TOVARIŠ: L (Padlemu tovarišu Hermanu Rudežu v spomin.) I. Tam sredi poljan na krvnih tleh — napolnjen kelih vroče je1 krvi, in tam v grobeh — junak že spi... In tam? Kot žrtev do neba oboka tam sred poljan — pet prstov — pet krvavih ran — proseče se izteza roka: »Nebo, pomoč. moči! Nebo, dovolj krvi!« Le grob molči... A zemlja strese se; in zaihti od vsepovsod — le čuj: »Zaklinjam, človek, te — miruj!< Le grob molči... II. Tvoj grob molči... Tovariš tam med brati sam, med brati tuj in nepoznan, spiš vekovečni sen. Tvoj grob je nem. Navrhan kelih tvoje krvi — tvoj grob molči. — Tvoj grob molči, a vidim te: na tujih tleh obraz tvoj krvavi! In vidim te: na ustnih smeh bridkosti polnega trpljenja. In vidim tvoje utrujene oči brez upov — brez življenja. Zločesta smrt — vampir — na lice ti izlila mir. Napolnjen kelih tvoje je krvi. Tvoj grob molči, junak na krvnih tleh. In to in to je greh. In mi? Srce ne joka — krvavi. in duša žalostna ihti v pozdrav, a brez utehe!