Tadeusz R6žewicz* MED APOKALIPSO IN IGRO Pripravil in prevedel Lojze Krakar Lanska dvojna številka poljskega mesečnika Poezja (5/6, Warszawa, junij 1982) je bila v celoti posvečena »Pojavu R6iewicz«, markantnemu povojnemu poljskemu poetu, dramatiku, itd., ki je bil oktobra 1981 star 60 let. Urednik Poezje, pesnik Bohdan Drozdowski je tej številki z naslovom »Med apokalipso in igro« — iz nje objavljamo v prevodu nekaj značilnih R6iewiczevih pesmi — napisal na pot: »Kako je torej s tem ,Pojavom R6žewicz', ki že leta dolgo priteguje pozornost tolikih ljudi v tako številnih deželah. Medtem eden naših avtorjev zahteva zanj Nobelovo nagrado, drugi pa pravi, da je to nekakšna gigantska mistijikacija. Gotovo je R6iewicz najpogosteje prevajani poljski poet; v vsaki deželi, ki sem jo imel priložnost obiskati, se ,Rosevic', kot ga splošno izgovarjajo, pojavlja kot neizogibna tema in še isti trenutek začno padati na pisalne mize njegove knjižice, včasih cele knjige pesmi in dram. Mnogim mojim gostiteljem se je pri tem zdelo, da je ,Rosevic' sploh edini poljski pisec pesmi, vreden pozornosti sredi množice anonimov .. . Prevajajo ga različno, čeprav bi se zdelo, da je med vsemi najlaže prevedljiv. Verz je na pogled čisto svoboden . . . A vendar ne zveni v vsakem jeziku prepričljivo. Po angleško — imenitno, po finsko, hm, če lahko verjamem svojim številnim konsulentom, borno. Po nemško — bolje, po srbsko — dobro, po francosko — različno. Tega pesnika je lahko dešifrirati, lahko ga je sprejeti, lahko adaptirati. V pesništvu ima odlično legitimacijo, bori se proti klasičnim oblikam, nosi torej največjo odgovornost za poezijo, posebej na Poljskem. Ob njem se vsakemu grajomanu zazdi, da je pisanje pesmi povsem otročje opravilo. Besede je treba postavljati v stolpce, pa bo. Ne vidijo, kako jih postavlja on, kako uporablja kadenco, pavzo, elipso, kako kaj zamolči, kako gradi razpoloženje in kakšne domisleke ima. Za pesem je treba imeti predvsem domislek, kakor za novelo ali za dramo. Ali kaj njega vse to briga! Velikokrat je dal vedeti, da ga ne, da ga povprečnost muči in dolgočasi. Sam je prišel, preden je postal ,Rosevic', v roke prebrisanim manipulantom z literarne borze. Stavili so nanj in ga zagrizeno branili pred vsakim vetrcem kritike. . . Sledil je čas (R6iewiczeva vrednost 658 Lilijana Saver 659 Tadeusz R6žewlcz — Med apokallpso In Igro na borzi še ni bila stabilna), ko je bilo redno slišati renčanje: »Takšni so ie bili, poznamo takšne!« Ko pa je R6žewiczeva moč na vseh frontah porasla, ko so ga okadili in se mu dobrikali, ko so naredili iz njega nekakšnega poljskega svetnika in je tudi on sam začel verjeti, da je titan, Guliver sredi Liliputancev (glej gledališko delo »Po vseh štirih«) — je kritični glas o njem dobil prizvok laične netaktnosti. Ob vsaki stvari, ki jo naredi ta avtor, pa naleti z njo na nasprotovanje, se dvigne posmehljiv krohot, češ, spet neki trdobučnel brije norce. Ko sem v podobni situaciji na nekem sestanku Zveze poljskih pisateljev, posvečenem tako imenovani ,literarni kritiki pri nas', kritiki, ki je naredila iz Rožetvicza nedotakljivo sveto kravo, nekaj bleknil, je iz zadnjih vrst užaljen zacvilil neki kolega . . . Te besede sem napisal kot pismo in pričakujem odgovor. R6iewicz je evropski. V Evropi pa na pisma odgovarjamo. In ,Poezja' je vreča, v katero gre marsikaj.« NOVA PESEM Zbudi se sin kaj delaš vpraša jaz jaz nič ne delam odgovarjam in slišim v sebi zdolgočasen glas nekdo pride in vas zbriše 660 čvekavo plesen s površja zemlje pred njim zakrivam goli obraz popravljam novo nepotrebno pesem KITKA Ko so obrili že vse ženske s transporta so štirje delavci z metlami narejenimi iz Up pometali lase na kup Pod čistimi šipami ležijo strdeli lasje ljudi podusenih v plinskih celicah v teh laseh so igle in koščeni glavniki Ne presvetli jih luč ne prečeše jih v prečo veter ne dotika se jih dlan niti dež niti usta V velikih skrinjah se lepijo suhi lasje podusenih in siva kitka mišji repek s pentljo za kakršne vlečejo v šoli poredni fantje Muzej v Auschvvitzu, 1948 IZ »RAVNINE« Kadar ponoči deset let po vojni v svojem domu zaslišim korake neham pisati pesem obide me strah Lojze Krakar 661 Tadeusz R6žewlcz — Med apokallpso In Igro že petnajst let neprestano hodijo pome hodijo pome ponoči slišim njihovo dihanje toplo in smrdljivo duh mrhovine na majski trati slišim škripanje čevljev in črnih jermenov Odložim pero in zadržim dih Jaz človek s številko označen za pokol jaz eden med mnogimi si brišem s čela znoj kadar zaslišim ponoči korake In zaprem oči ki so videle mnogo preveč O človeško telo najlepši prah IV. Pogovori Moja teta pravi rada bi bila majhna kakor »črviček« in bi čepela v špranjici Gospodu Jezusu rastejo lasje pravi Gospod Jezus mežika Gospodu Jezusu tistemu srebrnemu Gospodu Jezusu v kapelici rastejo nohti meni je že pravi bliže do nebes kot do zemlje za krsto niti ne bo vse je zažrl in odšel s tisto lajdro naj me zavijejo kar v papir in tako pokopljejo IZ »ELEGIJ IZ PROVINCE« KAKO Kako dobro je Lahko nabiram DOBRO JE jagode v gozdu sem mislil pa ni ne gozda ne jagod. Kako dobro je Lahko ležim v senci drevesa sem mislil drevesa nimajo več sence. Kako dobro je S teboj sem kako mi bije srce sem mislil človek nima srca. MED Med mnogimi MNOGIMI zelo nujnimi opravki OPRAVKI sem pozabil na to da je treba tudi umirati lahkomiseln sem zanemaril to dolžnost ali pa sem jo izpolnjeval površno od jutri se bo vse spremenilo začel bom umirati skrbno modro optimistično brez zgubljanja časa SREDI Po koncu sveta ŽIVLJENJA po smrti sem se znašel sredi življenja ustvarjal sem sebe gradil sem življenje ljudi živali pokrajine 662 Lojze Krakar Tadeusz R6žewicz — Med apokalipso In Igro to je miza sem rekel to je miza na mizi leži kruh nož nož je za rezanje kruha s kruhom se hranijo ljudje človeka je treba ljubiti sem se učil ponoči podnevi kaj je treba ljubiti človeka sem odgovarjal to je okno sem rekel to je okno za oknom je vrt na vrtu vidim jablano jablana cvete cvetovi odpadajo sadeži se povezujejo dozorevajo moj oče utrga jabolko ta človek ki je utrgal jabolko je moj oče sedel sem na pragu doma ta starka ki vleče na vrvi kozo je bolj potrebna in bolj dragocena Kakor sedmera čuda sveta kdor misli in čuti da ni potrebna je ubijalec to je človek to je drevo to je kruh ljudje jedo da bi živeli sem si ponavljal človeško življenje je važno človeško življenje ima veliko ceno življenje je več vredno kot vsi predmeti 663 ki jih je ustvaril človek človek je velik zaklad sem ponavljal trmasto to je voda sem rekel z roko sem božal valove in se pogovarjal z reko voda sem rekel dobra voda to sem jaz človek je govoril vodi govoril je mesecu cvetju dežju govoril je zemlji pticam nebu nebo je molčalo zemlja je molčala če je zaslišal glas če je plaval iz zemlje vode in neba je bil to glas drugega človeka KOSTANJ Najbolj žalostno je oditi od doma v jesenskem jutru saj nič ne obeta da se skoraj vrneš Kostanj ki ga je oče posadil pred hišo raste v naših očeh mati je majhna in lahko jo nosiš na rokah na polici stojijo kozarci v katerih je marmelada kakor boginja s sladkimi usti ohranila okus po večni mladosti vojaki v kotu predala bodo do konca sveta svinčeni 664 Lojze Krakar Tadeusz R6žewlcz — Med apokalipso In Igro vsemogočni Bog ki je mešal grenkobo s sladkostjo pa visi na steni zapuščen in slabo naslikan Otroštvo je kakor zabrisana podoba na zlatem kovancu ki zveni čisto VRNITEV Zdaj zdaj se odprlo bo okno in mati me pokliče čas je da se vrneš razmaknil se bo zid v nebesa bom šel v blatnih čevljih prisedel bom k mizi in zadirčno odgovarjal na vprašanja nič mi ni dajte mi mir. Z glavo v dlaneh sedel bom in tuhtal. Kako naj jim pripovedujem o tej dolgi in zapleteni poti. Tukaj v nebesih pletejo matere zelene šale brenčijo muhe oče pa dremlje v zapečku po šestih dneh dela. Ne — saj jim vendar ne morem povedati da človek človeku skače za vrat. Pesnik je prav gotovo nekdo Poslušajte pesnikov glas Čeprav bi ta glas bil tenak kakor las Kakor en Julijin las PESNIKOV LASEK 665 Če se ta lasek pretrga vem naš dolgočasni svet izgine v temine Ali zablodi v višine ne vem Me slišite Včasih kakšna stvar visi na enem samem lasku Danes ta lasek je pesnikov glas Me slišite Nekdo tam sliši NEZNANO Toda Jezus se je sklonil PISMO in pisal s prstom po zemlji potem se je znova sklonil in pisal po pesku Veš mati tako so temni in preprosti da jim moram kazati čudeže delam tako smešne in nepotrebne reči toda ti razumeš in odpuščaš sinu spreminjam vodo v vino obujam mrtve hodim po morju takšni so kot otroci vsak hip jim je treba pokazati kaj novega Ko so se mu približali Matej Marko Luka Janez je zakril in zabrisal črke za vekomaj 666 Lojze Krakar 667 Tadeusz R6žewicz — Med apokallpso in igro PUSTITE NAS Pozabite na nas na naše pokolenje živite kot ljudje pozabite na nas mi smo zavidali rastlinam in kamenju zavidali smo psom takrat sem ji rekel rad bi bil podgana rada bi da me ni rada bi zaspala in se zbudila po vojni je rekla z zaprtimi očmi pozabite na nas ne sprašujte po naši mladosti pustite nas