Všda Deželak Baric* POSLEDICE VOJNEGA NASILJA SMRTNE ŽRTVE DRUGE SVETOVNE VOJNE IN ZARADI NJE NA SLOVENSKEM V ojne so v vsej zgodovini človeštva najtesneje povezane z nasiljem. Posledice raznovrstnih nasilnosti so seveda različne, mnogokrat nepopravljive in praviloma težko izmerljive. Mednje sodijo smrtne žrtve kot najbolj skrajni in tragični vidik vojnega dogajanja. To velja še zlasti za 2. svetovno vojno, ki jo opredeljujemo kot totalno in katera naj bi terjala okoli 60 milijonov človeških življenj (od tega v Evropi, ki je bila najbolj prizadeta, 36,5 milijona), vendar se ocene nekoliko razlikujejo v smislu višjega ali nižjega navajanja števila smrtnih žrtev od navedene.1 Glede območja današnje Republike Slovenije velja temeljna ugotovitev, da sodi Slovenija primerjalno z evropskim 1 * Končna redakcija Nevenka Troha in Marta Rendla. Prim.: Enciklopedija druge svetovne vojne 1939-1945, str. 290-292; Costs of the War, str. 1022, 1023; Judt, Povojna Evropa 1945-2005, str. 32, 33. 12 Nasilje vojnih in povojnih dni prostorom glede izgub človeških življenj med 2. svetovno vojno in neposredno po njej s svojimi okoli 98.000 smrtnimi žrtvami med visoko prizadeta območja.2 * Z napadom sil osi na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941 in hitrim vojaškim porazom jugoslovanski del Slovenije (Dravska banovina) ni bil le okupiran, temveč tudi razkosan med tri okupatorje iz sosednjih držav. Slovensko Štajersko, severni del Dolenjske, Mežiško dolino in Gorenjsko (10.261,09 km2 z okoli 800.000 prebivalci) si je prisvojil nemški okupator, večino Dolenjske in Notranjske ter Ljubljano (5.544 km2 s 340.000 prebivalci) italijanski, Prekmurje (997,54 km2 s 102.000 prebivalci) pa madžarski. Nekaj vasi v okolici Bregane je pripadlo Neodvisni državi Hrvaški. Če štejemo Avstrijo kot del nemškega rajha, so jugoslovansko Slovenijo torej okupirala države, v katerih je v obdobju med obema svetovnima vojnama živela številna slovenska manjšina, skupaj kakšna tretjina naroda.3 Vsem trem okupatorjem je bil skupen namen izbrisati slovenski narod kot etnično skupnost, pri čemer so se razlikovali glede časovnega roka, ko bi ta cilj dosegli, in tudi glede načina. Najostrejša sredstva je uporabljal nemški okupator, podobne raznarodovalne metode je uporabljal madžarski, medtem ko je italijanski okupator sprva ravnal bolj taktično, svoje dejanske namene pa je razkril že v času med svetovnima vojnama z ukrepi proti primorskim Slovencem. Nekatere oblike nasilja so izvirale neposredno iz okupacijskih načrtov ter sistemov in so jih okupatorji začeli izvajati kmalu po okupaciji. Nemški okupator je takoj posegel po zapiranju narodnostno izpostavljenih in protifašistično usmerjenih oseb in političnih emigrantov s Primorske, rasnem ocenjevanju ljudi, 2 Prispevek temelji na raziskavi problematike smrtnih žrtev druge svetovne vojne na Slovenskem, ki je vrsto let potekala na Inštitutu za novejšo zgodovino. Njen neposredni in izmerljiv rezultat je mdr. računalniška baza podatkov z naslovom Smrtne žrtve med prebivalstvom na območju Republike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej. Glede na to, da je bilo današnje ozemlje Republike Slovenije med obema svetovnima vojnama v dveh državah, Kraljevini Jugoslaviji in Kraljevini Italiji, se raziskava začne z vstopom Italije v vojno 10. junija 1940. Tako je v času med junijem 1940 in napadom na Jugoslavijo aprila 1941 zabeleženih 60 smrtnih žrtev. Na raziskavi in obenem pri neposrednem oblikovanju podatkovne baze je ves čas delala mag. Tadeja Tominšek Čehulič, v posameznih projektnih obdobjih pa še dr. Mojca Šorn, Dunja Dobaja in Marta Rendla. Raziskava je potekala v okviru štirih projektov (1. Nacionalna zbirka Žrtve druge svetovne vojne in zaradi nje na Slovenskem-, 2. Smrtne žrtve med prebivalstvom na območju Republike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej (1941-1946); 3. Preverjanje seznamov žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej po matičnih knjigah; 4. Pregled mrliških matičnih knjig za ugotovitev števila ter strukture žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej), ki so jih vodili dr. Bojan Godeša, mag. Tadeja Tominšek Čehulič, dr. Jure Gašparič in dr. Vida Deželak Barič. Raziskava ni zaključena (od 2012 pa ni več financirana), zato trenutni rezultati tudi niso dokončni in se z vnosi novih podatkov dnevno spreminjajo. Pričujoči prikaz temelji na podatkovni bazi iz maja 2013. 3 Ferenc, Okupacija slovenskega ozemlja, str. 581-601. Deželak Barič: Posledice vojnega nasilja: smrtne žrtve druge svetovne vojne in zaradi nje na Slovenskem 13 množičnem izganjanju prebivalstva itd.. Ti ukrepi niso bili v nikakršni povezavi z odporom. Odpor je nato spodbudil nove oblike okupatorjevega nasilja, deloma preventivnega, predvsem pa represivnega, tj. je kaznovalnega značaja in so se izražale v množičnih zapiranjih ljudi, v množičnih odgonih v konfinacijo in internacijo, v pošiljanju na morišča, v plenjenju in uničevanju premoženja itd. Druga svetovna vojna je na Slovenskem vzpostavila prakso ostrega in močno razširjenega nasilja. Dinamika tega nasilja je bila v časovnem pogledu in po svojih izvorih pogojena z uvedbo različnih okupacijskih sistemov in s prepletanjem raznovrstnih nasilnih procesov, ki so sledili okupaciji in so bili posledica okupatorjevih raznarodovalnih in aneksionističnih načrtov, odpora proti okupatorjem, odzivov okupatorjev na odpor, poskusov izvajanja revolucije, protirevolucije, kolaboracije in na nekaterih območjih tudi državljanske vojne, ki je potekala v pogojih okupacije. Zlasti nemški okupator je nemudoma odgovoril na odporniško akcijo z množičnimi streljanji talcev in deportacijami v koncentracijska taborišča, kjer so številni izgubili življenja. Italijansko nasilje v poskusih omejevanja in preprečevanja partizanstva v Ljubljanski pokrajini in na Primorskem sprva ni doseglo razsežnosti nemškega. Do tega je prišlo v letu 1942 zlasti v Ljubljanski pokrajini, ko je nasilje italijanskega okupatorja v določenih pogledih celo preseglo nasilje nemškega. Partizanstvo je ob svoji temeljni odporniški usmeritvi proti okupatorjem nastopalo tudi proti domačemu prebivalstvu v primerih njegovega dejanskega ali domnevnega sodelovanja z okupacijskimi oblastmi, pri čemer je bilo zlasti v dogajanju v Ljubljanski pokrajini spomladi in poleti 1942 močno opazno revolucionarno ozadje. Procesi, ki so tekli v smeri zaostrovanja nasprotij znotraj slovenskega naroda oziroma državljanske vojne še zlasti v Ljubljanski pokrajini, ko je tudi protirevolucionarna in posledično protipartizanska stran ob sodelovanju z okupatorjem izvajala raznovrstna nasilja proti domačim nasprotnikom, so imeli za posledico, da je ta pokrajina v času okupacije in neposredno po njej med slovenskimi pokrajinami utrpela najvišjo populacijsko izgubo, kar 9,5 %, medtem ko je ta najnižja v Prekmurju in znaša 1,9 %. Ob omenjenem nasilju znotraj slovenskega naroda, ki je postopoma, a v manjši meri, zajelo tudi nekatera druga območja, pa so okupacijske oblasti izvajale najbolj nasilne ukrepe vse do konca okupacije, pri čemer je v povračilnih in t. i. očiščevalnih akcijah pogosto hudo trpelo tudi civilno prebivalstvo. Okupatorji so tako nesporno tisti, ki so z ničemer izzvanim napadom na Kraljevino Jugoslavijo med 2. svetovno vojno povzročili največ smrtnih žrtev na Slovenskem. To je eno od temeljnih dejstev oziroma ugotovitev, ki izhajajo iz razčlembe zbranih podatkov o smrtnih žrtvah 2. svetovne vojne in neposredno po njej na ozemlju današnje Republike Slovenije. 14 Nasilje vojnih in povojnih dni Druga svetovna vojna vključno z neposrednim povojnim obdobjem, ki je najtesneje povezano z dogodki in procesi v času okupacije, je ustvarila specifično žrtvoslovno sliko, ki jo je mogoče spoznavati in ocenjevati na podlagi različnih izhodišč oziroma meril. Za razbiranje zgodovinskih procesov je pomembno ugotoviti vpetost žrtve v vojno dogajanje, pri čemer poteka osnovna ločnica med uniformiranimi oboroženimi osebami in civilnim prebivalstvom. Za razmerje med obema skupinama je značilno, da je v primerjavi s prvo svetovno vojno4 opazen ne samo porast števila žrtev, ampak tudi porast števila žrtev med civilnim prebivalstvom, kar je eden od kazalnikov poglabljanja totalne vojne. Večji del žrtev 2. svetovne vojne sicer še vedno izhaja iz vrst pripadnikov različnih oboroženih formacij, se je pa v tej vojni občutno zvišal delež žrtev med civilnim prebivalstvom. Žrtev iz vrst pripadnikov oboroženih formacij je več kot 57.000 (58 %), za okoli 12.000 (12 %) žrtev pa status sploh še ni ugotovljen, kar pomeni, daje žrtev iz vrst pripadnikov oboroženih formacij gotovo še nekoliko več.5 Najštevilčnejšo skupino žrtev med oboroženim prebivalstvom predstavljajo pripadniki operativnih in posebnih partizanskih enot; med njimi je daleč največ pripadnikov enot Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije (NOV in POS) in drugih enot Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije (NOV in POJ), v manjši meri pa še pripadniki Varnostno obveščevalne službe (VOS), Oddelka za zaščito naroda (Ozna), Narodne zaščite (NZ), Vojske državne varnosti (VDV), Korpusa narodne osvoboditve Jugoslavije (KNOJ), Jugoslovanske armade (JA). Upoštevani so tudi partizanski dezerterji in vaški stražarji, ki so bili mobilizirani v partizanske enote predvsem ob kapitulaciji Italije. Veliko žrtev je med mobiliziranci v nemško, italijansko in madžarsko vojsko, pa tudi iz vrst pripadnikov slovenskih protipartizanskih enot, tj. slovenskih četnikov, vaških stražarjev (Milizia volontaria anticomunista/Prostovoljna protikomunistična milica - MVAC) in domobranskih enot, kamor sodijo Slovensko domobranstvo (SD) v Ljubljanski pokrajini, Gorenjska samozaščita (GS) in Slovenski narodni varnostni zbor na Primorskem (SNVZ). Manj je žrtev, ki so pripadale različnim pomožnim uniformiranim okupacijskim enotam: Wehrmannschaff, Deželna straža (Landschutz), Nemški Volkssturm, Sturmabteilung (SA), raztrganci, Prostovoljna milica za nacionalno varnost (Milizia volontaria per la sicurezza nazionale - MVSN) ali ustreznim enotam v Srbiji in NDH. Žrtve so tudi med 4 Svoljšak, Poizkus ocene vojaških in civilnih izgub (žrtev) med 1. svetovno vojno, str. 225-240. 5 Naj na tem mestu opozorimo, da tudi v nadaljevanju prispevka navedene številke o strukturi žrtev predstavljajo ugotovljene vrednosti, da pa nobena od kategorij podatkov, ki so bile zajete v raziskavi, ni 100 % »pokrita« oz. obstaja delež zaenkrat še ne ugotovljenih podatkov v vsaki zvrsti podatkov. Zato predstavljajo navedene številke spodnjo vrednost, ki je ugotovljena, dejanske številke pa so praviloma vedno nekoliko višje. Deželak Barič: Posledice vojnega nasilja: smrtne žrtve druge svetovne vojne in zaradi nje na Slovenskem 15 različnimi policijskim in žandarmerijskim formacijam (karabinjerji, Gestapo, Policijski varnostni zbor v Ljubljanski pokrajini, orožniki itd.). Manjše število žrtev je pripadalo tudi partizanskim enotam evropskega odpora in zavezniškim vojskam. Med civilnim prebivalstvom je doslej ugotovljenih skoraj 30.000 žrtev, dejansko pa je zaradi že zgoraj navedenega razloga število še višje. Tudi ta skupina žrtev je po notranji strukturi precej raznolika s stališča vpetosti žrtev v vojno dogajanje, kar je treba izrecno poudariti, poleg tega pa je posameznikovo vlogo mnogokrat težko ali nemogoče natančno opredeliti. V tej skupini so žrtve, ki v vojno dogajanje niso aktivno posegale (najbolj izrazit primer so otroci ali pa žrtve ob aprilskem napadu na Jugoslavijo, žrtve bombardiranj itd.), dalje sodelavci partizanskega tabora, sodelavci protipartizanskega oz. protirevolucionarnega tabora, med njimi tudi člani Katoliške akcije in različnih legij, drugi sodelavci okupatorja (npr. ovaduhi, uslužbenci v okupatorjevih strukturah itd.), skrivači, tudi nekaj sodelavcev v evropskem odporu itd. V tej skupini so torej tudi žrtve, kijih ne moremo imeti za »navadne« civiliste. Med njimi so zlasti aktivisti OF in drugi sodelavci osvobodilnega gibanja, ki so v popisu sicer posebej navedeni kot takšni, a žal še zdaleč ne vsi, saj mnoge najdemo v kategoriji (navadnih) civilistov. Naj navedem le en primer. Med talci v letu 1941 je navedenih 66 civilistov, vse je usmrtil nemški okupator. Ob vedenju, da je nemški okupator kot talce streljal izključno le tiste, ki so jih na osnovi policijske preiskave utemeljeno sumili, da sodelujejo v osvobodilnem gibanju, je torej aktivistov OF in drugih sodelavcev osvobodilnega gibanja nedvomno več, kot navajajo podatki popisa. Leta 1942 pa je med talci kar 438 civilistov, ki sta jih usmrtila nemški in italijanski okupator. Posebej pa niso navedeni, z izjemo nekaterih sodelavcev Gestapa, ki so všteti v kategorijo »nemški policisti« (le 90, kar je nedvomno daleč podcenjeno), pač pa so evidentirani v splošni kategoriji »civilist« tisti, ki so bili aktivno vpleteni v vojno dogajanje kot sodelavci protipartizanske strani in okupatorja. To je pomanjkljivost tega popisa, ki nam deloma popači sliko aktivne vpletenosti prebivalstva v vojno dogajanje na katerikoli strani. Ta problem bo mogoče vsaj delno razčistiti šele na podlagi nadaljnjih ciljnih raziskav. Zaključimo lahko torej, da je bil delež civilnih žrtev velik tudi zato, ker je bilo med njimi veliko aktivnih udeležencev vojne. 16 Nasilje vojnih in povojnih dni Tabela 1: Struktura žrtev glede na njihov vojni status Vojni status Število žrtev Civilisti 29.459 Med njimi aktivisti OF 3.444 Med njimi drugi sodelavci osvobodilnega gibanja 1.869 Med njimi pripadniki organizacije TIGR 12 Partizanske enote 28.472 MVAC, Legija smrti 817 Slovenski četniki 455 Domobranci 14.000 Policijski varnostni zbor Ljubljanske pokrajine 190 Neugotovljena protipartizanska enota, Črna roka 13 Pomožne uniformirane okupacijske enote 538 Italijanski karabinjerji 12 Nemška policija 269 Med njimi civilni sodelavci Gestapa 90 Nemška vojska 10.3666 Italijanska vojska 1.316 Italijanske kolaborantske enote 30 Madžarska vojska 313 Jugoslovanska kraljeva vojska in orožništvo 377 Evropski odpor 119 Zavezniške enote 73 Drugo (vojni ujetnik, skrivač) 8 Neugotovljen status 11.896 Skupno 98.723 Delež žrtev glede na prebivalstvo - 1.492.000 6,6 % Osebe, ki je izgubila življenje v vojni vihri, pa ne določa samo njen vojni status, to je (ne)vpetost v vojno dogajanje, ampak je enako pomembno vprašanje, kdo je povzročil njeno smrt. Šele iz interakcije obeh vidikov izhaja polnejša podoba narave nasilja, ki ga je sprožala, pa tudi omogočala vojna. 6 V navedenem številu tudi 166 pripadnikov SS enot. Deželak Barič: Posledice vojnega nasilja: smrtne žrtve druge svetovne vojne in zaradi nje na Slovenskem 17 Tabela 2: Struktura žrtev glede na povzročitelja smrti Povzročitelj smrti Število žrtev Nemške okupacijske enote 30.728 Nemške okupacijske enote v sodelovanju s protipartizanskimi in tujimi enotami 773 Italijanske oborožene enote (okupacijske enote, policija in vojska na Primorskem) 6.212 Od tega na Primorskem 1245 Italijanske oborožene enote v sodelovanju s protipartizanskimi enotami 29 Madžarske okupacijske enote 203 Osvobodilno gibanje 24.568 Domobranci 3.617 Domobranci v sodelovanju s (pretežno) nemškimi enotami) 1.549 MVAC, Legija smrti 472 MVAC v sodelovanju z italijanskimi enotami 129 Slovenski četniki 92 Oborožene enote NDH 823 Rdeča armada 7 5.145 Enote zahodnih zaveznikov 8 2004 Ruska osvobodilna armada generala Vlasova 172 Jugoslovanska kraljeva vojska in orožništvo 16 Četniki 205 Evropski odpor 23 Sam 9 981 Pomožne uniformirane okupacijske enote 72 Neugotovljene protipartizanske enote, Črna roka 129 Drugo (skrivači, različne vojaške enote) 33 Neugotovljen povzročitelj 20.748 Skupno 98.723 K tej splošni sliki naj dodamo samo še ugotovitev, da je v pogledu smrtnih žrtev druga svetovna vojna na slovenskih tleh še vedno večinsko prizadela moško prebivalstvo (88,9 % žrtev), da je sicer prizadela vse generacije, vendar najbolj tiste, ki so bile rojene v letih 1919-1926 (skoraj 31.500 žrtev ali slaba tretjina 7 To so vpoklicani v nemško, madžarsko in italijansko vojsko. 8 Enako kot v op. 7. 9 Primeri, ko žrtev vojne nastopa kot povzročitelj lastne smrti, se nanašajo predvsem na nesreče z orožjem (npr. pri čiščenju orožja), na nesreče z eksplozivnimi sredstvi (številni so primeri, ko so otroci izgubili življenje pri igri z njim neznanimi, tj. eksplozivnimi predmeti), v manjšem, a ne zanemarljivem številu (315), pa gre tudi za samomore. 18 Nasilje vojnih in povojnih dni vseh žrtev glede na ugotovljeno letnico njihovega rojstva) ter da se je vojna iz leta v leto vse bolj razplamtevala, da se je v osvobodilno gibanje in tudi v njemu nasprotni tabor aktivno vključevalo vse več ljudi, zato je tudi nasilje postajalo vse bolj obsežno inje posledično terjalo vsako leto več življenj. Tabela 3: Smrtne žrtve glede na leto smrti Neugotovljeno leto 1940 1941 1942 1943 1944 1945 194610 Skupno 4910 31 2646 11.213 16.932 27.587 34.721 683 98.723 Splošna žrtvoslovna slika kot posledica raznovrstnih nasilnih dogodkov in procesov, ki so povezani z vojno, pa ni identična z žrtvoslovno sliko kot posledico represije, čeprav je ločnico večkrat težko potegniti. Če represijo definiramo kot uporabo prisilnih ukrepov oziroma sredstev za odpravljanje ali onemogočanje kakšne dejavnosti ali stanja, ki ga povzroča nasprotna oziroma »sovražna« stran,11 potem sem ne sodijo žrtve, do katerih je prišlo v okviru boja med vojaškimi formacijami. Tovrstne žrtve so pač neločljivo sestavni del vsake vojne. V raziskavi je doslej ugotovljenih okoli 23.000 žrtev, ki so življenje izgubile v neposrednih oboroženih spopadih. Če k temu številu prištejemo uniformirane osebe, ki so umrle za posledicami boja in ran, osebe, ki so obveljale za pogrešane, osebe, pri katerih vzrok smrti ni znan, in podobno, ki jih je skupno 15.000, potem bi lahko ocenili, da je število žrtev, katerih smrt je neposredno povezana z njihovim bojnim delovanjem, med 37.000 in 38.000. Pri tem pa se nekatere od naštetih okoliščin smrti že prekrivajo z represijo. Tako so bili npr. za razliko od primorskih Slovencev, ki so bili kot italijanski državljani mobilizirani in so padli v boju, pravzaprav žrtve represije prisilno mobilizirani v nemško vojsko z okupiranih območij t. i. Spodnje Štajerske in Gorenjske, in v madžarsko vojsko z okupiranega Prekmurja. Vpoklici teh oseb, ki niso imele nemškega ali madžarskega državljanstva, so z vidika mednarodnega prava nelegalni. Oboji so sicer všteti v številki 38.000. Med prisilno mobiliziranimi nemškimi vojaki jih je 4.690 padlo v boju, pogrešanih je 2.219. Naj ob tem dodamo, da je bilo med skupaj 10.200 prisilnimi mobiliziranci v nemško vojsko (padlih v boju, ubitih, umrlih, pogrešanih), 406 rojenih leta 1926, 140 leta 1927, 25 leta 1928 in 9 leta 1929, skupaj 580. Med prisilno mobiliziranimi v madžarsko vojsko jih je 56 padlo v boju, 140 pa je pogrešanih, vseh žrtev v tej kategoriji je 313. Med žrtve represije pa ne moremo šteti smrtnih primerov, do katerih je prišlo v nesrečah, ki so bile povezane z vojnim dogajanjem; teh je vsaj 1.923. Vprašanje 10 V letu 1946 gre za žrtve, ki so bile neposredno povezane z vojnim dogajanjem, kot so smrtne obsodbe, smrti v taboriščih ali kot posledica taborišča, uboji, ki jih je izvršila Ozna (UDV) itd. 11 Sruk, Leksikon politike, str. 281. Deželak Barič: Posledice vojnega nasilja: smrtne žrtve druge svetovne vojne in zaradi nje na Slovenskem 19 je, kam uvrstiti žrtve zavezniških bombardiranj, torej t. i. kolateralne izgube, ki so bila uperjena proti nemškemu rajhu, trpelo pa je civilno prebivalstvo. Med smrtmi, ki jih tudi ne moremo neposredno povezati z represijo, so samomori (315), ki pa so jih posamezniki praviloma storili v skrajni eksistenčni situaciji, ki pa je lahko pogojena s skrajnimi represivnimi razmerami (npr. samomor v zaporu, samomor, da se je posameznik izognil aretaciji in s tem mučenju, itd.). ** V sočasno doživljanje in v zgodovinski spomin so se kot žrtve represije nedvomno opazno vtisnili talci. Nemški okupator je že v prvih dneh oborožene vstaje najostreje nastopil proti pripadnikom partizanskih enot oziroma odpora. Že 30. julija 1941 je pri Brežicah ustrelil deset zajetih članov Krške partizanske skupine, 2. avgusta pa je tudi pri Begunjah pokončal prve štiri upornike na Gorenjskem. S temi ukrepi je nadaljeval tako rekoč do konca vojne. Za usmrčene osebe se je že med okupacijo začel uporabljati izraz talec, ki se je ohranil tudi v povojnem času vse do danes. Izraz sicer ni popolnoma v skladu z opredelitvijo pojma talec. Nemški okupatorje zanikal, da gre za talstvo inje skupinske usmrtitve po partizanskih akcijah, ki so bile povod za usmrtitve, označeval za povračilne ali maščevalne ukrepe. Talce so streljali na dvoriščih treh največjih gestapovskih zaporov v zasedenih slovenskih pokrajinah, tj. v Mariboru, Celju in Begunjah, ter na krajih partizanskih akcij. V letih 1941 in 1942 so večino na Spodnjem Štajerskem ustreljenih talcev upepelili v krematoriju v Gradcu, sicer pa so jih običajno pokopavali na kraju usmrtitve. Poslovilna pisma talcev so pretresljiv dokument osebne preizkušnje pred iztekom življenjske poti posameznika. V svarilo oziroma z namenom ustrahovanja prebivalcev je nemški okupator imena talcev objavljal na zloglasnih velikih razglasih. To prakso je opustil pred koncem vojne, ko je pred umikom »čistil« zapore in množično streljal zapornike. V posameznih primerih je število naenkrat pobitih talcev lahko doseglo ali preseglo število 100. 22. julija 1942 so v Celju ustrelili 100 talcev in 15. avgusta 1942 95; v Mariboru so 2. oktobra 1942 ustrelili 143 talcev, 4. novembra 1942 pa 97; 12. februarja 1945 so v Stranicah pri Frankolovem obesili 100 talcev kot maščevanje za partizanski napad, v katerem je bil smrtno ranjen celjski okrožni vodja Štajerske domovinske zveze Anton Dorfmeister.12 Ukrep jemanja in streljanja talcev je uvedel tudi italijanski okupator, in sicer spomladi 1942 z zloglasno »Okrožnico 3 C« poveljstva 2. armade, ki je za zatiranje uporništva predvidevala več ostrih ukrepov; v njej je razglasil streljanje 12 Poslovilna pisma, str. 10-21; Benedik, Talci na Gorenjskem, str. 246-254. 20 Nasilje vojnih in povojnih dni talcev za povračilen ukrep za partizanske akcije. Vojaška poveljstva in ljubljanska kvestura naj bi talce zbrala med osebami, ki so bile osumljene sodelovanja v odporniškem gibanju. Ker naj bi talce streljali na krajih partizanskih napadov, je imel ta ukrep, podobno kot pri nemškem okupatorju, poleg maščevalnega tudi zastraševalni namen. Italijanski okupator je ob streljanjih talcev objavil samo število ustreljenih (ne pa imen, kakor nemški) in podatek o partizanski akciji. Prvih šest talcev so v Ljubljanski pokrajini ustrelili 28. aprila 1942 v Radohovi vasi zaradi partizanskega napada na vojaški vlak. Po podatkih, ki temeljijo na italijanskih virih, naj bi bilo v 20 skupinskih ustrelitvah in v dveh posamičnih skupno ustreljeno 146 talcev, med katerimi za razliko od nemškega okupacijskega območja ni bilo nobene ženske. Večino (120) so jih ustrelili v Ljubljani, največ maja in junija 1942, največjo skupino (24) pa oktobra 1942 v povračilo za ubitega nekdanjega bana Dravske banovine in nekdanjega člana konzulte za Ljubljansko pokrajino dr. Marka Natlačena. Drugače kot nemški je italijanski okupator v Ljubljanski pokrajini za osebe, ki jih je usmrtil iz maščevanja, uporabljal naziv talec.13 Toda glede na druge vire je število talcev v Ljubljanski pokrajini za časa italijanske okupacije nekoliko višje, kar je gotovo povezano s problemom težavnega razločevanja med sistemom talcev in represalijami. Daleč največ talcev je postrelil oziroma jih na druge načine pomoril nemški okupator, in sicer več kot 3.300 samostojno, nekaj pa še v sodelovanju z drugimi enotami (npr. ustaši). Italijanski okupator v Ljubljanski pokrajini oziroma italijanske vojaške in policijske enote na Primorskem so povzročile smrt 470 talcev, madžarski okupator pa 11 talcev. V absolutnem in relativnem pogledu so bile najhuje prizadete pokrajine, ki jih je leta 1941 zasedel nemški okupator, ukrep pa je bil najpogosteje uporabljen v letu 1942, ko je bila ustreljena skoraj polovica vseh talcev. Tudi ta podatek zgovorno potrjuje, s kako hudim okupatorjevim pritiskom seje tega leta soočalo odporništvo in prebivalstvo nasploh. Ugotovljeni vojni statusi talcev kažejo, da je bila velika večina talcev tesno vpeta v odporniško dejavnost, bodisi kot partizanski borci, aktivisti OF, drugi sodelavci oziroma podporniki odporniškega gibanja. Tabela 4: Talci glede na povzročitelja smrti 1941-1945 Povzročitelj smrti Število talcev Neugotovljeno 94 Italijanske okupacijske enote 441 Italijanske vojaške/policijske enote 29 Madžarske okupacijske enote 11 13 Ferenc, »Ubija se premalo«, str. 16-20. Deželak Barič: Posledice vojnega nasilja: smrtne žrtve druge svetovne vojne in zaradi nje na Slovenskem 21 Nemške okupacijske enote 3.332 Ustaši 51 Skupno 3.958 Tabela 5: Talci glede na pokrajinsko pripadnost 1941--1945 Pokrajina Število talcev Gorenjska 943 Koroška 31 Ljubljanska pokrajina 829 Prekmurje 13 Primorska 146 Spodnja Štajerska 1928 Neugotovljena pokrajina 68 Skupno 3.958 Tabela 6: Talci glede na leto smrti in vojni status Leto smrti Neugotovljeno leto 1941 1942 1943 1944 1945 Skupno Vojni status Neugotovljeno 50 97 361 85 87 73 753 Civilist 10 206 1340 229 343 138 2266 Med temi aktivist OF, sodelavec osv. gibanja, Tigr 6 140 902 79 217 76 1420 Italijanska vojska 0 0 0 0 1 0 1 Italijanski partizan 0 0 0 0 1 0 1 Jugoslovanska kraljeva vojska 0 3 0 1 0 0 4 Nemška policija 0 0 1 0 0 0 1 Nemška vojska 0 0 1 0 1 0 2 NOV in POJ 0 3 0 3 3 2 11 NOV in POS 2 74 197 183 229 233 918 Slovenski četnik 0 0 1 0 0 0 1 Skupno 62 383 1901 501 665 446 3958 *** Potem ko se je odporništvo na nemškem okupacijskem območju po težkih izgubah, ki jih je doživelo v letu 1941, začelo v prvi polovici leta 1942 na posameznih območjih obnavljati, Ljubljanskapokrajinapa je bila od pomladi 1942 priča širokemu razmahu odporništva tako v vojaški kot politični komponenti, so 22 Nasilje vojnih in povojnih dni okupacijske oblasti močno zaostrile odnos do okupiranega prebivalstva. Ostrina nastopa ni bila več usmerjena samo proti partizanskim enotam in razkritim pripadnikom organizacij Osvobodilne fronte, temveč je bila široko uperjena proti civilnemu prebivalstvu nasploh s ciljem omrtvičiti njegovo že obstoječo ali pa potencialno podporo odporniškemu gibanju. Ukrepi so temeljili na množičnem ustrahovanju prebivalstva in so obsegali plenjenje in uničevanje njegovega imetja, požiganje posameznih domačij in celih naselij, pobijanje prebivalstva (mnogokrat ne glede na spol in starost) in množična interniranja v koncentracijska taborišča. Prvo vas na zasedenem slovenskem ozemlju je nemški okupator uničil 20. septembra 1941; to je bila Rašica nad Ljubljano, katere prebivalci so bili izgnani v NDH. Prve prebivalce vasi pa je pobil in trupla pometal v ogenj januarja 1942 v Dražgošah po umiku Cankarjevega bataljona iz tega naselja; takrat je pobil 41 domačinov, vas pa do tal porušil.14 Ko so z obnavljanjem odporniške dejavnosti spomladi 1942 razmere za nemškega okupatorja postale nevzdržne, je Reichsführer (Državni vodja) SS in državni komisar za utrjevanje nemštva Heinrich Himmler 25. junija izdal navodila, v katerih je zahteval, naj obe pokrajini (Gorenjsko in Spodnjo Štajersko) pomirijo, tako da vse osebe, ki so se pregrešile »zoper rajh« in podpirale partizane, strogo kaznujejo. Moške naj pobijejo, ženske aretirajo in jih odpeljejo v koncentracijska taborišča, otroke pa v rajh.15 V skladu s temi navodili so začeli z najstrožjim kaznovanjem (pobijanjem), z odgoni sorodnikov v taborišča, mlajših od 18 let pa v otroška taborišča, nekatere tudi v posvojitev nemškim družinam. Za uresničenje teh načrtov so bile okupacijske oblasti pripravljene izbrisati z obličja zemlje cela naselja in postreliti njihove prebivalce. Poleti 1942 so na Gorenjskem v enem mesecu požgali 11 vasi, v nekaterih vaseh so moške prebivalce stare nad 15 let postrelili in njihova trupla zmetali v ogenj, ženske in otroke pa izselili. Takšno usodo so od 8. julija do 2. avgusta 1942 doživele vasi Gradišče (12 ustreljenih), Koreno (15 ustreljenih), Kokra (14 ustreljenih), Hrastnik pri Moravčah, Sovodenj, Bistrica pri Podbrezjah, Zlato Polje, Obrše, Trnovče, Mala Lašna in Brezovica. Poleg pogromov nad celimi vasmi so hkrati množično streljali talce, ki so jih dovažali iz Begunj ali pa so jih pobirali v bližnjih vaseh, kjer so bile izvedene partizanske akcije (samo v juliju 1942 so na Gorenjskem postrelili 330 talcev).16 Na Spodnjem Štajerskem, kjer so prvi transport sorodnikov partizanov in ubitih talcev izvedli že 16. marca 1942, in sicer v taborišče Volkdeutsche Mittelstelle (VoMi) v Straubingu, so te deportacije dobile ostrejšo obliko poleti 14 Jan, Cankarjev bataljon in dražgoška bitka, str. 236-242, 283-299. 15 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 347, 350. 16 Benedik, Talci na Gorenjskem, str. 252; Lah, Črno poletje 1942 v Kokri, str. 6-10; Jan, Kokrški odred, str. 273-280. Deželak Barič: Posledice vojnega nasilja: smrtne žrtve druge svetovne vojne in zaradi nje na Slovenskem 23 1942, po 25. junija izdanih Himmlerjevih navodilih. Aretirali naj bi sorodnike, ki so živeli v skupnem gospodinjstvu z osebami: a) ki so bile ustreljene kot talci, b) za katere je dokazano, da so odšle v partizane, c) ki so padle kot partizani, in č) ki so bile ustreljene na begu.17 Med 3. in 6. avgustom so v Celje prepeljali 1.262 oseb, od teh so jih 293 izpustili. Ostale so razvrstili v tri skupine. Najprej so 6. avgusta odrasle moške od 18. do 55. leta prepeljali v celjsko mestno osnovno šolo. V celjski okoliški šoli pa so v noči na 9. avgust materam odvzeli otroke in nato oboje, moške in ženske, odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz Birkenau. Otroke, ki so jih pred tem rasno pregledali, so 10. avgusta odpeljali najprej v osrednje zbirno taborišče organizacij VoMi in Lebensborna v Frohnleitnu pri Gradcu, nato pa v razna druga taborišča, bolehne in starejše od 55 let pa v razna taborišča za bolne in onemogle ljudi. Tej največji akciji, izvedeni prve dni avgusta, je do srede junija 1943 sledilo še pet, a nobena ni bila tako obsežna. Preden so 15. avgusta 1942 popoldan v Celju ustrelili 95 talcev, sovnočina 15. avgust aretirali njihove sorodnike in jih odpeljali v zbirno taborišče v celjski okoliški šoli. Število aretiranih ni ugotovljeno. Tudi tokrat so otroke ločili od staršev, ki so jih deportirali v taborišče Auschwitz, otroke pa najprej v taborišče Frohnleiten in od tam v druga taborišča.18 Velika večina deportiranih v Auschwitz je tam umrla do konca leta 1942. V naslednjih akcijah pa otrok niso več ločili od staršev, ampak so oboje poslali v razna taborišča, a ne več v koncentracijska.19 V Ljubljanski pokrajini so upornim prebivalcem sicer sodili pred izrednim sodiščem visokega komisarja Emilia Graziolia,20 predvsem pa pred odsekom ljubljanskega vojaškega vojnega sodišča 2. armade, ki je mdr. izreklo 83 smrtnih obsodb, od katerih so jih 51 tudi izvršili. Veliko več oseb je bilo usmrčenih brez formalne obsodbe in le v nekaterih primerih na podlagi hitre in praviloma ustne sodbe sodišča nižje enote, največkrat pa je smrtno kazen izrekel kar poveljnik enote. Ta postopek je prizadel ujete oborožene in neoborožene partizane in aktiviste Osvobodilne fronte, prebivalce krajev, ki so bili osumljeni privrženosti osvobodilnemu gibanju, pa tudi popolnoma nedolžne, tj. politično neangažirano prebivalstvo. Že omenjena »Okrožnica 3 C«, ki jo je podpisal general Mario Roatta in ki je predpisovala ukrepe proti upornikom in civilnemu prebivalstvu, je med drugim predvidevala požige hiš in vasi, izgon prebivalcev, internacije, ubijanje talcev ter postopke z ujetimi partizani in drugimi privrženci odporniškega gibanja; 17 Terčak, Ukradeni otroci, str. 53, 54. 18 Prav tam, str. 71. 19 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 351-353; Požun, Trbovlje v NOB, str. 511-515; Terčak, Ukradeni otroci, str. 231. 20 Sodišče je delovalo le kratek čas in je na enem procesu tri osebe obsodilo na smrt, a sodbe niso bile izvršene. 24 Nasilje vojnih in povojnih dni glede ujetih oboroženih partizanov je okrožnica zahtevala takojšnjo ustrelitev na kraju zajetja (izvzeti bi naj bili ranjenci, osebe mlajše od 18 let ter ženske). Opredeljevala pa je tudi »položaj krajev v izrednih razmerah«, kjer je bilo npr. mogoče imeti za upornike osebe, ki so bile prijete v bližini uporniških skupin, na območju bojevanja itd., kar je predstavljalo »pravno« podlago za izvensodno pobijanje ne samo ujetih partizanov, temveč tudi civilnega prebivalstva. Prvo večjo skupino civilistov je italijanska vojska usmrtila 12. maja 1942 v Srednji vasi pri Polhovem Gradcu kot maščevanje za napad Narodne zaščite na oddelek Divizije sardinskih grenadirjev 7. maja pri Hruševu blizu Dobrave, v katerem je italijanska vojska utrpela 33 mrtvih.21 V času obsežne italijanske ofenzive med julijem in novembrom 1942 je tudi prebivalstvo Ljubljanske pokrajine doživljalo eno najhujših stisk v celotnem vojnem obdobju. Skladno z naročilom poveljnika 11. armadnega zbora generala Maria Robottija v času priprav na ofenzivo, da je »za vsako ceno /.../ treba obnoviti italijansko prevlado in ugled, pa čeprav bi morali izginiti vsi Slovenci in bi morala biti uničena vsa Slovenija«, je med ofenzivo prišlo do množičnega pobijanja ujetnikov in civilnega prebivalstva.22 V štirih mesecih je zaradi številnih nasilnih okupatorjevih dejanj izgubilo življenje okoli 1.500 oseb, pri čemer so upoštevani tudi talci (248). To število je bistveno višje, če upoštevamo še tiste, ki so bili med ofenzivo internirani (večinoma je šlo za t. i. zaščitno internacijo) in so umrli v taboriščih, največ na Rabu. Med množičnimi zločini, ki so se zgodili v Ljubljanski pokrajini, velja posebej omeniti usodo Planine pri Podbočju, kamor so 14. septembra 1942 prišli ustaši iz Samobora in na podlagi informacij oziroma izdajstva, da vas podpira partizane, tega ter naslednjega dne zajeli in postrelili 34 mož in fantov, vas pa požgali.23 Tabela 7: Žrtve represije italijanskega okupatorja v Ljubljanski pokrajini v času velike ofenzive leta 1942 Mesec smrti Število žrtev Julij 589 Avgust 514 September 231 Oktober 101 November 31 Skupno 1.466 21 Ferenc, » Ubija se premalo«, str. 20-22. 22 Prav tam, str. 22-27; Ferenc, Ljudska oblast na Slovenskem 1941-1945, str. 387-491. 23 Padli v ognju revolucije, str. 22, 234-236. Deželak Barič: Posledice vojnega nasilja: smrtne žrtve druge svetovne vojne in zaradi nje na Slovenskem 25 Hkrati z nasiljem italijanskega okupatorja v Ljubljanski pokrajini se je stopnjevalo tudi nasilje italijanskih fašističnih oblasti na Primorskem, kjer so bile še posebej občutljive na vsak pojav uporništva. Ko so se na pomlad 1942 pomnožile partizanske akcije, so tudi na Primorskem italijanske oblasti začele z množičnim pobijanjem in požiganjem vasi. V juniju 1942 so požgali več vasi pri Ilirski Bistrici in postrelili ah obesili 28 domačinov, več kot 460 pa so jih odgnali v internacijo. Poleti 1942 in spomladi 1943 so požgali več vasi in pobili nekaj desetin prebivalcev v Vipavski dolini (npr. avgusta 1942 so požgali Ustje v Vipavski dolini in pobih osem ljudi), poleti 1943 so požgali Vojsko. Tudi tam so oblasti zlasti na jesen 1942 začele množično zapirati svojce partizanov in jih od začetka leta 1943 pošiljati v taborišči Cairo Montenotte (moške) in Fraschette di Alatri (ženske).24 Tudi po kapitulaciji Italije septembra 1943, ko je nemški okupator poleg Ljubljanske pokrajine zasedel tudi Primorsko, se je tam maščevalno požiganje, pobijanje prebivalcev in pošiljanje v taborišča nadaljevalo. Po uničenju oziroma požigu krajev, kot so npr. Strmec (oktobra 1943 požig vasi in poboj vseh 16 moških, ki so bili doma, ena ženska pa je zgorela),25 Komen, Rihemberk, je v aprilu in maju 1944 požgal več vasi v Brkinih in Čičariji, moške kruto pobil in trupla zažgal, ostale prebivalce pa poslal v taborišča. Pomlad 1944 je bila na južnem Primorskem zaznamovana z najbolj krutimi in množičnimi poboji, povezani pa so bili z delovanjem hrvaške istrske partizanske brigade Vladimir Gortan. Nemška vojska je na hrvaški strani blizu Jelšan požgala vas Lipa skupaj z njenimi prebivalci (zgorelo je 263 ljudi). Požigi in poboji so zajeli tudi naselja na slovenski strani, pri čemer so vrh krutega nasilja doživele brkinske vasi 18. maja, ko so bile požgane številne domačije in več vaščanov ubitih.26 Nemški okupatorje nadaljeval z nasiljem tudi v drugih pokrajinah. Maja 1944 se je zaradi napada Šlandrove brigade na vozilo SS oddelka znesel nad Orehovico pri Izlakah, kjer je požgal nekaj domačij in pobil 15 oseb, ki so jih pometali v goreče domačije; ta zločin je bil še posebej krut, saj je bilo med pomorjenimi kar šest otrok oziroma mladoletnih oseb.27 Med hude zločine sodi zločin, ki ga je zagrešila enota brandenburškega polka 20. septembra 1944 nad prebivalci Srednje Radovne zaradi partizanskega napada na skupino vojakov iz omenjenega polka. Ker se dva vojaka nista vrnila v svojo enoto, je poveljnik vaščanom zagrozil s pobojem in požigom vasi, če se vojaka ne 24 Beltram, Vojno nasilje v Brkinih in na Bistriškem, str. 104, 105; Ferenc, Primorska pred vseljudsko vstajo, str. 283-293; Ferenc, Satan, njegovo delo in smrt, str. 235-247. 25 Prav tam, str. 223-234. 26 Beltram, Vojno nasilje v Brkinih in na Bistriškem, str. 106-108; Zadnik, Istrski odred, str. 305-311; Iz požganih domov v izgnanstvo. Tl Ferenc, Satan, njegovo delo in smrt, str. 193-219. 26 Nasilje vojnih in povojnih dni bosta vrnila. Ker se to ni zgodilo, so 20. septembra zgodaj zjutraj nemški vojaki obkolili Srednjo Radovno in začeli streljati vaščane, nekatere družine pa so umrle v gorečih hišah. Nemci so požgali dvanajst domačij in ubili 24 domačinov, med njimi polovico žensk in dojenčka, ki so jih zmetali v goreče hiše.28 Tudi zadnje mesece vojne so se nenehno vrstile okupatorjeve ofenzivne in očiščevalne akcije. Pred bližajočim se nemškim zlomom so gorele številne domačije in pobiti so bili še mnogi civilisti in zajeti partizani. Takrat je npr. zelo trpelo Kozjansko, kateremu okupator s svojimi zločini nad civilnim prebivalstvom ni prizanesel niti v zadnjih tednih vojne.29 Naj v tem okviru opozorimo še na posebno skupino žrtev, ki jo predstavljajo Romi. Ta etnična skupnost je bila izpostavljena represiji iz rasnih razlogov, kar je bilo značilno predvsem za naciste kakor tudi zaradi zanjo značilnega nomadskega življenja in s tem povezanim nezaupanjem vanjo, ki se je v vojnih razmerah lahko hitro povezalo z njihovim dejanskim ali domnevnim izdajalskim delovanjem, za kar j ih j e sumila in obtoževala partizanska stran. Taje zlasti leta 1942 izvedla nekaj pobojev (Kanižarica, Mačkovec, Tomišelj).30 Skupno je ugotovljeno 198 smrtnih žrtev med Romi. Največ žrtev j e povzročil nemški okupator, in sicer 97, partizanska stran vsaj 72, madžarski okupator 6, italijanski okupator 6, domobranci 2, ustaši 1, v 1 primeru je sam povzročil smrt, v 13 povzročitelj ni ugotovljen. Med vzroki smrti prevladujejo smrti v taboriščih oziroma zaradi taborišč; ta vzrok se pojavi v 90 primerih, v vsaj 84 primerih je šlo za poboje (od tega v 3 primerih za povojne poboje), v 4 primerih za ustrelitev kot talca, v 4 primerih za usmrtitev na podlagi sodbe sodišča. Med temi je 3 osebe obsodilo madžarsko vojaško sodišče, eno pa partizansko vojaško sodišče. V večini primerov je šlo za Rome iz Ljubljanske pokrajine - iz te pokrajine je ugotovljenih kar 182 Romov, 5 iz Prekmurja, 2 iz Primorske, 3 iz Štajerske, medtem ko v 6 primerih pokrajinska pripadnost ni ugotovljena. Največ žrtev je ugotovljenih za leto 1942, in sicer 56, za kar 60 žrtev pa leto smrti ni ugotovljeno. 28 Križnar, Jeseniško okrožje med nacistično okupacijo, str. 298, 299. 29 Teropšič, Kozjanski odred, str. 227-233, 253. 30 Gestrin, Svet pod Krimom, str. 69; Tominšek Čehulić, Druga svetovna vojna in njene posledice za Belokranjce, str. 866, 869; Maček, Taborišča in morišča. Deželak Barič: Posledice vojnega nasilja: smrtne žrtve druge svetovne vojne in zaradi nje na Slovenskem 27 **** Naslednja izrazita skupina smrtnih žrtev represije so osebe, ki so jih okupa­ cijske oblasti aretirale in poslale v zapore, ali pa so jih izgnale oziroma internirale v različna taborišča širom Evrope in so umrle v izgnanstvu, konfinaciji, taboriščih in zaporih. Ocenjuje se, da je bila na ta način odvzeta svoboda kar okoli 120.000 prebivalcem na območju današnje Republike Slovenije.31 Skladno z zastavljenimi raznarodovalnimi cilji se je z izgoni prebivalstva najbolj mudilo nemškemu okupatorju. Ta je sprva mdr. načrtoval izgon celo do 260.000 Slovencev ali skoraj vsakega tretjega prebivalca na nemškem oku­ pacijskem območju. Strašljivo velikopotezne namere zaradi različnih razlogov sicer ni mogel uresničiti v celoti, vseeno pa je ukrep izgona prizadel okoli 80.000 ljudi (od teh 45.000 v Nemčijo, 10.000 v NDH, 7500 v Srbijo, okrog 17.000 oseb pa se je pred izgonom umaknilo v Ljubljansko pokrajino). Množično izganjanje Slovencev naj bi skladno s Himmler j evimi smernicami iz sredine aprila 194132 zajelo izobraženstvo, narodno zavedne in protifašistično usmerjene osebe, priseljence po letu 1914 (predvsem s Primorske), prebivalstvo z obmejnega pasu z novo državno mejo z Italijo in NDH ter tiste, ki se ne bi pridružili oz. zaradi negativne rasne ali politične ocene ne bi bili sprejeti v raznarodovalni organizaciji Štajerska domovinska zveza in Koroška ljudska zveza. V izgnanstvu in zaradi izgnanstva je izgubilo življenje več kot 2.800 oseb, največ v nemških deželah. Smrt je kosila med vsemi generacijami, od otrok, med katerimi so nekateri bili rojeni že v izgnanstvu, izčrpanih zaradi prisilnega dela, do ostarelih in oslabelih, ki so bili pred iztekom življenja prisiljeni zapustiti svoj dom in živeti v slabih razmerah. Tem izgnancem se je v letu 1942 in kasneje pridružila nova skupina več tisoč ljudi iz Gorenjske in Štajerske, namreč sorodnikov partizanov in ustreljenih talcev, ki so jih poslali v nemška koncentracijska taborišča, kamor so sicer začeli pošiljati Slovence, zlasti sodelavce osvobodilnega gibanja, že v letu 1941 (najprej avgusta 1941 v Mauthausen).33 Nemška taborišča, v katerih so prebivalci Slovenije najbolj množično umirali, so bila (skupaj s podružnicami taborišč) Dachau (1.701), Auschwitz-Birkenau (1.699), Mauthausen (1.551), Buchenwald (380), Ravensbrück (233) in Flosenburg (235).34 Po razmahu odporništva v Ljubljanski pokrajini jeseni 1941 in pozimi 1941/42 so tudi italijanska vojaška poveljstva, ki so postala pristojna za obrambo javne varnosti, začela pripravljati odgon prebivalstva v koncentracijska taborišča. 31 Guštin, Za zapahi, str. 421, 422. 32 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 176-178. 33 Bili so zaprti, pregnani, obešeni, ustreljeni, na suženjskem delu uporni-, Ferenc, Množično izganjanje Slovencev med drugo svetovno vojno, str. 19- 107; Slovenski izgnanci 1941-1945, umrli v tujini. 34 Auschwitz-Birkenau; Dachau; Filipič, Slovenci v Mauthausnu; Buchenwald. 28 Nasilje vojnih in povojnih dni Potem ko so najprej poslali v taborišča jugoslovanske oficirje in podoficirje, so začeli v taborišča pošiljati tudi civilno prebivalstvo iz Ljubljane in podeželja. Ta taborišča so bila postavljena posebej za t. i. nekdanje Jugoslovane in so za razliko od drugih internacijskih taborišč sodila pod pristojnost vojske in ne notranjega ministrstva, zato jih niso ščitili predpisi o ravnanju z interniranci, kot je bil med drugim nadzor Mednarodnega Rdečega križa35 V Ljubljani so leta 1942 sistematično pregledovali prebivalstvo v t. i. racijah, na podeželju pa so lovili prebivalce v t. i. vojaških čistkah. V italijanskih taboriščih se je tako znašlo okoli 25.000 prebivalcev Ljubljanske pokrajine. Mnogi so umrli, in sicer v taboriščih Kampor na otoku Rab (994), Gonars (167), Renicci (166), Monigo (Treviso, 102), Chiesanuova (Padova, 69), Visco (13) itd. Za Slovence je bilo najbolj usodno taborišče na otoku Rab, kjer je izgubilo življenje skoraj 1.000 Slovencev, mnogi pa za posledicami strašljivih razmer v taborišču na Rabu potem, ko so bili prestavljeni v druga taborišča. Velika večina teh rabskih internirancev so bili t. i. zaščitenci, prebivalci, ki so jih deportirali z območij, kjer je potekala velika italijanska ofenziva, medtem ko so bili drugi interniranci, aretirani v racijah itd., osumljeni, da sodelujejo v osvobodilnem gibanju.36 Tudi prebivalce Prekmurja so pošiljali v taborišča; spomladi 1942 je madžarski okupator poslal v taborišče Särvär na Madžarskem koloniste, ki so se v Prekmurju naselili po prvi svetovni vojni. Po nemški okupaciji Madžarske spomladi 1944 pa so pošiljali privržence odpora in prekmurske Jude v nemška taborišča.37 Med vojno je bilo pomorjenih 567 slovenskih Judov, od katerih jih je večina izhajala iz Prekmurja, in sicer vsaj 503. V nemških koncentracijskih taboriščih je umrlo 7.531 oseb, italijanskih 1.695, ustaških 277 (od teh samo v Jasenovcu 204) in madžarskih 70, skupaj 9.573. Skupno pa je v vseh taboriščih in z njimi povezanimi okoliščinami med vojno in tudi neposredno po njej umrlo vsaj 10.369 oseb ali 0,7 % takratnih prebivalcev današnje Slovenije. Od tega je nemški okupator povzročil nekaj manj kot 8.000 (7.906) žrtev ali kar 77 %, italijanski okupator in oblasti na Primorskem 1.880, ustaši 283, madžarski okupator 70; v nekaterih drugih primerih povzročitelja ni bilo mogoče ugotoviti.38 V okupatorjevih zaporih in tistih, ki so jih vodile kolaborantske oblasti, oziroma zaradi njih je umrlo vsaj 770 oseb, za posledicami mučenja, to je bilo lahko tudi izven zapora, pa še 158 oseb. 35 Več v Capogreco, Fašistična taborišča. 36 Ferenc, Okupatorjeve racije v Ljubljani leta 1942, str. 183-228; Ferenc, Rab-Arbe-Arbissima, str. 5-27; Jezernik, Italijanska koncentracijska taborišča za Slovence; Deportacije slovenskih in hrvaških civilistov v italijanska taborišča 1942-1943. 37 Godina, Prekmurje 1941-1945, str. 99-103, 108-111; Toš, Zgodovinski spomin na prekmurske Jude, str. 65-93; Koväcz, Represija v Prekmurju med drugo svetovno vojno, str. 186-200. 38 Ker je v kategorizaciji teh žrtev prišlo do precejšnjih sprememb (prerazporejanja med kategorijami), navajamo podatke z dne 5.12.2013. Deželak Barič: Posledice vojnega nasilja: smrtne žrtve druge svetovne vojne in zaradi nje na Slovenskem 29 Med taboriščniki v nemških taboriščih je umrlo največ civilnih oseb in oseb neznanega statusa, okrog 83 %, med katerimi izstopajo družinski člani talcev in partizanov. Med civilisti je aktivistov OF in drugih sodelavcev osvobodilnega gibanja od skupnega števila vseh umrlih 15 %, verjetno pa več, zajetih partizanov pa je približno 17 %. Med umrlimi v italijanskih taboriščih prav tako prevladujejo civilne žrtve in žrtve neznanega statusa, le da je bil odstotek še višji kot pri nemških (okrog 90 %). To je nedvomno posledica tega, da so bile prav v taborišču na Rabu, kamor so internirali t. i. zaščitence, razmere med vsemi italijanskimi taborišči najslabše. Ostali so pripadniki odporniškega gibanja. Delež umrlih glede na vojni status žrtev v ustaških in madžarskih taboriščih je podoben kot pri italijanskih. Kot smo že omenili, je avgusta 1942 je v celjskem zbirnem taborišču dvakrat prišlo do krutega ločevanja otrok od staršev, ko so le-tem odvzeli več kot 600 otrok. Ti otroci so bili določeni, da se popolno in dokončno vključijo v nemško skupnost. Dojenčke in otroke do treh let starosti so odpeljali v razne domove organizacije Lebensborn, kjer so bili na voljo nemškim družinam za posvojitev, drugi pa so ostali v otroških taboriščih VoMi.39 Skupaj pa je v raznih nemških taboriščih in za posledicami teh taborišč umrlo 757 otrok in mladoletnih (rojenih leta 1924 in kasneje), od teh se jih je 6 rodilo v taborišču, v italijanskih taboriščih in za posledicami taborišč pa 192, od teh 78 na Rabu. Med njimi je bilo 680 dečkov in 269 deklic. ***** Obsežno skupino predstavljajo žrtve, ki so posledica notranjega spopadanja in obračuna v razdeljenem slovenskem narodu med vojno in neposredno po njej. Temelji tega konflikta so že v predvojnih ideoloških delitvah, katerim so se po okupaciji pridružili bistveno različni pogledi na vprašanje, kako ravnati v obdobju okupacije. Medtem ko je OF z vodstvenim jedrom komunistov stala na stališču takojšnjega in radikalnega odpora okupatorju, so se vodstva predvojnih tradicionalnih strank v Ljubljani odločila za legalno in ilegalno delovanje, za edinega legitimnega zastopnika razpadle Jugoslavije pa so priznavala njeno emigrantsko vlado. Iz ocene, da bo vojna dolga in je zato treba preprečiti nepotrebne narodove žrtve, je izhajala odločitev za njihovo sodelovanje z italijanskimi zasedbenimi oblastmi pri upravljanju Ljubljanske pokrajine, hkrati pa so potekale podtalne priprave na odpor na politični in vojaški ravni.40 Nasprotja med taboroma, ki ju lahko pogojno imenujemo partizanski ali revolucionarni in protipartizanski ali protirevolucionarni, so se začela dodatno 39 Terčak, Ukradeni otroci, str. 71, 231. 40 Mlakar, Slovensko domobranstvo, str. 15-18. 30 Nasilje vojnih in povojnih dni zaostrovati s pojavom partizanskega in revolucionarnega nasilja, ki pa je bilo pogosto tudi odgovor na kolaboracijo z okupatorjem (npr. ovajanje sodelavcev osvobodilnega gibanja). To je prišlo do izraza najprej v Ljubljanski pokrajini ter se nato širilo v druge pokrajine. V letu 1941 so partizanske enote in Varnostno obveščevalna služba povzročili vsaj 116 smrtnih žrtev iz vrst dejanskih ali domnevnih političnih nasprotnikov, denunciantov, ovaduhov, pa tudi med posamezniki v lastnih vrstah, v kakšnem primeru pa lahko zaslutimo tudi osebni obračun. Zaradi naraščanja partizanske dejavnosti in posledično stopnjevanega nasilja okupacijskih oblasti nad civilnim prebivalstvom na eni strani, na drugi strani pa zaradi partizansko-revolucionarnega nasilja zlasti pomladi in poleti 1942 na območjih Ljubljanske pokrajine, ki so jih obvladovale partizanske enote, so v vodstvih tradicionalnih strank vedno bolj zavračali partizanstvo. Obračun je zajel dejanske in domnevne okupatorjeve sodelavce, uglednejše osebe iz predvojnega političnega življenja, v nekaj primerih pa tudi cele družine.41 Da je v določenem obsegu nedvomno šlo za izdajalce in okupatorjeve zaupnike iz vrst civilnega prebivalstva, izpričujejo tudi italijanski dokumenti,42 a število pobitih priča, da to niso mogli biti vsi. Partizanski oddelki in VOS so od aprila 1942 do konca julija istega leta v Ljubljanski pokrajini namreč obračunali z vsaj 738 osebami, v veliki večini civilisti, v to število pa je všteto tudi 47 partizanov in partizanskih dezerterjev, 6 aktivistov OF, 6 pripadnikov četniškega t. i. Štajerskega bataljona in Legije smrti ter prva dva vaška stražarja iz Šentjošta. Nasilje je pospešilo organiziranje protipartizanskih vaških straž oziroma enot Prostovoljne protikomunistične milice (MVAC) pod okriljem italijanskega okupatorja. Le-te so bile v temelju samoobrambno in protikomunistično naravnane, a so hkrati bile kolaborantske enote. Takšen razvoj dogodkov v Ljubljanski pokrajini je neizbežno vodil v državljansko vojno, ki se je razvijala v pogojih okupacije in hudega okupatorjevega terorja.43 Italijanski okupator oziroma italijanske oblasti so namreč v letu 1942 povzročile med civilnim prebivalstvom Ljubljanske pokrajine in Primorske okoli 2.180 smrti (med temi na Primorskem 269), za 357 pa vojni status ni znan, pri čemer so upoštevani vsi vzroki smrti, nemški okupator pa je tega leta po istih kriterijih povzročil več kot 2.390 med civilnim prebivalstvom, za 685 oseb pa vojni status ni ugotovljen. Sicer pa je nemški okupator tega leta v celoti zakrivil 3.740 smrti, italijanski okupator oziroma italijanske oblasti na Primorskem pa 3.400. Partizanska stran je v tem letu v celoti povzročila več kot 2.080 žrtev - na Gorenjskem 246, na Štajerskem 153, v Ljubljanski pokrajini 1.515 (od tega 223 vaških stražarjev in četnikov), na Primorskem 43, pri ostalih pa je kraj 41 Deželak Barič, Odkrito vnašanje revolucionarnih prvin v osvobodilni boj, str. 633-635. 42 Ferenc, Fašisti brez krinke, npr. str. 276, 327. 43 Mlakar, Slovensko domobranstvo, str. 21-26. Deželak Barič: Posledice vojnega nasilja: smrtne žrtve druge svetovne vojne in zaradi nje na Slovenskem 31 smrti neznan. Medtem pa je protipartizanska stran, ki je vojaško dejavna postala postopoma šele v letu 1942 (četniški Štajerski bataljon, Legija smrti, vaške straže- MVAC, slovenski četniki), tega leta povzročila 226 smrtnih žrtev. V to število pa niso vštete tiste žrtve, ki jih je usmrtil italijanski okupator, pri tem pa so na različne načine sodelovali pripadniki protipartizanskih enot (ovadbe, aretacije, sodelovanje pri usmrtitvi itd.). S preraščanjem medsebojnih nasprotij v oborožen konflikt, ki je postopoma zaj emal tudi dr uge p okraj ine, čeprav z veliko manj šo intenziteto, j e p ostaj alo število žrtev vsako leto višje. V letu 1943 so se nasprotja usodno zaostrila ob kapitulaciji Italije in v prvih tednih po njej. Takrat so partizanske enote v spopadih, delno sodno, a večinoma brez kakršnegakoli sodnega postopka, obračunale s številnimi vaškimi stražarji in slovenskimi četniki.44 Po kapitulaciji Italije je septembra in oktobra 1943 na ta način namreč izgubilo življenje 411 vaških stražarjev in 171 slovenskih četnikov, med katerimi jih je bilo 236 obsojenih pred partizanskim sodiščem. Praktično vsi so bili doma iz Ljubljanske pokrajine. Med drugim so na območju današnje Slovenije samo v septembru obračunali še z vsaj 96 civilisti (in 15 osebami neugotovljenega statusa), med katerimi je bilo 40 oseb doma iz Ljubljanske pokrajine. S takšno zaostritvijo razmerij med nasprotujočima si slovenskima stranema so bile dokončno zaprte vse poti za pomiritev ali skupen nastop, kajti protipartizanska stran je postala prepričana, da je partizanski boj za osvoboditev pod vodstvom komunistov le sredstvo za dosego končnega cilja, tj. izvedbe revolucije in komunističnega prevzema oblasti, sama pa se je seveda zavzemala za obnovitev predvojne oblasti in s tem tudi svojega vpliva v njej. Položaj se je dodatno zaostril z nemško zasedbo celotnega slovenskega ozemlja po kapitulaciji Italije (z izjemo Prekmurja, ki so ga nemške sile zasedle marca 1944), kajti protipartizanski tabor se je pod okriljem nemškega nacističnega okupatorja organizacijsko izpopolnil in tako postal vojaško bolj učinkovit, predvsem pa je bil pod vtisom septembrskih dogodkov leta 1943 še bolj protikomunistično usmerjen.45 Sicer pa so v celotnem letu 1943 partizanske formacije v Ljubljanski pokrajini povzročile najmanj 1.683 žrtev, protipartizanska stran pa sama 588. Ni pa podatkov, koliko je tistih žrtev, ki jih je okupator povzročil v sodelovanju s protipartizansko stranjo. Na ozemlju današnje Republike Slovenije pa je partizanska stran povzročila vsaj 2.844 (poleg Ljubljanske pokrajine največ, 533, na Gorenjskem), protipartizanska sama 690, italijanske okupacijske enote v Ljubljanski pokrajini v samostojnih akcijah ter vojaške, policijske in italijanske kolaborantske enote na Primorskem 2.064 žrtev, nemški okupator pa sam več kot 5.900. 44 Ferenc, Dies irae, str. 437-648; Mlakar, Slovensko domobranstvo, str. 37-81. 45 Prav tam, str. 369-371. 32 Nasilje vojnih in povojnih dni Z organizacijsko in bojno učvrstitvijo Slovenskega domobranstva se je razmerje sil v Ljubljanski pokrajini bistveno spremenilo. V letu 1944 je ost svoje dejavnosti usmerilo tako proti partizanskim enotam kot proti drugim sodelavcem osvobodilnega gibanja in povzročilo številne smrtne žrtve, pa tudi aretacije oseb, ki so bile nato izročene nemškemu okupatorju in usmrčene ali poslane v koncentracijska taborišča, kar je bilo za mnoge usodno. V letu 1944 seje razmerje med smrtmi žrtvami, ki sta jih povzročali partizanska in protipartizanska stran, zlasti v Ljubljanski pokrajini vidno spremenilo. Zdaj je bila protipartizanska stran tista, ki je med prebivalci iz Ljubljanske pokrajine povzročila znatno več smrti (1.370) kakor partizanske formacije (833). Slovensko četništvo, ki je ob kapitulaciji Italije štelo nekaj več kot 200 mož, pa je imelo v vojaškem smislu precej bolj obrobno vlogo. Slovenski četniki so med vojno izgubili 272 svojih borcev, partizanstvu pa so zadali 35 žrtev. Tabela 8: Žrtve, ki jih povzročijo protipartizanske formacije prebivalcem iz Ljubljanske pokrajine leta 1944 Vojni status Neugotovljeno 152 Civilist 499 Med temi aktivisti 0F in sodelavci osvobodilnega gibanja 339 Domobranec 23 NOV in POS 693 Policijski varnostni zbor 1 Slovenski četnik 2 Skupno 1.370 Tabela 9: Žrtve, ki jih povzročijo partizanske formacije valstvom iz Ljubljanske pokrajine leta 1944 Neugotovljeno 28 Civilist 142 Med temi ugotovljeni aktivisti 0F in sodelavci osvobodilnega gibanja 4 Med temi ugotovljeni sodelavci dmb, sodelavci gestapa 2 Slovensko domobranstvo 553 Gorenjska samozaščita 1 Nemška vojska 2 NOV in POS 56 Partizanski dezerter, skrivač 26 Slovenski četnik 5 Deželak Barič: Posledice vojnega nasilja: smrtne žrtve druge svetovne vojne in zaradi nje na Slovenskem 33 SNVZ46 19 Wehrmannschaft 1 Skupno 833 Na vseslovenski ravni je bila žrtvoslovna slika medslovenskega konflikta leta 1944 nekoliko drugačna, saj je partizanska stran povzročila nekoliko več žrtev kot protipartizanska, kar je mogoče razložiti delno že z večjo razpršenostj o partizanskih enot po celotnem slovenskem ozemlju, kakor to velja za protipartizanske enote. Različne partizanske formacije so v letu 1944 povzročile 2.727 smrtnih žrtev (med temi je bilo vsaj 990 civilistov, za katere lahko predpostavljamo, da so bili v pretežni meri ocenjeni za nasprotnike odporniškega gibanja, da so jih bremenila izdajstva itd.). Med njimi je največ pripadnikov domobranstva (Slovensko domobranstvo, Gorenjska samozaščita, SNVZ), Wehrmannschaffa in drugih pomožnih uniformiranih okupacijskih enot, pa tudi pripadnikov partizanskih enot in dezerterjev, za 261 žrtev pa status ni ugotovljen. Protipartizanske enote pa so samo v samostojnih akcijah povzročile 2.450 smrtnih žrtev (vsaj 1.610 med pripadniki oboroženih partizanskih formacij in 619 civilistov - od tega je vsaj 417 ugotovljenih aktivistov OF in sodelavcev partizanskega gibanja). Naj še navedemo, da je nemški okupator tega leta zakrivil vsaj 10.530 smrti. Posredno pa je bil nemški okupator kriv tudi za ubite, umrle in pogrešane mobilizirance v nemško vojsko, ki jih je leta 1944 bilo mrtvih kar 4.889. Med približno 83.000, morda 84.000 žrtvami, ki so izgubile življenje v času do uradnega konca vojne, so si Slovenci v nastopu drug proti drugemu povzročili okoli 13.200 smrtnih žrtev. Večji del je sicer odpadel na žrtve iz vrst oboroženih formacij - partizanske enote so utrpele okoli 4.800 žrtev, ki jih je povzročila protipartizanska stran v samostojnih akcijah in v sodelovanju z okupatorjem, protipartizanske pa okoli 2.500 žrtev. Ostrina in širina medsebojnega obračuna pa se kaže zlasti v številu civilnih žrtev. Partizanska stran je v celotnem obdobju okupacije povzročila med civilisti 4.233 žrtev, med njimi vsaj 60 aktivistov OF in sodelavcev partizanskega gibanja, žal pa nimamo zbranih podatkov, koliko teh žrtev je bilo aktivnih sodelavcev okupatorja in domobrancev, protipartizanska pa je povzročila v samostojnih akcijah med civilisti 1.009 žrtev. V tem številu so upoštevani tudi aktivisti OF in sodelavci partizanskega gibanja, ki jih je vsaj 660, kar kaže na to, da je bila ost protipartizanskega tabora večinsko usmerjena proti aktivnim sodelavcem oziroma podpornikom partizanskega odpora. V neposrednem sodelovanju z okupatorjem so povzročili vsaj še 227 žrtev. Nimamo pa podatkov, koliko oseb je bilo usmrčenih ali so umrli v taboriščih, potem ko 46 Slovenski narodni varnostni zbor (primorsko domobranstvo). 34 Nasilje vojnih in povojnih dni jih je protipartizanska stran izročila okupatorjem. Kot smo že omenili, je notranji spopad najbolj prizadel Ljubljansko pokrajino, kjer seje najprej in najbolj zapletel, vztrajal pa je vse do konca vojne in se od tam po kapitulaciji Italije v omejenem obsegu razširil še na Gorenjsko in Primorsko. **** Z zaključkom štiriletne vojne, ki so jo globoko zaznamovali raznovrstno nasilje, trpljenje in nasilno pretrgana človeška življenja, pa je vojna s svojimi posledicami živela še naprej. V mesecih po končani vojni, do koder seže raziskava,47 je izgubilo življenje še veliko prebivalcev Slovenije in delež povojnih smrti, ki so najtesneje povezana z vojnim dogajanjem, predstavlja v celotni žrtvoslovni sliki 16,7 %. V prvi vrsti je žrtve terjal povojni obračun zmagovite strani oziroma novih oblasti s premagano protikomunistično oz. protipartizansko in kolaboracionistično stranjo, ki ga ni mogoče ločevati od medvojnega dogajanja. Ta pa je bil hkrati povezan s komunističnim prev­ zemanjem oblasti, zato se je v povojnem obračunu prepletala in prekrivala namera po obračunu z vsemi dejanskimi in domnevnimi političnimi nasprot­ niki, ki so bili izpostavljeni represiji, ne pa tudi vsi usmrčeni, s težnjo po obračunu s kolaboranti. Žrtve povojnega obračuna predstavljajo v celotnem številu vseh žrtev 15,3 %. Poudariti pa je treba, da so številni ljudje po koncu vojne umirali tudi zaradi drugih z vojno povezanih vzrokov, kot so posledice nesreč (praviloma z eksplozivnimi sredstvi), zaradi bolezni in ran, zadanih še v času vojne, zaradi obolelosti in izčrpanosti kot posledice okupatorjevih taborišč, posledice izgnanstva, mučenja v zaporih in drugo. V kategoriji nesreč po vojni je ugotovljenih vsaj 691 primerov smrti, v ostalih zgoraj naštetih kategorijah 704, v nekaj primerih vzrok ni znan, vendar pri njih ne gre za povojne poboje. Povojni obračun je zajel predvsem s Koroške vrnjene domobrance in civiliste, ki so se z njimi umaknili na Koroško, in doma aretirane domobrance in civiliste. Večino so poslali v taborišči Teharje in Šentvid nad Ljubljano ter jih skladno z razvrstitvijo v tri skupine manjši del izpustili, večino pa ubili na različnih moriščih (Kočevski Rog, več lokacij v širši okolici Celja itd.). Ta nasilni obračun je na 47 Raziskava je v začetku segala v obdobje do januarja 1946, vendar se je kasneje ta mejnik izkazal kot preveč neživljenjski. Če bi se dosledno držali prvotno postavljene časovne ločnice, bi se npr. dogodilo, da bi del članov družine, ki so jo povojne oblasti zaprle, prišel v popis žrtev, če so umrli do konca januarja 1946, tisti člani, ki umrli neposredno po januarju 1946, pa ne (včasih je bila razlika v smrtih le nekaj dni!), čeprav je šlo za enake vzroke in okoliščine smrti. Zato je raziskava kasneje vključila tudi takšne primere, ali pa primere, ko se je oseba vrnila iz okupatorjevega taborišča hudo obnemogla inje neposredno pa tej ločnici umrla. Po tej metodi je trenutno evidentirano več kot 680 smrtnih žrtev, katerih smrt je nedvoumno povezana z vojnim dogajanjem. Drugače je samo za januar 1946 ugotovljeno 336 žrtev, razlika do 680 pa so smrtni primeri neposredno po januarju 1946, ali pa primeri, ki vsebinsko sodijo v ta tematski sklop, ni pa ugotovljen točen datum smrti v letu 1946. Deželak Barič: Posledice vojnega nasilja: smrtne žrtve druge svetovne vojne in zaradi nje na Slovenskem 35 Slovenskem zajel okoli 15.000 oseb, ki so bile večinoma pobite brez uvedbe sodnega postopka.48 Glavnino žrtev povojnega obračuna predstavljajo domobranci (11.771) in civilisti (2.199), pri 547 žrtvah je njihova medvojna udeležba neznana, drugi so med vojno bili pretežno v nemških in italijanskih uniformiranih enotah. Ker so domobranske enote ob koncu vojne štele okoli 18.000 mož, je torej bila neposredno po vojni pobita večina. Pri tem se osebna krivda skorajda ni ugotavljala. V obsežnem povojnem obračunu je bilo pobitih brez uvedbe sodnega postopka vsaj 13.781 prebivalcev današnjega območja Republike Slovenije, kar predstavlja 90 % povojnega obračuna. Za 101 osebo so ohranjeni podatki, da je bila usmrčena na podlagi obsodbe pred vojaškim ali rednim sodiščem, ostali pa so življenje izgubili v zaporih, taboriščih, med transporti itd. V povojni obračun so bili zajeti tudi Italijani na Primorskem (del se jih je priselil na to območje v času po priključitvi k Italiji leta 1920) in nemška manjšina na Štajerskem. Obe skupnosti sta imeli vidno vlogo pri potujčevanju Slovencev in izvajanju represije. Nemška manjšina, ki je pred vojno štela nekaj več kot 25.000 oseb, se je v večjem delu umaknila iz Slovenije že pred koncem vojne, okoli 9.500 oseb pa so jugoslovanske oblasti od jeseni 1945 do februarja 1946 z organiziranimi transporti izgnale prek meje v Avstrijo, Nemčijo in na Madžarsko. Nekaj sto, ki so ostali doma, je bilo ubitih oziroma obsojenih na smrt, del jih je umrl na prej omenjenih transportih. Doslej je bilo mogoče ugotoviti med nemško skupnostjo 780 vojnih in povojnih žrtev, med temi pa je vsaj 529 povojnih žrtev (vsaj 111 jih je umrlo v zbirnih taboriščih Strnišče, Bresternica, Hrastovec in Teharje, najmanj 112 jih je umrlo na izselitvenih transportih). Ti so v preglednici žrtev všteti med civilisti.49 Na delu Julijske krajine, ki so ga 1. maja 1945 zasedle jugoslovanske enote in je sodilo pod pristojnost slovenskih civilnih oblasti (za drugi del so bile pristojne hrvaške civilne oblasti) je bilo po tem, ko so jih maja 1945 aretirale jugoslovanske oblasti, pogrešanih okoli 1.600 oseb različnih narodnosti, v veliki večini Italijanov. Večina teh je imela stalno bivališče na območjih, ki so danes v Italijanski republiki. Z ozemlja današnje Republike Slovenije, ki ga geografsko zajema seznam žrtev, pa je po 1. maju 1945 pogrešanih 55 Italijanov, ki so tam imeli stalno bivališče.50 48 Vodušek Starič, Prevzem oblasti 1944-1946, str. 225-250; Mlakar, Slovensko domobranstvo, str. 489- 526; Tominšek Čehulič, Leto 1945, str. 68, 69. 49 Ferenc, Repe, Nemška manjšina med obema vojnama, str. 148-150; Nečak, Nemci v Sloveniji 1938- 1948, str. 349-372; Tominšek Čehulič, Leto 1945, str. 75, 76. 50 Troha, Komu Trst, str. 46-56, 67-71. 36 Nasilje vojnih in povojnih dni Tabela 10: Žrtve povojnega obračuna Vojni status Povojni poboji Sodba vojaškega in civilnega sodišča Tabori ­ šča Zapor Pogrešan Posledica represije Neugotov Ijeno Skupno Domobranci 11.616 24 16 91 22 2 11.771 Slov. četniki 148 1 2 151 Civilisti 1.403 31 122 130 411 92 10 2199 Partizansko gibanje 32 2 1 6 41 Britanska vojska 51 1 1 Policijski varnostni zbor 161 14 2 2 179 Nemške uniformirane enote 63 6 8 1 78 Italijanske uniformirane enote 3 1 4 Drugo 52 21 2 5 28 Neugotovljeno 333 22 1 23 132 32 4 547 Skupno 13.781 101 123 181 648 149 16 14.999 51 Slovenec, doma iz Mirna pri Kostanjevici, obveščevalec. Ubit poleti 1945. 52 Črna roka, sodelavci Gestapa, skrivači, hrvaški domobrani, demobiliziranci, MVAC, neugotovljena protipartizanska enota. Deželak Barič: Posledice vojnega nasilja: smrtne žrtve druge svetovne vojne in zaradi nje na Slovenskem 37 Druga svetovna vojna je na Slovenskem vzpostavila prakso ostrega in močno razširjenega nasilja. Med civilnim prebivalstvom je doslej ugotovljenih skoraj 30.000 žrtev. Zlasti nemški okupatorje nemudoma odgovoril na odporniško akcijo z množičnimi streljanji talcev in deportacijami v koncentracijska taborišča, kjer so številni izgubili življenja. Na sliki ustrelitev Franca Seška 22. 8. 1941 pri Smledniku. (Muzej novejše zgodovine Slovenije). Sešek je bil ustreljen skupaj s Francem Poznikom, Božom Repičem, Ivanom Pregljem in Antonom Jegličem v povračilo za napad Rašiške partizanske čete na avtomobil nemškega župana in lastnika smledniškega gradu Heinricha Lazarinija. V njem seje peljala njegova žena Gerta, kije kasneje v bolnici umrla, dve osebi pa sta bili ranjeni. Istega dne so nemški okupatorji ob cesti na Brezjah pri Dobu ustrelili Štefana Grudna, Antona Orehka, Ivana Sušnika, Gregorja Sitarja in Franca Drolca. Izbor Nevenka Troha 38 Nasilje vojnih in povojnih dni Najštevilčnejšo skupino žrtev med oboroženim prebivalstvom, več kot 28.000, predstavljajo pripadniki partizanskih enot. Na Dobrovljah je 7. 11. 1942 potekala huda bitka med Nemci in partizani Savinjskega bataljona II. grupe odredov. V neenakem boju so Nemci zajeli 5 partizanov, 12 pa jih je padlo. Tako mrtve kot ujete partizane so nato prepeljali v Celje, kjer so ujete zaprli v samice Starega piskra. Čez nekaj dni, najverjetneje v nedeljo, 15. 11., so ujetim partizanom Savinjskega bataljona priključili še 7 drugih partizanov in aktivistov, med katerimi je bila tudi sekretarka KPS Kozjanskega okrožja Tončka Čeč. Teh trinajst izmučenih, zvezanih, s sramotilnimi napisi opremljenih ujetnikov so potem vodili po glavnih celjskih ulicah do prostora pred mestno vojašnico in Narodnim domom. Ujetnike so postavili pred zid, prednje položili še 12 trupel padlih na Dobrovljah in jih tako še dodatno skušali ustrahovati in prestrašiti Celjane ter jih odvrniti od upora. Večina ujetih je bila nato ustreljena ali poslana v koncentracijska taborišča. (Kregar, Žižek, Okupacija v 133 slikah, str. 88) Na sliki ujeti in padli partizani pred mestno vojašnico, november 1942 (Muzej novejše zgodovine Celje). Deželak Barič: Posledice vojnega nasilja: smrtne žrtve druge svetovne vojne in zaradi nje na Slovenskem 39 Trije od ujetih partizanov Stanislava/Alojzija Peško (Martha Puntz, ustreljena kot talka 10. 3. 1943 v Mariboru), Ivan Kastelic (ustreljen v zaporu neznanega dne 1942) in Jurij Zlobko (ustreljen kot talec 10. 3. 1943 v Mariboru) med sramotilnim pohodom po celjskih ulicah. Prvi levo v civilu Otto Lurker, komandant Varnostne policije in Varnostne službe za Spodnjo Štajersko (Muzej novejše zgodovine Celje). 40 Nasilje vojnih in povojnih dni V nemških, italijanskih, ustaških in madžarskih taboriščih in za posledicami internacije je umrlo več kot 10.000 oseb, od teh v nemških nekaj manj kot 8.000. Eden od internirancev je bil tudi Vlasto Kopač, ki je bil interniran v Dachau od januarja 1944. Avgusta 1948 je bil na t.i. dachauskih procesih obsojen na smrt, nato pomiloščen na 20 let odvzema prostosti s prisilnim delom. Aprila 1952je bil pogojno izpuščen, leta 1971 rehabilitiran. Vlasto Kopač: »'Črna komanda' K. L. Dachau« [kazenska komanda], 1944-1945, perorisba s tušem, 10,4 x 14,7 cm (Muzej novejše zgodovine Slovenije). Deželak Barič: Posledice vojnega nasilja: smrtne žrtve druge svetovne vojne in zaradi nje na Slovenskem 41 Vlasto Kopač: »Na semenj v kopalnico« [sprevod jetnikov v kopalnico], 19. 4. 1944, perorisba s tušem, 10,5 x 15 cm (Muzej novejše zgodovine Slovenije). Deželak Barič: Posledice vojnega nasilja: smrtne žrtve druge svetovne vojne in zaradi nje na Slovenskem 45 Po koncu štiriletne vojne, ki so jo globoko zaznamovali raznovrstno nasilje, trpljenje in nasilno pretrgana človeška življenja, je vojna s svojimi posledicami živela naprej, življenje pa je izgubilo še veliko prebivalcev Slovenije. V prvi vrsti je žrtve terjal povojni obračun zmagovite strani oziroma novih oblasti s premagano protikomunistično oz. protipartizansko in kolaboracionistično stranjo, kije bil hkrati povezan s komunističnim prevzemanjem oblasti. Zajel je predvsem s Koroške vrnjene in tudi doma aretirane domobrance in civiliste, ki so bili poslani zlasti v taborišči Teharje in Šentvid nad Ljubljano. Manjši del so izpustili, večino pa ubili na različnih moriščih (Kočevski Rog, več lokacij v širši okolici Celja itd.). Eden od preživelih ujetnikov v taborišču Teharje je slikar in pisatelj Marjan Tršar, ki je bil kot civilni begunec vrnjen iz Vetrinja na Koroškem. Pred tem je preživel ustaški zapor v Zagrebu in fašistično taborišče Gonars. Leta 2000 je v knjigi z naslovom Dotik smrti. Zagreb 1941, Gonars 1942, Teharje 1945 objavil pričevanja in risbe iz taborišč. Marjan Tršar: Teharske barake (po spominu), lavirana perorisba, Ljubljana, 1980. (Stalna zbirka poklonjenih del Marjana Tršarja v Zavodu Sv. Stanislava, Šentvid/ Ljubljana). 46 Nasilje vojnih in povojnih dni Marjan Tršar: Obiranje uši, trstika, Teharje, 1945 (Stalna zbirka poklonjenih del Marjana Tršarja v Zavodu Sv. Stanislava, Šentvid/Ljubljana).