3/3 f6 S 3S<j3ZM,$#




■







"







El E13

r —  - i

Spillmannove povesti.

VI. zvezek.

Aru mu gam,

sin indijskega kneza.

Dogodljaji

spreobrnjenega indijskega princa.

Prosto po misijonskih zapiskih od A. o. B.

Iz nemščine prevel M. B.

2aložila ,,V^atol. tovarna 11  v Ljubljani.

Tiskarna »Kat. tisk. društva' 1 ,

—— prej R. Šeber v Postojni. ~—

'□□EK

- £

\a\ ~~  vj30000S 2>0
13) i

1. Bolni sin ozdravi.

V Tričinapali, lepem indijskem mestu, je
živel imovit knez Rama. Imel je veliko posestvo
in lep grad, ki pa je stal zunaj mesta. A pri
vsem svojem bogastvu ni bil srečen, ker ni imel
nič otrok. . Vedno je prosil svoje poganske bo¬
gove, daroval jim bogatih darov, da bi mu dali
potomcev; a vse je bilo zastonj. Slednjič pa
dobi vendar sinčka; a tudi ta ga ni osrečil.
Ravno takrat namreč, ko se začenja naša povest,
je ležal edini njegov otrok, mlad še, zelo mlad,
na smrtni postelji. Poleg njega je sedel oče ves
■zbegan in pobit, okoli pa so stali verni sluge,
ga hladili in pihljali s palmovimi vejicami; mu¬
čila ga je namreč huda vročica.

Nemo sedi oče ob postelji, zre na bolnika
in ga stiska za mehko ročico, kot bi hotel pri¬
držati še nekaj trenutkov poslavljajoče se mlado
življenje. Šepetajoč moli in prosi poganske bo¬
gove pomoči, a nobeden ga noče uslišati;
bolnikova žila pa bije vedno slabeje in slabeje
in vsi zdravniki so istega mnenja: mladi princ
umre še isto noč.

1

—- 4  —

Nakrat stopi v palačo sluga, se pokloni
globoko do tal in šepne knezu na uho: »Gospod,
krotilci kač so tukaj in čakajo tvojega ukaza."
Knez pogleda kvišku kot bi se zbudil iz težkega
spanca in reče: »Naj pridejo sem!"

Kmalu se razgrne zavesa pri vratih in v
palačo stopijo kačji krotilci ter padejo pred
knezom na tla. Ta pa pokaže na bolnika in reče:

»Glejte, sin mi umira za neznano boleznijo,
ki mu jo je poslal hudi duh. Veliko darov sem
že daroval bogovom Šivi, Višnu in Brahtni, a
nobeden mi noče pomagati. Tudi molil sem, a
ne duhovniki, ne zdravniki mi ne morejo po¬
magati. Vsi pravijo, da mi ga je zastrupil hudi
duh strupene kače. Ali vi lahko zarotite tega
sovraga, da mi pusti otroka in mu vzame bo¬
lezen?"

»Da, gospod," odvrneta oba glumača. »To
je nama lahko mogoče; toda bolnik ne ozdravi
takoj, marveč polagoma in šele potem, ko da¬
ruješ primerne darove v zlatu in mleku."

Nekako zaničevalno gledajo zdravniki na
oba goljufa, ki sta le hotela dobiti veliko de¬
narja, potem pa izginiti.' Njihova umetnost je
bila namreč prazna goljufija in prevara in živela
sta le od babjeverstva svojih rojakov. Knez pa
hoče poskusiti vse, da reši sina, zato vrže glu¬
mačema polno mošnjo denarja, služabniku pa
zapove, naj prinese mleka v zlati skledi.

Ko je bilo mleko tu, se vsedeta oba glu¬
mača na lepe preproge, postavita predse velike
košare s strupenimi naočarkami (kačami) in za-

5

čneta piskati prav lahno na svoje piščalke.
Začetkoma vzdignejo kače glave iz košare —
kače namreč zelo ljubijo godbo — se ozrejo
okoli sebe in začno sikati z razcepljenimi jeziki
proti mleku. Nato zlezejo urno k skledi in začno
strastno srkati sladko pijačo. Kmalu se postavijo
zopet po koncu in se začno gugati in gibati po
taktu godbe. Vsi okolustoječi so malo preplašeni
in s strahom zrejo umetnost izurjenih kač. V
tistem hipu pa zavpije bolestno bolnik in se ozre
preplašeno na kače. Od samega strahu se trese po
vsem životu.. Rudža (knez) strastno stisne bolnika
k sebi. in zavpije nad glumačema: »Ali bo že
konec te neumnosti, kaj pa hoče vse to?" A
onadva mu dasta s prstom znamenje, naj molči;
nato začneta še glasneje in hitreje piskati, in
kače skačejo tudi vedno hitreje.

Bolnik zavpije vdrugo, dvigne se plašno,
kot bi hotel uiti, nato pa omahne 'trepetajoč na
posteljo. Zdravniki pa šepetajo med seboj:
»Umira, umira!" . . .

A še ni konca. Kače zapazijo dečka, napih¬
nejo vratove in planejo proti postelji; tedaj pa
jih vrže knez s silo daleč v kot, plane kvišku
in zavpije:

»Goljufa! Ubijata, morita mi otroka mesto
da bi mi ga zdravila! Ce mi takoj ne izgineta,
vaju dam pretepsti do krvi!"

Služabniki so bili takoj pripravljeni za
to, toda glumača zgrabita mošnjo in skledo,
ovijeta si kače okoli vratu, da se ju ne bi
upal nihče dotakniti in izgineta iz palače in gradu.

— 6  —

Čez nekaj časa po tem burnem dogodku
se pomiri bolnik zopet popolnoma. Prestrašil se
je bil prej le kač in njihovih divjih pogledov.
Zravna se v postelji in zapre oči. Očeta se
poloti obup; podrla se mu je zadnja nada,
zadnje 'sredstvo se je izjalovilo. Tedaj pa pri¬
stopi k njemu star sivolas zdravnik in mu reče:
v Knez moj, če hočeš rešiti bolnika, pokliči enega
izmed duhovnikov, ki oznanjajo novo vero križa.
Tem kače nič ne škodijo, še ubogajo jih; imajo
namreč neko čudno moč nad njimi, kot sem
že slišal od nekaterih ozdravljenih bolnikov."
Znano je namreč po vsej Indiji, da že več stoletij
ni pičila kača nobenega katoliškega duhovnika
ah redovnika.

»Kaj?" zavpije knez razburjen, »celo ti,
ki častiš tudi naše bogove, celo ti mi svetuješ,
naj se obrnem za pomoč do sovražnikov moje
vere! Ali bi me ne kaznoval zato veliki
brama?"

»Dobri knez!" odvrne mirno stari zdravnik,
»med vsemi zli duhovi na zemlji je kača naj¬
večji sovražnik brame in njegovih častilcev.
Beli bramanci, ki žive na zahodu in imajo
moč nad kačami, vendar niso sovražniki brame.
Svetujem ti torej še enkrat: pokliči kakor hitro
mogoče enega belega bramanca, sicer ti sin
gotovo umrje."

»Pa naj bo," de knez in se uda zdravniku,
»pokhči torej belega sanijatija (učitelja)!"

Čez dobre pol ure je že o. Frančišek —
tako je bilo namreč ime misijonarju — pri bol-

— 7  —

nikovi postelji. Dolg bel talar mu sega do tal
in lep križ se mu sveti na prsih; tako so misijonarji
v Indiji navadno napravljeni. Radža pokaže na
bolnega otroka in reče: »Čuj, beli mož! Moj
sin umira, zastrupljen od hudobne kače. Po¬
skusili so že svojo umetnost nad njim skoro vsi
zdravniki, vsi moji duhovniki in celo kačji krotilci,
a vse nič ne pomaga, nihče mi, ga ne more
ozdraviti. Slišal sem pa, da imaš ti moč nad
zlimi duhovi; zato te prosim, prepodi jih od
sina, ozdravi mi edinca!" To rekši si pokrije
obraz in se bridko zjoka. Misijonar pa odvrne:

,/Čuj me, moj dobri knez! Molil bom k
Bogu, Stvarniku nebes in zemlje, ki je edini
gospodar nad življenjem in smrtjo; tega pravega
Boga bom prosil, da blagoslovi moja zdravila
in ozdravi bolnika."

„In kaj zahtevaš za to?" vpraša knez. „Zase
ne zahtevam ničesar," odvrne o. Frančišek, ,J<ajti
Bog, ki me je izvolil po svoji milosti za svojega
služabnika in mi dal moč nad hudobnimi duhovi,
ta Bog mi zapoveduje, naj rabim to oblast, to
moč, ki sem jo zastonj prejel, tudi zastonj v
prid in blagor vsega človeštva. Svetujem Vam pa
to-le, kar je že svetoval prerok Daniel judov¬
skemu knezu Nabuhodonozorju: „  Dajte miloščine,
hrane in obleke revežem, lačnim, žejnim in
nagim, ki leže pred vrati vaših gradov; Bog Vam
povrne Vaše usmiljenje s svojim usmiljenjem."

Začudeno zre knez o. Frančiška in zapove
dati vsakemu revežu jedi, pijače, obleke in de¬
narja. Nato pa prosi misijonarja, naj pripravi

bolniku kako zdravilo, da mu bol vsaj olajša. „Ali
verujete, da Vam moj Bog lahko 'sinčka ozdravi?"
ga vpraša o. Frančišek. Knez pomisli malo, nato
pa pravi odločno: »Da, verujem; kajti tale

inoj prijatelj - in pokaže pri teh besedah na
starega zdravnika - mi je tako rekel, in on
nikdar ne laže."

„  Blagor Vam, ker vse Vam je mogoče, ako
imate trdno vero." Nato poklekne pobožni misi¬
jonar k postelji, si dene štolo za vrat, položi njen
konec dečku na glavo, ga pokriža in moli na
glas v indijskem jeziku, da vsi slišijo in razumejo:

»Polagali bodo roke na bolnike in
ozdravljeni bodo.  Glej, o Gospod na tega
bolnika in okrepčaj ga; poživi dušo, ki si jo
vstvaril, da bo po tvojem usmiljenju rešena.
Po Kristusu Gospodu našem. Amen." Nato moli
še evangelij sv. Janeza: V začetku je bila
beseda,  in blagoslovi dečka.

Tu poklekne knez k postelji, prekriža roke
na prsih in začne moliti. In tudi vsi navzoči
pokleknejo in začno moliti po svoje.

Ko Frančišek konča svojo molitev, odpre
bolnik trudne oči in zagleda častitljivo obličje
misijonarja. Nekaj časa zre vanj, nato dvigne
rahlo glavo, prime Frančiška za roko in mu jo
hvaležno poljubi. Vse navzoče gane ta prizor,
najbolj pa misijonarja samega.

»Prinesite mi vode in soli!" ukaže služab¬
nikom. Ti prineso v hipu oboje v zlatih posodah.
O. Frančišek blagoslovi oboje, nato pomeša
nekoliko soli z vodo in da to dečku piti. Potem

g —

poškropi še posteljo in sobo z blagoslovljeno
vodo in moli še nekaj molitev potihem. Medtem
pa objame bolnika sladki sen in ga zaziblje v
mirno spanje. O. Frančišek se dvigne in migne
služabnikom, naj zapuste takoj sobo, da ostaneta
s knezom sama notri. Radža prime spoštljivo o.
Frančiška za roko in ga pelje v stransko sobo.
Tu pa mu reče: »Sedaj vem, da__je resnica, da
imate vi beli duhovniki moč nad zlimi duhovi.
Sedaj to trdno verujem, ker sem sam videl. Ce
mi sin ozdravi, zahtevaj od mene, kar hočeš,
vse ti izpolnim."

»Dobri moj knez!" odvrne misijonar, »po¬
vedal sem Vam že, da ne vzamem nikakega darila,
a eno stvar zahtevam od Vas."

„No, in to je?" vpraša radža radovedno.

„Zahtevam, da ne branite sinu, ako ozdravi, '
da se izkaže hvaležnega Bogu, ki ga je ozdravil."

„Da, da, hvaležen mu bo in mu mora biti;
zida naj mu svetišče; tudi spozna naj ga, če to
zahtevaš, a da bi ga kdaj častil in oboževal, to
se pa ne sme zgoditi nikdar; kajti on bo moj
naslednik in moj edini dedič."

»Obljubite torej, da ga sme spoznati, če
to želi?"

„Obljubim to!"

,,Torej hočem prositi Boga, da vsadi v
mlado bolnikovo srce iskreno željo pravega
spoznanja. Da se izvrši ta želja, pa bodi moje
plačilo." Tako konča pobožni misijonar in za¬
pusti kneza.

— 10  —

Ko pride v samostan, skliče vse svoje go-
jenčke skupaj in jim pove, kar se mu je pri¬
petilo. Potem jih opozori, naj molijo pridno za
bolnega princa Arumugama zlasti še zato, da
mu vsadi dobri Bog v mlado srce srčno željo
ga spoznati in ljubiti. Takoj jih gre nekaj v
kapelico pred tabernakelj, nekaj pa na vrt, kjer
je lej) kip Matere božje. In vsi molijo prav
goreče in prav pobožno k Bogu, naj dodeli
bolniku zdravje in mu da željo spoznanja resnice
in izpreobrnenja k pravi veri.

Misijonarja pokliče že drugi dan knez zopet
k sebi. Med potjo vpraša o. Frančišek služabnika,
ki je prišel ponj, kaj in kako je z dečkom. Ta
mu pa odvrne: „0 veliki oznanovalec križa!
Sam veš bolje, ker ti je podelil Bog moč nad
zlimi duhovi. Mladi princ je že popolnoma
zdrav. Mrzlica ga je popolnoma pustila, spal je
dobro in mirno, ko Se pa je zbudil, je iskal
tebe po sobi. Ker te ni bilo, je vprašal, kje si.
Zato je zapovedal knez oskrbniku, naj ti napiše
pismo, ki sem ti ga izročil."

Radža je že težko pričakoval misijonarja.
Ko slednjič vendar dospe v grad, pride mu sam
nasproti, ga dostojno pozdravi in reče: ,,Hvala
ti, mogočni oznanovalec križa! Moj sin je po¬
polnoma zdrav. Pridi in poglej !"

Pri teh besedah ga prime za roko in ga
pelje v sobo, kjer že sedi na postelji mladi
Arumugam.

„Oče!" vsklikne veselo, ko ga zagleda in
mu stegne ročice nasproti. „Kaj ne, tako te

11

imenujejo častilci križa? Ti si me oprostil zle
kače, ki me je hotela umoriti in si me ozdravil.
Hvala ti zato stotera k'

Frančišek blagoslovi otroka in reče: „Ne
jaz, moj Bog te je ozdravil." Nato vpraša kneza,
je li že kaj jedel.

»Ne še," odvrne knez, »nisem mu hotel
dati ničesar, dokler ne prideš ti, da govorim
s tabo."

Na misijonarjev ukaz prinesejo jedi, ki jih
ta blagoslovi in ponudi dečku. Z veliko slastjo
za vživa Arinim gam jedi, radža pa naprosi o. Fran¬
čiška, naj blagoslovi še druge jedi, da jih bo
deček lahko pozneje vžival. Ta pa odvrne: „Po-
škropite vsako jed s to vodo, potem mu nebo
ničesar škodila."

In tako se je zgodilo. Dečku se začno moči
vidno vračati in čez nekaj dni je že popolnoma
zdrav. Brhko skače že po vrtu očetu v veliko
veselje. A kakor je bil radža tega vesel, je po¬
stajal vendar zelo zamišljen. Bal se je namreč,
da se ne bi izpolnila želja misijonarjeva in da ne
poželi njegov sin spoznati pravega krščanskega
Boga.

2. Arumugamova prošnja.

Prve dni, ko je Arumugam ozdravel, pride
o. Frančišek še večkrat h knezu, kjer se igra s
princem in ga zabava. Pripoveduje mu veliko
o Evropi, o lepi deželi, ki leži na zapadu. Pri¬
poveduje mu o njenih zanimivostih, kako se

12  —

vozijo ljudje na izprehod le na konjih in ne
na volih kot v Indiji; pripoveduje mu dalje, da
bivajo tam samo beli ljudje, da je zelo mrzlo
in hodijo ljudje pozimi, ko voda zmrzne, po
ledu kot po suhem i. t. d. Pripoveduje mu še
o drugih zanimivostih, o različnih šegah in
navadah tako, da ga mladi princ z velikim
zanimanjem posluša. Knez je tega zelo vesel.
Rad dovoli o. Frančišku, da pripoveduje toliko
o Evropi; še rajši in -še z večjim veseljem pa
dovoli princu, da ga posluša, a nikdar si ne
upa pustiti ju niti za trenutek samih; boji se
namreč, da ne bi povedal duhovnik dečku, kaj
mu je obljubil in da mu ne bi prigovarjal, naj
ga zaprosi, da sme spoznati pravega Boga. Misli
si sam pri sebi: „Ce je beli mož res mož in
oznanovalec pravega Boga, potem ga bo njegov
Bog uslišal in sinček me naprosi kaj takega, kar
bo meni in njemu v blagor."

Nekega dne pripoveduje zopet o. Fran¬
čišek po navadi o čudni Evropi. Ko zapazi knez,
s kakšno napetostjo posluša princ vse te zani¬
mivosti, mu reče: v  Otrok moj, jutri je praznik,
posvečen tvojemu ozdravljenju. Ob tej priliki
ti dovolim, da me prosiš, kar hočeš; česar najbolj
želiš, vsako željo ti z velikim veseljem izpolnim."
Pričakoval je, da ga poprosi princ, naj ga popelje
v Evropo, v ono deželo čudežev, o kteri mu je
o. Frančišek toliko pripovedoval, in to bi bil
sam rad videl, da bi bil prosil, kajti sam bi bil
šel tudi že rad malo v Evropo pogledat. A
motil se je.

13

Ko Arumugam to sliši, tleskne z rokami
in reče veselo: „0, oče! samo eno srčno željo
imam. Pusti me, da grem s tem belim možem,
da se bom pri njem pridno učil. Sluge so mi
pripovedovali, da je dal sezidati tu v bližini
j Tričinapala veliko hišo, neki zavod z lepimi kipi
in slikami, kjer se igrajo otroci na velikem vrtu
in se uče različnih umetnosti. Tudi jaz bi se
rad učil, da bi bil tako učen kot so ti-le beli
duhovniki."

Ta prošnja pa ni očetu prav nič po volji.
Neprijetno mu je, da ga prosi sin ravno tega.
Nekaj časa zamišljeno molči, nato pa pravi resno:

„Ker sem ti obljubil, da ustreženi vsaki
tvoji prošnji, hočem ti tudi to dovoliti. Toda
ali potem ne zapustiš mene, matere, sorodnikov
in prijateljev? Ali ne veš, kako zelo bi me potrla
tvoja ločitev?"

,,0, oče!" odvrne deček proseče, „saj ne
bom ločen od tebe, saj pridem vsak teden domov,
da ti povem, kako se mi godi in kaj sem se
že naučil."

Radža pritisne sina tesno na srce in reče
ginjen: „Pojdi, otrok moj, kamor te žene srce!
Toda povej svoj naklep tudi materi, bratom in
sestram."

Princ uboga in se veselo odstrani, da bi
povedal veselo novico materi in vsem domačim.
Ko sta knez in misijonar sama, reče knez očetu
Frančišku: „Glej, izročam ti svoj najdražji zaklad,
svoje upanje! Ali -mi hočeš obljubiti, da mi ga
boš varoval in učil le dobrega?"

14  —

„Rad obljubim to, plemeniti knez," odvrne
misijonar.

,,Ali mi obljubiš dalje, da ga ne boš nikdar
silil, naj postane kristjan, da mu ne boš tudi
prigovarjal, naj se da krstiti? Le če mi to ob¬
ljubiš, ti lahko zaupam princa." „Zagotovim Vam,
da se bo učil pri meni samo lepih, dobrih
stvari, kar bo ravno sam želel. Če me pa
prosi, da mu naj povem kaj tudi o naši veri,
mu pa seve ne morem odreči pouka, in ne
zapreti vrat našega svetišča; kajti naš Bog je
Bog vseh ljudi in naša vera je vera za vse ljudi."

„Dobro torej! Jutri ga lahko vzameš sabo
in ga začneš takoj poučevati. Vendar pa mu
moraš dovoliti, da me sme obiskati vsak teden
na domu."

„Vsak dan, vsako uro, kadar hočete, vas
lahko obišče, branil mu ne bom nikdar," odvrne
oče Frančišek.

„Hvala ti," reče radža in pristavi: »Sedaj

me pa veseli, da me je princ tega prosil; kajti
popotovanje po Evropi bi gotovo škodilo nje¬
govemu mlademu zdravju."

Misijonar znova hvali Boga za veliko milost,
ki mu jo je že naklonil in ki mu jo hoče še
nakloniti, kajti prepričan je, da čaka princa in
vso knezovo družino še obilo božjega blagoslova.

Doma v zavodu pa zopet skliče vse učence
in jim reče: »Otročiči moji, lepo ste molih in
uslišani ste bili. Uganite, kaj se bo zgodilo jutri
z malim Arumugamom?"

15

,,Krščen bo! Sprejet bo v sv. cerkev!" kriče
enoglasno mali črnoglavčki.

»To bi bilo pa pač malo prehitro," reče
oče Frančišek, „ampak, če boste pridno molili,
se še vse lahko zgodi. Jutri pride semkaj, da
se bo z vami.učil in igral."

»Ura, ura!" vpijejo in kriče zopet veselo
otroci in kar poskakujejo od veselja kot brhke
srnice. »Sedaj me pa poslušajte!" začne o. Fran¬
čišek, ko se vrišč malo poleže. »Ko pride jutri
Arumugam k nam, ga morate zelo prijazno spre¬
jeti. Ne smete pozabiti, da je še mlad pogan
in da v krščanstvu še ničesar ne ve. Če bo torej
molil in rabil brezverske poganske obrede, ne
smete se mu smejati, ker bi ga vaš smeh silno
žalil. Saj ne more sam prav nič zato, da je rojen
v poganstvu. Previdni morate biti v vedenju,
da ga ne bo vaše slabo, napačno vedenje od¬
vračalo od katoličanstva. Torej naj dela kar hoče,
kar pri miru ga pustite. Če vas pa česa vpraša,
n. pr. kaj pomenijo slike po sobah in v kapeli,
ga lepo podučite in razložite vse prav po ka¬
tekizmu. Zraven pa veliko molite, da mu podeli
dobri Bog milosti izveličanja. Ali bodete tako
ravnali?"

»Bomo, bomo, oče, skrbno bomo pazili na
vsako besedo in molili bomo za Arumugama,"
obljubijo vsi glasno.

»Prav je tako! Sedaj pa pojdite in pripravite
se malo za vsprejem," reče oče Frančišek. »Ker je
star šele deset let, pride v srednji oddelek. Pripra¬
vite se torej dobro, pa iskreno molite za dober izid."

16  —

./Velja, velja!" vsklikne mali Peterček, pre¬
brisan dečko, lepega rjavega obraza in živih oči
«potem bo pa pri meni, v mojem oddelku."

Oče Frančišek se zadovoljno nasmehne in
ga posvari s prstom, na kar se razkrope vsi kot
vrabci, če vršeš kamen med nje. Vsak gre na
svoj posel: eni k svojim pultom, kjer začno urejati
knjige, papir in drugo šaro, drugi na vrt, kjer
trgajo lepe cvetke in zeleno kitje, da okrase ž
njimi sobo novega tovariša. Tretji pa rišejo in
slikajo napis, ki se glasi: „ Dobrodošel Arumugam!"

Vsi so veseli in gostobesedni in ugibajo
med delom to in ono. Pridejo tudi na ime
Arumugam, ki jim nikakor ne ugaja. „Pfui! kakšno
ime pa je to!" se oglasi rjavi nagajivček in se
popraska po zakrivljenem nosu. „ Ravno tako se
glasi kot bi mukalo vseh sedem suhih Farao¬
novih krav: mu-mu-mu."

„Se grše je, še grše," pristavi drugi. „To
ime je iznašel sam peklenšček; kajti Arumugam
je neki poganski bog, ki ima šest glav."

„Skoda, da jih nima sedem, potem bi bilo
ravno sedem poglavitnih grehov," pripomni tretji.

„To mora biti vse drugače," se oglasi zopet
prvi črnoglavček in potegne čopič preko ustnic.
„Kakor hitro mogoče mu doma pošteno ime."

//Gotovo, gotovo!" pritrdijo vsi enoglasno.
//Kako je bilo že ime onemu ozdravljenemu
sinu kraljevega uradnika v sv. evangeliju?"

„Tega sploh ni v evangeliju," omeni tovariš.

„ E, kaj pa da ne! Kornelij mu je bilo ime,"
se odreže moško drugi.

17

„To je bil pač čisto drugi človek," ovrže
zopet tretji.

„To je pač vseeno," pripomni prvi, „glavno
je, da dobi A - mu - mu - mu - gam pošteno
krščansko ime. Ampak kako začnemo?"

„To bo pa lahko. Krstimo ga! Saj smo se
vendar učili pred par dnevi v katekizmu. To
pa že ne bo nič težkega."

„Je že res, ampak" — meni zopet mali
črnoglavec, „ampak mi ga ne smemo, razen če
je v nevarnosti."

»Za nevarnost bo pa lahka, ne bo treba
dolgo čakati. Črni Peterček, s katerim bo skupaj,
postavi marsikoga s svojimi pestmi v nevarnost."

„Pustite me pri miru! “ zamrmra Peterček,
ki pridno urejuje svoje stvari po pultu. Išče
namreč in zbira vse svoje podobice in ugiba,
katero naj da Arumugamu za spomin. A vsaka
ima kako napako, vsaki nekaj manjka.

„ Le poglejte, ta je naredil še svojega angela
variha za mučenika," ga podraži navihani sosed
in pokaže na podobico, ki ji manjkajo roke.
Vsi ga obstopijo, se drenjajo krog njega in se
mu smejejo. Prišlo bi bilo še do pretepa; v
istem hipu pa stopi o. Frančišek v sobo in vpraša
resnega obraza, kaj da imajo. Vsi se razkrope
zopet vsak k svojemu delu, Peterček pa ostane
pri pultu in zardi do ušes. »Kaj pa delaš, Pe¬
terček?" ga vpraša o. Frančišek,

„Ah, oče! sklenil sem, da postanem Aru-
mugamov najboljši prijatelj, zato sem mu hotel

2

' — 18

podariti najlepšo podobico za spomin, toda vse j
so poškodovane."

„To je lepo, Peterček," odvrne o. Frančišek,
„a takoj mu ne smeš podariti krščanskih podobic,
ker še ne ve kaj pomenijo in jih moli lahko
za svoje poganske malike. Svetujem ti pa nekaj j
druzega, kar mu lahko daš: tale svoj kropilnik :
z blagoslovljeno vodo obesi v njegovo sobico;!
z blagoslovljeno vodo je bil namreč ozdravljen .
in lahko mu poveš, kaj pomeni."

Kot bi trenil izgine Peterček s kropilnikom
v Arumugamovo sobo in ga obesi na steno.:
Oče Frančišek pa stopi za njim in reče:

„ Peter, upam, da misliš resno vso stvar,
ki si mi jo ravnokar razodel. Toda če hočeš'
ž njim občevati in mu z dobrim zgledom kaj
koristiti, moraš postati popolnoma drug človek.
Obljubiti mi moraš, da hočeš krotiti svoj divji
značaj, da se ne boš več pretepal s tovariši,
tudi ne ž njimi prepiral, sploh, da hočeš dajati
novemu tovarišu lep zgled. Ali si pripravljen
vse to storiti? Ali mi to obljubiš?"

„Da, obljubim, to pot bom obljubo tudi
držal," odgovori slovesno Peterček.

Oče Frančišek ga pobožno prekriža in moli
na tihem, naj Bog blagoslovi dobro voljo malega
dečka, naj blagoslovi to njegovo navdušenje, da
veliko doseže in da ga pripelje do pravega cilja.

Nato se vrne Peterček k tovarišem; takoj
zapazi njihove zaničljive obraze; zato reče: „Le
posmehujte se mi! Sicer nisem ničesar slikal,

— 19

ne risal in ne plel vencev, pa sem vendar nekaj
zelo lepega obesil v Arumugamovo sobo."

„ Radovedni smo, kaj si pravzaprav obesil.
Kaj pametnega že težko," ga podražijo tovariši
in stečejo v sobo, kjer zapazijo na steni lep kro¬
pilnik in blestečo biserno matico. Brž se vrnejo
in zbodejo nekako zavidljivo Peterčka:

„Nikar se ne bahaj, no! To ti je pa že
o. Frančišek svetoval; sam bi se tega gotovo
ne spomnil nikdar."

„ Ravno o. Frančišek mi je to svetoval,
da," odvrne Peterček, ,, in vse kar mi bo svetoval
še o. Frančišek, vse hočem storiti, ker hočem
biti od danes naprej popolnoma drug človek."

Vsi se začudeno spogledajo. Predno pa
morejo vprašati Peterčka, kaj ga je prevedlo do
tega sklepa, pozvoni trikrat mali zvonček. Brž
uredi vsak svoje stvari in gre na svoj prostor.

Drugo jutro oblečejo vsi najlepšo praznično
obleko; kajti ta dan je bil posvečen novemu
tovarišu, princu Arumugamu.

Kose pripravljajo v zavodu za slovesni sprejem
princa, se pa praznuje v knezovi palači dan
slovesa. Vsi sorodniki, znanci in prijatelji so
zbrani pri knezu, da voščijo poslavljajočemu se
princu srečno pot in da mu obenem tudi čestitajo
da je tako hitro okreval. Med kosilom razloži
in pojasni knez vsem gostom, da postane mladi
princ dijak v novem zavodu belega oznanovalca
križa, kjer se bo učil vsega potrebnega. Vsi se
temu sklepu čudijo in začno prigovarjati knezu,
naj obdrži princa doma in naj ga nikar ne zaupa

2 *

— 20

tujemu človeku, pri katerem mu preti tako velika
nevarnost, da se pokristjani. Toda knez vstraja
pri svojem sklepu. Vsem odgovarja kratko: „Dal
sem besedo in to hočem držati."

Arumugam pa ni prav nič potrt; komaj že
čaka da pride ura ločitve, ko nastopi novo pot.
Slednjič mu vendar oče namigne in on vstane
od mize, objame strastno mater, zakliče vsem
gostom veselo: „Zbogom in na svidenje!" in
zapusti z očetom dvorano.

Najprej gresta pred domači oltar, kjer stoji
malik Rovana z enajsterimi glavami in dvajseterimi
rokami. Tu se knez globoko pokloni, sname z
malikove roke belo svileno vrvico, jo vrže princu
preko desne rame in jo zaveže pod levo pazduho
rekoč:

„To bramovo vrvico nosi vedno pri sebi;
znamenje naj ti bo tvojega plemenitega rodu in
simbol tvoje vere. Sedaj greš v hišo, kjer molijo
križ. Uči se tam od ljudi vsega dobrega in ko¬
ristnega, toda varuj se nauka njihove vere, in
če bi ti prigovarjali, da moli križ, nikar ne stori
tega; to bi bilo tebi in meni v veliko nesrečo."

Arumugam ne razume prav ničesar, kar mu
pravi oče; zakaj naj se varuje pred misijonarjem,
ki mu je vendar tako dober! Molče in začudeno
zre očeta. Ta pa mu čita v očeh, da ne razume
njegovih besedi; zato se nasmehne in reče:
„Ne glej me tako čudno in plašno! Hočem ti
le reči, da ne smeš postati kristjan. Vse drugo
bo prišlo samo."

— 21

Po teh besedah gresta po stopnicah navzdol,
kjer ju čaka pred vrati osedlan slon. Spretno
ga zasedeta in odjezdita .proti zavodu očeta Fran¬
čiška. Bilo je komaj dobro uro do njega. To
gledajo prebivalci Tričinapala za knezom, ki se
vedno bolj in bolj bliža svojemu cilja - novemu
zavodu.

„Je že tu, je že tu!" završi v vrstah malih
gojencev, ki čakajo zbrani v predsobi, ko se
približa slon glavnim vratom in poklekne, da moreta
knez in princ stopiti na tla.

Oče Frančišek je čakal pri vratih. Prijazno
sprejme kneza in malega Arumugama in ju po¬
vabi, naj vstopita. Pri vstopu pa ju pozdravijo
še gojenci in obstopijo Arumugama, na kar gredo
vsi na vrt, kjer jih čaka nekaj pripravljenih sedežev
pod senčnatimi drevesi. Tu pozdravijo učenci
svojega novega tovariša z veselo godbo in petjem.
Arumugam pa šepne očetu: „Oče, reči belemu
možu, da me bo učil tudi godbe in petja!" Nato
se začno gojenci igrati in zbijati nedolžne šale.
Tudi Arumugam je hitro med njimi. Kmalu po¬
zna skoraj vse in se tudi prav srečnega in za¬
dovoljnega začuti med njimi.

Knez zapusti zavod ves zadovoljen in vesel,
da je princ tako srečen in zadovoljen v novi
družbi.

Zvečer pelje o. Frančišek Arumugama v
njegovo sobico k počitku. Predno se pa ločita,
reče Arumugam ves srečen: „Oče Frančišek!
Kako sem srečen, kako sem vesel! Toda — !"
pri teh besedah malo preneha in pomišlja.

— 22

»No, kaj pa je? Povej mi, ali se česa bojiš?
Kaj te skrbi?" prigovarja mu prijazno misijonar.

»Ali je res," vpraša čez nekaj časa Arumugam,
»ali je res, da me hočeš pokristjaniti?«

»Kdo ti je pa to rekel?«

»Oče me je svaril doma," odvrne odkrito¬
srčno princ.

»Tvoj oče te je pripeljal semkaj, da se tu
kaj lepega naučiš in postaneš dober mož,« na¬
daljuje o. Frančišek. »V tem te hočemo vsi
podpirati. Vse drugo pride že samo.«

»Tako mi je rekel tudi oče,“ pripomni
princ, »pa ga nisem prav razumel."

Pobožni misijonar blagoslovi še enkrat
princa; nato zapusti sobo in gre v kapelo pred ta¬
bernakelj, kjer moli: »O Jezus, moj Odrešenik,
moj Gospod in moj Bog! Blagoslovi tega dečka
in njegovega očeta, da spoznata Tebe edino-
pravega Boga. Blagoslovi pa tudi vso hišo, vse
otroke, ki si mi jih izročil, da te spoznajo, ljubijo
in časte ter dosežejo večno zveličanje. Amen.«

3. Pet let med kristjani.

Drugo jutro se zbudi Arumugam v novem
stanovanju že na vse zgodaj. Predno odpre dobro
oči, zakliče po stari navadi: »Sam! prinesi mi
sveže vode!« Ker se pa nihče ne oglasi, pogleda
po sobi in se spomni, da ni doma v palači,
marveč v zavodu dobrega misijonarja. Veselo
se nasmeje, skoči pokonci, se umije in obleče.
Ravno hoče zapustiti sobo in poiskati očeta Fran-

23  —

čiška, kar zapazi lep kropilnik z blestečo biserno
matico, ki ga je obesil na steno prejšnji dan
Peterček. Radovedno ogledava lepo stvar od vseh
strani, a ne more uganiti, kaj naj bi to bilo.
Doma so sicer tudi v nekaterih dvoranah velike
srebrne posode po stenah napolnjene s svežo
vodo, da se čisti in hladi zrak, ali pa se umivajo
v njih roke; toda one so velike, ta je pa tako
majhna, da si človek komaj prst pomoči v njej.
Še bolj pa ugiba, kaj neki pomeni lepa podoba,
ki stoji za kropilnikom. Izrezana je iz najfinejše
slonove kosti in predstavlja duhovnika v lepi
obleki, ki si umiva roke v krasni posodi; za njim
pase dviga lep portal in kupola krasnega svetišča.

Ko Arumugam tako premišlja in motri
malo posodico, se odpro naenkrat vrata in v
sobo stopi o. Frančišek. Arumugatrr mu skoči
veselo nasproti, ga prisrčno pozdravi in vpraša:
»Čemu je pa tale voda v mali posodici in kaj
pomeni ta krasna podoba zadaj?"

»To je blagoslovljena voda, s katero sem
te kropil, ko si bil bolan, da si ozdravil. Mi jo
pa rabimo vsak dan, da nas varuje kač."

Ko Arumugam to sliši, zgrabi hlastno po¬
sodico in izpije vso , vodo. O. Frančišek se lahno
nasmeje in princ ga vpraša: »Čemu se mi pa
smejete?"

»Ker mi ne rabimo vode tako, mi je ne
pijemo, marveč se le kropimo ž njo," odvrne
mirno misijonar.

»Kdo je pa tisti slonokoščeni mož?" vpraša
princ dalje.

24  —

»To ti razloži vse Peterček, tvoj tovariš,"
reče . o. Frančišek, ta ti je tudi to podaril;
Peterček te bo vodil po hiši in po vrtu ter ti
vse razkazal in razložil."

„Ali je to oni divji Peterček kot ga kličejo
tovariši?" vpraša Arumugam.

»Da, to je tisti. Ali ga že poznaš?"

»O sva bila že včeraj dobra prijatelja," pri¬
trdi Arumugam.

»Dobro, s tem se torej vse zmenita," reče
zopet ljubeznivo misijonar; »sedaj pa pojdi k
zajtrku in potem pokličem Peterčka."

Po zajtrku že hodita' po vrtu Arumugam
in Peterček kot stara prijatelja. Peterček ga vodi
po vsej hiši, pokaže mu vse šolske sobe, pevsko
in igralno sobo in telovadnico. Arumugam kar
občuduje vse to in toliko izprašuje, da mu Pe¬
terček komaj odgovarja. V pevski sobi udari
Arumugam prav nerodno na glasovir ter reče:
»Glasbe se hočem tudi še posebno pridno učiti.
Ali znaš ti Peterček igrati?"

„Ne," odvrne Peter osramočen, „o. Fran¬
čišek pravi, da nisem zato, ker razbijem vse
inštrumente."

Stopita na vrt in prideta do prijetnega ko¬
tička, kjer stoji velik kip Matere božje z Jezuščkom
v naročju. Okrog cveto lepe bele lilije, rdeče
vrtnice in druge cvetke. In Peterček pokaže na
kip ter opomni: »Poglej, to je pa Mati božja!"

»O kako je lepa! Veliko lepša kot naši
poganski maliki," vsklikne Arumugam. »Ali je
tudi to kaka boginja?"

— 25  —

»To ni boginja, pač pa prva med svetniki
in svetnicami v nebesih in mati Jezusa Kristusa,
ki se je včlovečil, da bi nas odrešil."

»Kaj pomeni pa ta grda kača," vpraša
Arumugam radovedno dalje, »na kateri stoji
presveta Gospa? Ali ljubi kače?"

»O ne!" odvrne Peterček, »kača je hudoben
duh, ki hoče zapeljati vse ljudi v greh in jih
za večno pogubiti. Toda Mati božja je strla
kači glavo; vidiš, tako jo je strla, da nam ne
more ničesar škodovati, če prosimo Mater božjo
za pomoč."

»To hočem tudi jaz storiti," reče princ
»ali bo pa tudi meni pomagala, ker nisem
kristjan ?"

»Gotovo!" odvrne Peterček, »vsem rada
pomaga, ki jo prosijo pomoči."

»Potem je pa veliko dobrotljivejša in mo¬
gočnejša kot naš brama; ta nima nikake moči
nad kačjim strupom in tudi ne pomaga vsakemu.
Toda ravno se spomnim, da mi je rekel o.
Frančišek, da si mi ti podaril ono krasno po¬
sodico z blagoslovljeno vodo. Hvala ti, Peterček!
A povej mi sedaj, kaj pa pomeni oni slono¬
koščeni mož z visoko kapo?"

»To je judovski duhovnik. Veš, judovska
vera je bila kot neka predpodoba krščanstva.
Kakor so si morali umivati roke judovski du¬
hovniki pred darovanjem, tako čistimo tudi mi
svojo dušo madežev pred vsako molitvijo in
vsakim delom. Reči moraš le: ,V imenu Očeta,
Sina in svetega Duha; očisti me, o Bog, po krvi

— 26  —


svojega Sina vseh grehov in varuj me v dušnih i
in telesnih nevarnostih'.«

h  Počakaj no, Peterček," mu seže Arumugam
v besedo, „kaj delaš pa pri tem z roko?"

»To je pa znamenje sv. križa," odgovori :
Peterček, »poglej, to moraš takole delati." Pri :
tem prime dečka za desnico in ga pokriža s j
palcem na čelu, na ustih in na prsih. »Tako, ;
sedaj poskusi enkrat še sam!" V tem hipu za-s
poje zvonček, ki ju povabi v šolo. Peterček -:
reče prijazno:

»Sedaj pojdi, greva v šolo!"

Urno jo ubereta po vrtu in stopnjicah, kjer
ju čaka vrhu stopnjic pred šolsko sobo o.
Frančišek. Malo pomisli, kateri sedež bi določil ,
Arumugamu, nato »pa ga posadi poleg Peterčka,
ki kar zardi od veselja. Potem se o. Frančišek :
pobožno prekriža in začne moliti. Takrat pa ■
pogleda Peterček Arumugama in mu šepne:

» Delaj tako kot jaz!" Daši je zelo pazil Aru¬
mugam na Peterčka, se vendar ni še pravilno
prekrižal. V zadregi si pomaga nekaj z desno,
nekaj z levo roko. Otroci pa šepetajo doli v
zadnjih klopeh: »Ta bo pa gotovo kmalu
kristjan. Se že prekrižuje."

«A dela križ z obema rokama," pripomni
navihano Jožek, ki sedi bolj zadaj.

»Nič ne de, za začetek je dobro," mrmrajo
drugi in o. Frančišek mora migniti z roko, da
napravi zopet mir.

Med poukom pripoveduje o. Frančišek
veliko o zgodbah sv. pisma in Arumugam po-

— 27

posluša s tako pozornostjo, da je o. Frančišek
vidno ginjen.

Prvi teden mine Arumugamu med delom
in igro zelo hitro, hitreje kot doma en praznik.
Zadnji dan tedna pa prijezdi knez po princa, da
ga odpelje domov na kratek obisk. Arumugam
se mu vrže v naročje in vsklikne:

» Oh, oče, tako sem srečen! tako sem vesel in
zadovoljen! Hvala ti, da si me dal semkaj v to šolo.
Pomisli, oče, dvanajst dobrih prijateljev imam že,
pa še več: vsi so moji prijatelji. Veliko rajši jih
imam kot starega Dobra, ki mi je strgal zadnjič
biserno verižico z vratu, ^ker je bila lepša nego
njegova. Kaj takega se tu ne primeri nikdar.
Toda skoraj bi pozabil. Kako je pa kaj doma?
Kako se godi tebi, mami, znancem in prijateljem?
Ali ste vsi zdravi? Kako je pa z mladimi sloni?
O, oče, jaz sem tukaj tako srečen! Kako sem
zadovoljen!"

Knez se nasmehne zadovoljno veselemu
princu in reče: »No, no, rad priznam, da si se
navadil govoriti tako hitro, da še do besede ne
pridem."

»Učimo se pa tudi molčati," ga zavrne
Arumugam, »in sicer vsak dan od 2. -4. in od
5.-7. zvečer."

»Pa od 8. zvečer do 8. zjutraj," dostavi
smeje se knez.

»Tega pa ne," odvrne Arumugam resno;
»tako dolgo pa ne ležimo, sicer ne dobimo nič
zajtrka. ,Rana ura, zlata ura', tako pravi večkrat
o. Frančišek."

— 28  —

»Veseli me, da si tako srečen in zado¬
voljen; sedaj mi pa povej kaj že znaš!"

»Dvakrat dve je štiri, trikrat tri je devet,

štirikrat štiri je šestnajst.desetkrat deset

je sto," našteva Arumugan vedno hitreje in
glasneje.

»Presneti otrok! saj znaš še več kot jaz/'
reče knez.

»In več kot moj neumni Dobra," dostavi
Arumugam. „Znam že tudi malo angleški: My
father is good, my mother is good, and my
sisters are good.' 1 *)

Knez se zadovoljno nasmehne, nato ga vpraša
malo resneje: „Sedaj mi pa povej Arumugam,
ali so te tudi v krščanstvu že česa učili; ali so
te-peljali celo k svoji službi božji?"

»O ne, tega pa ne!" vsklikne princ in na¬
daljuje polglasno in skrivnostno: „v kapelo pa
ne sme nihče drugi kot samo kristjani. Enkrat
sem pa vseeno poslušal pri vratih in slišal sem,
kako lepo pojejo, oh, tako lepo pojo, samo raz¬
umel nisem ničesar. Pa molijo vsi skupaj na
glas. Misli si, kako čudno. Kristjani molijo, da
naj pride kraljestvo božje na zemljo. Pa za
vsakdanji kruh molijo, za druge jedi pa ne, ki
so še boljše. To je vendar neumno, ne?"

Knez se mu smeje, da mu kar solze za¬
livajo oči.

Arumugam pa nadaljuje:

*) Moj oče je dober, moja mati je dobra, in moje sestre
so dobre.

— 29  —

k  Pomisli, oče, kristjani imajo zelo velike
dolgove, ker vedno molijo: ,Odpusti nam naše
dolge, kakor mi odpuščamo svojim dolžnikom.'
Mislim, da prosijo svojega Boga, da naj jim
poplača dolgove."

Knez se ne more več smejati. Vse ga že
boli od smeha, zato zakliče:

»Miruj vendar že, sicer umrjem od smeha!"

»Nikar se ne smej, to je vse resnica," pravi
princ odločno in nekam užaljeno. „Pa še nekaj
sem zapazil. Tega pa nikomur ne povem."

»Svojemu očetu že lahko poveš."

»Toda ne smeš nikomur povedati," Teče
princ s povzdignjenim prstom.

»Gotovo ne," obljubi knez, „kaj pa je vendar
takega ?"

»Kristjani imajo hudo pa nevarno bolezen."

»Kaj? Bolezen? Pa morda še nalezljivo bo¬
lezen imajo?"

»Bolezen, da, pa ne samo v zavodu, marveč
o. Frančišek je zadnjič pridigoval, da imajo
vsi nevarno bolezen; zdi se mi, da jo ime¬
nujejo podedovani ali izvirni greh. Zakaj se mi
pa že zopet smeješ? Zagotovim te, da je vse
to gola resnica, vsi imajo podedovani greh.
Sami to pravijo in zato, zdi se mi tako, stavijo
otrokom koze."

Knez se mu ves čas smeje. Vsledtega se
čuti Arumugam nekam užaljenega in v  pobitega,
ker misli, da pravi kaj neumnega. Se bolj ga
je pa sram, ko pove knez doma vse zopet na¬
tanko, da se mu tudi drugi smejejo. Sklene

— 30  —

tedaj, da ne pove nikdar več kaj o zavodu in
o šegah tamošnjih kristjanov. Oče se pa tega
veseli, ker si misli: če misli sin o krščanskih
šegah tako neumno, pač ni nevarnosti, da se
pokristjani.

Bog je pa tudi to na dobro obrnil. Do¬
pustil je to malo sramoto Arumugamu zato, da
bi bil pozneje, ko bo vedel že vse skrivnosti
krščanske vere, bolj previden. In res, ko je
spoznal pozneje natanko sv. vero in njene skriv¬
nosti, ko je prejemal že tudi sv. zakramente, ni
o tem doma nikdar ničesar govoril.

Ta obisk na domu mu vzbudi še večje
veselje do zavoda in še z večjo ljubeznijo do
mirnega življenja in svojih novih prijateljev se
vrne v zavod. Le tu je odslej srečen, le tu za¬
dovoljen, med ljudmi, ki ga ljubijo in so mu
vedno naklonjeni.

Prišel je sklep šolskega leta. Arumugam je
med vsemi najboljši in najpridnejši. Dobil je
prvo darilo. Zato je pa knez jako ponosen na
svojega sina in takoj sklene, da ga pusti v za¬
vodu, dokler ne konča vseh študij.

*

* *

Preskočimo pet let. Arumugam je še vedno
tako priden kot je bil v prvem letu. Uči se
tako marljivo, da angleški guverner čestita knezu
raditega in mu obljubi, da mu poskrbi po kon¬
čanih študijah visoko mesto pri vladi v Indiji.
Arumugam pa ni napredoval samo v učenosti,

31  • —

napredoval je tudi v čednosti. Postal je med
tem časom vrl, krepak, odločen in čednosten
mladenič. Za vse pa se mora zahvaliti le milosti
božji, ki je od prvega dne, kar je v zavodu,
rosila nanj in*na njegovo mlado življenje obilo
blagoslova. Kmalu spozna, da je le katoliška vera
prava in zato prosi nekoč o. Frančiška, če
sme biti v kapeli pri službi božji. Ta pa mu
odvrne:

„  Braniti ti ne morem in ne smem, če hočeš
to storiti. Vendar vprašaj še očeta!' 1

Toda Arumugam ne vpraša očeta, ker se
ga boji, marveč gre svojevoljno k sv. maši in
pridigi. Ve dobro, da ga vzame oče v istem
trenutku domov, ko ga poprosi za dovoljenje.

Sprva se je učil vsega od Peterčka, pozneje
pa sam iz knjig in pridig o. Frančiška. Ta se
večkrat sam čudi, kako zelo se kaže milost božja
nad tem poganskim mladeničem. Arumugam je
bil namreč lep zgled čistosti, ponižnosti, ubog¬
ljivosti in ljubezni do bližnjega. Kolikorkrat
vidi kakega berača, vselej vpraša o. Frančiška,
če mu sme dati kaj vbogajme. Vse, kar ima,
vse hoče razdati drugim. Večkrat mu mora
o. Frančišek to celo prepovedati.

Nekega dne zagleda Arumugam pred vrati
zavoda ubogega dečka, sinu revnega kmeta, ki
nosi v zavod vsak dan vodo. Imel je ovito
le strgano cunjo krog ledij in brez pokrivala
stoji na vročem solncu. Arumugam steče v svojo
sobo, poišče svojo obleko in slamnik ter vrže
vse dečku skozi okno. Ta pogleda kvišku in se

— 32  —

s solzami v očeh zahvali svojemu dobrotniku.
Tudi njegov oče pride pozneje v zavod in
se zahvali o. Frančišku za podarjeno obleko.
Ta pa takoj ugane, kdo je to storil, in zato
reče: »Dobri mož, ta vam je podaril sin bo¬
gatega kneza. Molite zanj, da se izpreobrne, ker
je še pogan!' 1

Tako je izpolnjeval Arumugam vse pred¬
pise evangelija in le ena stvar ga je zelo bolela,
da ne more prejemati sv. zakramentov skupno
z drugimi tovariši.

Ko dopolni petnajsto leto, pride nekoč k
o. Frančišku in vpraša: »Oče, kaj naj storim,
da bom krščen?"

O. Frančišek je globoko ginjen. Čuti
namreč, da je sedaj za dečka odločilna ura tu.
S solznimi očmi mu reče:

»Če hočeš biti krščen, moraš povedati to
svojemu očetu, in potem —" ne more dalje.
Arumugam pa mu pomaga in dostavi: »in potem
vse izgubiti."

Nato gre Arumugam v kapelo, kjer dolgo
kleči in moli pred tabernakeljnom. O. Fran¬
čišek pa pravi sam pri sebi: »Ubogi mladenič!
Revež, berač bi bil lahko mirno krščen, ti pa,
sin bogatega kneza, si moraš krst, svojo srečo
in prostost, drago odkupiti!"

Tako je tudi bilo. Ko postane Arumugam
kristjan, ga izbrišejo iz svoje rodovine, izbrišejo
iz vrste svojih sorodnikov, in izgubi premoženje,
lepo dedščino, izgubi vse, kar vabi mlado srce.
Hud boj je moral prebojevati, več dni je bil

— 33  —

sam, zamišljen in tih, a zmagal je. Zgodilo se
je namreč nekaj, kar je po božji previdnosti
odločilo njegovo usodo in njegovo bodočnost.

4. Dobro delo in njegove posledice.

Arumugam bi moral kmalu zapustiti
krščanski zavod, zapustiti očeta Frančiška in svoje
prijatelje. Krenil bi s tem morda s pota, po ka¬
terem je šel k spoznanju pravega Boga, k
pravi veri in večni sreči. A v tem času nekako
se primeri nekaj, kar postane zelo velike važ¬
nosti. Vinfrid, učitelj glasbe v zavodu, povabi
nekega dne Arumugama, naj gre ž njim obiskat
revnega bolnika. Vinfrid je namreč osnoval dru¬
žbo sv. Vincencija za bolnike, ki še dandanes
\  obstoja in je razširjena po vsem svetu. Dobro
. je poznal Arumugamovo dobro srce in mislil,

! da mu ravno telesna dela usmiljenja in ljubezni
j do bližnjega najlažje zadobe milost izpreobrnjenja.
Zato ga vpraša:

»Hočeš iti z mano k nekemu bolniku?"

»Kdo je pa bolan?"

»Sin nekega ubogega kajžarja," odvrne
Vinfrid, dobro vedoč, da je knezovemu sinu po
: :  poganskih predsodkih strogo prepovedano ob¬
čevati z ubogim ljudstvom nižjih slojev.

»Parija?"*) vsklikne prestrašen Arumugam.
»Ali ne veš, da sem izgubljen, ako izve to moj
š oče ali kak drug sorodnik?"

*) Parija se imenujejo ljudje, ki pripadajo nižjim slojem.

| So nekako to kot pri nas kajžarji.

3

— 34  —

»Kar storite enemu teh malih, meni storite,"
ga zavrne Vinfrid, Arumugam pa zre predse
neodločno in ne vedoč, kaj naj stori. Tedaj pride
mimo stara ženica, ki se komaj plazi ob palici,
in poprosi miloščine. Arumugam ji da nekaj,
nakar se ženica lepo zahvali: »Bog blagoslovi

vas in vsa vaša pota, mladi gospod!" Ko Ara-
mugam to zasliši, reče odločno: „Grem s teboj,
^a pot je blagoslovljena."

Tiho stopata oba proti predmestju. Kar se
ustavi Vinfrid pred nizko, raztrgano kočico
ter reče: „Tu notri stanuje naj večji revež, kar
jih poznam." Arumugam vstopi in spozna na
prvi pogled človeka, ki je nosil v kolegij vodo,
in njegovega sina. A tudi ti spoznajo njega, svo¬
jega dobrotnika, ki je podaril sinu obleko, in
oče vsklikne: „Kaj? Sin kneza pride k meni,
ubogemu revežu? Bog blagoslovi Vaše plemenito
delo, dobri princ!"

„Vi ste sin bogatega kneza?" vpraša sto¬
kajoče bolna žena, ki leži na tleh na trdi slami.
„Ali je to mogoče? Ali ste že kristjan?"

„Nisem še, dobra ženica, a rad bi bil kmalu,"
odvrne Arumugam in zardi. Nato jih tolaži s
prijaznimi besedami, gre tudi k otrokom, ki se
samo malo zaviti v cunje stiskajo v kot. Sta¬
rejši pa, kateremu je podaril Arumugam obleko
in slamnik, zre tako zaupljivo in hvaležno v
oči, da je Arumugam kar ginjen. Pri odhodu,
pa potegne iz žepa polno mošnjo denarja, jo da
ženici in reče:

— 35  —

„ Molite zame vi in vaši otroci, da mi da
Bog dovolj moči, da premagam vse težave in
postanem kristjan!"

„Da, da, gospod," odvrne ženica, „vem,
za Vas je to veliko težavnejše kot za nas. Vi
morate pač vse žrtvovovati. Toda molili bomo za
Vas vse svoje življenje, da Vas Bog že tu bla¬
goslovi in Vam že tu stoterno povrne vse, kar
boste morali zaradi njega pustiti."

Arumugam seže še vsem v roke, obljubi,
da že še pride kdaj in stopi vun iz koče; Vin-
frid pa za njim.

Komaj pa stopi na cesto, izvije se mu
bolesten vsklik iz prsi. Pred sabo uzre svo¬
jega  očeta, ki jezdi ravno mimo na lov,
obdan od množice služabnikov.  Vinfrid,
ki stoji še med vrati, se skrije brž nazaj v sobo;
tedaj pa zagrmi knez na princa:

»Arumugam! - ali si ti? Kako pa prideš
vendar tu v to pasjo luknjo revnega parije?"

Arumugam nevede kaj naj odgovori, ves
prebledel molči. Radža vpije dalje: »Že vem,
kaj je s tabo. Halo, sem k meni!" In takoj
mora zajezditi slona in obrnejo se ter gredo
vsi proti domu. Med potjo pa rohni vedno oče
nad sinom:

»Kaj pa delaš tod okoli?"

»Prinesel sem velikemu revežu miloščine,"
odvrne Arumugam.

»Ali si mogoče že kristjanski pes?" vpije
knez dalje.

3

36  —

Nekaj časa ne ve Arumugani, kaj naj od¬
govori, nato pa reče:

»Ne še!"

»Že vem kaj je. Moj brama me je pripeljal
ravno pravi trenutek tod mimo, da te obvarjem
te nesreče. Ali ve o. Frančišek — brama naj
ga kaznuje na mestu — da laziš tod okrog parije?"

»Ne!« odvrne Arumugam odločno, »šel
sem naskrivnem."

»To je njegova sreča, sicer bi mu zažgal -
pri Višnu in Sivi - zavod na vseh štirih oglih."

»Oče!" vzdihne deček proseče.

»Tako!" se razsrdi znova knez. »Torej ti
je več do sreče tega psa kot do moje in do
svoje lastne? To si dobro zapomnim." Nato
obmolkneta oba. Arumugam pa začne na tihem
moliti: »Gospod, tvoja volja naj se zgodi; ti si
tako hotel. Vsled dobrega dela, ki sem ga storil
tebi v čast, sem prišel v to stisko. Mirno sprej¬
mem vse, kar mi pošlješ."

Medtem dospejo domov v veliko začudenje
vseh, ki so ostali doma. Radža je izredno jezen
in divji. Pred gradom vzame puško v roke in
ustreli na mestu najboljšega psa ter zavpije:

»Tako kot psa ustrelim i tebe, če to storiš,
kar nameravaš."

Nato se odpravi po stopnicah v sobo in
Arumugam mora za njim, zgoraj pa ga zaklene
v majhno sobico in ga pusti ves dan samega
zaprtega. Šele proti večeru ga obišče in skuša
priti do svojega cilja mirnim potem. Arumu¬
gam je klečal cele ure in molil, da bi'se oče

— 37  —

pomiril in ne stopil predaleč v svoji jezi ter
morda res izvršil divjega čina. Ko vstopi oče,
se dvigne proseče proti njemu. A čudo, knez je
nepričakovano prijazen, da celo objame ga lju¬
beznivo in reče:

»Glej, srčno te ljubim in ravno raditega
sem se zjutraj tako razburil. Bal sem se namreč,
da ti ne bi tvoje neumno dejanje pokvarilo vse
sreče. Arumugam, srce moje, ne plakaj! Ne boj
se! Sedaj bodi pa pridnejši in pametnejši in nikar
mi ne delaj več takih sitnosti in neumnosti kot
danes zjutraj."

»Oče,« reče Arumugam mirno a odločno,
»to ni bila neumnost; storil sem to iz prepri¬
čanja. Trdno verujem, namreč v Jezusa Kristusa,
in postati hočem kristjan.«

»Budalasti mladenič!« zavpije razburjeni
oče, »ti si blazen, ti si neumen! Prosim te, rotim
te, ne reci tega nikomur; kajti če izvedo to tvoji
sorodniki, ti lakomni prilizuni in nevošljivci, za¬
htevajo takoj, da se te izbriše in črta iz cele
rodovine. Veš da bi mi vzeli radi dediča, da
potem oni sami podedujejo in si dele moje pre¬
moženje; jaz bi bil nesrečen, ti pa največji revež.«

»Oče! Jaz moram vse zapustiti in iti za
resnico, ki sem jo spoznal."

»Pojdi no, to je neumnost!" nadaljuje zo¬
pet knez. »Le meni veruj, vsaka vera ima nekaj
prikupljivega na prvi pogled, tako tudi vsak
bog. Če ga pa od blizu pogledaš, je pa peklen¬
ska spaka.«

— 38  —

»Nikakor ne, oče!' 1  odvrne odločno Aru-
mugam. »Jezus Kristus je pravi Bog in le v nje¬
govem evangeliju je resnica. To trdno verujem, o
tem sem globoko prepričan. To čutim vse v srcu."

»Odkod pa vse to veš?" vpraša oče, hkrati
pa ves preplašen obledi.

„Kaj ne bi vedel, saj že pet let študiram
Kristusov nauk in ga razmotrivam, in dolgih
pet let molim za pravo spoznanje."

Tedaj se pa knez še bolj razburi, pogleda
ves preplašen princa in zapusti sobo.

Knez si ne ve več pomagati. Poskusil je
že zgrda, ni šlo, poskusil zlepa, vse zastonj.
Slednjič poskusi še nekaj. Med služabniki
ima nekega imenitnega Indijanca po imenu Ma-
narja. Tega pokliče, zaupa mu vso stvar in mu
reče, naj mu kaj svetuje, da odvrne od sebe in
svoje rodovine vse slabe posledice, ki bi sledile
sinovemu krstu.

„Knez, “  odgovori mu Indijanec z globokim
poklonom in velikim spoštovanjem „že takrat,
ko si dajal sina, sem slutil nekako, da bo tak
konec. Zakaj nisi poslušal takrat mene. A sedaj
je prepozno. Vendar te prosim, nikar ne poskušaj'
s silo. Čas že sam predrugači sklepe, posebno
še sklepe mladih ljudi. Pošlji princa daleč strani,
da ne bo mogel občevati s kristjani. Pošlji ga
n. pr. na otok Cejlon v šolo imenitnega učenjaka
Vadijadiša. Če ostane dalj časa tam, pozabi po¬
časi na kristjane, pa tudi madež, ki ga je
dobil danes zjutraj, se mu deloma pozabi in
očisti."

— 39  —


»Moder si, Manar, in dober svet si mi
dal. Toda kdo naj mi ga popelje na Cejlon?"
vpraša knez.

v Prepusti stvar mojemu oskrbniku Knagorju;
sodi pač med nižje sloje, a je zelo zvit in tebi
z vso dušo vdan."

„ Dobro!" pritrdi knez. »Knagor naj ga
popelje na Cejlon, sam pa ga spremim do morja."

Pri tem ostane. Krog polnoči zbudi knez
princa in mu veli, naj se takoj napravi. Ta zre za¬
čudeno očeta in vpraša, kaj to pomeni? Knez pa
odvrne: »Vstani brzo, ne obotavljaj se! Brž se
napravi in pojdi, ker moramo takoj odpotovati."

Ker se princ le nekam obotavlja, ga prosi
znova: »Ne obotavljaj se vendar, dragi sin,
marveč pojdi brž z mano. Skupaj pojezdiva
namreč v bramanski samostan, da se naučiš
dobro vere svojih pradedov, predno se daš krstiti
in prestopiš k novi veri. Nekam moraš z doma,
da se vsaj ta šum današnjega dne malo poleže.
Če boš po dveh letih, ko končaš šolo v samostanu,
še vedno teh misli, potem stori kar hočeš in
pojdi, kamor hočeš."

Te kratke hladne besede sežejo Arumugamu
globoko v srce. A ostane trden. Brž se napravi
in gre za očetom po stopnicah. Zunaj ju že čaka
slon. Knez ga spretno zasede, Arumugamu pa
pomaga podoskrbnik in ga posadi spredaj na
sedež poleg vodnika. Še enkrat se ozre Aru-
nnigam nazaj na domači grad, še enkrat pogleda
tja proti zavodu o. Frančišča, in začno se
pomikati po gladki, široki cesti v mirno temno

— 40  —

noč. Kam? Arumugam ne ve ničesar kam gredo.
Proseče zre v nebo in moli: »O ljuba Gospa,
pokaži mi svetlo zvezdo vodnico, da me vodi na
tej nevarni poti!' 1

Medtem pa že izve o. Frančišek, da sta se
sešla pred kočo ubogega parije knez in Aru¬
mugam. Trdno sklene roke, pogleda k nebu in
vzdihne: Ubogi -deček! Ali je moralo pač do
tega priti? Zdi se mi, da sem čutil to že naprej."

»Toda, kako morate biti še tako mirni pri
vsej tej nezgodi?" vpraša Vinfrid misijonarja.
»Sedaj moramo pač hitro vse ukreniti, da iztrgamo
Arumugama iz rok njegovih poganskih sorod¬
nikov."

»Tega pa že ne," ga zavrne odločno o. Fran¬
čišek. Ta boj mora prebojevati sam in ga bo
tudi z božjo pomočjo. Naše vmešavanje bi
mu le škodilo. Sicer pa se mu ni treba ničesar
bati, dokler je v očetovih rokah. Saj oče vedno
ljubi otroka. Toda moliti moramo zanj, veliko
moramo moliti, da ostane trden. Molitve sedaj
najbolj potrebuje."

Zvečer se je vračal Vinfrid iz zavoda proti
domu. Med potjo pa ga sreča ubogi parija, ki
ga je obiskal zjutraj z Arumugamom. Prijazno
ga pozdravi in reče: »Gospod, Arumugam, vaš
dobri prijatelj, odpotuje danes ponoči. Moj sin,
Tomaž, saj ga poznate, nosi vsako jutro vodo v
hlev knezovega slona. Ko sem zjutraj videl, kako
je knez jezen, sem naročil Tomažu, naj malo po¬
pazi, če bo mogel kaj izvedeti, kaj misli storiti
s princem. Ravnokar je prišel domov z novico,

— 41 —

da je pred palačo vsedlan slon, pripravljen za
daljšo pot. Knez sam jezdi z doma in odpelje
princa sabo."

»Kam li?“ vpraša Vinfrid. „ Vedeti moramo
kam, da mu v slučaju potrebe in stiske lahko
pomagamo!"

»Sedaj pač še ne vem. Toda bodite brez skrbi,
moj Tomaž gre za Aru m ligama v smrt, če treba.
Uren je kot gazela in zvest kot zlato; zato mislim
poslati Tomaža, naj gre za njimi in nam poizve,
kam je šel in kaj je storil ž njim knez."

5. Pismo s Cejlona.

Dva meseca sta že skoro minila, odkar je
obiskal Arumugam ubogega parijo. Takoj drugo
jutro, ko je odjezdil, pove parija vse o. Fran¬
čišku. Pove mu vse natanko, kako je moral Aru¬
mugam, v sredi temne noči zapustiti dom in
iti nekam v negotovo tujino. Pove mu tudi, da
je šel Tomaž za njimi, da jim sledi do konca
in potem poroča, kje je in kako se mu godi.
Toda mine dan za dnevom, a o Arumugamu
ni ne duha in ne sluha. Tudi knez sam se je
že davno vrnil, a nihče ne ve, kam je odpeljal
princa.

O. Frančišek, Vinfrid in drugi pobožni
ljudje so v velikih skrbeh zanj in molijo še
enkrat toliko kot poprej. Že skoro vsi obupajo,
Kar pride nekega dne pismo z otoka Cejlona.
Pismo piše neki misijonar na o. Frančiška.

— 42  —

Ta se zelo čudi, da pride pismo s Cejlona
nanj, saj ne pozna nikogar od tam. Brž pokliče
Vinfrida in parijo k sebi in jima čita pismo.
Misijonar s Cejlona piše, da je sprejel tam pred
par dnevi ubogega dečka iz Tričinapola, imenom
Tomaža. Deček je bil zelo truden in je imel vse
noge tako ranjene, da ni mogel niti stati. Ko
se nekoliko pri njem odpočije, mu začne pri¬
povedovati čudno zgodbico o edinem sinu kneza
iz Tričinapola, ki je možno resnična, ker resnica
je, da je bil ravno v tem času sprejet neki
mladenič v šolo poganskega učenika Vidijadiša.
Tomaž ga prosi tedaj naj piše to takoj o. Frančišku
in drugim znancem, da ne bodo v skrbeh zanj.

Pripovedoval pa mu je svoje dogodke
takole:

»Onega dne, ko je Arumugam obiskal mojo
mater, sem šel pred grad ter sem vohunil, kaj
bo z Arumugamom. Videl sem velikega slona,
ki je bil pripravljen za daljšo pot. Krog polnoči
ga pripeljejo vun in knez, princ in Knagor ga
zasedejo ter odjezdijo. Slišal sem še, ko zakliče
knez: ,V Negapatam!‘ in izginili so. Kar morem
začnem teči po stranskih potih vedno pred njimi.
Prvi in drugi dan jih še lahko dohajam, tretji
dan sem pa že malo vpešal in težko bi jim bil
sledil, ako me ne bi bil vzel neki Anglež na
svoj voz. Tako dospem istočasno s knezom v
mesto. Tu izgubim za nekaj časa slona in že
sem se bal, da jih ne bom mogel več najti, kar
zapazim, da se poslavlja princ od očeta in gre
na ladjo v pristanišču.

43  —

Najrajši bi planil k njemu in šel kar ž njim;
a bal sem se, da me ne bi spoznal Knagor.
Na drugi strani sem se pa zopet bal, da ne bi
izgrešil princa, če grem morda na drugo ladjo.
Prosil sem torej angela variha za nujno pomoč.
Ko takole premišljam, kaj mi je storiti, zapazim
naenkrat, da nosijo ljudje v majhnih posodah
premog na ladjo. Zagrabim ročno še jaz eno
posodo, nagrabim premoga in ga nesem na ladjo.
Tu pa poprosim nadkrmarja, naj me vzame v
službo, da bom nosil premog. Malo me pomeri
od nog do glave in reče: ,Zakaj naj te pa
rabim ?’

,Delal bom, kar bom mogel, da dobim le
hrano, ker tu ne morem ničesar zaslužiti/ mu
odvrnem proseče.

,Najprej se hočem prepričati, če si za kako
rabo. Pomagaj tu pri premogu, potem ti pa
povem, ali te vzamem ali ne!'

Kar morem delam in nosim, da kar oma¬
gujem pod težkim bremenom. Čez dobro uro pa
mi reče: ,Lahko ostaneš tu na ladji in se pelješ z
nami, a ostati moraš vedno na dnu ladje!'

Ubogam in zlezem na dno ladje, kjer sem
imel vedno kaj malega opraviti. Najprvo se
ustavimo v Džafni. Skozi majhno luknjico kukam
vun, ali ne izstopi morda tu princ; in ne vidim ga.
Le par sodov so odložili in šli smo zopet dalje
po mirnem morju v Kolumbo. Tu se zopet
ustavimo in jaz pridem v nove skrbi za princa.
Srčno prosim angela variha, naj mi pomaga
iz ladje, ako Arumugam izstopi. In glej! Res

—- 44  —

zagledam Knagorja in Arumugama na železni
brvi, po. kateri gresta z ladje na suho. Brž se
splazim na krov in gledam, kako bi prišel na
suho. Ko takole premišljam, stopi k meni nad-
krmar in mi reče: ,Hej, dečko! Pomagaj no pri
delu! Malo svežega zraka ti ne bo škodilo.' Brž
planem pokonci, zgrabim mal zabojček in
hajd doli na suho. Komaj pa ga postavim na
tla, jo uberem, kar mi dopuščajo moči, proti
mestnim ulicam in se izgubim med mnogo¬
številno množico.

Princa sem že izgubil izpred oči. Ravno
mislim, kje in kako bi ga našel, kar se spomnim,
da moram biti previden, da me morda ne zasledijo
mornarji, ki so me na ladji že spoznali, me
vjamejo in odpeljejo nazaj na ladjo. Zato jo
uberem vun iz mesta, kjer se vležem na majhnem
griču pod senčnato drevo. Zaupno kličem na
pomoč Mater božjo in angela variha. Komaj pa
ležim nekaj časa, že zapazim, da prihaja po cesti
od mesta velik slon. Ko pride malo bliže, spoznam
dobro Arumugama in Knagorja, ki sta na njem.
Od veselja hočem kar zaukati. Vstanem in grem
za njima. Pridemo do velikega bramanskega
zavoda, ki leži že prav pod gorami. Tu se slon
ustavi in oba jezdeca nato stopita raz njega. Dobro
vidim, kako prijazno sprejme predstojnik zavoda
princa in ga pelje v zavod, v njegovo novo
stanovanje, ali boljše rečeno: v njegovo ječo.
Previdno se vležem nazaj v grmovje in čakam
primernega trenutka, da si ogledam zavod natanč¬
neje, ali ne bi bilo mogoče, da govorim kje

— 45  —

čez ograjo z Arumugamom. Komaj pa mineta
dve uri, ko se odpro velika vrata. Knagor pride
vun, zasede zopet slona ter jo vreže nazaj proti
mestu — proti domu. To mi je bilo zelo ljubo,
kajti sedaj sem bil od njegove strani popolnoma
1 varen. Nato začnem oprezno ogledavati visoko
ograjo zavoda. A nič premernega ne morem
zaslediti.

Za velikim vrtom je lep palmov gozd. Košate
palme se šopirajo prav tik zidu in z njihovega
vrha je krasen razgled po vsem vrtu. Brž zlezem
na eno palmo, se skrijem v goščavi košatega
vejevja in čakam, da pride morda Arumugam
slučajno po vrtu mimo mene. In ne čakam zastonj
. in upam. Čez dobre pol ure pride v družbi
starega svečenika po vrtu proti meni. Slekli so
mu že njegovo obleko in mu oblekli belo obleko
bramanca. Komaj dobrih dvajset korakov sta
oddaljena od mene in razumem lahko vse, kar
govorita. Stari svečenik govori s princem prav
prijazno in veliko mu pripoveduje o tem in onem.

Arumugam pa ga menda ne posluša veliko.
Pred njim stoji globoko zamišljen in s povešeno
glavo. Čez nekaj časa pa odide svečenik po vrtu in ga
! pusti samega. Počasnih korakov se mi bliža Aru¬
mugam kot bi vedel, kot bi slutil, da sem jaz
v bližini. Ko je že prav blizu mene, zakličem
polglasno: /Fričinapali! TriČinapahl’ Ko zasliši
princ to ime, se obrne proti meni in posluša,
da se prepriča, jeli to res človeški glas, ali le
odmev njegovega razburjenega srca. Čez nekaj
trenutkov zakličem vdrugo: ,TričinapaIi! Tričina-

— 46

pali! pridi sem, pridi sem!’ Nato pa ni več
dvomil. Nemudoma skoči k zidu in išče rado¬
vedno v vejevju, odkod prihaja glas. Ko je tako
blizu, da me more dobro razumeti, mu rečem
na pol tiho: ,Princ Arumugam, hodite počasi
gori in doli, da naju ne zapazijo. Jaz sem sin
ubozega parije!' Princ tleskne z rokami in reče
s solzami v očeh: ,Tomaž, duša zvesta, kako
prideš pa ti semkaj?' ,Vinfrid me je poslal,
da vam sledim in izvem, kam vas popeljejo.
,Hvala ti!' odvrne mi hvaležno. ,Če hočete bežati,
preskrbim vam vsa sredstva!' Arumugam zmaje
zamišljeno glavo in reče: ,Ne, bežati ne morem.
Obljubil sem očetu, da ostanem tu in se učim
dve leti vere svojih pradedov, potem pride pa
sam pome.' ,Pa če bi Vas k slabemu silili ali
nagovarjali?' ,Tega si ne bodo upali, ker jim je
Knagor to v moji navzočnosti strogo prepovedal.
Rekel sem mu namreč, da takoj uidem, ako me
začno siliti k čemurkoli, kar je proti moji vesti.
Toda veš kaj, Tomaž? Ostani še nekaj časa tu
in pridi čez tri dni zopet semkaj; povem ti vse,
kako ravnajo z menoj.'

,Dobro, dobro! Medtem pa ostanite zdravi,
dobri princ! Bog vas blagoslovi in varuj hudega!'

,Tebe tudi, dobri mladenič! Hvaljen bodi
Jezus Kristus!’ zakliče mi še in izgine po vrtu.

,Na veke. Amen/ odgovorim in se skrijem
v gosjen vrhuncu.

Šele pozno zvečer, ko je že trda tema, zlezem
previdno z drevesa in si poiščem nekaj sadja,
ki leži zunaj vrta ali zidu. Tako živim tri dni

— 47  —

žalostno v gozdni goščavi, ker si ne upam po¬
kazati se na prostem. Četrti dan pa zlezem še pred
solnčnim vzhodom zopet na prejšnjo palmo in
čakam, kdaj pride princ. Komaj se dobro zdani,
je že na vrtu in se mi bliža brzih korakov.
Lepo me pozdravi in reče: ,Tomaž, povej mojim
prijateljem, naj nič ne skrbe zame. Bramanci
občujejo z mano zelo prijazno in me prav nič
ne silijo, da naj se udeležujem njihovih obredov
in molim malike. Samo dolge pridige in pre¬
davanja moram poslušati vsak dan po cele ure.
Po predavanjih se pa prepirajo z mano o Kristu¬
sovem nauku in resnici. Toda od Krista me ne
bodo odvrnili nikdar! Povej tudi to mojim pri¬
jateljem, Tomaž! Sedaj pa, vrni se domov,
pa vse lepo pozdravi, tudi mojega očeta, Tebi
pa plačaj dobri Bog, da si šel za mano tako
daleč! Zdrav ostani!'

Morala sva se ločiti, ker so prišli po vrtu
njegovi novi tovariši. Sele sedaj začutim, da sem
zelo truden in zdelan. Mislim, da od slabosti
na. mestu umrem. Počasi se začnem pomikati
proti obrežju morja in dospem v vas krščanskih
ribičev. Po križu, ki so ga delali pri delu, spo¬
znam, da smo si bratje v Kristusu, in pripeljejo
me semkaj k tebi, oče, in sedaj te prosim, piši
to takoj mojim prijateljem v Tričinapoli, da ne
bodo zame in za princa v večnih skrbeh."

„Tako se glasi poročilo Tomaževo," konča mi¬
sijonar pismo. Brez skrbi bodite za princa. Sam
ukrenem vse potrebno in poskusim, kaj se da
doseči. Težka poizkušnja, težak boj je pač, ki ga

— 48  —


mora prebojevati, a trdna vera zmaga vse. Molite
zanj! Molite zlasti da zmaga."

Vsi ginjeni gredo v kapelo in molijo za
Arumugama, za zvestega Tomaža in dobrega
misijonarja na Cejlonu.

6. Med pogani.

O. Frančišek odpiše lepo pismo blagemu
misijonarju na Cejlon ter priporoči Tomaža in
princa njegovi skrbi in dobrodušnosti. To je
bilo pravzaprav čisto nepotrebno, ker o. Ko-
lumban — tako je bilo ime misijonarju — je bil
iz reda benediktincev in se je zelo zavzel za oba.

Ko se Tomaž malo pozdravi, odpočije in
okrepča, pelje o. Kolumbana v gore k zavodu
poganov, kjer je bil princ; na vse načine
skušata ž njim govoriti. Tomaž bi ga seve naj¬
rajši pregovoril, da bi ušel, _ in to ne bi bilo
ravno tako težko; morje je bilo blizu, vozili bi
se pa lahko na kakem večjem čolnu krščanskih
ribičev.

Toda o. Kolumban je drugih misli. „Kaj
pa to koristi?" pravi Tomažu, „če se vrne do¬
mov, zapre ga oče s silo v palači in uporabi
vsa sredstva, da mu iztrga iz srca ljubezen do
krščanske vere. Veliko bolje in lažje pomagamo
Arumugamu tukaj. Saj pravi sam, da ga ne silijo,
naj opravlja njihove obrede, ali celo časti malike.
Lahko torej počakamo in ko bomo videli, da
je v nevarnosti, da izgubi trdno vero v Jezusa

— 49  —

Kristusa, tedaj je še vedno dovolj časa misliti
na beg."

Tomaž končno tudi izprevidi, da je to prav.
Na drugi strani se mu pa princ preveč smili,
ki je imel gotovo prve dni tako domotožje po pri¬
jateljih, po o. Frančišku in po lepem rednem živ¬
ljenju v njegovem zavodu. Zato mu vedno
prigovarja, kadar sta skupaj, naj potrpi. Kmalu
pride tudi pismo od o. Frančiška z enako
vsebino, naj mirno potrpi dve leti pri poganih.
Uči naj se njihovih naukov le zato, da bo mogel
pozneje tem uspešneje zagovarjati nauke Jezusa
Kristusa. Pridno naj moli v čast Materi božji
in angelu varihu in gotovo ne izgubi prave
vere. To pismo ga zelo potolaži. Ve si pa tudi
drugače pomagati. Določi namreč gotove dneve
v tednu, ob katerih naj pride Tomaž k njem,
da se kaj pogovorita. In Tomaž mu večkrat
prinese lepe podobice, dobre nauke in pozdrave
od o. Kolumbana.

Tako mine leto. Vsako jutro mora poslušati
Arumugam neverske nauke Varijadiševe. Pri
takih prilikah sedi učenik razkošno na lepem
evropskem stolu, ki mu ga je podaril neki Anglež,
ob straneh pa stoje po štirje služabniki v
beli obleki in s ceremonijskimi palicami v rokah.
Na dveh mrainornatih mizah so razstavljene
jedi in pijače. Učenci stoje kar krog njega v
dolgih belih haljah in ga poslušajo. Dva naj-
mlajša učenca pa čitata iz spisov brame od¬
stavek za odstavkom, nakar učenik vse na
kratko razloži. Ko se približa poldne, sklene

4

50  —

roke k molitvi, Nato razpno služabniki nad njim
širok solnčnik in učenci ga morajo spremiti v
njegovo sobo, kjer se hladi. Arumugamu uide
pri teh čudnih ceremonijah večkrat smeh, včasih
postane tudi jezen, ker ne more trezen človek
takih neumnosti verjeti ali jih še celo oznanjevati.

V začetku puste učenci Arumugama lepo
pri miru. Sčasoma pa postanejo nekateri vneti
častilci brame čimdalje bolj sovražni mlademu
princu. Ježno ga pogledujejo in gotovo bi ga
tudi nabili, če bi jim ne bil učeni Vidijadiša
tega prepovedal. „Arumugam je sin bogatega
kneza," pravi večkrat, „in odgovoren sem osebno
zanj. Ni treba, da vse verjame, kar veruje
navadno, priprosto ljudstvo. Samo kristjan ne sme
biti. Izgubi naj rajši vsako vero."

Tako govori stari Vidijadiša svojim učencem
in ti ga deloma ubogajo ter ne nadlegujejo več Aru¬
mugama tako s poukom in razlago svojih naukov
in bogov. Sedaj le bolj ugovarjajo Kristusovi veri.
Princ izpodbije večino teh ugovorov lahko sam,
toda če pripoveduje sv. Frančišek Ksaverski, da
mu je bilo včasih težko ovreči ugovore poganskih
krivovercev, se ne smemo čuditi, če pride tudi
Arumugam včasih v malo zadrego. A dvomil ni
sam nikdar o kaki verski resnici, ker je pridno
molil vsak dan. Ko pride nekoč zopet Tomaž,
vrže mu Arumugam palmov list, na katerem
je vrezan ugovor brezvercev, ki ga sam ne more
ovreči. Prihodnjič mu že prinese Tomaž lep
odgovor od o. Kolumbana, da užene princ
vse součence in učenega Vidijadiša v kozji rog.

— 51

Končno pa zapazijo, odkod ta njegova mo¬
drost, zato ga silno zasledujejo in ga ne puste
niti za trenutek samega na vrtu.

Lahko si mislimo, kako postane Arumugam
sedaj potrt, ko mu je zaprta zadnja pot, da dobi
kaj tolažbe in dobrega sveta od dobrih pri¬
jateljev. Se manjka celih deset mesecev do konca
drugega leta, ki ga mora princ preživeti po
naročilu očetovem v tem zavodu. Kar se primeri
nekaj zelo važnega.

Vinfrid si je že dolgo želel, da obišče svojega
prijatelja. Zato porabi počitnice in odpotuje na
Cejlon. S sabo vzatne tudi Peterčka, ki se je
razvil že v krepkega dečka, prebil srečno vse
izpite in dobil obljubo od angleškega dvora,
da pride kmalu na dobro mesto.

Vinfrida seve puste, da si ogleda zavod, ker
se izda za Angleža. Pa tudi Peterček gre ž njim,
ker mislijo, da je njegov sluga. Nato jima raz¬
kažejo vse: lepe dvorane, lep vrt in krasne gaje
z maliki. Arumugam ju ni videl. Vidijadiša ga
je dal namreč zapreti in stražiti v nekem notranjem
prostoru; kajti ta obisk se mu je zdel zelo
sumljiv. Zastonj se ozira Peterček po svojem
tovarišu in prijatelju, nikjer ga ni. Slednjič pa
vpraša kar naravnost, če ni morda tu sin kneza
iz Tričinapala. Vprašanje mu seve zanikajo.
Tedaj pa zasliši Arumugam znani glas in svoje
ime. Pogleda skozi zamreženo okno in zapazi
zunaj na dvorišču oba tujca. S silo hoče k njima.
Vname se hud boj. Peterček hoče princu pomagati
in ga oprostiti zoper voljo Vinfridovo. Toda

4 *

— 52

tujca morata raditega takoj izginiti in pre¬
pozno se je bil Peterček zunaj po čelu in kesal,
da je pokazil s svojo nepremišljenostjo vse Vin-
fridove načrte.

Ta obisk pač ne potolaži Arumugama, marveč
ga le še bolj razburi.

Toda človek obrača, Bog pa obrne.
Tudi tukaj je Bog obrnil stvar po svoje. Aru-
mugam namreč zahteva, naj ga puste govoriti
s tujcema, toda ne dobi dovoljenja. In privre
njegova jeza do vrhunca zlasti še, ker ga tovariši
zasramujejo radi prijateljstva z revnim slugo.
Težko se že brzda. Tedaj si pa drzne neki brez¬
verec ter začne blatiti sv. vero in izreče par grdih
besed zoper Mater božjo. To je bilo odločilno,
to je bilo Arumugamu preveč. V sveti jezi zavpije:
h  Molči služabnik peklenskega duha! To niso
tvoje besede, iz tebe govori sam peklenšček, a
jaz ga hočem ukrotiti!"

V hipu pobere kamen in ga vrže v velik
kip brame, ki stoji v njihovi bližini. Kamen
zadene kip ravno na glavo in razdene ves obraz.
Tedaj pa nastane hud prepir. Vsi planejo raz¬
jarjeni na princa, že se blišče nad njim svetla
bodala, on se pa izroči Materi božji. Kar
priteče stari Vidijadiša in iztrga princa iz rok
strastnih poganov in ga reši gotove smrti. Takoj
zapove, naj ga na mestu zvežejo in nesejo v
temno ječo.

Zvečer istega dne stoje pred vrati štirje
krepki nosilci z zaprto nosilnico. V poznem večeru
se odpro vrata: Suami in Arumugam prideta

— 53 —

vun v spremstvu krepkih mož. Učenik stopi
sam v nosilnico, Arumugama pa šiloma dvignejo,
ga vržejo v nosilnico in zapro za njim vrata.

» V Kolumbo!" zavpije Vidijadiša in brzih
korakov se začno pomikati proti morju.

7. Nova nevarnost

Veliko prej kot izvedo Arumugamovi pri¬
jatelji pri o. Kolumbanu kaj o njem, veliko prej
kot zaslede kak sled za njim, pride iz Tričinapala
pismo, da je princ zopet doma pri očetu. In
res, Suami je vrnil sina knezu, ker je obupal,
da bi ga sploh kdaj odtujil krščanstvu. Prvo
snidenje Arumugamovo z očetom ni bilo nič
kaj prijetno. A princ se ne da preplašiti, ne
boji se očeta, marveč trdno vztraja pri misli, da
postane kakor hitro mogoče kristjan. Konča pa
svojo izjavo z besedami: »Držal sem svojo obljubo,
učil sem se naukov tvoje vere in naučil sem se
jih do dobra. Sedaj pa še ti drži svojo obljubo
in ne nasprotuj mojemu prepričanju!«

S temi besedami zapusti Arumugam očetovo
sobo in odide v svojo, kjer poklekne na tla in
se zahvali Bogu, da mu je podelil moč, priznati
svoje prepričanje tako odločno pred očetom.

Ko sta knez in Vidijadiša sama v sobi, reče
ta knezu,

»Sedaj-vidiš, da je prodrl strup tuje vere že
pregloboko v mlado srce tvojega sina. Mislim,
da ne bo več mogoče iztrgati mu tega semena
iz srca niti s prošnjami, niti s silo, Ena stvar

— 54  —-

ti pa še preostaja, svetujem ti, poskusi ga od¬
tujiti krščanstvu s posvetnimi stvarmi, z zabavami,
veselicami in s čutnimi nasladami. Prirejaj mu zato
veselice in vse mogoče zabave, da se raztrese.
Če se ti posreči vcepiti mu v srce ljubezen do
teh stvari, potem neha resno misliti. Če se pa
še to ne posreči, potem je izgubljen za vedno .' 1

Knez posluša resno poganskega duhovnika,
ko pa konča, ga pomeri z očmi kakor bi ga
hotel skušati in si misli: Lastnega sina naj za¬
peljujem k slabemu? To se ne sklada z mojim
očetovskim srcem. To je satanski svet!

Nato pa reče hladno duhovniku:

n  Premisliti hočem še, potem ukrenem svoje.
Ne brigajte se dalje zato in sprejmite mojo iskreno
zahvalo za trud, ki ste ga imeli ž njim." To
rekši stisne starcu nekaj v roko za odškodnino
za razbitega malika in ga odslovi. Ta pa se
napoti zadovoljno proti domu. Vesel je, da se
je stvar zanj tako dobro iztekla. Knez pa misli
in misli, kaj naj počne s sinom. Najprej je
odločno zato, da gre ž njim na Angleško, kjer
bi ga skušal nekoliko raztresti in ločiti od kristja¬
nov. A ko bi videl te lepe dežele, ki bivajo po
njih kristjani, bi se še bolj navdušil za novo
vero. Nato se spomni sveta Vidijadiševega. Tu
pa udari z nogo ob tla in reče odločno:

„Nikdar ne! K slabemu pa ne zapeljem
nikdar svojega lastnega otroka. To je satanski
svet! Rajši naj bo pošten kristjan kot nepošten
malikovavec. Malo razvedrila mu pa že lahko
dovolim, saj ga je itak potreben po tem pustem

— 55  —

samostanskem življenju. Potrkal bom rajši na
njegovo čast, zbudil v njem samozavest in mu
s tem prestrigel občevanje s kristjanimi, pa bo šlo!"

Vesel novega sklepa gre k sinu v sobo,
ga objame prijazno in reče:

»Ljubi moj Arumugam! Pozabi vendar vse
neumnosti, ki si jih doživel v tem zavodu zadnje
dni. Ko bi vedel, da so taki hinavci ti bramanci,
nikdar te ne bi poslal k njim v šolo. Sedaj pa
poslušaj besede svojega očeta! Vidim, da si
dorastel, da si trden moški značaj. Vesel sem
tega. Rad ti dovolim, da živiš kot kristjan in
opravljaš svojo pobožnost, kakor ti drago. A
enega te prosim pri vsej tvoji ljubavi do mene:
ne zbujaj sedaj zanimanja zato z javnim pre¬
stopom h krščanstvu. Počakaj samo tako dolgo,
da uredim vse potrebno s tvojimi sorodniki."

Arumugamu sežejo te besede globoko v srce
in sam ne ve, kaj naj odgovori. Knez pa tudi
ne čaka odgovora, marveč nadaljuje:

»Sedaj pa pojdi, da praznujemo veselo
praznik tvojega prihoda!"

In knez skrbi zato, da slede veselice in
zabave kar druga drugi. Večkrat hoče Arumugam
obiskati o. Frančiška, a knez najde, vedno kak
zadržek, da zmeša princa, ki pozabi v tej zmeš¬
njavi slednjič samega sebe.

Njemu na čast prirejajo gledališke predstave,
kjer se bojujejo večkrat tudi živali med sabo,
skupno hodijo na lov in sploh ravnajo ž njim ne
kot z mladeničem, marveč kot z doraslim knezom.

— 56  —

Arumugam sicer ohrani vedno trdno vero, tudi
moli zjutraj in zvečer, a večkrat nečesa pogreša,
čuti se žalostnega, otožnega. Pogreša vedno red¬
nega življenja v mirnem zatišju pri o. Frančišku.
Večkrat si sam prizna, da ga ves ta šum, vsa
ta slava ne more zadovoljiti in izpozna, da je
to prazen nič. Do vsega nizkotnega, do greha
in drugih preprostih reči čuti nekak gnjus. Če
se vrše kje na tujih dvorih plesi, kamor ga seve
vedno povabijo, in če se primeri kaj nedostoj¬
nega, zapusti vselej s kakim vzrokom dvorano.
Vsi, celo lahkoživci in lahkomiselci ga zelo spo¬
štujejo in se ne upajo v njegovi navzočnosti nikdar
niti najmanjše nespodobne besedice izpregovoriti.
To ga varuje pred padcem, to mu obvaruje
čistost srca. A preti mu druga nevarnost. Ko
namreč vidi, da ga vsi spoštujejo in da ima pri
vseh velik vpliv, se mu vsiljuje skoraj vsak dan
misel, ali ne bi koristil morda kristjanom in
svojim rojakom več, ako še počaka, da doseže
že naprej vplivno mesto ter potem šele prestopi
h krščanstvu, ko ima še večje zaupanje pri
ljudstvu in pri vladi. Enkrat piše tozadevno tudi
o. Frančišku, a ne dobi odgovora, ker mu zajame
oče pismo predtio je dobi v roke. Tako živi v
negotovosti, nevedoč, kaj naj stori. Moli sicer
vsak dan, a tudi zabave ga vedno bolj mikajo
in mika ga tudi visoka čast, ki se mu prijazno
smehlja in ga vabi v valove življenja.

O. Frančišek in njegovi stari prijatelji pa
so zanj v vedni bojazni, da ne utone v tem
burnem valovju, in ko jezdi nekoč na lov mimo

— 57

kolegija na čelu cele čete lovcev, reče o. Frančišek
Vinfridu:

»Naš prijatelj Arumugam je sedaj v veliko
večji nevarnosti kot je bil na otoku Cejlonu."

8. Odločilni trenutek.

Mesec mine za mescem v pozabno pre¬
teklost. Arumugam se je razvil v čvrstega mla¬
deniča, v značajnega moža devetnajstih let, ki
presega vse tovariše v učenosti. Ravno je z
očetom pri nekem prijatelju, sosednem knezu, na
obisku. Kar prideta dva angleža-pevca in prosita
za dovoljenje, da smeta knezu in njegovim gostom
pokazati svojo umetnost. Knez je tega silno
vesel. S tem dobi novo zabavo za svoje goste.
Zato jih povraša, ali žele slišati pri kosilu
angleško pesem.

»Silno radi!" vsklikne Arumugam. »Jaz sem
strasten oboževatelj godbe in petja."

»Jaz ljubim sicer najbolj našo domačo
godbo," pristavi oče, »toda za zabavo slišim
rad enkrat tudi angleško muziciranje."

Niti oče, niti sin ne čutita, koga bota videla
in slišala pri tej priliki.

Ko so že vsi krog mize zbrani, vstopita
oba umetnika, pokloneta se globoko in začneta
peti. Prvi, krepak mož, igra harfo in poje, drugi
pa, čvrst mladenič, svira na rog. Arumugam se
ravno zabava s svojim sosedom in ne opazi
obeh igralcev. Ko pa zadoni krasni glas sta¬
rejšega pevca po dvorani, se strese, gleda za-

— 58

maknjeno oba tujca in spozna svoja dva stara
prijatelja. Le s težavo se premaguje in zakrije
svoje notranje čute.

Pazno posluša besede, ki jih poje Vinfrid,
ker je prepričan, da zavije Vinfrid gotovo vzrok
svojega prihoda v krasno pesem. In ne moti se.
Vinfrid zapoje krasno žalobno pesem patrijarha
Jakoba, ki toži po izgubljenem sinu Jožefu.
Vinfrid jo je nalašč za to priliko zložil. Aru-
mugarn pač dobro razume globoko misel pesmi,
ter ve, da misli s tem o. Frančiška, ki žaluje
nad njegovo izgubo. Žalobniča preide v veselo
himno, po dvorani zadone slovesni akordi ve¬
selega Svidenja Jožefovega in očetovega.

Burno ploskanje žanjeta oba pevca za svoje
petje, Arumugam pa stopi k njima in jima reče:

»Gospoda moja, to je krasna pesem, ki sta
jo ravnokar zapela. Tudi jaz se pečam s petjem.
Ali mi hočeta posoditi to pesem?"

»Srečen sem, svetli princ!" odvrne z glo¬
bokim poklonom Vinfrid, „ako Vam smem po¬
dariti svojo pesmarico," in da Arumugamu lepo
pesmarico. Ta jo pa veselo vzame, ker je pre¬
pričan, da dobi notri kako pismo zase. Nato
sname krasen prstan s prsta in ga da Vinfridu
rekoč:

»Sprejmite tale prstan v znamenje mojega
priznanja in hvaležnosti," potihein pa še pristavi:
»in v znamenje, da o. Frančišek še ni izgubil
Arumugama."

Obema pevcema se zalesketajo veselo oči
in veselo udarita na strune ter zapojeta vesele

59  —

joesmi, Arumugam pa se vrne na svoje mesto.
Sele pozno zvečer se dvigne družba izza mize,
da se ohladi zunaj v svežem zraku. Ko hočeta
oba pevca oditi, stopi Aramugam še enkrat k
njima, Vinfrid pa porabi ugodno priliko, da mu
šepne na uho:

„Za ovitkom pesmarice je vse, česar rabite!"
Nato se poslovi in vrne s Petrom v Tričinapali.

Pozno v noč korakata naša dva znanca po
dolgočasni poti proti domu. Takrat je postalo
v knezovi palači že vse mirno, vse je že sladko
počivalo. Le v eni sobici gori še luč. Arumugam
sedi še pri svoji mizi, odpre pesmarico in ovitek
ter najde notri majhno knjižico, na kateri je
napisano: ,Vzemi in čitaj!' Arumugam vzame in
čita. Čimbolj se vglobi v knjižico, tembolj po¬
zabi na vse krog sebe. Oči mu žalijo solze,
prša se mu dvigajo burneje, srce mu utripa
strastneje. Nakrat zapre knjigo, plane pokonci
in moli: „Moj Bog! Hvala ti! Pokazal si mi

pot, iti hočem po njej! Pomagaj mi, podpiraj
me s svojo milostjo v bodoče!"

Knjižica, ki je nanj tako vplivala, je bila
kratek življenjepis malega Indijanca, ki je po¬
begnil iz očetove hiše, da se je dal krstiti.
Kmalu pa so ga sorodniki ujeli, in ga na vse
načine mučili, da bi ga spreobrnili k stari po¬
ganski veri. A hrabro trpi razne muke celo leto
in slednjič umre mučeniške smrti za Kristusa v
rokah svojih sorodnikov. To je princa tako
ganilo in vedno in vedno ponavlja besede, ki
jih je govoril ta mladi mučenik umirajoč: „Ne-

— 60

'mogoče mi je dvema gospodoma služiti. Ne ’
morem biti ud Kristusov in hkrati član svoje
rodovine. Kdor ljubi očeta, mater, premoženje
in čast bolj kot Kristusa, ga ni vreden. Moram, :
čeprav mi je zelo težko, moram slediti glasu
sv. Duha in se vrniti v sv. cerkev: Toda kako? 1
Ali naj povem očetu? Ne, sedaj mi še manj
dovoli kot prej. Ne preostaja mi druzega kot
da ubežim."

Zopet poklekne in prosi Boga za pomoč,
da bi srečno izpeljal svoj sklep. Nato se vsede
in napiše očetu poslovilno pismo.

Drugi dan se pripravijo vsi za lov, ki naj se
vrši na sosedni veliki ravnini. Gredo na anti¬
lope. Arumugam si izbere najboljšega konja in
se pridruži lovcem. V goščavi pa se loči od
njih, jezdi domov, položi pismo na očetovo
mizo, zasede zopet konja in dirja, kar more v
zavod k o. Frančišku. Laže mu je pri srcu in
iskreno hvali Boga, da ga je podpiral in mu
stal na strani, da je mogel pretrgati vse vezi,
ki so ga ovirale.

Na lovu pa ga kmalu pogreše in začno
ga skrbno iskati. Boje se namreč, da ga ne bi
napadel v goščavi kak lev ali tiger in mu končal
mlado življenje. A vse iskanje je zastonj. Zato
se vrnejo vsi v grad. Očetu pa se malo do¬
zdeva, kaj utegne biti, in zasumi takoj oba pevca,
da sta mu odpeljala sina. Ko pa vstopi v svojo
sobo in zapazi pismo, zaupije ves obupan,
omahne na stol, pokrije si obraz z rokami iti
bolestno vzdihne:

— 61

»Pobegnil je! Izgubljen je za vedno!"

V istem hipu pa vderejo v sobo njegovi,
sorodniki in upijejo nanj:

»Kje je Amurugam? Kje je Amurugam?"

»Jaz ne vem," stoka ubogi knez.

»Mi pa vemo, o mi pa dobro vemo,"
vpijejo zopet škodoželjni sorodniki. »Ušel je, da
se da krstiti. Glej, tole smo našli v njegovi
sobi! To je življenje in smrt nekega Indijanca,
ki se je dal tudi krstiti. No, če tega posnema
v begu, naj se mu zgodi ravno tako kot se je
Indijancu. Če dobimo onadva pevca, ki sta ti
zmotila sina, potem ne odneseta živa svojih pet.
Kaj boš pa sedaj storil?"

»Tecite za njim! Tecite in pripeljite mi
ga semkaj! S silo ga pripeljite, če ne uboga,
samo življenje mu varujte, mlado življenje! Samo
kristjan ne sme postati."

»Vse storimo, vse storimo, da mu prečrtamo
načrte," zavpijejo enoglasno, poskačejo na konje
' in jo uberejo za njim.

Arumugam je pa že predaleč pred njimi
in dospel je pozno v noč ves truden in prašen
k o. Frančišku.

»Dobri oče!" vsklikne proseče in ga ob¬
jame, „tu sem tvoj sin. A prosim te, krsti me
takoj, ker me zasledujejo moji sorodniki, ki
bodo vse poskusili, da me dobe v pest predno,
sem krščen."

»Ljubi moj sin!" ga potolaži o. Frančišek
s solzami v očeh, „ali pa tudi veš, kaj te čaka,
ako se daš krstiti?"

— 62  —

»Dobro vem vse in pripravljen sem za
sv. vero pretrpeti najhujše muke, celo smrt!"
odvrne princ.

Sedaj se pa dobri misijonar ne more več
ustavljati. Drugo jutro so vstali gojenci zavoda celo
uro pred navadnim časom. Kako se začudijo in
hkrati razvesele, ko stopi v kapelo o. Frančišek
z Arumugamom in jih nagovori:

»Ljubi moji! Glejte tu Arumugama, za
čegar izpreobrnenje ste molili. Isti Arumugam
hoče biti danes, sedajle krščen: Molite zanj, ker
se bliža težkemu boju!"

Nato vpraša Aramugama: »Ljubi moj, katero
ime naj ti pa dam?" In on odvrne:

»Janez bi bil rad in postal bi rad Kristusov
ljubljenec."

Vinfrid in Peter sta Arumugamu krstna
botra. Ko ta odločno prizna svojo vero in se
odpove satanu, svetu, njegovi krasoti in nje¬
govim delom, je o. Frančišek tako ginjen, da
komaj izgovarja potrebne besede.

Po sv. maši napravijo kratek zajtrk, kratko
slavnostno južino, pri kateri so vsi globoko
ginjeni. Njih obrazi kažejo resne poteze, kajti
pričakujejo z nekakim resnim strahom, kaj pri¬
nese najbližja bodočnost.

9. V varnem zavetju.

Medtem prijezdijo Arumugamovi sorodniki
v Tričinapali za njim, a prepozno. To jih še
bolj ujezi. Dobro vedo, da ni šel nikamor

drugam kot v zavod k o. Frančišku. Zato nastavijo
svoje služabnike krog in krog zavoda in se skrijejo
po grmovju pripravljeni, da vsak čas napadejo
in ugrabijo princa, če pride morda vun. Pozno
pod noč pove neki sluga, da se izprehaja sam
po vrtu. In res, princ hoče porabiti mirno
večerno samoto in tihoto, da se malo izprehodi
in moli nemoten pred kipom Matere božje, kjer
je molil tako rad pred leti, zahvali se ji za iz¬
redno pomoč v hudem boju. Ko tu kleči za¬
maknjen v krasni kip, začuti naenkrat močno
roko, ki ga vrže po tleh. Hoče klicati na pomoč,
a v hipu mu zamaše usta. Brž mu zvežejo še
roke in noge, vzdignejo ga čez žice in ga vržejo
v pripravljen nosilnik. Nato poskačejo na konje,
štiri sluge pa zagrabijo za nosilko in jo uberejo,
kar jim dopuščajo človeške moči, v temno noč
proti mestu.

Dolgo čaka o. Frančišek Arumugama oziroma
sedaj Janeza v svoji sobi. Obljubil mu je namreč,
da pride zvečer k njemu in mu pove vse svoje
boje. Ker ga le predolgo, ni, postane malo ne¬
strpen in se odpravi na vrt, da ga poišče. A
išče ga zastonj. Ko pride pa do kipa Matere
božje, zapazi pohojene gredice in nekaj cvetlic,
ki so padle z oltarja in ležale na tleh. Čudna
slutnja se ga polasti. Teče v sobo, poišče luč,
pokliče več ljudi in gre ž njimi nazaj na vrt.
Preiščejo ves prostor in najdejo več stopinj, ki
drže proti zidu. Takoj jim je jasno, da so Janeza
s silo ugrabili in odpeljali. Bolestne vzdihe si
čul po vsem zavodu, bolestne vzdihe sočutja

— 64

in pomilovanja. O. Frančišek joka kot otrok.
Gojenci ga pa tolažijo rekoč:

»Oče, v kapelo gremo. Pred tabernakeljem
hočemo izprositi pomoči in tolažbe zase in za
ubogega princa."

»Da, da, ljubi moji, moliti moramo," od¬
vrne pobožni misijonar.

Takoj razpošljejo na vse strani hlapce, da
bi našli, če mogoče, kak sled o princu. Oče
sam pa gre v kapelo in moli ondi pred
tabernakelj nom.

»O moj Izveličar, stoj na strani našemu
bratu in prijatelju! Ne dopusti, da bi padel v
roke svojih sovražnikov. O Jezus, oprosti ga,
pomagaj mu!"

Tako moli on sam, tako. molijo ž njim vsi
otroci in prebivalci zavoda. Iskreno molijo zdaj
rožni venec, zdaj zopet litanije Matere božje in
presv. Srca Jezusovega.

Do polnoči ni prav nobene vesti o princu;
zato dovoli o. Frančišek otrokom, naj gredo
počivat; ti pa nočejo iti, marveč mu kličejo:

»Ljubi oče! Mi nismo nič trudni; le mo¬
limo še, molimo dalje za princa!"

Tako vztrajajo do jutra. Hlapci se vračajo
domov drug za drugim, a nihče ne ve ničesar
o princu povedati. Tedaj pa začne misliti o.
Frančišek, ali ne bi kazalo naznaniti vso stvar
angleškemu glavarju in ga prositi pomoči.

V tem hipu zazvoni zvonček pri velikih
vratih. Pred vrati stoji parija in njegov sin

— 65  —

Tomaž, ki sta pritekla kar v eni sapi, da pri¬
neseta veselo novico.

„Oče! Našli smo ga," de parija s tresočim
glasom.

»Kje je princ, kje je moj sin, govori, kdo
ga je ukradel?" vprašajo burno o. Frančišek.

„Moj sin ve vse, kje je," odvrne parija.
Nato začne Tomaž s tresočim glasom:

„Oče, pri vrtnem zidu so bili sledovi krvi,
jaz grem za temi sledovi daleč tja vun. pred mesto,
najmanj dve uri daleč. Kar zaslišim v starem
poganskem svetišču bolestne vzklike in velik divji
krik. Priplazim se bliže in vidim princa pri¬
vezanega na kamnit steber. Krog njega stoje
oboroženi možje, ki ga tepejo z biči in palicami
po nagem telesu, da hudo krvavi in bolestno
zdihuje. Slišal sem tudi, da ga vprašujejo, kako
mu je ime in jim on odgovarja: ,Ime mi je
po milosti božji Janez.' Nato ga zopet brezsrčno
pretepajo in upijejo: ,Kaj pa si?' in odgovarja
jim zopet: ,Po božji milosti sem kristjan!' Zopet
padajo težke palice in hudi biči po nagem hrbtu.
,Kak Janez si ti? Arumugam si in odpadnik,
brezverec!' vpijejo nanj. ,Ce ne zatajiš Kristusa,
te ubijemo!' ,Rajši umrem, kot zatajim Jezusa
in izgubim njegovo milost/ jim odgovarja od¬
ločno. Oh oče, srce mi je hotelo počiti, ko
sem vse to videl in slišal. In moj angel varih
mi je rekel, naj tečem takoj domov in Vam to
povem, da ga rešite, če morete."

Pazno posluša o. Frančišek, Peter pa, ki
stoji poleg njega, stisne pesti in reče:

5

66  —

»Oče, daj nam orožja in oprostimo ga!"

»Ne, ljubi moji! Angleški guverner ga
mora osvoboditi. Spremite me k njemu!" od¬
vrne o. Frančišek.

Nato se odpravi z Vinfridom, Petrom in
Tomažem h glavarju. Ta ga takoj sprejme in
zasliši, ker mu o. Frančišek sporoči, da so
stvari zelo nujne in da gre za zavratni napad.

Ko pridejo v sobo, poprosi ga o. Frančišek
s tresočim glasom:

»Milord! Pomagajte, pa takoj pomagajte!
Princa Arumugama, ki se je dal pred kratkim
krstiti, so ga to, noč ugrabili iz mojega zavoda
in sedaj ga strašno mučijp."

Guverner začudeno vpraša:

»Ali je vse to res? Ali veste kaj natanč¬
nejšega? Govorite!"

Tedaj pove Tomaž še enkrat vse, kakor
je slišal in videl. Komaj imenuje kraj, kjer se
je to zgodilo, pozvoni glavar in zapove svojemu
adjutantu, naj hiti takoj s četo konjenikov tja in
reši princa. Sovrage pa naj pripelje žive ali
mrtve sabo. Vzame naj tudi malega Tomaža
seboj, da jim bo kazal pot.

Glavar namigne še enkrat skozi okno jez-
zdecem, naj se podvizajo. Nato izginejo v daljavi
kot bi trenil, glavar se pa obrne k o. Frančišku
in ga vpraša:

»Povejte mi vendar, prečastiti, kako je
prišlo do vsega tega? Poznam princa dobro
in vem, da je vedno mislil nato, da prestopi h
krščanstvu. Nisem pa še vedel, da je že krščen

— bi —

in ne verujem, da bi premagal vse težave, ki
so zvezane s tem korakom."

Sedaj začne pripovedovati o. Frančišek gla¬
varju vso Arumugamovo zgodbo od onega dne,
ko je bil pri njem in ko 'ga je ozdravil pa
do današnjega dne, ko so ga ukradli njegovi
sorodniki. Glavar posluša z največjo paznostjo
in velikim zanimanjem, ko hoče pa o. Frančišek
oditi, reče mu prijazno:

»Ostanite, prosim, tu, da pripeljejo princa.
Bomo videli, kaj bo."

Čakata celi dve uri. Sele tedaj se začuje
peket konjskih kopit. Stopita k oknu in vidita
Arumugama, ko sedi na konju v naročju jezdeca.
Vidita, kako ga nato rahlo vzamejo s konja in
ga neso po stopnjicah v glavarjevo sobo. Tudi
nekaj zločincev in sorodnikov so prijeli, nekoliko
pa jim jih je ušlo. Glavar stopi najprej k
postelji, na katero so položili princa in ga pre¬
meri z resnim obrazom. Ves je bled in iz sto
ran mu leče kri. Zdravnik, ki je bil takoj na
mestu, pregleda bolnika in izjavi, da se ni
treba preveč bati za njegovo življenje. Pri dobri
postrežbi in skrbnem nadzorstvu kmalu zopet
okreva, ker ni nobeden glavnih organov nevarno
ranjen. Nato vpraša glavar princa, ali je že
kristjan. Ta pa odvrne:

„Da, krščen sem že in kpt kristjan hočem
živeti in umreti."

„Princ," pristavi - nato glavar, „vi ste pod
mojim varstvom. Vi pa," in obrne se k zločincem,

5 *

— 68  -

*,vi pa lopovi, stojite kot roparji pred mojim
sodnjim stolom."

„Delali smo na povelje kneza, njegovega
očeta, ki ima oblast nad življenjem in smrtjo
svojega sina," odgovori eden izmed njih.

Ko princ to sliši, se dvigne rahlo in prosi
glavarja:

„Plemeniti gospod! Če jim je ukazal ali
svetoval to moj oče, potem te prosim, izpusti
jih in ne preiskuj dalje. Nikakor ne bi mogel
namreč preboleti tega, da bi videl zaslepljenega
očeta pred sodnjim stolom, ki bi ga morda celo
obsodili. Prosim te torej prav lepo: izpusti jih."

Guverner misli nekaj časa in preudarja, kaj
naj stori. Pravzaprav bi moral kot varih pravice
v. deželi vse strogo preiskati in kaznovati. Ker
pa nima pravega zločinca v rokah, tudi ne ve
natanko, kdo je vsega kriv; drugič je pa jako
težko nastopati proti bogatim mogotcem. Zato
misli, da je najboljše, če pusti vse v miru, da
jih še bolj ne nahujska na Arumugama. Zapove
torej, naj jih razvežejo in izpuste. Pri odhodu
jim pa še zapreti:

„Pojdite sedaj h knezu in povejte mu, da
prizanesem topot vsem skupaj samo na izrecno
prošnjo njegovega sina. Če vas pa zalotim še
kdaj pri kakem hudodelstvu, ne pričakujte več
moje milosti. Za vsak najmanjši nastop proti
prinčevi osebni prostosti mi je odgovoren on
sam. Od današnjega dne je princ pod mojim
varstvom in pod posebnim varstvom angleške
kraljice."

— 69  —-

Ti urno izginejo, princ se pa iskreno zahvali
glavarju 2a uslišano prošnjo in izkazano milost.

Nekaj dni ostane še pri glavarju, potem
ga pa pripeljejo na lastno prošnjo v zavod k
k o. Frančišku, kjer kmalu okreva.

Ko izvedo o tem ljudje v mestu, skoro
vsi ž njim sočustvujejo. In prigodi se nekaj
posebnega.

Nekega dne se začne pomikati dolga pro¬
cesija praznično napravljenih ljudi. To so prinčevi
sorodniki, na čelu jim knez sam v dolgi črni
obleki, ki gre v zavod, da sme videti še enkrat
sina in ga prositi odpuščanja.

Ko dospejo pred vrata, poprosi ponižno za
dovoljenje, naj sme priti princ k njemu ali pa
naj sme sam vstopiti v zavod k njemu. O. Fran¬
čišek se zelo ustraši te prošnje; boji se namreč,
da ne bi bila to kaka zvijača. Zato reče knezu,
da mu ne more izpolniti prošnje vsled raznih
ovir. Knez pa prizna odkrito svojo napako in
prosi:

„Dajte mi nazaj mojega edinega sina, mo¬
jega ljubega Arumugama!"

Ta prizor gane zelo o. Frančiška. Še bolj
pa je ginjen, ko se odpro duri in stopi Janez
pred očeta bled in še malo slaboten.

„Ljubi moj sin! Odpusti mi! prosim te!
Grešil sem iz prevelike ljubezni do tebe." Tako
prosi knez odpuščanjS, princ pa mu odvrne
mirno in resno:

„Oče, odpuščam ti in ljubim te kot
tvoj otrok še bolj nego prej.  Toda od

— 70  —

danes naprej nisem več tvoj, marveč božja last,
čegar delu sem se posvetil. Bodi zdrav in reši
svojo dušo, da te v nebesih zopet vidim srečnega
in zadovoljnega!" Nato se obrne vstran, da
skrije solze, ki mu zalijejo oči. Še enkrat po¬
gleda očeta, seže mu v roko in izgine med vrati,
ki se zopet zapro.

Odslej ostane Arumugam, ali kakor mu je
bilo tedaj ime Janez, vedno pri o. Frančišku in
se marljivo pripravlja, da postane vreden ozna-
novalec sv. vere. Vsemu svetu, visoki časti in
vsemu mamečemu lesku in blesku se veliko¬
dušno odpove in sklene služiti le Bogu.

„Edino plačilo, ki ga želim in prosim od
očeta za to, je, da podeli dobri Bog mojemu
očeta milost izpreobrnjenja," ponavlja večkrat.

„In jaz upam," dostavi navadno o. Fran¬
čišek, „jaz upam, da ti Bog to prošnjo usliši."

KAZALO.

Stran

1. Bolni sin ozdravi.3

2. Arumugamova prošnja .11

3. Pet let med kristjani.22

4. Dobro delo in njegove posledice.33

5. Pismo s Cejlona.41

6. Med pogani.48

7. Nova nevarnost.53

8. Odločilni trenutek.57

9. V varnem zavetju.62

©