252
Dopisi.
Iz Benetk 2. avg. K - k. Povernil se nam je mir, hvala Bogu in očetovski skerbi našega cesarja. Al marsikaj mora človek premišljevati o tem, kar se je v tako kratkem časa zgodilo in v kterem so naši hrabri vojaki pokazali, da so vselej voljni življenje svoje žertovati imenitnemu svojemu poklicu. Kipelo je serce veselja viditi in slišati, kako so se zbirali o začetku vojske verni deželjani okoli prestola našega cesarstva; prostovoljno so ti šli v bran pravice in domovine, drugi so pokladali darove na altar napadene deržave. V mali spominek hvaležnosti takega milega djanja so razni časopisi te daritelje očitno na znanje dajali; naj je tedaj tudi meni dopušeno, enega takih dariteljev oznaniti; saj mi morebiti ne bo zameril, da ga imenujem v domačem listu, kteri pride gotovo v roke mnogim, ki poznajo verlega gosp. Janeza Permeta, kaplana pri cesarskem vojskinem brodovstvu. Komaj je zvedil, da se je vojska unela, je že hitel tudi kaj pripomoči za potrebe prihodnje sile. Pisal je berž poveljstvu mornarstva, da on, ker mu svoj stan meča sukati ne pripusti, hoče dati kak drug dar za potrebe v vojski, in dal je polovico svojih dohodkov za celi čas vojske, in je verh tega še prosil, naj ga pošljejo v vojsko službo duhovno opravljat. — Da je bila taka ponudba hvaležno in veselo sprejeta, vsak lahko verjame. Gospod Perme je bil tudi od svoje mirne službe v Dinjanu na vojno ladijo sem v Benetke poklican, potem pa so ga poslali v Dalmacijo, da opravlja na tamošnjih ladijah službo Božjo. — Tudi tukaj imamo letos hudo vročino; pravijo, da od leta 1834 ni bilo takošne; zdaj je sicer eu-nialo bolje, al vendar se še podnevi in ponoči pozna, da smo v pasjih dneh; vse hrepeni po toliko potrebnem dežji. lzperva je letina dobro kazala, al velika suša je mnogim posestnikom skorej vse upanje požgala; sviloprejke so se slabo obnesle, in zdaj se že v več krajih grojzdna bolezen prikazuje. — Marsikteri mislijo, da pisarnice cesarskega brodovstva (Marine) bodo spet preseljene v Terst in v Pol o; so nekteri, ki celo mislijo, da Beneško bode imelo svojega lastnega podkralja, in da v tukajšnih uradnijah ne bo nobenega inostranca, ampak da za naprej bodo tukaj povsod le Lahi deželsko službo opravljali; nekteri tukajšnih
prebivavcov so si takih prenaredb tako svesti, da mislijo in govorijo, da mi „tedeschi" bomo mogli svoje dela kmali kmali doveršiti, ker naš odhod bo začel se že 15. avgusta. — Iz tega se lahko spozna tukajšni laški dub; mesto je sicer mirno, in ljudstvo opravlja brez zaderžkov in pomot svoje vsakdanje opravila.
Iz Krope na Gorenskeiti 1. avgusta. Ni dolgo, ko smo brali v „Novicah" od ognja v gojzdu, ki ga je zanetil nek posestnik, sečo napravljaje. Danes vara povem, da smo spet kaj velik strah imeli pred ognjem. Neki ogljar je prodal kopo oglja nekemu tukajsnemu fužinskemu deležniku, pa oglje, nevidoma še živo, je bilo koj v kolpern (Kohlhiitte) spravljeno. Kar zapazijo fužinski delavci neko ogljarico (menda je vedila, da oglje v kolpernu gori, pa se je bala povedati, ker je vedila, da ga je ona zanesla) okoli kol-perna kaj hitro sem ter tje tekati. Viditi, da se iz kolperna močno kadi, zaženejo hrup, da gori, in res je hipoma toliko ljudi privrelo, da so bili v stanu ogenj zadušiti in oglje razmetati. Lahko si je misliti, kakošen strah je mogel biti, ker je ravno ta kolpern v sredi drugih in le malo stopinj od fužine. Ko bi bil ogenj le nekoliko več moči dobil ali se ta nesreča ponoči primerila, bi bila v malo urah cela Kropa pepel. Hvala pa Bogu, da se je to podnevi zgodilo! Ker postava ukazuje, da oglje, ki je še le žgano, mora osem dni na kopi izmetano ostati, in se potem še le čisto mertvo in hladno sme v kolpern prenesti, smemo pričakovati, da bota ogljar in fužinski partnik v svarilo drugim skupila, kar postava predpisuje.               Alojzi Globočnik.
Iz Višnje gore na Dolenskem 30. julija. J. P. — Ker vem drage „Novicea, da rade naznanite, kako se tu in tam letos letina obnaša, naj Vam tudi povem, kako je pri nas. Veseli smo res pričakovali obilne žetve in se veselili Božjega blagoslova, ker je perva spomlad vse dobro obetala. — Al predolgo deževanje v malem in velikem travna kakor tudi v pervi polovici mesca rožnika, zdaj pa prevelika suša, nam je pervo veselo upanje zlo poderla. — Res, da se je še precej ozimine naželo, pa zernja je malo. Pri vsem tem nam je pa še čer v na njivah in senožetih silno škodo naredil, in za to, kar zdaj na polji stoji, bo letina zlo slaba, ako nam Bog kmalo pohlevnega dežja ne pošlje. Žalostno je pa pri vsi ti nesreči še to, da naši kmetje do-zdaj niso spoznali, da vse škode, ki jo čer vi delajo, so le hrošči (kebri). — Da bi pač naši kmetje, kakor ste nam že „Noviceu večkrat priporočale, v pravem času hrošče prav pridno pokončevali; gotovo bi se te uinae saj napol rešili! Kar mervo zadene, hvala Bogu! se je še nekaj na-kosilo, al kakor se kaže, otave ali druge merve nam ne bo treba kositi. Suša in červ sta se sklenila nam ugonobiti vse travnike. Kaj bo nek ubog kmetic pozimi s svojo živi-nico počel! — Po naši dolenski cesti se tudi mnogo ranjenih vojakov na Horvaško vozi, in sicer samih Horvatov. Tudi se vidi sila veliko voznikov z vinom in cesarskim žitom, da jih na naši cesti že dolgo ni bilo toliko viditi. Pa, kakor slišimo, bo te vožnje kmali konec, ker je vojskini hrup potihnil. Zaslužil si je že res marsikdo lep košček kruha, akoravno je vse drago. — Ni davnej, kar je razsajala pri nas huda otročja bolezen: gerlo jih je začelo boleti, da niso mogli lahko požirati in silna vročina jih je kuhala; nekteremu je tudi celo vrat otekel, umeri pa vendar ni nobeden za to boleznijo pri nas. Komaj je ta potihnila, se je že druga ravno otrok, pa tudi drugih odrašenih lotila, — namreč griža (drizga); pobrala je že več otrok. Bog daj, da bi se kmali umirala, kjer iz te bolezni tudi druge še nevarniše izvirajo! —
Iz Kamnika 5. avg. Včeraj ob eni zjutraj je, previden s sv. zakramenti za umirajoče, v 68. letu svoje starosti tukaj mirno svoje življenje sklenil čast. pater C e 1 e s t i n Novak, vikar, Ex-Definitor, doslužen guardian in direktor glavne šole, naj starši ud reda sv. Frančiška krajnsko-borvaške provincije,  rojen  v Ljubljani   16. januarja   1792,
preoblečen v koto 13. dec. 1810. Dasiravno je bilo rajnkega malo viditi med svetom, je štel vendar obilno prijatlov, in 27. dan p. m. (en teden pred smertjo) mu je bila nenadoma velika čast došla obiskanemu biti od presvitlega goriškega velikega škofa in kneza dr. Andreja Golmajer-ja, našega metropolita; po smerti ga je ravno tako nepričakovana čast zadela, da so ga na prijazni Salmski griček pri Kamniku h večnemu pokoju spremili preč. ljubljanski prost in general-vikar gosp. Anton Kos s obilo množico duhovnov in družin ljudi. Brat rajnkega, Janez Novak, korar in vodja duhovnega semenišča v Ljubljani, se vsem duhovskim in svetnim gospodom in vsem Kamenčanom sploh, ki so bratu poslednjo ljubezen skazali, za to preserčno zahvali, in njegovo dušo pobožni   molitvi znaucom  in  prijatlom  lepo priporoča.
Iz Ljubljane. Še zmiraj zdihujemo po dežji, zakaj suša nam bo vse poljske in vertne pridelke vzela; tudi ljudje zlo bolehajo za drisko in grižo. — Berž ko ne je ta silna vročina tudi nekoliko pripomogla k tisti grozni nesreči, ki se je v torek zvečer pripetila na dvorišču vojaške bolnišnice, da so št i rji ljudje ko bi trenil žalostuo smert storili. Iz Sela pod Ljubljano je prišel namreč pridni kmet Jerančič s svojima dvema sinoma po sekretno gnojnico za svoje polje; sekretna jama ni dosti čez 2 sežnja globoka, pa zlo ozka je, da se more le po lojtri noter. Stari oče gre doli zajemat gnojnico, — kar slišita sinova, kakor da bi bili oče z lojtre padli, potem pa ni ne glasu več; berž se poda stareji sin (tudi že oče 3 otrok) po lojtri doli gledat, kaj se je očetu primerilo, — al tudi tega ni nazaj; zdaj hiti tudi tretji sin (že tudi oženjen) za njima, pa tudi on omolkne doli. V strahu kakošne posebne nesreče lete bližnji ljudje po nekega močnega hlapca, kteri se berž spravi po lojtri doli, pa za verv, ki so mu jo zavoljo varnosti dali, se je le deržal, pa se ž njo ni oklenil, — al tudi tega ni več nazaj! Vse zaporedoma je mahoma zadušil tisti zadušljivi sopar, kteri se v takih delj časa za-pertih jamah, pa tudi v terdo zadelanih in zanemarjenih etirnah rada napravlja in se je v tej nesrečni, morebiti predolgo ne izkidani jami zavoljo letošnje vročine berž ko ne še bolj strupen napravil. Žalostna prigodba, kteri zlo podobna popisujejo današnje „Novice" na pervi strani, nam pač spet očitno pričuje, da ni dosti, da je kmet le priden,
—  treba je, da je tudi v več rečeh podučen; — štiri merliči v malo minutah so le prežalosten dokaz tega!
—   V saboto je bilo v našem Latermanovem drevoredu pod milim nebom veselo gostovanje 4. batalijona našega domačega regimenta, kteri je iz Laškega domu prišel; za gosp. oficirje so bile mize napravljene z mnogimi jedili in vinom; tudi vsi drugi vojaki so bili gostovani z vinom, klobasami in kruhom. — Gospod prof. Ter stenj a k je prišel za par dni v Ljubljano.
253