203
Narodne drobnjave.
Še nekaj o vrokih ali urokih.
Ker ta stvar narodno bajeslovje zadeva, menim da ne bo, saj nekterim ne, presedala, če to jed že spet na mizo prinesem, da tisti, ki take stvari preiskujejo, večo natanjč-nost in več osnove dobe. — Tudi v serbskih narodnih pesmih je sled od vrokov. Na straui 104 v L zvezku „Bo-sanskega prijatelja" (1850 v Zagrebu) dobiš v pesmici Matija in Jelusa tele verstice:
Muči, kčeri, mukom zamuknule!
Ti si, kčeri, roda urok lj i v a,
Ti češ ureč' liepoga Matu.
Odma Matu za bo lila glava.  — V Vukovem srbskem rečoiku stoji:   ureč i,   ure čem (hexeuhaft)   besprechen,  fascinari.   —   V Varaždinu   pa sem slišal od vrokov tole pripovedko;
Bil je jeden siromašni muz, koji ne je nekaj drugo imel kak jenu motiku, jen serp, jenu lopatu, siročku (lnčnicu, je nekaka sekira) i žlicu. On ne je mislil na svoje siromaštvo,
neg navek na ženitbu je mislil i jako puce (punce, dekleta) vkanjuval. Naj potiam na takvu nameril se je, da je mogla 'eakoga vurčiti. Gda su se zdali, bila je jedna puca pri stolu na gostbi. Mladenka ju opazi i jako ji se dopade, i počne ju gledati, kak su juhu pojeli. Onda samo puci žlica z ruke opadne i pucka se pod stol zmota. Kak je to otec opazil, rekel je: kaj je to za pet ran boži'! I 'si pubunili su se. Na to mladenka skoči van i 'zeme vode i tri vug-ljene žerjavke, pak je hitila vu vodu. Gda dojde vu hišu, rekla je devojčici: pi tu vodu. Ova malo gutne i vumije se i stane potomtoga. Na to su 'si mislili, da je to blažena ženica, da more tako dobro činiti neznajuči njene fabule. S tem 'se zasuti i stade veselo biti. — Gda ova pervo dete porodi žensko, da mu dvaput cecati, to je, perviput ga je odevčila i onda, gda bi ga odevčila bila, dade mu išče jen-put cecati. I tak i ova pucka, gda je velika bila, mogla jo vurčiti 'sakoga, vu koga se je zagledala. Za tem pak porodi drugo dete i to mužko. Gda perviput dete cecalo bi, ostavi ga cecka. Za trideset danov ponudi detetu cecati, a ono ne je štelo ni poskusiti. Na to se odma materi zameri i ne ga mogla ni živega viditi. A otec bi bil svoju kerv za dete prelil.
Jenput opazi otec, da mati pucki več jesti je dala kak dečecu. Pita ju: zakaj to? Ona odgovori: te, pucka je sta-reša od dečeca pa mora i više dobiti. Na to si otec dade dopovedati. Gda pak drugi put opazi, da mati pucki kolač, a dečecu kruh dala je, pita: zakaj opet to. Ona odgovori: dečec je jako zločest i neče posluhnuti, a pučica 'se po-sluhne.
Na to se otec reserdi i ne je mogel pucku terpeti, i jenput na sejmu je kupil dečecu opravu a pucki niš. Gda je dečec opravu oblekel, opazi to pucka, pa je rekla: o kak mu lepo stoji, kak je lep deček! Na to deček gizdav odide, da se susedom pokaže, koji su dosti dalko od njega bili. Na putu mu dojde zlo, da je opal i nikam ne je mogel dalje iti. Vezda je došel jeu prosjački dečec, koji ga je dobro poznal, i prijel ga za ruku te dimo odpela!. Gda otec opazi, da je sinku jako zlo, i čul od prosjačkoga dečeca, da je ležal na stezici, osupnul se je i jako prosjačkomu dečecu zahvalil, da je tak dober bil, te mu da komadič kruha. Za toga došla je majka toga sinka iz varoša bližnjega. Opazi, da je vurčen, ide v kuhinju i napravi mu vodu. koja je samo na 24 vur ga mučila, i onda stopram ozdravel je. Na to mati povedala je puci, naj se ne čudi nigdar više dečecu, da ga bu 'sakiput, gda se bu čudila, vurčila. I 'se nji je od ljubavi povedala, kak je ž njum delala i kak more vurčiti. Pucka je bila bedasta, dojde k ocu i rekla je: znate, tatek, kaj je bilo našemu Pepeku? Kaj, Jalža? Ja sem vam ga vurčila. Hodi z bogom, smrad, kak bi ti vurčil! Ni ni, tatek; borme je, ja sem ga vurčila, meni su mamica povedali i navčili su me, kak moram. Na to pozove otec mama,! pita ju: jeli je to istina, kaj dete veli. A kaj bi bilo ittiua i odma odide.
Otec se je večput ž njum poleg toga pravdal i najpo-sle razišel. Zeme dečeca sobum i odišei je vu pustinju i tam je pri jednom pustinjaku živel tri godine i napokon vumerl, a dečeca je pustinjaku izničil. Gda je pustiajak videl, da je deček jako pameten, dade ga vu klošter frater-ski. A on je jako vu tom kloštru napredoval, i jednu pucu jednoga štacunara dobil je kesneje, da ju je vučil. Z njum se je jako spoznal, i posle je doma pucka novce krala i dečecu nosila a jesti mu je višeput sama mati poslala. Gda jenput kalfa štacunarski spazi kak ona novce krade, nikaj ne je rekel, nek gda je pošla, onda ju zovne i pred ma-terjum i ocom ju vizitirati počne i najde dvajsti krajcarov, koje je štela, da mu da, i vu cedulici napisala: moj dragi ljubezni! Mati ju pela vu klošter i je tužila nju i toga dečeca. Dečec je bil stiran iz kloštra a puca je bila bita.
Vezda deček odišei v drugi varoš, i gda dojde tam, sede si pred jeden dučan i stade plakati. Na to opazi ga štacunarica i pita ga, kaj se plače. On odgovori, da je jako gladeu. Ona ga pozove i da mu jesti, pa nji poveda, kak se
204
je ž njim godilo od mladosti z vuroki sestriaskimi, i z ocom kak je vumerl i kak su ga iz kloštra iztirali. Gda je sta-cunarica začula, da zna pisati i čteti, onda ga pita: jeli bi štel pri Dji ostati. Muza zovne a i muza se je deček jako dopal, pa su ga k sebi zeli. Deček bil je jako veren. Dogodi se, da je dekla bila vurčena. On je vuroke dobro poznal, i napravi vodu, da nji piti i namazal ju je malo po čelu i od-ma je bilo dobro. Vu tom poslu se je išče bolje ovim dopal.
Gda je kalfa postal, dade stari stacunar gosti; vu ti7 gosti' se je jako pozorno i čedno ponašal, i stari stacunar prizna ga za svoje dete i napravi testament takov, da po smrti njegovi je pol njegovoga blaga pol pak žene, a gda žena vumre, onda 'se. Za nekuliko vremena vumre stari, a stara je bila jako slaba, pa mu reče: ,,'zemi penez, pa odi, pa se oženi. I 'zeme penez i odveze se".
Kak je poputuval, došel je vu jednu malu uticu na konak (prenočišej, a vu oni 'uti stanovala je njegova prava mati. On je tam za konak prosil, a ženska mu se je vuz-tezavala konak dati, ar ne je imel gde spavati. Ali on je štel na goli zemlji spavati ako baš niš nema. I tak je ostal. On se je ponoči spominjal ž njum a ona mu je 'se povedala, kak ju je muž ostavil i jedno dete sobum odvel. Kak je on to začul, več mu je lehko na sercu bilo misleči, da si je majku našel, i kak je dan svanul odide z materjum vu bližnji varoš, obuče ju tako, da nji ne je vu varošu skoro para bilo i odide ž njum k onomu štacunaru, gde je curicu vučil. Nju izprosi za ženu i odma dobi vnogo penez. Vezda je odišel s sestrum, materjum i ženum vu svoj varoš. Sestri se je njegova žena jako dopadla i vurčila ju je tak, da su ju komaj zvračili. Na to se opet brat resrdi i reče, da, ako još jenput to včini, da ju bu stiral. Stara šta-cunarica je za nekuliko vremena vumrla i tak je ostalo Pepeku 'se. Sestru je dal za muza, mati mu vumre, a za stareše dal je saki petek i subotu mesu čteti.
Kračmanov.