t V TRSTU, DNE 22. MAJNIKA 1919 --- \I UVA 1ZHAJA VSAK ČETRTEK. NAROČNINA: ČETRTLETNA 7 V\ IM J I V /A POLLETNA IN CELOLETNA SORAZMERNO □□ POSAMEZNA ŠTEVILKA 60 ST. pd UREDNIŠTVO IN UPRAVNIŠTVO: TRST, ULICA MADONNINA 15, II. TELEFON 15-70 pp IZDAJA ZA „VIŠJI KULTURNI SVET" IN ODGOVARJA ZA UREDNIŠTVO IVAN REGENT pppp TISKA TISKARNA EDJNOST V TRSTU □□ ‘ VSEBINA □□ Dr. IVO ŠORLI : POGOVORI ; III. SAMA MED SEBOJ —; Stran 33. IV. SLOVO — Stran 35. PASTOŠKI.N: DEKLETA (PESEM) - Stran 37. IVAN REGENT r PRISPEVEK K ZADRUŽNEMU GIBANJU NAŠEGA KMETA — Stran 37. PASTOŠKIN : SMREKA (PESEM) — Stran 39. • MARIJA KMETOVA : GOLOBOVI (Dalje) — Stran 40. Dr. J: VOLAVŠEK: STEKLINA — Stran 42. FERDO KLEINMAYR : OTROK NAJ VZLJUBI PRIRODÓ (Konec) Stran 44. 1 . ' PREGLED: KULTURNI - GLEDALIŠKI - UMETNIŠKI - ŠOLSKI - SOCI-JALNI - GOSPODARSKI -MED REVIJAMI - ŽENSKI PREGLED — Stran 46, 47, 48. □□ □□ LISTNICA UREDNIŠTVA □□ □□ .Gosp. Fr. K.: Izročena pesnitev ne stoji na oni višini, kakor bi zahteval ravno predmet, ki ste sl ga izbrali zanjo. Vpošljitc o priliki še kaj, a lotite se bolj priproste snovi. , « ' r □□ □□ LISTNICA UPRAVNIŠTVA pp □□ / - r . ' , Sprejeli smo strani gospe Marije Mozetičeve dar '22 Lir za sklad našega tista Prav iskrena hvala! i ' I VESTNIK KULTURNEGA SVETA Knjižnica »Ljudskega odra“ v Trstu je odprta ob sred/ih od 6 do 8 zvečer in ob nedeljah od 10 do 12. — Podružniška knjižnica „Lj. odra” v sv. Križu pri Trstu je odprta ob torkih, četrtkih in sobotah od 8 do 10 zvečer — Delavci, knjiga naj vam bo stalen prijatelj! — Občni zbor »Ljudskega odra“ v Trstu sc vrši dne 1. junija ob 9 in pol zjutraj v zeleni dvorani »Delavskega doma“. ( Dr. IVO ŠORLI: POGOVORI Sama med seboj. KROG 'polnoči. Nad vrati kinematos X-/ grafa visi ogromna slika, kjer mlad moški s krvavim nožem v roki zasleduje mlado žensko bežečo pred njim. Tu mladi moški oprezno poškili po trgu, spusti dvignjeno roko in se oddahne, kakor človek, ki se je naveličal teči; mlada ženska se tudi ustavi in se obrne. 4 Mladi moški: Res nima več smisla! Saj že pol ure ni več človeka mimo. Mlada ženska: Še psa ne! Prokleto gnezdo! In najbrže bo treba vsaj še tri dni tu viseti! Mladi moški: Naposled ... Ali sem tu ali drugje ... Mlada ženska: O prosim! Menda bo pa že nekaj razlike, ali visim v Trstu na Acque* dottu, kjer se vali nepretrgoma procesija eie* gantnih ljudi in oficirjev mimo mene, ali pa gledam ta neumna malomestna zijala. Mladi moški (pomirjevalno): Zato pa je občinstvo toliko bolj hvaležno, manj bla* zirano. Še tu pred vrati so si ljudje brisali solze, ko so prihajali od predstave. Sicer pa ona najina scena, ko Vas zasledujem, in se Vi naposled zgrudite pred menoj, res ni napačna. Mlada ženska: Ne rečem. Toda ... oprostite, nikar ne držite, če sem obrnjena sem, tega noža tako, da ga imam ves čas pred očmi. Sicer pa res ne vem, zakaj je krvav, ko niste niti prej koga, niti mene potem zabodli. Mladi moški: To je radi efekta! Ver* jemite, da je nekaj na tem! O, jaz bi te stvari še vse drugače izpeljal. Tako imam naprimer čudovito efektno dramo po glavi. Mlada ženska: O? Da čujemo! Se sme? Mladi moški (dobrotno): Zakaj ne! In če se Vam bo zdelo, da bi imeli kje kaj opa* ziti, kar prosim! Drama torej začne na vrtu sijajne vile. Saj veste: stopnišča, rože, bele poti in tako dalje. Po teh potgh teče mala de* klica, za njo guvernanta, prelepa ženska. Mlada ženska: Tudi guvernanta teče? Mladi moški (nevoljno): Ah, guver* nanta seveda ne teče, guvernanta stopa. In pride do ograje na kraju obširnega parka. Tam opazi čez ograjo mladega človeka in se začne ž njim pogovarjati. Med tem steče deklica dalje, guvernanti že izpred oči — kar naenkrat planeta iz grmovja dva moža s počrnjenimi obrazi, zamašita dekletcu usta in že sta čez plot. Mlada ženska: In lepa guvernanta? Mladi mož: Ah, kaj nas lepa guver* nanta briga! Mlada ženska: Občinstvo da! Po* sebno žensko. Mladi moški: Saj zato jo tudi vidimo, kako se izvija ljubimcu iz roke, zapazi, da je otrok izginil, beži za njim, ga išče, vije roke, teče proti vili, da naznani — — — Mlada ženska: In ljubimec? Mladi moški (nestrpen): Ah, vrag ga vzemi. (Vpoštevajoč) Da da dà: Vidimo ga, kako skomizgne, si zaviha brke in gre dalje. Mlada ženska: Brezsrčnež! In potem? Mladi moški: Potem preskočimo de* set let. (Se spomni) Toda prosim Vas, ne vpra* šujte me več po guvernanti------ Mlada ženska: O, ta me več ne za* nima. Niti ljubimec ne. Torej: prekoračimo deset let in ukradena deklica je zdaj že velika gospodična. Ali je lepa? Mladi moški: Prekrasna! Toda ni go* spodična, ampak ciganka. Roparji so bili namreč cigani. In deklica živi z njimi v gozdu. Tu vidim ravno, kako igra na gosli, in kako jo strastno posluša mlad cigan. Zdaj vzame tudi on svoje gosli, in svirata skupaj. Mlada ženska: Se torej ljubita? Mladi moški: Se ljubita! Toda v de* klico — Omra se kliče — se je zaljubil tudi ciganski poglavar, še krepak in lep mož, in jo hoče imeti. Ko jo nekoč ravno poljubi, ju za* sači ljubimec —------ Mlada ženska: Poglavar jo je posili poljubil — ali je bila tudi ona-----? Mladi moški: Po sili, kajpak. Ona ljubi Lajoša. In ta udari poglavarja in zbeži z Omro v gorovje. Mlada ženska: In zdaj ju vidimo, kako plezata više in više po čereh, ne? Mladi moški: Da. Tu prideta do skrite koče, na lepi ravnici. Tu živijo tihotapci. Tik nad hišo vidimo ogromno skalo, in ta skala je podgrebena, da bi se takoj zvalila na kočo, ako bi bila kdaj sila. Toda to bomo že pozneje videli. Skratka: tudi poglavar tihotapcev se smrtno zaljubi v Omro. Ali ona se zdaj ne brani več in se izneveri Lajošu. Mlada ženska: Aha! In ta gre zdaj po carinarje ---- Mladi moški (zantišljeno odkima) : Ne, gospodična! Tako enostavna stvar ni! Nego Lajoš ves obupan zapusti kočo in se vrne v dolino. Tu pa pade in si zlomi nogo. Mlada ženska: O? Ko je bil že v do* lini? M 1 a d i moški: Oh ne! Na poti iz go* rovja si jo je zlomil. In tu ga poberejo ravno finančni stražniki in gg odnesejo v stanovanje enega izmed njih. In sicer najsiromašnejšega: v edini sobi leži še bolna žena in za postrežbo obema je samo osemletno dekletce. V mrzlici, ki se ga loti radi rane, se Lajoš izda, da je ti* hotapec, toda finančni stražnik reče ženi: »Ko smo ga pobrali, nismo vprašali, kdo je, zdaj ga tudi ne bomo gonili iz hiše!« In tako ostane Lajoš tam, dokler ne ozdravi. Nekoč pa, ko sta mož in žena mislila, da spi, zasliši moža, ki pravi: »O, če bi mogel priti tem tiho* tapcem na sled — vse bi bilo drugače! Dva* tisoč kron je razpisanih na njih zajetje; po* klical bi ti lahko zdravnika, kupil mesa in v kratkem bi bila spet zdrava.« Zdaj je bil La* jošev sklep storjen. Še isti večer se porniče tropa stražnikov proti koči na ravnici in jo obkoli od vseh strani. Tu Lajoš izpusti oster in čuden brizg, samo njemu in tihotapcem znan. Še nekaj trenutkov in Lajoš zakriči: »Naprej!« In že so možje pri koči, ulomijo vrata in planejo noter — vsi samo Lajoš ne, Ta malo počaka, skoči potem k skali, izgrebe izpod grmičevja debelo vrv, plane vstran in potegne — skala se zamaja in že se zvali z vso svojo strašno težo na kočo ter jo zmečka, ka* kor da je iz kartona. Pri tem pa odleti en tram na to stran in pri priči ubije tudi Lajoša. Mlada ženska (vsa presenečena): ’A? Ubije tudi Lajoša? In zmečka uboge finančne stražnike, in tihotapce in tudi -- Mladi moški (zadovoljen): In tudi Omro? O ne! Niti tihotapcev ne. Zakaj že vidimo, kako se nedaleč od porušene hiše dvigne iz zemlje kamenita plošča in kako se izpod podzemskega rova drug za drugim iz* kobacajo tihotapci ,in naposled Omra. Lajo* šev žvižg jih je bil opozoril na pretečo nevar* nost, in rešili so se v izhod pod zemljo, čaka* joč, da skala zagrne zasledovalce. Mlada ženska: Toda — — — toda čemu vse to? Kako? Mladi moški (zmagoslavno): Ha, ha, ha! Ali sem Vas presenetil, a? In zdaj si mi* slite šele občinstvo, ki nima Vaše izobrazbe! Ki seveda pričakuje, da Lajoš izda svoje bivše tovariše, deloma iz mržnje proti poglavarju, deloma celo iz hvaležnosti do svojih gosti* teljev —--- Mlada ženska: To bi vendar vsak pričakoval — — Mladi moški: No, ali napravi nekaj, kar vsak pričakuje, ali napravi to kak — efekt? Saj še Vi kar ne morete priti k sebi, in to mi je najboljši dokaz, da sem zadel. Kin* ska drama mora biti predvsem efektna, sen* zacijonelna. Mlada ženska (trdno): Toda kljub temu tudi vsaj verjetna. Kdo bo Vam vse to verjel? Mladi moški: In zakaj ne? Verjemite rajši Vi meni, da poreče občinstvo, ko bo že pri večerji sedelo: Lajoš je najbrže res name* raval svojemu gostitelju pomagati, toda v zadnjem hipu — ubijem ga samo zato, da stvar harmonično konča oziroma da sploh konča — v zadnjem hipu zmaga njegova pie* menita narav — zažvižga in reši bivše tova* riše. In ali hočete, da postane izdajalec na ljubo — beričem? Ali ste že kdaj videli, da bi bilo občinstvo v kinu na strani žandarjev, policajev in sodnikov? Še detektiv le redko doseže ta uspeh. In če ga, še to le zato, ker jc sam pol cigana. Le pustite to meni, jaz po* znam svoje občinstvo. In to občinstvo tudi čisto dobro ve, zakaj ljubi svoj kinematograf! (S povzdignjenim glasom): — Ne. — Zato ker mu nudi onega pristnega razvedrila, ki mu ga gledišče v toliki meri.že nekdaj ni znalo, danes pa že celo ne more več nuditi. In zato vre v kino in ne v gledišče še zdaj, ko je pro= štor v kinu že dražji od onega v gledišču; in bije po zobeh tiste, ki so trdili, da ga v kino vabijo le nerazmerno nižje cene! Mlada ženska: Na, veste kaj ! Jaz sem sama od kina, a tako povzdigovanje kina čez gledišče, je vendar malo preveč! Prava intelb genca bo še vedno raj še hodila v gledišče — Mladi moški: Žvižgam jaz na pravo inteligenco! Da, želim celo, naj jo vrag vso pobere v gledišče, — če se priklati v kino, itak samo kvari. Hotela bi namreč tudi tu igrati ulogo — kritika. Kritiki pa so že gledišča uničili, in prava sreča je bila, da so imeli ljudje vsaj kam bežati — v kino! Mlada ženska: Kritiki so uničili gle>-dišče? Kako govorite? Mladi moški: Kritiki, da. In sicer ne samo tisti, kateri pišejo, ampak vsa Vaša »prava inteligenca«! Saj je bilo gotovo že kaj pametnih pisateljev na svetu, kj so vedeli, kaj občinstvo želi, in bi mu bili tudi dali, v nje« govo in svojo korist; toda stoj: kaj poreče kritika?! Pa je šel.in napisal dolgčas. In igra« lec sam bi se bil rad prikupil občinstvu in mu napravil veselje — stoj! tam v četrti vrsti sedi kritik in drži prst po koncu. To je banalnost, brezokusnost! — in takšno. In občinstvo, sito teh puščobnosti, bi bilo včasih že kar samo zahtevalo, da se mu za njegov dober denar nudi blago, ki si ga res želi ono, in ne, ki ga hoče kritik, kateri sedi zastonj tu notri. Toda potem poreče kritik, da je to občinstvo tolpa divjakov; in tega se je ljubo občinstvo vedno balo. (S še bolj povzdignjenim glasom): Da, gospodična, ali veste, kaj je kino? (Zelo slo« vesno): Kino je tisti kraj, kjer si prvič, — menda prvič kar svet stoji — sedita nasproti brez posredovalstva, brez jerobstva, skratka sama, sama med seboj: izvajajoči umetnik in občinstvo! Zato je kino velika stvar, gospo« dična moja! In zato moramo občinstvu iz pol« nih rok deliti, česar je tako dolgo pogrešalo! (Iz daljave se začujejo koraki. Mladi mož in mlada ženska se naglo postavita spet v svoje poziture, čakajoč, da pojde kasni prihajalec mimo.) Slovo. ICIKA: Ali me imaš res rad, Janez? 1 1 Janez: O, Micika moja! Pa ti? Ali boš kaj mislila name? Micika: O, kako moreš še vprašati! J a n e z : In molila boš tudi zame, Micika? Micika: O,... Ali čakaj Janez ... Ali boš pa res čisto moj, ko se vrneš? ... Ali mi lahko prav pred bogom obečaš, da bom tvoja? ... Zakaj drugače, glej, bi se skoro ne •upala prav iz srca ... prav iz čistega srca mo« liti zate ... J a h e z : O, Micika prav pred bogom ti obečam, kakor da že zdaj stojiva pred oltar« jem... Micika (mu položi obe roki okrog vratu): Moj Janez! Janez (ji stisne glavo k sebi. Čisto tiho): Micika, pusti me noter, no, samo nocoj, za slovo ... Micika (proseče): Ne, Janez, ni mo« goče ... Jezus, če bi prišla mati ali oče! J a n e z : Matere in očeta vendar ne bo! Micika: O, saj ne veš, kako sta natan« čna! Moja kamrica še ključa nima in včasih začutim, kako kedo tiho vrata odpre in po« sveti noter. Materi sem rekla, kaj mislijo, da sem taka, a ona kar z rameni zmaja. »Vemo, da nisi tistih, a mladost je norost,« pravi. 'Če bi kdo odprl, kar skrij se. Janez: O, tistega nama pa že nobeden ne more braniti, da bi si ne rekla par besed za slovo. Dokler stojim jaz tu zunaj, ti pa notri, bi še pred župnikom ne zbežal! Sicer pa je zdaj konec z bežanjem! Micika: Oh, da, Janez — le nikar se pre« več v prve vrste ne postavljaj!... Zdaj, ko imaš še ženo doma ... Oh, meni se zdi, kakor da sem prav že tvoja žena. In ravno zdaj mo« raš iti!... J a n e z (bi se hotel pošaliti, češ, lepa žena, ki pusti moža na lestvah slovo jemati; a ko začuti njene vroče solze na licih, jo samo tiho stisne k sebi. Nežno): Samo za to bi bil rad notri pri tebi, da bi te prav vso na srce stisnil.. M i c i k a : Saj jaz tudi... Ampak ne smeš, res ne smeš, Janez ... Pa ko se vrneš... O, kako se imava midva rada Janez, kaj ne? (Čez nekaj časa, ko sta se molče objemala): Pa od kdaj pravzaprav, Janez, me imaš ti rad? . .. J a n e z : Od zmeraj. Še ko smo v šolo ho« dili, sem te najrajši imel. M i c i k a : Saj jaz tudi tebe .. . Ampak jaz pa prav natanko vem, kdaj sem spoznala, da sem tvoja... Veš, takrat, ko si onega Prepe« linčkovega udaril; takrat, pri oštirju, ko je re« kel tisto grdo besedo, veš ... Pa ne zato; ker si ga udaril, ampak ker takrat nisi bil čisto nič grd. Drugi so tako grdi kadar se tepejo, vsi rdeči in zabuhli v obraze. Ti pa ravno tako lep in bel, kakor zmerom. Janez (zadovoljno): I, pa ko se ga nisem čisto nič bal. In tudi tepsti se nisem nameraval — tu jo imaš, pa jo nesi, da boš vedel za dru« gikrat! (Zamišljen): Ampak zakaj... kaj je bilo res prav takrat, da sem si tudi jaz rekel: Micika je moja, o Miciki že ne boš govoril tako ... Tudi če so vse druge take, moja Mi« eika-----ne, takrat še nisem rekel moja Mi« cika-----rekel sem: Micika je nedolžna kakor sam angel božji... Micika (blažena): O, kako je lepo, Janez moj ... In ravno zdaj mora biti vsemu konec! — Ali je prav to na svetu, da sme en sam člo« vek ukazovati vsem drugim? ... (Potrto): Sam se pojdi tepst, starec, če si se skregal in še nisi ugnan. In pa še z ljudmi, ki smo vedno čuli, da so nam bratje. Janez: Tiho, Micika! Nemec je Nemec in on ukaže! Najbolje nič misliti — kdor bo mene, tega bom jaz, pa amen! Prej ko jih po« tolčemo, prej se vrnemo! Micika: O da, vsi pravijo, da boste o Božičih že doma. In potem o pustu kaj ne? O, Janez!... (Se zagleda v mesec, ki se ravno dviga izza gorovja ... Iz dalje prihaja tiha pesem: »Kedo bo listje grabil, kedo bo praprot žel?« ...) Kako bi bilo lepo, da ni tako žalostno! ... (Zaihti) Kakor da leži vsa dolina na parah ... (V ozadju se tiho odpro vrata in v svitu sveče se prikaže obraz starke, predno se more Janez skriti. Starka se nasmehne, po« kima in spet izgine). • J a n e z : No, vidiš ... Micika: Ker vidi, da je vse prav ... O, saj je tako dobra... In oče tudi... In vsi drugi... Vi pa morate iti... (Iz daljin od druge strani prihaja pesem: »Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo, nazaj nas več ne bo.«) J a n e z : Vseh že ne ... Bog ve, koga čaka .. Micika: Tebe že ne ... tebe ne, Janez ... Kar vidim te, kako prihajaš ... čisto živega te vidim pred seboj ... Malo postaral si se . .. bled si in suh ... in z levo nogo težko hodiš ... Janez (se nasmehne): Pa me boš vseeno rada imela? Micika: O, še bolj, Janez. Ravno, da ti pokažem, kako sem tvoja ... (S hriba na ob« zor ju švigne po vrsti več vriskov v zrak.) Kako to trga srce!... Kadar vas več ne bo, bo še bolj žalostno ... a mogoče bo laže prenašati ... A koliko src bo cele noči stokalo .in tam za gorami spet sto in sto ... in še naprej in naprej tja čez široki svet. . . Ali so pomislili tisti, ki so hoteli, ali niso pomislili? .. . Jaz mislim, če bi tu živeli, ne bi mogli... Ne, miru božjega ne čuti... Janez (tudi zamišljeno): Kadar bomo v mestu, bo nam laže, se mi zdi... da tudi, kadar bomo v tujih zemljah ... Tam bo človek kakor kamen ... Samo, kadar se bo spominjal, mu bo hudo . .. Tako bo, kakor da stojim tu, tam za vašo njivo in gledam sem na tvoje okence .. Micika (pokaže z roko): Tam, kaj ne? Tam se potem malo ustavi, ko poj deš ... Tam te bom zmerom videla, vsak večer ... (Po krat« kem molku): Samo, da bi prepovedali peti! Ti mladiči, ki ostanejo, bodò peli vsak večer ... Vse tiho bi moralo biti, dokler se ne vrnete ... Da bi poslušali... da bi dolina sama poslušala, ali se že sliši vaša hoja ... Zakaj srce mi pravi, da boste prišli čisto tiho, skoro vsak posebej .. J a n e z : Tudi meni se zdi, da bo žalostno končalo ... Strašno jih je tudi njih. Micika: Zakaj žalostno? Samo, da pri« dete ... Naj oni mislijo na drugo! Nam bo spet solnce sijalo, in v senožeti poj demo, in zvečer bomo sedeli pri peči in boste pravili, kako je bilo. In otroci vas bodo poslušali, kakor smo mi strica Luko. Da bi bilo le že konec! ... (Se strese. Odločno): In zdaj, Janez----- Janez: Ali me že podiš? ... Micika: O Janez, ne govori tako! Saj veš, da bi te držala do sodnega dne -(Zaihti.) Janez: Da, saj tako nič ne pomaga... Enkrat mora biti, in drugi me že čakajo. Micika: Kaj res greste že pred dnefn? PASTUŠK1N : DEKLETA V MAJU — IVAN REGENT : PRISPEVEK K ZADRUŽNEMU GIBANJU NAŠEGA KMETA 3/ Janez: Tega pa nobenemu ne povemo, smo rekli. Pri Jalovcu se zberemo in potem ... Boste že slišali, ko vsi skupaj zavriskamo na poklonu. Daj mi še enkrat roko, Micika ------- M i c i k a (potegne svetinjico iz nedri in mu jo ihteč obesi okrog vratu): Jezus, Marija in tvoj angel varuh —-------- Janez (se sili): Še ena! Zdaj jih bo kmalu najmanj deset okoli mojega vratu: Mati, se* stre, tete, strine — — Ampak tvoja bo prav na mojem srcu ... (Čaka, da Micika še kaj po* reče. A ko samo ihti, jo počasi prime za glavo, jo poljubi na čelo in na lice in potem nenadoma skoči z lestve na tla. Za njivo se še enkrat obrne, zavihti s klobukom in zdirja v teku navzdol proti vasi.) PASTTŠK1N: DEKLETA V MAJU Kaj vam je v lica zaplalo cveteča, da so tako zapeljivo žareča? Kaj tako zvonko se utrinja vam smeh? Kaj vam zažiga kresove v očeh ? Boki osevajo zdaj vam, dekleta, kakor dva urna, dva močna magneta, da se možu, bodi tak ali tak, širi oko in zastaja korak. V solncu in cvetju kipijo vam grudi, sladko, vabeče pretijo zamudi : „Ce zanemari nas moška objest, kam naj osuje se naša prelest?" Divni valovi zemljo so objeli, divno razstrosili rast po deželi, vam so zaplali jo v boke in grud nič se ne bojte objestnih zamud! IVAN REGENT: PRISPEVEK K ZADRUŽNEMU GIBANJU NAŠEGA KMETA IX ARAKTKRISTIKA sedanjega zadruž* l\ nega gibanja med našimi poljedelci in vrtnarji, ki stremijo po ustanovitvi samo* stojne kmetiške zadruge za Trst in okolico, je ta, da je to gibanje izšlo neposredno iz vrst poljedelcev in vrtnarjev samih. Ako sem prav informiran, ni bilo za to gibanje nobenega poziva od take strani, ki bi se ji smelo očitati, da zalezuje s tem svoje politične koristi. Pri nas je to nekaj povsem novega. Zaradi tega, zaradi resnosti gibanja, ki je že zavzelo lepe dimenzije, in zaradi navdušenosti, s katero nastopajo vodje gibanja samega, sklepam, da je leto zares neprisiljeno, naravno in sila podobno logični posledici razmer, ki jih je ustvarila vojna. Poljedelci so čuli kategorični imperativ dobe, ki jo živimo; čuli so tihi po* ziv elementarne sile, ki se ji moramo ukloniti vsi in so nastopili pot, ki je zanje edino pri* merna. Vsaj za sedaj. Resnično je pa bil že skrajni čas, da so po* slušali poljedelci glas nove dobe, in da so se napotili po novi cesti. Drugod niso čakali kmetje, da jim pride voda do grla. Pri nas gre seveda vse bolj počasi. Morda vendarle zato, da ostanemo zvesti staremu pregovoru, ki za* gotavlja, da pride človek počasi tudi v Rim. Tako so prišli tildi naši poljedelci do tega resnega, samostojnega zadružnega gibanja, potom katerega si edino morejo zagotoviti obstanek in pošteno človeško življenje na domači grudi. Petletna krvava vojna je spravila zmagovite in premagane narode na rob gospodarskega prepada. Najbolj so trpeli in trpe še vedno delavni sloji; mali posestniki in proletarci. Ta dva sloja sta nosila vso težo vojnih bre* men, in bodočnost jima nalaga že sedaj težko breme miru. Zakaj gospodarski in splošni preporod narodov je odvisen v prvi vrsti od slojev, ki imajo možnost in so sposobni, da ustvarijo z delom v potu svojega obraza bo* gastvo, ki je bilo uničeno v vojni. Le z delom, s splošnim delom, z ogromno produkcijo vseh dobrin, ki jih potrebujemo, da pomašimo or* jaške razpoke v našem gospodarstvu, nam bo 38 IVAN REGENT: PRISPEVEK K ZADRUŽNEMU GIBANJU NAŠEGA*KMETA dano, da premagamo mirovno krizo, ki je že nastopila. Naš poljedelec pa ni samo dolžan, da izvrši svojo socijalno dolžnost s tem, da skuša pomnožiti v sedanjih razmerah in z razpolagajočimi sredstvi kmetiško produkcijo; novi življenski pogoji mu nalagajo, da seže v bran svoje bodočnosti po sredstvih samo* pomoči, in da izboljša produktivno vrednost svoje zemlje s sredstvi in metodami, ki jih priporoča moderna znanost poljedelcu in vrh narju. Že površen pogled v preteklost in v se* danjost nam pove, da so se izpremenile raz* mere za našega kmeta prav znatno. Poljedel* stvo, vinogradništvo in vrtnarstvo je v naši okolici močno zanemarjeno. Obdelovanje zemlje se vrši v splošnem kakor pred dolgimi stoletji. Star sistem, ki ne more biti kos mo* dernim potrebam. Trgovina in industrija sta vzeli kmetu najboljše, naj inteligentnejše moči. Naj inteligentnejši sinovi naših kmetov polnijo urade in delavnice v mestu. Drugi za* puščajo prav radi rodno hišo, ker jih je orna* mila privlačna sila mesta in vsakdanjega za* služka v trgovini in v luki. Zemlja, ta blaga zemlja, ki je vredna, da jo vzljubi človek z vsemi svojimi mišicami, je bila puščena v ne* mar in izročena le onim, ki so jo obdelovali in negovali po svoje le v izrednih urah in le v toliko, kolikor so jim dopuščale že izčrpane moči. Tako je bilo do leta 1914. Ali takrat je bil razvoj tržaške veleobrti v najlepšem toku, in Trst je spadal med naj večje trgovske em* porije na svetu. V mestu je bil gotov zaslužek za krajše in lažje delo nego na polju. Tam se mora truditi človek od ranega jutra do poznega večera in mnogokrat le zato, da vidi v jeseni, kako mu vihar uniči v eni uri delo in zaslužek dolgih mesecev. Viharji, suša, trtna uš in druge nesreče so vzele našemu kmetu vsako veselje do zemlje. Urbanizem, hrepenenje po življenju, trgovina in obrt so vzele kmeta zemlji popolnoma. Danes sc mora naš kmet vrniti k svoji zemlji! Mora se vrniti zato, da zadosti svoji socijalni nalogi in zato, da po* skrbi ob pravem času za svoj obstanek. Posel prerokov ni sicer več v modi, in sam nisem niti navdušen za tak posel; ali sedanja zna* menja kažejo vendarle, da ne pridemo tako kmalu do one veleobrtne in trgovinske delav* nosti, ki je bila pri nas v predvojni dobi. Mari naj čaka dotedaj naš kmet z rokama v žepu? Mari naj posnema Jude v puščavi? Mana ne pada z neba vsak dan, in narodi niso vsi iz* voljeni, kakor je bil židovski. Tudi bog ima svoje simpatije in antipatije. Naš kmet torej se mora vrniti svoji zemlji in delati mora na to, da mu postane zemlja vir onega blago* stanja, do katerega ima pravico kot delaven in plodonosen član človeške družbe. S tem, da se vrne kmet k svoji zemlji, pa še ni vse storjeno. Poskrbeti mora tudi, da ne bo gospodovala zemlja nad njim, marveč on nad njo. Kakor si je znal usužniti človek stroje in vsa produktivna sredstva, si mora usužniti tudi zemljo. Zato pa ne zadošča dosedanji način obdelovanja in tudi agrarno znanje na* šega kmeta je za to nalogo nezadostno. Saj je bila večina naših okoličanskih poljedelcev podobna bolj agrarnim diletantom. Polovičar* stvu in brezbrižni površnosti mora slediti resno stremljenje. Kmet se mora oprostiti predsodka, (in ne samo kmet) da je sojeno delo na polju le najneinteligentnejšim in naj* manj izobraženim. Delo na polju zahteva obratno mnogo znanja in dolge prakse. Kmet mora poznati zemljo do dobra. Vedeti mora, ali je bolj pripravna, da sprejme vase eno ali drugo seme. Poznati mora gnojila in vedeti, katerih gnojil potrebuje zemlja in rastlina. Moral bi imeti nekoliko znanja o kemiji, o fiziki, o geografiji, o gospodarstvu, mehaniki, trgovini itd. Neinteligenten in neizobražen kmet je najmanj produktiven. Dosedanji na* čin obdelovanja zemlje mora narediti prostor modernemu intenzivnemu sistemu. Vem, da gleda naš kmet nekoliko nezaupno na ljudi, ki prihajajo iz mesta na deželo podučevat ga, kako mora obdelovati zemljo. Tudi drugod je bilo tako nezaupanje. No, uspehi inten* zivnega načina obdelovanja so razblinili tudi meglo nezaupanja, in danes so kmetje veseli, da niso pahnili od sebe onih, ki so prišli, da razširijo po deželi sadove svojega znanja. Zemlji moramo dati, ako hočemo od nje kaj dobiti. Rastline bodo rastle tem lepše in tem krepkejše, čim več bodo dobile v zemlji tva* rin, kojih potrebujejo. Razlika med starim sistemom, ki ni vedel drugega nego, da je iz* črpaval zemljo do skrajnosti, in modernim, intenzivnim sistemom je tako velika, da vzbuja vsakršna primera naravnost začudenje. Ruski pisatelj Krapotkin pripoveduje v svoji knjigi »L’ agricolture« o uspehih intenzivnega obdelovanja vrtov v pariški okolici. Vrtnar M. Pouce vloži letno v vrt, ki meri 11.000 m" (torej le malo več nego 1 km) za 2500 lir umet= nih gnojil. Za ta vrt ima določenih 8 mož in producira letno 1250 meterskih stotov ze* lettjave. Francoski agronom Ville je dosegel z modro uporabo umetnih gnojil naravnost orjaške uspehe. Na svojem vinogradu v Vin= cennes pridela na vsakem ha 200 meterskih stotov grozdja in 180 hi vina. V južni Franciji je dosegla uporaba umetnih gnojil v vrtovih kakor tudi v vinogradih najsijajnejše uspehe. Vinogradi, ki dajejo 100 hi vina na ha zemlje niso nič nenavadnega. V bolj solnčnih krajih so dosegli posamezni kmetje celo 300 hi vina na ha zemlje. (Ti podatki, katerim bi lahko dodal še nebroj drugih glede poljedelstva in vrtnarstva, so vzeti iz knjig spisanih po agro* nomili E. Gautier, D. Zollta in S. Solari.) Povprečni pridelek krompirja po starem sistemu da v Franciji 35 m stotov na ha, v Ita* liji pa le 34 meterskih stotov. Pridelek na ra* cijonalno (razumno) gnojeni zemlji pa znaša 300 do 400 m st. in tudi več na vsakem ha zemlje. Te številke kažejo dovolj jasno, kje je bodočnost našega Ipneta. Moderni način obdelovanja zemlje pa ne vpliva le na kolikost pridelka, marveč tudi na kakovost. In zemlja ne občuti tako pogubonosno vremenskih kriz (mraza, suše itd.), in ne občuti prav zato, ker uči intenzivni sistem, poljedelstva, kako je treba pripraviti zemljo, kako jo je treba fi* žično prilagoditi, da postane sposobna za raz* voj semen, da postane plodovita valilka sadov. Seveda, moderno poljedelstvo ni našlo spo* četka pri malih posestnikih potrebnega od* živa. Bodisi vsled pomanjkanja gmotnih sred* štev, bodisi vsled tehnične neizobraženosti malih kmetov. Moderno poljedelstvo zahteva že od vsega početka dokaj znanja in dokaj gmotnih sredstev. Stroji, različno orodje in umetna gnojila so precej drage reči, ki si jih mali posestnik v svojem jetičnem gospodar* stvu ne more nabaviti. Moderno poljedelstvo je postalo v svojih prvih početkih privilegij nadarjenih veleposestnikov in špekulantnih kapitalistov. Šele z razvojem zadružništva si je našlo pot tudi v vrste malih posestnikov. Zadruga je postala tudi v tem oziru blago* dejna nositeljica luči v temne kotičke razdra* panega gospodarstva malih kmetov. Ona na* bavi kmetom potrebno orodje, ona jim nabavi potrebne učitelje. Nakupi gnojila in jih deli, ustanavlja šole, ustanavlja skladišča, nad* zoruje trge in priporoča kmetom, kaj je treba sejati, katerega blaga je na trgu najmanje. Česar ni zmogel posameznik, more zadruga, more skupnost. Kar je bilo spočetka privilegij posameznih veleposestnikov in predrznih ka* pitalističnih poljedelskih družb, postane last inalili posestnikov, last resničnih obdelova* teljev polja. Kakor delavec v velikih industri* jelnih središčih, se jc zatekel k zadrugi tudi mali poljedelec, ker je moral spoznati, da si more izboljšati le v njej svoj položaj, in da more le z njeno pomočjo konkurirati s ka* pitalizmom, ki je že pričel svoje pogubonosno izkoriščanje tudi na polju. (Dalje prihodnjič.) PASTLIŠKIN : SMREKA Stoji pred oknom tiha in zelena, zamišljena v svoj tajnoviti cvet ko' divnostasa, plemenita žena, bolj vase zroča nego v beli svet. Kedar neurje vitki vrh mendra ji, bolno ječi do samih korenin, nevihta neha: v bisernem sijaji do sinjih vsa leskeče se daljin. Jutranja zarja, ko ji v veje plane, krilatih pevcev prebudi nebroj, da zapojó, se razgubé v poljane, zvečer si v njej spet iščejo pokoj. Pozimi iz haljine mrzlobele ji vrh ponosno zeleni v meglo, poleti meša v bliske se in strele in čuda vsa prestreza raz nebo. In v čuda vsa ob njej in v čuda njena se venomer zamika ji pogled -r stoji pred oknom tiha in zelena, bolj vase zroča nego v beli svet. GOLOBOVI OLOBOVA hiša stoji na Griču ob cesti, VI ki drži iz Št. Jurija v Novo mesto. Maj? hen klanec je ondi ob hiši, tako da je sprednja stran hiše ob cesti polovico nižja nego zadnja, ki gleda na Temenico. Na tej strani ima hiša lesen mostovž, ki so ga vedno krasili rdeči, živi nagelji in zeleni ražmarin. Gb koncu dvo? rišča stojita dva topola, ki gledata po teme? niški dolini. Temenica teče mirno dalje, in mnogoštevilne vrbe zro sanjavo in vse sklo? _ njene vanjo, kakor bi premišljale o njenem prihodu in se pogovarjale z vodo o lepih teme? niških travnikih. Takrat še ni bilo dolenjske železnice ondi. Travniki so zeleneli nemoteno, in vrbe so bile še bolj tihe v večji tišini. Več? krat so vozili težki, močni konji velike vozove, »parizarje«, po cesti mimo Golobove hiše in vozniki so se radi ustavljali v gostilni pri Go? lobovih. Na pravem kraju je stala ta gostilna. Od Št. Jurija do Potoka ni bilo tačas nobene druge gostilne. No — in zato so pri Golobovih iztržili zelo veliko in gostilna je šla jako dobro. Za to prednost je tudi dobro vedel oče umrlega Antona, organist Gregor Golob, ki se je bil priženil iz Sv. Križa pri Čatežu semkaj na -Grič. Tudi njegova mati je bila prišla z njim. Organist Golob je bil priden in delaven človek. Naj starejši sin Anton je prevzel po njegovi smrti posestvo. Tudi ta je bil izpo? četka priden in varčen gospodar. Pa z bratom Lojzetom in s sestro Polonco se ni razumel posebno. In ko je videl, kako ga zaničujeta v bolezni, je začel piti in se ni več toliko brigal za posestvo in gostilno. Cene, mlajši brat, je bil študiral t mestu. Hoteli so, da postane »go? spod«, pa mu ni šlo učenje nič kaj izpod rok. Zato je postal učitelj in je služboval v domači lari v Št. Juriju. Mislil je Cene, da bo veliko priženil in si je poiskal nevesto v Žužemperku pri Zalokarjevih. Tam je bil imel prvo službo in eno leto je bil ondi. Pa po smrti starega Za? lokarja se je izkazalo, da je bila Maničina dota dokaj manjša, nego je bilo obljubljeno Cenetu. Cene je poplačal z njo svoje dolgove — in ostalo ni prav nič več. Večkrat se je radi dote prerekal s svojo ženo. Iz prepirov so rasli pre? piri — končno se ni razumel nič več z njo. Cene je izprevidel, da je storil napačno, ker se je oženil, in še tako oženil. Manca je bila navadno, kmetiško dekle, ni ga razumela. In ko je bilo otrok več in več, so rasli prepiri še in še. Cene je zahajal vedno bolj pogosto v gostilne, izpočetka le domov, na pol ure od? daljen Grič, potem pa tudi v druge gostilne. Zapravljal je denar, četudi ga je bilo tako malo. Delal je dolgove. Sicer pa je bil vesel in prijazen človek, hudomušen in glasen v družbi. Igral je izborno na klavir in pel vesele popevke. Povsod so ga imeli radi in ga vabili iz gostilne v gostilno. Doma pa je naraščala revščina od leta do leta------- Tudi oče njegov, organist Golob, je znal dobro igrati na klavir, zato ga je bil pred leti kupil od starega grajščaka, ki je imel grad blizu Griča. Klavir je bil čuda star in nena? vaden. Golobovi in vaščani so mu dejali »for? tapjan«, Stal je v gostilniški sobi, in celo Lojze se je bil naučil od očeta in Ceneta igrati nanj. Seveda brez not. »Šotiš« in »bolcar« je znal Lojze zaigrati na klavir kot malokdo, in ljudje so radi tega še rajše zahajali v gostilno k Go? lobu. O praznikih so iztržili zelo veliko. Vsi Golobovi so bili majhni, čokati ljudje, plavih las in sivkastih oči. Bili so vesele, ži? valine, a obenem sanjave nabave. Lahkomi? selni so bili. Golobovo posestvo ni bilo baš veliko. Nad cesto in ob hiši je bilo nekaj njiv, nekaj vrta in majhen del gozda, ki se razpro? stira tik nad klancem. To je gozdič posebne vrste. Kakor mestni park se zazdi človeku, vesel in sanjav tak, kakršni so bili Golobovi pod njim. Tu se igrajo pastirji in pasterice vse igre, kolikor jih premore pastirska pamet. Njive na Griču niso kdove kako rodovitne. Ilovnate in skalnate so, kakršne so sploh ve? čina vse dolenjske njive. Žito raste bolj kla? verno, je redko in pomešano s plevelom. Dosti dela imajo ženjice, preden očistijo žito pie? vela, in še več ga imajo plevice, kadar plevejo repo in peso. Najbolj veselo raste ondi detelja, posebno »turška detelja«. Kakor veliki tuli? pani se blestijo cveti pò rebri navzdol in gle? dajo veselo na cesto in hiše. Ajda pa ni tako dišeča kakor na Gorenjskem, ponižnejše kloni cvetove po čebelami. -— —1 V farni cerkvi Sv. Jurija je zvonilo dnevu. Rahlo in nežno je donel glas po temenški do? lini, kakor bi bil še zaspan in ves v zlatih, ne? beških sanjah. Z gričev pa so mu odgovarjali drugi zvonovi, drugi glasovi, nežnejši, rahlo? čutnejši od prvega. Golobov Lojze je vstal, odprl vežna vrata in pogledal, kakšno vreme bo. Od Št. Jurija sem je pihala gorka, južna sapa, rahlo pošumevala v smrekah, zatrepe^ tala ob topolih in se porazgubila v vrbinem, golem vejevju. In je zopet zapihala, šla isto pot in pričela vnovič, vedno isto, rahlo pot. — Na cesti se je tajal sneg in led. S strehe je ka« palo počasi in zopet hitro. Odlomila se je ledena sveča in padla s srebrnim zvokom na tla. »Pomlad prihaja,« si je mislil Lojze. Bilo je v začetku marca, in zeleni Juri je prihajal bliže in bliže. Vse je čutilo njegov prihod, če* tudi ni še podal roke in odprl zarjavelih kiju? čanic. Bila je to ona prva, tajna pomlad, ne še pomlad sama, ampak le oni rahli odsev njene prelestne lepote. Zemlja je počela dihati. Z vsakim vzdihom je poslala nekaj toplih po? zdravov- zamrlemu svetu. Na izhodu se je danilo, sive mrene so po? krivale nebo in se podile po vetru. Lojze je pustil vrata odprta in odšel v hišo. Polonca je vstala ob istem času, se odpravila, zakurila v peči, pristavila vodo za žgance, zmešala nekaj otrobov s krompirjem in vodo, vzela keblico in odšla v hlev. Sivka je zamu? kala in se ozrla po Polonci. Hlastno je z jezi? kom strgala po škafu. Ko je Polonca pomolzla kravo in izlila mleko v latvice, je nesla praši? čema pomije s krompirjem. Že preje sta bu? tala prašiča ob korito; ko sta bila pa zaslišala, da jima nese Polonca krme, stai zacvilila. Čez nekaj časa sta sedla Lojze in Polonca k zajtrku. »No, torej danes bomo pa napravili nekaj, da bo konec teh govoric,« je pričel Lojze. Polonica pa je smeje dodala: »Bomo vsaj zavezali jezike ljudem, ki ne puste človeka nikdar v miru. Prav danes se mi je sanjalo, da je vsa vas pogorela, samo naša hiša je ostala nepoškodovana. Potem so na prišli ljudje, in so metali goreča polena vanjo, pa se ti ni in ni užgala! Jaz sem vpila in vpila, da naj pustijo hišo v miru, pa ko sem vpila, je pritekel Stegnar z .velikanskim ška? fom polnim ognja. Že je hotel ves ogenj vreči v hišo, ko zavpijem — in se zbudim. Vsa mo? kra sem bila od samega strahu. Kaj misliš, ali se bo res kaj zgodilo ali kaj?« »Oh, beži, beži, kaj se naj zgodi!« »Jaz mislim, da se morava bati ljudi, ki nama privoščijo, da bi naju Cene zapodil iz hiše,« je rekla Polonca. »E, pa naju le ne bo. Sicer pa, ko že greva v Trebnje, bi bilo dobro, da bi stavila številke tvojih sanj. Poglej no v sanjske bukvice!« Polonca je vzela sanjske bukvice in kmalu našla dotične številke o ognju in ljudeh. Za? pisala jih je na listek in shranila. »Zdaj se morava pa kar odpraviti,« je rekel Lojze. »Mlinarjev hlapec bo kmalu tu, da naju popelje v Trebnje, in Cene tudi pride vsak čas. Še nekaj, ali si naročila Mini, da bo ves čas doma?« »Da, da. Sicer pa tako mislim, da naj ostane Mina kar pri hiši. Saj veš* dela bo dosti. Eden mora iti večkrat v hlev pogledat, drugi je v gostilni, in če je treba kaj delati na polju, ali kam iti, potem ni nobenega človeka blizu,« je rekla Polonca. »Pa — naj ostane, Mina!« Pražnje sta se oblekla in čakala voznika in Ceneta. Lojze je še prav posebno dobro na? mazal škornje, da so se svetili kakor luč. Po? lonca pa je oblekla žametasto obleko in si opasala svilen predpasnik. In dolgo se je vrtela pred okroglim zrcalom, preden je bila gotova za pot. ❖ ❖ # Isto jutro je tudi Cene vstal zgodaj in se je jel napravljati. Manca ga je začudeno gledala, ker ni vedela, kam hoče na vse zgodaj. Bil je četrtek, šole prost dan, in ob teh dnevih je Cene rad malo poležal. »I kam se ti pa danes tako mudi —?« ga je vprašala začudena. »Grem. Na izprehod grem,« je rekel vzne? voljen Cene. »V tem vremenu? Saj vse teče po cesti. Sneg in led se tajata, da ljudje komaj hodijo po takem potu.« »Pa grem vendarle.« »Pa kam? Res ne razumem te,« je zmajala z glavo Manca. Cene je postajal vedno bolj nevoljen. Ves nemiren sl je zavezal ovratnico in sedel k mizi. »Prinesi mi zajtrk, pa molči,« je dejal Manci. Manca je zavzdihnila in odšla v kuhinjo. Majhno in tesno stanovanje je bilo odmer? jeno učitelju; dve majhni sobi in kuhinja. Na? sproti je bila sicer velika soba, pa to je imel župnik za kaščo; zakaj, tega menda sam župnik ni vedel. Prostora je imel dvolj za to v žup? nišču. V prvem nadstropju je bila šolska soba, in pred to še ena prostorna soba. Pa tudi ta ni bila odmerjena učitelju, temveč je bila ka= p lanova, ki je stanoval v šoli. To je bilo obema jako neprijetno, učitelju in kaplanu. Oba sta se pritoževala vsled tega; učitelj, ker ni imel zadosti prostora, kaplan, ker ga je motilo vpitje šolskih otrok. Pa kaj! Kdo bo uslišal učitelja in kaplana! To sta oba slednjič izprevidela in sta prenehala s takimi pritožbami. Hodila sta skupno v gostilne in se vračala pozno v noč. Oba vrtoglava in oba dobre volje. In posedel je časih kaplan še pri Cenetu, da je zvonilo že dnevu, in je moral kaplan od Ceneta narav* nost v cerkev. Ko je Cene pozajtrkoval, si ni mogla Manca kaj, da ne bi zopet vprašala: »Zakaj pa mi vendar ne poveš, kam greš?« »Oh, ta ženska radovednost!« se je poizku* šal norčevati Cene, četudi mu je bilo žalostno pri srcu. Bolj in bolj se je kesal, da se je dal pregovoriti tako hitro zaradi hiše. Pa — da bi prelomil dano besedo? Ne — ne — in saj sta vendar njegov brat in lastna sestra! — Rekel je ženi: »Np, če hočeš na vsak način vedeti, v Trebnje se peljem z bratom in sestro.« »V Trebnje? Čemu?« se je začudila zopet Manca. »Na sodnijo,« je rekel kratko Cene. »Ste se kaj sporekli?« »Saj vidim, da ti moram povedati vse.« In pripovedoval je vse po vrsti. Ob koncu je po* gledal Manco in dejal: »Saj menda ti nimaš nič proti temu?« »Oh, Cene, tako si naredil kakor vedno! Vsak te lahko obrne na svojo stran. Vedno se daš pregovoriti. Vse ljudi poslušaš, samo sebe. in mene ne. Kaj pa vendar otroci? Hiše se vendar ne dajejo kar tebi nič meni nič iz rok. Hiša vendar ni knjiga, ki jo posodiš! In če ti onadva zapravita, kaj potem? Norec si — in ostaneš norec! Škoda, da si mož, ker se daš z lepimi besedami pregovoriti!« Obrnila se je in obrisala solzne oči. Ceneta je vse to jezilo. Sicer je bil sam nase najbolj jezen, pa priznati si tega ni hotel. — Zavpil je ves razjarjen: »Ti sploh nimaš nobene besede pri tem, ra* zumeš! Kdo pa skrbi za otroke, kdo zasluži in dela in se trudi, da imate, kar rabite? Jaz sem gospodar in jaz naredim kakor hočem in lahko prodam in oddam celo šolo —« »Še mene bi najrajši kam dal in otroke —« »No, — tudi. Kar jaz storim, je storjeno, in konec besedi! Kako je bilo pa preje, ko sploh ni nihče pričakoval, da da Anton nam hišo? Prav tako je sedaj. Saj je vseeno, hiša dol — hiša gor —« Manca se je morala pri vsej jezi zasmejati, ko je slišala take besede. Rekla je: »Toda nikari potem ne stresaj svoje jeze nad menoj, če ti bo primanjkovalo denarja. Delaš se, kakor bi imel milijone v žepu —« »Sem ti že kdaj kaj očital?« »No!« — in obrnila se je in odšla, a pri vra* tih je šc pripomnila: »Misli malo n^i otroke, ki jih hočeš dati vse v Ljubljano v šolo —« in zaprla je vrata. »Kar je — je! — Molči! — je zaklical Cene za njo, oblekel suknjo, vzel klobuk in odšel. Ko je prišel na Grič, sta že čakala Lojze in Po* lonca z voznikom — in odpeljali so se. (Dalje prihodnjič.) STEKLINA Dr. JOSIP VOLAVŠEK: O TEKLINA, (Lyssa, Hydrophobia, Rabies, rabbia, Hundswut, Wutkrankheit,) vsi ti izrazi pomenijo isto. Ker je ravno sedaj v Trstu to vprašanje stopilo v ospredje, hočem podati kratek obris te bolezni. Steklina, ki jo poznamo že iz Aristotelovih časov, je najbolj razširjena med psi in volkovi, a prenaša se tudi na vse druge živali in tudi na človeka. Steklina je nalezljiva bolezen in se prenaša izključno po ugrizu stekle živali ali človeka. Bistvo okuženja (bakcil stekline) še ni med znanstveniki neoporečno dognano. Vreme, pomanjkanje dobre vode, glad, nezadoščen spolni nagon itd. je brez pomena za infekcijo in ne more nikoli povzročiti te bolezni. Med domačimi živalmi so najbolj disponirani k steklini psi, potem mačke, govedo, konji, ovce, koze, pa tudi kokoši in golobi; med divjimi živalmi pa volk, lisica, hijena, opice, srne, zajci, podgane itd. Pri psu in volku, ki sta najbolj podvržena tej bolezni, se pojavlja steklina v dveh obli* kah. Ako so največ možgani prizadeti, nastopi divja ali besna steklina, če pa je v prvi vrsti hrbtenjača okužena, tedaj se razvije tiha ali mirna steklina. Pri živalih je steklina vedno smrtonosna. Predno izbruhne bolezen traja navadno 3 do 10 tednov,( le redkokedaj nekaj dni, včasih pa celo 5 do 7 mesecev. Med tem časom je žival zdrava, dasi je že okužena. V prvem stadiju bolezni, ki traja 1 do 3 dni, je stekel pes nemiren, plašljiv, neubogljiv in razdražljiv, žre le malo in večkrat že v tem stadiju požira neprebavljive stvari, kàkor slamo, les, kamenje, lastno blato itd. in liže svoje rane. V drugem stadiju (3—4 dni) nas stopi v naših krajih navadno divja steklina. Pes divja in se klati naokoli, razvije se mu ves likanski nagon do grizenja, in sicer grize vse, s čemur pride v dotiko, ne da bi imel posebs nega namena ugrizniti človeka ali drugo žival. Grize tudi les, kamenje, zidove itd. Ko obs grizne človeka ali žival, pride njegova slina v dotik z rano, in na ta način se okuži rana. Stekel pes laja od začetka zategnjeno, pozneje pa samo tuli; ne žre in ne pije in sicer zato ne, ker čuti pri požiranju bolečine (krče) v grlu, pač navadno požira neprebavljive stvari. V tretjem stadiju žival vidno hujša, krči se množe in postajajo vedno silneji, nato nastopi hromost (paraliza), in tako pogine stekli pes 5. ali 6. dan. Pri mirni steklini se navadno žival skriva in ogiblje ljudi in drugih živali in tudi ne grize, ako se je ne draži. Ostali znaki pa so isti, in smrt nastopi tudi vsled hromosti. V Turčiji n. pr. nastopa skoraj samo mirna oblika pasje stekline, zato so tudi tam zelo redki slučaji, da popada stekel pes ljudi. Podobne znake bolezni kažejo tudi vse druge živali. Pri divji steklini se razvije vsem velik nagon obgrizti svojo okolico, ali tudi same sebe. Človeška steklina. Pri človeku se pojavi bolezen približno 60 do 70 dni potem, ko je bil človek ugriznjen od stekle živali. Med tem časom se dotičnik počuti popolnoma zdravega. Brez pravilnega in hitrega zdrav* Ijenja, konča bolezen večinoma s smrtjo, jedva vsak deseti bolnik ostane pri življenju. Tudi če rano takoj in dobro očistimo (najbolje izžgemo), umrje kljub temu približno še vsak tretji bolnik na steklini; po zdravljenju na Pasteurjev način pa umrjo od 1000 okuženih ljudi samo dva do štirje. V prvem stadiju bolezni (1 do 2 dni) je bol* nik nemiren, ima hude bolečine v rani (ako se je rana že zacelila, ga boli brazgotina) in ne mara ne jesti ne piti, ker ga boli grlo pri po* žiranju. V drugem stadiju, ki traja 1 do 3 dni, nastopajo hudi krči v grlu in pozneje po vsem telesu. Bolnik se pri tem zelo boji in.plaši, ima halucinacije in delirije, razbija, kriči, bije po tleh in po steni, trga obleko, grize, kar doseže, in iz ust se mu cede neprestano sline. Napad se često ne razločuje od navadne hude blaz* nosti. Prvi slučaj človeške stekline sem videl na psihjatrični kliniki, kamor so dotičnega bolnika prinesli, ker so mislili, da je zblaznel in šele po natančni preiskavi se je dognalo, da je bil stekel. Te bolnike tudi sila žeja, a pri vsakem poizkusu použiti kapljico kakšne te* kočine ali grižljaj hrane se takoj ponovi na* pad, še celo pri samem pogledu na vodo se pojavljajo krči v grlu itd. (Strah pred vodo.) Tudi slin ne morejo požirati. Ti napadi se množe in postajajo vedno hujši, bolnik hitro slabi, dokler ne nastopi navadno četrti dan smrt vsled otrpnenja (paraliza). Pseudosteklina (lažisteklina). Po* dobni znaki bolezni se pojavijo včasih pri lju* deli obgriznjenih od zdravega psa. Domišlju* jejo si; da je bil pes stekel, in ta autosugestija in pa strah pred smrtjo povzročata enake znake bolezni kakor prava steklina; seveda ti ljudje čez nekaj dni ozdravijo brez posebnega negovanja. Tudi pri živalih povzročajo raz* lične bolezni slične pojave kakor jih kaže ste* klina. — Z genijalnimi poizkusi in preiskavanjem je našel Pasteur, da se razvija pri steklini dotični strup najbolj v možganih in hrbtenjači; v drugi vrsti pa se ga najde v žlezah, slinah, sol* zah, mleku itd. V krvi ga je zelo malo. Po na* tančnih poizkusih pri psih, domačih zajcih in opicah je našel, da je v vsakem slučaju vsa hrbtenjača prenapolnjena s tem strupom. Pre* pariral je na poseben način koščke takšne hrbtenjače (steklih zajčkov) in stopnjevalno vbrizgal (injeciral) zdravim psom vedno večje količine tega strupa. Tako je dosegel, da do* tični psi niso bili več dostopni steklini. Lahko jih je potem okužil umetno ali potom steklih psov, kljub temu niso zboleli za steklino —-postali so napram steklini imuni (nedostopni), Kasneje se mu je posrečilo zabraniti razvoj stekline v pseh, ki so bili že obgriznjeni od steklih psov, in to s primernim negovanjem. Ravno ko je dosegel te velike uspehe pri ži* valih, prinesli so mu leta 1885. dne 6. julija devetletnega dečka, ki je bil ves obgrizen od dokazano steklega psa; imel je 14 velikih ran. Deček je bil po splošnem mnenju zdravnikov izgubljen, ker bi se izbruha stekline pri njem ne moglo zabranit\. Takrat se je Pasteur, kas kor sam pravi, s težkim srcem odločil, da po* izkusi rešiti mlado življenje tega, drugače abs solutno izgubljenega bolnika s svojim pravkar iznajdenim postopkom. Njemu v velikansko zadoščenje in v blagor vsega človeštva se je ta poizkus posrečil,— deček ni obolel za stes klino; temveč je ozdravel. Spopolnil je Pasteur še svojo metodo, in že v prvem letu po tej iznajdbi je bilo v Parizu črez 2400 od steklih živali obgriznjenih oseb cepljenih proti steklini z velikanskim uspes hom. Ustanovili so potem v Parizu poseben zavod (Pasteurjev institut), v katerem so od leta 1886. do 1901. zdravili 29.009 oseb, od kas terih je umrlo samo 173, to je okoli 6 oseb od tisoč — večinoma slučaji, kjer so prepozno iskali zdravniške pomoči. Takšne »Pasteurs jeve zavode« imamo sedaj skoraj v vseh velikih mestih, med drugimi tudi v Turinu, Napolju, Palermu, Dunaju, v Budimpešti itd. Ker je 90 % vseh slučajev človeške stekline okuženih od psov, veljajo v vsaki državi pos sebne odredbe glede stekline in njenega razs širjevanja (profilakse). Najbolj nevarne so rane na glavi, dalje na golih delih telesa. Ako • pes ugrizne skozi obleko, ostane navadno ves čina slin na obleki, ter ne pride v neposredno dotikò z rano. Pri vsaki rani (tudi površni) strani stekle ali steklosti samo sumljive živali je treba takoj zdravniške pomoči. Po vestnem očiščenju rane pošljejo potem dotičnika prej ko mogoče v najbližji Pasteurjev zavod, kjer traja zdravljenje navadno 20 do 30 dni. FERDO KLEINMAYR: OTROK NAJ VZLJUBI PRIRODO (Konec.) II. VjAŠI mladinski pisatelji, ki pa lastnoročno 1 1 niso ujeli še nobene miši, vam znajo čudeže povedati, kakšen nestvor je mačka. Hinavka je, lizunska, prekanjena, zahrbtna in zavratna. Kakor vidite, so ji naprtili vse najs lepše človeške čednosti, poleg tega, da so jim njene oči tudi malo pogodu, hudobne so in zlobne. Kdor mi tega ne verjame, naj bere naša ljudskošolska berila, mladinske liste in knjige za mladino. Tedaj se je morala naši nadebudni mladini naravnost pristuditi ta žival. Vsaj tako bi sodili, če upoštevamo, da delujejo mladinski pisatelji že blizu sto let v tem smislu. Kako pa je v praksi? Glej ga spaka, ravno narobe. Kamorkoli pogledaš in opaziš kakšno mače in otroka, povsod vidiš, da otrok davi mačko. Otrok namreč davi tedaj in tam, kadar in kjer odrasli poljubuje. Razlika je v načinu, v bistvu je čuvstvo eno in isto, ljubezen nam* reč. Otroci torej ljubijo mačke? Zdaj pa človek ne ve, kako bi sodil. Pa ozrimo se malo višje, do vpodabljajočih umeD nikov, osobito do slikarjev. Ti možje stoje umetniško gotovo višje od mladinskih piša* teljev, ni dvoma. In še neko prednost imajo, namreč vzgojeslovne študije jih niso še po« kvarile. Zato zro na prirodne predmete z na« ivnim očesom in ne skozi one basnislovne očali, ki povzročajo, da omenjeni posatelji v vsaki rastlini in v vsaki živali včasih prav si« loma iščejo »zlati nauk«, ki bi se dal iz njih črpati. Slikarji drugače. Z umetniškim očesom ti zasledijo ganljiv prizorček, ki se odigrava med otrokom in živaljo, ter ti ga potem vpo« dobijo na način, da ti postane srce kar mehko, ko stojiš pred tako sliko ali takim kipom. Nad sto in sto je takih slik, kjer najboljši umetniki konstatirajo. ne samo bistvo, temveč tudi le« poto otroške ljubezni do prirode. Otrok namreč izraža svojo ljubezen do prirode v prvi vrsti v ljubezni do živih bitij, osobito do mla« dih živali, in izraža jo na sv<■■ w— "»fi] NJIVA Dobi se v sledečih prostorih: Knjigarna Štoka, vra Milano. Kavarna Union, via XXX ottobre, Tobakarne: Železnik, vja Giulia pri Boschetti!. Prosen, Sv. Ivan pri biarodnem domu. Screnim, via Bandera vecchia 17. Na-iersfchin, via Barriera vecchia 2. Razpe-čalnica listov Fano: via Nuova 39, via S. Sebastiano 8, via Farneto 6. Tobakarne: via Commerciale 6. • Bevk, Piazza Goldoni 3 Flego; Ponte della Fabbra. Vidovič, via Farneto 15. Supanz, Belimi 13. Segulin,'via dell'Industria, nasproti cerkve. Pertoti Barkovlje Zei, Piažza Oberdan I, Stanič, ul Milano. Geržina, Rojan, pri cerkvi Flegp, Skedenj 416. Konsumne zadruge, $kedenj. Razprodajalnica listov v postajališču openskega tramvaja. --- Gorica: Katoliška bukvama. Knjigarna Wokulat Tobakarne : Marc, Via Seminario. Afrič, Via Teatro. Belinger, Via Cipressi. — Dobravlje, Trgovina Anton Verčon itd. itd. ■ ■STANE 60 STOTINK ■■ ■ NJIVA je edini slovenski kulturni vestnik v teh pokrajinah m is Ljubljnnsko kreditna banka Podružnica v Trstu. Centrala v Ljubljani. Ppdružnice: Celje, Celovec, Gorica, Sarajevo, Split Delniška glavnica: K 15,000.000 Rezervni zaklad : K 3,600.000 Obavlja vse v bančno stroko spadajoče posle. Sprejema vloge v lirah na hranilne knjižice proti 3'/s0/» obre-? stovanju, na 'žiro-račnne proti 3'V'o obrestovanju Za na odpoved vezane vloge plača obresti po dogovoru. Izvršuje borzne naloge in daje v najem varnostne celice. Tel, št. 5-18. Blagajna je ojlprta od 9-13. Prihodnja KJ 11 If C** številka jjlNJIVE izide v četrtek dne 29. mala a a a a a a a a a a Veletrgovina z‘vinom žganimi pijačami in deželnimi pridelki a a a a a a a a TRST - Ul. Torre bianca 22 TELEFONO it. 18-07 •■■■•■■^■■■■■■aaBaaaaaaa«aaaaaaeBaaBaaaoBaaBaaaBaBaiaBaoaaBaBpBaaaaaaa ■■■aaaaBaaaaaBaaaaaBaBaaaaaaaaaBaaaaBaBaaaaaaaeBBaBBaaeaaaaeaepaaa ČEVLJARNICA JOSIP KOLENC TRST, VIA COMMERCIALE 14, I. r Izborna domača kuhinja. Izbrana domača in ptuja vina. Cena brez konkurence. Točna postrežba. češke močnate jedi in sidščice. Za obilen obisk se priporoča 'O Posebnost : nj iliiilii Viktorija Ploder gostilničarka Članom zovarovalne banke „Sla«i je“ «Prati. Vsi člani so naproseni, da prinesejo do konca'majnika svoje knjižice in da vplačajo članarino pri podpisanem, ki je glavni zastopnik banke za idrijski okraj. V slučaju, da se ne zglase do konca majnika, izgube vso pravico do zavarovalnine. ANTON BAJT, Idrija. n □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ 8 □ □ □ □ □ □ □ □ n □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ Delniško Slovnica K 30,000.000. Reserve K 0,000.000 CENTRALA : TRST Vin Cosso di Risparmio 5. □ Dia S. Nicolò 9 I PODRUŽNICE: E- Dubrovnik, Dunaj, Kotor, Ljubljana, Metkovlč, Opatija, Split, Šibenik, Zadar. - EKSPOS1TURA: Kranj Obnvllfl vse v bančno stroko spadajoče posle Sprejema vloge v Lirah na hranilne knjižice proti 31|21o letnjin obrestim v bancogiro-prometu proti 3°!o letnim obrestim. Na odpoved navezane zneske sprejema po najugodnejših pogojih, ki se imajo pogoditi od slučaja do slučaja Daje i najet varnostne niellale (Safes deoosiles) Blagajna posluje od 9 do 12