PREVOD_
Vladimir WAKOUNIG'
VPETI V LASTNEM RASIZMU
Manjšine v drugačni vlogi
Nevsakdanja in nedovoljena vprašanja
V prvem trenutku zveni bogokletno in morda tudi nerazumljivo, da si kdo drzne spraševati [X) rasizmu in ga raziskovati pri manjšinah. Kako upravičiti vprašanje, ali so "rasistične prak.se" pri manjšinah mogoče? Kak.šen interes tiči za lem, da hoče kdo raziskati družbene probleme kot sta "rasizem" in "nacionalizem" tudi pri manjšinah? Ali ni tako dejanje vodeno le "od zgoraj" in služi le odstranjevanju madežev z večin.ske družbe, da bi odvrnili pozornost z njenih mehanizmov diskri-miniranja in zatiranja in bi bila tako manjšina še bolj izločena in di.skreditirana? Kdo bo pravzaprav pridobil ob trditvi, da se tudi pripadniki manjšin obnašajo rasi.stično in nacionalistično? Ali ti.sti, ki .se ukvarjajo s takimi znan.stvenimi projekti, ne gledajo na družbeno p>ovezanost večine in manjšine preveč poenostavljeno in ne reHektirajo vzročne zveze med dominirajočimi in dominiranimi? Se s takimi drznimi hipotezami ne potrjuje že vnaprej mnenje tistih, ki tako ali tako odrekajo manjšinam pravico do eksistiranja? Se manjšin v njihovem boju za preživetje ne razume napak s;imo zato, ker zahtevajo svoje pravice? Ali je mogoče, da bi označevali manjšine za rasistične že zategadelj, ker vidijo v krepitvi narodne zavesti edino sredstvo proti asimilaciji?
Lahko bi našteval neskončno vrsto podobnih vprašanj in ugovorov proti tej temi, ki jo hočem obravnavati, formulirati in predstaviti v .svojem referatu. Se posebej pa bi bilo treba temu nasprotov"ati zato, ker ,se hoče s tem ukvarjati nekdo, ki je sam pripadnik manjšine. Kak.šen interes privede nekoga, ki je sam jjrizadet, da dokazuje rasistične |X)jave pri manjšinah? Ali ni.so prizadeti že vnaprej pristranski? Ali zmorejo toliko distance in refleksivnosti, da lahko to temo sploh obravnavajo?
Znanost in njeno zaznavanje manjšin
Trdim, da je v.seeno, ali so pripadniki manjšine ali večine, obstaja namreč samo ena perspektiva: če je že treba rasizem raziskovati in o njem cli.skutirati, potem gre predvsem za rasizem neke imaginarne družbe oz. za rasizem veČin, nikakor pa ne manjšin. Rasizem manjšin je bil vselej izvzet in je to .še danes tema, ki ,se je loteva vsak le z največjo zadržanostjo in posebno previdnostjo. Opaziti je, da raziskuje negativne družbene fenomene (kot rasizem, nacionalizem, .seksizem itd.) v manjšinskih družbah le malo znanstvenikov. Zapostavljanje takih razi.skovalnih lem pa ix)vzroča, da je znanost bistveno .sokriva za nepopolno sliko o manjšinah
' Dr. \1iiillmlr «'abrniiilg. profesor lui Univerzi v Celovicii. /nsllliil zti /ml/ifiofilko In Izolmiievanje.
in njihovem delovanju v družbi. Manjšine se prikazuje enostran.sko zato, ker se jih vidi skoraj izključno v odno.su do večine: namreč kot zatirane, dLskriminirane, kot žrtve, kot objekt. Tako gledanje homogenizira in je fiksirano le na raven razlik med večino in manjšino. Na eni strani izključno diskriminirajoča večina, na drugi izključno trpeča manjšina.
Raznoliko ravnanje in raznolike vloge znotraj manjšin niso predmet opazovanj. To izmikanje povzroča, da se manjšin ne da prepoznati v vlogi zatiralcev, sostoril-cev in kot subjekte. Ker je z^tznavanje ravnanja manjšin površno in enostran.sko, je tudi slika o ravnanju manjšin v družbenem kontekstu pomanjkljiva in nc ustreza raznolikim in nasprotujočim si praksam manjšine. Taka fragmentarna konstrukcija predstav o manjšinah, ki jo je ustvarila znanost, odvezuje tudi manjšino, da bi se ukvarjala in soočala s svojo notranjo pluralnostjo in dispariteto. Način, kako se manjšina sama pretistavlja večinski družbi, ustreza v glavnem tistim predstavam, ki jih je znanost že vnaprej začrtala z znanstvenim povpraševanjem in opisovanjem. Znanstveno ukvarjanje z manjšinami .se odvija predvsem pod enim aspektom, kako večina izloča manjšino. To odgovarja tudi družbenim pričakovanjem in normiranju, da namreč manjšine vidijo .sebe v vlogi .šibke in zatirane .skupine.
Znanost je v svojem selektivnem pristopu do tako imenovanih problemov manjšine in večine konstruirala perspektivo dualizma - tu večina, tam manjšina -ki je privedcl do zelo ix)enostavljenih razlag odnosa med oljema skupinama. Po mojem nuienju je prav ta konstrukcija dualizma bistven vzrok, da .se |X)sebno manjšin ne zazna v njihovi pluralnosti in v njihovih raznolikih in nasprotujočih si namenih in dejanjih. Ta dualizirajoča konstrukcija tudi povzroča, da si manjšine in večine stojijo nasproti kot dva nezdružljiva monolita v navidezni in [x>cltaknjcni homogenosti ter dozdevni nezamenljivi posebnosti. Tako konstruirano soočenje ima za posledico, da sc večin in manjšin ne občuti kot istočasno prisotnih v družbenem razvoju, temveč sc sugerira delitev dela na raznih področjih odgovornosti v družbi. Družbeno ločevanje po principih etničnih konstrukcij, kar jc bistveni dejavnik nacionalističnega načina gledanja, tudi pogojuje, tla se večine in manjšine čutijo odgovorne samo za "svoja" življenjska področja - v.seeno, kaj pod tem pojmom razumemo - in ne pogledajo čez rob lastne sklede. Tako ravnanje je zelo močno pri tLstih .skupinah, ki poudarjajo etnično orientirano in nacionalistično manjšinsko |X)litiko.
Nekoliko prio.streno lahko postavimo tezo, da znanstveniki sicer formulirajo rasizem kot splošni družl>eni pojav, v obravnavanju pa ga vidijo skoraj izključno kot del, fenomen večinske družbe. Prenosa perspektive k manjšini ni - kar pomeni, da .se manjšine .svojih rasističnih praks nc zavedajo in jih znotraj svojih .struktur nočejo videti. Bistriti oči za rasistične proce.sc izločevanja, ki jih tvori manjšina proti lastnim članom, pa ni dovolj. Potrebno bi bilo, da .se manjšine zavedo dejstva, da so vedno .soudeležene v splošnih družbenih procesih in da svojega notranjega ravnanja nc morejo ločiti oti celotnih družbenih proceosv diskriminiranja. V kontekstu splošnega družbenega rasizma je treba vedno videti tudi rasistično ravnanje manjšin.
Jc potrebno, da znanosti revidirajo svojo podobo o manjšinah?
Ni amirasistične prakse, ki bi temeljila na tem, da je mogoče opraviče\'ati rasistična dejanja pri manjšini s samoohranitvijo. Pogledati čez rob lastne sklede |X)meni, da lahko od družbe zahtevamo le toliko demokratičnih vrednot, kolikor smo jih pripravljeni uresničiti v lastni .skupini. Kot pripadnik slovenske narodne skupnosti na Koro.škem in kot nekdo, ki pristopa k odnosu med večino in manjšino z znan.stvenimi analizami, bi rad kritično |X)udaril, da je bilo v preteklo.sti potrebno, da je znanost pospešeno raziskovala družlx-ni |X)ložaj manjšin. Za znanstvenim angažmajem za t i. manjšin.sko tematiko sta bila meti drugim tudi angažiranost in poklicna predstava znanstvenika/-ice o sebi. Namreč: prevzeti odgovornost za human in demokratičen razvoj, pokazati na diskriminiranja in neenakosti in biti solidaren v političnih dejanjih z zatiranimi. To deloma brezkompromisno ravnanje mnogih znanstvenikov je bilo velikega pomena in tudi odltičil-no, tla je večinska družba sploh zaznala manjšine in se začela zavedati svojih izlt)čitvenih mehanizmov. Znanost je bistveno prispevala k temu. da so manjšine prcKlrle v zavest družlje in se jih politično sprejema ter obravnava kot subjekte. Za avstrijsko situacijo lahko postavimo hipotezo, da so bile prav znanstvene raziskave in iz„sledki med drugim odločujoči, da je Zvezna vlada priznala narodne skupnosti za avstrij.ske. Znanstvene analize .so v javnosti ustvarile senzibilnost za neenak tlružbeni in politični fxlnos do manjšin. Manjšine .so poslale samozavestnej.še, ker so v znanosti dobile pomembnega zaveznika za enakost in pravičnost.
Značilno pa )e, da je kljub rastočemu rasizmu in nacionalizmu le malo znanstvenikov, ki bi .se ukvarjali s prav takim angažmajem in z enako brezkompromisnostjo z rasističnimi praksami pri manjšinah. Nekateri znastveniki si raje izberejo nove "večine", kjer uporabijo že dognana spoznanja o odnosih meti manjšinami in večinami in kjer lahko posplošujejo. Za tako ravnanje je več razlag:
Verjetno se znanstveniki izogibajo konfliktov z manjšinami, za katere so se še pred kratkim zavzemali za tlružbeno priznanje in spošttjvanje. Morebiti je tudi tako, tla kritiziranje rasističnih praks nasprotuje razumevanju znanstvenikov in znanstvenic, ker se ne pokriva z njihovimi pretl.stavami o .solidarnosti s ti.stimi, ki so izlf)čeni iz družbe. Prav levičarski znanstveniki se v svojem angažmaju osredo-točajo "na vse šibko, malo produktivno in pomoči potrebno" (Regehr 199.3, 12), kritiziranje manjšin pa bi vendar pomenilo prelom v njihovem zaznavanju družbeno šibkih skupin.
Lahko pa je v ozadju tudi strah, da bi kritično soočanje z rasizmi pri manjšinah privedlo tlo popolnega revidiranja njihove skonstruirane potlobe, kar navsezadnje pomeni tudi kritiko la.stnih pristopov. V takih primerih je bolj oportima trditev, tla je težko in deloma nemogoče, da bi kak kritičen duh iz večine lahko razumel in sledil tako imenov~anim "notranjim mnenjem" manjšin.
Ukvarjanje z rasističnimi praksami pri manjšinah bi moralo privesti pri mnogih znanstvenikih tlo spremenjene percef>cije in prikazovanja manjšin v njihtjvih vlogah: manjšine niso le žrtve večin, ni.st> le otivisne od družbenih razmer, niso samo nemočni objekti znanstvenih raziskovanj. Manjšine so tudi storilci in za svoje ravnanje odgovorni subjekti. Drugačno zaznavanje manjšin bi povzročilo, da bi znan-
stveniki morali tudi drugače obravnavati manjšine. Medtem ko je bilo še pred leti pomembno, da so manjšine iz demokratično-političnih vzrokov dobile, prav zaradi angažmaja znanstvenikov, nekak zaščiten in življenjsko pomemben prostor, kjer so se konsolidirale in razvile perspektive, pa je danes pomembno, da se je zaradi demokratično |x>liiičnih vrednot treba otresti ludi nedotakljivosti manjšin, ko le-te stavljajo na nacionalistična in rasistična dejanja. Anlirasisitična praksa znanstvenikov bi morala manjšine opozarjali, da so soudeležene pri kršitvah in za|>ostavljanjih ljudi s .svojim izločevanjem, biti subjekt in storilec (Tliurmer-Rohr 1992/93).
Mnenja sem, da je prav za znanosti, ki se ukvarjajo z rasizmi, nacionalizmi in vrednotenjem, potrebno, da si pridobijo širok pogled na odnos med večinami in manjšinami. Vsako poveličevanje, vsako idealiziranje — posebej še manjšin — samo prispeva k temu, da se manjšin ne vidi v njihovi pluralnosti. Za znanstvenike "manjšina" ne sme ostali moralna instanca, ki ne dopušča kritike nehumanega ravnanja pripadnikov manjšin. Dokler je "manjšina" razumljena samo kol nesjKjrno (X)zitivna "moralna kategorija", je pogled na nedemokratično in nečloveško ravnanje v njej zamegljen in ne dovoljuje v|X>gleda v oblastne boje in kadrovske strategije znotraj manjšin. Ce naj si postavimo vprašanja o oblasti in zapostavljanju, potem mora manjšina bili vključena v raziskovalni proces kot "metodična kategorija" (Thurmer-Rohr 1989,102). Prav znanst\'eniki, ki se ukvarjajo z rasizmom kot z družbenim fenomenom, morajo reflekiiraii paradigme kritične znanosti, da bi zazn;ili in lemalizirali ludi soodgovornost manjšin za oblike zatiranja.
"Etnija" in "etnična identiteta" kot nadomestek za raso?
-Ohranitev narodne zavesti je edino in najvišje, za kar se mora zavzemati vsak koroški Slovenec" (Smrtnik, podpredsednik EL).
'Narodna skupnost, ki se hoče razvijati, jc prisiljena, da deluje etnocen-tristično! (Kert, NT, 22. 9. 1995)
"Vprašanje narodne skupnosti ni ideološko vprašanje. Edini kriterij je pripadnost k etnični skupnosti'(Grilc, bivši predsednik NSKS, NT, 21. 7 1995).
'Etnična identiteta spada k najvažnejšim identitetam, kijih mora živeli človek. Menjava etnične identitete ni mogoča brez genske manipulacije!' (Keri, NT, 16. 6. 1995)
'Etnična identiteta nam je bila [mložena že v zibelko. Od rojstva smo koroški Slovenci' (Logar, slovenski glasbeni raziskovalec, v diskusiji o •etnični identiteti").
Vpetost v lastni rasizem bi rad pokaz.;»l na primeru slovenske manjšine na Koroškem. Odločitev za to je razumljiva, saj je ta proces že dolgo del mojega znan-
stvenega delovanja. Mislim tudi, da je fenomen "rasizacije" vseh avstrijskih narodnih skupnosti prav med koro.škimi Slovenci najlxjlj prisoten. Z "rasizacijo" opisujem potek u.srvarjanja in predstavljanja "rase" (I.eiprecht 1992, 105 IT)-
Za bolj.še razumevanje nadaljnjih razglabljanj naj omenim, da obstajata znotraj slovenske narodne skupnosti dve politični opciji, ki imata v svojem razumevanju "narodne .skupnosti" različni staližči in zato tudi različno oblikujeta svojo narodnostno politko. Na eni strani je Zveza slovenskih organizacij, ki v zadnjih letih zavestno ix)spe.šuje antinacionalistično prakso in zato odklanja vsako restriktivno in izmejc\alno pojmovanje "narodne skupnosti". l'o predstavah te ix)litične usmeritve .se je treba ogniti vsemu, kar bi vodilo v homogenizacijo sloven.ske manjšine. Etnično identiteto je iz tega treba razumeti kot "časovno vezano .socialno kon.strukcijo z možno.stjo pripadnosti več etničnim skupnostim" (Oltonieyer 1997, 19), ne pa kot edino identiteto, ki jo pripadnik manjšine sme imeti.
Na drugi strani je Narodni .svet koroških Slovencev, ki želi ustvariti za slovensko narodno .skupnost jasne, razvidne strukture, ki določajo predstave o etniji. To bi .se tlalo najbolje doseči s tako imeno\'ano etnično stranko, ki ne dovoljuje nobenih različnih pojmovanj manjšinske jKilitike. Legitinuii, avtorizirani in avtentični politični zastopniki manjšine .so ti.sti, ki delujejo znotraj te etnične .stranke. Krepitev "narodne zavesti" in "ohranitev etnične identitete" sta napomembnej.ša politična cilja te desne skupine sloven.ske manjšine, ki odklanja tudi interkulturne alianse in predstave o multikulturni družbi, češ da samo razvodenijo etnično definirano in etnično odcepljeno |x:>litiko.
Odkar je Slovenija postala samostojna država, se je polarizacija teh dveh [KJZi-cij znotraj slovenske narodne .skupnosti še zaostrila. Etnocentristična oz. nacionalistična skupnost koroških Slovencev se čuti močno zaradi države Slovenije, ki sama vodi zelo razmejevalno in navznotraj homogenizirajočo politiko nacionalne identitete. Simptomatično je, da je Republika Slovenija prepu.stila odgovorno.st za tako imenovane Slovence v zamejstvu desničarskim politikom.To pomeni homogenizacijo političnih struktur in politično prakso, ki meri predv.sem na krepitev etnične zavesti manjšine. Politične akcije in kulturne dejavnosti pripadnikov sloven.ske manjšine naj služijo etnični mobilizaciji in krepitvi narodnega ponosa. Iniciative, ki teh ciljev ne zasledujejo v prvi vrsti in morebiti implicirajo celo kulturni relativizem, niso dobrodošle. Sloven.ska država, ki želi zgraditi svojo identiteto na osnovi stalnega diskurza o "slovenskem ljudst\'u", "slovenskem nariKlu" in "sloven.ski kulturi" (Wakounig 1994, 5.3), stremi z;i tem, da bi ta di.skurz o identiteti vsilila tudi slovenskemu prebivalstvu na Koroškem. Skupinam slovenske manjšine, ki se upirajo sprejeti ta |X)litčni nalog slovenske vlade, naj bi odtegnili vsako Tmančno in moralno podporo iz Slovenije.
Citati, ki .sem jih navedel in izvirajo iz konteksta koro.ških Slovencev, kažejo, s kakšno vehemenco poteka diskusija o vprašanju "etnične identitete". Stališče slovenske države je povzročilo pov.sem iracionalno diskusijo o "pra\'em", "tako imenovanem" in "poštenem" Slovencu. V sredi.šču teh razpravljanj stoji vprašanje: "Kakšne so značilnosti pravega .Slovenca?" "Biti Slovenec" je norma, ki ni uporabna le za ustvarjanje razlike do nemško govorečih, temveč - in to je trenutno otlločil-no - tudi ustvarjanje razJik znotraj slovensko govorečih. Označba "slovensko govo-
reč" je premalo, treba je pridati atribute, oznake, ki izključujejo raznolikost razlag. Kdor .se označuje za Slovenca, še ni vsak "pravi Slovenec", s tem pa je določanje etničnega kolektiva samo bolj zamegljeno in zapleteno. Pri procesu rasizacije, torej pri procesu ustvarjanja etnične skupine, so subjektivni vzorci razlag brez pomena. Odločilen je red, ki omogoča tudi izbijanje oblasti. To pomeni, da ustvarjajo ta red tisti, ki zahtevajo zase oblast nad etničnim kolektivom, tisti, ki so "pravi" za.stopni-ki naroda. Avtorizacija njihovega zastopstva in njihove reprezentacije je dana s tem, da pripadniki narodne skupnosti ta red in pojmovne vzorce tako imenovane politične elite brez ugovorov ali spraševanj akceptirajo.
Rasizem, ki ga ustvarjajo nacionali.stični pripadniki manjšine, je v ločnici, ki poteka vzdolž kategorij "etnična identiteta", "etnična pripadnost", "etnični kataster" (torej uradni seznam pripadnikov manjšine) in ki naj bi ustvarila skupnost "zdravega jedra". Strategija ustvarjanja te "nove skupnosti" je enostavna in tako naj bi se jo tudi razumelo: kdor akceptira te trditve, je etnično zaveden koroški Slovenec, ki uživa znotraj "zdrave narodne skupnosti" ugled in veljavo in prispeva k ohranitvi sloven.ske narodne .skupnosti. Kdor pa te trditve kot konstitutivne elemente slovenske narodne skupnosti zavrača, dela |X) mnenju "pravih" Slovencev asimilacijsko politiko, .slabi .sloven.sko manjšino in ne deluje v smislu ohranitve in krepitve manjšine.
Nenehno sklicevanje na "etnično identiteto" in "narodno zavest" daje možnost vpeljeranja razlike med "dobrimi Slovenci' in ".slabimi Slovenci". "Htnična identiteta" nadome.šča pojem rase. To vne.šeno razlikovanje vzdolž "etnične identitete" ni tako izpo.stavljeno najjadom, ker ga mnogi a.sociirajo s pozitivnim. V nasprotju z "raso" je diskurz o etnični identiteti družbeno priznan. Mnogi [KJvezujejo kulturo z "etnijo" in "etnično identiteto", kultiira pa ne vsebuje nobenih spotakljivih vsebin. Sele pri natančnejšem opazovanju, za kaj se ta pojem sploh uporablja, šele pri pozorni analizi procesov in razvojev se pokaže, da |K)meni "etnična identiteta" listo zaznamovanje, ki ustvarja ločnico znotraj manjšine.
Cim močnejša je pluralnost življenjskih razmer, čim bolj raznolika tudi svetovnonazorska orientacija pripadnikov manjšine, čim bolj kompleksni so vsakdanji odnosi, tem močnejši je pritisk normiranja, tem silnejši je poskus homoge-nizacije odno.sov v manjšini. Moja hipoteza je, da hočejo prav nacionalistične f>oli-tične elite manjšin s svojim poveličevanjem enotnosti ustvariti in utemeljiti jasno razpoznavne etnopolitične cilje, "sistem znamenj različnosti ob rasnem zaznamovanju", ki ima karakter oblastvene legitimacije (Dittrich 1991, 28).
V|x;tost manjšine v lastni rasizem je v tem, da (xlreka svojim pripadnikom družbeno pluralnost življenjskih razmer, v kateri participira vsak v drugačni meri. Značilnosti, ki naj bi konstituirale narodno skupnost, postajajo vedno bolj ekskluzivne, preprečile pa naj bi tudi nepreglednost in kompleksnost intere.sov. Kdor ni pripravljen sprejeti ek.skluzivno.sti zahtevanih značilno.sti, se izključuje sam. "Etnična identiteta" je tisto posebno, kar naj ustvari razliko do tistih, ki motijo čistost etničnega. Proces ekskluzivnega ni dokončen, to pomeni, da kolektivna podoba "etničnega Ml" nikoli ni oprijemljiva. Logika rasizma in nacionalizma je v tem, da definira ek.skluzivno.st vedno na novo in izključuje ljudi, ki ne u.strezajo novim znakom ek.skluzivizma etnične manjšine, lam, kjer .se manjšina spusti v
rasistične in nacionalistične prakse slabi samo sebe. Vedno bodo obstajali ljudje, ki ne ustrezajo kaki značilni ekskluzivnosti. Bolj natančno: vpletenost v lastni rasizem pomeni veliko nevarnost samouničenja.
"Kajti ustvarjanje bratstva z izključevanjem "outsiderjev" se nikoli ne konča ... Posledici tega sta Tragmentacija in notranje najjetosti tako razumljenega bratstva, ko [Kjstaja skupina ljudi, ki so zares 'zraven', vedno manjša. Tako bratstvo pelje navsezadnje v bratomor" (Sennet 1983, 25).
Konsckvcncc za znanstveno in pedagoško prakso
Nisem imel namena, da bi svoja izvajanja na temo "Vpleten v lastni rasizem" razvijal pred ozadjem varne znanstvene teorije. Bolj me je gnala potreba, da napravim rasizem in nacionalizem pri manjšinah za predmet znanstvih obravnavanj. Nekateri znanstveniki imajo še vedno pomisleke, da bi spravili to temo v javno diskusijo, saj se bojijo nadaljnjega marginaliziranja manjšin. Tak zadržan odnos pa po mojem mnenju ni v skladu demokratizacije družbenih razmer, v katerih so tudi manjšine z vso svojo odgovornostjo.
Znanstvena in pedagoška praksa naj bi upoštevala naslednja načela:
a)	odprava dualnosU
Dualnost gledanja - tu večina, tam manjšina - veliko pripomogla k bolj.šemu sporazumevanju med obema. Cesto se je s tem pospe.ševalo obojestransko obračunavanje, ker so tudi znanstveniki postavljali "obe družbi" tirugo proti drugi kot nezdružljiva življenj.ska .svetova s svojima z:tprtima identitetama in kulturama. Vedno večja pluralnost zajema obe področji, tako da je določene življenjske oblike vedno teže pripi.sati samo manjšini ali samo večini.
b)	nobenega mitologiziranja manjšin
Manjšine so v [preteklosti prikazovali skoraj izključno kot žrtve. Pri svojem izločevanju pa .se manjšine prav t;iko poslužujejo rasisitičnih in nacionalističnih praktik in tako agirajo v vlogi storilcev. Mitologiziranje, idealiziranje ali celo heroiziranje pa ne pripomorejo do večje demokratizacije manjšin.
c)	pogledati čez rob lastne sklede
Prav antirasistična znanstvena in pedagoška praksa bi se morala truditi, da pomaga .skupinam [Pogledati tudi čez rob lastne sklede. Treba jim je pomagati, da se zavedo lastne odgovornosti za razvoj, ki naj bi bil menda zunaj njihovega družbenega in življenjskega konteksta. Kdor ne zmore [pogleda čez rob lastne sklede, vidi le pol resnice. Manjšine se ne morejo definirati z izvzetostjo iz družbene odgovornosti.
LITRRATURA
Dittrich, KckhardJ. 1991. Das Weltbild des Ra.ssisnni.s. Cooperatiw Verlag: Krankluri/ Main l.eiprccht, Riidoll. 1992."... Pech, daK Ausländer mehr auffallen ..." In: I.eiprecht, Rudolf (Hg.); Unter Anderen. Ra.s.slsnnis und Jugendarbeit. DI.S.S: I)ui.sburg, «3 -130
Ottomcycr, Klaus. 1997. Kricgstrauma, Idcniititi und Vorurteil. Mir/adas Geschichic und l-in Hricf an .SIcgIindc Tschabaschnig. Drava: Klagenfurt - Cclowc.
Rcgchr, KIke. 1993. Die Rolle von Frauen und Müttern in der lintwicklung von RechLsradikalLsmus. Unvcroffcntl. Manuskript an der Universität Graz..
Sonnet, Richard. 19«3. Die intime Gc.scILschaft und das Hndc der ölTentlichcn Kultur. In: Freilxiutcr, (15), 19 - 26.
Thürmcr-Rohr, Christina 1989. Mittäterschaft der Frauen - Analy.sc xwi.schcn Mitgefühl unti Kälte. In: .Studicnschwcrpunkt "Frauenforschung" am Institut für Sop/.ialpädagogik der TU Herlin (Hg.): Mittäterschaft und F:ntdcckungslust. Orlanda: Herlin, 87 - 102.
Thürmer-Rohr, Christina. 1992/93- lintstchung von UnrcchtsbcwuKtsein. Unveröffentl. Manuskript an der TU Berlin. Wintcrscnic'.sier.
Wakounig, Vladimir. 1994. Schul- und Bildungspolitik im neuen Staat Sk)wcnicn. In: Pädagogik, 2,50-52.
949