Organizacija sodišč po najnovejšem zakonskem načrtu.*) Prof. Dr. O. Krek. (Dalje.) 4. Velika sodišča. Preden se bavim z določbami našega načrta, ki obravnavajo tvarino velikih sodišč ex professo (§§ 32 do 40), mi je podati še nekaj pojasnil glede načelnega vprašanja, koliko postaj imej pravna pot do formalne pravnomočnosti odločbe. Kdor ne priznava nobenih predpostavk, temu nudi veliko sodišče zopet problem: biti ali ne biti? Pa niti raz motrišče tistega, ki spoštuje zgodovinsko nastale ustanove in jih meče raz *) Glej avtorjeva izvajanja pod istim naslovom v letniku 1923 SI. pr. str. 1 ss, 51 ss, 113 ss, 161 ss in 253 ss. Na ta izvajanja se nanašam odslej s kratico »SI. Pr. 1923« in označbo strani. Brez tega dostavka znači številka stran tekočega letnika SI. Pr. Citati, nanašajoči se na posebni odtisek te razprave, so, kakor doslej, poočiteni z ležečimi tipi številk strani. Naziv »veliko sodišče« stopi namesto slovenskega in dalmatinskega »višjega deželnega sodišča«, namesto hrvatskega »banskega stolac in namesto srbijanskih in vojvodinskih »aipelacijsikih sodišč«. Tudi sarajevski »vrhovni sud« bo moral izprementti svoje ime in se zadovoljiti z drugostopno judikaturo. Slednje velja tudi za črnogorski »veliki sud«, ki obdrži seveda svoj naziv. Po I. in II. nač. bi se zborna sodišča druge stopnje nazivala »apelacioni sudovi« (čl. 50 odn. 38). Izpremembo je sklenila šele širša komisija (t. XXIII njenega sklepa). O tem prim. SI. Pr. 1923, str. 8 s. in 14 s. odn. str. 8 s. in 14 s. Da je naziv »apelacioni sud« neumesten, je utemeljeval Sova (Mjesečnik, 1921, 32) upravičeno tudi s tem, da bodo tudi okrož. sodišča vršila drugostopno sodstvo. V poljski republiki so viš. dež. sodišči bivšega avstrijskega ozemlja zapet prekrstili v »apelacijski sodišči« (čl. 7, odst. 1, Pravosodne organizacije, prim QerH. 1919, 193); najbrže izenačenju na ljubo in ker pridevnik »deželni« ni ustrezal več sedanjemu nazivu njunega teritorija. 1 Organizacija sodišč po najnovejšem zakonskem načrtu. krov šele takrat, ko se prepriča, da so škodljive, napotne ali vsaj iiesmotrene, bi ne bilo neupravičeno vprašanje: potrebu-j5mo li velika sodišča kot taka, to je kot drugo instanco, podrejeno še tretji stopnji. Da smo nekateri člani Z. Sv. razmišljali o vprašanju, ali so običajne tri instance zares neobhodno potrebne in bi ne bilo moči zadovoljiti se z dvema instancama, za to smo imeli še posebne razloge: z ene strani po sebi umevna zahteva, da se kar moči štedi s sodniškim osobjem in z materialnimi izdatki, z druge strani ustroj, ki ga kaže justica v Bosni in Hercegovini ter v Črni gori in ki ga je imela tudi slovenska justica od prevrata do 15. januarja 1920 (po točki V št. 3 naredbe celokupne vlade SHS v Ljubljani od 14. novembra 1918, U. L št. 111, odn. čl. 8 uredbe od 28. novembra 1919, SI. N. 155). Naposled je bilo upoštevati tudi dejstvo, da so načeli ta problem zadnji čas tudi v inozemstvu, kjer ga obravnavajo de lege ferenda prav resno.^*) V zadnjem času se pojavlja ta misel vedno iznova tudi v drugih državah, ki zdihujejo pod težo finančnih težkoč. Tako pledira senatni predsednik avstr. vrhovnega sodišča Z w i e d i n e c k za odpravo višjih deželnih sodišč v Avstriji (GerZtg 1921, 55). Za našo državo je stavil isti predlog Bahotič (glej zdolaj op. 111). Anonymus v Jur. BI. 1923, 5, se zadovoljuje z bagatelnimi sodišči, zasedenimi izključno s sodniki nestrokovnjaki, in z dvema instancama. Kvečjemu kasacijska stopnja naj ostane, ki pa bi imela soditi samo o pravnih vprašanjih načelne važnosti in sicer »n-ach Vorpriifung«, pri čemer pač misli na slično ustanovo, kakor jo ima francoska Cour de cassation v svoji Chambre des reQuetes. Nemški zakonski načrti o izpremembi sodnoustavnega zakona in k. pr. r. iz leta 1920 predvidevajo odpravo skupnega vrhovnega sodišča. Skoraj vse kazensko sodstvo naj prevzamejo uradna sodišča (»Amtsgerichte«) (1 sodnik in 2 skabina); dež. sodišča (2 sodnika in 3 skabini) bi bila kot t. zv. »grosse Schoffengerichte« drugostopna sodišča, razsojajoča o vzklicih; višja deželna sodišča pa bi kot vrhovne stopnje imela soditi o reviziji (»Rechtsriige«). Ker je sedaj menda 29 višjih deželnih sodišč, bi imeli približno ravno toliko vrhovnih instanc. Upravičeno označuje L u c a s (D JurZtg 1920, 325 ss) to rešitev »eine Losung, die an das Ei des Kolumbus erinnert, bei der aber auch das Ei nicht ganz bleiben diirfte«, ker bi bilo toliko vrhovnih sodišč na enotnem državnem in pravnem ozemlju nemogoča anomalija (prim. o tem. zgoraj nadaljnji tekst). Povsem izviren pa je predlog, ki ga zastopa Vol km ar v DJurZtg. 1919, 218 ss. Ta pisec bi izločil iz ustroja sodišč sedanja deželna sodišča (Landgerichte), torej zborna sodišča prve stopnje. Organizacija sodišč bi bila po njegovem predlogu Organizacija sodišč po najnovejšem zakonskem načrtu. Za svojo osebo moram priznati, da sem teoretično pod iz-vestmmi pogoji pristaš dvostopne justice tudi v civilnih stvareh, in sicer z izključitvijo vrhovnega sodišča, čigar zadnje- kratko očrtana nastopna: I. V civilnih stvareli: 1.) Na iprvi stoipnji bi sodil samo »uradni sodnik« (Amtsrichter, t. j. naš okrajni odn. kotar-ski sodnik), in sicer s prisedniki laiki v bračnih in skrbstvenih sporih in v trgov, stvareh do 600 M (zneski so seveda sedaj obsoletni). 2.) Kot druga stopnja posluje a) v pravdah od 50—600 M t. zv. »Orosseres Amtsgericht«, to ie okrajno sodišče, zasedeno s trojico sodnikov; b) v ostalih pravdah višje deželno sodišče (bodoče naše veliko sodišče) iprav tako v senatu treh sodnikov. 3.) V pravdah s summa revisibilis in pri neimo-vinskih pravdah (izvzete pa so bračne stvari, ki glede njih konformna pri-zivna sodba ne izreče, da je revizija dopustna ker bodi tedaj revizija zoper njo tudi izključena) izvršuje tretjestopno sodstvo Reichsgericht (drž. sodišče, naše bodoče vrhovno sodišče) s 5 odn. (pri ujemajočih se sodbah in ne-utemelienosti revizije) s tremi sodniki. II. V kazenskih stvareh: 1.) Na prvi stoTinji a) ostane dosedanje sodstvo »uradnega sodnika«; b) za vse ostale stvari razen tistih, ki spadajo pred poroto, posluje večniško sodišče, zasedeno s tremi sodniki. 2.) Na drugi stopnji naj sodijo a) trije »uradni sodniki« o vseh prestopkih in o zasebnih obtožbah; b) ipetorica uradnih sodnikov o ostalih pregreških in določnih hudodelstvih (zlasti takih, ki so hudode je sodnik že prestopil tisto starostno mejo — la montagne est, passee —, ki se pričenja izza nje navadno račja pot: življenje ne več ob obrestih življenske sile, temveč od glavnice, kakor se izraža Schopenhauer. Ta Rubikon je prekoračen prav pogo-stoma že pred 65. letom, ko se mora sodnik — po mojem mnenju prav tako neupravičeno — po čl. 112, odst. 4, ustave 100) Absolutna določitev starostne meje je dvorezna. V mnogih primerih, čeprav so morda v manjšini, dela krivico telesno in duševno čilemu sodniku in hkratu seveda tudi škodo državnemu zakladu. In čemu izjema v prid predsednikom višjih sodišč? Ali tem staranje nič ne more, ker so predsedniki, ali pa teh starešini defekti ne ovirajo pri njihovem poklicu? Saj vendar predsedniki niso le upravni uradniki, temveč predvsem tudi sodniki navadno predsedniki senatov in celo vodje razprav! Jaz sem zoper vsako šablonizacijo. Sodnik, ki je telesno in duševno zdrav in čil in ki mu je delo glavna vsebina in radost življenja, naj služi tudi preko 65. leta. Saj se lahko upokoji, čim v enem ali drugem pogledu ne more več izvrševati svojih dolžnosti in noče sam prositi za upokojitev (tako čl. 112, odst, 4 ustave in čl. 22, 23, II. nač. sod. zak.). Sodnik ni stroj, ki se mu lahko statistično izračuna določna doba uporabnosti, temveč individuum. Tem.u primerno treba tudi njegove odnošajc individualizirati. Previdnejša od naše ustave je bila ustava nemške države od 11. avgusta 1919, ki določa v čl. 104, odst. 1: »Die Oesetzgebung kann Altersgrenzen festsetzen, bei deren Erreichung Richter in den Ruhestand treten«. Istotako določa § 99, odst. 1 češkoslovaške konstitucije (po Hoetzl-Joachimovi izdaji): »lis (scil. les juges) peuv e n t aussi etre mis š la retraite en vertu d' une sentence valable, quand ils ont atteint Tage fixe par la loi«. Ne glede na samo fakultativno izdajo takega zakona so dejanske podlage tem ustavnim določbanj v Nemčiji in v Češkoslovaški povsem drugačne kakor pri nas. Tako je bij na pr. povod in namen nemški določbi ta, da priskrbe mesta prevelikemu številu asesorjev, ki po vojni niso imeli upanja, da bi bili v doglednem času nameščeni. Slabi izgledi pa so odvračali od justice ravno najboljše moči (prim. Werner v sept. številki Recht 1923, 149—151). Podobni nagibi so bili gotovo merodajni tudi v okrnjeni Avstriji za slično utesnitev po § 7, odst. 1. osn. zak. o sodn. oblasti od 22. nov. 1918, StGBl 38, pozneje ipa PO čl. 88, odst 1 zavezne ustave od 1. okt. 1920, BOBI 1, in § 5 novele k o. z. od 14. julija 1921, BOBI 422. V Nemčiji je do sedaj tudi ostalo pri golem »VerheiBungs«-paragrafu. Zoper uzakonitev obljubljenega zakona peticio-nirajo in protestirajo odločno (prim. peticijo načelstva društva sodnikov pri Reichsgerichtu v DJurZtg. 1923, 475—477). Vsekako je bila occasio Organizacija sodišč po najnovejšem zalconslcem načrtu. 19 umakniti iz službe. Telesne in duševne sile popuščajo včasih že prej; sodniki ne delajo več z veseljem, z interesom, temveč bolj prisiljeno, apatično, mehanično. Temu se včasih pridružujejo mučne osebne posebnosti, trme in muhe. Kdo jih ni srečal v praksi, takih stjarih »originalov«, kakor jih nazivljamo s polep-šico: starokopitnežev, čudakov s smešnim', nelepimi navadami, nerodnim vedenjem, birokratsko pedanterijo!, starinov, ki slabo slišijo aU vidijo, ki niso zmožni, da bi razglasili odločbe gladko in razumljivo, ali ki se, preglasovani, ne morejo ločiti od mnenja, ki so si ga ustvarili, temveč uporabljajo svoje razloge za utemeljitev povsem drugačnega sklepa itd.! Morda mi kdo prigovarja, da se vendar ne pripeti tako lahko, da postane sodnik velikega sodišča, ki so ga morale take slabote že pri okrožnem sodišču izključiti od vodstva razprav. To je deloma istina; vendar pa je prav tako gotovo, da nastopajo taki neijubi pojavi cesto šele v višji starosti, takrat ko so sodniki že bili dosegli to najvišjo, povprečnosti dosegljivo stopnjo, ali da se ti pojavi pod starost vsaj povečajo, aH postajajo očitnejši in s tem nepretrpni. So ljudje, katerim z leti slabi volja, ki so se ž njo poprej še uspešno borili zoper razne slabosti in nespodobnosti. Na stare dni je prilika in nevarnost, da se zanemarjajo, večja, in moči niso vselej tako velike, da bi zmagovali. Pri vsem tem so taki ljudje lahko dobri sodniki in izpolnjujejo inače svoje dolžnosti brez vsake pritožbe. Le za predsednike razprav niso sposobni. Zato je sklep iz starejšinstva na boljšo kvalifikacijo, zlasti na usposobljenost za predsedovanje, varav sklep in nedopusten, čim nam je moči nadomestiti domnevno, abstraktno in torej morebiti neeksistentno kvalifikacijo z u g o-t o v 1 j e n o, konkretno kvalifikacijo potom izbiranja. Čemu si pa želimo sploh posebne kvalifikacije voditelja razprave in kakšna mora biti? Poznavalcu našega postopka se zdi to vprašanje gotovo abotno. Vendar menim, da bi bilo ko- legis v Nemčiji nadprodukcija sodnikov, ratio legis pa, da skrbe za dober sodniški naraščaj, ki ga glede na prenapolnjenost ni bilo pričakovati. Mi pa imamo več ko dovolj razlogov, da ohranjujemo kar moči izkušene in v resnici delazmožne starejše sodnike svoji čedalje bolj osiroteli justici! Duo quum fachint idem, non est idem! 2* 20 Organizacija sodišč po najnovejšem zakonskem načrtu.___ ") Randa-Friedmann, Outacliten, 38 ss. ristno, če bi si sikvili to vprašanje tisti, ki vidijo to kvalifikacijo v obilici dosluženih let. Kajti to vprašanje je v tesni zvezi z nalogami, ki jih bo sodnikom nalagal novi postopnik in ki jih očividno podcenjujejo apologeti starejšinstva. Predsedstvo pri razpravah je moči pravilno pojmovati le tistim, ki poznajo do dobra ustni civilni postopek. Po našem bodočem (bistveno avstrijskem) postopku gre predsedniku sila težavna in odgovorna zadača. Od njega se zahteva ne samo, kar se terja od vsakega sodnika — in že to je zelo mnogo."i) Stari proces je obsojal sodnika in več ali manj tudi predsednika v pasivnost; v ospredju je bila formalna izurjenost, ki se resda pridobiva in poveča že z daljšo prakso. Sedaj je predsednik gospodar pravde in v resnici njen vodja. Predlogi strank mu ne smejo biti izključno odločilni in ga metati sem in tja liki razburkani valovi plavni les. On sam ima vajeti v rokah in jih mora uporabljati iniciativno in smotreno v dosego materialne pravice. Vsled tega ne zadošča, da je izurjen v praktičnem izvrševanju procesualnih predpisov, temveč mora biti ravno tako dobro podkovan in na znanstveni višini tudi v materialnem pravu. Pripravljen mora biti na vse mogoče procesualne incidente, nič manj pia tudi na najrazličnejše materialnopravne trditve n prigovore. Po prostranem torišču, ki ga prepušča postopnik zlasti prostemu preudarku, se mora sukati spretno, sigurno in v prilog skorajšnji in pravični rešitvi predloženih mu pestrih vprašanj. Le tako mu je moči voditi pravdo intenzivno, smotreno. s sigurnostjo in avtoriteto, ki mu zagotavlja zaupanje strank. Od procesualne spretnosti in vestnosti in od globokega poznanja materialnega prava zavisi v veliki meri, bo li moči vpeljati in uveljaviti nove maksime našega postopka tudi v ostalih pokrajinah naše kraljevine, dobimo H tudi tam ne samo brzi, marveč tudi temeljiti postopek, kakor ga imamo mi v Sloveniji, predvsem postopek, ki pripomore materialni resnici in pravici do zmage. Ves težki problem, kako združevati pismeno podlago z živo ustnostjo, je v rokah predsednikov. Ako ti odpovedo, bo ustni proces mrtvo rojeno dete. Pred tako važno na- Organizacija sodišč po najnovejšem zakonskem načrtu. 21 102) Izvajanja se tičejo seveda v prvi vrsti predsednikov .prvostopnih razprav. Razume se pa ob sebi, da je zahtevati od predsednika drugostopne razprave vsaj tolikšno sposobnost kakor od predsednika prvostopne razprave. Saj mora biti drugim v zgled in je prvi poklican, da sproži navodila podrejenim sodiščem. Sicer pa stavi ne ravno enostavni ijrizivni postopek sam dovolj precej kočljivih vprašanj tudi v pro-cesualnem pogledu. lo**) Z ozirom na to je v bivši Avstriji predvideval za primer iz-premembe v organizaciji sodišč že drž. osn. zak. o sodniški oblasti od 21. dec. 1867, drž. zak. 144 (čl. 6, odst. 2) možnost ne samo premestitve, temveč celo upokojitve sodnikov; prav tako tudi § 50, cdst. 1. discipl. zak. od 21. maja 1868, drž. zak. 46. Te ustavne pooblastitve se je tudi posluževal § 91 o. z. ustanavljajoč pravico prisilne upokojitve in premestitve za dobo poldrugega leta odn. dveh in pol leta. Motivi (str. 36) označujejo to določbo kot neizbežno. V resnici pripravljajo nanjo sedaj že Skoraj vse povojne ustave. Prim. čl. 104, cdst. 3. nemške ustave od 11. avg. 1919: »Bei einer Veranderung der Einrichtung der Gerichte oder ihrer Bezirke kann die Landesjustizverwaltung unfreiwillige Versetzungen an ein an-deres Gericht oder Entfernungenaus dem Amte, jedooh nur un-ter Belassung des vollen Gehalts, veriiigen«. § 99, odst. 1 češkoslovaške konstitucije od 29. februarja 1920 določa: »Ils (scil. les juges) ne peuvent etre deplaces contre leur volonte, destitues ou mi sala retraite que dans le cas d' une nouvelle organisation de la justice dans un temps fixe par une len...«. Cl. 88, odst. 2 avstrijske zavezne ustave od 1. okt. 1920, BGBl. 1, pa pravi: »Diese Bestimmungen logo postavlja zakon bodoče razpravne predsednike."-) Ali je razumno, da rekviriramo za ta posel izključno in avtomatično ravno najstarejše sodnike? Na misel m: prihajajo verzi starega nemškega pesnika: Es ist ein allgemeiner Walin, daB man nacti Jatiren Kluglieit miBt: Erfalirung olnic Kluglieit ist ein Blinder auf gewohnter Bahn. In takih slepcev ne bo manjkalo. Kako bodo tavali po nepoznanem labirintu novih pravnih potov in novih pravnih ciljev! Zlasti v prvih letih, ko pojde za reformo v vseh panogah našega prava, torej za pojave, ki se ne dajo zlepa zlagati z uži-velim, trdo ukoreninjenim pojmovanjem in globoko zasidranim naziranjem; ko bo treba vpeljati in praktično izvajati nebroj novih procesualnih in materialnih določb! Princip, ki se da po njem prednost starosti zgolj mehanično, postane obči reorganizaciji lahko pogubonosen.'"•'') Dolgoletno delovanje pod vlado 22 Organizacija sodišč po najnovejšem zakonskem načrtu._ (namreč gled/e nedopustne odstave, premestitve in upoikojitve) finden ieducii auf Cbetsetzungen und V e r s e t z u n g e n i n d e n R u h e s t a n d keine Anwendung, die durcli Veranderungen in der Verfassung der Oericlite notig werden. In einem solciien Fall wird durcii das Gesetz festgestellt,, innerlialb welchen Zeitraums Richter ohne die sonst vorgescliriebenen Formliclikeiten iibersetzt und in den Ruliestand versetzt werden konnen«. Tudi v Sloveniji se je Narodna vlada posluževala po prevratu pravice po čl. 6 drž. osn. zak. od 21. decembra 1867, drž. zak. 144 in § 50 discipl. zak. od 21. maja 1868, drž. zak. 46 določujoč, da se smejo sodniki zoper njih voljo upokojati ali premeščati zaradi izprememb v organizaciji sodišč, nastalih PO ustanovitvi naše države, in je ta pravica ostala v veljavi do 31.-dtecembra 1920 (Naredba od 7. januarja 1919, Uradni list št. 255)> Naša ustava ne predvideva za primer reorganizacije pravosodstva nobene izjeme cd načela neupokojitvenosti in nepremestljivosti (čl. 112). Prav taka naš načrt ne recipira določbe § 91 o. z. glede upokojitve; pač pa predvideva v § 101, da imej pravosodni minister pravico, »da u roku od godine. dana, od dana kada ovaj zakon dobije obaveznu snagu, u svrhu reorganizacije sudova a u granicama najnužnije potrebe sa odcbre-njem vrhovnog suda ukazom premesti sudiiju iz suda u kome je u drugf koji sud na položaj istoga ranga«. V čl. 24. I. nač. sod. zak., prebesedMati in vsled tega nejasni določbi, je celo ta pravica še bolj utesnjena, ne glede nato, da naj zadeva premestitev po vrsti najmlajše sodnike (odst. 3), s čimer je ravno glavni smoter te določbe obrezupešen. Nič boljši ni čl. 20 II. nač. sod.-zak. ki pa računa pod izvestnimi pogoji tudi z upokojitvijo (odst. 3).. Uredniki vseh teh načrtov so pač smatrali določbo čl. 112 ustave za oviro- starih zakonov je prej napotno ne^o koristno. Le globoka osnovna erudicija na vseh toriščih novega prava in prožnost duha, spojena predvsem z najboljšo moško dobo, sta glavna pogoja, pod katerimi bo moči uveljaviti novo pravo. Povsem napačno bi bilo, ako bi se sklepalo iz teh izvajanj, da povzdigujem mladino na stroške zaslužnih starejših sodnikov. Podcenjevanje poprej navedenih prednosti starostne zrelosti bi bilo prav takšna napaka, kakor podcenjevanje telesne in duševne svežosti mladosti. Ne gre za poveličevanje ene na stroške druge. Qre za načelo! In načelo, ki bodi po-njem relativno starejši sodnik vselej že kot tak poklican za predsedstvo, je po mojem mnenju zgrešeno. Ljudje niso vsi enaki, in tako tudi starost nanje ne vpliva enako. So ljudje, ki si pridobe v par tednih toliko izkustev kakor drugi tekom več let. Marsikdo se nauči iz tujih izkustev več, kakor drugi iz svojih. Zato je ©rganizadja sodišč po najnovejšem zakonskem načrtu. 23 avtoimaličn.a ureditev, ki veže predsedniški posel neločljivo s starostjo, nepovoljna, in zadovoljiva le ureditev, ki i n-di vi dxi-a li žira, ki torej pri nji odloča konkretna usposobljenost. To rešitev sem toplo priporočal tudi redakcijski komisiji, toda brez uspeha. Razlagam si to z mišljenjem srbijanskih članov, ki je še preveč prežeto duha starega postopka. Njih glavni argument pa je bil ta, da bi se čutil starejši sodnik upravičeno zapostavljenega in užaljenega, ako bi moral sodelovati j>od predsedstvom mlajšega sodnika. Toda niti ta prigovor ne drži. V tem pogledu kažejn na v Sloveniji veljavno naredbo pravosodnega min. od 11. junija 1901, št. 11.447 (glej Schau-e r-D u b o w y, Oerichtsorganisationsgesetze I*, 108), ki izrecno povdarja, da ni nobenega zakonitega zadržka, da se uvrščajo v senate člani, ki so po činovnem redu višji od predsednika. Kolikor je meni znano, se ni dogodilo, da bi se pritoževal starejši sodnik radi piostavljanja mlajšega, toda sposobnejšega sodnika predsednikom senata, čigar član je bil. V Ljubljani se je pripetilo neštetokrat — in se menda še sedaj prakticira —, da je posloval činovno starejši sodnik, ki je bil morda drugemu senatu predsednik, v določnih senatih samo kot votant pod predsedstvom mlajšega sodnika. Ni se culo, da bi bil sodnik radi tega užaljen. Končno pa užaljeno samoljubje Cim pa so že predrli načeJo nepremiestlijivosti, bi ipač ne bilo nobenega pomisleka, da napravijo izjemo tudi nd načela, ki po njem sodnik ne sme biti upokojen zoper svojo voljo (prim. SI. Pr. 1923, str. 25 odn. 25). V tem pogledu pa je menda vplivalo tudi dejstvo, da se upirajo sodniški krogi sami odločno vsaki izjemi od ustavno zajamčenih pravic. Tudi nemška sodna ustava je predvidevala vprvotni obliki samo premestitev, ne pa upokojitve (§ 21 uv. zak. k QVQ). Naprami § 91 o. z. je zavzemala deloma tudi literatura odklonilno stališče (R a n d a, n. n. m. 17, F r i e d m a n n, n. n. m., 85, N e u-mann Jur. BI. 1896, št. 18, FredI, Pro judice, Beitriige zu e. Reform der Oeriehtsverfassung, 21). V naši državi bi bila možnost neprostovoljne upokojitve nevarno politično orožje; v ustrezni meri izvedene, bi take upokojitve število sodnikov skrčile še bolj, česar ob itak malem sodniškem materialu gotovo ni želeti. Po vsem tem ni pričakovati, da dobimo zakonsko določbo, ki bi dopuščala prisilno upokojitev v svrho nove sodne organizacije. Tako bomo morali vse sodnike staroste obdržati, in ravno t i bi bili poklicani, ne glede na svojo kvalifikacijo, da krmarijo težko obtovorjeno ladjo novega zaikonodavstva VYJJ Pa razburkano odprto morje nepoznanim ciljem jiasproti! 24 Organizacija sodišč po najnovejšem zakonskem načrtu. '"*) Jaz bi ne bil razpravljal o tej razmeroma malenkostni in dozdevno neznatni stvari tako obširno, če bi ne bila ancieniteta v našem zakonodavstvu kot glavni znak usposobljenosti povzdignjena naravnost za princip. Metoda, ki se po nji meri sposobnost po številu dosluženih lelt, je značilna za zak. si. prag. in za načrte sod. zak. V slednjih ni niti ene določbe, ki bi zahtevala za določna vzvišena ali vodilna in eks-ponirana mesta katero koli posebno kvalifikacijo. Načrta, ki naštevata pač različna števila let, ki jih je moral kompetent doslužiti, delata naravnost vtis, kaikor bi jilma bila službena leta glavni, če ne edini kriterij usposobljenosti. Skoraj se zdi, kakor bi videla v višjih službenih mestih pred vsem otium cum dignitate, kakor bi bilo moči to melior condicio avtomatično priposestvovati v določni dobi let, čim imajo kompetenti sodniški izpit in so nedisciplinirani. Da je za izvestna, •i>ostavim za predsedniška mesta, še kaj drugega potrebno kakor tak iustus ti-tulus in bona fides, združena z določno službeno dobo, o tem ni v načrtih ni duha ni sluha. K temu predmetu je razpravljal že Sova (Mjesečnik 1921, 264), pišoč o (I.) nač. sod. zak. med dr. to - le: »Zakonska osnova ne naredjuje da su apelacioni i kasacioni sud dužni, kad stavljaju predloge, pomno promotriti kvalifikaciju svih natjecatelja i po gotovo ne prihaja v poštev, kadar gre za uspeh aU neuspeh širokogrudne in blagodejne reforme. Geslo bodi torej individualiziranje, ki se mora vršiti seveda pod kar največjimi kavtelami za kolikor možno objektivno in ustrezno izbiranje. Tu pa ne vidim nobenega razloga, da bi moral odstopiti od ureditve, ki sem jo predlagal že za okrožno sodišče, navajajoč za to tudi razloge (glej SI. Pr. 1923, str. 113 ss. odn. ^5 ss). Priporočam torej tole rešitev: Kolegij, sestavljen iz predsednika in podpredsednika sodišča ter iz dosedanjih predsednikov oddelkov (senatov), naj se koncem leta p o s v e t u j e o tem, komu se naj poveri predsedstvo in katero, in kdo ga naj namestuje v predsedovanju. Na podstavi predlogov tega kolegija naj odloča predsednik velikega sodišča, kateri sodniki prevzamejo predsedstva odn. namestovanje. V tem smislu bi bilo treba izpremeniti drugi stavek § 37. Kakor sem poudarjal že glede okrožnih sodišč, nikakoir ne smatram te rešitve za edino možno. Mislimo si lahko več variant. To pa mora biti vsekako načelo, da naj bodo predsedstva izročena tistim sodnikom, ki so za ta posel in concreto najbolj sjjosobni. Avtomatična predestinacija po katerihkoli vidikih bodi izločena.'"^) Organizacija sodišč po najnovejšem zakonskem načrtu. 25 svojoj s av j est i glasovati za onoga, koga smatraju najboljim prema s posebnostim a, marljivosti i upotrebljivosti kao i prema dosadanjemu radu i vladanju. Dobro bi bilo, da im se uz to dužnost nametne još i dalja, da imadu obrazložiti, s kojih se razloga predlažu kandidati, a s kojili se razloga ne predlažu drugi kom-petenti.« Evo lepo sestavljeno določbo! Razume se, da rebus sic stantibus volitev sodnikov ne more biti tajna in pismena z listki, temveč ustna, navajajoč razloge. Toda II. nač. sod. zak. se iz Sovovega članka ničesar ni naučil. Niti ostalih, zelo tehtnih in, rekel bi, samoumevnih popravkov čl. 12 I. nač. niti najmanj ne uvažuje. Tako n. pr. ni umestno, • da sme vrhovno sodišče brez nadaljnjega odstopiti od predloga velikega sodišča. Saj so slednjemu službene sposobnosti in razmiere in osebni odnošaji, ki so včasih tudi merodajni, vsekako bolj znani, kakor vrhovnemu sodišču, ki bi mu nagibi in s tem tudi te razmere ob tajnem glasovanju velikega sodišča ostali nepoznani. Zato je predlog, ki ga je stavil Sova n. n. m., povsem upravičen, predlog namreč, da mora vrhovno sodišče, kadar odstopi od predloga velikega sodišča, ta svoj odstop tudi utemeljiti. Toda ne same, da M. nač. ni upošteval niti teh, niti drugih pobud, je v našem vprašanju zagrešil določbo, ki je v I. nač. ni bilo, in ki povzdiguje, popolnoma prezirajoč eminentne naloge predsednikov, starost kot tako na najodličnejša mesta. To je določba čl. 12, odst. 3, ki bi po njej dosegali predsedniki oddelkov ne samo velikega, temveč celo vrhovnega sodišča ta položaj brez posebnih uvetov »kao najstarije sudije... PO rangu«. Pri tem je ta določba glede vrhovnega sodišča celo v očitnem protislovju s § 66 našega načrta. Kdor bi si ohranil spričo vsega tega še vedno dovolj dobre volje, bi se tu že lahko domislil tiste posebno olajšane oblike usukapije, ki jo zovemo longissimi temporis praescriptio in ki Justinijan zanjo zahteva le 30 let in — dobro vero. Naj •se mi ne zameri! Toda difficile est satiram non scribere! Tudi Sova je to ureditev grajal v Mjesečniku 1921, 31. Dočim jc določitev predsednikov po načrtu avtomatična, je pridelitev sodnikov in njihovih namestnikov poedinim senatom urejena drugače, drugače tudi v primeri z okrožnim sodiščem. Porazdelitev sodnikov med senate velikega sodišča je bila predmet živahne in dolgotrajne debate v širši komisiji. Čl. 45 11. nač., ki je bil podlaga njenega posvetovanja, je predpisal, da se naj vsako leto s kocko določi, v katerem oddelku (senatu) naj deluje poedini sodnik v nastopnem letu, in da se naj vrši isti postopek glede novih sodnikov, ki zasedajo izpraznjena mesta med letom. Za vrhovno sodišče je bil predviden isti postppek (čl. 67 in 68). Prečani"^) smo takrat zastopali stališče .§§ 32 in 42, odst. 1 o. z., da sodi vsakoletna 26 Organizacija sodišč po najnovejšem zakonskem načrtu. Historijat § 38 je ta: Cl. 57 I. nač. se je glasil: «Koji če sudija u kome odeljenju raditi odredjuje se kockom svake godine u početku, januara.« Cl. 45 II. nač. je istoveten. Sklep širše komisije (točka VIII), § 33 deln. nač. in § 34 ref. nač. se bistveno ujemajo s čl. 38 našega načrta. Po sklepu širše komisije: »prema svojoj stručnoj spremi i ž e 11 i«. Prav tako še po § 33 deln. nač. Šele ref. nač. besed »i želji« nima več. Ne spominjam se, ali sta bili izločeni nalašč ali po pomoti. Vsekako je pri tem ostalo tudi v kom. nač. sestava senatov in porazdelitev poslov v področje predsednika sodišča (stališče, ki sem ga jaz pozneje zapustil z ozirom na ratio iuris naše zakonodaje, zlasti I. načrta sod. zak., ki ga je preveval duh demokratične organizacije sodniškega kolegija). Uveljavljali smo — in to smatram še sedaj za povsem upravceno —, da je ob neprestanem naraščanju in množitvi ter specializaciji zakonov pričakovati čedalje manj, da je sodnik v vseh panogah pravosodstva enako usposobljen. Sodobna hperprodukcija v zakonodaji in obči potek razumnega udej-stvovanja in izkoriščanja človeških sil zahteva bolj in bolj specializirano sodstvo. Kocka, ki ne razločuje med posebnimi sposobnostmi in znanji, bi bila resna ovira znanstvenemu napredovanju naše judikature. Glavni argument braniteljev kocke pa je bilo nezaupanje ne samo teh braniteljev, marveč ljudstva sploh v politično nepristrano poslovanje predsednikov pri izbiranju. Prepad med tema načelnima nazoroma se je zdel skoraj nepremostljiv, dokler ni b'l dosežen sporazum na srednji črti. Sedanji § 38,"**) ki ga je slovom § 55 uporabljati smisloma tudi za vrhovno sodišče, je izraz tega kompromisa. Dočim odreja po § 37 predsednik sam, katero sodstvo naj vrše poedini oddelki (senati) in kateri sodniki naj jim predsedujejo (pni čemer pa bodi — kakor smo videli — vsaj po načrtu vezan na anci-eniteto), ni porazdelitev ostalih sodnikov na poedine oddelke njegova izključna domena, temveč mora po §¦ 38, odst. 1 v svrho te porazdelitve koncem leta sklicati vse sodnike na občo sejo, ki razpravlja o vprašanju, v katerih oddelkih (senatih) naj deluje poedinj sodnik in kateri sodniki ga na] namestujejo v prihodnjem letu, vse to »prema svojoj stručnoj spremi«, po svoji strokovni usposobljenosti.'"^) Vendar ima obča seja samo Organizacija sodišč po najnovejšem zakonskem načrtu. 27 Prim. § 63 nemškega GVQ, ki pristoji po njem porazdelitev (Poslov in sodnikov med »komore« t. zv. »iprezidiju«, t. j. kolegiju, sestavljenemu iz sodnega predsednika, vseh predsednikov oddelkov (»direktorjev«) in iz obeh, po činovnem redu ev. rojstvu najstarejših članov sodišča (§§ 62, 63, 121). Prim. tudi moja izvajanja SI. Pr. 1923, str. 65 odn. str. 43, zlasti tudi op. 33. V sedanji Avstriji je pristojen personalni senat (§ 4, odst. 2 novele k o. z. od 14. julija 1921, BOBI. 422), ki sestoji pri višjih deželnih sodiščih iz sodnega predsednika in treh izvoljenih članov (§ 2 nar. od 21. dec. 1921, BOBI. 748). Glej SI. JPr. 1923, str. 66 cdn. str. 44^ zlasti op. 34. posvetovalno funkcijo. Odločilna beseda gre po § 38, odst. 2, vendarle predsedniku s podpredsednikom in predsedniki oddelkov (senatov). Menim, da zoper ta izhod ni pomis'e-kov.'"^) Kajti glavna želja, da se onemogočuje predsedniku samovoljno postopanje, je izpolnjena. Hkratu pa je odstranjena tudi neprilika, da je sestava oddelkov (senatov) prepuščena golemu slučaju. Sodelovanje vseh sodnikov, ki učinkuje po svojem kolikor toliko javnem značaju že v naprej kot važen korektiv proti uveljavljanju morebitnih nestvarnih namenov, je zadostno jamstvo, da se z ene strani ne morejo udej-stvovati nedopustni nagibi, da se pa tudi z druge stjani v resnici in smotreno upoštevajo posebne sposobnosti poedin'h sodnikov. Dokončna odločitev je povrh še v rokah komisije, sestavljene na način, ki jamči ne samo za čim največjo objektivnost in neodvisnost (tudi od centralne uprave!), temveč sploh za vsestransko pravilnost porazdelitve poslov. Ako bi sprejeU predlog, ki sem ga stavil v tem predmetu glede okrožnega sodišča, bi imela tu obravnavana rešitev še to prednost, da bi bil postopek pri vseh zbornih sodiščih izenačen. Kajti § 55 odreja smiselno uporabo § 38 za vrhovno sodišče. To je hkratu en razlog več, ki govori za sprejem mojih predlogov, stavljenih glede zbornih sodišč I. stopnje (prim. izvajanja SI. Pr. 1923 stir. 62 ss. odn. str. 40 ss.). Kakor tam, se mora predvidevati seve tudi tu, da v posebno nujnih primerih med letom predsednik sam vse potrebno ukrene (glej SI. Pr. 1923 str. 76 odn. 45; tam omenjena, le pogojno predlagana pritožbena pravica bi pri velik, sodišču ne bila umestna). Tej zahtevi je ustreženo s tem, da je v § 39, ki odreja smiselno uporabo nekaterih določb, podanih za okrožna sodi- 28 Organizacija sodišč po najnovejšem zakonskem načrtu. šča, citiran tudi § 22. Vsled tega velja za velika sodišča razen ravnokar omenjenega predpisa tudi določba, ki nadaljuje po nji sodnik po predsednikovi odredbi svoje sodelovanje »u raspravi (jednog)"^) predmeta« tudi tedaj, ako bi po novi letni razdelbi poslov ne bil več član dotičnega oddelka (senata), (k čemur pa prim. SI. Pr. 1923 str. 62 odn. str. 39, 40). Seveda smejo predsedniki in sodniki biti stalni člani in namestniki v več oddelkih, kar je izrečeno s citatom § 20, odst. 2 v § 39. Vpraša se pa, ni li citat § 20, odst. 3 zgrešen. Menim, da sodi določitev posebnih počitniških senatov kakor sploh sestava senatov pač tudi v področje predsedniškega koleg'ja, ne pa predsednika samega. Da se pa mora dotični odlok razglasiti na sodni deski, velja vsekako tudi za velika sodišča (prim. op. 28). Kolikor naš ali drug zakon ne odreja kaj drugega, vrše veHka sodišča sodstvo v senatih (»večima«) petih sodnikov,'") ki od njih eden predseduje (§ 35). Predsednik senata deli posle med ostale člane svojega oddelka (senata), odrejajoč po potrebi poročevalca in pismeno izdelavo odločbinega načrta (§ 39 v zvezi s § 25; prim. o tem SI. Pr. 1923, str. 116 odn. str. 48). Petorica sodnikov pri velikem sodišču je stara tradicija. Tako je veleval čl. 55 I. nač. in čl. 43 11. nač.; tako je sklenila širša komisija (točka VIll), tako določata § 30 deln. nač. in § 31 ref. nač. Zdi se, da je smatrati to kot nekakšen aksiom. Gotovo mu ni kaj reči, ako bodo zadoščale števillo naših sodnikov in naše državne finance. Toda niti te, niti ono ne dopuščajo prevelikih nad. Zato mislim, da bi se najbolj že v naprej ubranili preobloženosti sodnikov ali prevehkim izdatkom s tem, da se načeloma zadovoljujemo s senatom trojice. Trojica sodnikov kot redni senat! Resda bi po stari tradiciji ustrezal trojici velikega sodišča sodnik poedinec pri okrožnem sodišču V op. 79 žigosano »jednovanje« praznuje v § 22 prave orgije. Že v prvem odstavku ni ravni; treba, da bi bil »/co/.« član oddelka zadržan. Še hujši pa je drugi odstavek: »Ako je koji sudija več učestvovao u raspravi jednog predmeta ..., ima se predsednik starati, da ..., ma •da je taj slučaj godišnjim raspcjredom došao u drugo koje odeljenje.« "") Glede disciplinskega senata prim. zlasti op. 97. Organizacija sodišč po najnovejšem zakonsicem načrtu. _29- kot pravilo. In to bi vzelo okrožnemu sodišču kolegialni njegov značaj. Vprašam pa: ali je res potrebno, da je zasedba sodišč podobna prevrnjenemu stožcu, razširjajoč se od zdolaj proti vrhu? I. stopnja: 1 odn. 3, II. stopnja: 5, III. stopnja: 7. Jeli to stopnjevanje v resnici utemeljeno? Načelo je vsekako že prelomljeno: senat sedmerice pri vrhovnem sodišču so bili že v bivši Avstriji odpravili z zakonom od 24. februarja 1907, drž. zak. 41 (§ 2) in nadomestili s petorico ali trojico, s čl. II. št. 2 razbr. nov. pa samo s petorico. Tudi mi ga nimamo več. Lahko bi storili še en korak naprej ali celo dva. Ni mi treba se ukvarjati ponovno z vprašanjem, kakšne koristi nudi večje število članov. O tem prim. moja izvajanja Sl.Pr. 1923 str. 121 ss. odn. str. 53 ss. Eno pa je menda vendar gotovo: čim višje je sodišče, tem bolj je domneva upravičena, da imamo opraviti s posebno izkušenimi in tudi sicer odlično usposobljenimi sodn'ki. Sklep leži na dlani, da jih je treba manj kakor na nižjih stopnjah. Pa še nekaj! V pretežni večini primerov gre pri višjih sodiščih samo za epikritično popresojanje redoma že ugotovljenega dejanskega stanu, ne več za zbiranje, prebiranje in urejanje obilega, včasih prav zamotanega, glede pravdne odločilnosti zelo različnega dejanskega gradiva. Če odštejemo razmeroma maloštevilne razVeljave, ki se njih število naravno zmanjšuje, čim boljše je prvostopno delo, je naloga višjih sodišč vendarle poglavitno ta, da uporabljajo materialne ali formalne zakone na že ugotovljeni dejanski stan. Ako pomislimo, da stoji višji sodnik na\'adno na primerno višji stopnji teoretičnega znanja, ni uvideti, čemu bi moralo ravno takih sodnikov biti več, ko jih je vendar manj, kadar gre ne samo za pravno presojo, temveč predvsem tudi za posebno usodno ugotovitev dejanskega stanu; usodna že zaradi tega, ker je za njo praviloma določena le ena (prva) stopnja, dočim se ukvarjata s pravnim vprašanjem razen prve stopnje lahko in navadno še dve stopnji, s čimer je sodelovanje večjega števila sodnikov itak zasigu-rano, če že ne istočasno, pa vsaj zvrstoma. Morda se zdi paradoksno, toda če posmatramo problem raz to stališče, bi bilo nravzaprav bolj logično, da se zasedajo sodne stopnje ravno v nasprotnem redu: I. stopnja: 5, II. stopnja: 3 in III. stopnja 1. Ni pa, mislim, sploh nobenega stringentnega razloga za gra- 30 Organizacija sodišč po najnovejšem zakonskem načrtu._ "') S tem soglaša načeloma tudi S t e i n, Zur Justizreform, 1907, 77. Adickes, Orundlinien durchgreifender Justizreform, 1906, passim, je Se mnogo radikalnejši, naslanjajoč se na angleško-škotske vzorce. V svojem predavanju, objavljenem v BlfverglRVV 1908, 279, zagovarja trojico sodnikov tudi pri višjih sodiščih. Kakor izhaja iz op. 84, se zadovoljuje tudi Volk-m a r, 1. c. v prav mnogih stvareh s trojico sddnikov, in sicer ne samo pri višjih dež. sodiščih, temveč tudi pri najvišjem sodišču. V tej zvezi se mi je spomniti tudi reformnih predlogov drja. Luja Bahotiča predloženih ministrstvu pravde že leta 1918. Po njegovem predlogu bi bil »apelacioni-« i n »kasacioni« sud zaseden v vseh primerih s predsednikom in dvema sodnikoma (čl. 6, 26 in 28 njegovega »Projekta reforme nekih sudskih zakona«). Razlogi so nastopni: »Iskustvo uči, da je dovoljno, da se oni (scil. senati apelacionih sudova i kasacije) sastoje od tri lica, i da ako se om sastoje iz večeg broja lica nije time nikako osigurano neko bolje ili savesnije sud-jenje. Na protiv. Sto je manji broj lica koja obrazuju jedan senat, tim je lakše sastaviti više takvih senata, i prema tome savesnije podeliti rad apelacionih sudova i kasacije. Time se postizava da če pojedini senati biti sa-stavljeni od ljudi manje opterečenih pošlo mi i prema teme s v e-žijih i bolje raspoloženih, i koji če za to bolje i bis trije suditi nego da su u senatima od večeg broja sudija prenatrpani odgova-rajučim večim poslom«. Zanimivo je, da naj sodijo po Bahotičevem predlogu o spornih stvareh na prvi stopnji izključno okrajna sodišča po sodnikih poedincih (čl. 2 in 5); istotako o vseh prestopkih in pregreških (čl. 25). Projekt je v tem pogledu nekoliko podoben Volkmarjevemu predlogu (prim. op. 84). Sličnost je podana tudi v temi oziru, da izločuje Bahotič eno sodišče popolnoma, čeprav obdržuje troje stopenj vsaj v civilnih stvareh. On pozna samo kotarske (sreske) in apelacione sudove ter vrhovni kasacioni sud (čl. 1). Apelacija (priziv) zoper sodbe in utok (re-kurz) zoper sklepe bi šla od okrajnih sodišč na apelacijska sodišča (čl. 3), revizija in revizijski rekurz pa na vrhovno sodišče (čl. 4). Pod »apelacii-skim sodiščem« pa razumeva Bahotič sedanja okrožna odn. deželna sodišča (čl. 7), ki naj dobe poleg drugostopnega civilnega sodstva še drugostopno kazensko sodstvo glede okrajnosodnih stvari (torej tudi pregre-škov) (čl. 26) in vse prvostopno sodstvo glede hudodelstev (čl. 27). Glede slednjih bi odločalo na drugi stopnji vrhovno sodišče (čl. 28). Potemtakem bi se imela ukiniti sedanja apelacijska (višja deželna) sodišča. Na prvi pogled se to zdi idealna solucija našega zgoraj načetega problema. Od blizu pogledan, pa kaže ta predlog več bistvenih slabot, med njimi zlasti to, da zahteva od okrajnih sodišč izvrševanje poslov, ki glede njih ni moči pričakovati, da bi jih rešila zadovoljivo. dacijo Števila niti navzgor niti navzdol. Ne vidim nobene zapreke, da se zasedejo senati tako okrožnega, kakor tudi velikega sodišča, če treba, celo vrhovnega sodišča"') samo s tro- Nekoliko kritike k sedanji tiskovnopravdnj praksi.___31 iico sodnikov. Tu bi se dalo štediti brez vsake škode. In kamorkoli gledamo, vsi naši sosedi štedijo, kolikor imajo bistveno iste procesualne zakone, kakršne hočemo vpeljati v vsej naši kraljevini. V Avstriji so trojico sodnikov za višja deželna sodišča vpeljali s čl. II., št 2, 3, razbremenitvene novele od 2. decembra 1921, BOBI. 743 (razen disciplinskega senata, ki šteje še sedaj pet sodnikov po § 3 zak. od 24. febr. 1907, drž. zak. št. 41). V poprej avstrijskem delu poljske repubhke so že leta 1919 s čl. 6 just. org. nadomestili petorico s trojico in obdržali petorico takisto samo za disciplinski senat (Qer. Halle 1919, 193). Češkoslovaška republika pa ima po zakonu od 18. decembra 1919, Sb. z. a n. 1 iz 1. 1920, vsaj za kazenske stvari samo trojico članov. Tudi naša upravna sodišča, ki jim gre gotovo sila važna in zlasti spričo sedanjega upravnopravnega kaosa zelo težavna in kočljiva naloga, posluje v oddelkih treh sodnikov (čl. 8 zak. o drž. svetu in upravnih sodiščih od 17. maja 1922, SI. N. št. 111). Vsekako je to problem, ki zavisi od njegove rešitve v veliki meri delazmožnost naše justice in ki sega globoko tudi v — naš žep. Naj premišljujejo in se izjavijo o njem naši praktiki, ki stoje žal desinteresirano ob strani, kakor bi se jih sploh ne tikalo, kakor bi bilo vse eno. kakšen bo ustroj naših sodišč. Uverjen sem, da nastopijo z obilico očitkov in kritičnih opazk, ko bo prepozno. Kuj železo, dokler je razbeljeno!