Vesna Bilic Moralna občutljivost in medvrstniško nasilje: pomen empatije in skrbi Povzetek: V zadnjem času si prizadevamo bolje razumeti in pojasniti značilnosti nasilnega vedenja med vrstniki ter pomen in vlogo, ki ju ima pri tem moralnost, zato v tem prispevku proučujemo odnos med pomembnimi sestavinami moralne občutljivosti, in sicer med različnimi oblikami nasilnega vedenja (fizičnim, verbalnim, relacijskim, elektronskim nasiljem) učencev do svojih vrstnikov ter njihovo empatijo in skrbnostjo (podporo) kot kazalcev povezanosti z drugimi. V raziskavi je sodelovalo 481 učencev osnovnih šol v Republiki Hrvaški, katerih povprečna starost je bila 13,8 leta. Anketiranci sporočajo, da se do svojih vrstnikov vse pogosteje vedejo neposredno nasilno (verbalno, nato pa fizično), manj pogoste so posredne oblike nasilnega vedenja (relacijsko in elektronsko nasilje), zaznati pa je mogoče tudi nagnjenost k mnogoterim oblikam nasilnega vedenja. Rezultati korelacijske analize kažejo, da sta večja empatija in večja skrbnost povezani z manjšo pogostostjo nasilnega vedenja do vrstnikov. Multiple regresijske analize pa razkrijejo, da je podpora odraslih pomemben napovednik vseh vrst nasilja. Z drugimi besedami: učenci, ki so v svojem okolju deležni manjše skrbi odraslih, so bolj nagnjeni k nasilnemu vedenju do svojih vrstnikov. Raziskava napeljuje k ugotovitvi, da je treba nameniti posebno pozornost empatiji in podpori odraslih kot zaščitnima dejavnikoma ter etiki skrbi kot pomembni preventivni dejavnosti v šolah. Ključne besede: nasilje, empatija, podpora, moralna občutljivost, etika skrbi UDK: 37.01:376 Znanstveni prispevek Dr. Vesna Bilic, izredna profesorica, Univerza v Zagrebu, Pedagoška fakulteta, Savska 77, 10000 Zagreb, Hrvaška; e-naslov: vesna.bilic@ufzg.hr SODOBNA PEDAGOGIKA 2/2013, 96-113 Uvod Čeprav nasilje v družbi ni redek pojav, velja medvrstniško nasilje zaradi njegove pogostosti, vse večje okrutnosti in ogrožanja zdravega razvoja otrok za velik, globalni problem, ki začenja resno skrbeti starše in učitelje, predstavlja pa tudi izziv velikemu številu znanstvenikov (Tokunaga 2010; Bilic idr. 2012). Ker je vsako nasilje, vključno s tistim, ki se dogaja med otroki, v nasprotju z moralnimi normami in konvencijami (denimo o pravicah otrok), se postavljajo vprašanja, ali otroke vzgajamo in usmerjamo tako, da presojajo sprejemljivost svojih ravnanj, oz. ali namenjamo dovolj pozornosti moralnemu ravnanju in moralni vzgoji ter teoretskemu pojasnjevanju pomena moralnosti in sistematizaciji s tem povezanih spoznanj, torej etiki. Etika skrbi se, če jo primerjamo s tradicionalnimi etičnimi teorijami, ki temeljijo na racionalnem pristopu, bolj osredotoča na občutja in sorodne vrline, kot so empatija, občutljivost, dobra dela, ter poudarja pomen medosebnih odnosov in sodelovanja (Pettersen 2011), kar so razlogi, da jo v tem prispevku uporabljamo kot teoretski okvir. Pomen moralnosti se pri pojasnjevanju narave medvrstniškega nasilja poudarja šele v novejšem času (Menesini, Nocentini in Camodeca 2011; Gini, Pozzol in Hauser 2011). Čeprav pri tem ni zanemarjen pomen poznavanja etičnih načel (intelektualna sestavina), to samo po sebi ne pomeni tudi pripravljenosti sprejeti odločitev in ravnati v skladu z njimi (konativna sestavina), zaradi česar se vse pogosteje preizprašuje vloga motivacije, »moralnih čustev« in empatije (čustvena sestavina) pri moralnem ravnanju. Nekateri avtorji navajajo, da povzročitelji nasilja sicer imajo znanje o morali in so kompetentni za moralno presojo, a niso zmožni sočustvovanja, nimajo moralne senzibilnosti oz. občutljivosti (prav tam), kar je lahko razlog za njihovo nekorektno vedenje do vrstnikov. Moralna občutljivost vključuje empatijo in občutek povezanosti z drugimi (Crowell, Narvaez in Gomberg 2005). Steffgen idr. (2011), sklicujoč se na Hoffmana, pišejo, da empatija šele omogoča družbeno življenje oz. da deluje kot posrednik med moralnimi normami in moralnim vedenjem ter vpliva na moralno presojo in motivacijo (Perren in Gutzwiller-Helfenfinger 2012). Pri razvoju empatije imata pomembno vlogo podpora in skrb odraslih (Miklikowska, Duriez in Soenens 2011). V tem pogledu je izhodiščna teza našega prispevka, da se otroci, ki so sami deležni povezanosti, skrbi in podpore odraslih, naučijo podobno ravnati tudi do svojih vrstnikov, s pomočjo razumevanja njihovih občutij in položajev pa se z njimi povezujejo in jim tako lažje pomagajo, nudijo podporo in pokažejo svojo skrb oz. se do njih tudi bolj korektno moralno obnašajo. Glede na to, da je o vlogi moralnosti v medvrstniškem nasilju bolj malo raziskav, je namen tega prispevka proučiti razmerje med pomembnimi sestavinami moralne občutljivosti, tj. med različnimi oblikami (telesnim, verbalnim, relacijskim in elektronskim) nasilnega vedenja do vrstnikov ter empatijo in skrbnostjo kot kazalcema povezanosti z drugimi. Medvrstniško nasilje V šolah po vsem svetu povzroča resno zaskrbljenost pogosto in ponavljajoče se sovražno vedenje močnejših posameznikov ali skupine učencev do šibkejših vrstnikov, ki se ne zmorejo braniti, pri čemer je cilj takšnega vedenja zastraševanje, prizadejanje bolečine ali škode (Olweus 1998). Četudi gre za učence z enako telesno močjo, se med seboj pogosto razlikujejo v psihološki ali družbeni moči (otroci iz premožnejših družin imajo, denimo, v šoli privilegiran položaj), kar jim omogoča, da dosegajo svoje cilje, želje ali status v vrstniški skupini. Vse več otrok je tako dnevno izpostavljenih neposrednim oblikam nasilja svojih vrstnikov (Craiga idr. 2009), in sicer: a) telesnemu nasilju (vlečenje, potiskanje, tepež ter dejavnosti, ki lahko privedejo do poškodb) in b) verbalnemu nasilju (vpitje, žaljenje, preklinjanje ipd., torej namerna uporaba besed, s katerimi bi posameznika psihološko prizadeli). Z odraščanjem otroci vse pogosteje uporabljajo posredne, subtilne ali sofi-sticirane oblike izkazovanja sovražnosti, katerih cilj je uničenje odnosa, občutka sprejetosti in pripadnosti. To obliko čustvene manipulacije v medvrstniških odnosih najpogosteje imenujemo relacijsko nasilje (Orpinas in Horne 2006). Poleg naštetih klasičnih oblik nasilja (telesno, verbalno, relacijsko; angl. bullying) se v novejšem času pojavlja tudi uporaba digitalnih naprav z namenom nenehnega zlonamernega vedenja do vrstnikov, za kar se je uveljavilo poimenovanje elektronsko ali on-line nasilje (angl. cyberbullying). Sodobna tehnologija, zlasti mobilne naprave in internet, omogoča prenos nekaterih oblik nasilnega vedenja iz realnega v virtualni svet, ob tem pa prispeva k nastajanju novih modalitet takšnega vedenja. Tako se najpogosteje uporablja žaljiva besedna sporočila, posredovana po mobilnem telefonu ali e-pošti (angl. flaming), elektronsko nadlegovanje (angl. online harassment) ali elektronsko ustrahovanje (angl. cyberstalking). Pred časom priljubljene bloge, forume ipd. vse bolj izpodrivajo družbena omrežja, ki jih adolescenti izkoriščajo za elektronsko blatenje (angl. cyber denigration), elektronsko razkrivanje (angl. outing), dezinformiranje (angl. misinformation), izključevanje (angl. exclusion) in krajo identitete (angl. impersonation). Zdi se, da najresnejše posledice pušča objava za posameznika neprijetnih vsebin in fotografij ali videoposnetkov na spletu (angl. happy slapping) ter t. i. sekstiranje (angl. sexsting) (Wilard 2008). Po predvidevanjih so dečki bolj nagnjeni k neposrednim oblikam nasilja, deklice pa k posrednim, pri čemer doseže nasilno vedenje svoj vrhunec v času zgodnje adolescence (Wang, Iannotti in Nansel 2009). Rezultati različnih raziskav opozarjajo, da je veliko številko otrok v šolah izpostavljeno klasičnemu in elektronskemu vrstniškemu nasilju. Craiga idr. (2009) so tako na mednarodnem vzorcu od 11 do 15 let starih otrok iz 40 držav v Evropi, Severni Ameriki in Izraelu potrdili, da je klasičnim oblikam nasilja izpostavljenih med 8,6 in 45,2 % učencev. Kar zadeva elektronsko nasilje, je najpogostejša ocena, da je razširjenost le-tega med 20 in 40 %, nekateri avtorji pa navajajo celo bistveno višje deleže, vse do 70 % (prim. Tokunaga 2010). Tako žrtve klasičnega kot elektronskega nasilja imajo podobne posledice: telesne (glavoboli, bolečine v trebuhu ipd.), čustvene (občutek manjvrednosti, depresivno razpoloženje, samomorilne misli), socialne (težave pri sodelovanju z drugimi) in izobraževalne (težave pri doseganju učnega uspeha) (Bilic idr. 2012). Staršem in učiteljem je težko razumeti, kako je mogoče, da so njihovi otroci oz. učenci v tako velikem številu posredno in neposredno udeleženi v nasilnem vedenju, da so včasih celo skrajno kruti do vrstnikov (povzročitelji nasilja), ali da so priča nasilnemu vedenju in ne storijo ničesar, da bi ga preprečili (opazovalci). Nekateri avtorji (Essau in Conradt 2009; Menesini, Nocentini in Camodeca 2011; Gini 2006; Gini, Pozzoli in Hauser 2011; Hymel idr. 2010) takšno vedenje do vrstnikov pojasnjujejo (a) s primanjkljaji v nekaterih sestavinah socialne kognicije, v zadnjem času pa tudi (b) s primanjkljaji na moralnem področju. Skladno s teorijo socialne predelave informacij so povzročitelji nasilja prav zaradi izkrivljenih, disfunkcionalnih miselnih vzorcev nagnjeni k pripisovanju sovražnih namer drugim, k zgrešenemu tolmačenju njihovih misli in posledično k nasilnemu vedenju (Essau in Conradt 2009). Drugi avtorji (npr. Gini 2006) opozarjajo, da povzročitelji nasilja nimajo nujno kognitivnih težav. Opisujejo otroke, ki imajo nadpovprečne socialno-kognitivne sposobnosti, a jih uporabljajo za medosebno dominacijo in manipulacijo drugih, pri čemer so prepričani, da se jim nasilno vedenje splača. Zdi se, da so nasilneži zmožni moralno presojati in razumeti, ne pa tudi sočustvovati z drugimi (Gini, Pozzol in Hauser 2011). To lahko kaže, da imajo povzročitelji nasilja primanjkljaje, povezane z moralnostjo (Hymel idr. 2010), zato se vse več pozornosti namenja proučevanju vloge nekaterih vidikov moralnosti pri različnih vrstah medvrstniškega nasilja (Perren in Gutzwiller-Helfenfinger 2012). Specifična vloga nekaterih sestavin moralne občutljivosti v medvrstniškem nasilju Znano je, da moralnemu delovanju predhodijo zapleteni, medsebojno povezani kognitivni, vedenjski in afektivni procesi. Crowell, Narvaez in Gomberg (2005) navajajo štiri sestavine moralnega vedenja: a) moralno občutljivost, b) moralno presojo, c) moralno motivacijo in d) moralno dejanje. V tem prispevku se želimo osredotočiti na pomen moralne občutljivosti za razumevanje nasilnega vedenja do vrstnikov. Da bi se sploh lahko moralno odzvali, morajo biti otroci občutljivi za situa-cijske znake, hkrati pa tudi zmožni zaznavati in interpretirati dogodke, ki vodijo k moralnemu vedenju, ter predvidevati rezultate ali posledice svojega ravnanja oz. opustitve le-tega. Moralna občutljivost je opredeljena kot zavest o tem, kako posameznikovo vedenje vpliva na druge, ali kot spoznanje, da so določene pravice drugih vprašljive (Crowell, Narvaez in Gomberg 2005). Četudi naj bi bila moralna občutljivost v veliki meri zavesten proces, pri katerem se poudarja kognitivni vidik, zanjo ni zanemarljivega pomena tudi čustvena občutljivost za potrebe drugih. Še zlasti, poudarjajo nekateri avtorji, je za moralno ravnanje poleg kognitivnega dekodiranja določenih okoliščin nujno vključiti tudi identifikacijo in razumevanje občutij drugih. Crowell, Narvaez in Gomberg (prav tam) tako, denimo, menijo, da moralna občutljivost vključuje vživljanje v perspektivo drugih (empatijo) in občutek povezanosti z drugimi. Rezultati nekaterih raziskav potrjujejo, da manjša empatija oz. sposobnost razumevanja tujih občutij in perspektive drugih pomeni večjo verjetnost, da se bodo otroci in mladostniki nasilno vedli do svojih vrstnikov (Gini idr. 2008; Caravita, Di Blasio in Salmivalli 2009), medtem ko je visoka raven empatije povezana s prosocialnim vedenjem in blaženjem nasilnih teženj (Jolliffe in Farrington 2004). Uvodoma smo poudarili, da imajo pri razvoju empatije pomembno vlogo podpora, skrbnost, sprejetost in pomoč odraslih oseb v vsakdanjih, zlasti pa v stresnih življenjskih situacijah. Soenens in sodelavci (2007, str. 300) starševsko skrb in podporo definirajo kot sposobnost odzivanja na potrebe otroka ter kot odgovornost in pripravljenost otroku pomagati ter mu nuditi varno zatočišče, ko je vznemirjen ali izpostavljen stresu. Poleg instrumentalne podpore (nudenje neposredne materialne varnosti, starševskih nasvetov ipd.) so za otroke izjemno pomembni tudi čustvena in moralna podpora ter razumevanje njihovih občutij in izkazovanje skrbnosti (Dobrotič in Laklija 2012, str. 43). Skrb za otroke in mladostnike najpogosteje izkazujejo njihovi starši in učitelji, pri čemer že občutek otrok, da imajo podporo le-teh, pomeni ugodne učinke za njihovo dobrobit (Haber idr. 2007), kar nekateri povezujejo tudi s šolskim uspehom (Jacobson 2010). Pri tem velja omeniti, da sicer majhno število raziskav kaže, da občutek podpore in skrbi odraslih lahko vodi tudi k nasilnemu vedenju do vrstnikov. Empirična raziskava Medvrstniško nasilje je težava, ki je prisotna v šolah po vsem svetu, in izkušnjo z njim ima veliko število učencev, zaradi česar so zaskrbljeni tako njihovi starši kot učitelji. Nasilje do vrstnikov je vse pogosteje opredeljeno tudi kot nemoralno vedenje in se kot tako pojasnjuje s primanjkljaji na moralnem področju, a je malo raziskav, ki bi se problema lotevale s tega vidika, še posebej na Hrvaškem. V prispevku predstavljeno empirično raziskavo je spodbudila prav potreba po boljšem razumevanju vloge, ki jo imajo moralnost in nekatere njene sestavine v medvrstniškem nasilju. Zato je bil splošni cilj tega raziskovalnega dela proučiti razmerje med nasilnim vedenjem do vrstnikov (fizičnim, verbalnim, relacijskim in elektronskim) ter empatijo in skrbnostjo odraslih kot sestavinama moralne občutljivosti, ob tem pa določiti napovednike nasilnega vedenja. Skladno z navedenim splošnim ciljem in na podlagi teoretičnih spoznanj, ki smo jih pridobili s pomočjo literature, smo postavili naslednje specifične cilje raziskave: - določiti pogostost in medsebojne korelacije različnih oblik medvrstniškega nasilja; - ugotoviti povezanost empatije in skrbnosti s pogostostjo nasilnega vedenja (fizičnega, verbalnega, relacijskega, elektronskega) do vrstnikov; - določiti predvideno pogostost različnih oblik nasilnega vedenja na podlagi napovednih spremenljivk (empatija, skrbnost, šolski uspeh, ki smo jim dodali še spol in starost). Metodologija Raziskovalna metoda in vzorec V empiričnem delu pedagoške raziskave smo uporabili deskriptivno in kavzalno metodo. V raziskavi je sodelovalo skupno 481 učencev 7. in 8. razreda iz osnovnih šol Brodsko-posavske, Splitsko-dalmatinske in Varaždinske županije ter mesta Zagreb. Izbrali smo večje šole iz ruralnega in urbanega okolja, ki se nahajajo v različnih delih (severnem, osrednjem in južnem) Republike Hrvaške. Zajeli smo skupno 20 oddelkov, pri čemer je bilo 49 % sodelujočih učencev 7., 51 % pa 8. razreda. V raziskavi so sodelovali vsi učenci, ki so bili prisotni pri pouku v času, ko smo izvedli anketiranje. Spolna struktura anketirancev je bila uravnotežena (48,9 % dečkov in 51,1 % deklic). Njihova povprečna starost je bila 13,84 leta (SD = 0,68). Postopek zbiranja podatkov Podatke smo zbrali s skupinskim anketiranjem v razredih spomladi leta 2012. Pred tem smo pridobili pisna soglasja vseh staršev in ravnateljev. Anketiranci so prejeli splošna navodila za izpolnjevanje vprašalnika, njihovo sodelovanje pa je bilo prostovoljno in anonimno, pri čemer smo jim pojasnili, da lahko kadar koli prenehajo z reševanjem, a se za to možnost ni odločil nihče. Instrumenti Vprašalnik splošnih podatkov je vseboval vprašanja o spolu, starosti, razredu in splošnem učnem uspehu. Prilagojena lestvica pogostosti nasilnega vedenja (Aggresion-problem behavior frequency scale, katere avtorji so Farrel idr. (2000), objavljena pa je v Dahlberg idr. 2005). Izvirna lestvica je sestavljena iz 18 postavk in treh podlestvic za merjenje fizičnega, nefizičnega in relacijskega nasilja. Za namene raziskave smo lestvico prilagodili, tako da je bila sestavljena iz 20 postavk in štirih podlestvic, učenci pa so na petstopenjski lestvici (od 0 - sploh ne do 4 - več kot enkrat tedensko) ocenjevali, kako pogosto so bili sami (a) fizično nasilni do vrstnikov (5 postavk, npr. »Potisnil sem drugega učenca.«), (b) verbalno nasilni do vrstnikov (5 postavk, npr. »Žalil sem družino nekoga.«), (c) relacijsko nasilni (6 postavk, npr. »O drugem učencu sem govoril stvari, zaradi katerih so se mu ostali smejali.«) in (d) nasilni s pomočjo elektronskih naprav in njihovih modalitet: SMS-ov, e-pošte, forumov, blogov, družbenih omrežij in spleta nasploh (4 postavke, npr. »Kako pogosto si svoje vrstnike izpostavljal neprijetnostim na družbenih omrežjih?«). Glede na to, da je bila tako prilagojena lestvica prvič uporabljena, smo preverili njeno zanesljivost. Za lestvico fizičnega nasilja je znašal Cronbach alfa 0,86; za lestvico verbalnega nasilja je bil 0,83; za lestvico relacijskega nasilja 0,87 in za lestvico elektronskega nasilja je znašal 0,84. Lestvica empatije - konflikti med mladostniki (Empathy - Teen Conflict, po Bosworth in Espelage v prav tam). Anketiranci so na petstopenjski lestvici (od 1 = nikoli do 5 = vedno) ocenjevali pet trditev, ki so opisovale sposobnost posameznika, da drugim prisluhne, je do njih občutljiv in jim verjame (npr. »Občutljiv sem za občutja drugih ljudi, tudi če niso moji prijatelji.«). Razpon točk je v tem primeru od 5 do 25, višji rezultat pa kaže na večjo stopnjo empatije. Zanesljivost lestvice je bila zadovoljiva, saj je Cronbach alfa znašal 0,67. Prisotnost skrbnosti - indeks zaščitnih dejavnikov za posameznika (Presence of Caring-Individual Protective Factors Indeks, avtorja instrumenta sta Phillips in Springer, v prav tam). Instrument meri občutek posameznika o podpori, ki jim jo nudi odrasla oseba, pri čemer so učenci na lestvici od 1 do 4 (1 = sploh ne drži do 4 = povsem drži) ocenjevali, v kolikšni meri se strinjajo z devetimi zapisanimi trditvami (npr. »Obstajajo ljudje, na katerih pomoč se lahko zanesem, ko jo resnično potrebujem.«). Najmanjša možna vsota točk na tej lestvici je 9, najvišja pa 36. Višji rezultat kaže na višjo stopnjo skrbnosti in podpore odraslih. Tudi zanesljivost te lestvice je zadovoljiva, saj je Cronbach alfa 0,79.1 Statistične metode in obdelava podatkov Metoda, ki smo jo uporabili v empirični raziskavi, je kavzalna neeksperi-mentalna. Podatke, ki smo jih pridobili s pomočjo opisanih instrumentov, smo obdelali s statističnim programskim paketom SPSS. V obdelavo smo vključili izračun stopnje zanesljivosti (Cronbachov koeficient alfa) uporabljenih instrumentov ter izračun osnovnih deskriptivnih kazalcev (povprečne vrednosti, standardni odkloni). Za izračun stopnje povezanosti analiziranih spremenljivk smo uporabili Pearsonov korelacijski koeficient. Da bi bolje razumeli napovednike nasilnega vedenja med vrstniki, smo opravili multiple regresijske analize, pri čemer so bile kriterijske spremenljivke pogostost različnih oblik nasilja v šoli, napovedniki pa empatija, skrbnost in splošni učni uspeh učenca. 1 Vsi instrumenti so objavljeni v Dahlberg idr. (2005). Rezultati in razprava Pogostost in povezanost različnih oblik nasilja do vrstnikov Po lastnih trditvah anketirancev le-ti do svojih vrstnikov najpogosteje izvajajo verbalno nasilje (M = 1,75; SD = 0,92), temu pa po pogostosti sledijo fizično (M = 1,68; SD = 0,85), relacijsko (M = 1,33; SD = 0,63) in kot najmanj pogosto elektronsko nasilje (M = 1,19; SD = 0,54). Tudi druge raziskave potrjujejo največjo razširjenost verbalnega, za njim pa fizičnega nasilja (Williams in Guerra 2007). Čeprav rezultatov zaradi metodoloških razlik pri pridobivanju podatkov ni mogoče neposredno primerjati - v naši raziskavi so namreč anketiranci ocenjevali lastno nasilno vedenje, medtem ko v drugih raziskavah avtorji o pojavnosti nasilja najpogosteje sklepajo glede na poročanje respondentov o lastni izpostavljenosti nasilnemu vedenju -, se ugotovitve o razširjenosti vseh oblik nasilja, še zlasti verbalnega, skladajo. Tako je, denimo, UNICEF-ova raziskava, ki je bila izvedena na Hrvaškem (Pregrad idr. 2011), pokazala, da so osnovnošolci med šolskim letom najpogosteje izpostavljeni verbalnemu nasilju (80,3 %), temu pa sledijo nekatere oblike fizičnega nasilja (45,4 %). Čeprav se razširjenost medvrstniškega elektronskega nasilja giblje med 20 in 40 % (Tokunaga 2010), ne gre prezreti njegovega nenehnega naraščanja. Morda otroci in mladostniki ocenjujejo, da v manjši meri sodelujejo v relacijskem in elektronskem nasilju tudi zato, ker ga ne doživljajo kot pravo nasilje, saj gre za obliki nasilnega vedenja, pri katerih z žrtvijo nimajo neposrednega fizičnega stika in posledice niso vidne. Ponavadi elektronsko nasilje dojemajo kot šalo ali zabavo, in četudi težijo k moralnemu opravičevanju klasičnih oblik nasilja, se jim pri elektronskem nasilju to ne zdi potrebno (Pornari in Wood 2010). Poudariti je treba, da se v realnem svetu začeto nasilje pogosto nadaljuje v virtualnem svetu, pri čemer lahko postanejo nasilni tudi otroci, ki so telesno šibkejši ali so sami v realnem svetu žrtve, virtualno okolje pa jim omogoča, da se maščujejo, ne da bi se jim bilo treba izpostaviti ali sprejeti posledice (Tokunaga 2010; Bilic idr. 2012; Willard 2007, 2008). Še posebej je treba upoštevati, da so otroci vse pogosteje hkrati izpostavljeni več oblikam nasilnega vedenja, kar potrjujejo tudi rezultati raziskave, ki jih predstavljamo v preglednici 1. Nasilno vedenje do vrstnikov (Pearsonov korelacijski koeficient) Fizično Verbalno Relacijsko Elektronsko Fizično nasilje 1 .698** .567** .447** Verbalno nasilje .698** 1 .703** .452** Relacijsko nasilje .567** .703** 1 .668** Elektronsko nasilje .447** .452** .668** 1 Preglednica 1: Korelacije spremenljivk nasilnega vedenja Opomba: ** p < .01; * < p < .05. Ker so bile korelacije med spremenljivkami zmerno visoke (med 0,40 in 0,70) in statistično pomembne, smo za nadaljnje analize ustvarili še spremenljivko skupno nasilno vedenje. Pozitivne korelacije sporočajo, da je učenec, ki je nagnjen k eni obliki nasilnega vedenja, bolj nagnjen tudi k drugim oblikam takšnega vedenja. Povezanost empatije in skrbnosti z nasilnim vedenjem do vrstnikov Glede na rezultate naše raziskave obstaja sicer nizka, toda pozitivna in statistično pomembna korelacija (r = 0,18; p < .01) med empatijo (M = 3,15; SD = 0,90) in skrbnostjo (podporo) odraslih (M = 3,27; SD = 0,61). Nagnjenost k različnim oblikam nasilja Empatija Skrbnost, podpora Fizično nasilje -.10* -.18** Verbalno nasilje -.12** -.21** Relacijsko nasilje -.11* -.25** Elektronsko nasilje -.05 -.22** Skupno nasilno vedenje -.12** -.25** Preglednica 2: Korelacije med empatijo in skrbnostjo ter nasilnim vedenjem Opomba: **p < .01; *