. sto- 
letja izhajati tudi v Ameriki. Tako je leta 1891 iz- 
šel prvi Amerikanski Slovenec, s katerega uso- 
do je bila povezana že prva afera. Že po deseti 
številki je to glasilo glavni urednik Anton Mur- 
nik namreč prodal Jožefu F. Buhu, predstavni- 
ku katoliške Cerkve, kar je takoj glasno odmeva- 
lo v liberalno usmerjenem tisku v Ljubljani. Po- 
litična nasprotja med vedno številnejšimi slo- 
venskimi priseljenci so postajala vedno bolj 
očitna tudi v zasebnih pismih. Tako študent me- 
dicine Jauh iz Clevelanda razglablja o nevarno- 
stih klerikalizma, na drugi strani priseljenec Ja- 
kelj v pismu svoji ženi ne more mimo obiska 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 111 
"socialističnega  apostola"  Etbina  Kristana  v 
Ameriki. 
Zadnje poglavje je v celoti posvečeno zapi- 
som izpod peresa župnika Jurija Trunka. Ti za- 
pisi so nastali v času njegovih štirih potovanj v 
Ameriko v letih 1909-11, ko je izseljevanje Slo- 
vencev pred izbruhom svetovne vojne doseglo 
še zadnji vrhunec. Kot izobraženec in navdušen 
popotnik je odkrival ZDA, hkrati pa navezal sti- 
ke z mnogimi slovenskimi izseljenci. Odlikujeta 
ga lep jezik in čut za opazovanje, predvsem pa 
so zanimiva njegova razmišljanja o vzrokih izse- 
ljevanja, kjer opozarja pred posploševanjem. 
Opozoril je tudi na enostavni psihološki vzorec, 
po katerem so tisti izseljenci, ki so uspeli, slikali 
vse v zvezi z Ameriko svetlo, o Evropi pa so me- 
nili vse najslabše. Posebno vrednost dajejo 
Trunkovemu delu številne fotografije in ilustra- 
cije Ivana Vavpotiča, ki na eni strani zajemajo 
motive ZDA, na drugi motive Slovencev. 
Objava Trunkovih zapisov na koncu nekako 
tudi kronološko zaokrožuje vpogled v osebna 
pričevanja, ki bralcu ponudijo izseljenstvo iz 
perspektive njegovih protagonistov. S tem de- 
lom smo tako dobili nov pomemben prispevek, 
ki v zgodovinopisju upošteva tudi malega člo- 
veka. Prav s tem dokazuje, da je moč tudi na os- 
novi takšnega videnja spoznati kaj novega o 
njegovem času in prostoru. 
Simon Zupan 
VSE ZA ZGODOVINO 
ŠOU-Študentska knjigama 
Kersnikova 4 
1000 Ljubljana 
tel: 131-70-10 fax: 222-618 
odprta vsak dan od 10. do 14. ure 
Študijska in obštudijska literatura, 
leposlovje, periodika, 
študentski časopisi,... 
V študentski knjigami imajo 
vsi študentje in dijaki 
25 do 50% popust pri nakupu knjig. 
Novosti v Študentski knjigami objavljamo 
na RŠ, vsak torek in četrtek v 
Študentskih obvestilih ob 18.30 uri. 
STUDENTSKA ^N,I^ 
•? • • j ^ 
••'••-'     • CO 
iirì www.knjigarna.uni-lj.si \>r      Vlili     -• 
* v Ljubljani ^ 
UDK 929 Erazem Predjamski "14" 
NARED Andrej, zgodovinar, Dobec 18,1382- Begunje pri Cerknici 
Erazem (Pred)jamski - slovenski Robin Hood? 
ZGODOVINA ZA VSE, 5/1998, št. 2, str. 5-16. 
Avtor obravnava zgodbo o "zadnjem roparskem vitezu na Kranjskem", ki je s pomočjo ljudske tradicije, 
Valvasorja in romantike 19. stoletja postala splošno poznana. Na podlagi ohranjenih virov ugotavlja, kaj je v 
tej zgodbi gotovega, kaj možnega in kaj izmišljenega oz. mitološkega, ob tem pa nastaja nova zgodba o 
Erazmu Jamskem. S pregledom dosedanjega pisanja o Erazmu pokaže tudi na genezo mita o klativitezu. 
^ 
UDK 349.235.75 (497.4) "1867/1895" 
PANČUR Andrej, zgodovinar, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SLO-1000 Ljubljana 
Na poti k modernemu nedeljskemu počitku 
ZGODOVINA ZA VSE, 5/1998, št. 2, str. 17-40. 
V letih 1867/68 je liberalna vlada v avstrijski polovici habsburške monarhije odpravila stare zakone o 
nedeljskem počitku, ki so bili še v tesni zvezi s posvečevanjem nedelj. Članek obravnava reakcijo katoliških 
in konservativnih krogov na Slovenskem, ki so se v skladu s širšimi avstrijskimi dogajanji borili za ponovno 
uvedbo posvečevanja nedelj. Leta 1885 jim je sicer uspelo uzakoniti moderni nedeljski počitek, zakonsko 
zapovedano posvečevanje nedelj pa je bilo dokončno stvar preteklosti. Avtor obravnava še boj za čim širši 
nedeljski počitek, ki je leta 1895 pripeljal do novega zakona. 
$s- 
UDK 94 (497.4)" 19/20" : 821.163.6-94 
821.163.6-94 :94 (497.4) 
GRDINA Igor, dr., Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, SLO-1000 Ljubljana 
Slovenski spomini na včerajšnji svet 
ZGODOVINA ZA VSE, 5/1998, št. 2, str. 41-49. 
Prispevek predstavlja posamezne odlomke iz spominov in zapisov Josipa Vošnjaka (1834-1911), Frana 
Šukljeta (1849-1935) in Ivana Šušteršiča (1863-1925), ki so zaradi preseganja ozkih meja slovenske 
nacionalne politike zanimivi tudi za širši srednjeevropski prostor. 
UDC 929 Erazem Predjamski "14" 
NARED Andrej, Historian, Dobec 18,1382- Begunje pri Cerknici 
Erazem Lueger - the Slovene Robin Hood? 
HISTORY FOR EVERYONE, 5/1998, No. 2, pp. 5-16. 
The author deals with the story of "the last robber baron in Carniola", which became famous with the help 
of popular tradition, Valvazor and the Romanticism of the 19th century. Based on the preserved historical 
sources the author tries to establish what is certain in this story, what is possible, and what is only a figment 
of imagination i.e. what is mythological. Thus, he reveals a new story of Erazem Lueger. The author also 
brings an overview of the texts on Erazem and presents a genesis of the myth of this knight errant. 
3^ 
UDC 349.235.75 (497.4) "1867/1895" 
PANČUR Andrej, Historian, Institute of Modern History, Kongresni trg 1, SLO-1000 Ljubljana 
On the Way to the Modern Sunday Rest 
HISTORY FOR EVERYONE, 5/1998, No. 2, pp. 17-40. 
In 1867-1868 the liberal government of the Austrian part of the Hapsburg monarchy rescinded the old 
laws on Sunday rest, which were closely connected to the consecration of Sundays. The article deals with 
the reactions of Catholic and conservative circles in Slovenian part of the monarchy, which, as their 
counterparts in the other parts of the monarchy, fought for the re-establishment of consecrated Sundays. In 
1885 they managed to enforce the law on modern Sunday rest, but the obligatory consecrated Sundays 
became the past. The author presents the movement for further rights of Sunday rest, which resulted in the 
new law in 1895. 
UDC 94 (497.4)" 19/20" : 821.163.6-94 
821.163.6-94:94 (497.4) 
GRDINA Igor, Ph. D., University of Ljubljana, Faculty of Arts, Aškerčeva 2, SLO-1000 Ljubljana 
The Slovene Memoirs Connected to the Yesterday's World 
HISTORY FOR EVERYONE, 5/1998, No. 2, pp. 41-49. 
The article presents some fragments from the memoirs and notes of Josip Vošnjak (1834-1911), Fran 
Šuklje (1849-1935), and Ivan Šušteršič (1863-1925), which surpassed the limited boundaries of the Slovene 
national politics and are thus interesting also for the Middle European politics. 
UDK 792.56 (497.4 Ljubljana) : 929 Cankar I. 
821.163.6-293 : 792.025-863 
792.025-863 
GRDINA Igor, dr., Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, SLO-1000 Ljubljana 
Trompeta kliče ali Ivan in Klanca na manevrih 
ZGODOVINA ZA VSE, 5/1998, št. 2, str. 50-70. 
Najpomembnejši slovenski pisatelj Ivan Cankar (1876-1918) je leta 1898 za uprizoritev v ljubljanskem 
deželnem gledališču v slovenščino prevedel besedilo operete Victorja Rogerja Les 28 Jours de Clairette. 
Prevod je do letos, ko se je našel v arhivu ljubljanske opere, veljal za izgubljenega. V pričujoči razpravi je 
objavljen v celoti (razen dialogov, ki so najbrž izgubljeni za vedno). 
3^ 
UDK 373.542-057.87 (497.4) "18/19" 
GOVEKAR-OKOLIŠ Monika, dr., Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, SLO-1000 Ljubljana 
Upornost gimnazijcev in njihov odnos do profesorjev, šolskega reda in discipline 
ZGODOVINA ZA VSE, 5/1998, Št. 2, str. 71-83. 
Prizkaz gimnazijskega življenja na Slovenskem na prelomu iz 19- v 20. stoletje označuje upornost 
gimnazijcev in njihov odnos do profesorjev in šolskega reda. Opisani so primeri iz takratnega 
gimnazijskega življenja, ki kažejo, da so mladi tako v šoli kot tudi zunaj nje prihajali v konflikte. Vzroki so 
bili različni. Upirali so se individualno ali kolektivno, uspešno še pogosteje pa neuspešno. Z upornostjo so 
želeli izpostaviti lastno avtonomnost, ki je hkrati postajala značilnost njihove generacije. 
UDK 929 Grohar I. 
FILIPAS Helena, zgodovinarka, Šegova 18, SLO - 8000 Novo mesto 
Podobe velmož - Ivan Grohar 
ZGODOVINA ZA VSE, 5/1998, št. 2, str. 84-89. 
Avtorica predstavlja enega najpomembnejših slovenskih impresionističnih slikarjev, Ivana Groharja 
(1867-1911). V članku je opisana njegova življenska pot in njegov umetniški razvoj. 
UDC 792.56 (497.4 Ljubljana) : 929 Cankar I. 
821.163.6-293 : 792.025-863 
792.025-863 
GRDINA Igor, Ph. D., University of Ljubljana, Faculty of Arts, Aškerčeva 2, SLO-1000 Ljubljana 
The Trumpet Calls or Ivan and Klarica on the Manoeuvres 
HISTORY FOR EVERYONE, 5/1998, No. 2, pp. 50-70. 
In 1898, Ivan Cankar (1876-1918), the most important Slovene writer, translated the text of the operetta of 
Victor Roger Les 28 Jours de Clairette into Slovene for the performance in the Ljubljana's Provincial Theatre. 
Until this year, when it was found in the archives of the Ljubljana Opera House, the translation was held for 
lost. The article brings the translation of the operetta as a whole (except for the dialogues which are 
probably lost). 
$s- 
UDC 373.542-057.87 (497.4) "18/19" 
GOVEKAR-OKOLIŠ Monika, Ph. D., University of Ljubljana, Faculty of Arts, Aškerčeva 2, SLO-1000 Ljubljana 
The Resistance of High School Students and Their Relation to the Professors, School Order and Discipline 
HISTORY FOR EVERYONE, 5/1998, No. 2, pp. 71-83. 
The article deals with the life of the high school students in Slovenia in the late 19lh and early 20,h century 
and presents the resistance of those students and their relation to the professors and school order. The 
author describes some examples from the life of the high school students of the time, which show that they 
came into conflicts in the school as well as out of it. There were many different reasons for those conflicts. 
They revolted against the established order individually and collectively, with some success and, even more 
often, with no success. With their resistance they wanted to establish their own autonomy, which slowly 
became the hallmark of their generation. 
UDC 929 Grohar I. 
FILIPAS Helena, Historian, Šegova 18, SLO - 8000 Novo mesto 
The Images of the Famous People - Ivan Grohar 
HISTORY FOR EVERYONE, 5/1998, No. 2, pp. 84-89. 
The author presents Ivan Grohar (1867-1911), one of the most important Slovene Impressionist painter. 
In her article she describes his life story and his artistic development. 
UDK 316.7 : 366.1 (-163.6) "196" 
REPE Božo, dr., Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, SLO-1000 Ljubljana 
Vpliv nakupovalnega turizma na kulturne spremembe in način življenja v Sloveniji po drugi svetovni vojni 
ZGODOVINA ZA VSE, 5/1998, št. 2, str. 90-96. 
Pisec v prispevku obravnava vpliv nakupovalnega turizma v Italiji in Avstriji na način življenja in kulturne 
spremembe v Sloveniji. Ugotavlja, da so prehodi meje, nakupovanja v tujini in potovanja pomembno 
sooblikovali življenski slog Slovencev v povojnih desetletjih. Izostrili so njihov čut za kvaliteto in vplivali na 
domačo proizvodnjo in trgovino, da se je vsaj poskušala približati zahodnim standardom. Nakupi so 
posredno tudi pritiskali na politiko, ki je vsaj deloma morala upoštevati potrošniške zahteve in se jim 
prilagajati. 
3^ 
Búllalo Bill Shoolinci fronHfor3*bi)¿R 
ZGODOVINA ZA VSE 
Nova slovenska znanstvena 
revija, polna zanimivih in 
kratkočasnih zgodb, ki jih 
piše življenje. 
VSE ZA ZGODOVINO 
Vse informacije lahko dobite na sedežu Zgodovinskega društva Celje 
(Muzej novejše zgodovine Celje), Prešernova 17, 3000 Celje 
tel.: (063) 40-530, fax: (063) 405-330. 
Na voljo so vam vse številke po ugodni ceni. 
UDC 316.7 : 366.1 (-163.6) "196" 
REPE Božo, Ph. D., University of Ljubljana, Faculty of Arts, Aškerčeva 2, SLO-1000 Ljubljana 
The Influence of Shopping Tourism on Cultural Changes and the Way of Life in Slovenia after the Second 
World War 
HISTORY FOR EVERYONE, 5/1998, No. 2, pp. 90-96. 
The author deals with the influence that shopping tourism in Italy and Austria exerted on the way of life 
and cultural changes in Slovenia. He establishes that the border crossings, shopping abroad and travels 
characterised the way of life of the Slovenes in the post-war decades in a very important way. They gave the 
Slovenes a better sense for quality of products and influenced the Slovene trade and production in the way, 
that it at least tried to approach the standards of the West. The shopping also put some pressure on the 
politics, which had to take into account the demands of the consumers and try to adapt to them. 
§^ 
ZGODOVINA ZA VSE 
Izdalo: Zgodovinsko društvo Celje 
Založilo: Zgodovinsko društvo Celje 
Uredniški odbor: Janez Cvirn, Bojan Cvelfar, Branko Goropevšek, Igor Grdina, Branko 
Lesjak, Andrej Studen, Anton Šepetavc, Branko Zver, Aleksander Žižek 
Urednik: Andrej Studen 
Računalniška priprava stavka: Andrej Mohorič 
Prevod v angleščino: Katarina Kobilica 
Prevod v nemščino: Tina Bahovec 
Lektor: Anton Šepetavc 
Bibliografska obdelava: Nataša Kandus, Branko Goropevšek 
Naklada: 400 izvodov 
Finančna podpora za natis revije: 
Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije 
Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije 
Študentska organizacija univerze v Ljubljani 
ISSN 1318-2498 
Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, 415-84/94 mb, sodi revija 
Zgodovina za vse med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov. 
ANDREJ NARED 
ANDREJ PANČUR 
IGOR GRDINA 
MONIKA GOVEKAR - OKOLIŠ 
HELENA FILIPAS 
BOŽO REPE 
^"'^ 
CENA: 1.500 SIT