LETO VIII. ŠT. 33 (371 ) / TRST, GORICA ČETRTEK, 4. SEPTEMBRA 2003 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LECCE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124-6596 TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALV CENA I € www.noviglas.it NOVI GLAS f E NASTAL Z Z D RU Z IT VI |Q TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. | AN UAR| A 1996 1 ČETRTEK, 4. SEPTEMBRA 2003 DRAGE UKVE “Ukev, kot smo jih poznali, ni več”. | Sedem besed, samo sedem besed, pa je v njih bistvo tragične novice, podane tudi s človeško priza- \ detostjo. To časnikarsko mojstrovino sem ujel pri J večernih radijskih in potem še televizijskih poročilih Radia Trst A v soboto,30. avgusta, 24 ur po narav- I ni katastrofi, ki seje bila znesla nad Kanalsko doli- j no iti še posebej nad Ukve, epicenter grozljivih raz- \ dejanj. Gledal sem prizore na ekranu in moral verjeti, da | je vse tisto na žalost resnično. Mostovi, ki jih ni več; hiše, ki se zaradi vodnih in \ blatnih mas začenjajo šele pri prvem nadstropju; f mogočn i zvon ik, ki ga je pobesnelo valovje odtrga- I lo od stare cerkve in so tam zdaj le še nekakšne njego- f ve sence; odtrgani vogali hiš, ugreznjene strehe, se- | sata stopnišča, izru vana drevesa, razmetana kot vži- j galice; gore peska in blata, opustošeni balkoni z lju- I beznijo negovanega cvetja, neprepoznavne stezice Jj pod okni brez polken, grozeče zajede pod domačijami v bližini reke, skale s komaj še ujetim ravnovesjem nad naseljem. Predvsem pa ljudje, ljudje z očmi, ki še niso pozabile groze in ki zdaj gledajo porušeno imetje in porušene sanje. Prizori za televizijskega gledalca niso novi. Vajen jih je, vse tako se pogosto dogaja po svetu. Vse že deja vii. S sočutjem za prizadete ljudi, z zavestjo, da jim, oddaljenim, ne moreš pomagati, potem menjaš kanat, da bo kaj veselejšega. Ampak včasih kanalov ne moremo kar menjati. Pred našimi očmi je kraj, ki ga poznamo, so hiše, kjer smo pogosto bili ljubeznivo sprejeti, so ljudje, kijih imamo radi in ki tudi oni imajo radi nas. To niso katerisibodi ljudje, to so ljudje, ki so nam dragi že dolga leta in so nam njih imena prijateljsko blizu. | Sestri Neža in Mici, njun lepi glas je s kora lepšal | maše ne samo ob nedeljah, marveč tudi na delav- j nike. Brata Basti in Pepi - ta mi je davno nekoč do- Jj volil zvoniti, ko so se zvonovi odzivali še na vrvi -na pamet znam evidenčno tablico njegovega zelenega avtomobilčka. Tonca in Rudi, kije kot vojak komaj ušel polarni smrti na Finskem. Lučka s sončnim smehom in najboljšim golažem v Srednji Evropi. Toni in Alma, lovec Walter, gasilec Peter - ta mi je bil darova! kravato svoje uniforme, prijazna Nežika f s svojim navihanim malim Mirkom, Anica v plani- | tli, Hanzi s širokim, veselim smehom, Berti ter Lize- f ta in Adela z veliko ljubeznijo do slovenščine. Go- \ spa Mici, ki mi je nekoč naročila verze za nagrobnik svojega rajnega moža. Don Mario z najkrajšimi mašami in najlepšimi pridigami. Lojza z ljubeznijo do branja, gospa Paolina, ki mi je vsako leto darovala kumare s svojega vrta; Laurenzia, ki me jepelja-la na Jesenice, ko sem si spet zlomi! desno nogo. Simon s svojim fantastičnim zgodovinskim spominom. Hubert, ves predan družini in obnavljanju hiše ob Ukvi, kruti Ukvi. Možakar, ki mu niti ne vem imena, pa mi že nekaj let plačuje osminke oziroma ohtelne, ker sem mu nekoč v zadnjem hipu preprečil, da ni padel z mostu v reko. Vseh teh ljubih in še prem nogih drugih dragih ljudi seveda ni mogoče opaziti na ekranu, ko pred mojimi žalostnimi očmi drsijo posnetki iz višine helikopterskega preleta. / stran 7 Saša Martelanc Ogromna škoda po silovitem neurju v Ukvah in spodnji Kanalski dolini Ljudje so potrebni naše pomoči! Dolga, predolga suša in izredno visoke poletne temperature so napovedovale nekakšne monsunske pojave, vsaj kar se obilice deževja tiče. Zgodilo se je v petek, 29. avgusta, ko je nad Kanalsko dolino padlo v povprečju 320 milimetrov vode, kar pomeni, da tako silne količine vode, ki pade v nekaj urah, nič ne more ustaviti. Najhuje je lilo nad Ojsternikom in posledice so na obeh straneh gore izredno hude. Posebno hude pa so, kot žal vemo, v Ukvah in Naborjetu, kjer sta umrli dve osebi. V Naborjetu je plaz odnesel Bruna Urlija, ko je skušal zavarovati dom pred poplavo. V Ukvah pa je v pritličnih prostorih garaže silni pritisk vode, blata, kamenja in lesa presenetil 52-letno Gerti Schnabl. / stran 14 Marko Tavčar Društvo slovenskih izobražencev na tiskovni konferenci Draga 2003 o vstopu Slovenije V EU Kardinal in nadškof v Torontu bo v nedeljo zjutraj daroval sveto mašo. Draga mladih bo v sklopu študijskih dnevov priredila svojo okroglo mizo. Na sedežu Društva slovenskih izobražencev, v ul. Do-nizzetti v Trstu, so na ponedeljkovi tiskovni konferenci predstavili 38. študijske dneve Draga 2003. Letošnja izvedba ho še toliko bolj zanimiva, predvsem v luči vstopa Slovenije v Evropsko unijo maja 2004. Prav vstop matice v evropsko družino bo glavna tema letošnjih študijskih dnevov, ki bodo kot običajno potekali v parku Fin-žgarjevega doma na Opčinah od petka, 5. septembra, do nedelje, 7. Spored je orisal predsednik Društva slovenskih izobražencev Sergij Pahor. Prvi dve predavanji bosta nekako povezani med sabo. V petek bo ob 16.30 govoril bivši novogoriški župan Črtomir Špacapan, ki bo nasledil na konzulatnem sedežu v Trstu Jadranko Šturm Kocjan. Tema njegovega posega je prav vprašanje, ali bodo slovenska država in družba na Te dni se mudi v Gorici torontski nadškof kardinal dr. Alojzij Ambrožič, ki bo naslednje dni maševal in predaval na letošnji Dragi. eni strani in manjšina na drugi strani meje po 1. maju 2004 znale izkoristiti priložnost in ustvariti enoten prostor ne le za kulturo, pač pa tudi za delo, gospodarstvo in šport. / stran 8 Igor (iregori XXXVIII. ŠTUDIJSKI DNEVI DRAGA 2003 Park Finžgarjevega doma - Opčine Dunajska cesta, 35 Petek. 5. septembra 2003 Ob 16.30: Črtomir Špacapan SLOVENCI NA OBEH STRANEH MEJE PO VSTOPU SLOVENIJE V EVROPSKO ZVEZO Sobota. 6. septembra 2003 Ob 16.30: prof. Frane Adam MAJHNE DRŽAVE IN NJIHOVA IDENTITETA V DOBI GLOBALIZACIJE Nedelja. 7. septembra 2003 Ob 10. uri: p. Mirko Pelicon S.J. MLADI IN KRŠČANSTVO V POSTMODERNI DOBI Ob 16. uri: kard. Alojzij Ambrožič, nadškof v Torontu NEKAJ MISLI O SOCIALNEM POSLANSTVU KRISTJANA V nedeljo, 7. septembra, ob 9. uri bo za udeležence Drage maša, ki jo bo daroval torontski nadškof, kard. Alojzij Ambrožič. Društvo slovenskih izobražencev Ul. Donizetti, 3-34133 Trst tel. ++39 040 370846 - faks ++39 040 633307 el. naslov: uprava@mladika.com Zbiranje pomoči za prizadete v Kanalski dolini Intervju Kraškaohcet SLOVESKO KULTURNO DRUŠTVO PLANIKA iz Kanalske doline, SLOVENSKA KULTURNO GOSPODARSKA ZVEZA in SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ so dali pobudo za zbiranje pomoči za prizadete v Kanalski dolini. Sredstva zbiramo tudi na našem uredništvu. Pisatelj Zorko Simčič o sebi, pisanju in dilemah sodobnega človeka. (stran 3) Drago Legiša STRAH IMA VELIKE OČI SIOVENSKO-HRVAŠKO ROMAN|EV MARIJI BISTRICI Jurij Paljk FASSINO TUDI O SLOVENIJI ____ Igor Gregori LIKOVNI TEDEN V SVEČAH Danijel Devetak / pogovor JULIJAN ČAUDEK O UPEPELJEVALNIKU__________________ Tanja in Niko sta se vzela! Zbralo se je ogromno ljudi. ČETRTEK, l. SEPTEMBRA 2003 SVET OKROG NAS Italijanska notranja politika “Strah ima velike oči” Medtem ko je predsednik vlade Berlusconi imel v gosteh v svoji zasebni poletni rezidenci na Sardiniji ruskega predsednika Vladimira Putina, je dosegla vrhunec polemika zaradi znane zadeve s srbskim Telekomom. Sprožil jo je bil veliki mešetar in spletkar Igor Marini, ki naj bi bil v letih 1996 in 1997 posredoval, da bi italijanska družba Stet odkupila paket delnic srbskega Telekoma. Pri tem pa naj bi tako na italijanski kot na srbski strani nekateri prejeli mastne podkupnine. Marini je že pred meseci povedal, da so podkupnine prejeli tudi Prodi, Dini in Fassino, ki so bili v tistih časih predsednik levosredinske vlade, zunanji minister in podtajnik v tem ministrstvu. Vsi trije so to takoj odločno zanikali in prijavili Marinija sodni oblasti zaradi obrekovanja. Zadevo proučuje posebna parlamentarna komisija, v zadnjem času pa so Berlusconijevi politični prijatelji izračunali, da je italijanska stran potrošila za nakup omenjenega paketa delnic trikrat večjo vsoto, ko je bil vreden. Kupopro- dajna pogodba je bila podpisana leta 1997, ko je v Srbiji "vedril in oblačil" Slobodan Miloševič ob podpori tudi mnogih vplivnih političnih krogov na Zahodu. Zanimivo je, da so ga tedaj v Beogradu obiskali celo Fini, Menia in Tremaglia, torej vodilni predstavniki Misovskega gibanja, sedanjega Nacionalnega zavezništva. Slednji so upali in računali - kot so te dni pisali mnogi italijanski časniki -, da bo Srbija pomagala uresničiti njihove pohlepe v Istri in Dalmaciji. Fassino, ki je medtem postal glavni politični tajnik Levih demokratov, je te dni, ko je gonja zaradi srbskega Telekoma dosegla višek, na strankinem zborovanju dejal, da je desna sredina začela obirati to kost, kakor hitro je sedanji predsednik Evropske komisije Romano Prodi javno pozval italijansko levo sredino, naj na evropskih volitvah, ki bodo prihodnje leto, nastopi z enotno kandidatno listo, če hoče doseči uspeh in si hkrati postaviti trdne temelje za zmago na naslednjih državnozborskih volitvah. Ber- lusconija in njegove politične prijatelje pa je še zbodla Fas-sinova izjava, češ da je Marini lutka, njen lutkar pa naj bi bil doma v palači Chigi, to je v vladni palači v Rimu. Svoje besede je podkrepil z dejstvom, da gonjo vodi dnevnik, katerega lastnik je Berlusconijev brat. Glasnik ministrskega predsednika je že povedal, da bo tajnik Levih demokratov prijavljen sodni oblasti. Ne glede na nadaljnji razvoj dogodkov je treba ugotoviti, da zadobiva politični boj v Italiji tako ostrino, kakršne starejši že dolgo ne pomnimo. Vladna stran postaja če-danje bolj agresivna, kar opažamo zlasti po porazih, ki jih je slednja doživela na upravnih volitvah v Rimu in nato na deželnih volitvah v Furla-niji-Julijski krajini. Strah ima torej velike oči, kotpravi naš slovenski pregovor. Skoda, da se pri tem zanemarjajo ali se celo pozablja na velike in hude vsakodnevne probleme odvisnih delavcev, starejših in bolnih ljudi, skratka na široke ljudske množice, ki trepetajo od strahu pred jutrišnjim dnem. Drago Legiša Po šestdesetih letih Zakulisje 8. septembra 1943 Ko je vrhovni svet Fašistične stranke 25. julija 1943 izglasoval nezaupnico Mussoliniju in je zatem kralj Viktor Emanuel III. takoj imenoval za novega predsednika vlade maršala Badoglia, je postalo vsem jasno, da namerava Italija v najkrajšem času skleniti enostranko premirje z zahodnimi zavezniki (Angloame-ričani), ki so se bili pred kratkim (10. julija) vojaško izkrcali na Siciliji in se pripravljali na podoben korak v južni Italiji. Kot po navadi v italijanski politiki, pa so se v najvišjih vrhovih stvari zapletle, ker so skušali igrati dvojno vlogo tako glede odnosov z Nemci kot z Angloameričani. Znašli so se namreč pred vprašanjem, kako se obnašati do nemškega zaveznika, katere- ga obveščevalna služba je izvedela za vzpostavljene stike Badoglieve vlade in kralja z A-meričani. Dalje, kako zavarovati Rim tako pred nemškimi kot zavezniškimi vojaškimi posegi in doseči čimbolj ugodne pogoje za kapitulacijo. Glavna skrb je vsekakor veljala sklenitvi ločenega premirja z Angloameričani. Po vseh neformalnih kontaktih se 12. avgusta odpravi z vlakom v Madrid oziroma Lizbono pooblaščena delegacija, ki jo je vodil mlajši general Giuseppe Castellano in je začela razgovore z zavezniki o predaji oziroma kapitulaciji Italije, ki so se nato nadaljevala na Siciliji. Na pogajanja sta prišla še dva druga italijanska generala, ki sta trdila, da sta tudi pooblaščena za razgovore z Angloameričani. To je spravilo italijansko delegacijo v neresen položaj, tako da so se zavezniki začeli spraševati, kaj pravzaprav hočejo Italijani. Slednji so namreč prišli na razgovore o brezpogojni kapitulaciji, sedaj so pa začeli oni postavljati pogoje in nasvete. V določenem trenutku je bilo zaveznikom dovolj italijanskega slepomišenja. Generala Eisenhovver in Alesan-dersta zagrozila, da pretrgata pogajanja. To je streznilo italijanske odposlance, tako da je general Castellano 3. septembra podpisal premirje v kraju Cassibile na Siciliji. Obenem je bilo sklenjeno, da vest o tem obe strani istočasno objavita v javnosti 8. septembra. / stran 15 Alojz Tul NOVI GLAS UREDNIŠTVO 34170 GORICA, PIAZZA VITTORIA-TRAVNIK 25 TEL. 0481 550 330 FAX 0481 548 808 E-MAIL gorica(«noviglas.it 34133 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 040 365 473 FAX 040 775 419 E-MAIL trstc»>noviglas.it UPRAVA 34170 GORICA, P.ZZA VITTORIA-TRAVNIK 25 TEL. 0481 533 177 FAX 0481 548 276 E-MAIL uprava^noviglas.it www.noviglas.it GLAVNI UREDNIK ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK |URI| PAl |K IZDAJATEL| ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA; PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN, REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN / GORICA , NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI (|^J) IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA ITALIJA 45 EVROV, SLOVENIJA 48 EVROV, INOZEMSTVO 65 EVROV, PRIORITETNA POŠTA 85 EVROV POŠTNI TEKOČI RAČUN 106 4749 3 CENA OGLASOV PO DOGOVORU Po štirih letih plodnega dela Slovo generalne konzulke Republike Slovenije in sodelavcev V petek zvečer, 29. avgu sta, sta na sedežu slovenskega kulturnega društva v Bar-kovljah pri Trstu krovni organizaciji Slovencev v Italiji Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno gospodarska zveza priredili sprejem za generalno konzulko Republike Slovenije v Trstu Jadranko Sturm Kocjan in konzula Leo Stančič ter Miho Vilarja, ki te dni po štirih letih zapuščajo generalni konzulat v Trstu in odhajajo na nove zadolžitve v Ljubljano na Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije. Generalna konzulka Jadranka Šturm Kocjan naj bi edina od dosedanje ekipe slovenskega predstavništva v Trstu ostala v Trstu še do začetka novembra letos. Pianistka Miona Babič in pevka Martina Feri sta poskrbeli za lep kulturni utrinek, nakar je v lepih prostorih bar-kovljanskega društva v imenu SKGZ spregovoril predsednik Rudi Pavšič, ki se je vsem trem predstavnikom Slovenije iskreno zahvalil za opravljeno delo, poudaril, da je bila generalna konzulka RS v Trstu s sodelavci tista vez z matično domovino Slovenijo, brez katere bi tako dobrih rezultatov, kot jih je sicer manjšina dosegla, predstavniki manjšine sami nikdar ne zmogli doseči. "Bili ste odlična e-kipa, z nami ste navezali sodelovanje, ki ga doslej nismo poznali, bili ste živa vez med nami in domovino in zato se vam iskreno zahvaljujemo," je še dejal Rudi Pavšič, ki je izrecno poudaril, da se je v zadnjih štirih letih ogromno naredilo, saj je bil sprejet tudi zaščitni zakon za slovensko manjšino v Italiji, kot smo tudi arr Hi! slovenski volilci veliko doprinesli k volilni zmagi Branca-tija v Gorici in lllyja na deželni ravni. Tudi sicer je bil Pavšič mnenja, da nas čaka samo pot navzgor k lepši in kvalitetnejši prihodnosti. Predsednik SSO Sergij Pahor pa je v nagovoru poudaril predvsem velike zasluge generalnega konzulata RS v Trstu, ko je šlo za bistvene stvari in sprotno reševanje velikih težav slovenske manjšine. "Štiri leta uspehov so za vami in tudi zato sva predsednika krovnih organizacij Slovencev v Italiji prosila v Ljubljani, da bi odlična ekipa generalnega konzulata RŠ ostala v Trstu še nadaljnja štiri leta, kar pa ni mogoče. Z nami ste navezali stik, ki presega diplomatske stike, bili ste nam prijatelji, saj ste se pri italijanskih oblasteh ničkolikokrat zavzeli za nas in za naše narodnostne pravice," je dejal Sergij Pahor. V imenu sodelavcev in svojem imenu se je za sprejem in tople besede zahvalila generalna konzulka RS Jadranka Šturm Kocjan, ki je dejala, da bodo tudi po njihovem odhodu gotovo prišli v Trst lju- dje, ki bodo skušali Slovenijo zastopati tako, kakor jo je skušala zastopati sama s sodelavci: "Pomemben del našega dela je bilo delo z manjšino; zadovoljna sem, ker ste v svojih vrstah dosegli tisto edinost, ki vam je in vam bo tudi v prihodnje omogočala velike uspehe. Sama pa moram dodati, da smo predstavniki Republike Slovenije v Trstu imeli v slovenskem zunanjem ministru dr. Dimitriju Ruplu izjemno pozornega človeka, ki je zares od blizu skušal reševati tudi vaše težave. Prihodnost je vaša, saj politika dela za vas, postali boste še bolj dragoceni, ko bo končno Slovenija vstopila naslednje leto v Evopsko unijo. Odhajamo na ministrstvo za zunanje zadeve v Ljubljano, prav gotovo se bomo še srečali, bomo še sodelovali in gotovo ostali prijatelji. Tudi sama se vam v imenu svojih dobrih sodelavcev zahvaljujem za vse lepe in dobre stvari, ki smo jih skupaj preživeli, jih dosegli in tudi drugim podarili. Prepričana sem, da bomo trajne vezi ohranili tudi v prihodnje." JUP POVEJMO NA GLAS JANEZ POVSE Kako bomo stopili v letošnjo jesen? S septembrom se vse pričenja na novo. Pred nami je novo delovno leto, počitnice so v glavnem za nami, odprla se bodo šolska vrata, polno bodo spet zaživele trgovine, uradi, čez noč se bomo ponovno znašli v vrtincu opravil in opravkov, ritem časa bo še kako dal čutiti svojo moč in svoje namene. Kako bomo stopili v pričetek nove jeseni? Nas bodo vsrkala vase odprta in še nerešena vprašanja? Se bomo to pot drugače soočili s številnimi izzivi, predvsem pa s časom, ki nas vse bolj priganja in prehiteva, tako da si kar družno izmenjavamo izkušnjo, "kako gre vse skupaj naprej hitreje in vedno hitreje". Res, tedni in tudi meseci se zdijo vedno krajši, dogodkov, kot da je vedno več in več, naš dan je vse bolj odmerjen in mnogo prekratek, da bi storili vse, kar smo si zadali. Zares živimo sredi velikanskih sprememb, bolje rečeno spreminjanja, kot da bi se premikali temelji celotnega sveta ter preobražali celine in celo tako majhne prostore, kot je zasebno življenje vsakogar od nas. Dinamika je vse večja in kako bi tudi ne bila: kot manjšina smo se tako rekoč čez noč, čeprav po mnogih desetletjih, znašli v dobesedno enakopravnem in enakovrednem položaju z nam podobno mislečim delom večinskega naroda. Dovolj se je spomniti Gorice in Nove Gorice, pa nove deželne vlade. Hitro se približuje vstop Slovenije v Evropo, kar je dodatno razveseljiv, pomenljiv in velik dogodek. Vse to nas kot manjšino postavlja v povsem nov in drugačen položaj, odprt in dinamičen, kar prav gotovo spreminja pogoje vsakogar od nas, vsake osebe in vsakega posameznika. V resnici smo postavljeni pred izbiro: ali aktivno soustvarjamo svojo tukajšnjo prihodnost ali pa se pred tako veliko dinamiko umaknemo v varno zatišje. Umik bi bil seveda do kraja nesmiseln, čeprav ga kot možnost ni dobro podcenjevati. In ne nazadnje dinamiko še stopnjujejo dogajanja v svetu, v mislih imamo trdo soočenje v Perzijskem zalivu in na Bližnjem vzhodu. Trdo soočenje se lahko poostri, lahko pa prevlada dogovor - eno ali drugo bo bistveno vplivalo na ves svet, tudi na nas. In vendar je jasno, kako naj stopimo v letošnjo jesen. Na vsak način odprto do vseh izzivov, predvsem pa do ljudi, s katerimi smo nenehno v stiku. Naj ne prevlada v nas naglica, nemir, zaradi česar bi odrekli svojemu bližnjemu prijazno in spodbudno besedo. Naj nas to pot ne zgrabi s svojimi kremplji čas in bodimo na vsak način močnejši od njega. In močnejši bomo, če bomo imeli za sočloveka vedno dovolj časa in posluha, če se ne bomo pustili potisniti v dobro znano vrvenje in br-zenje, ko ni več prostora za nikogar. Kadar pa ni v nas več prostora za drugega oziroma za druge, tedaj tudi ni več prostora za nas same in postanemo vse bolj izvotljeni in nezadovoljni. Bodimo torej veseli te nove jeseni in novega delovnega leta, v hrabrem spopadu z vsem, kar moramo obvladati in oplemenititi, toda pri tem nikdar ne pozabimo, da je brez iskrene misli na sočloveka vse spodmakljivo in izpraznjeno. INTERVJU Intervju / Zorko Simčič “Sem realist, poln upanja” Pred ledni so se v državnem zboru v Ljubljani srečali slovenski zdomci oz. izseljenci, kot že nekaj let ob tem času, pred meseci pa je bil v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu 10. tabor Slovencev po svetu. O tem zadnjem se je v Sloveniji razmeroma malo pisalo ali poročalo, čeprav teme za veliko Slovencev (po svetu) najbrž niso bile marginalne. Kaj iz zdaj še nuile časovne distance do njega lahko v okviru tega kratkega pogovora poveste o tem srečanju, kaj pomeni desetletnica takšnih srečanj, pa tudi kaj pomenijo pogovori v parlamentu? Vsakoletni tabori izseljenskega društva Slovenija v svetu (SVS) so navadno posvečeni vsakokratni v tistem trenutku najbolj žgoči tematiki. Pred leti, ko je bilo na tapeti vprašanje "Republika Slovenija - mati ali mačeha izseljencem", pa tudi leto dni kasneje, na 8. taboru SVS, kjer so pri okrogli mizi sodelujoči iz matice in zdomstva razpravljali o vprašanju narodne zavesti, sem tudi sam sodeloval. Te okrogle mize so pomembne zato, da se izseljenci oz. ljudje, ki delujejo med našimi izseljenci v tujini, srečajo z zastopniki tistih vladnih krogov, ki se ukvarjajo z odnosi do rojakov izven matice. Pomembni pa so tudi zato, ker sodelujoči v svojih ek-spozejih - pozneje pa tudi v diskusiji - lahko izrazijo svoje misli, imajo tribuno, s katere imajo možnost povedati svoja stališča. To so pa tudi dnevi, ko se v domovini srečajo rojaki iz raznih evropskih in ameriških držav. O tem, koliko zamisli, opozorila, izražena na teh okroglih mizah, vplivajo na spremembo odnosov med matico in izseljenci, bi bilo težko kaj reči. Na Uradu RS za Slovence v zamejstvu in v svetu prepogosto menjajo ljudi na vodilnih mestih in tako nihče od njih, tudi če bi hotel, ne more imeli pregleda nad problematiko in torej tudi ne možnosti, da bi načrte izpeljal. Bojim se, da slovenska vlada trenutno nima ravno prehudega interesa, da bi se začela ukvarjati z rojaki po svetu. Pravijo, da vsak peti Slovenec živi v tujini, a tudi ko bi živel vsak deseti, ne vem, ali si lahko dvo-milijonska država, in to sredi Evrope, kaj takega privošči. Mislim, da so diskusije na simpozijih ali okroglih mizah, vsi predlogi pa tudi nakazane rešitve kvečjemu semena, ki bodo rodila šele v prihodnosti. Ko je bil na srečanju v državnem zboru govor o pospe- šeni reorganizaciji dela inštitucij, ki se ukvarjajo s Slovenci po svetu, je bilo res slišati o pripravljanju zakona o Slovencih po svetu. Bojim se, da bo tudi tokrat ostalo vse bolj pri besedah. Vsekakor: ob trenutni politični konstelaciji si vsaj jaz ne bi delal iluzij... Glede na dejstvo, da ste dolgo živeti v tujini, dobro poznate čutenje rojakov, ki so si bodisi pod prisilo bodisi prostovoljno izbrali tujo državo za svoje bivališče. Ali obstaja razlika med občutjem tujine po osamosvojitvi Slovenije in pred njo ? Razlika brez dvoma obstaja. Še posebej med pripadniki politične emigracije. Vse do osamosvojitve, ki sicer ni prinesla povsem pravne države, demokratizacijo pa le, je bila matica vsaj do političnih emigrantov mačeha, kar recimo sovražna mačeha. Razne "podaljšane roke udbe", vključno z uradno Izseljensko matico, so imele predvsem funkcijo emigracijo minirati. O tem smo si bili na jasnem, še preden smo imeli dokaze v rokah. Po osamosvojitvi je seveda začel pihati drugačen veter. Koliko je temu pripomoglo dozorevanje političnega čuta, koliko so stopili v ospredje resnični narodovi in državni interesi, koliko pa zgolj taktiziranje ljudi, ki so desetletja narodu prali možgane z "zunanjim sovražnikom" in "izdajalci" - kdo bi vedel? Kot sem že večkrat dejal: do normalizacije medsebojnih odnosov bi prišlo hitreje (ko pa "levi" tega interesa seveda nimajo...), ko bi "v matici ljudje ob volitvah postavili na vodstvo države ljudi, ki čutijo z narodom in z državo." Seveda, dokler celo demokrati in med temi celo izobraženci pristajajo na floskulo o po-litiki-vlačugi in govorijo, da so "vsi politiki, levi in desni, povsem enaki", bo težko izvleči voz iz zavoženih kolesnic. Odnosi med matico in zdomci, vsaj temi, ki se čutijo politične emigrante oziroma njihove potomce, se zadnje čase boljšajo, vendar proces teče prepočasi: deloma, ker so vodstva raznih institucij v matici še vedno v domeni kontinuitete in gre pri spremembah največkrat bolj za lepotne operacije, deloma pa tudi zato, ker še vedno ostajajoči v emigraciji ne verjamejo raznim "ponujenim rokam". Kogar je kača pičila - oziroma pikala - skozi pol stoletja... Seveda se vprašanje lahko zastavi tudi z drugega konca: kakšen je odnos Slovenije do Slovencev na tujem v času njene samostojnosti? Kaj je, razen ideološke bariere, v tem odnosu novega, bolje, kakšno je to novo? Česa bistveno novega ne vidim. Marsikaj se res premika, v pripravi je prej omenjeni zakon, pa vendar imaš občutek, da nekdo pomaga dami z avtobusa samo zato, ker vidi, da so ga ljudje s pločnika začeli opazovati... Verjamem, da je v teh zadnjih letih tudi kakšen levi politik skušal - recimo - premakniti z mesta vprašanje pomoči vračajočim da so emigrantske skupine po svetu okončine tega "telesa." Res je, da če je srce bolno, tudi še tako zdrave "okončine" prej ali slej obnemorejo, toda tudi še tako krepko "srce" ne more pripomoči telesu do normalnega delovanja, če je brez okončin. Lahko sicer "bije" še naprej, vendar če je invalidno... Če pomislimo, s kakšnim navdušenjem so rojaki po “Ljudje so danes nenehno sredi dražljajev, v gibanju, v aktivnosti, ne ukvarjajo pa se z edinim, s čimer bi se pravzaprav morali: z razmišljanjem, kaj in zakaj se kaj okoli njih in v njih dogaja. ” se v domovino. Toda rezultat? Pomislite samo, kako so sosedne države - še posebej Italija - ravnale ob težavah svojih rojakov zaradi ekonomske krize v Argentini in kako mi. Pa je v Italiji šlo za desettisoče in se ni nihče spraševal, ali so vračajoči se krščanski demokrati, fašisti ali komunisti. V primeru naše politične emigracije pa še posebej velja, da so dediči "enoumja" žal zapravili idealno priložnost, da bi z gesto solidarnosti vsaj deloma popravili zdomcem nekoč storjene krivice. Na srečo je prišlo do zasebne inciative in so priskočile vsaj nekaterim rojakom na pomoč Rafaelova družba, Karitas, tednik Družina, razni zasebniki. Ste med tistimi, ki ste se z družino vrnili v Slovenijo. Vprašanje je sicer obsežno, a vendar: kako zdaj s slovenskega vidika gledate na tujino iti rojake v njej, pa tudi na Slovenijo, ki vas obdaja? Del naroda bo pač tudi v prihodnje živel zunaj domovine. Iz enih ali drugih razlogov. Slovenija, matica, bo sicer vedno srce tega "telesa", vendar bi bil čas, da se zavemo, svetu - in to brez ozira na "ideološke ovire"- spremljali proces osamosvajanja, kako so si pri tujih vladah prizadevali za priznanje nove države - in to po Evropi kakor po ZDA, Kanadi, Argentini, Avstraliji - in kako je potem ta pozitivna energija v komaj nekaj letih uplahnila in kolikšen kapital, pa ne samo čustva, ampak tudi pripravljenost materialno priskočiti državi na pomoč, je bil mirno zavržen... Navdušenje se je poleglo ob odkrivanju, kako je stara nomenklatura "sestopala z oblasti", kako je tekel proces in v čigavem interesu. Tudi če zdaj, danes, začnemo z res narodno politiko - kaj vse se je samo v teh dvanajstih letih za vedno izgubilo! Na srečo se je vsaj pri civilnih združenjih - mislim predvsem na Svetovni slovenski kongres, ki je zadnja leta že nekajkrat organiziral srečanja naših v tujini delujočih strokovnjakov z različnih področij - začela stvar premikati. Zal je treba reči: rojaki v svetu - in zadnje čase niti ne samo oni iz vrst politične emigracije - se ob aferah v matici pa ob zakrivanju resnice o naši polpreteklosti, o dogodkih v času revolucije in po konča- Zorko Simčič je eden najpomembnejših sodobnih slovenskih pisateljev. Po drugi svetovni vojni je odšel iz domovine in živel desetletja v tujini, iz Argentine pa se je z družino vrnil v Slovenijo po osamosvojitvi. Zastavili smo mu nekaj vprašanj, zadevajočih izseljenstvo danes in aktualne zadeve o slovenstvu v luči globalizacije in pridruževanja Slovenije Evropski zvezi. m vojni, upravičeno sprasuje-jo, ali se tudi danes nekdo ne igra z usodo naroda. Kdo bi mogel vodilnim politikom videti v srce! In vendar: ali ni na dolgo roko - in morda niti ne na tako dolgo - tudi v njihovem interesu, da si odkrito pogledajo v oči, zazrejo pa se tudi na uro... Morda je vaš položaj nekoliko specifičen, saj ste pisatelj: kako vas sprejema tukajšnja kulturna srenja, kako živi v tej deželi umetnik z vašo izkušnjo? Ali kot tak ne potrebujete tujine bolj kot človek s kakšnim drugačnim poklicem? Po vrnitvi v domovino nisem naletel na kakšen hujši problem. V okolju - mislim na kulturne ljudi, med katere sem stopil - tega tudi nisem pričakoval. Mnogi so mi celo pomagali, in celo ljudje iz krogov, ki se z mojimi še v eksilu pa tudi po vrnitvi izraženimi odklonilnimi stališči do režima in do komunistične revolucije niso strinjali, mi niso delali težav. Ko bi bil politik, bi najbrž doživel drugačen sprejem in bi tudi jaz slišal od kakšnega "ponosnega dediča komunistične demokracije" nasvet, "naj se stari gospodje vrnejo prek oceana in dajo mir". Tudi sicer se ne bi smel pritoževati. V teh devetih letih sem bil vabljen k sodelovanju pri raznih medijih, v matici so bile ponatisnjene skoraj vse moje v tujini tiskane knjige, roman Človek na obeh straneh stene in kakšna mojih dram celo večkrat. Prav v teh dneh pripravlja Goriška Mohorjeva nov ponatis moje "devinske zgodbe" Trije muzikantje ali Povratek Lepe Vide. In kako čutite slovensko občinstvo kot pisatelj? Objava kakšne novele ne doživi odmeva, pade v popolno praznino, na splošno pa se ne bi smel pritoževati. Res pa je, da doživijo kakšne preproste, a z ironijo pisane "meditacije" - recimo Dvanajst stolpičev-več odziva kakor resna beletristika. A da se vrnem k vprašanju, ali kot pisatelj v tej, kakor pra- vi Jančar, "tranzicijski bedi in podaljšani preteklosti, ki jo še zmeraj živimo", ne potrebuje tujine bolj kot človek s kakšnim drugačnim poklicem. Seveda začutiš morečo meglo nad seboj, kdaj cele dneve, in ne samo za hip, ne vidiš smisla ničemur. Ne samo pisanju. In vendar... Tudi ob absolutnem molku o mojem delu ne bi zato, da svobodneje zadiham, pomislil na tujino. Jože Javoršek je nekoč napisal, citiram po spominu, da je na železniški postaji vedno "z nostalgijo opazoval tirnice, ki peljejo iz Slovenije". Z nostalgijo nisem tega nikoli občutil. Ne leta 1945, ko sem se umikal v ek- sil, in tega ne čutim danes. Res pa se ob prebiranju naših pesnikov, pisateljev, pa tudi mislecev, kdaj zalotim ob vprašanju, kako neki bi se ta in ta razvijal, ko bi živel v tujini, toda pri tem se podajaš na področje čistih supozicij. Niti vprašanje, kaj bi bilo s kom od njih, ko bi se v preteklih desetletjih umaknil v "notranjo emigracijo", nima smisla. Človek, umetnik pa sploh, ni enoplastno bitje. Sploh se mi zdi vprašanje umetnikove svobode in vezanosti zamotano. Sicer se pa tudi še danes nismo izmuznili iz klešč "tranzicije" - avtocenzura še vedno vlada. Človeka namreč ne težijo samo vertikalne diktature, ampak kdaj tudi horizontalne: javno mnenje, medijski pritisk, ki ustvarja in potem ohranja določeno klimo. So diktature, hujše od vertikalnih, saj se pri teh ob direktnem udarcu lahko strezniš, zavzameš odklonilno stališče, medtem ko lahko horizontalna diktatura pritiska nate sčasoma skoraj neopazno, in se je zaveš, ko si na marsikaj, kar sicer ne bi storil - že pristal. Pa tu ne gre samo za besedne umetnike. Pučnik je že vedel, zakaj se je tako pogosto ustavljal ob naši "socio-patologiji"... Kako lahko ovrednotite Slovenijo glede na lastno ustvarjalnost, v času pač, ko v njej spet živite? Ima veliko kreativnih spodbud? Mislim, da je pri nas kljub pritožbam umetnikov dovolj pogojev za kreativnost. In je to tudi razvidno: knjige, koncerti, razstave, nove oblike umetniškega izživljanja. Morda pa je res kdaj dana prednost kreacijam, ki bi bolj težko prebudile v nas nove pod-plasti doživljajskih zmožnosti. In tako so razne ekshibicije včasih čisto navaden blef. Ko sem pred leti pisal stolpiče za Delo, ironiziral samozvane avantgarde, sem mislil, da z oznako "karkolizma" prehudo dregam. Pa se bojim, da je danes še več eksperimentiranja, igračkanja z ničem. "L empire de 1'ephemere - Cesarstvo enodnevništva" (Lipo-vetsky) je zavladalo tudi pri nas in dvomim, da se motijo tisti, ki trdijo, da ga oblasti željni krogi načrtno podpirajo. Za to, da imaš v deželi socialni mir, danes ni več dovolj nuditi samo kruh in igre. Včasih je bilo rečeno: "Če hočeš ljudem mirno vladati, zaposli jih z zabavami." No, danes je zabavi priskočilo na pomoč pa še enodnevništvo. Tako je doseženo, da so ljudje nenehno sredi dražljajev, v gibanju, v aktivnosti, ne ukvarjajo pa se z edinim, s čimer bi se pravzaprav morali: z razmišljanjem, kaj in zakaj se kaj okoli njih in v njih dogaja. / stran 6 Jože Horvat 3 ČETRTEK, 4. SEPTEMB 2003 4 ČETRTEK, ‘SEPTEMBRA 2003 KRISTJANI IIM DRUŽBA Hrvaško-slovensko romanje v Marijo Bistrico “Rojstni kraj Evrope je romarsko središče!” V okviru priprav na Srednjeevropski katoliški shod, ki bo 23. maja 2004 v avstrijskem božjepotneni središču Mariazellu, je minulo soboto, 30. avgusta, v največjem hrvaškem romarskem središču Marija Bistrica pri Zagrebu potekal prvi skupni shod hrvaških in slovenskih katoliških vernikov. Shod več tisoč slovenskih in hrvaških vernikov je minil pod dvojezičnim geslom Bog daj srečo, sosed - Dobro mi došel, prijatelj! Za srečanje so prireditelji natisnili dvojezični liturgični vodič, srečanja pa se je udeležilo več tisoč vernikov z ljubljanskim nadškofom in slovenskim metropolitom dr. Francem Rodetom ter gostiteljem, zagrebškim nadškofom dr. Josipom Bozaničem na čelu. Udeleženci srečanja slovenskih in hrvaških vernikov v Mariji Bistrici so povedali, da je bilo pri skupni maši več slovenskih kot hrvaških vernikov, kar so nekateri ocenili tudi kot izraz slabih sosedskih odnosov med državama. Zagrebški nadškof dr. Josip Bozanič je v pozdravnem nagovoru vernikom dejal, da je slavje v Mariji Bistrici pomembno, saj so se verniki zbrali kot člani skupne katoliške Cerkve, ki je globoko oblikovala identiteto tako slovenskega kot hrvaškega naroda. "Tukaj molimo za odgovorne v naših državah, da bi prebivalce in vernike obeh naših narodov, ki ju povezujejo zemljepisna bližina, sorodna zgodovinska usoda ter skup- na kulturna in katoliška dediščina, spodbudili k sodelova-j nju in vzajemnemu spoštovanju," je dejal nadškof dr. Josip Bozanič v cerkvi blaženega Alojzija Stepinca v Mariji Bistrici. Ljubljanski nadškof dr. Franc Rode pa je po poročanju Slovenske tiskovne agencije med pridigo osrednje maše poudaril, da je srečanje v Mariji Bistrici prvo uradno romanje slovenskih vernikov skupaj z njihovimi duhovnimi pastirji v neko hrvaško narodno romarsko središče. "To je prvo uradno srečanje s hrvaškimi verniki na čelu z zagrebškim nadškofom Bo-zaničem, ki ima velik simbolični pomen ter lahko pozitivno vpliva na odnose med o-bema narodoma in pripomore k jasnejšemu ozračju med sosednjima državama," je med drugim dejal nadškof dr. Franc Rode. "V nasprotju z mnogimi evropskimi narodi je spomin slovenskega in hrvaškega naroda čist, saj med nami nikoli ni bilo oboroženih sporov. Eni drugim nismo storili nobene krivice," je še dejal ljubljanski nadškof in poudaril, da sta dva naroda skozi stoletja gojila vzajemne simpatije, ki so omogočile plodno izmenjavo na političnem, gospodarskem, kulturnem in duhovnem področju. Dr. Rode je prisotne vernike še spomnil na katoliške duhovnike, ki so prispevali k povezovanju hrvaške in slovenske katoliške Cerkve, ter pri tem posebej omenil škofa Antona Mahniča, ki je služboval na Krku, ter nekdanjega zagrebškega nadškofa Alojzija Stepinca, ki je med drugo svetovno vojno v svojo nadškofijo sprejel prek 300 slovenskih duhovnikov in jih tako rešil sicer gotovih koncentracijskih taborišč. Ljubljanski nadškof je v svojem nagovoru še poudaril, da Evrope ni mogoče graditi le z gospodarsko uspešnostjo: "Današnje romanje je priprava na srednjeevropski katoliški shod osmih narodov, i ki bo 22. maja 2004 v kraju Mariazell na Gornjem Štajerskem. Namen tega srečanja je poživitev krščanske zavesti in utrjevanje prijateljstva med narodi, ki jih povezuje ista katoliška tradicija. Geslo romanja - Kristus, upanje Evrope - izraža naše prepričanje, da Evrope ne moremo graditi samo na gospodarski uspešnosti. Evropa se mora ponovno odločiti za vrednote, iz katerih izhaja in so temelj njene identitete: vera v Boga Stvarnika, ki je eden v svetem Trojstvu oseb, in vzpostavi s človekom tako intimno razmerje, kot ga ni domislila nobena religija, nobena filozofija. Razmerje, ki je temelj njegovega dostojanstva in vir njegove odgovornosti in svobode. Te vrednote, ki imajo svoj izvor v krščanstvu, moramo močneje zaživeti. Na žalost se Evropa spreneveda glede svojih korenin in svoje krščanske dediščine. Ignoriranje krščanske preteklosti je ne samo zgodovinska krivica, ampak huda intelektualna nepoštenost, ki ji botruje slepota duha. Evrope ne bomo zgradili na amneziji o naši krščanski preteklosti. Drugi namen katoliškega shoda v kraju Mariazell pa je zbližanje in poglobitev prijateljstva med narodi. To je tudi namen našega današnjega srečanja v Mariji Bistrici,"je še povedal ljubljanski nadškof msgr. Rode. Sobotnega shoda v Mariji Bistrici so se poleg slovenskih in hrvaških škofov udeležili tudi predstavniki katoliške Cerkve iz Avstrije, Bosne in Hercegovine, Slovenije, Slovaške, Madžarske in Poljske. Med mašo so nastopili tudi cerkveni pevski zbori in pritrkovalci iz Slovenije in Hrvaške. Tudi letos smo se člani skupine Shalom zbrali v Žabni-cah pod Sv. Višarjami na vsakoletnih duhovnih vajah. Gre za eno od redkih priložnosti, ko se vsa skupina zbere in preživi nekaj dni skupaj, v naravi, v božji bližini. Vsi se namreč zavedamo, kako je današnji svet kaotičen in kako lahko ta prehitri življenjski ritem oddalji človeka od naravnih stvari, ki ga obdajajo, pa tudi od vrednot, prijateljev, višjih ciljev, ki jih vsak od nas ima. Zato je postalo to poletno srečanje res potrebno in za nas kar obvezno. Vsi komaj čakamo te dni počitka in poglobitve. Skupino je letos na poteh duhovnosti vodil pater minorit Mirko Versic iz piranskega samostana, ki nam je na Frančiškov preprosti način približal Boga in nam pomagal pri osebni poglobitvi. V hiši šolskih sester v Zabnicah, kjer se vsako leto zbiramo, je bilo letos prav živahno. Najprej se je od 7. do 10. avgusta zbrala skupina starejških Sha-lomovcev, od 11. do 13. avgusta pa so se zbrali mlajši, od 2. razreda srednje šole do 1. višje, ki so nekakšen "podmladek" skupine. Vse nas, od mladih do "starejših", vodi s. Andreja. V starejši skupini smo večinoma študentje, nekateri pa že delajo, in čeprav je vedno težje se zbrati, ker se naše življenjske poti ločujejo, se vedno radi zbiramo na mesečnih srečanjih. / stran 15 za Shalom KaiTaella Petronio Bogastvo naše vere Religiozna razsežnost Nekaj najplemenitejšega, kar človek nosi v sebi, je njegova religiozna razsežnost. Tako postane vera nekaj, kar bistveno spada v območje uma in srca. Vera se ponižno, pošteno, pa tudi jasnovidno podreja resnici, ki stopa pred človeka. Prav ta resnica obvezuje človekov um in srce. Tako za našo vero obstaja samo en problem: ali kot kristjan lahko utemeljim svojo vero na dovolj dojemljivi priči, to je na Kristusu? Pred nami sta dve razsežnosti vere: prva je tista, ki je obstajala pri iskanju Boga pri poganskem človeku, obstaja pa tudi pri sodobnem človeku, ki sicer išče nekaj nadnaravnega, ne priznava pa Kristusa kot Boga. Drugo pa je vera kristjana, ki veruje, da je Bog prišel k človeku, se učlovečil, čeprav se mu zdi vse skupaj še tako neverjetno. Smo pri čutu za nabožno, ki ga vsaj nekateri kristjani ne želijo omenjati in se ga celo otepajo, ker se jim zdi zastarel in preživet. Za vernega človeka je izredno važno, če se s čutom za nabožnost sreča v otroštvu kot tudi pri šolskem verouku, saj je to temelj za pravo osebno vero. Res je, da so obstajale navade, ponekod jih še najdemo, ki so pri verovanju posameznika na meji praznoverja. Nekaterim se zdi smešno, če mati prižge svečo pred Marijo, ko ji zboli otrok, ali kmet prinese kračo na god sv. Antona Puščavnika pred njegov kip, ker je imel srečo pri živini. Za nekoga sta ti dve dejanji praznoverje. Oboje je v preprosti obliki globoko religiozno dejanje, kot je religiozno dejanje molitev redovnice v kontemplativnem samostanu. Ne bi si upal trditi, da stara, na pol slepa ženica, ki moli sama rožni venec v senci pod drevesom na dvorišču, dela nekaj, kar je ostanek prežive- te miselnosti. Prepričan sem, da ta ženica mnogo bolj koristi družbi kot tisti, ki hrumijo na takšnih ali drugačnih političnih shodih, da o kakšnih domišljavih kulturnikih ne bi govoril. Prav tako ne bi smeli omalovaževati vseh tistih preprostih, resničnih, celo človeških oblik češčenja, ki prihajajo iz duše nekoga, ki ni veren ali se ima za nevernega. Davno, preden je krščanstvo iznašlo rožni venec, so ga v podobni obliki uporabljali in ga še uporabljajo budistični menihi pri svojih molitvah. Tudi islam ima nekaj sličnega. To spoznanje nas navdaja z velikim veseljem, da pravo krščanstvo sprejme vse, kar je lepo in plemenito, ne da bi to uničilo. Tudi Kristus ni prišel, da bi nadomestil človeka s čim drugim, ampak je prišel, da bi odrešil človeka takšnega, kot je bil ustvarjen! Prav zato je in ostane človekovega religiozna razsežnost nekaj, kar je najplemenitejše v njem. Ambro/ Kodelja SVETOPISEMSKA RAZMIŠLJANJA V LITURGIČNEM LETU B ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDI:, NEDELJO ZA NEDELJO VILJEM žerial | 23 NAVADNA. NEDELJA ANGELSKA Iz 35, 4-7a; Ps 146, 6b-10;Jak 2, 1-5; Mr 7, 31-37 Ljudje kaj radi preslišimo Boga. Mislimo namreč, da smo mi gospodarji zgodovine. Toda prej ali slej spoznamo, da nismo kos dogodkom, ki nas pritisnejo k tlom, kakor voz, ki je preveč naložen. Bog pusti, da npr. Babilonci, na katere prerok misli v današnjem prvem berilu, pahnejo s konja Izrael, Jeruzalem, tempelj, ja, ves ponos judov. Tu ne govori isti Izaija, ki je živel in deloval nekaj stoletij prej, vendar je na delu isti duh, ki govori tudi pri drugem in tretjem Izaiji. Ne gre namreč za golo naštevanje zgodovinskih dogodkov, marveč za obuditev pogovora človeka z Bogom. Bog je sicer vedno pri človeku, a človek nanj pozabi. Ne sliši duhovne govorice, je gluh za svet duha. Zato je predan na milost in nemilost močnejšega, v našem primeru je izročen v pest Nebukadnezarja. A Bog ga ne popolnoma zapusti, saj očitno podpre poganskega kralja Cira, da lahko po njem uresniči svoj načrt odrešenja Izraelcev iz sužnosti. Treba je odpreti uho besedi rešenja. Ta beseda je moža-[ ta, spodbudna, ohrabrujoča: "Bodite močni, nikar se ne bojte! Glejte, vaš Bog... prihaja, da vas reši!" (Iz 35, 4). Prerok naznanja vid slepim, sluh gluhim, ples hromim, vriskanje nemim, raj v puščavi s preobiljem vode (Iz 35, 5-7). Kar vse pomeni življenje, veselje, svobodo izpod sužnosti greha in bolezni in smrti. Odgovor človeka na Božjo zvestobo naj se pokaže v hva- li in zahvali. Bog namreč varuje zvestobo, pomaga do pravice, daje kruha lačnim, osvobaja jetnike, odpira oči slepim, dviga potrte, ljubi pravične, varuje tujce, podpira siroto in vdovo (Ps 146, 6-9). Najlepša in najpopolnejša zahvala je sv. maša, a razodeti se mora v dejanski pomoči potrebnemu, lačnemu, ubogemu (Jak 2, 14-17). Vera je namreč življenje s Kristusom, je zato življenje za druge; kar je Jezus dokazal s svojo smrtjo na križu. Umrl je namreč za nas grešnike. Zdaj pa smo na vrsti mi, da po njegovem zgledu in z njegovo isto močjo delamo za druge. Jezus nam pravi: "Zgled sem vam namreč dal" (Jn 13,15). Če so mogočneži tega sveta (Nebukadnezar, Cir idr.) orodje za velika dela Boga, koliko bolj bi morali biti mi, ki verujemo v Kristusa in smo vanj vraščeni. Jezus je delal velika znamenja: dajal je vid slepim, ki niso mogli videti svetlobe, sluh gluhim, da so odpirali srce Božji besedi, zdravje kruljavim, da so radostno in brez šepanja šli za Jezusom. Tudi odposlancem Janeza Krstnika je Jezus odgovoril na vprašanje, ali je on Mesija, z naštevanjem vseh teh čudežev (Lk 7,18-23; R. Gantoy in R. Swalles-ned. kom. 739). Toda on dela taka mogočna dela zato, da nas prepriča, da živimo za svet Boga, svobode, popolnega odrešenja, ki presega vse naše pričakovanje (1 Kor 2, 9). Toda gluhonemega iz današnjega evangelija vzame stran od množicel s čimer poudari, da ne dela čudežev zaradi čudežev, marveč da so čudeži znamenje prihajajočega Božjega kraljestva. On namreč ustvarja vse novo. Tako naj tudi človek strmi nad Božjimi deli. Naj še najprej slavimo Boga z ljubeznijo do ubogih. Didascalia Apostolorum (Nauk apostolov) takole govori škofu: "Če vstopi med vas ubogi ali uboga, iz tvoje župnije ali ne, zlasti če je star in če zanj ni prostora, tedaj mu iz vsega srca preskrbi prostor, škof, ti pa se usedi na tla. Ne ustvarjaj nobene osebne prednosti, če hočeš, da bo tvoja služba všečna Bogu" (D.A. 12; Jak 2,1-5). Pri čudežu ozdravljenja gluhonemega Jezus uporabi hebrejsko besedo "Efata" (Mr 7, 37), ki pomeni "Odpri se!"-Še danes jo uporabljamo pri krščevanju, kot da bi hoteli poudariti, da Jezus deluje vedno, tudi danes. Le prositi ga je treba ter hvaležno priznati, da Bog tudi danes "vse prav dela" (Mr 7, 37). Z Bogom je treba govoriti, moliti, vsak dan. Ne smemo biti mutasti, gluhi in slepi, ker smo povabljeni, da soustvarjamo novega človeka in nov svet (Raz 21, 1; Iz 65, 17). Bog ga je začel na novo ustvarjati v Mariji, katere rojstvo praznujemo na mali šmaren. Poletna pobuda / Skupina Shalom v Žabnicah Duhovno poglabljanje in sproščeno vzdušje SKRIVNOST ZAKONSKE LJUBEZNI mladi v njej prepoznal Boga. Če pa je bila vsejana, bo prej ali slej vzklila in seme ljubezni ne bo izumrlo. To pa je največji delež, ki ga nova evangelizacija zmore, začenši od staršev in doslednosti njihovega zakonskega življenja: ljubezen, potrpljenje, odpuščanje, hrabrost, upanje, zaupanje, ker so spoznali, da je Bog med njimi in z njimi. Klasičen ugovor, ki ga moremo slišati, ko o tem tako razmišljamo, je: so danes sploh družine, ki tako razmišljajo in živijo? Malo jih je! Obstajajo pa družine, ki razmišljajo in se trudijo, da bi živele po evangeliju v skladu s časom, v katerem živimo. Prihodnost Cerkve v postmoderni dobi ne bo več v njeni masovnosti, ampak v njeni manjšinskosti. Zdi se, kakor da bi nam znamenja časov želela podčrtati nepomembnost masovnosti v razmerju s kakovostjo. SEJATI LJUBEZEN Iz več pogovorov s starši je razvidna skrb do otrok, da ne bi "zašli" na kriva pota. Družba tako ali drugače sili v tak način življenja, da sami starši izkušajo šibkost lastne odgovornosti v vzgoji do sinov in hčera. Zunanji svet, s katerim se doraščajoči fantje in dekleta soočajo, je tako vpliven, da jih postavlja v močno identitetno krizo, toliko bolj, če je družina, iz katere izhajajo, krščansko usmerjena. Saj krščanstvo danes ni "po modi" in je nekaj povsem "zastarelega". Močno zasidrana individualizacija naše družbe pa sili vsakega k emancipaciji od krščanskega Boga, "ker ute-snuje in ne dopušča svobode". Poznam fante in dekleta iz, če smem tako reči, lepih in krščansko osveščenih družin, ki so nekoliko naveličani Boga, hoje v cerkev, krščansko "klišeiranega" prijateljstva, "ker samo, če o-krog sebe pogledaš, nihče ne živi tako, s takšnimi zastarelimi idejami in načinom življenja" - mi je zaupalo dekle. In povrh tega je še res. Dekle je imelo prav. V njenem doživljajsko-duhov-nem svetu je napetost dvojna: prvič si mora izboriti konsenz širše družbe prijateljev in prijateljic, ki ne razmišljajo kot pri njej doma (npr. to se sme delati in to ne, ali: to je prav in to ne). Drugič pa "poglej župnike, ki nimajo pojma o svetu mladih". Že same cerkvene zgradbe, način oblačenja duhovnikov in okostenelost P. MIRKO PELICON določenih pozicij Cerkve so obupni". Ne bi tu poglabljal duhovno-psihološke problematike razvoja v najstniškem obdobju mladostnika (psihologi trdijo, da se je obdobje adolescence podaljšalo tja do 30. leta starosti), vendar povedano samo še potrjuje, da je vpliv današnjega kulturnega trenda od 80 do 90-odsto-ten celo pri tistih mladih, ki izhajajo iz "solidnega" družinskega zaledja. In to je razumljivo, kot je razumljiva skrb o-četa in mame, da bi se njun otrok oklenil zdravih vrednot življenja in ohranil ljubezen do Boga, sebe in drugih. Sociološko in duhovno gledano, ne živimo več v časih, ko je katolištvo krojilo modne trende. Danes je prepričljivo krščansko življenje po družinah pod izrednim pritiskom družbe, ki ne verjame niti več v družino kot tako; to vprašanje bi lahko še poglabljali. Samo zgled staršev, besede in napotke, ki jih lahko izrečejo otrokom, morejo postati seme novega življenja, ki bo prej ali slej bo vzklilo v srcu mladega. Verjetno, pa še najverjetneje takrat, ko se bo znašel v življenjski stiski in se bo spomnil življenja staršev. Pričevanje ljubezni v družini je največja šola življenja za vsakega mladega. Niti kulturni trend današnjega časa, ki vse relativizira, tako da vse, kar delaš ali misliš, ali za vse, za kar se odločiš, je prav, ker je dovolj, da tako čutiš, ne more uničiti tega, kar so starši z življenjem sejali v otroku. Če ljubezen ni bila vsejana, bo težko tudi vzklila in težko bo Vse več verskih skupnosti v Sloveniji Urad vlade za verske skupnosti Republike Slovenije je v avgustu registriral tri nove verske skupnosti, tako da je v evidenco verskih skupnosti, ki so prijavile svoje delovanje v Sloveniji, trenutno vpisanih 34 skupnosti. Sedem verskih skupnosti ostaja nevpisanih, vendar v tem mesecu predvidevajo vpis vsaj še treh. Verske skupnosti, ki so jih vpisali avgusta, so Hinduistična verska skupnost v Sloveniji, Krščanska cerkev Kalvarija in Dharmaling - skupnost za ohranitev tradicije vadžrajana. Ob 10-letnici župnije na Markovcu nad Koprom Evangelj po Marku v novem mozaiku p. Rupnika Bela moderna cerkev sv. Marka na Markovcu ima čudovito pozicijo, saj gleda in varuje pod seboj mesto Koper in zaliv pred njim. Pogled na to sinjino in na sonce nad zalivom je enkratno. Toda od minule nedelje se človek rade volje odpove temu razgledu za drugega: ko namreč vstopi v cerkev, mu od presenečenja kar zastane dih ob pogledu na nov mozaik, ki krasi prezbiterij cerkve. Milijon kamnov vseh velikosti bele, zlate, rdeče, oranžne, rumene, sinje, modre barve se prepleta med seboj, tako da ustvarja gibanje in dinamičnost, ki sta značilnosti današnjega časa. Cerkev je bila pretesna za vse, ki so v nedeljo želeli proslaviti 10. obletnico župnije Sv. Marka in si obenem ogledati izredno "darilo", ki jo je cerkev prejela ob tej priložnosti - to je nov mozaik. Pred nedeljo namreč nihče (razen domačega župnika Lojzeta Kržišnika, ki je med drugim Rupnikov prijatelj že iz študentskih let) ni smel opazovati in motiti umetnika in njegovo ekipo na delu. 115 kvadratnih metrov mozaika je delo p. Marka Rupnika, priznanega akademskega slikarja, jezuita, teologa, ravnatelja študijsko raziskovalnega centra Aletti v Rimu, svetovalca v papeški komisiji za kulturo, dobitnika številnih mednarodnih umetniških priznanj, ki je v svetu zaslovel, potem ko je v Vatikanu okrasil papeževo kapelo Redemp-toris Mater in bil zato nagrajen tudi v Sloveniji s Prešernovo nagrado. Mozaik je med slovesno mašo v nedeljo blagoslovil koprski škof Metod Pirih. U-metnik je na koncu maše v svoji razlagi mozaika poudaril, da gre za sakralno umet- nost, ki ima lastne zakonitosti in estetiko, s katerimi umetnina postane del bogoslužja samega in ne samo dekoracija cerkve. Sakralna umetnost ni galerijska umetnost in mora v sebi usklajevati dve razsežnosti: objektivno in subjektivno doživljanje Boga. Prikazati mora Boga, kot se sam razodeva, tako da ga vernik lahko doživi ne glede na svojo inteligenco ali čustva. Objektivna dimenzija zagotavlja sakralni umetnosti, da ostane v času, da ni razumljiva samo za današnji čas, pač pa vedno. Subjektivni element pa je zaznamovan s časom in z o-sebnim odnosom do Boga. Glede izbire materiala, t.j. } kamna, za mozaik je Rupnik razložil, da gre za zavestno izbiro snovnega v nasprotju z digitalnim-ki prevladuje v moderni umetnosti. Kamen spominja umetnika na snov, na telesnost, na človeka. Krščanstvo je edina religija, ki človekovo telo povzdigne na raven svetega, zato je bila izbira kamna za Rupnika samoumevna. Barve, podobe in prizori iz Markovega evangelija verni- ku posredujejo velikonočno ; sporočilo zmage življenja nad smrtjo. Mozaik lahko "beremo" z leve proti desni: v levem kolu se začne z judovsko daritvijo velikonočnega jagnjeta, ki ga evangelist Marko vzporeja z daritvijo velikonočnega jagnjeta Jezusa. Od križanega Jezusa pa Rupnik na desni strani apside preide k vstalemu Kristusu. Ta ne vzleti v nebesa, pač pa se skloni do Adama in Eve ter vsakega posameznega groba, da odreši človeštvo. Velikonočno sporočilo se zaključi v desnem kotu z Ženo molilko, ki s svojimi odprtimi rokami ponazarja odprtost do Sv. Duha. Ob Binkoštih ni več pomembno, kaj naredi človek, da se približa Bogu, pač pa, kako se Bog sam razodeva človeku, ko v njem najde odprto srce. Mozaik se uvršča med največja Rupnikova dela, je šesta Rupnikova umetnina v Sloveniji (Maribor, Tamar, Grosuplje, Črni vrh, Prešernova družba v Ljubljani) in je po svoji velikosti med šestimi največjimi mozaiki v Sloveniji. Breda Susič 5 ČETRTEK, t 4. SEPTEMBR/ 2003 Ponovno v Sveti deželi Pismo iz Izraela (i) Pet minut za molitev Molitev v stiski Sveti Anton, mogočni čudodelnik, ki si s svojim žarom ljubil Boga in reveže, k tebi se zaupno zatekam po pomoč. Ponižno se obračam k tebi in te prosim: prosi božjega Zveličarja, naj se me usmili in mi pomaga v sedanjih nadlogah. Izprosi mi, prosim, pri Jezusu posebno milost in moč, da bom premagal vse stiske in bridkosti, ki so me zajele. Če mi boš pomagal, bom po tvojem namenu daroval kruh revežem, ki si jih na zemlji tako ljubil in podpiral. Amen Sveta dežela me je ponovno sprejela pod svoje živo-modro nebo za mesec dni. Ta razmeroma majhna država ima v svojih mejah izredno različne vrste pokrajin: od puščave do zasneženih vrhov Hermona, od sredozemskega področja do Mrtvega morja, ki leži kar 400 m pod morsko gladino pa do koralnega grebena v Eilatu ob Rdečem morju. Spet lahko opazujem, raznolikost, bogastvo krajev in ljudi, občudujem in se čudim. Zavod St. Vincent, otroci, sestre iz reda "hčera krščanske ljubezni" sv. Vincencija, osebje in ostali prostovoljci - vse je zopet tu in me sprejme v svojo sredo kot že staro znanko. 9. julija - Na letališču v Tel-Avivu, po prihodu, izredno hitro opravim vse formalnosti in na novem potnem listu mežika trimesečni turistični vizum. Nobenega dolgega spraševanja, razlaganja ne doživim: kam sem namenjena, zakaj sem prišla v Izrael, ali sem že prej bila tu, kaj sem tu delala, kje itd. Nič tega, kar je ustaljena praksa... Povem le, da grem v En Ke-rem, v St. Vincent. Mogoče kraj že poznajo, saj se v tem času vsak dan kdo pripelje iz Evrope, namenjen sem. Ob izhodu me čaka stari znanec Giuseppe in takoj sva v avtu. Pripoveduje mi o tem, kako grejo stvari v zavodu, o otrocih. Dvanajst let že prihaja sem prostovoljno delat po pet, šest mesecev. Tu je pred časom spoznal tudi svojo precej mlajšo ženo Chiaro in po poroki se skupaj vračata. Otroci so že postali J