Književna poročila. 697 Zmes = dabei, darunter. V žitu je kukolj zmes. Ako ti je vino premočno, pij vodo zmes. Tu je vsega zmes, hier ist allerhand beigemischt. Rokovat, -i = snopič rastlin, šibic, kolikor je m6či prijeti. Pikec = igle iglačestega drevja. Shbdci (izg. shdci) = čebele, katere gredo iskat pripravnega kraja, predno roj izleti. Književna poročila. VIL Izvestja muzejskega društva. Muzejsko društvo je tudi letos izdalo svoja izvestja v treh zvezkih; prirodoslovni obseza poslednji del obširne razprave g prof. V. Vossa »Mvco-logia Carniolica* in drugi spis g prof. Ferd. Seidlna »O podnebji kranjske dežele*. Ostale razprave imajo do malega zgodovinsko vsebino. Nekatere so našim čitateljem že znane iz poročil o društvenih predavanjih, zatč bodemo poročali v nastopnih vrsticah samo" o spisih, katerih še nismo oznanili. v Tem pripada gosp. K. Cmologarja »Nagrobni spomenik vojvodinje Viride v Setičini«. V steno nekdanje samostanske cerkve je vzidan pridvižen kamen, kažoč zmaja, v čegar žrelu tiči dete do prsij. Hitzinger in drugi pisatelji trdč, da je to nagrobni spomenik vojvodinje Viride, ki se je bila po smrti svojega moža Leopolda III. (leta 1386.) preselila na Kranjsko in nastanila v gradu, stoječem ondu, kjer je dandanes cerkev Sv. Lamberta pri Pristavi v šentvidski župniji. Ker je bila velika dobrotnica setiškemu samostanu, pokopali so jo v samostanski cerkvi na evangelijski strani velikega darilnika. V spominu naroda živi Virida še dandanes kot »grofinja s Pristave*. Crnologar dokazuje iz različnih vzrokov, da napomenjeni kamen ni pristen nagrobni spomenik Viridin, toda mogoče je, da je kos prvotnega spomenika. »Gospodarstvo in hišni red kartuzijanskega samostana v Bistri leta 1659.« se z6ve razprava g. prof. J. IVallnerja, posneta iz urbarja, katerega je sestavil tedanji prijor baron Cirijan. Iz vsega vidimo, da se je trudil imenovani prijor svojim podložnikom zmanjšati davščine, vender pa zajedno pomnožiti dohodke samostanskih posestev. To je dosegel s tem, da je pravično razdelil desetino in tlako. Natanko je bilo določeno, koliko rži, pšenice, ovsa, prosa, jajec in surovega masla so dajali' na leto posamezni kmetje in katero tlako so morali opravljati. Vrdovci so prepeljavali na ladjah redovnike v Ljubljano in nazaj, Pakovci so vozili žito iz ljubljanskega 698 Književna poročila. dvorca na Bregu v samostan, Ižanci so trebili jeze in jarke tik samostana, Begunjci (pri Cerknici) so lomili kamenje in žgali opeko. Prezanimljiv je hišni red kartuzijancev, ker kaže, kakšno hrano so imeli redovniki, kakšno hlapci, tlačani in delavci. Vsak redovnik je dobil zjutraj in zvečer ročko rdečega terana in kruha, kolikor ga je hotel jesti, pri slovesnih povodih pa zlate vipavščice in belega terana. Da so gospodje živeli kaj dobro, vidi se iz tega, da so postavili vsak dan po štiri jedi na mizo, ob praznikih celo pet; sosebno so se jim prilegali raki, orehi, jabolka, kostanj, sir in mrzle pečene ribe. V adventu in postu so jedli samo jedenkrat na dan, zato" pa so dobili pet jedij; semtertja tudi testenico, torto ali strjene ribe. Vsi so imeli isto hrano, prijor kakor hišnik, le kadar so bili povabljeni gostje, bila je izjema, toda prepovedana je bila vsaka zaprava, »da se ne pohujšajo gostje in ne žali Bog.« Uradniki samostanski z drugim služečim osebjem vred so prejemali primeroma pičlo plačo: dvorni tajnik 30 gld., jezdni hlapec 22 gld., kuhar 20 gld., kletar, ki je bil za-jedno malinar, pek in žitničar, 17 gld., ribar 12 gld., njega hlapec 8 gld. in primerno hrano; kadar prineseta veliko rib, dobi vsak še merico vina; ako sta lena in prineseta le malo, ustavi se jima vino in kaznujeta se z ječo. Poleg teh sta redno dobivala letno plačo: odvetnik 12 gld. in soli-citator 10 gld. Pred letom 1659. je bila navada, da je prijor podaril o Božiči pšenično »štruco« deželnemu glavarju, deželnemu upravitelju, vice-domu, škofu, deželnemu pisarju, odvetniku, sodniku, županu in nekaterim drugim. Ker so ga zaradi tega šegavo zbadali, odpravil je ta dar, rekši: »Meni je malo do tega, kaj ljudje žlobudrajo, Bogii bi bilo ljubše, ko bi se toliko žita dalo siromakom vbogajme.« »Zgodovinski pobirki iz loškega okraja« slove spis g. dr. Fr. Kosa, ki nam na podlagi zgodovinskih dokumentov, katere je dobil v svojino pred nekaterimi leti, navaja imena, pravice in dolžnosti imenitnejših oseb, ki so živele po loškem gospodstvu v 16., 17. in 18. stoletji. Najvažnejša oseba v vsem gospodstvu je bil oskrbnik, zajedno upravitelj in sodnik. Kot upravitelj je skrbel za to, da so podložniki plačevali razne davščine in izvrševali mnogovrstne služnosti, kot sodnik pa je v prvi stopinji razsojal njih prepire. Za oskrbnikom je bil najimenitnejši uradnik sodni in protipisar, ki je kot sodnik ali pa kot upravitelj nadomeščal svojega glavarja. Za temi prihajajo žitničarji, graščinski solicitatorji in odvetniki. Na čelu loške mestne uprave je bil mestni sodnik, ki je vodil sodne razprave in razsojal razne prepire loških meščanov. Precej važna oseba v mestnem zboru je bil mestni pisar; zakaj le-ta je sestavljal in spisoval razna pisma v imeni mestnega sodnika. Dalje navaja g. pisatelj duhovnike, župane, logarje in selške sodnike loškega gospodstva, napčsled pa še mero in denar, Književna poročila 699 ki sta bila obična okolo Škofje Loke v imenovanih stoletjih. Ves spis ima za upravo in zgodovino kranjske dežele mnogo zanesljivega gradiva. G. prof. J. Apih je s svojim spisom: »K zgodovini novomeški v 18. veku« spopolnil zgodovino Novega Mesta g. prof. J. Vrhovca na podlagi listin, katere je našel v arhivu vis. c. kr. ministerstva za uk in bogo-častje. Sčsebno razpravlja pravdo, katero so imeli 00. frančiškani zaradi prispevka iz mestne blagajnice, obljubljene jim v pogodbi z dne" 27. avgusta 1746. leta, pri tem pa vpleta mnogo zanimljivih podatkov, ki raz-jasnjujejo gospodarsko razmerje in gnile finance Novega Mesta v 18. stoletji. G. prof. 5. Rutar nam podaja v spisu: »Sv. Križ vipavski« najimenitnejše dogodke iz zgodovine Sv. Križa, Ajdovščine in nekaterih drugih krajev vipavske doline, in sicer od časov, iz katerih imamo prva zanesljiva poročila, do denašnjega dnč. Vipavska dolina je bila že za Rimljanov gosto obljudena, kakor pričajo rimski zidovi in napisi v Ajdovščini in rimske iz-kopine v okolici tega trga. Za ljudskega preseljevanja so razni narodje plenili in pustošili po Vipavi, in šele v drugi polovici 10. stoletja so se časi toliko pomirili, da so ljudje razkopavali ledino in obdelovali zemljišča. Dolgotrajna d6ba zunanjih nemirov je vzrok temu, da imamo v srednjem veku pozne novice o vipavski dolini. Sveti Križ navaja prvič nekova računska knjiga (rationarium) goriških grofov z leta 1398, v kateri je zapisano, da je pripadal ta kraj sodišču goriškemu in plačeval davščine v goriški urbar. Drugič je omenjen Sv. Križ leta 1483., ko je dal zadnji goriški grof Leonhard zgraditi tamošnji tabor. Leta 1504. je cesar Maks za posojilo tisoč goldinarjev zastavil šentkriško župo Vitu della Torre in nedolgo potem ji je podelil »obmirje«, t. j. obmejen prostor s tržnimi pravicami. Iste sloboščine so dobili tudi Ajdovščani. Mnogo se je izpre-menilo v župi Sv. Križa, ko so leta 1508. posedli Benečani Gorico ter do meseca junija 1509. leta pobirali desetino in druge pristojbine. Ob tem času si je marsikdo prisvojil pravice, katerih prej ni imel. Da se urede" vse gospodske pravice do podložnikov, sklical je cesar, ko so bili Benečani izgnani, tako zvano »reformacijsko komisijo«, ki je natanko določila, katere dolžnosti imajo župani, kdo ima pravico soditi, koliko je plačevati od zemljišč in koliko in kakšno tlako je delati graščinam. Nova doba se je začela za Sv. Križ, ko mu je cesar Ferdinand dne" 19. januvarja 1532. leta podelil mestne pravice in povzdignil prebivalce v meščane, ki so si volili svojega posebnega sodnika. Ta privilegij je potrdil Križanom »na večne čase8 cesar Ferdinand leta 1533. in 1535. in naposled cesar Jožef II. leta 1781. Rodovina Thurnova, ki je počasi vse deželno knežje pravice v Križi in okolici spravila pod svojo oblast, prodala je Sv. Križ leta 1605. grofu Hermanu Attemsu. Njega sin Friderik je dal sezidati v Sv. Križi cerkev 700 Književna poročila. in kapucinski samostan; med prvimi redovniki se odlikuje Ivan Krstnik od Križa (a s. Cruce), sloveč cerkven govornik in slovenski pisatelj, ki je od leta 1691. do 1707. izdal pet zvezkov slovenskih ogovorov in propovedij pod latinskim naslovom »Sacrum promptuarium*, in sicer prva dva v Benetkah, ostale tri v Ljubljani. Ko so po francoski revoluciji odpravili fevdalno ustavo in patrimonijalna sodišča, ostalo je še v Križi samostalno sodišče do leta 1842.; tedaj pa so združili ta okraj z goriškim in leta 1848. ustanovili novo sodišče v Ajdovščini. Dandanes je Sv. Križ siromašen kraj, ki šteje poleg redovnikov 250 prebivalcev. Skoro ves spis se opira na listine iz arhiva grofov Attemsov v Romansu pri Gradišči. G. pisatelj ni pojasnil samo' posestvenih razmer, ampak tudi upravo, sodstvo, vojaštvo in slovstvo, iz kratka, vse strani kulturnega življenja Križanov in njih sosedov. Sosebno znači njega preiskavo to, da se primerno ozira na zemljepisno razmerje ; kako g. Rutar uporablja zemljepisna dokazila v svojih zgodovinskih razpravah sploh, to je baš vzgledno. G. arhivar A. Kotlarnam podaja drugikrat »Drobtinice iz furlanskih arhivov«, katere je v minulem letu nabral v nadškofijskem arhivu v Vidmu iz aktov pod naslovom »Chiese a parte Imperii<<;. S to zbirko, ki ima mnogo zanesljivega gradiva za cerkveno zgodovino Kranjske, s<5sebno za 15. in znameniti 16. vek, želi g. Koblar ustreči mnogim kranjskim duhovnikom, ki opisujejo zgodovino fara, v katerih službujejo. Kakor podatki Valvasorjevi, tako nedostatni so Hitzingerjevi zapiski kranjskih fara; prvi našteva mnogo župnikov po kranjski deželi, a pristavljene letnice so nedo-statne, semtertja celo neresnične; mnogokrat je zmedena vsa njih vrsta. Vse to se lahko popravi s Koblarjevimi drobtinami, ki so nabrane iz izvirnih listin. Mnogi podatki sezajo v 13. stoletje, n. pr. Bela Cerkev 1287., Cerklje 1289., Kamnik 1275., Moravče 1286., kar priča o starodavnosti teh fara. Zlasti bogati so viri za Kamnik, Kranj, Mengeš, Moravče, Novo Mesto in Ljubljano. Zanimljivi podatki dopolnjujejo Vrhovčevo zgodovino v članku »Novo Mesto«. Tu se navajajo važne pravice naddijakonov in imena mnogih novomeških kanonikov in proštov; med poslednjimi Germanik grof. pl. Thurn, ki je dobil od papeža Klementa dn6 15. novembra 1673. leta pravico pon-tifikalij, da sme on in njega nasledniki nositi mitro, palico, prstan, sandalije itd. v kolegijatni cerkvi, takisto v drugih cerkvah pri slovesni maši in blagoslavljati cerkve in njih opravo. Na strani 35. beremo, kako so se v 16. stoletji izobraževali bogoslovci. Za zgodovino umetnega stavbarstva na Kranjskem je sosebno važna beležka na strani 42., ki nam naznanja, da se je zidala gotska cerkev na Krtini pri Dobu leta 1492. Po tem je moči presoditi tudi starost drugih jednakih staveb. Najzanimljivejši so podatki iz dobe Književna poročila. 701 nepotstva in luteranstva. Kakor drugjč, tako so bile tudi na Kranjskem marsikatere župnije samo preskrbovalnice višjih duhovnikov, ki so duševno pastirstvo prepuščali nevrednim najemnikom za pičlo mezdo, sami pa uživali župne dohodke daleč od fare. Iz pisma, katero je pisal Leonard Seidel, vikar v Kamniku in naddijakon za oglejske del »Carniole« dne" 12. marca 1499. leta generalnemu vikarju v Videm, vidimo, da so popuščali duhovniki svoje fare, da je bila vsa disciplina med njimi porušena (str. 47.). Se leta 1582. je moral naddijakon Polidor pl. Montagnana odstaviti novomeškega prosta, ker ni držal rezidencije (str. 77.). Te in druge napake so provzro-čile, da se je hitro razširilo in ukoreninilo luteranstvo po kmetih in po mestih, sosebno po Ljubljani (str. 65.), Cerknici (str. 37.), Kamniku (str. 50.) in Idriji (str. 45.). Naposled še omenimo, da je v 13. in 14. stoletji izredno mnogo italijanskih župnikov vladalo kranjske fare. Omenjajo se: leta 1287. Montenarij v Beli Cerkvi (str. 31.), leta 1289. Vidotto v Cerkljah (str. 35.), leta 1319. Articus, Tadej de Palude in Jakob de Orsaria v Cerknici (str. 37.), leta 1341. Ivan de Garisendis v Dobrničah (str. 43.), leta 1275. Herman de Budrio v Kamniku (str. 46.) in drugi. Kdor kdaj spiše cerkveno zgodovino slovenskih dežel, postavil jo bode na vso drugo ,podlago, kakor so Hitzingerjevi zapiski, in ta zasluga grč neutrudnemu arhivarju A. Koblarju. Nadejemo se, da bodo že dosedanji posledki njegovega preiskovanja odpravili napake, ki se glede" na starost fara, nahajajo v »Catalogus Cleri Dioecesis Labacensis«. Moravče se imenujejo že leta 1286., Polšnik leta 1491. Nap6sled je še omeniti priloge v nemškem zgodovinskem oddelku »Glosarski odlomki mestnega arhiva v Ljubljani«, katero je spisal g. prof. J. Som. To delo ne pripada ravno okvirju domovinoznanstva, vender je imenitno, ker kaže, da je poleg Pariza, Rima, Monakovega in drugih mest tudi Ljubljana shranjevala včliki srednjeveški naučni slovar, »liber glos-sarum«, ki je obsezal v posnetku vse vede in znanosti ter pospeševal omiko mnoga stoletja. V napomenjenih odlomkih je mnogo izrazov, katerih nima nobeden slovar. Klotz, in drugi slovarji so rabni za zlato in srebrno dobo in dve stoletji po Kr., samo Georges v sedmi izdaji velja tudi za tretje in četrto stoletje. Du Cange se bavi sam6 s srednjeveško latinščino, a tudi on pušča tistega, ki hoče brati Corripovo Johanido, na cedilu. Zato je na 18. zboru nemških filologov na Dunaji leta 1858. g. Haupt predlagal, izdati »thesaurus linguae latinae«, ki bi obsezal ves jezikovni zaklad. Toda šele trideset let potem je izdal Ed. Woeftlin svoj »Archiv flir Lexikographie und Grammatik«, ki ima namen nabirati gradivo za imenovani slovar. Skoro pa je spoznal, da je za tako delo glosarska literatura neizmerno važna, da pa preseza moči posameznikove. Zato je jel Jurij Goetz v svojem »liber glos- 702 Listek. sarum« zbirati vse glosarje in glosarske odlomke, karkoli jih je kje dobiti, in vzpodbujati druge, da preiščejo knjižnice in arhive. Šele potem bode mogoče izdati slovar, ki ne bode obsezal sam6 vsega jezikovnega zaklada, ampak se tudi oziral na to, kakšnega pomena so besede pri posameznih pisateljih in kak6 so se sčasoma izpremenile po pomenu. Gospod prof. Sorn razkazuje v svojem delu, kak6 se v omenjeno zvrho uporabljaj glosarska literatura. Sosebno zanimljive so nastopne besede: collegiati = patre incerto geniti; dii aquili = dii inferi (črti); ebrius = ad tempus bibens ebriosus = semper multum bibens; fescennina = canticum nuptiale; frumentum = fruges (užitek) i. dr. Vse imenovane razprave eo spisane na podlagi pristnih listin ali drugih nenatisnjenih izvirnikov in so zatč važni in dragoceni doneski za domovinoznanstvo Kranjske in drugih slovenskih dežel. Želeti je, da bi imeli naslednji slovenski deli več bralnega teksta; to je doseči, če se postavijo preiskovalni posledki nad črto, zgodovinsko gradivo pa pod črto. S tem se ustreže širšim krogom čitateljev in zajedno strokovnjakom, ki se zanimljejo za oborožbo pisateljevo. Dalje pogrešamo tudi letos starinskega spisa, ki bi z znanstvenega stališča pojasnil izkopine poslednjih let. Nždejemo se, da bode društvo srečno premagalo tudi zapreke, katere se mu delajo v arheološkem oziru. Anton Kaspret. LISTEK. Andrej baron Winkler, deželni predsednik kranjski, bil je dne" 7. m. m. na svojo prošnjo umirovljen in pri tej priliki odlikovan z velikim križem Frančišek-Jože-fovega reda. V okvir našega lista ne pripada razpravljati o tem, kaj je bil baron Winkler vojvodini kranjski; toda ne moremo si kaj, da bi ne poudarjali njega izrednih zaslug za vzorno slovenščino v našem deželnem zakoniku, zaslug, katere je takisto priznal prvi naš književni zavod, »Matica Slovenska«, izvolivši ga na letošnjem občem zboru za svojega častnega člana Prečastitemu gospodu deželnemu predsedniku želimo od srca, da bi še mnogo let užival zasluženi svoj pokoj! Psalmi. Preložil Ivan Vesel. V Ljubljani. Založil prelagatelj. — Tisek »Katoliške Tiskarne«. 1892. Cena gld. i'20 Ta knjiga, na katero sosebno opozarjamo svoje bralce, vredna je, da izpregovorimo o priliki obširneje o nji. Danes bodi samo še omenjeno, da je prevod č. g. Vesela krasno delo, kakeršnih ni mnogo v prevodni naši književnosti. Družba sv. Mohorja razpošilja za leto 1892. nastopne knjige: 1. .Jeruzalemski romar." Opisovanje svete dežele in svetih krajev. Po svojem opazovanju in zanesljivih virih napisal dr. Frančišek Lampe. Ta knjiga je, kakor pravi pisatelj, nekakšna priprava za „Zgodbe sv. pisma", katere namerja po odborovem naročilu spisati za družbo sv. Mohorja; obseza pa tri dele: „Romanje v sveto deželo", ,,Od Trsta do