6 Prostovoljci volkovom naproti Besedilo: Maja Jelenčič Za večino ljudi sprehod po gozdu po- meni sprostitev. Čas, ko si lahko na- polniš baterije za nov delovni teden, ali pa preprosto pobeg v svet, kjer lahko občuduješ lepote narave. Pa naj bo to gozd v vseh svojih pisanih jesenskih barvah, ko tla pobeli sneg in nas napolni z mirom, pa spet spo- mladi, ko iz tal pokukajo zeleni in be- li telohi, ali pa poleti, ko se v gozdu v zavetju zelenih drevesnih krošenj skrijemo pred vročino. Marsikomu je prav to eden glavnih razlogov, zakaj je potrebno gozdove in njihove pre- bivalce varovati in skrbeti za to, da ostanejo takšni kot so, tudi za gene- racije, ki prihajajo za nami. Eden bolj skrivnostnih prebivalcev na- ših gozdov je prav gotovo volk (Canis lupus). Še ne dolgo nazaj smo vsaj »na- še« poznali bolj slabo. Danes pa večino volkov v Sloveniji, predvsem po zaslu- gi projekta SloWolf, poznamo skoraj »osebno«. Projekt je namenjen vzpo- stavitvi trajnostnega upravljanja s po- pulacijo volkov, zmanjševanju njihove konfliktnosti v družbi ter s tem izbolj- šanju sobivanja ljudi in volkov. Spre- mljanje njihovega varstvenega statusa je gotovo ena izmed najpomembnejših aktivnosti, ki jih v projektu pogloblje- no izvajamo. Volkove spoznavamo s po- močjo GPS-GSM telemetrije, izzivanja oglašanja volkov s tuljenjem, sledenja v snegu in genetike. Vsaka od metod nam da vpogled v delček mozaika iz življe- nja te velike zveri. Dinaricumovci smo zaradi svojega čuta za naravo, razisko- valne žilice, želje po aktivnem preži- vljanju prostega časa v naravi in seveda pripravljenosti pomagati precej vplete- ni v pomoč pri zbiranju podatkov. Pre- ko našega društva, ki je sicer eden od projektnih partnerjev, se v dejavnosti projekta aktivno vključuje preko 200 prostovoljcev. Poleti se tako, da bi zaznali prisotnost volčjih tropov in njihovih novih legel mladičev, vozimo po zaprašenih goz- dnih cestah. Po tri noči zapored na iz- branih točkah tulimo volkovom, nato pa ob pokašljevanju polhov, hukanju sov in še kakšnih neznanih zvokih po- trpežljivo čakamo na njihov odgovor. Velikokrat naše tuljenje izzveni le v našem lastnem odmevu, saj so terito- riji volkov pri nas veliki okoli 350 km2 in je verjetnost odziva zato v posame- znem kvadrantu, velikem 9 km2, seveda precej majhna. Ampak ti se potem, ko si odtulil na eni točki, z mislijo, da se bodo na naslednji pa res oglasili, odpe- lješ v nov kvadrat mreže štiristotih ce- lic in spet zatuliš – prvič, drugič ... petič. In spet ... Čakaš ... Le nekaj srečnežev na leto dobi »volčji odgovor«. Avgusta 2012 smo »tulili« že tretjo sezono za- pored in zabeležili pet volčjih legel, in sicer na treh koncih Notranjske in na dveh koncih na Primorskem. Za tiste, ki pa »nimamo te sreče«, da bi se nam vol- kovi oglasili, ko takole sami »tulimo v luno«, pa ... Pred začetkom »howlinga« (kot tudi rečemo izzivanju oglašanja s tuljenjem) raziskovalci za prostovoljce organizirajo predavanja o poteku same akcije. Po teoretičnem delu sledi tudi demonstracija metode na terenu. In že dve leti zapored so se nam ob tej priliki odzvali volkovi. Tako ima, z malo sre- če seveda, prav vsak od nas vsaj malo večjo možnost, da doživi to neopisljivo vznemirjenje, ki te preplavi ob poslu- šanju zavijanja volkov, še posebej na- dobudnih mladičev, ki pred vsiljivcem »hrabro« branijo svoj teritorij. V zimskih mesecih se prostovoljci pred- vsem sprehajamo po zasneženem gozdu in iščemo volčje sledi, ki bi nas pripelja- le do njihovih iztrebkov, do mest, kjer so urinirali, ali celo do ostankov njiho- vega plena. Ob najdbi znakov prisotno- sti volkov vsi vzneseni in vznemirjeni na plano potegnemo svoje fotoaparate, pa svinčnike in flaške za vzorce ... Z za- dovoljstvom shranimo svojo najdbo, si vse zabeležimo in fotodokumentiramo. Trenutek za tem pa se že nadejamo na- slednje ... Preko sledenja v snegu spo- znavamo, kako veliki so volčji tropi, kako so razporejeni v prostoru, kaj so imeli volkovi »za večerjo« in kako so si jo ujeli ... Zberemo pa tudi večje število neinvazivnih genetskih vzorcev urina in iztrebkov, ki predstavljajo vir DNK, na podlagi katere lahko volkove individu- alno prepoznavamo. Takšne informacije lahko pridobimo tudi iz sline, ki ostane na ugriznih ranah volčjega plena, bodisi na domačih živalih ali pa na naravnem plenu. Vzorce sline nam pomagajo pri- dobiti uslužbenci Zavoda za gozdove, ki popisujejo škodne primere, katerih domnevni povzročitelji so velike zveri. Zbiranje in pridobivanje informacij s pomočjo neinvazivnih genetskih vzor- cev, torej materiala, ki ga živali neve- de pustijo v okolju, nam omogoča, da volkov ne motimo pri njihovem vsak- danu. Dajo pa nam možnost, da za vsa- kega volka, ki ga v njih uspemo »ujeti«, pridobimo »genetski prstni odtis«. Te osebke lahko ob vsaki naslednji najdbi njegovega neinvazivnega vzorca, ob od- lovu za telemetrično spremljanje ali ob poginu/odstrelu ponovno prepoznamo. Tonkini mladiči v zavetju brloga (foto: Hubert Potočnik). 7 Informacije, ki smo jih pridobili z genet- skimi metodami, delujejo kot nekakšno lepilo, ki nam omogoča, da povežemo telemetrične podatke, odzive volkov, dobljene v okviru howling testov, in po- datke z zimskih sledenj. Razkrivajo se nam življenjske zgodbe volkov oz. vol- čjih tropov. Tako smo na primer kar do- bro spoznali zgodbo volkulje Tvigi, ki je izhajala iz gomanškega tropa, katerega teritorij se razteza čez Snežnik in seve- rozahodni del Gorskega Kotarja. Leta 2009 je svoj rodni trop zapustila in se v iskanju svojega mesta pod soncem in svojega partnerja ustalila na Menišiji. Tvigi je nosila tudi telemetrično ovra- tnico, ki so ji jo nadeli hrvaški kolegi. Na Menišiji in Logaški planoti je bilo mogoče poleg te mlade volkulje kmalu slediti in pridobiti tudi genetske vzorce njenega partnerja. V letu 2010 sta osno- vala nov trop in konec poletja so njuni mladiči že odgovorili na naše tuljenje. Teh mladičev nismo nikoli »ujeli« v ne- invazivnih genetskih vzorcih, kar kaže na to, da je leglo verjetno propadlo. Že naslednjo zimo pa sta se volkova po- novno parila. A ker je Tvigi marca 2011 na cesti med Cerknico in Begunjami po- vozil avto, je samec ostal sam in tako konec avgusta novega legla seveda tudi s howlingom nismo zabeležili. Meni- šijskemu samcu se je v začetku poletja 2011 pridružila nova samica, ki izhaja iz tropa Snježnik, katerega teritorij se v večjem delu nahaja na Hrvaškem. Kaj se je zgodilo z novim parom, nam bodo razkrili vzorci, zbrani v zadnji sezoni (2012/13) spremljanja naše volčje po- pulacije v okviru projekta SloWolf. Glede na to, da pri nas živi od 10 do 12 tropov, od katerih jih ima sicer pet do šest teritorijev deloma v Sloveniji in deloma na Hrvaškem, je teh zgodb kar nekaj – Slavčeva, Lukova, Tonkina, Tiina, Tinina, Vojkova in Brinova ... To so samo zgodbe tistih volkov, ki jih poznamo tudi iz telemetričnega spremljanja, okoli njih pa se spletajo zgodbe njihovih bratov in sester, staršev, partnerjev ... Pri takšnih zgodbah se sicer vse šele prične. Do konca projekta bodo sledile še pomembne analize, ki nam bodo dale vpogled v za populacijo in upravljanje z njo pomembne podatke, kot so npr. stopnja rodnosti in smrtnosti, pa emigracije in imigracije, ali so v populaciji prisotni križanci med volkom in psom, kako odstrel vpliva na socialno strukturo in delovanje tropov ipd. Tekom projekta raziskovalci nismo edi- ni, ki smo se in se še bomo naučili veliko novega o volku. Tudi prostovoljci so se. Svoja nova spoznanja prenašajo tudi na ljudi okoli sebe in s kritičnim razmišlja- njem do problematike varstva in ohra- njanja te čudovite zveri, ki za večino predstavlja tudi simbol »dovolj« neo- krnjene narave, pomagajo širiti naravo- varstveno zavest tudi širše v slovenski družbi. Torej ... Živeli prostovoljci! »Suha proba« – testiramo svoje sposobnosti za tuljenje po volčje (foto: Hubert Potočnik). Prostovoljci v akciji (foto: Franc Kljun).Na volčji sledi (foto: Miha Krofel). Našli smo volčji plen (foto: Franc Kljun).