LISTEK. fFranc Bahovec. BŠe toliko bom počakal, da bodo plače regulirali, potem se bom paumaknil drugim." Tako je večkrat dejal rajuki Bahovec. Sedaj se je umaknil: nastopil je večni pokoj, ne da bi bil dočakal regulacije. Tako se bo še raarsikomu godilo in marsikdo bo prej dočakal smrt kakor izboljšanje svojih gmotnih razmer. Bahovcu se sicer ni slabo gudilo, a čutil je in vedel, da ni nikakor dovolj plačan za svoj trud in zato je čakal pravične uredbe svoje plače, ki bi mu VEekako šla po človeški in božji pravici. Pa čakal je zaman, prišla je bela smrt in pretrgala zopet enemu učitelju nit življenja. Prišlo je torej plačilo. Dne 30. marca t. 1. je zatisnil oči Franc Bahovec, učitelj v Ljubljani. Eojen je bil leta 1848. v Višnji gori kot sin ubožnih pa poštenih staršev. Imela sta mnogo otrok, zato jima ni bilo obstanka v domačem kraju. Treba je bilo iti s trebuhom za kruhom. Bahovčev rajnki oče je vzel ženo in otroke, naložil vse svoje iraetje na majhen, dvokolespn voziček in jo mahuil v Ljubljano. Tu je začel branjarijo in nato mokarijo in si je kmalu opomogel do precejšnjega imetja. To je bilo dobro za Franeelna, kaker so ga imenovali doms, zakaj y Ljubljani je imel priliko pohajati šole; imel je pa tudi brihtno glavico, ki rau je napravljala študije lahke in prijetne. Ko je dovršil preparandijo, je dobil najprvo službo v Waldherrjevem zavodu, 1. aprila 1873 pa je nastopil učitcljsko službo na II. mestni deški šoli v Ljubljani — in na dan njpgovpga pogreba 1. aprila letos je bilo ravno 36 let, odkar je deloval kot ljudski učitelj na enem in tistem zavodu. Kdo in kaj je bil Bahovec? Ljubljančanom ni tega treba praviti, Bahovca je poznala vsa Ljubljana od najvišjo gospode do zadnjega poraetača, od trgovca in obrtnika do ubožnega delavca. S svojim vljudnim vedenjem, s svojim možatim in jekleuim značajern si je pridobil spoštovanje in Ijubezea vsph, ki so prišli z njim v dotiko. Imel je vedno odprto srce in radodarne roke za vsakega trpina, pomagal je rad in lahko, ker je bil dobro situiran. Oče njegov si je s pridnostjo in varčnostjo toliko pridobil, da je kupil vsakemu svojih otrok hišo. Tudi naš France je dobil pno. L. 1895. pa mu jo je potres razrušil. Mesto mu je odkupilo razvaline in Bahovec si je sezidal v Miklošičevih ulicah, lepo dvonadstropno poslop.je. A da si je bil imovit prevzetnosti ni biio v DJem. Nikdar ni preziral nobenega, pač pa mu je bila kolegialnost nad vse. Kolegialnost je npgoval najskrbneje; ogibal se je vsega, kar bi utegnilo rušiti slogo med tovariši. Zato so ga kolegi imeli radi kot prijatelja kot brata in — mlajši — kot očeta. Vsi so ga ljubili in spoštovali, saj pa je tudi zaslužil to ljubezen in spoštovanje, saj iz njegovih ust ni prišla nikdar žal beseda nikomur in o nikomer. Kakšen pa je bil Bahovec kot učitelj? Naši moderni wpedagogi" niso bili ravno zadovoljni z DJira — bil jim je zastarel! Kdor pa je natančneje opazoval njpgovo postopanje pri pou!<u, kdor se je z njim pogovarjal o učnem postopanju, o metodi; kdor je prevzel njegove učence in primerjal uspehe Bahovčeve metode, kdor posluša mnenja DJegovih nekdanjih uč^ncev, ki so sedaj že zreli možje, t a mora reči, da je bil Bahovec boljši učitelj kakor marsikateri frazer, ki nosi dandanes zvonec. Ees je, da ni postopal po v s e h fonnaluih stopnjah, da se ni ogreval za v s a k o novotarijo, pa navadno je imel prav, zakaj kolikokrat srao morali zavreči marsikaj, česar se Bahovec kot izkušen pedagog niti lotil ni, za kar pa smo se mi potezali na vse moči. Vobče pa morarao reči, da ni Bahovec bil zastarel, živel je vedno z duhom časa in tudi na pedagoškem polju je zasledoval vse novejše pojave, a sprejel in odobraval le to, kar se mn je zdelo dobro. Zato pa se je Bahovcu kriviea zgodila, ko se gaje prezrlo pri oddaji nadučiteljskega mesta na II. raestni šoli t Ljub1 j a n i. Eecite, kar hočete in izgovarjajte se, kakor hočete, krivično je vendar, da ni postal Bahovec vodja onega zavoda, na katerem je deloval 36 let, na katerem se je postaral, na katerem je pustil vse svoje moči. 36 let je služboval in ni se mu moglo očitati niti pičice, niti enega vzroka ni bilo, zaradi česar bi ne smel dobiti Bahovec tega mesta; njega se je sodilo kar pavšalno: BOn ni za to!" Pa zakaj? — Zato, ker so vedeli, da ima dobro srce, da je kolegialen, da ni ustvarjen za valpeta, ker so vedeli, da ne bo vihtel nad hrbtišči podrejenega učiteljstra sedemplamenastega biča. Zato je bil v gotovih očeh nesposoben za voditelja takega zavoda kakor je II. mestna šola v Ljubljani. BOn ni za to!" — Saj še poizkusili niste! Kolikokrat jse motimo v tako pavšalni sodbi. Poizkusili bi ga bili, potem bi šele lahko sodili, ali je za to ali ne! Mi smo pa prepričani in dobro Temo, da bi bile razmere in šolstvo pod njegovim vodstvom boljše kakor sedaj. Ne mislite da zmore vodja s silo, denunciantstram in strogira postopanjem vse; z 1 j u b e z n i j o i n dobroto se doseže več prinas; mi bi njega cenili, spoštovali inljubiliinzaradinjega inpa zaraditega, d a b i n j e g o v u g 1 e d ne trpel, bi učiteljstvo storilo, kolikor bi bilovnjega močeh, da bi s e ne moglo grajati II. mes t n e š o 1 e. Zato pa rečemo: r a v n o o n je bil sposoben za voditelja in to je tudi sam čutil, zato se je potegoval za to mesto, česar bi Bahovec gotovo ne bil storil, ako bi ne čutil sposobnosti v sebi. Zato ga je pa tudi presenetilo, da so ga prezrli pri imenovanju interimističnega voditelja. A upal je vendar, da ga ne preterirajo pri defiuitivnem nastavljanju. ,,Gospod deželni šolski nadzornik, saj ne bom dolgo — saj se bom kmalu umaknil drugemu — pustite me, naj grem v časti v pokoj — zaradi svojih otrok mi je, da ne bodo slabo sodili o svojem očetu ..." Tako je govoril pri avdijenci. rJaz ne bom nasprotoval!" — je bil odgovor, in France je šel potolažen domov in trdno pričakoval imenovauja. Prišlo je drugače — in to je bil udarec zanj — hud udaree ! rSaj jim nisem ničesar storil. . . saj nii ne morejo očitati niti pičice... 36 let že delam, pa . . ." solza se mu je ulila po licu. Do konca lanskega šolskega leta je še vlekel, potem je legel potrt in žalosten in 30. marca je umrl... ,,Slovenec" piše, da se je njegova stranka potegovala zato, da bi bil Bahovee imenovan za ravnatelja. — Hm! — Pošljite mu dekret na oni svet!