MARIJA,
KRALJICA SRC.

Nauk blaženega Grinjona
Montfortskega o pravi po¬
božnosti do Matere božje.

Iz francoščine prevedla

Marijina dr
v ljubljanskem


V Ljubljani 1912.

Založila Katoliška Bukvama.
Tiskala Katoliška Tiskarna.

O5’O0


Nihil obstat.

V Ljubljani, dne 3. maja 1912.

Dr. Aleš Ušeničnik l. r.

Imprimatur.

Kn.-škof. ordinariat v Ljubljani,
dne 3. maja 1912, št. 1802.

fanez Flis l. r.
vic. gen.

Prevzvišenemu nadpastirju,
presvetlemu knezoškofu

D-flNTONU B. JEGLIČU,

gorečemu pospeševatelju
Marijine slave,
posvečuje

to delce v globoki vdanosti

Marijina družba

v ljubljanskem semenišču.


,

Predgovor

k slovenski izdaji.

Blaženi Grinjon Montfortski
(Louis Marie Grignion de Mont-
fort) se je rodil 31. januarja 1673
v Montfortu, v sedanji škofiji Ren¬
nes (Ren) na Francoskem. Boreč
se posebno proti pogubni zmoti
prestrogih janzenistov, je neizre¬
čeno veliko storil za širjenje pra¬
vega duha sv. evangelija. Ustanovil
je družbo »misijonarjev in bratov
Marije« in družbo »sester Modro¬
sti«, Umrl je 28. aprila 1716.
Leon XIII. ga je leta 1888. pro¬
glasil blaženim.

Vse delovanje blaženega Gri-
njona se je osredotočilo v razšir¬
janju in utemeljevanju prave
pobožnosti do Marije.
Sam je priznal pred svojo smrtjo,

VI

da mu je v življenju dodelil Bog
to posebno milost, da nikdar ni
izginila iz njegove duše pričujoč-
nost Jezusova in Marijina. S sve¬
tim ognjem je ponavljal besede:
»Bog hoče, da v teh časih njegovo
sveto Mater bolj spoznamo, bolj
ljubimo, bolj častimo, nego kdaj
poprej.«

Knjižica, ki jo imaš v rokah,
dragi čitatelj, obsega Grinjonovo
navodilo,  kako se moraš i z -
ročiti Mariji,  da postane v
polnem pomenu besede Kra¬
ljica tvojega srca.  Ko boš
čital, boš uvidel takoj, da je to
pisal svetnik. Človek posvetnega
duha, ki mu ni na tem, da bi se
dal voditi duhu božjemu, bo sma¬
tral te dragocene nauke za nespa¬
met in nezmisel. Nebeški Učenik
sam je dejal: »Zahvalim te, Oče,

Gospod nebes in zemlje, da si to
skril modrim in razumnim in si
razodel malim«. (Mat. 11, 25.) In
res, ponižne, preproste duše se
naslajajo in se bodo naslajale z

VII

mano, ki jo nudi to Grinjonovo
delce, in hvalile bodo božjo pre¬
vidnost, ki jim je podarila ta za¬
klad. Sveti ogenj apostolskega
navdušenja, ki preveva vso knjigo,
se bo vnel v bogovdanih srcih in
bogati sadovi ne bodo izostali. Saj
je dejal blaženi v proroškem duhu,
da se bodo te najpopolnejše po¬
božnosti do Marije oprijeli po¬
sebno v »poslednjih časih«, ko se
bo satan najbolj trudil, da pogubi
kar največ duš. Naši časi imajo po
besedah sv. očeta Pija X. največjo
sličnost s temi »poslednjimi časi«.
Zato je hotela božja previdnost, da
se je v naših časih tako razširilo
poznavanje prave pobožnosti do
Marije, kakor jo uči blaženi Gri-
njon Montfortski.

Ne samo na Francoskem, am¬
pak tudi drugod se je razširila
Grinjonova pobožnost, kakor med
duhovniki in redovniki tako tudi
med drugimi verniki. Na Angle¬
škem, Nemškem, Laškem, v Ame¬
riki, posebno pa na Španskem jo

VIII

poznajo in širijo. Marijanski
kongresi,  posebno solnograški,
so jo priporočili z vnetimi bese¬
dami katoliškemu svetu. Posebno
pa so se najvišji cerkveni
dostojanstveniki  s prepri¬
čevalno zgovornostjo zavzeli za to
pobožnost. V dokaz samo par
izjav:

Kardinal Vaughan  piše:
»Marija je odrešenim ravno tako
potrebna, kakor je bila po božji
volji potrebna Odrešeniku. Pozna¬
nje njenih velikih prednosti ne za¬
dostuje, moramo jih tudi oznanjati
(tako pravi svojim duhovnikom) in
tako dolgo razlagati, da ljudje
svojo Mater prav spoznajo, vzlju¬
bijo in k njej pohite kot k srečnim
vratom nebeškim. Razprava bla¬
ženega Grinjona o Marijinih pred¬
nostih se obrača na razum. Kdor¬
koli jo temeljito proučuje, bo za¬
čutil, da ga je obsijala nova luč . ..
Izdal sem to knjigo nanovo, da
podam en izvod vsakemu
duhovniku svoje vladi-

IX

kovine, da postane po
pogostnem čitanju dele¬
žen istih učinkov kakor
jaz.... Kakor mnogo drugih
svetnikov, se zdi, da je prejel bla¬
ženi Grinjon od Boga posebno po¬
slanstvo. Njegovo prorokovanje o
izredni rasti Marijinega češčenja
se je izpolnilo do črke; torej se bo
tudi uresničilo njegovo proroko¬
vanje o prihodu kraljestva Kristu¬
sovega po posebnih apostolih
Marijinih v poslednjih časih.«

Kardinal nadškof Richard
v Parizu pravi: »Proučavanje

»Prave pobožnosti do Marije« je
zelo koristno; ni mogoče dosti
širiti te knjige.«

General dominikancev, F r ii h -
wirth  v Rimu, piše: »Velike po¬
hvale je vredna misel, vernike
vedno bolj seznanjati s spisi bla¬
ženega Grinjona. Čudežni so ti
listi; ognjevita ljubezen blaženega
do Matere božje odseva z njih
prav tako kakor njegovo bogoslov-
sko znanje,«

X

Naj zadoščajo ta priznanja za¬
služene pohvale! Toliko je gotovo,
da bo tudi med Slovenci pričujoča
knjiga rodila najlepše sadove, po¬
sebno še, ker je naš »Bogoljub« v
lepem številu člankov opozoril na
pravo pobožnost do Marije, kakor
jo je učil blaženi L, M. Grinjon.

Kot lepo in primerno dopol¬
nilo  h knjigi pa bo prav dobro
služila knjižica dr, Zdešarja:
»Kratko navodilo za pravo pobož¬
nost do Matere božje, kraljice src,
po nauku bi. L. Grinjona M.«, ki
obsega nekako uporabo  tega,
kar je tu podano bolj v obliki
nauka in umskega razmišljanja.

Gospod Jezus Kristus, učlove¬
čena Modrost, pa naj vodi srca
čitateljev, da se vnamejo v goreči
ljubezni in v otroškem, zares pra¬
vem češčenju do presvete Device.

Marijina družba v ljubljanskem
semenišču.

Predgovor

p. F. W. Fabra k angleški izdaji.

Bilo je leta 1846, ali 1847,, ko sem
prvič proučaval pri Saint Wilfridu
(Svetem Vilfridu) življenje in duha
blaženega Grignona de Mont-
f o r t (Grinjona montfortskega). In
danes, po preteku petnajstih let, lahko
pravim, da bodo dobili tisti, ki so si
ga izbrali za svojega učitelja, težko še
kakega drugega svetnika ali nabož¬
nega pisatelja, ki bi znal s svojo lju¬
beznivostjo in duhovitostjo bolj pri¬
dobiti njih srca zase. Ne moremo ga
sicer še imenovati svetnika; vendar
proces za njegovo beatifikacijo tako
veselo napreduje, da ne bo več dolgo,
ko ga bomo častili na naših oltarjih, 1
Ni veliko ljudi v 18, stoletju, ki
bi jih bila previdnost božja tako vo¬
dila, kot je tega novega Elija, apo¬
stola Svetega Duha in apostola Mari-

1  To se je že zgodilo. Leon XIII. je leta 1888.
proglasil Grignona blaženim. Op. pr.

XII

jinega, Vse njegovo življenje je bilo
izraz tiste svete »nespameti« vere
Križanega , 1  da ga njegovi životopisci
soglasno vzporejajo s sv, Simeonom
Salusom in Filipom Nerijem. Kle¬
men XI. ga je imenoval apostolskega
misijonarja Francije, da bi se bojeval
proti janzenizmu, ki je bil tako silno
nevaren za zveličanje duš. Če izvza¬
memo pisma apostolov, ni lahko najti
tako navdušujočih besedi, kot jih ima
njegova molitev za misijonarje iz druž¬
be Marijine . 2  Zato jo prav toplo pri¬
poročamo vsem, ki jim je kaj do tega,
da ohranijo sredi premnogih preiz¬
kušenj pravo gorečnost za zveličanje
duš. Kamorkoli je prišel, so ga neka¬
teri preganjali, a drugi spoštovali.
Zares, vse njegovo delovanje je obču¬
dovanja vredno in nerazumljivo, kakor
je bilo delo sv. Antona Padovanskega.
Spisal je več nabožnih del, ki so v
prav malo letih, kakor hitro so se raz¬
širila, že znatno vplivala na versko
življenje, in ki bodo brez dvoma še
bolj vplivala zanaprej. V njegovih
zapovedih, spisih in razgovorih je
polno preroških mest, ki nam po-
dajejo sliko o poslednji dobi svete
Cerkve,

■ I. Kor. 1, 23.

2  Glej to prekrasno molitev na koncu te
knjižice.

XIII

Kakor je prerokoval že sv. Vin¬
cencij Fererski, tako gleda tudi Gri-
njon v duhu dneve pred poslednjo
sodbo in oznanjuje kot poslanec Boga
samega, da bodo ljudje Marijo v pri¬
hodnje še veliko bolj goreče častili,
mnogo bolj spoznavali, srčneje ljubili
in da bode to češčenje v zvezi z dru¬
gim prihodom Zveličarjevim. Ustano¬
vil je dve imenitni verski družbi, eno
za moške in drugo za ženske, ki obe
jako prospevata. Umrl je leta 1716.,
star 43 let, potem ko je bil šele šest
let duhovnik.

Dne 12. maja 1853. leta so izdali
v Rimu odlok, da ni v njegovih spisih
ničesar zmotnega, kar bi moglo ovi¬
rati, da bi ga ne proglasili za svet¬
nika. V svojem spisu o pravi pobož¬
nosti do presvete Device je zapisal
naslednje preroške besede: »Jasno

gledam v duhu, kako bodo prišle
besne zveri, da razmesarijo s satan¬
skimi zobmi to knjižico in njega, ki
se ga je poslužil Sveti Duh, da jo je
napisal, da jo vničijo ali da jo vsaj
pokopljejo v pozabnost tako, da ni¬
kdar več ne ugleda belega dne«. —
Kljub vsemu nasprotovanju je pre¬
roško napovedal, da bo knjižica ven¬
dar prišla med ljudi in da bo imela
obilno uspeha. In vse to se je do pi¬
čice izpolnilo. Pisatelj te knjižice je
umrl leta 1716., in leta 1842. jo je zo-

XIV

pet spravil na svetlo neki duhovnik iz
njegove družbe pri Svetem Lavrenciju
ob Sevri. Takratni predstojnik je mo¬
gel potrditi, da jo je napisal njih usta-
novnik. Nato so poslali rokopis v Rim,
da ga natanko preiščejo pri razpravi
o razglasu za svetnika.

Brez dvoma ljubijo že vsi, ki bodo
brali to knjižico, Boga in jim je le
hudo, da ga bolj ne ljubijo. Vsi žele,
da bi kaj storili za njegovo čast, da bi
udomačili kako dobro delo, da bi uča¬
kali boljše čase, da bi prospevala
kaka pobožnost. Ta ali oni se je že
morda več let resno trudil, da bi zatrl
kako posebno napako, pa se mu ni
posrečilo. Ta ali oni zopet je morda
v solzah molil za izpreobrnjenje svo¬
jih sorodnikov in prijateljev, pa se kar
čudi, da so se kljub njegovim solzam
tako malokateri oklenili verskega
življenja. Drugi se zopet čuti pobitega,
češ da ni dovolj pobožen. Tretji je
žalosten, ker misli, da mu je Bog na¬
ložil pretežak križ, a drugi ima zopet
toliko domačih zmešnjav in nesreč v
svoji družini, da ne more, kakor se
mu zdi, prav skrbeti za zveličanje
svoje duše. In v takih zadevah misli
vsakdo, da mu daje molitev le malo
tolažbe! Česa jim torej manjka? Kaj
je Bog označil kot pripomoček k
temu? Če se oziramo na razodetja
svetnikov, se da temu odpomoči s

XV

tem, da se povsod poveča češčenje
preblažene Device; toda pomnimo
dobro, da nam beseda povsod pomeni
toliko, kot da to češčenje ne pozna
nobenih mej.

Pri nas na Angleškem  cer¬
kveni govorniki še vse premalo pri-
digujejo o Mariji. Zato je njeno če¬
ščenje slabo, pomanjkljivo in neza¬
dostno in nikakor ne dosega onega
ugleda, ki bi ga moralo imeti, in sicer
zato ne, ker se preveč bojimo, da nas
ne bi zasmehovali protestantje. Vsled
strahu pred ljudmi in napačne modro¬
sti bi radi naredili iz prave Matere
božje tako Marijo, ki bi se tudi pro¬
testantje ž njo zadovoljili. Ker smo
premalo bogoslovno naobraženi, ne
umevamo prav niti njenega življenja,
niti njenega dostojanstva; zato nam
Marija ni to, kar bi katoličanom mo¬
rala biti, in mi sami nimamo pravega
zaupanja do nje. In to je vzrok, da
ljudje Jezusa tako malo ljubijo, da se
krivoverci ne izpreobračajo, da Bog
Cerkve ne poviša. Odtod je, da duše,
ki bi bile lehko svete, nazadujejo in
propadajo, da svetih zakramentov ne
prejemamo tako pogosto, kot bi bilo
prav, da se ljudstvu ne oznanjuje sveti
evangelij z navdušenjem in apostolsko
gorečnostjo. Malo poznamo Jezusa,
ker smo pozabili na Marijo, tisoče duš
se pogublja, ker so daleč od Marije.

XVI

To je tista poniževalna in obžalovanja
vredna tema, o kateri celo trdimo, da
z njo častimo Marijo, ki pa je v res¬
nici le vzrok naše revščine, neved¬
nosti, hudobije, mlačnosti in lahko-
inišljenosti. Če smemo namreč verjeti
razodetjem svetnikov, Bog naravnost
hoče, da začnemo Marijo povse dru¬
gače častiti, in sicer jo moramo častiti
bolj goreče, njeno češčenje se mora
bolj razširiti in utrditi. Da se pa to
doseže, mislim, da ga ni odličnejšega
in uspešnejšega sredstva, kakor da
širimo pobožnost, ki jo uči blaženi
Grinjon montfortski.

Naj kdo vsaj sam zase poizkusi
to pobožnost, in zadobil bo nepriča¬
kovano veliko milosti; njegova duša se
bo kar prenovila in poživila, in to ga
bo kmalu privedlo do spoznanja, kako
silno nam pomaga ta pobožnost, da
ostanemo v milosti božji in utrdimo v
nas kraljestvo Kristusovo. O ko bi
Marijo vsaj bolj poznali, ne bi bilo
toliko mlačnih kristjanov! O ko bi
Marijo bolj poznali, koliko bolj živa
bi bila naša vera in kako drugačna bi
bila naša sveta obhajila! 0 ko bi

Marijo bolj poznali, koliko srečnejši,
koliko svetejši, koliko manj posvetni
bi bili, koliko bolj bi posnemali zgled
našega Gospoda in Odrešenika, nje¬
nega ljubljenega božjega Sina!

XVII

Ves ta spis sem sam prevedel.
Pri tem sem se zelo trudil in sem pre¬
vajal, kar se je dalo, dobesedno. To
mi je povod, da se drznem na tem
mestu opozoriti bralca, naj nikar ne
misli, da bo razumel knjižico, kakor
hitro jo prvič prebere. Zakaj reči
smem, da se v tej knjižici dobe misli,
ki hranijo v sebi nekaj božjega in nad¬
naravnega in da bo bralec našel takih
misli tem več, čim bolj bo proučaval
to knjižico. Da, izkušnja nam potrjuje
celo to, da, če tudi knjižico ponovno
preberemo, nikdar ne usahne njena
lepota, nikdar ne izčrpamo njenih
misli, nikdar ne izgine sveži duh ve¬
selja, ki nas navdaja, kadarkoli se
vglobimo v njene misli.

Naj Sveti Duh, goreči ljubitelj
Jezusa in Marije, iznova blagoslovi tu
na Angleškem ta moj spis in naj nas
kmalu razveseli s tem, da bo pro¬
glašen za svetnika ta novi apostol
njegove ljubljene in brezmadežne ne¬
veste, in še veliko bolj s tem, da
kmalu zasije ona slavna doba svete
Cerkve, ki jo bodo imenovali slav¬
no dobo Marijino.

Na svečnico  leta 1862 .

F. W. Faber, oratorijanec.

Uvod.

V tej knjižici sem želel poka¬
zati, da je božja volja, naj vlada
Jezus Kristus na zemlji po svoji
presveti Materi. Kakor je prišel
po njej na svet v odrešenje vsega
človeštva, tako naj pride po nje¬
nem posredovanju tudi v dušo po¬
sameznega kristjana. Da se pa ne
bo zdela ta trditev prevelika, ho¬
čem že tukaj opozoriti na izredno
odličnost Marijino.

Mati božja je živela na zemlji
malo znano življenje. Sveti Duh in
sveta Cerkev jo imenujeta zato:
tiha, skrita mati. Njena ponižnost
je bila tako globoka, da ni imela
na zemlji večjega hrepenenja, ka¬
kor ostati nepoznana sama sebi in
vsemu stvarstvu, da bi jo tako po¬
znal le Bog. Z veseljem se je Bog
ozrl na njeno hrepenenje po ne-
znatnosti in ponižnosti in je storil,
da je bilo skrito njeno spočetje,

3

njeno rojstvo, njeno življenje, njene
skrivnosti in njeno vnebovzetje
vsem umrljivim stvarem. Celo njeni
starši je niso poznali in angeli so
se često izpraševali med seboj, kdo
da je ona, ker jo je Najvišji za¬
krival pred njimi ali, če jim je kaj
odkril, jim je še vedno neskončno
prikril.

Bog Oče je dopustil, da ni sto¬
rila nobenega čudeža, vsaj ne zna¬
nega, v svojem življenju, če tudi ji
je dal za to dovolj moči. Bog Sin
je dopustil, da ni skoro nič govo¬
rila, dasi je bila deležna njegove
modrosti. Bog Sveti Duh je dopu¬
stil, da so govorili apostoli in
evangelisti o njej silno malo, dasi

bila njegova verna nevesta.

Marija je izredno delo Najviš¬
jega, ki si je sam pridržal njega
poznanje in posest. Marija je čudo¬
vita Mati božjega Sina, ki ga je
veselila njena ponižnost in skritost
in ki jo je imenoval, da bi še po¬
množil njeno ponižnost, z navad¬
nim imenom žena, kakor kako

4

tujko, če tudi jo je spoštoval in
ljubil v svojem srcu bolj kakor vse
angele in ljudi. Marija je zapeča¬
ten studenec in zvesta nevesta
Svetega Duha. Marija je svetišče
in prebivališče presvete Trojice,
kjer biva Bog na mnogo veličast-
nejši in skrivnostnejši način kakor
na kateremkoli drugem kraju ve¬
soljstva.

Svetniki so jo nazivali zemelj¬
ski raj novega Adama, kjer se je
učlovečil s pomočjo Svetega Duha
in vrši nedoumljiva čuda, veliki in
čudoviti božji svet, poln lepote in
neizrečenih zakladov, odsvit Naj¬
višjega, zakaj v njeno naročje je
položil svojega edinega Sina in z
njim kar ima najimenitnejšega in ,
najdražjega. O kako velike in
skrivnostne reči je storil mogočni
Bog tej čudoviti stvari! Kljub svoji
globoki ponižnosti je morala sama
vzklikniti: »Velike reči mi je sto¬
ril on, ki je mogočen in sveto nje¬
govo ime!«

1  Luk. 1, 49.

5

Čudovite stvari so pripovedo¬
vali sveti možje o tem božjem
mestu, kakor imenujejo Mater
božjo. Nikoli niso bili bolj zgo¬
vorni in veseli — tako zatrjujejo
sami — kakor če so govorili o
njej. Tako pravijo, da ni mogoče
niti s pogledom doseči višine nje¬
nih zasluženj, ki so zrastla prav do
prestola božjega, da širine njene
ljubezni, bolj obsežne ko zemlja,
ni mogoče izmeriti, velikosti njene
moči, ki jo ima celo nad samim
Bogom, ne razumeti in globočine
njene ponižnosti, njenih čednosti
in milosti, ki so kakor brezno, ne
presoditi.

0 nerazumljiva višina! 0 ne¬
izrekljiva širina! 0 neizmerna ve¬
likost! O brezdanja globočina! Po
pravici torej slavi Marijo dan na
dan vse stvarstvo in oznanja njeno
slavo od kraja do kraja zemlje, v
nebeških višinah in globinah pekla.
Devet angelskih korov, ljudje
vsake starosti, vseh stanov, vseh
verstev, dobri in slabi, da celo

6

hudobni duhovi, vse mora rado ali
nerado, prisiljeno po resnici sla¬
viti Blagoslovljeno. Vsi angeli v
nebesih ji kličejo neprestano, je
rekel sveti Bonaventura: Sveta,
sveta, sveta Marija, Mati božja in
Devica, prinašajo ji vsak dan mili-
jonkrat angelski pozdrav: češčena
Marija, padajo pred njo na ko¬
lena in jo prosijo milosti, naj jih
počasti s kakim poveljem. Sveti
Mihael je, pravi sveti Avguštin,
četudi prvak nebeškega dvora,
ves vnet za njeno čast ter je
vedno pripravljen na njeno besedo
hiteti kateremu njenih častilcev
na pomoč. Vsa zemlja je polna
njene slave, posebno pri katoliča¬
nih, kjer so si jo izvolila za zaščit-
nico in varihinjo premnoga kralje¬
stva, dežele, škofije in mesta. Ko¬
liko mogočnih cerkva je posveče¬
nih Bogu pod njenim imenom! Ni
je skoro cerkve brez oltarja v
njeno čast, ni dežele, kjer bi ne
bilo njene čudodelne podobe in
kjer bi ne bile ozdravljene vsako-

7

vrstne bolezni ter zadobljene vsa¬
kovrstne dobrote. In toliko bra¬
tovščin in družb v njeno čast, to¬
liko cerkvenih redov pod njenim
imenom in varstvom, toliko bra¬
tov in sester različnih bratovščin
in toliko redovnikov in redov¬
nic, ki oznanjajo njeno slavo in
razglašajo njeno usmiljenje. Ni ga
skoro malega otroka, ki je ne
bi že slavil, ko komaj jeclja po-
svoje češčenomarijo; ni jih veliko
grešnikov, ki ne bi imeli celo v
svoji zakrknjenosti vsaj iskrice za¬
upanja do nje; ni ga niti hudob¬
nega duha v peklu, ki bi se je ne
bal in je ne spoštoval.

Res, velika je njena slava, pa
reči moramo s svetniki: Nikdar še
nismo dovolj slavili, poveličevali,
častili in ljubili Marije, nikoli je
še nismo dovolj ljubili. Zaslužila
je še večje češčenje, več spošto¬
vanja, ljubezni in pokorščine. Za¬
kaj Sveti Duh pravi: »Vsa slava
kraljeve hčere je od znotraj « 1  in

1  Ps. 44, 14.

8

hoče reči, da je vsa zunanja slava,
ki jo izkazujeta Mariji tekmujoč
nebo in zemlja, ničeva v primeri
s tisto, ki jo uživa v Stvarniku in
ki ni znana nam neznatnim stva¬
rem, katerim ni dano prodreti v
skrivnosti nebeškega Kralja. Na¬
šim čutom je vsa lepota, veličina
in izredna odličnost Marijina ne¬
dostopna, zato pravi neki svetnik,
da bi morali doumeti Sina, če bi
hoteli doumeti Mater, zakaj Ma¬
rija je vredna Mati božja.

Z velikim, posebnim veseljem
sem pisal to knjižico, kakor mi je
ravno srce narekovalo. Pokazati
sem hotel, da so Marijo ljudje do¬
slej premalo poznali in da je bil
to eden razlogov, da tudi Kristusa
niso tako spoznali, kakor bi ga
morali. Če zavlada — kar se go¬
tovo zgodi — Kristus na svetu, bo
to le nujna posledica poznanja in
vlade presvete Device Marije, ki
ga je prvič dala svetu in ga bo
jasno pokazala drugič.

PRVI DEL.

Pobožnost k presveti Devici
v splošnem.

Prvo poglavje.

Vzvišenost in potreba pobož¬
nosti k presveti Devici.

Prvi oddelek.

Marija in učlovečenje.

Z vso sveto Cerkvijo prizna¬
vam, da je Marija, ki je samo
stvar v primeri z neskončnim bož¬
jim veličastvom manj kakor prah
ali bolje da ni nič, kajti le On je,
ki je. Zato vsemogočni Gospod,
vedno neodvisen in zadostujoč
sam sebi, nič ne potrebuje pre-

10

svete Device za izvršitev svojih
namenov in razodetje svoje slave.
Dovolj mu je hoteti in vse se zgodi.

Vkljub temu mislim, da Bog,
ki je hotel začeti in končati naj¬
imenitnejša svoja dela po Mariji,
ne bo izpremenil tega svojega rav¬
nanja, in sicer prav zato ne, ker
je Bog, ki ne menjava svojih misli
in svojega ravnanja.

Bog Oče je poslal edinega Sina
na svet le po Mariji. Kako so
vzdihovali patriarhi, kako so pro¬
sili preroki in svetniki stare za¬
veze štiritisoč let za to milost, pa
šele Marija je zaslužila in našla
milost pri Bogu vsled svojih pro¬
šenj in velikosti svojih čednosti.
Svet je bil nevreden, pravi sveti
Avguštin, da bi sprejel Sina bož¬
jega naravnost iz Očetovih rok;
dal ga je Mariji, da ga svet prejme
po nji. Sin božji se je učlovečil za
naše odrešenje, pa le v Mariji in
po Mariji. Bog Sveti Duh je upo¬
dobil Jezusa Kristusa v Mariji, pa
šele, ko je zvedel za njeno privo-

11

Ijenje po enem prvih služabnikov
svojega dvora.

Bog Oče je podelil Mariji to¬
liko svoje rodovitnosti, kolikor je
te sploh stvar zmožna, da bi mo¬
gla roditi njegovega Sina in vse
ude njegovega skrivnostnega te¬
lesa. Bog Sin je prišel v njeno
deviško telo, kakor novi Adam v
zemeljski raj, da bi našel v nji
svoje veselje in da bi vršil tam na
skrivnem čudeže milosti. Učlove¬
čeni Bog je našel svojo svobodo
v tem, da je bil zaprt pod njenim
srcem; pokazal je svojo moč tako,
da ga je nosila blagoslovljena De¬
vica; svojo in svojega Očeta slavo
je iskal v tem, da je skril svoj sijaj
vsem stvarem na zemlji in ga od¬
kril samo Mariji; svojo neodvis¬
nost in veličastvo je proslavil
tako, da je bil odvisen od ponižne
Device pri svojem spočetju, svo¬
jem rojstvu, svojem darovanju v
templju, v svojem skritem življe¬
nju do tridesetega leta, da, do
svoje smrti, kjer je morala biti na-

12

vzoča, ker je hotel z njo darovati
eno daritev in biti darovan več¬
nemu Očetu z njenim privoljenjem
kakor nekdaj Izak s privoljenjem
Abrahamovim. Marija ga je dojila,
redila, oskrbovala, vzgajala in da¬
rovala za nas.

O čudovita in nerazumljiva od¬
visnost božja, ki je Sveti Duh ni
mogel zamolčati v evangeliju, da
nam pokaže njeno vrednost, četudi
nam je prikril skoro vse, kar je
učlovečena Modrost storila v svo¬
jem skritem življenju. Jezus Kri¬
stus je bolj proslavil svojega Očeta
s tem, da je bil podložen svoji Ma¬
teri trideset let, kakor bi ga, če bi
izpreobrnil vso zemljo z največjimi
čudeži. Zato tudi mi najbolj sla¬
vimo Boga, če se podvržemo Ma¬
riji po zgledu našega edinega
vzora Jezusa, da bi tako služili
Njemu,

Če pogledamo Jezusovo življe¬
nje, vidimo, da je hotel začeti
svoje čudeže po Mariji. Svetega
Janeza je posvetil po Marijini be-

13

sedi v telesu njegove matere Eli¬
zabete. Brž, ko je izpregovorila,
je bil Janez posvečen in to je bil
Jezusov prvi in največji čudež mi¬
losti. Na ponižno prošnjo Marijino
je izpremenil na ženitnini v Kani
Galilejski vodo v vino in to je bil
njegov prvi čudež v naravi. Začel
in nadaljeval je svoje čudeže po
Mariji in jih bo še nadaljeval do
konca sveta.

Bog Sveti Duh, ki v sveti Tro¬
jici ne rodi nobene osebe več, je
postal rodoviten po svoji nevesti
Mariji. Z njo, v nji in iz nje je pro¬
izvedel svoje največje delo učlo¬
večenega Boga in rodi dan na dan
in bo rodil do konca dni izvoljene,
ude skrivnostnega telesa, katerega
glava je Kristus. Zato tem raje in
tem preje prerodi tisto dušo v Kri¬
stusu, ki je bolj vdana njegovi pre¬
ljubi, nerazdružljivi Nevesti.

Ni pa, da bi kdo rekel, pre¬
sveta Devica daje Svetemu Duhu
rodovitnost, kakor bi je ta že ne
imel! Kot Bog ima namreč zmož-

14

nost roditi kakor Oče in Sin, dasi
je ne udejstvuje in ne proizvaja
nobene božje osebe. S tem ho¬
čemo le reči, da Sveti Duh udej¬
stvuje svojo rodovitnost, ko rodi
Kristusa in njegove ude po pre¬
sveti Devici, četudi je ne potre¬
buje neobhodno. To je tolika
skrivnost v redu milosti, da je
tudi najmodrejši in najduhovnejši
kristjani popolnoma ne razumejo.

Drugi oddelek.

Marija in posvečenje duš.

Kakor so sodelovale pri učlo¬
večenju in prvem prihodu Kristu¬
sovem vse tri božje osebe, tako
delujejo vsak dan na neviden na¬
čni v sveti Cerkvi in bodo delo¬
vale do konca dni, da, celo pri
drugem prihodu Kristusovem.

Bog Oče je zbral vse vode in
jih imenoval morje, ravno tako je
zbral vse milosti in jih imenoval
Marija. Vsemogočni ima prebogato

15

zakladnico, kamor je položil vse,
kar je lepega, imenitnega, redkega
in dragocenega in nazadnje celo
svojega Sina. In ta neizmerna za¬
kladnica ni nič drugega ko Marija.
Svetniki jo zovejo tedaj po pra¬
vici zakladnica Gospodova, katere
polnost bogati ljudi.

Bog Sin je izročil svoji Materi
vse, kar je pridobil po svojem živ¬
ljenju in smrti, svoje neskončne
zasluge in čudovite čednosti, ter
jo postavil za zakladničarko vsega,
kar mu je dal Oče v dediščino. Po
nji naklanja svojim udom svoje
zasluge, po nji podeljuje čednosti
in deli milosti. Marija je kakor
skrivnostna struga, kakor vodotoč,
po katerem se izlivajo milo in
obilno njegova usmiljenja.

Bog Sveti Duh je poklonil pre¬
sveti Devici, svoji zvesti nevesti,
neizrekljive darove in jo je izbral
za delilko vsega svojega bogastva
tako, da deli, komur hoče, kolikor
hoče, kakor hoče in kadar hoče
vse njegove darove in milosti. Da,

16

Sveti Duh ne podeli nobenega ne¬
beškega daru ljudem, ki ne bi pri¬
šel po njenih deviških rokah, kajti
taka je bila volja božja, da imamo
vse v Mariji. Tako je obdaril, po¬
vzdignil in počastil Najvišji njo, ki
je izvolila uboštvo, ki se je poni¬
ževala v globoki ponižnosti in se
skrivala vse življenje v popolni
neznatnosti. To so misli svete
Cerkve in svetih očetov.

Če bi govoril velikim duhovom
našega časa, bi vse to, kar čisto
enostavno pripovedujem, dokazal
na dolgo iz svetega pisma in sve¬
tih očetov; navedel bi njih latin¬
ska mesta in vse podprl še z dru¬
gimi dokazi. Ker pa govorim v
prvi vrsti ubogim in preprostim,
ki so dobre volje in imajo več vere
kakor navadno učeni ter verujejo
tudi bolj preprosto in z večjim za-
služenjem, se zadovoljim s tem, da
pojasnim resnico na preprost na¬
čin, ne da bi se mudil pri dolgih
latinskih mestih, ki jih itak ne raz¬
umejo. Pa nadaljujmo!

17

Ker je bil naš Gospod na zem¬
lji vdan sin Marijin, bo gotovo tudi
v nebesih ohranil pokorščino naj¬
popolnejšega otroka do najboljše
matere. Saj milost izpopolnuje na¬
ravo in nebeška slava dovršuje
milost. Vendar pa se moramo va¬
rovati misli, kakor bi bila ta od¬
visnost kako ponižanje in kaka
nepopolnost Kristusova. Kajti Ma¬
rija, ki je neskončno manj kakor
njen Sin, ki je sam Bog, temu ne
zapoveduje kakor zemeljska mati
svojemu otroku, ki je nižji od nje.
Mati božja, vsa Bogu podobna po
milosti in nebeški slavi, ki naprav¬
lja vse svetnike Bogu podobne, ne
prosi, noče in ne stori ničesar,
kar bi nasprotovalo večni in ne¬
spremenljivi volji božji. Če se to¬
rej bere v spisih svetega Bernarda,
Bernardina, Bonaventure itd., kako
je v nebesih vse, da, sam Bog pod¬
ložen presveti Devici, pomeni to,
da je moč, ki jo ji je Bog podelil,
tako velika, da se zdi, kakor bi
bila ista z božjo in da so njene

Marija, kraljica src.

2

18

prošnje in molitve tako mogočne
pred Bogom, da veljajo vedno kot
povelja. Ker so njene prošnje
vedno ponižne in v soglasju z
božjo voljo, zato se jim Vsemo¬
gočni nikoli ne ustavlja. Ako je
Mozes pomiril s svojo prošnjo jezo
božjo nad Izraelci tako uspešno,
da se mu neskončno usmiljeni Go¬
spod ni mogel ustavljati in mu je
rekel, naj pusti kaznovati uporni¬
ško ljudstvo, kaj naj mislimo šele
o prošnjah Marijinih, ki so pred
božjim prestolom veliko uspeš¬
nejše kakor prošnje in molitve
vseh angelov in svetnikov v nebe¬
sih in na zemlji.

Marija ukazuje v nebesih an¬
gelom in svetnikom. Za plačilo
njene globoke ponižnosti ji je dal
Bog moč in nalogo napolniti s
svetniki prazne prestole, s kate¬
rih so bili pahnjeni uporni angeli
radi napuha. Tako hoče Najvišji,
ki povišuje ponižne, da se klanja
nebo, zemlja in pekel rad ali nerad
poveljem Marijinim, ki jo je po-

19

stavil za gospodarico nebes in
zemlje, vodnico svoje vojske, za-
kladničarko svojih zakladov, de-
lilko svojih milosti, orodje veli¬
kih čudežev, reševalko človeških
otrok, srednico za ljudi, uniče¬
valko sovražnikov božjih in ki deli
z njo svojo moč in zmagoslavje.

Bog Oče hoče vedno dobivati
otrok po Mariji do konca sveta in
ji je rekel: »Prebivaj v Jakobu« 1 ,
to je, poišči si domovanje in biva¬
lišče med mojimi izvoljenimi otroci,
ki je Jakob njih predpodoba, ne
pa med otroci satanovimi in zavr¬
ženimi, katere predstavlja Ezav.
Kakor ima v naravnem redu otrok
očeta in mater, ravnotako imajo
tudi v redu milosti vsi pravi otroci
božji in izvoljenci Boga za očeta
in Marijo za mater. In kdor nima
Marije za mater, tudi nima Boga
za očeta. Zato zavrženi kakor
krivoverci, odpadniki itd., ki so¬
vražijo in zaničujejo presveto De¬
vico ali so do nje brezbrižni, ne

1  Sir. 24, 13.

20

morejo imeti Boga za očeta, četudi
se s tem hvalijo, ker pač nimajo
Marije za mater. Ako bi namreč
imeli njo za mater, bi jo ljubili in
spoštovali, kakor dober otrok na¬
ravno ljubi in spoštuje svojo ma¬
ter, ki mu je dala življenje. Naj¬
bolj zanesljivo in nedvomljivo zna¬
menje za ločitev krivovercev, pri¬
vržencev napačnih naukov in za¬
vrženih od izvoljenih je to, da
kažejo krivoverci in zavrženi do
presvete Device le zaničevanje in
brezbrižnost. Z besedo in zgledom
skušajo javno ali na skrivnem
zmanjšati ljubezen do nje in njeno
češčenje često pod lepimi pretve¬
zami. Gorje jim, zakaj Bog ni rekel
Mariji, naj si med njimi poišče bi¬
vališče, ker so Ezavovi,

Bog Sin hoče biti vsak dan
takorekoč upodobljen v svojih
udih, kristjanih po svoji Materi in
ji pravi zato: »Imej svoj delež v
Izraelu !« 1  To je, kakor bi rekel:
Bog, moj Oče, mi je dal v dediščino

1  Sir. 24, 13.

21

vse narode zemlje, vse ljudi, dobre
in slabe, izvoljene in zavržene;
ene bom vladal z zlatim žezlom in
druge z železnim; oče in zagovor¬
nik bom enim, pravičen maščeva¬
lec za druge, vsem pa pravičen
sodnik. Ti pa, ljuba Mati, ti imej
za dediščino in posest le izvoljene,
katerih predpodoba je Izrael, jih
vzgajaj in kot njih gospodovalka
jih vodi, vladaj in brani.

»Človek in človek je bil rojen
v nji ,« 1  pravi Sveti Duh. Po razlagi
nekaterih očetov je prvi človek,
rojen v Mariji, učlovečeni Bog,
Jezus Kristus, drugi pa je človek,
otrok božji in Marijin po posinov-
ljenju. Če je glava človeštva, Kri¬
stus, rojen po nji, morajo biti nujno
tudi izvoljeni, ki so udje spadajo¬
či k ti glavi, rojeni po Mariji.
Ena in ista mati ne rodi glave brez
udov, niti udov brez glave, sicer
bi bila to nenaravna spaka. In če
bi mogel biti kak ud skrivnost¬
nega telesa Kristusovega, to je kak

1  Ps. 86, 5.

22

izvoljenec, rojen od druge matere
ko Marije, ki je rodila glavo, bi to
ne bil nikak izvoljenec, ne bil bi
ud Kristusov, ampak neki nestvor
v redu milosti.

Še več. Ker je Jezus sedaj
ravnotako kakor nekoč sad Mari¬
jin, kakor nebo in zemlja ponav¬
ljata tisoč in tisočkrat vsak dan:
»In blažen je sad tvojega telesa
Jezus«, tedaj je gotovo, da je naš
Odrešenik posamezno za vsakega
človeka ravnotako Marijin sad
kakor za ves svet v splošnem.
Zato more z zaupanjem vzklikniti
vsak vernik, če nosi Kristusovo
podobo v srcu: Marija bodi hva¬
ljena, kajti, kar imam, je tvoje
delo in tvoj sad in brez tebe bi ga
ne imel. O Mariji bi lahko rekli
z besedami svetega Pavla, da rodi
otroke božje, v katerih je Kristus
upodobljen.

Sveti Avguštin daleč prekosi
vse, kar sem jaz povedal, ko trdi,
da so vsi izvoljeni na tem svetu
skriti v presveti Devici, da bi po-

23

stali podobni Sinu božjemu; tu jih
ta dobra mati čuva, redi, vzgaja
in vodi, dokler jih ne rodi k nebe¬
ški slavi po smrti, ki je pravza¬
prav dan njihovega rojstva, kakor
imenuje sveta Cerkev smrt pra¬
vičnih. Ta velika skrivnost milosti
je nepoznana zavrženim in celo
izvoljenim le malo znana.

Bog Sveti Duh hoče po Mariji
vzgojiti svoje izvoljene in ji go¬
vori: »Med mojimi izvoljenci se

ukorenini« 1 . Ukorenini, predraga
moja nevesta, vse svoje čednosti
v mojih izvoljencih, da rastejo od
čednosti do čednosti, od milosti do
milosti. Tako si mi ugajala, ko si
živela na zemlji v izvrševanju vzvi¬
šenih kreposti, da te še želim vi¬
deti na zemlji, ne da bi nehala
bivati v nebesih. Zato bodi znova
v mojih izvoljencih, da z veseljem
vidim v njih korenine tvoje ne-
zmagljive vere, tvoje globoke po¬
nižnosti, tvojega vsestranskega za¬
tajevanja, tvoje vzvišene molitve,

1  Sir. 24, 13.

24

tvoje goreče ljubezni, tvojega trd¬
nega upanja in vseh tvojih čedno¬
sti. Nevesta moja, ravnotako ver¬
na, čista in rodovitna ko nekdaj,
naj vzbudi tvoja vera vernikov,
naj vzgoji tvoja čistost devic in
naj proizvede tvoja rodovitnost
izvoljencev, mojih svetišč. In res.
Kjer se je v duši ukoreninilo njeno
češčenje, tam dela Marija čudeže
milosti, kakor more le ona, kajti
le ona je rodovitna devica, ki ni
imela nikdar in ne bo imela po¬
dobne na čistosti in rodovitnosti,

Marija je v zvezi s Svetim Du¬
hom proizvedla največjo stvar, ki
je bila kdaj in bo, učlovečenega
Boga, in bo proizvedla tudi velike
stvari, ki nastopijo zadnje dni.
Vzgoja velikih svetnikov, ki bodo
vstali koncem sveta, je nji pridr¬
žana, kajti le ta imenitna in čudo¬
vita Devica more proizvesti v
zvezi s Svetim Duhom kaj vele¬
pomembnega.

Ako najde Sveti Duh svojo Ne¬
vesto v kaki duši, tedaj hiti k nji

25

in se združi z njo tako tesno, v
kakršni meri je dala prostora nje¬
govi Nevesti. Eden glavnih vzro¬
kov, da Sveti Duh sedaj ne dela
v nas izvanrednih čudežev, je, ker
ne najde v dušah dovolj tesne
zveze z Marijo, svojo nerazdruž-
Ijivo nevesto. Pravim, nerazdruž-
ljiva nevesta, zakaj odkar se je
Sveti Duh, ljubezen Očetova in
Sinova, zaročil z Marijo, da rodi
Kristusa, glavo izvoljenih, in Kri¬
stusa v izvoljenih, je nikdar ni za¬
pustil, ker mu je bila vedno zvesta.

Tretji oddelek.

Posledice.

1. Marija, kraljica src.

Iz doslej povedanega sledi
jasno, da je prejela Marija od
Boga veliko gospodstvo nad du¬
šami izvoljenih; ne mogla bi nam¬
reč v njih prebivati, kakor ji je za¬
povedal Bog Oče, ne mogla bi
upodabljati nje v Kristusu in Kri-

26

slusa v njih, ne mogla bi ukoreni¬
njati svojih čednosti v njih in biti
nerazdružljiva spremljevalka Sve¬
tega Duha pri vseh njegovih delih
milosti, ne mogla bi, pravim, vsega
tega, če ne bi imela pravice in go-
spodstva nad srci izvoljenih po
posebni milosti Najvišjega. Ta ji
je dal oblast, kakor nad svojim
edinim naravnim Sinom, tudi nad
posinovljenimi otroki in ne samo
nad telesi, kar bi ne bilo toliko,
ampak tudi nad dušami.

Marija je kraljica nebes in
zemlje po milosti, kakor je Kristus
kralj po naravi in osvojitvi. Ker
pa kraljestvo Odrešenikovo ob¬
stoji v prvi vrsti v srcu in notra¬
njosti človekovi po besedah: »Kra¬
ljestvo božje je notri v vas« 1 , je
tudi kraljestvo presvete Device v
prvi vrsti v notranjosti človekovi,
to je v njegovi duši, v njegovem
srcu. In posebno v srcih se Mati
božja slavi v zvezi s svojim božjim

Luk. 17, 21.

27

Sinom bolj kakor v vseh vidnih
stvareh in mi jo moremo s svet¬
niki imenovati: Kraljica src.

2. Marija je ljudem potrebna.

Sklepati moramo, da je pre¬
sveta Devica, ki je bila celo Bogu
nekako pogojno potrebna, namreč
vsled sklepa njegove volje, tembolj
potrebna ljudem, da dosežejo svoj
poslednji namen. Zato se ne sme
pobožnost do Matere božje sta¬
viti na isto mesto s pobožnostmi
k drugim svetnikom, kakor da ni
veliko potrebnejša.

Učeni in pobožni Suarez iz
družbe Jezusove, modri in glo-
bokoverni Justus Lipsius, lovanj-
ski doktor in mnogi drugi so ne¬
omajno dokazali iz misli cerkvenih
očetov, med drugimi svetega Av¬
guština, svetega Efrema Sirca,
svetega Cirila Jeruzalemskega,
svetega Germana iz Carigrada,
svetega Janeza Damaščana, sve¬
tega Anzelma, svetega Bernarda,
svetega Bernardina, svetega To-

28

maža in svetega Bonaventura, da
je pobožnost do presvete Device
potrebna k zveličanju in da je ne-
dvomljivo znamenje zavrženja, če
kdo opusti češčenje in ljubezen do
Marije, dočim je na drugi strani
nedvoumno znamenje izvoljenja,
če ji je kdo ves in resnično vdan.
»Tebi biti posvečen, o presveta
Devica,« je dejal sv. Janez Dama-
ščan, »je orožje zveličanja, katero
je dal Bog tistim, ki hoče, da se
rešijo.« To je priznal celo Eko-
lampadij, znan protestant, in tudi
mnogi drugi krivoverci.

Predpodobe in izreki stare in
nove zaveze to dokazujejo, misli
in zgledi svetnikov potrjujejo, pa¬
met in izkušnja kažeta. Celo hu¬
dobni duhovi in njihovi privrženci
so morali često prisiljeni po res¬
nici to priznati, četudi nerado-
voljno.

Ako pa je pobožnost do Ma¬
tere božje potrebna vsem ljudem
že sploh za dosego zveličanja, te¬
daj je toliko bolj onim, ki so po-

29

klicani k večji popolnosti. In ne
verjamem, da bi kdo mogel doseči
ožjo zvezo z našim Gospodom in
popolno zvestobo do Svetega
Duha brez tesne združitve s pre¬
sveto Devico in brez velike njene
pomoči.

Samo Marija je našla milost
pred Bogom brez posredovanja
kake druge stvari, a vsi drugi, ki
so jo našli, so jo dobili le po nji.
Milosti polna je bila, ko jo je po¬
zdravil nadangel Gabrijel, in pre¬
kipevala je milosti, ko jo je ob-
senčil Sveti Duh na nepojmljiv
način. In množila je to dvojno' mi¬
lost od dne do dne, od trenutka
do trenutka ter prišla do tolike
stopnje neskončne in nerazumljive
milosti, da jo je Najvišji postavil
za edino zakladničarko svojih bo¬
gastev, edino delilko svojih milo¬
sti, da poplemeniti, povzdigne in
obogati kogar hoče, da popelje,
kogar hoče po ozki poti v nebo in
kljub oviram skozi tesna vrata živ¬
ljenja, da podeli prestol, žezlo in

30

kraljevo krono, komur hoče. Je¬
zus  je vedno in povsod sin Marijin
in njen sad in Marija je povsod res¬
nično drevo, ki nosi sad življenja,
in prava mati, ki ga rodi.

Samo Mariji je dal Bog ključe
do zakladov božje ljubezni in ji po¬
delil moč, stopati po najvzvišenej-
ših in najskritejših potih popolno¬
sti in voditi po teh tudi druge,
Samo Marija pripomore nesrečnim
otrokom nezveste Eve do vstopa
v zemeljski raj, da tam veselo z
Bogom občujejo, da tam dobe go¬
tovo zavetje proti sovražnikom,
da uživajo brez skrbi pred smrtjo
sad drevesa življenja in spoznanja
dobrega in hudega ter pijejo v glo¬
bokih požirkih nebeško vodo iz či¬
stega studenca, ki teče tam v iz¬
obilju. Ali bolje, Marija sama je
ta zemeljski raj ali deviška, bla¬
goslovljena zemlja, iz katere sta
bila pregnana radi svojih grehov
Adam in Eva, in ona dovoljuje do¬
stop k sebi tistim, ki jih hoče na¬
praviti za svetnike.

31

Vsi bogati med narodi bodo,
da rabim izraz Svetega Duha po
razlagi svetega Bernarda, padali
pred tvojim obličjem na zemljo
vse čase, proseč pomoči posebno
ob koncu dni. To se pravi, naj¬
večji svetniki, duše najbogatejše
na milosti in čednostih, bodo naj¬
bolj goreče prosile presveto De¬
vico, da bi jo imele vedno pred
očmi kot najpopolnejši vzor za po¬
snemanje in kot mogočno pomoč¬
nico, da bi se k nji zatekali.

Četrti oddelek.

Posebna vloga Marijina v posled¬
njih časih. — Preroški pogled.

Rekel sem že, da se bo poka¬
zala vsa Marijina moč posebno
proti koncu sveta. Neki sveti duši
je bilo razodeto, da obudi Najvišji
v zvezi s svojo sveto Materjo ob
koncu dni velike svetnike, ki bodo
prekašali po svetosti množice dru¬
gih svetnikov, kakor prekaša ce¬
dra na Libanonu pritlično drevje.

32

Te velike duše, polne milosti
in gorečnosti, bodo izbrane, da se
postavijo nasproti sovražnikom
božjim, ki bodo prihruli od vseh
strani. Posebno bodo vdane pre¬
sveti Devici, ki jih bo razsvetlje¬
vala s svojo svetlobo, pojila s svo¬
jim mlekom, vodila v svojem duhu,
podpirala s svojo roko in varovala
ter ščitila tako, da se bodo lahko
borile z eno roko in gradile z
drugo. Z eno bodo napadale, uni¬
čevale in trebile krivoverce in
krive vere, razkolnike in razkol-
ništvo, malikovalce in malikova¬
nje ter grešnike in njihovo brez-
božnost, z drugo pa bodo gradile
pravi tempelj Salomonov in skriv¬
nostno mesto Gospodovo. Delali
bodo za češčenje Matere božje, ki
jo imenujejo sveti očetje: tempelj
Salomonov in mesto božje. Ves
svet bodo pridobili s svojo besedo
in s svojim zgledom za pravo po¬
božnost do nje, kar jim bo nako¬
palo veliko sovražnikov, pa pri¬
neslo tudi mnogo zmag in slave pri

33

Bogu. Tako je Bog razodel sve¬
temu Vincenciju Fererskemu, ve¬
likemu apostolu svojega stoletja,
kakor je ta zaznamenoval natanko
v enem svojih del.

Zdi se, da je to napovedal Sveti
Duh tudi v 58. psalmu, ki pravi:
»In bodo vedeli, da Bog vlada v
Jakobu in do kraja zemlje. Zve¬
čer se vračajo in so gladni kakor
psi ter letajo okrog po mestu« 1 .
To mesto, ki ga bodo našli ljudje
proti koncu sveta, da se spreobr¬
nejo in potolažijo svojo lakoto po
pravičnosti, je presveta Devica, ki
jo imenuje Sveti Duh: stolp in me¬
sto božje.

Po Mariji se je začelo odrešenje
sveta, po Mariji mora biti dovr¬
šeno. Vendar se Marija ob prvem
prihodu Jezusa Kristusa ni skoro
nič pokazala, da se ne bi ljudje še
premalo poučeni in razsvetljeni
glede na osebo njenega Sina, temu
oddaljili in se preveč ter na čuten
način navezali nanjo. To bi se

i Ps. 58, 14. 15.

34

najbrž zgodilo zaradi izredne le¬
pote, s katero jo je obdaril Najvišji
tudi po zunanje, če bi jo poznali.
Dionizij Areopagit pravi, da bi jo
smatral radi njene skrivne mično¬
sti in neprimerne lepote za božan¬
stvo, če ga vera, v kateri je bil
utrjen, ne bi učila nasprotnega.
Toda pri drugem prihodu Kristu¬
sovem mora biti spoznana in od
Svetega Duha odkrita zato; da po
nji spoznamo in ljubimo Kristusa
ter mu služimo. Vzroki, radi ka¬
terih je skril Sveti Duh svojo Ne¬
vesto v življenju in jo v evangeliju
tako malo razodel, takrat ne bodo
več obstajali.

Bog torej razodene in odkrije
to izredno delo svojih rok v po¬
slednjih časih: 1. Prvič zato, ker
se je na tem svetu skrivala in v
svoji globoki ponižnosti poniže¬
vala v prah ter dosegla pri Bogu,
apostolih in evangelistih, da ni
bila razodeta. — 2. Ker je Marija
na zemlji vsled milosti in v nebe¬
sih vsled slave čudežno delo bož-

35

jih rok, hoče Vsemogočni, da ga v
nji slavimo in hvalimo. — 3. Ker
je jutranja zarja, ki hodi pred soln-
cem pravice in ga oznanja, morajo
jo ljudje spoznati, da spoznajo
tudi solnce Kristusa. — 4. Ker je
pot, po kateri je Kristus prvič pri¬
šel k nam, naj bo tudi, ko pride
drugič, četudi na drug način. —
5, Ker je varno sredstvo in prava
pot, ki je po njej mogoče priti k
Jezusu in ga popolnoma doseči,
ga morajo duše, ki se hočejo sve¬
titi v svetosti, doseči po nji. Kdor
najde Marijo, najde življenje, to je
Kristusa, ki je pot, resnica in živ¬
ljenje. Nihče pa ne najde Marije,
če je ne išče, in ne more je iskati,
če je ne pozna, zakaj nepoznane
stvari nihče ne išče in ne poželi.
Ako jo bomo torej hoteli bolj spo¬
znati, jo bo moral Bog bolj odkriti
v večje poznanje in slavo presvete
Trojice. — 6. Ker naj se Marija
odlikuje v poslednjih časih bolj ko
kdaj v usmiljenju, moči in milosti.
V usmiljenju tako, da privede na-

36

zaj in ljubeznivo sprejme uboge
grešnike in zašle, ki se izpreobr-
nejo in povrnejo v katoliško Cer¬
kev; v moči proti božjim sovraž¬
nikom, malikovalcem, razkolni¬
kom, mahomedancem, judom in
zakrknjenim brezbožcem, ki se
bodo strašno vzdignili, da bi za¬
peljali z obljubami in grožnjami v
odpad vse, ki niso na njihovi
strani; in nazadnje naj se odlikuje
v milosti tako, da navduši in
okrepi hrabre vojščake in zveste
služabnike Kristusove, ki se bodo
bojevali za sveto stvar. — 7. Ker
mora biti strah hudobnim duho¬
vom in njihovim privržencem ka¬
kor za boj pripravljena armada
posebno v zadnjih dneh, ko bo
satan dobro vedoč, da ima le malo
časa, manj kakor kdaj, množil
svoje napore in napade, da bi po¬
gubil več duš. Vzbudil bo nova
preganjanja in nastavljal strašne
zanjke zvestim služabnikom in
pravim otrokom Marijinim, ker te
premaga izmed vseh najteže.

37

Ravno o teh zadnjih in krvavih
zalezovanjih in preganjanjih hu¬
dobnega duha, ki se bodo množila
dan na dan do prihoda Antikri¬
stovega, se mora v prvi vrsti raz¬
umeti ona prva in preznamenita
prerokba in kletev božja, izrečena
v raju nad kačo. Prav je, da to na
tem mestu pojasnimo v slavo pre¬
svete Device, v zveličanje njenih
otrok in v osramočenje hudičevo.

»Sovraštvo bom postavil med
teboj in ženo, med tvojim zarodom
in njenim zarodom, ona ti bo strla
glavo, ti pa boš zalezovala njeno
peto .« 1  Le enkrat je napravil Bog
sovraštvo in takrat nespravljivo,
ki bo trajalo in se večalo do
konca, namreč med Marijo, svojo
Materjo, in hudobnim duhom, med
otroki in služabniki presvete De¬
vice ter med otroki in privrženci
Luciferjevimi. Najstrašnejša med
sovražniki satanovimi pa bo Ma¬
rija. Že v raju ji je vlil Bog v srce,

1  I. Moz. 3, 15.

38

dasi je bivala takrat le še v nje¬
govih mislih, toliko sovraštvo proti
kletemu sovražniku božjemu, to¬
liko gorečnost za odkrivanje hu¬
dobij te stare kače, toliko moči
za zmago, ponižanje in uničenje
brezbožnega prevzetneža, da se je
ta boji bolj, ne samo kakor vseh
angelov in ljudi, ampak v nekem
zmislu bolj ko Boga samega. Ne
sicer kakor bi ne bilo sovraštvo,
jeza in moč božja neskončno večja
nego presvete Device, ker so po¬
polnosti Marijine omejene, ampak
iz sledečih dveh razlogov. Prvič
satan neskončno več trpi v svo¬
jem napuhu, da je premagan in ka¬
znovan od ponižne služabnice bo¬
žje, Njena ponižnost ga ponižuje
bolj kakor božja mogočnost. Dru¬
gič je Bog podelil Mariji toliko
moč nad hudobnimi duhovi, da se
ti boje bolj enega njenega vzdih¬
ljaja v pomoč kake duše, kakor
prošenj vseh drugih svetnikov in
ene njenih groženj bolj kakor
vsega drugega trpljenja, kar so mo-

39

rali hudobni duhovi proti svoji
volji često priznati po obsedencih.

Kar je izgubil Lucifer z napu¬
hom, to je pridobila Marija s po¬
nižnostjo, kar je škodovala in po¬
kvarila Eva z nepokorščino, to je
Marija popravila s pokorščino.
Ker je Eva poslušala kačo, je po¬
gubila sebe in vse otroke ter jih
izročila satanu, ker je bila Marija
Bogu popolnoma vdana, je rešila
s seboj tudi vse otroke in služab¬
nike in jih posvetila božjemu veli¬
častvu.

Bog pa ni postavil samo enega
sovraštva, ampak več; ne samo
med Marijo in hudobnim duhom,
ampak tudi med privrženci pre¬
svete Device in satanovimi. Na¬
redil je sovraštva, nasprotstva in
skrivno jezo med pravimi otroki
in služabniki Marijinimi in otroki
ter služabniki hudičevimi. Ti se
ne ljubijo med seboj in nimajo ni-
kakih tesnejših zvez drug z dru¬
gim. Otroci Belialovi, sužnji sata¬
novi, prijatelji sveta (kajti vse to

40

je eno in isto) so dosedaj vedno
preganjali tiste, ki se drže Matere
božje, kakor je nekoč Kajn zasle¬
doval Abela in Ezav brata Ja¬
koba, ki sta predpodobi zavrženih
in izvoljenih. Ponižnost Marijina
pa bo vedno zmagala nad prevzet¬
nim sovražnikom, in sicer tako si¬
jajno, da mu bo strla glavo, kjer
ima njegov napuh svoj sedež.
Vedno bo odkrivala njegovo kačjo
hudobijo, kazala njegove peklen¬
ske naklepe, uničevala njegove
zlodejske načrte in varovala do
konca dni svoje zveste služabnike
pred njegovimi grozečimi kremplji.

Prav posebno pa se bo poka¬
zala Marijina moč nad hudobci, ko
bo satan zalezoval njeno peto, to
je njene ponižne služabnike in
revne otroke, ki jih bo Marija po¬
klicala, da se bojujejo proti njemu.
Majhni in revni bodo pred svetom,
poniževani, teptani in stiskani ka¬
kor peta v primeri z drugimi udi
telesa, zato pa bodo bogati milosti
božje, katere jim bo Marija naklo-

41

nila v obilici, veliki bodo in mo¬
gočni v svetosti pred Bogom, vzvi¬
šeni nad vsemi svetnimi stvarmi
po svoji gorečnosti in tako zelo
podpirani z božjo pomočjo, da
bodo strli s peto ponižnosti v zvezi
z Marijo peklenski kači glavo in
povzročili zmagoslavje Kristusovo.

Bog hoče tedaj, da se bo ob
koncu dni njegovega sveta Mati
bolj spoznavala, ljubila in častila
kakor kdaj poprej. Deloma se bo
to zgodilo brez dvoma že, če se
oprimejo izvoljeni globoke, po¬
polne pobožnosti do Marije, ki
sem jo namenjen razložiti. Videli
bodo to lepo morsko zvezdo jas¬
neje in prijadrali v varno prista¬
nišče, če bodo sledili njeni svet¬
lobi, kljub vsem nevihtam in so¬
vražnikom. Spoznali bodo veli¬
čino Marijino in se čisto posvetili
njeni službi kakor podaniki in suž¬
nji ljubezni, okusili bodo njeno
milino in materinsko dobrohotnost
in ljubili jo bodo nežno kakor
vdani otroci, spoznali bodo veli-

42

kost njenega usmiljenja in njeno
pomoč v potrebah ter se zatekali
v vseh zadevah k svoji zavetnici
in srednici pri Kristusu. Vedeli
bodo, da je ona najgotovejše, naj¬
lažje, najkrajše in najpopolnejše
sredstvo, priti k Jezusu in ji bodo
zato podarili brez pridržka svoje
telo in dušo, da bi bili ravnotako
tudi Kristusovi.

In kaj bodo služabniki, poda¬
niki in otroci Marijini ob koncu
dni, ko bo narastlo poznanje in če-
ščenje presvete Device po volji
božji čez naše pričakovanje in poj¬
movanje? Goreč ogenj služabni¬
kov Gospodovih bodo, ki vžgo po¬
vsod ogenj božje ljubezni, ostre
puščice bodo v rokah mogočne
Marije, da bo uničevala z njimi so¬
vražnike. Sinovi Levijevi bodo,
ki bodo nosili očiščeni v ognju ve¬
likih težav in tesno združeni z
Bogom, v srcu zlato ljubezni, v
duhu kadilo molitve, na telesu di¬
šave zatajevanja in ki bodo po¬
vsod ubogim in malim dišava Kri-

43

stusova, a bogatim napuhnjenim
otrokom tega sveta duh smrti.
Gromeči oblaki bodo, ki bodo hi¬
teli skozi ozračje pri najmanjšem
dihu Svetega Duha in ki bodo raz¬
širjali, ne da bi se kje ustavljali,
ne da bi se česa ustrašili in ne da
bi se žalostili nad čem, dež besede
božje in večnega življenja; gromeli
bodo proti grehu, grozili svetu,
strli hudobca in njegovo sprem¬
stvo in prebodli skozi in skozi z
dvoreznim mečem besede božje —
naj bo v življenje ali smrt — vse,
h katerim jih pošlje Najvišji. Pravi
apostoli zadnjih časov bodo, ka¬
terim bo dal Gospod besedo in
oblast, delati čudeže in odvzemati
sovražniku bogati plen. Brez zlata
in srebra in, kar je več, brez skrbi
bodo počivali med drugimi pridi¬
garji, duhovniki in kleriki, pa ven¬
dar imeli srebrne peroti goloba,
da hitro polete z najčistejšim na¬
menom v slavo božjo in zveličanje
duš, kamor jih pokliče Sveti Duh.
Kjer bodo govorili, bodo pustili za

44

seboj le zlato ljubezni, ki je izpol-
njenje cele postave. Nazadnje bodo
pravi učenci Jezusovi, ki bodo sto¬
pali po stopinjah njegovega ubo¬
štva, ponižnosti, zaničevanja sveta
in ljubezni ter učili ozko pot k
Bogu v čisti resnici po svetem
evangeliju in ne po načelih sveta,
ne da bi jim bilo mar oseb, ne da
bi prizanašali ali se bali kakega
človeka, naj bo še tak mogočnjak.

V ustih bodo imeli dvorezen
meč besede božje, na rami krvavo
zastavo s križem, v desnici križ,
v levici rožni venec, v srcu naj¬
svetejši imeni Jezus in Marija in
skromnost ter zatajevanje Kristu¬
sovo v vsem svojem obnašanju. To
so veliki možje, ki nastopijo, ka¬
kor smo že povedali, ob koncu
sveta in ki jih bo vzgojila Marija
na povelje Najvišjega, da razširi
svoje kraljestvo nad onim brez-
božnežev, malikovalcev in moha-
medancev. Kdaj in kako se bo to
zgodilo? — — — Samo Bog ve,
mi pa moramo molčati, moliti,

45

vzdihovati k Bogu in čakati po
onih besedah: »Željno sem priča¬
koval Gospoda, tedaj se je ozrl
name .« 1

Drugo poglavje.

Katera pobožnost do presvete
Device je prava.

Prvi oddelek.

Temeljne resnice.

Ko sem povedal nekaj o po¬
trebi pobožnosti do presvete De¬
vice, bi moral sedaj pojasniti, v
čem obstoji ta pobožnost. Vendar
pa naj prej še pokažem nekatere
temeljne resnice, ki osvetle in po¬
jasnijo to lepo in pomembno po¬
božnost, ki vam jo hočem odkriti.

Prva resnica.

Jezus Kristus naš zadnji
namen.

Jezus Kristus, naš Odrešenik,
pravi Bog in pravi človek, mora

1  Ps. 29, 1.

46

biti zadnji namen vseh naših po¬
božnosti; drugače so goljufive in
napačne. Kristus je alfa in omega,
začetek in konec vseh stvari, zato
se mora vsak truditi, da postane
popoln v Kristusu. Le v njem nam¬
reč biva vsa polnost božanstva in
vsa polnost milosti, čednosti in po¬
polnosti, le on rosi na nas svoj ne¬
beški blagoslov, le on nas poučuje,
le on je naš gospodar, ki smo od
njega odvisni, naša glava, ki ji mo¬
ramo pripadati kot udje, naš vzor,
ki mu naj postanemo podobni, naš
zdravnik, ki celi naše rane, naš pa¬
stir, ki nas vodi na dobro pašo,
naša pot, ki nas ne zapelje, naša
resnica, ki jo moramo verovati,
naše življenje, ki daje moči za
dušno in telesno delo, le on nam
je vse v vsem. Ni nam dano drugo
ime, ki bi nas rešilo, kakor ime Je¬
zusovo, nimamo drugega temelja
zveličanja, popolnosti in nebeške
slave ko Kristusa. Vsako poslopje,
ki ni zidano na tem trdnem ka-
menu, je postavljeno na gibljiv pe-

47

sek in se bo podrlo brezdvomno
prej ali slej. Vsak vernik, ki ni v
zvezi z njim, je kakor mladika na
vinski trti, ki odpade, se posuši in
je le še za v ogenj. Če pa smo v
Kristusu in Kristus v nas, se nam
ni bati pogubljenja. Ne angeli v
nebesih, ne ljudje na zemlji, ne hu¬
dobni duhovi v peklu in nobena
druga stvar nam ne more škodo¬
vati, ker nas ne more ločiti od lju¬
bezni božje, ki je v Kristusu. Po
Kristusu, s Kristusom in v Kri¬
stusu premoremo vse, dajati čast
in slavo Očetu v edinosti s Svetim
Duhom, napraviti sebe popolne in
biti bližnjemu kakor prijetna vo¬
njava onostranskega življenja.

Ako se zavzemamo za pravo
pobožnost do presvete Device, se
to godi le, da utrdimo ono do Je¬
zusa, da podamo bogato in gotovo
sredstvo priti do Kristusa. Če bi
vodila pobožnost do Marije proč
od Kristusa, bi jo morali zavreči
kot prevaro hudičevo. Pa tega se
nam ni bati, da, nam je nasprotno

48

ta pobožnost, kakor sem že po¬
kazal in bomo še videli, le zato po¬
trebna, da najdemo popolneje Kri¬
stusa, da ga nežneje ljubimo in mu
zvesteje služimo.

Obračam se za trenutek k tebi,
moj ljubi Jezus, da ti potožim,
kako večina kristjanov in celo naj-
učenejši med njimi ne vedo za
nujno zvezo, ki je med teboj in
tvojo sveto Materjo. Ti, o Gospod,
si vedno z Marijo in ona je vedno
s teboj in ne more biti brez tebe,
zakaj sicer bi nehala biti to, kar
je. Po milosti je namreč tako iz-
premenjena v tebe, da ne živi več,
je ni več, samo ti si, moj Jezus, ki
živiš in vladaš v nji mnogo popol¬
neje nego v vseh angelih in svet¬
nikih. 0, če bi poznali čast in lju¬
bezen, ki ti jo izkazuje ta čudovita
stvar, bi imeli o tebi in o nji vse
druge nazore, kakor jih imajo. Ma¬
rija je s teboj tako tesno združena,
da bi lažje ločili luč in solnce, to¬
ploto in ogenj, da, še več, lažje bi
ločili vse angele in svetnike od

49

tebe nego tvojo sveto Mater. Ona
te namreč ljubi bolj goreče, te
slavi bolj popolno ko vse druge
stvari skupaj.

Ali ni torej, moj ljubi Odreše¬
nik, čudno in obžalovanja vredno
videti često nevednost in slepoto
ljudi glede na tvojo Mater? Ne
govorim toliko o malikovalcih in
paganih, ki tebe ne poznajo in se
zato ne menijo za Marijo, ne go¬
vorim o krivovercih in tistih raz¬
kolnikih, ki jim ni mar pobožnosti
do presvete Device, ker so ločeni
od tebe in tvoje svete Cerkve, go¬
vorim le o katoliških kristjanih in
celo o takih, ki bi morali druge
učiti, pa ne poznajo ne tebe ne
tvoje Matere razen na učenjaški,
pust, neploden in malomaren na¬
čin. Le redko govore o Mariji in
o češčenju, ki smo ga ji dolžni,
ker se boje, kakor pravijo, da bi
se to ne zlorabilo in da bi se tebi
ne godila krivica, če bi preveč ča¬
stili Marijo. Ako vidijo ali slišijo,
da kak častilec presvete Device

Marija, kraljica src.

3

50

često govori o češčenju dobre Ma¬
tere na nežen in prepričevalen na¬
čin, kakor o varnem sredstvu brez
prevar, o kratki poti brez nevar¬
nosti, o stezi brez ovinkov in o
čudoviti skrivnosti najti tebe in te
popolno ljubiti, tedaj kriče proti
njemu in navajajo tisoč napačnih
dokazov, da bi ga prepričali, kako
malo potrebno je govoriti o Ma¬
rijinem češčenju in kako so pri ti
pobožnosti udomačene velike na¬
pačnosti, ki jih je treba odpraviti.
Raje, pravijo, naj se govori o tebi,
moj Zveličar, kakor navajati ljud¬
stvo k pobožnosti do tvoje svete
Matere, ki jo že tako dovolj ljubi.

Včasih se pač sliši, da govore
ti ljudje o češčenju Matere božje,
pa ne da bi ga pospeševali in pri¬
poročali, ampak da bi odpravili
napake, dočim so sami brez po¬
božnosti celo do tebe, ker ne po¬
znajo te do Marije. Rožni venec
in škapulir smatrajo za pobožnosti
duševnih revežev, ki se brez njih
lahko zveliča. In če pride med nje

51

kak častilec Marijin, ki moli rožni
venec ali kaj drugega v njeno čast,
brž mu skušajo izpremeniti nje¬
gove misli. Na mestu rožnega
venca mu priporočajo sedem spo¬
kornih psalmov in namesto češče-
nja Marijinega češčenje Jezusovo.

0 ljubeznivi Jezus, ali imajo ti
ljudje tvojega duha? Ali ti more
ugajati njihovo početje? Ali ti je
prav, če se kdo ne trudi ugajati
tvoji Materi iz bojazni, da ne bi
ugajal tebi? Ali je češčenje Ma¬
rijino ovira tvojemu češčenju? Ali
dela sama sebi čast, ki ji jo izka¬
zujejo njeni častilci? Ali dela sama
zase? Ali je tujka, ki ne bi imela
nobene zveze s teboj? Ali ne ugaja
tebi, če kdo želi biti nji v veselje?
Ali se kdo loči ali oddalji od tvoje
ljubezni, ki se nji izroči in njo
ljubi? In vendar, moj ljubeznivi
Zveličar, bi se nekateri učenjaki
ne mogli bolj odtujiti češčenju
tvoje svete Matere in biti bolj
brezbrižni, če bi bilo vse res, kar
sem navedel. Čuvaj me, Gospod,

3 ’

52

varuj me njihovega naziranja in
ravnanja in daj mi vsaj malo ti¬
stega spoznanja, spoštovanja in
ljubezni, ki jo ti gojiš do svoje Ma¬
tere, da te tem bolj ljubim in pove¬
ličujem, posnemam in hodim za
teboj . 1

Daj mi milost, da vedno hvalim
tvojo sveto Mater, daj mi, da jo
vredno proslavljam vsem sovraž¬
nikom na kljub, ki so tudi tvoji
sovražniki, in naj jim zakličem s
svetniki: »Nihče naj si ne domiš¬
lja, da mu bo Bog usmiljen, kdor
žali njegovo Mater.« Daj mi zato,
da dosežem po tvojem usmiljenju
pravo pobožnost do Marije in jo
oznanjam vsemu svetu, gorečo lju¬
bezen do tebe in sprejmi v ta na¬
men ponižno prošnjo, ki jo po¬
šiljam s svetim Avguštinom do
tebe:

1  V časih, ko je pisal blaženi Gri-
njon to svojo knjižico, je bila njegova
tožba o katoliških učenjakih in du¬
hovnikih upravičena, toda danes se
ravno ti največ trudijo za češčenje
Marijino.

53

»Ti si, Kristus, moj sveti oče,
moj usmiljeni Bog, moj veliki kralj,
moj dobri pastir, moj edini učenik,
moj najboljši pomočnik, moj pre¬
lepi ljubljenec, moj živi kruh, moj
svečenik na veke, moj vodnik v
domovino, moja prava luč, moja
sveta sladkost, moja prava pot,
moja prejasna modrost, moja čista
skromnost, moja miroljubna sloga,
vse moje varstvo, moja bogata de¬
diščina in moja večna rešitev.

O Jezus Kristus, ljubeznivi Go¬
spod, zakaj sem ljubil, zakaj sem
želel v svojem življenju kaj dru¬
gega ko tebe Jezusa, svojega
Boga? Kje sem bil, ko nisem bil
v mislih pri tebi? Vsaj odslej se
stekajte in ogrevajte vse moje
želje v Gospodu Jezusu; hitite, do¬
volj ste se mudile, tecite, kamor
ste namenjene, iščite, kogar iščete.
Jezus, kdor tebe ne ljubi, naj bo
zavržen, kdor tebe ne ljubi, naj bo
poln grenkosti ... O sladki Jezus,
tebe naj ljubi, v tebi naj se veseli,
tebe naj občuduje vsako srce, po-

54

svečeno tvoji slavi. Bog mojega
srca in moj delež, Jezus Kristus,
naj izgubi moje srce svoje življe¬
nje, da ti živiš v meni in da se
vname v mojem srcu žareče oglje
tvoje ljubezni in zagori v mogočen
ogenj. Naj gori neprestano na žrt-
veniku mojega srca, naj žari v moji
notranjosti, plapola v skrivnih glo¬
binah moje duše, da pridem na dan
smrti prevzet od tvoje ljubezni
pred tebe.«

Druga resnica.

Mi smo Jezusovi in
Mari  j i n i.

Kakor pravi apostol, mi nismo
več svoji, ampak čisto Kristusovi
kakor udje in sužnji, ki jih je od¬
kupil neskončno drago, s ceno vse
svoje krvi. Pred krstom smo bili
hudičevi sužnji, krst pa nas je na¬
pravil za sužnje Kristusove, ki mo¬
ramo živeti, delati in umreti tako,
da prinašamo učlovečenemu Bogu
vreden sad, da ga slavimo v svo-

55

jih telesih in mu izročimo vlado
naših src. Mi smo namreč njegova
posest, njegovo rešeno ljudstvo in
njegova dediščina.

V tem zmislu nas primerja Sveti
Duh z drevjem, vsajenim ob stu¬
dencih milosti, na vrtu svete Cer¬
kve, ki naj daje ob svojem času
sadove, z mladikami vinske trte,
katere deblo je Kristus in ki mora
dajati dobro grozdje, dalje s čredo,
katere pastir je Kristus in ki se
mora množiti in dajati mleka, in
nazadnje z dobro zemljo, ki jo ob¬
deluje Bog in ki nosi trideseteren,
šestdeseteren, da stoteren sad.
Ravnotako je tudi Kristus preklel
nerodovitno figovo drevo in ob¬
sodil lenega hlapca, ki svojega ta¬
lenta ni prav porabil. Vse to do¬
kazuje, da pričakuje Kristus od
nas sadov, namreč naših dobrih
del. Ta dobra dela so samo nje¬
gova last, ker smo »ustvarjeni v
dobrih delih v Kristusu Jezusu«. 1
Te besede kažejo, da je Kristus

1  Efež. 2, 10.

56

edini začetnik in da mora biti tudi
edini namen vseh naših dobrih
del ter da mu ne smemo služiti le
kakor plačani služabniki, ampak
kot sužnji ljubezni. Naj to raz¬
ložim.

Tu na zemlji sta dva načina,
kako more biti kdo drugemu pod¬
ložen in odvisen od njegove moči,
namreč navadna služba in pa su¬
ženjstvo. Zato govorimo o služab¬
nikih in sužnjih.

V navadni službi, kakor je med
kristjani, se človek zaveže služiti
drugemu določen čas za neko plačo
ali neko odškodnino. V sužnosti
pa je človek od drugega popol¬
noma odvisen vse svoje življenje
in mora služiti svojemu gospodu
brez kakega plačila ali odškod¬
nine kakor žival, nad katero ima
pravico življenja in smrti.

So pa zopet trije načini sužno¬
sti: sužnost po naravi, sužnost, v
katero je kdo prisiljen, in prosto¬
voljna sužnost, Vse stvari so v
božji sužnosti na prvi način, zakaj

57

»Gospodova je zemlja in vse, kar
jo napolnjuje.« 1  Poleg tega so hu¬
dobni duhovi in pogubljeni sužnji
tudi na drugi način, pravični in
svetniki pa na tretji. Prostovoljna
sužnost je pred Bogom, ki gleda
na srce, ki zahteva srce in se sam
imenuje Bog srca ali ljubezni, za-
služnejša, ker si s tako sužnostjo
izberemo Boga za gospodarja vseh
stvari in vsega delovanja, četudi
bi ne bili že po naravi k temu pri¬
siljeni.

Med služabnikom in sužnjem
je silno velik razloček. — 1. Slu¬
žabnik ne da vsega, kar je, kar
ima in kar more pridobiti sam ali
po drugih, suženj pa da sebe z
vsem, kar ima in more imeti, brez
izjeme svojemu gospodu. — 2. Slu¬
žabnik zahteva za delo, ki ga iz¬
vršuje gospodarju, plačilo, suženj
pa ne more zahtevati ničesar, naj
dela še tako vztrajno, pridno in
naporno. — 3. Služabnik lahko za¬
pusti svojega gospodarja, kadar

1  Ps. 28, 1.

58

hoče ali vsaj, ko poteče čas nje¬
gove službe, suženj nima pravice
zapustiti gospodarja, kadar bi ho¬
tel. — 4. Gospodar služabnikov
nima nikake pravice nad njegovim
življenjem, in če bi ga usmrtil kot
svojo žival, bi izvršil krivičen
umor, gospodar sužnjev ima po
postavi pravico nad življenjem in
smrtjo, ga lahko proda, komur
hoče, ali ubije kakor svojega ko¬
nja. — 5. Nazadnje je služabnik le
nekaj časa v službi gospodovi, su¬
ženj pa nasprotno za vedno.

Kakor ne more nobena stvar
napraviti enega človeka od dru¬
gega bolj odvisnega nego sužnost,
prav tako ne more noben kristjan
bolj preiti v last Kristusovo in nje¬
gove Matere nego s prostovoljno
sužnostjo po zgledu Kristusa sa¬
mega, ki je vzel nase podobo suž¬
nja iz ljubezni do nas, in po zgledu
presvete Device, ki se je nazvala
deklo, sužnjo Gospodovo. Apostol
se s častjo imenuje »služabnik Kri¬
stusov«, pa tudi vsi kristjani se

59

često imenujejo v svetem pismu
»služabniki Kristusovi«. In ta be¬
seda ne zaznamuje, kakor je dobro
pripomnil velik mož, nič drugega
ko sužnja. Takrat namreč še niso
imeli služabnikov kakor dandanes,
in gospodarjem so delali le sužnji
ali osvojenci. Da ne bi ostal kak
dvom, da smo sužnji Kristusovi,
rabi katekizem cerkvenega zbora
tridentinskega nedvoumno besedo
»mancipia Christi«, po naše »suž¬
nji Kristusovi«.

Na ti podlagi trdim, da moramo
biti Kristusova last in mu služiti
ne le ko plačani hlapci, ampak ko
sužnji iz ljubezni, ki se mu čisto
darujejo in so mu na razpolago kot
sužnji samo radi časti, biti njegovi.
Pred krstom smo bili sužnji hudi¬
čevi, krst pa nas je napravil za
sužnje Kristusove. Kristjani so te¬
daj nujno ali sužnji hudičevi ali
Kristusovi.

Kar trdim brezpogojno o Kri¬
stusu, to rečem pogojno o Mariji,
Jezus Kristus, ki si jo je izbral za

60

tovarišico v življenju, v smrti, v
slavi in gospodstvu čez nebesa in
zemljo, ji je podelil po milosti so¬
razmerno s svojim božjim veličast¬
vom iste pravice in prednosti, ki
jih ima sam po naravi. »Kar pri¬
pada Bogu po naravi, pripada Ma¬
riji po milosti,« pravijo svetniki;
tako imata oba, ker imata isto
voljo in isto moč, tudi iste podlož¬
nike, služabnike in sužnje.

Po mnenju svetnikov in mno¬
gih velikih mož se smemo tedaj
podvreči Mariji kot sužnji iz lju¬
bezni, da postanemo na najpopol¬
nejši način sužnji Kristusovi, Če
se je presvete Device poslužil
sam Gospod, da je prišel k nam,
se je pač smemo tudi mi, da pri¬
demo k Njemu, Saj Marija ni ka¬
kor druge stvari, da bi nas bolj
oddaljila kakor približala Bogu, če
se ji popolnoma vdamo, ampak
njeno največje hrepenenje je, zdru¬
žiti nas z Jezusom, svojim sinom,
in največja želja Jezusova je, da
bi prišli k njemu po njegovi Ma-

61

teri. In to mu je v čast in veselje,
kakor bi bilo v čast in veselje kra¬
lju, če bi se kdo usužnjil kraljici z
namenom, da bi tako postal boljši
njegov podložnik. Zato pravijo
sveti očetje in po njih sveti Bona¬
ventura, da je Marija pot, po ka¬
teri se pride k našemu Gospodu,
Da, še več! Če je res, kakor
sem že rekel in kakor trdijo sveti
cerkveni učeniki: sveti Anzelm,

sveti Bernard, sveti Bernardin,
sveti Bonaventura in drugi, da je
presveta Devica kraljica in vla¬
darica nebes in zemlje, da je nji
podložno vse in v nekem pomenu
celo sam Bog, ali nima torej ravno
toliko podložnih in sužnjev, koli¬
kor je bitij? Vendar pa je prav,
da so med tolikimi, ki so proti
svoji volji sužnji Marijini, tudi
drugi, ki si njo izberejo iz ljubezni
za. svojo gospodovalko. Kaj? Ali
naj imajo ljudje in hudiči svoje pro¬
stovoljne hlapce, Marija pa ne?
Kralj si šteje v čast, če ima kra¬
ljica, njegova tovarišica, sužnje,

62

nad katerimi ima pravico življenja
in smrti, ker je čast in moč enega
čast in moč tudi drugega; kdo bi
tedaj mogel misliti, da našemu
Gospodu, najboljšemu Sinu, ne bi
bilo prav, da ima sužnje njegova
Mati, s katero deli vso svojo moč?
Ali Kristus manj spoštuje in ljubi
Marijo, kakor Asver Estero in Sa¬
lomon Betšabejo? Kdo bi si upal
to trditi ali le misliti?

Pa kam me je zapeljalo pero?
Zakaj se mudim pri dokazovanju
tako lahko umljive stvari? Kaj
zato, če se kdo noče imenovati su¬
ženj Marijin? Naj se imenuje in
naj bo le res suženj Kristusov, s
tem je že tudi Marijin, kajti Jezus
je, kakor smo rekli, sad in slava
Marijina.

In na tako popoln način, kakor
sem sedaj označil, postanemo Je¬
zusovi in Marijini ravno po pobož¬
nosti, ki vam jo opišem.

63

Tretja resnica.

Potreba samoodpovedi.

Naša najboljša dela so navadno
omadeževana in pokvarjena vsled
naših slabosti. Če zliješ čisto in
snažno vodo v slabo dišečo po¬
sodo ali vino v sod, čegar notra¬
njost je pokvarjena od slabega
vina, ki je bilo notri, tedaj se čista
voda ali dobro vino hitro navza-
meta slabega duha. Ravnotako se
tudi, ko zlije Bog v našo dušo, po
izvirnem in po lastnih grehih oma¬
deževano, nebeško roso svoje mi¬
losti ter sladko vino svoje lju¬
bezni, njegov dar navzame slabo¬
sti, ki jo je zapustil greh. Vsa
naša dejanja, celo naše najlepše
čednosti spremljajo nasledki greha.
Zato je za popolnost, ki jo dose¬
žemo le v zvezi z Jezusom, naj¬
večje važnosti, da zatiramo, kar je
slabega v nas, sicer nas Gospod,
ki je neskočno čist in ki sovraži
neizmerno najmanjši madež na
duši, zavrže izpred svojega obličja
in se ne združi z nami.

64

Za pravo samoodpoved pa je
potreba:

1. Razsvetljeni po Svetem
Duhu moramo spoznati svojo na¬
ravno slabost, svojo nezmožnost
za vse k zveličanju potrebno,
svoje slabo nagnjenje, svojo ne¬
stalnost in nepoštenost in nevred¬
nost vsake milosti. Greh našega
prvega očeta nas je vse okužil, po-
hujšal, pokvaril in prevzel, kakor
kvas prevzame testo, v katerega
je položen. Dejanski grehi, ki smo
jih storili sami, bodisi smrtni, bo¬
disi mali, četudi že odpuščeni, so
še pomnožili našo poželjivost,
našo slabost in našo pokvarjenost
ter tako pustili zle posledice v
duši. In naša telesa, ta so tako
izkvarjena, da jih imenuje Sveti
Duh telesa greha, spočeta v grehu,
vzrejena v grehu in zmožna vsa¬
kega greha, telesa, podvržena tisoč
in tisoč boleznim, ki jih uničujejo
dan na dan, telesa, ki ne rode dru¬
gega ko črve in razpad.

65

Naša duša, ki je navezana na
telo, je postala takorekoč mesena
in se imenuje v svetem pismu kar
meso: »zakaj vse meso je popačilo
svojo pot na zemlji« 1 . Za delež
imamo le napuh, duševno slepoto,
zakrknjenost srca, slabost in ne¬
stalnost volje, poželjivost, razbur¬
kane strasti in bolezni telesa. Po
naravi smo bolj prevzetni nego
pavi, bolj navezani na zemljo ko
krastače, manj vredni nego kozli,
bolj nevoščljivi kakor kače, bolj
požrešni kakor prašiči, bolj raz¬
dražljivi ko tigri, bolj leni nego
želve, slabejši kakor trsje, nestal-
neiši kakor petelin na strehi.
Lastna nam je le ničnost in greh
in ne zaslužimo drugega kakor
jezo božjo in večno pogubljenje.

Ali se moremo potemtakem ču¬
diti, če je rekel naš Gospod, da
mora zatajevati samega sebe, kdor
mu hoče služiti, in sovražiti svoje
življenje — »kdor ljubi svoje živ¬
ljenje, ga bo izgubil; in kdor so-

1  I, Moz, 6, 12,

66

vraži svoje življenje na tem svetu,
ga bo prihranil v večno življe¬
nje« 1  —? Neskončna Modrost, ki
ne daje zapovedi brez povoda,
nam zato zapoveduje sebe sovra¬
žiti, ker zaslužimo sovraštvo na
prav poseben način. Nobena stvar
ni ljubezni bolj vredna kakor
Bog, in nobena bolj sovraštva ka¬
kor mi sami.

2. Ko smo spoznali svojo nič¬
nost, se moramo odpovedati sami
sebi, odmirati svojim čutom in
zmožnostim. Gledati moramo, ka¬
kor da ne vidimo ničesar, poslu¬
šati, kakor da ne slišimo, rabiti
stvari tega sveta, kakor da jih ne
rabimo, kar imenuje sveti Pavel
vsak dan umirati. »Če žitno zrno,
ki pade v zemljo, ne umrje, ostane
samo« 2  in ne rodi sadu. Ako mi
sami sebi ne odmrjemo in ako nas
naše pobožnosti ne privedejo do
te potrebne in plodonosne smrti,
ne bomo prinašali sadu in naše

1  Jan. 12, 25.

2  Jan. 12, 24.

67

pobožnosti bodo odveč. Vsa naša
pravičnost bo omadeževana po
samoljubju in naši svojevoljnosti,
zato pa se Bog ne bo ozrl na naj¬
večje žrtve in najboljša dela, ki
jih zmoremo. Ob smrti bomo našli
svoje roke prazne, brez čednosti
in zaslug, in v nas ne bo tiste lju¬
bezni, ki je bodo deležne one
duše, ki so odmrle same sebi in
katerih življenje je v Bogu.

3, Ker je naša dolžnost, da od¬
miramo sebi, si poiščimo in oprav¬
ljajmo tisto pobožnost, ki nas
najprej in najgotoveje pripelje do
popolne samoodpovedi. Tudi med
mnogimi Marijinimi pobožnostmi
je treba izbirati, zakaj ni vse zlato,
kar se sveti, ni vse med, kar je
sladko, in tudi ne pelje vse k sve¬
tosti, kar je lahko in kar izvršuje
večina. Kakor je nekaka poseb¬
nost, v naravnem redu izvršiti hi¬
tro in z malim trudom nekatera
dejanja, ravnotako je v redu mi¬
losti posebnost, izvršiti v kratkem
času z veseljem in lahko nad-

68

naravna dejanja, zatajevati sa¬
mega sebe, združiti se z Bogom in
postati popoln.

Pobožnost, ki vam jo razložim,
je taka posebnost v redu milosti,
neznana večini kristjanov, znana
le redkim pobožnim dušam in iz¬
vrševana od prav malega števila.

Četrta resnica.

Potreba srednice pri Jezusu.

Bolje je, bližati se Bogu skrom¬
no po posredovalcu kakor sam.
Naša slabost in skvarjenost je nam¬
reč, kakor sem pokazal, tako ve¬
lika, da bo vsa naša pravičnost
premale vrednosti pred Bogom, da
bi ga ganila in da bi nas uslišal,
če se bomo naslanjali le na svoja
dela, svoj trud in svojo pripravo.
Ni nam dal Bog srednikov pred
svojim veličastvom brez razloga.
Videl je našo nevrednost in ne¬
zmožnost, imel je usmiljenje z nami
in nam zato preskrbel, da bi imeli
za dostop do njegovega usmiljenja
mogočne srednike. Brez ponižno-

69

sti in spoštovanja do najvzvišenej-
šega in najsvetejšega bitja bi bili,
če bi zanemarjali posredovalce in
se bližali naravnost sami brez vsa¬
kega priporočila Najsvetejšemu,
ne menili bi se za Kralja vseh kra¬
ljev toliko, kakor za kralja ali
kneza te zemlje, ki se mu ne
upamo bližati brez prijatelja, da
govori za nas.

Naš Gospod in Odrešenik je
naš srednik in zagovornik pri Bogu
Očetu. Po njem moramo prositi z
vso zmagoslavno in vojskujočo
Cerkvijo, po njem dobimo dostop
do božjega veličastva. Nikdar ne
smemo stopiti pred Njegovo obličje
razen oprti in obdani s Kristuso¬
vimi milostmi, kakor Jakob v koži
kozličevi pred očeta Izaka, da bi
dobil njegov blagoslov.

Ali pa ne potrebujemo pri Sred-
niku samem posredovalca? Ali je
dovolj velika naša čistost, da se
združimo neposredno z njim in
sami po sebi? Ali ni Bog, v vsem
enak svojemu Očetu in zato Sveti

70

med svetimi, vreden ravnotakega
spoštovanja kakor Oče? Če je po¬
stal v svoji neskončni ljubezni naš
porok in srednik pri Bogu, svo¬
jem Očetu, da ga potolaži in plača
naše dolgove, ali smo zato dolžni
manj spoštovanja in svetega stra¬
hu njegovemu veličastvu in nje¬
govi svetosti?

Nujno nam je treba, kakor pravi
sveti Bernard, srednika pri Sred-
niku samem. In najbolj sposobna
izvrševati to opravilo ljubezni je
Marija, kajti po nji je prišel Kri¬
stus k nam in po nji moramo mi
k njemu. Če se bojimo stopiti na¬
ravnost k Jezusu, svojemu Bogu,
iz bojazni pred njegovim neskonč¬
nim sijajem ali radi svojih slabo¬
sti in grehov, se zatecimo v var¬
stvo svoje Matere Marije. Ona je
dobra in ljubezniva, na nji ni nič
trdega in odbijajočega, nič preveč
vzvišenega in preveč sijajnega. Ko
vidimo njo, vidimo svojo čisto na¬
ravo. Ona ni solnce, ki bi nas sle¬
pilo v naši slabosti s preveliko

71

močjo svojih žarkov, ampak je lepa
in mila kakor luna, ki sprejema
svoje žarke od solnca in jih umi-
luje, da se prilagode našim revnim
zmožnostim. Marija je tako lju¬
bezniva, da ne zavrže nikogar, ki
se zateče v njeno varstvo, naj bo
še tak grešnik, kajti še nikdar ni
bilo slišati, kakor trdijo svetniki,
odkar svet stoji, da bi bila koga
zapustila, ki se je izročal zaupljivo
in vztrajno v njeno varstvo. Ma¬
rija je tako mogočna, da ni nikdar
zavržena njena prošnja, samo pri¬
bliža se svojemu Sinu, da ga prosi,
in takoj vse dovoli in sprejme.
Vedno ga zmagajo njene prošnje
in njena ljubezen.

Tako govorita o Materi božji
sveti Bernard in sveti Bonaven¬
tura. Tri stopnje imamo, pravita,
da pridemo k Bogu. Prva, ki nam
je najbližja in najbolj primerna na¬
šim zmožnostim, je Marija, druga
je Jezus Kristus in tretja Bog Oče.
Da pridemo k Jezusu, moramo k
Mariji, ki je naša srednica in pri-

72

prošnjica; da pridemo k večnemu
Očetu, moramo k Jezusu, ki je naš
srednik. Tega reda se popolnoma
drži pobožnost, ki vam jo opišem.

Peta resnica.

O nevarnostih, ki nam prete,
da izgubimo duhovne do¬
brote,

Vsled naše omahljivosti in sla¬
bosti nam je silno težavno ohra¬
niti milosti in zaklade, ki smo jih
prejeli od Boga. In sicer nam je
to tako težko: 1 .  Zato, ker so ti za¬
kladi v telesu, podobnem prsteni
posodi, ker jih hranimo v slabotni
in nestanovitni duši, ki jo naj¬
manjša stvar zbega in potre,

2. je za nas težavno ohraniti
te zaklade zato, ker neprestano
prežijo na nas hudobni duhovi,
kako bi nas oropali milosti in nas
storili nesposobne za nebesa.
Iščejo namreč neprenehoma ugod¬
ne prilike, da bi nas zapeljali v
greh in nam tako namah odvzeli

73

vse, kar smo pridobili s pomočjo
božje milosti dobrega za nebesa
tekom mnogih let. Zares, bati se
moramo hudobnih duhov še po¬
sebno, če premislimo njih število
in dejstvo, da so v svoji zvijačno¬
sti, hudobiji in spretnosti premotili
ljudi, ki so prejeli od Boga več mi¬
losti, ki so bili v čednosti bolj utr¬
jeni, ki so imeli več izkušnje in so
že bolj napredovali v svetosti ka¬
kor mi. O, koliko jih je bilo, ki so
stali trdno kakor cedre na Liba¬
nonu, ki so se svetili kakor zvezde
na nebu; a vendar so globoko za¬
bredli in izginil je njih dušni sijaj.
Kje naj iščemo vzroka tej nagli iz-
premembi? Potrebne milosti, da
vztrajajo v dobrem, jim gotovo ni
manjkalo; zakaj te prejme vsakdo
dovolj. Manjkalo jim je le poniž¬
nosti. Menili so, da so dovolj
močni sami iz sebe, dovolj krepki,
dasi niso bili. Mislili so, da so spo¬
sobni, da ohranijo svoje zaklade,
pa so se zmotili. Kajti zanašali in
opirali so se samo nase. Prepri-

74

čani so bili, da je njih hiša na skalo
zidana, da so njih zakladnice do¬
volj varne, da čuvajo dragocene
zaklade in milosti. Zanašali so se
torej na neznatno oporo, na same
sebe; a obenem so si domišljali,
da jih podpira milost božja. Prav
vsled tega je pripustil pravični
Bog, da so postali žrtev hudob¬
nega duha, ker jih je prepustil
samim sebi. In sedaj glejte! Če bi
bili poznali ti nesrečni ljudje ču¬
dežno pobožnost, ki jo hočem raz¬
ložiti v naslednjem, potem bi bili
izročili svoje zaklade preblaženi
Devici Mariji, zvesti in mogočni
varihinji, in ona bi si bila štela v
dolžnost, da jih čuva kot svojo
lastnino.

3. nam je težko vztrajati v do¬
brem in v milosti božji vsled iz¬
prijenosti zunanjega sveta. Med
svetom je dandanes toliko pohuj¬
šanja, da je takorekoč naravno, da
zabredejo nedolžni v blato pre¬
greh ali da se vsaj omadežujejo v
njegovi hudobiji. Da, reči smemo,

75

naravnost čudežno je, če kdo
vztraja v dobrem sredi te deroče
reke, ne da bi ga odnesla, sredi
tega razburkanega morja, ne da
bi se utopil, ne da bi planili po
njem in ga upropastili morski raz¬
bojniki, ne da bi ga zamorilo to
okuženo ozračje. Edino prebla-
žena Devica je bila, ki je ni zadel
strupeni dih peklenske kače, in le
ona je tista, ki čudežno vodi preko
valov tega življenja njega, ki se ji
je popolnoma posvetil in ki ji tudi
v resnici služi.

Če imamo naštete nevarnosti
pred očmi, potem je pač potrebno,
da dobro preudarimo, katera je
tista pobožnost, ki naj se je okle¬
nemo, da bomo dostojno častili
preblaženo Devico Marijo. So
namreč tudi zmotne, napačne po¬
božnosti, ki pa jih ima marsikdo
za prave. Zakaj hudobni duh se je
poslužil kot preudaren in zvit za¬
peljivec že te in one pobožnosti,
zlasti take v čast Materi božji, ki
je pa bila seveda napačna, da je

76

mogel na ta način pogubiti veliko
duš; in to satansko izkušnjo vsak
dan vnovič uporablja, da še mnoge
druge pahne v nesrečo. Tega in
onega zaziblje v spanje greha s
tem, da mu prigovarja, da naj stori
ta ali oni grešni korak, češ, saj ni
greh, da le vestno opravljaš svojo
zunanjo pobožnost do Matere
božje, bodisi da k njej moliš, bo¬
disi da ji skazuješ kako drugače
čast. Hudobni duh se mi zdi kakor
ponarejalec denarja, ki ponareja
samo zlati in srebrni denar in le
redko druge kovine. Zakaj drugih
kovin se ne izplača ponarejati.
Istotako izkuša hudobni duh po¬
narediti pred vsem kako pobožnost
do Jezusa v zakramentu presve¬
tega Rešnjega Telesa in do pre-
blažene Device Marije, ker so te
pobožnosti v duhovnem življenju
to, kar je zlato in srebro med
zemeljskimi zakladi.

Zato je kaj važno 1. da pred
vsem spoznamo napačne pobož¬
nosti do preblažene Device, da se

77

jih vemo varovati, in 2. da se okle¬
nemo prave pobožnosti. Zato bom
pokazal v drugem delu  te
knjige izmed tolikih pobožnosti do
Marije tisto, ki je najbolj popolna,
Materi božji najbolj všeč, s katero
Boga najbolj poveličujemo, a sebe
najbolj posvečujemo, da se je
oprimemo s toliko večjim veseljem.

Drugi oddelek,

O napačnih pobožnostih do pre¬
svete Device,

Sedem vrst ljudi je, ki napačno
časte Marijo, in ravno toliko je
tudi krivih pobožnosti do prebla-
žene Device, In sicer so napačni
častilci Marijini vsi tisti, ki so z
ozirom na njeno češčenje 1. preveč
izbirčni, 2, preveč ozkosrčni, 3. le
zunanji, 4, predrzni, 5, omahljivi,
6. hinavski in 7, samopridni,

1. 0 izbirčnih Marijinih častilcih.

Te vrste ljudje so navadno na¬
darjeni, toda domišljavi učenjaki,

78

ki morda imajo kaj malega spošto¬
vanja do Marije, ki se pa kljub
temu zaletavajo ob vsaki priliki v
zunanje pobožnosti, s katerimi iz¬
kazuje preprosto, toda verno in
pobožno ljudstvo čast predobri
Materi. In vzrok tega je to, ker
ne prijajo te zunanje pobožnosti
njihovim izmišljenim predsodkom.
Kaj radi dvomijo o vseh čudežih
in dogodkih, ki nam jih poročajo
verodostojni pisatelji, ali pa o ta¬
kih čudežnih zgodbah, ki so vzete
iz domače zgodovine posameznih
verskih redov in ki nam pričajo o
velikem usmiljenju pa tudi o ve¬
liki moči presvete Device. Le tež¬
ko gledajo na preproste in ponižne
osebe, ki kleče pred Marijinim
oltarjem ali pred njeno sliko ali
morda celo ob obcestnem zname¬
nju, da si izprosijo njenega var¬
stva. Dolže jih celo malikovanja,
češ, da izkazujejo božjo čast lesu
in kamenju. »Za svojo osebo mo¬
ramo reči,« tako govore radi, »da
nam niso všeč te zunanje pobož-

79

nosti, in naša pamet nam ne do¬
pusti, da bi pripisovali toliko ču¬
dežnih pravljic in dogodbic Mari¬
jini priprošnji.« Če jim govoriš o
slavospevih, ki so jih zložili Mariji
v čast cerkveni očetje, tedaj ti po¬
reko, da so bili to pač govorniki,
ki so znali pretiravati, ali pa pod¬
tikajo njih besedam napačno raz¬
lago. Zares, takih posvetnih in
domišljavih, napačno pobožnih
ljudi se moramo bati. Zakaj te
vrste ljudje prizadevajo najsvetejši
Devici nepopisno krivico, ker ji
odtujujejo ljudstvo na obžalovanja
vreden način, češ, da hočejo za¬
treti kvarljive razvade.

2. 0 ozkosrčnih Marijinih častilcih.

Sem spadajo ljudje, ki se boje,
da bi Sinu delali nečast, ako časte
Mater, da bi ponižali Sina, če po¬
višujejo Mater. Kar trpeti ne mo¬
rejo, da bi slavili najsvetejšo Ma¬
ter s slavospevi, s katerimi so jo
Po pravici proslavljali cerkveni
očetje. Težko jim je, če vidijo pred

80

Marijinim oltarjem zbranega več
ljudstva kot pa pred tabernakljem,
kakor da bi si to nasprotovalo in
kakor bi se oni, ki se zatekajo k
Mariji, ne zatekali po njej h Kri¬
stusu. O tem kar slišati ne morejo,
da se tolikrat govori o nebeški
Kraljici, da se tolikrat obračamo
do nje. Prav mnogokrat godrnjajo:
Čemu toliko rožnih vencev, bra¬
tovščin in zunanjih pobožnosti do
Marije? To je le znak velike ne¬
razsodnosti, in častiti Marijo tako
zelo, se pravi, norčevati se iz vere.
Govorite nam veliko raje o Jezusu
Kristusu (mimogrede naj omenim,
da tem ljudem tudi Kristusova čast
ni posebno na srcu). K njemu se
zatekajmo, saj je on naš edini sred-
nik. Če bodo pridigarji razširjali
češčenje Kristusovo, pa smo lahko
brez skrbi, V nekem oziru je sicer
ta trditev resnična. Toda, če raz¬
lagamo njih besede tako, kakor jih
sami umejo, potem moramo izpo¬
vedati, da so te besede le pretveza,
s katero delajo na videz nekaj

81

koristnega, a v resnici samo
zmanjšujejo Marijino češčenje. Mi
namreč ne moremo Jezusa na no¬
ben način bolj častiti, nego da
častimo njegovo presveto Mater;
saj jo častimo v prvi vrsti le s tem
namenom, da častimo Jezusa na
najpopolnejši način: mi hodimo k
njej kot k poti, ki nas pelje do
našega končnega cilja — Jezusa
Kristusa.

Sveti Duh blagruje po sveti
Cerkvi na prvem mestu presveto
Devico in šele na drugem Jezusa
Kristusa z besedami: blažena si

med ženami in blažen je sad tvo¬
jega telesa, Jezus. In to ne morda
radi tega, kakor da bi bila Marija
bolj vzvišena od Jezusa ali njemu
enaka. To bi bil kriv nauk. Sveti
Duh blagruje Marijo le zato po¬
prej, ker je potrebno, če hočemo
na najpopolnejši način častiti Je¬
zusa Kristusa, da prej proslav¬
ljamo njegovo Mater. Kličimo to¬
rej napačnim, ozkosrčnim častil¬
cem Marijinim s tistimi, ki goje

Marija, kraljica src.

4

82

pravo češčenje do nje: »O Marija,
blažena si med ženami, in blažen
je sad tvojega telesa, Jezus.

3. 0 zunanjih eastileih Marijinih.

Zunanji Marijini častilci so
tisti, katerih pobožnost do Marije
obstoji samo v nekaterih zunanjih
bogoslužnih opravilih. Ker ne
umejo bistva Marijinega češčenja,
občutijo vso srečo, ki naj jo nudi
pobožnost do Marije, samo v zu¬
nanjih dejanjih. K tem častilcem
Marijinim smemo prištevati n. pr,
take, ki v naglici zmolijo celo kopo
rožnih vencev, ki so navzočni pri
več mašah, dasi ne vedo, kaj se
godi na oltarju, ki se udeležujejo
procesij z mrzlim srcem, ki se vpi¬
šejo v vse bratovščine, a jih res¬
ničnega duhovnega napredka ni
skrb. Zakaj manjka jim resne volje,
da bi se ustavljali strastem in po¬
snemali čednosti najsvetejše De¬
vice. Kakor rečeno, vse njih ve¬
selje obstoji v čutni pobožnosti,
ker ne morejo doznati duha pra-

83

vega češčenja. Ako pri svojih po¬
božnih vajah ne občutijo takoj čut¬
nih sladkosti in tolažbe, se jih ta¬
koj poloti velika pobitost in po¬
puste vse (molitve) v nemar. Veliko
je takih zunanjih častilcev na svetu,
in ni jih ljudi, ki bi se raje zale¬
tavali v prave Marijine častilce,
to je tiste, ki se trudijo predvsem,
častiti Marijo po notranje, kar je
predvsem potrebno, ki pa seveda
ne zanemarjajo tudi zunanjega
češčenja, ki je združeno s pravo
pobožnostjo do Marije.

4. 0 predrznih Marijinih eastileih.

Predrzni Marijini častilci so
grešniki, ki so se čisto prepustili
strastem, in posvetnjaki, ki pod
lepim imenom kristjanov in Mari¬
jinih častilcev skrivajo le napuh,
samopašnost, nečistost, pijanost,
jezo, kletev, obrekovanje, krivič¬
nost in druge pregrehe. Ne vzdra¬
mijo se iz svojih grešnih razvad in
ne potrudijo se resno, da bi se
poboljšali, češ, saj se nam ni treba

84

bati, saj častimo Marijo. Tolažijo
sami sebe, da jim bo že ljubi Bog
odpustil grehe, da ne bodo umrli
brez svetih zakramentov in da go¬
tovo ne bodo pogubljeni, ker mo¬
lijo rožni venec, ker se postijo v
soboto, ker so vpisani v rožno-
vensko bratovščino ali v kako
drugo družbo, ker nosijo Marijin
škapulir, svetinjico ali pas Matere
božje. Nikakor nočejo verjeti, če
jim pripoveduješ, da jih hudobni
duh s tako pobožnostjo le vara in
da je nevarno, da se pogube. Iz¬
govarjajo se, da je Bog usmiljen,
da nas ni zato ustvaril, da bi nas
pogubil, da ga ni človeka, ki bi ne
grešil, da ne bodo umrli brez spo¬
vedi, da zadostuje, če se človek le
ob smrtni uri resno skesa svojih
grehov, da so vdani Mariji, ker
nosijo njen škapulir, molijo njej na
čast vsak dan sedem očenašev in
češčenamarij, opravljajo druge
molitve njej na ljubo, se postijo
itd. Tudi povedo radi kako dogod-
bico, ki so jo slišali ali pobrali v

85

knjigah, ne da bi se bili poprašali,
ali so bile verodostojne, da bi same
sebe še bolj prepričali in na ta
način ostali v svoji zaslepljenosti.
Na podlagi takih dogodbic trdijo,
da ni še nihče, ki je v svojem živ¬
ljenju častil Marijo ali opravljal
njej na čast kako pobožnost, umrl
v smrtnem grehu ali brez svetih
zakramentov. Če je pa umrl, tako
pravijo, ga je Bog čudežno oživil
ali pa je njegova duša čudežno
ostala združena s telesom dotlej,
da se je mogel spovedati. Če pa to
ne, tako zopet trdijo, je dosegel
na kak drug način po priprošnji
Matere božje pravo obžalovanje,
odpuščenje grehov in večno zveli¬
čanje, in zato smejo tudi sami pri¬
čakovati od presvete Device iste
milosti. Ni je bolj obsodbe vredne
slvari v krščanstvu, kakor taka
neznanska predrznost. Ali moremo
mar reči, da v resnici ljubimo in
častimo presveto Devico, če z
grehi neusmiljeno ranimo, križamo
tei žalimo njenega božjega Sina?

86

Če bi Marija delila po svojem veli¬
kem usmiljenju takim ljudem po¬
moč, potem bi bila sodeležna zlo¬
činov, ker bi pomagala križati in
raniti božjega Sina. Kdo pa si upa
kaj takega trditi o Mariji?

Kdor bi torej zlorabil na ta
način Marijino češčenje, ki ni ve¬
liko manj pomembno kakor pa
češčenje Jezusa Kristusa v zakra¬
mentu presv. Rešnjega Telesa, ki
je najimenitnejša in nad vse vzvi¬
šena pobožnost, tak bi delal božje
rope, in sicer božje rope, ki niso
manjši in ki se ne odpuste veliko
laže kakor nevredna sveta obhajila.

Priznavam, da ni ravno neob-
hodno potrebno, da bi bil tisti,
kdor hoče Marijo v resnici častiti,
tako popoln, da bi se mogel ogi¬
bati vsakega, torej tudi vsakega
malega greha, dasi bi bilo tudi to
želeti. A treba je za pravo češče¬
nje Marijino vsaj tega (kar bom
sedajle povedal, to naj si vsakdo
dobro vtisne v spomin): 1. Imeti
trdno voljo, varovati se vsakega

87

smrtnega greha, ki žali prav tako
božjo Mater kakor njenega Sina.
2. Resno se truditi, da se ogibljemo
sploh vsakega greha. 3, Vpisati se
v njene bratovščine, moliti rožni
venec ali opravljati druge molitve,
postiti se ob sobotah itd. Vse to
čudovito pomaga celo zakrknjenim
grešnikom, da se povrnejo na
pravo pot. Zato ti svetujem, pri¬
jatelj, ki prebiraš to knjižico, če¬
tudi si morda že globoko zagazil
v blato, da se oprimeš teh pobož¬
nosti; toda le s tem namenom, da
dobiš s temi dobrimi deli od Boga
po priprošnji presvete Device mi¬
lost kesanja in odpuščenja grehov
ter moč, da bi mogel premagati
svoje grešne navade, ne pa, da bi
mogel bolj mirno v grehu živeti, ne
meneč se za očitanje vesti, za
zglede Jezusa Kristusa in za na¬
uke svetega evangelija.

5. 0 omahljivih eastileih Marijinih.

Omahljivi Marijini častilci so
tisti, ki časte preblaženo Devico

88

lc včasih, kadar jih ravno obide
tako razpoloženje. Naenkrat so
goreči, a kmalu zopet mlačni, sedaj
so pripravljeni vse storiti Mariji v
čast, a hipoma jim poide resna
volja. Lotijo se vseh pobožnosti
Marijinih, vpišejo se v vse njene
bratovščine; toda v izpolnjevanju
pravil jim zmanjka vztrajnosti.
Podobni so luni, ki se vedno iz-
preminja. Zato se Marija ne more
ozirati na nje, ker so tako silno
omahljivi in nevredni, da bi jih pri¬
števala svojim pravim častilcem,
katerih znak je zvestoba in vztraj¬
nost. Bolje je, da opravljamo manj
molitev in pobožnosti, toda te z
ljubeznijo in zvestobo, naj nam še
tako kljubujejo svet, hudobni duh
ter izprijena narava.

6. 0 hinavskih Marijinih častilcih.

Posebno ničvredni častilci Ma¬
rijini so hinavski, ki kljub temu,
da so polni grehov in pregrešnih
razvad, hlinijo pobožnost do Ma¬
rije z namenom, da se morejo na

89

ta način izkazovati pred svetom
za dobre in poštene vernike,

7. 0 samopridnih Marijinih častilcih.

K sklepu pridejo na vrsto sa-
mopridni Marijini častilci, ki se
zatekajo k Mariji samo zato, da bi
dobili kakšno pravdo, da bi jih
Marija otela kakih nevarnosti, da
bi jih ozdravila te ali one bolezni,
ali ki jih sicer kaka sila privede
do tega, da se spomnijo Marije.
Vsi taki častilci so napačni Mari¬
jini častilci in zato tudi niso všeč
ne Bogu, ne njegovi presveti Ma¬
teri.

Ne bodimo torej izbirčni Mari¬
jini častilci, ki ničesar nočejo ver¬
jeti, a zabavljajo črez vse. Tudi ne
smemo biti v vrsti ozkosrčnih
častilcev, ki se boje, da premalo
časte Kristusa, če izkazujejo čast
njegovi Materi. Prav tako se ogi¬
bajmo le zunanjih častilcev, kate¬
rih češčenje obstoji le v zunanjih
dejanjih. Nikar istotako posnemati
predrznih častilcev, ki pod pre-

90

tvezo svoje napačne pobožnosti do
Marije živijo v svojih grehih. Ne
ravnajmo se po nestanovitnih ča¬
stilcih, ki v svoji veliki lahkomiš-
Ijenosti menjajo svoje pobožnosti
ali jih pa celo naenkrat vsled
majhne skušnjave popolnoma po¬
puste. Ne hodimo za hinavskimi
častilci, ki se vpisujejo v razne
bratovščine in nosijo Marijine
znake, a le zato, da bi jih svet
smatral za dobre. Naj ne bo sled¬
njič nihče samo sebičen častilec,
ki bi se zatekal k Mariji le tedaj,
kadar ga tare telesna nesreča ali
da bi dosegel kako časno dobroto
od nje.

Tretji oddelek.

O pravi pobožnosti do preblažene
Device, Znaki te pobožnosti.

Pregledali in zavrgli smo na¬
pačne pobožnosti do Marije. Sedaj
je torej treba kratko označiti pravo
pobožnost do presvete Device.

91

Prava pobožnost do Marije mora
biti: 1. notranja, 2, nežna, 3. sveta,
4. stanovitna, 5. nesebična.

1, Prava pobožnost do Marije
mora biti notranja.  Prav časti
Marijo le tisti, ki jo časti po not¬
ranje, to se pravi s srcem in dušo.
Prava pobožnost do Marije mora
biti izraz velikega spoštovanja, ki
ga gojimo do preblažene Device,
vzvišenih misli, ki jih imamo o
njenih prednostih, ljubezni, s ka¬
tero jo ljubimo.

2. Prava pobožnost do Marije
mora biti nežna.  Nežno časti
Marijo tisti, ki se zateka k njej s
tistim zaupanjem, kakor se zateka
otrok k svoji materi. Razkrije ji
svoje srce v vseh dušnih in teles¬
nih težavah kar najbolj preprosto,
zaupno in nežno. Njo kliče, da mu
prihiti na pomoč kot dobra mati
vsak čas, na vsakem kraju, v vsaki
zadevi. Če ga tarejo dvomi, jo
prosi, da ga razsvetli, če zablodi v
stranpot, jo prosi, naj ga pripelje
na pravo sled, če ga mučijo izkuš-

92

njave, pričakuje od nje pomoči,
da ne podleže, če omaguje, obrača
se do nje s prošnjo, naj ga podpira,
če pade, naj ga dvigne, če ga ob¬
haja malodušnost, naj mu vlije
novega poguma, če pride notranja
zapuščenost, naj ga osvobodi, in
prosi jo tolažbe v vseh težavah,
križih in bridkostih, ki jih nudi
življenje. Skratka, v vseh dušnih
in telesnih težavah je Marija tiste¬
mu, ki jo nežno časti, navadno
pribežališče, in ni se mu treba bati,
da bi bil nadležen tej dobri Materi
ali nevšečen Jezusu Kristusu.

3. Pobožnost do Marije bodi
sveta.  — Prava pobožnost do
presvete Device mora biti sveta,
to se pravi, navajati nas mora, da
se vedno bolj ogibljemo greha in
posnemamo Marijine čednosti, in
sicer v prvi vrsti njeno globoko
ponižnost, popolno pokorščino,
neprestano molitev, živo vero, vse¬
stransko samozatajevanje, izredno
čistost, gorečo ljubezen, veliko¬
dušno potrpežljivost, angelsko

93

krotkost in božjo modrost. To je
deset poglavitnih čednosti Mari¬
jinih.

4. Prava pobožnost do Marije
bodi stanovitna.  — Kdor pre-
blaženo Devico prav časti, ta jo
mora častiti stanovitno. Stanovit¬
no časti Marijo tisti, ki utrjuje
svojo voljo v dobrem in zlepa ne
odstopi od svojih bogoslužnih
opravil. In kdor tako časti Marijo,
zajema v takšnem češčenju po¬
guma, da more kljubovati svetu,
njegovim razvadam in načelom, da
se more ustavljati meseni poželji-
vosti in strastem ter peklenskim
skušnjavam. Zato pravi častilec
Marijin ni omahljiv, čemeren ali
boječ. Lahko se sicer pripeti, da
kdaj pade ali da ga mine čutna
pobožnost; toda če pade, iztegne
svojo roko proti dobri nebeški
Materi in se dvigne, in če ne ob¬
čuti čutnega veselja pri svoji po¬
božnosti, se vsled tega ne vzne¬
mirja; zakaj zvesti in v resnici
pobožni častilec Marijin ne pre-

94

jema veselja do življenja iz čutne
narave, temveč iz žive vere in za¬
upanja v Jezusa Kristusa in nje¬
govo Mater,

5, Prava pobožnost do Marije
bodi nesebična,  — Slednjič
mora biti tisti, ki hoče Marijo prav
častiti, nesebičen častilec. Tak je
pa le tisti, ki ne išče s tem, da
časti Marijo, svoje časti, temveč
božjo in Marijino čast. Kdor prav
časti Marijo, ne služi tej mogočni
Kraljici zaradi koristi in dobička,
bodisi v časnih, zemeljskih ali duš¬
nih zadevah, ampak edinole zato,
ker ona zasluži, da ji služimo in
da postanemo po njej tudi božji
služabniki. Ne ljubimo torej Ma¬
rije, ker nam deli dobrote ali ker
jih pričakujemo od nje, ampak
zato, ker je vredna naše ljubezni.
Vsled tega ji služimo ravno tako
zvesto v dušni suhoti in zapušče¬
nosti, kot za časa, ko plavajo naše
duše v sladkosti in čutni pobož¬
nosti. Vsepovsod ji sledimo z ve¬
seljem, najsi bo na goro Kalvarijo

95

ali na ženitnino v Kano. O kako
všeč je tak častilec, ki ne išče v
Marijinem češčenju sebe in niče¬
sar svojega, presveti Materi, in
kako drag je pred Gospodovim
obličjem. Toda, kako so redki dan¬
danes, ko je svet tako sebičen, taki
častilci! Ravno to me je nagnilo,
da sem spisal pričujočo knjižico,
v kateri hočem razložiti tisto po¬
božnost, ki jo učim že mnogo let
javno in zasebno na svojih misi¬
jonskih potih.

Marsikaj sem že povedal o pre¬
sveti Devici; toda še veliko bi
moral povedati in neprimerno več
bom moral opustiti vsled svoje
nevednosti, neznanja in pomanj¬
kanja časa v naslednjih vrsticah,
ki naj služijo bralcem, da posta¬
nejo pravi častilci Marijini in po
njej zvesti učenci Kristusovi.

0, kako bi bil plačan moj trud,
če bi prišla pričujoča knjižica v
roke vnete duše, ki gori za Boga
in Marijo, ki ni rojena ne iz volje

96

krvi, ne iz volje mesa, ne iz volje
moža, in če bi jo razsvetlila milost
Svetega Duha, da bi spoznala
vzvišenost in prednost tiste prave
pobožnosti do Marije, ki naj jo v
drugem delu knjige popišem. Rajši
bi napisal naslednje vrstice s svojo,
četudi grešno krvjo, kot s črnilom,
če bi vedel, da bi bile potem
toliko bolj sposobne, vtisniti v
stca resnice, ki jih pišem v čast
predobri Materi in visoki zapove-
dovalki, ki sem nje najnevrednejši
otrok in zadnji služabnik, in če bi
potem smel toliko bolj upati, da
se bode našlo vsaj nekaj bogoljub-
nih oseb, ki bodo vestno izvrše¬
vale pobožnost, katere jih hočem
naučiti, in da bodo tako nado¬
mestile zgube, ki jih mora trpeti
moja ljuba Mati in gospodovalka
zaradi moje nehvaležnosti in ne¬
zvestobe. Srce me žene bolj kot
kedaj, da vse to, kar pišem, veru¬
jem in da smem pričakovati, da se
uresniči moja želja, ki jo gojim
tako globoko v srcu in ki jo pri-

97

poročam Bogu že več let, da bo
namreč imela prej ali slej presveta
Devica več otrok, več služabnikov,
več podanikov kot kadarkoli po¬
prej in da bo pričujoča knjižica
tisto sredstvo, po katerem bo za-
kraljeval Jezus Kristus bolj kot
kedaj poprej v človeških srcih.

Jasno gledam v duhu, kako
bodo prišle besne zveri, da raz¬
mesarijo s satanskimi zobmi to
knjižico in njega, ki se ga je po-
služil Sveti Duh, da jo je napisal,
ali da jo vsaj pokopljejo v po-
zabnost tako, da nikdar več ne
ugleda belega dne. Preganjale
bodo te zveri tudi one, ki jo bodo
brali in se skušali ravnati po
njej. Toda nič ne de! Tem bolje!
Ta prizor mi daje pogum in mi
vliva upanje v srce, da bo delo
imelo uspeh. Zakaj dvignila se bo
cela množica pogumnih in čvrstih
bojevnikov obojega spola za Kri¬
stusa in Marijo, in borili se bodo
nasproti svetu, satanu in izprijeni
naravi v teh bolj kot kedaj poprej

98

nevarnih časih, ki se bližajo. Kdor
bere, naj ume! 1  Kdor more umeti,
naj ume ! 2

1 Mat. 24, 15.

2  Mat, 19, 12.

DRUGI DEL.

O najimenitnejši pobožnosti
do presvete Device ali o po¬
polni posvetitvi Jezusu po
Mariji.

Prvo poglavje.

Kakšna je popolna pobožnost
do presvete Device.

Prvi oddelek.

Na koliko načinov lahko častimo
Marijo,

Več načinov je, s katerimi mo¬
remo častiti Marijo po notranje.
Če jih ob kratkem naštejemo, so
poglavitni naslednji:

1. Izkazovati Mariji ono češče-
nje, ki gre edino le njej, ki je za-

100

služila biti Mati božja, to se pravi,
izkazovati ji večje spoštovanje in
čast kot kateremukoli drugemu
svetniku. Ona je namreč mojstr¬
sko delo božje milosti ter prva za
Jezusom Kristusom, ki je pravi
Bog in človek. 2. Premišljevati
njene čednosti, prednosti in dela.
3. V duhu občudovati njene veli¬
čine. 4. Obujati dejanja ljubezni,
češčenja in hvaležnosti do nje.
5, Prav prisrčno jo klicati na po¬
moč. 6. Darovati se ji in združiti se
v duhu z njo. 7. Opravljati svoja
opravila z namenom, da izkazujemo
s tem njej uslugo. 8. Po njej, v njej,
z njo in za njo pričeti, nadaljevati
in končati svoja dela, da jih tako
izvršujemo po Jezusu Kristusu, v
Jezusu Kristusu, z Jezusom Kri¬
stusom in za Jezusa Kristusa, ki
je naš cilj in konec. Zadnji način
češčenja Marijinega hočem poz¬
neje nekoliko natančneje razložiti.

A tudi na zunaj moremo iz¬
kazovati Mariji čast na več nači-

101

nov. Zlasti tako-le: 1. Če se vpi¬
šemo v njene bratovščine in družbe,
2. če vstopimo v ta ali oni red, ki se
imenuje po njej, 3. če širimo slavo¬
speve, ki so sestavljeni njej na
čast, 4. če njej v čast delimo milo¬
ščino, se postimo in mrtvimo telo
in duha, 5. če nosimo s seboj rožni
venec, škapulir, svetinjico, verižico
ali kak drug okrasek, ki spominja
nanjo, 6. če molimo s premislekom
pobožno in ponižno ves rožni venec
kakor je v navadi; namreč: pet¬
najstkrat po deset češčenamarij, in
se pri tem spominjamo petnajst po¬
glavitnih skrivnosti iz življenja
Kristusovega. Lahko tudi molimo
samo del rožnega venca, namreč:
le petkrat po deset češčenamarij
in obenem premišljujemo po vrsti
pet velikih skrivnosti, kako je an¬
gel oznanil Mariji Jezusovo roj¬
stvo, kako je Marija obiskala svojo
teto, kako je bil rojen Kristus,
kako je Marija Jezusa v templju
darovala in kako ga je zopet
v templju našla. Kakor znano,

102

lahko zameniš vesele skrivnosti s
petimi žalostnimi, kako je potil
Jezus Kristus krvavi pot na vrtu
na Oljiski gori, kako so ga bičali,
s trnjem kronali, kako je nesel
težki križ in kako je bil križan. In
namesto teh skrivnosti moreš zo¬
pet premišljevati pet častitljivih,
kako je Jezus od mrtvih vstal,
kako je v nebesa šel, kako je po¬
slal na binkoštni praznik Svetega
Duha, kako je vzel svojo Mater z
dušo in telesom v nebesa in kak¬
šno krono je prejela ona od pre¬
svete Trojice. Moliti bi mogli da¬
lje šestkrat ali sedemkrat po deset
češčenamarij v spomin tistih let,
ki jih je Marija, kakor se vobče
misli, preživela na zemlji. Sesta¬
viti bi se dal v čast presvete De¬
vice tudi rožni venček, ki bi se-
stojal iz treh očenašev in dvanaj¬
stih češčenamarij v znamenje dva¬
najsterih biserov ali prednosti Ma¬
rijinih, ki se blišče v njeni kroni.
Ta ali oni bi lahko molil v čast
Materi božji njene dnevnice, ka-

103

kor jih je sprejela in jih moli sveta
Cerkev. Tudi je dobro, moliti psal¬
me, ki jih je zbral v čast prebla-
ženi Devici sveti Bonaventura, ki
so tako nežno pisani in ki tako
silno vzpodbujajo k pobožnosti, da
jih nihče ne bo molil, da ga ne bi
ganili. Ni napačno moliti štirinajst
očenašev in češčenamarij in mi¬
sliti pri tem na štirinajst veselja
polnih dogodkov iz njenega življe¬
nja. Primerno je opravljati njej v
čast tudi druge molitve, cerkvene
pesmi in slavospeve kakor: Če-
ščena bodi Kraljica, Zdrava mati
milostna, Zdrava o nebes Kraljica,
Raduj se, Kraljica nebeška, aleluja,
Pod tvoje varstvo, Zdrava morska
zvezda, Moja duša poveličuje Go¬
spoda—kakor ravno nanese cerkve¬
no leto in kakor jih dobiš po raznih
molitvenikih. 7. Prepevajmo in na¬
vajajmo druge k temu, da prepevajo
njej na čast cerkvene pesmi. 8. Prav
je, večkrat zaporedoma njej na
čast prikloniti glavo ali napraviti
druga znamdnja spoštovanja do nje

104

in pri tem n. pr. zjutraj, ko vsta¬
nemo, šestdesetkrat do stokrat za¬
upno vzdihniti k njej: Češčena bodi
Marija, Devica zvesta. Na ta način
bi zadobili po njeni priprošnji pri
Bogu milost stanovitnosti v do¬
brem črez dan. A zvečer se ji zo¬
pet priporočimo rekoč: Zdrava

Marija, Mati usmiljena, da nam
izprosi odpuščenje grehov, ki smo
jih storili črez dan. 9. Skrbeti mo¬
ramo, da dvignemo njene bratov¬
ščine, da krasimo njene oltarje, da
venčamo in lepšamo njene sohe.
10. Nosimo ali pripravimo druge
do tega, da bodo nosili v sloves¬
nih sprevodih njene podobe; imej¬
mo podobice z njeno sliko pri sebi
kot mogočno orožje proti hudob¬
nemu duhu. 11. Poskrbimo, da se
postavijo njene podobe ali naslika
njeno ime po cerkvah in hišah, na
cerkvenih vratih, nad vhodi vasi
in mest, nad vhodi ali vrati hiš.
12. Posvetimo se ji popolnoma na
posebno slovesen način.

105

Poleg teh so še razne druge
vaje, s katerimi moremo častiti
preblaženo Devico, ki jih je Sveti
Duh vdihnil bogoljubnim dušam in
ki nas zelo posvečujejo.

Take pobožnosti morejo čudo¬
vito posvečevati naše duše, če jih
opravljamo, kakor bi jih morali:
1. z dobrim in čistim namenom,
služiti Bogu, združiti se z Jezu¬
som Kristusom kot zadnjim ciljem,
biti bližnjemu v vzpodbudo; 2. s
pazljivostjo, ki izključuje vsako
prostovoljno raztresenost; 3. z lju¬
beznijo do Marije, ne pa z neko ne¬
jevoljo in malomarnostjo; 4, po¬
nižno, a tudi na zunaj dostojno in
spoštljivo.

Veliko načinov sem naštel,
kako lahko častimo Marijo; toda
reči moram, da nisem ničesar sli¬
šal in bral, dasi sem prebral vse
knjige, ki govore o Marijinem če-
ščenju, in dasi sem zaupno obče¬
val z mnogimi svetimi in učenimi
osebami zadnjega časa, kar bi bilo
podobno pobožnosti, ki jo hočem

106

razložiti v naslednjem, Značilno
je pa za to pobožnost posebno to,
da zahteva več žrtev za Boga kot
druge pobožnosti, da očisti dušo
človekovo mnogo bolj samoljubnih
misli, da ohrani človeka gotoveje
v milosti božji, da ga združi tes¬
neje in na lažji način s Kristusom,
da z njo bolj častimo Boga, posve¬
čujemo svoje duše in koristimo
bližnjemu.

Ker je bistveno tej pobožnosti,
da jo opravljamo v srcu, ki ga
mora prenoviti, zato se je ne bodo
vsi enako oklenili. Nekateri se
bodo lotili samo lupine, zunanjih
dejanj; a do jedra ne bodo prodrli,
in takih bo največ. Nekateri, in
sicer maloštevilni, bodo prišli do
jedra; toda izluščili ga ne bodo.
In kdo je tisti, ki se bo povzpel
tako daleč? In kdo je slednjič ti¬
sti, ki bo izvrševal to pobožnost
stanovitno? Samo tisti, kateremu
bo razodel to skrivnost duh Kri¬
stusov, To so samo tiste zveste
duše, ki jih bo Kristus sam pripra-

107

vil do tega, da bodo napredovale
vedno bolj v čednosti in milosti, in
ki bodo prejemale vedno več mi¬
losti in razsvetljenja tako, da se
bodo prenovile v Jezusu Kristusu,
ko bodo razmišljale njegovo živ¬
ljenje na zemlji in njegovo slavo v
nebesih.

Drugi oddelek.

Kako se popolnoma posvetimo
Jezusu po Mariji.

Ker obstoji vsa človekova po¬
polnost v tem, da samega sebe
upodobi Jezusu Kristusu, da se z
njim združi in njemu popolnoma
posveti, je brez dvoma izmed vseh
pobožnosti tista najbolj priporoč¬
ljiva, ki nas najbolj upodobi,
združi in posveti največjemu
vzoru vse svetosti, Jezusu Kri¬
stusu. Ker je bila dalje Marija naj¬
bolj podobna Jezusu Kristusu, sme¬
mo trditi, da je pobožnost do pre¬
svete Device, njegove najsvetejše
Matere, izmed vseh pobožnosti

108

najbolj sposobna upodobiti in po¬
svetiti človeško dušo našemu Go¬
spodu. Čim bolj se torej kdo po¬
sveti Mariji, tem bolj se tudi po¬
sveti Jezusu Kristusu. Zakaj po¬
polnoma se posvetiti Jezusu Kri¬
stusu se pravi ravno toliko kot
vsega in popolnoma se posvetiti
presveti Devici. To pa ravno do¬
sežemo, če opravljamo njej v čast
pobožnost, ki jo mislim razložiti.
Lahko tudi pravimo, da taka po¬
polna posvetitev Materi božji ni
nič drugega kot obnovitev krstne
obljube.

Ta pobožnost obstoji torej v
tem, da se popolnoma vsega izro¬
čimo Mariji z namenom, da bi na
ta način po njej postali popolna
lastnina Jezusova, Izročiti ji mo¬
ramo: 1. svoje telo z vsemi čuti in
čutili, 2. svojo dušo z vsemi zmož¬
nostmi, 3. vse zunanje zaklade, ki
jih imamo ali ki jih bomo morda
kdaj imeli, 4. vse notranje, du¬
hovne zaklade kakor: svoja za-
služenja, čednosti, dobra dela, ki

109

smo si jih pridobili, ki jih oprav¬
ljamo in ki jih bomo zadobili;
skratka: Mariji moramo posvetiti
vse, kar imamo v naravnem in
nadnaravnem redu in kar bomo
morda imeli v naravnem in nad¬
naravnem redu, v redu milosti in
večne slave. Posvetiti ji pa mo¬
ramo popolnoma vse, brez pri¬
držka; ne vinarja, ne trohice, ne
najmanjšega dobrega dejanja ne
smemo izvzeti. In vse ji moramo
posvetiti za vso večnost, ne da bi
pričakovali ali upali, ker se tako
popolnoma darujemo Mariji in sto¬
pimo v njeno službo, drugega pla¬
čila, kot da postanemo ljubi Bogu
po njej in v njej, ko bi ta ljubljena
Mati tudi ne bila, kakor je, vsek-
dar najbolj darežljiva in najbolj
hvaležna med vsemi stvarmi.

Sedaj je potrebno, da opozo¬
rim na to, da moramo pri dobrih
delih paziti zlasti na dvoje, nam¬
reč na zadoščenja in zasluženja ali
z drugimi besedami, na to, za kar
z dobrimi deli lahko zadostimo ali

110

kar izprosimo, in na to, kar z njimi
zaslužimo. Zadostilno ali prosilno
je, kakor znano, kakšno dobro delo
v toliko, v kolikor moremo z njim
zadostiti za kazni, ki jih zaslužimo
za grehe, ali v kolikor z njim za-
dobimo kako novo milost. Za¬
služno pa je naše dobro delo v to¬
liko, v kolikor nam pomnoži mi¬
lost za večno življenje. S pobož¬
nostjo torej, s katero samega sebe
popolnoma posvetimo Mariji, iz¬
ročimo njej vse, kar smo z do¬
brimi deli Bogu zadostili, vse, kar
smo z njimi izprosili in vse, kar
smo z njimi zaslužili, z eno besedo,
izročimo ji vsa zadoščenja in za-
služenja, ki nam jih donašajo do¬
bra dela. Vendar ne izročimo Ma¬
riji svojih zaslug, milosti in čed¬
nosti z namenom, da bi jih na ta
način prepustili drugim (mi nam¬
reč pravzaprav niti ne moremo iz¬
ročiti drugemu svojih zasluženj,
milosti in čednosti; kajti edino Je¬
zus Kristus je tisti, ki se je daro¬
val za nas svojemu Očetu in ki

111

nam je mogel prepustiti svoje za-
služenje); temveč le zato, da jih
sebi ohranimo, pomnožimo in iz¬
popolnimo, kar bom pozneje na¬
tančneje razložil. Pač pa izročimo
Mariji svoja zadoščenja s prošnjo,
da jih ona nakloni tistemu, ki jih
po njeni misli potrebuje in da jih
obrne ona sama v največjo čast
božjo.

Iz tega sledi: 1. Če se na opi¬
sani način posvetimo Mariji, daru¬
jemo Jezusu Kristusu vse, kar mu
sploh darovati moremo, in sicer
na tako lep način, da si lepšega
niti misliti ne moremo, ker to sto¬
rimo po rokah Marijinih. Zato mu
darujemo s to pobožnostjo veliko
več kakor po drugih pobožno¬
stih, v katerih mu darujemo samo
del bodisi svojega časa, bodisi
dobrih del, zasluženj ali zadoščenj.
Čisto vse mu torej darujemo in
posvetimo. Odstopimo mu celo to
pravico, da razpolaga za vedno
2  našimi dušnimi zakladi in zado¬
ščenji, ki jih pridobivamo z do-

112

brimi deli. Tolike žrtve ne zahteva
od nas noben verski red. Kdor
vstopi v kak red, daruje sicer
Bogu z obljubo vednega uboštva
vse premoženje, z obljubo vedne
čistosti svoje telo, z obljubo vedne
pokorščine svojo voljo; odpove
se tudi svobodi, ker ne sme iz
samostana, kadar bi se mu zljubilo.
Toda ne odpove se pravici, da
ne bi smel razpolagati s svojimi
dobrimi deli, ne oropa samega
sebe tako, da bi drugim izročil, kar
ima najdražjega in najdragocenej¬
šega, namreč zasluženja in zado¬
ščenja.

2. Oseba, ki se tako popolnoma
posveti in daruje po Mariji Jezusu
Kristusu, ne more nič več po svoji
volji razpolagati s svojimi dobrimi
deli. Vse, kar mora trpeti, vse kar
misli, govori in dela, izroči Mariji
v last. Vendar ne nasprotuje ta
popolna odvisnost dolžnostim na¬
šega sedanjega ali tudi prihod¬
njega stanu. Ako n, pr, duhovnik
mašuje, more kljub tej odvisnosti

113

obrniti vso zadostilno in prosilno
moč presvete daritve posebej v
tisti namen, kakor zahteva nje¬
gova službena ali druga dolžnost.
Zakaj mi se darujemo Bogu popol¬
noma le z ozirom na red, ki ga je
nam odkazal on in z ozirom na
dolžnosti, ki nam jih nalaga naš
stan.

3. Kdor opravlja pobožnost, ki
jo učim, se posveti presveti Devici
in obenem Jezusu Kristusu. Po¬
sveti se presveti Devici, ker jo
izbere za najboljšo srednico, ki jo
je izvolil Jezus Kristus sam, da
nas združi s seboj po njej in da se
po njej združi z nami. Jezusu Kri¬
stusu se pa posveti, ker je On nje¬
gov zadnji namen, kateremu dol¬
gujemo vse, kar imamo, kot svo¬
jemu Odrešeniku in svojemu Bogu.

Že sem omenil, da prav lahko
imenujemo to posvetitev popolno
obnovitev krstne obljube. Zakaj
vsak kristjan je pred svetim kr¬
stom podložnik hudobnega duha,
ker je njegova lastnina. Pri sve-

Marija, kraljica src.

5

114

tem krstu se pa odpove bodisi
sam, bodisi po svojem botru ali
svoji botri slovesno satanu, nje¬
govemu napuhu in vsemu njego¬
vemu dejanju in izbere Jezusa Kri¬
stusa za svojega Učenika in naj¬
višjega Gospoda in tako postane
iz ljubezni do Njega njegov poda¬
nik. Isto dosežemo tudi s to našo
posvetitvijo. Odpovemo se (kar je
razvidno iz posvetilne molitve)
hudobnemu duhu, svetu, grehu in
samim sebi in izročimo se popol¬
noma po rokah Marijinih Jezusu
Kristusu. Da, s to posvetitvijo
storimo še celo nekaj večjega. Pri
svetem krstu govore redno le
drugi za nas, naj je že boter ali
botra. Jezusu Kristusu nas torej
izroče namestniki; a pri tej posve¬
titvi storimo vse sami popolnoma
prostovoljno in v zavesti, zakaj da
gre. Pri svetem krstu se ne iz¬
ročimo Jezusu Kristusu po rokah
Marijinih, vsaj tako ne, da bi bilo
to razvidno, in svojih dobrih del
mu tudi ne darujemo. Po svetem

115

krstu smemo še vedno svobodno
razpolagati s svojimi dobrimi deli
bodisi v lastno korist, bodisi v prid
drugih. Pri naši pobožnosti se pa
darujemo izrečno po rokah Mari¬
jinih Jezusu Kristusu in izročimo
mu vsa svoja dobra dela.

Sveti Tomaž poudarja, da se
pri svetem krstu ljudje odpovedo
hudobnemu duhu in njegovemu
napuhu. Na drugi strani pravi
sveti Avguštin, da je krstna ob¬
ljuba največja in da je ni mogoče
nikdar razveljaviti. Isto resnico
potrjujejo soglasno učitelji cerkve¬
nega prava. In vendar, kdo izpol¬
njuje tako važno obljubo? Kdo je
tisti, ki vestno izvršuje to, kar je
obljubil pri svetem krstu? Ali se
ne izneverimo obljubi, ki smo jo
dali Jezusu Kristusu skoraj vsi
kristjani? Odkod pač izvira tako
splošna nezvestoba, če ne odtod,
ker pozabimo krstne obljube in ne
izpolnujemo več dolžnosti, ki smo
jih prevzeli, in pa odtod, ker skoro
nihče sam od sebe ne obnovi pri-

5 *

116

jateljske zveze, ki jo je sklenil z
Bogom po svojem botru ali botri?
Tega prepričanja je bil tudi cer¬
kveni zbor, ki se je sešel na ukaz
Ludovika Debonnaire (Deboner)
v Sens (San) z namenom, da bi iz¬
boljšal veliko propalost ljudstva,
ki je zavladala v oni pokrajini.
Le-ta cerkveni zbor se je izrazil,
da je glavni vzrok, zakaj je nrav¬
nost ljudstva tako nizko padla, ta,
ker so ljudje pozabili in ne vedo
več, kako naj žive po krstni ob¬
ljubi. Istemu cerkvenemu zboru se
je zdelo najboljše sredstvo, da bi
se iztrebilo tako veliko zlo, to:
pripraviti ljudi do tega, da bodo
obnavljali krstno obljubo.

Dalje priporoča tudi katekizem
tridentinskega zbora, ki verno raz¬
laga sklepe tega zbora, da naj se
poslužujejo župniki navedenega
sredstva in da naj večkrat pokli¬
čejo ljudem v spomin, da so skle¬
nili zvezo z Jezusom Kristusom
in da so se izročili kot podložniki
svcjemu Odrešeniku in Gospodu.

117

Če nam torej pričajo cerkveni
zbori in cerkveni očetje in če
priča tudi izkušnja, da je najboljše
sredstvo, s katerim se da odpra¬
viti nekrščansko življenje, to, da
v ljudeh zbudimo zavest dolžnosti,
ki so jih sprejeli pri svetem krstu,
in sklep, da obnove dano obljubo;
ali mar ni pametno, da se stori to
sedaj na popoln način, namreč s
popolnim posvečenjem našemu Go¬
spodu po njegovi sveti Materi?
Pravim, na popoln način, zakaj pri
tem posvečenju Jezusu Kristusu
se poslužujemo najpopolnejšega
sredstva, namreč presvete Device,
Nobeden naj ne ugovarja, da
je ta pobožnost nova in brez po¬
mena, Kakor smo na kratko vi¬
deli, priporočajo že cerkveni zbori,
cerkveni očetje ter mnogi novejši
in starejši nabožni pisatelji, da
naj se znova posvetimo Jezusu
Kristusu s tem, da obnovimo krst¬
no obljubo, Poleg tega nam po¬
vedo te priče, da je ta način po¬
svetitve Jezusu Kristusu že od

118

nekdaj v navadi in ga zato prav
toplo priporočajo vsem kristja¬
nom. Ta posvetitev pa tudi ne
more biti brez pomena. Zakaj
glavni vzrok, da mnogi kristjani
žive v grehih in se pogube, je ta,
ker pozabijo krstne obljube in ne
pridejo do tega, da bi jo zopet ob¬
novili.

Ta ali oni bi lahko ugovarjal,
da nas napravi pobožnost, pri ka¬
teri darujemo svojemu Gospodu po
rokah presvete Device vsa svoja
dobra dela, molitve, zatajevanja in
miloščino, nezmožne, pomagati du¬
šam naših sorodnikov, prijateljev
in dobrotnikov.

Takemu nasprotniku povem
to-le: 1. Ni verjetno, da bi naši
sorodniki, prijatelji in dobrotniki
trpeli kako škodo, če se mi posve¬
timo Jezusu Kristusu in njegovi
najsvetejši Materi in jima oblju¬
bimo vedno služiti, ne da bi za to
pričakovali kakega plačila. Ko bi
to trdili, bi delali krivico Kristusu
in presveti Devici, ker bi jima od-

119

rekali dobrotljivost in mogočnost
ter bi ju obdolžili, da pomagata
našim dragim pokojnikom le vsled
naših malenkostnih prošenj ali po¬
sredovanja drugih. 2. Taka po¬
polna posvetitev presveti Materi
nas nikakor ne ovira prositi za
druge, bodisi žive ali mrtve, četudi
določuje presveta Devica sama,
komu naj pridejo v prid naša do¬
bra dela. Nasprotno! Taka po¬
polna posvetitev nas šele vzpod¬
buja, da tem zaupneje molimo za
rajnke. Mislite si bogataša, ki je
vse svoje premoženje prepustil
knezu. Kajne, s tem večjim za¬
upanjem bo isti prosil potem
kneza, naj pomaga njegovemu pri¬
jatelju, ki je v stiski in ki išče pri
njem pomoči, Ali se ne pravi ska-
zati takemu knezu svojo vdanost
toliko, kot dati mu priliko, da knez
pokaže svojo hvaležnost nasproti
osebi, ki je sama sebe obubožala,
da pomaga njemu do tem večje
časti? Mar li ne bosta storila
ravno tako božji Zveličar in nje-

120

gova sveta Mati, katerima si se
popolnoma posvetil in izročil v
službo. Oba sta ljubezniva, mo¬
gočna ter se ne dasta prekositi v
radodarnosti.

Poreče pa morda še kdo: Če
podarim presveti Devici zado-
stilna dobra dela, da jih ona na¬
kloni, komur se njej poljubi, po¬
tem se lahko zgodi, da bom moral
sam trpeti dolgo v vicah. Ta ugo¬
vor, ki ga narekuje samoljubje in
katerega se oklene le tisti, ki ne
ve, kako neskončno darežljiv je
Bog in presveta Mati, je brez po¬
mena, Ali naj bo goreča in pleme¬
nita duša, ki išče veliko bolj božje
koristi kot svoje, ki daruje Bogu
vse, kar ima, tako popolnoma in
brez pridržka, da mu ne more niče¬
sar več dati, ki hrepeni samo po
kraljestvu božjem, ki naj se raz¬
širi po Mariji in ki se popolnoma
posveti tej misli, ali naj bo, pra¬
vim, taka duša kaznovana še na
drugem svetu zato, ker je bila
bolj darežljiva ter manj samo-

121

pridna kot drugi ljudje? To bi
bila velika krivica. Zato je ravno
nasprotno res. Jezus Kristus in
njegova Mati sta taki duši mnogo
bolj naklonjena kot pa drugim lju¬
dem, kakor bomo pozneje videli,
in to ne samo na tem, temveč tudi
na onem svetu, ne samo v kralje¬
stvu milosti, temveč tudi v kralje¬
stvu slave.

Sedaj je potrebno, da kar naj¬
bolj na kratko navedem nagibe,
ki priporočajo to pobožnost, ču¬
dovite uspehe, ki jih povzroča v
dušah vernikov in poglavitne vaje
te pobožnosti.

Tretji oddelek.

Kaj nas nagiblje, da se popolnoma
posvetimo Jezusu po Mariji,

1. Taka posvetitev je vzvišena.
To je prvi nagib, da se posve¬
timo po rokah Marijinih Jezusu,

Če si sploh na zemlji ne mo¬
remo misliti imenitnejšega opra¬
vila kakor služiti Bogu, če je že

122

najmanjši služabnik božji bolj bo¬
gat, bolj mogočen in bolj pomem¬
ben kakor vsi kralji in cesarji
zemlje — če namreč tudi oni ne
služijo zvesto Bogu — kako bogat,
mogočen in spoštovanja vreden je
šele tisti kristjan, ki se popol¬
noma, kakor mu je le mogoče, brez
vsega pridržka izroči Bogu z na¬
menom, da bi mu zvesto služil. In
tak služabnik je tisti, ki služi Je¬
zusu po Mariji zvesto in iz ljubezni
do njega, ki se posveti po rokah
Marijinih popolnoma službi kralja
vseh kraljev, ki ne obdrži zase ni¬
česar. Tak kristjan je vreden več
kot zakladi zemlje in krasote
neba.

Ustanovniki verskih družb, dru¬
štev in bratovščin, ki povzročajo
toliko dobrega med kristjani, ne
zahtevajo od tistih, ki vstopijo v
te družbe, da bi se darovali Bogu
popolnoma, brez vsega pridržka.
Te družbe predpisujejo svojim
udom le nekaj opravil in dejanj, in
kdor te predpise vestno vrši, za-

123

dosti tudi svoji dolžnosti. Nikakor
pa ne jemljejo take verske družbe
in bratovščine svojim članom pro¬
stosti z ozirom na njihova ostala
dejanja in z ozirom na čas, ki jim
preostaja. Kdor se pa oklene te
pobožnosti, mora posvetiti Jezusu
in Mariji kot zvesti podložnik
vse svoje misli, besede, dejanja,
trpljenje brez vsakega pridržka.
Posvetiti mora torej vso svojo
imovino, in sicer za vedno, tako
da služi vsled te posvetitve Je¬
zusu in Mariji, kadarkoli kaj dela,
četudi ne misli izrečno na to
posvetitev, in naj bedi ali spi,
naj je ali pije, naj opravlja naj¬
imenitnejša ali najmalenkostnejša
opravila. O kako tolažilne so te
misli za nas!

Lahko rečem, da je ni pobož¬
nosti, ki nas bi prej osvobodila ti¬
stih samoljubnih misli, ki se tako
rade priplazijo v vsa naša dejanja,
in naj so tudi po našem mnenju
najboljša. In to veliko milost da
naš dobri Jezus kot plačilo za ve-

124

likodušno, junaško dejanje, da
smo se odpovedali zasluženju vseh
dobrih del ter smo jih po rokah
njegove svete Matere njemu izro¬
čili. Če je sam obljubil, da bo sto¬
terno povrnil njemu, ki iz ljubezni
do njega zapusti svetne dobrote,
ki so le časne in minljive, koliko¬
krat stoterno bo šele povrnil nje¬
mu, ki mu prostovoljno daruje vse
dušne in vse telesne zaklade?

In kdo ne bo storil tega z ve¬
seljem. Saj se je pokazal Jezus na¬
sproti nam kot najboljšega prija¬
telja, ki je daroval za nas nebe¬
škemu Očetu svoje telo in svojo
dušo, svoje čednosti, milosti in za-
služenja. Ali ni torej pravično, in
ali ne zahteva hvaležnost, da mu
tudi mi darujemo vse, kar mu da¬
rovati moremo? Kristus je bil na¬
sproti nam najprej darežljiv; bo¬
dimo tudi mi nasproti njemu da¬
režljivi, in poplačal nam bo to
darežljivost s tem večjim plačilom
v življenju, ob smrtni uri in vso
večnost.

125

2. Posvetiti se po Mariji Jezusu je
za nas jako primerno in koristno.

To je drugi nagib. Kaže nam,
kako je prav za nas in kako ko¬
ristno je za kristjane, če se kdo
popolnoma posveti presveti De¬
vici, da bi bil tako tesneje združen
s Kristusom.

Jezusu Kristusu se ni zdelo
poniževalno, da je izbral presveto
Devico za svojo mater, da je živel
osamljen kot ujetnik sredi člove¬
škega rodu, da je bil podložen in
pokoren svoji materi celih trideset
let. Človeški duh mora strmeti in
ne ve odgovora, če resno razmišlja
sklep božje Modrosti, da Jezus Kri¬
stus ni prišel med ljudi neposredno,
temveč po presveti Devici, in da
ni nastopil kot odrastel mož, tem¬
več je prišel kot ubogo majhno
dete, za katerega naj skrbi in ka¬
terega naj vzdržuje presveta Mati.
Neskončna modrost božja je skle¬
nila, da naj Jezus Kristus kot pravi
človek kar najbolj poveličuje Boga
kot svojega Očeta in naj odreši vse

126

ljudi. Da se to doseže, je previdela
ista neskončna modrost božja kot
najboljše sredstvo in najkrajšo pot
to, da naj je pokoren Jezus Kristus
svoji Materi, in sicer naj je po¬
koren ne samo osem, enajst ali
petnajst let, kakor so navadno
otroci pokorni svojim staršem,
temveč celih trideset let.

In res je poveličeval Sin božji
Boga v času, ko je bil pokoren in
odvisen od presvete Device, veliko
bolj, kot če bi bil v teh tridesetih
letih javno nastopal, delal čudeže,
pridigal po vsem svetu in izpre-
obračal ljudi. Zakaj to je bila volja
nebeškega Očeta, kar je Jezus
Kristus jasno izpovedal: Kar je

Bogu všeč, to izpolnujem vedno,
O, kako zelo poveličujemo tudi mi
Boga, če se podvržemo Mariji, ki
je uravnala svoje življenje po Je¬
zusu Kristusu!

Če imamo pred očmi tako vzvi¬
šen zgled, ki ga mora občudovati
ves svet, ali naj še zastonj čakamo,
da nam kdo pokaže boljše sredstvo

127

in boljši način, da poveličujemo
Boga, kakor je ta, da se podvrže-
mo Mariji, po zgledu njenega Sina?

Da spoznamo, kako silno smo
odvisni od presvete Device, pre¬
mislimo še enkrat, kar sem že
zgoraj omenil, kako velike dobrote
nam je Bog izkazal po Mariji, Bog
Oče je poslal svojega Sina in ga
nam daje le po njej, sprejema
kristjane za svoje otroke le po
njej in deli svoje milosti le po njej.
Bog Sin je postal človek, da bi od¬
rešil svet, le po njej in se rodi
vsak dan po milosti Svetega Duha
le po njej in deli svoje milosti in
čednosti le po njej. Sveti Duh je
upodobil Jezusa Kristusa le po njej
in upodablja ude mističnega telesa
le po njej in deli svoje darove in
milosti le po njej.

Če nam presveta Trojica jasno
kaže, v kakem razmerju so tri
božje osebe do Marije, ali naj
bomo mi res tako nespametni, da
upamo pridobiti naklonjenost Ma¬
rijino, ne da bi se njej popolnoma

128

posvetili, da upamo priti k Bogu
ivj se združiti z njim, ne da bi po¬
stali podaniki presvete Device.

Naj navedem le nekaj izrekov
cerkvenih očetov v dokaz tega,
kar trdim!

Že Origen je zapisal naslednje
besede, katere je potrdil tudi sveti
Bonaventura: »Marija ima dva sina:
Boga človeka in zgolj človeka.
Prvemu (Jezusu) je telesna mati, a
drugemu (človeku) je Marija du¬
hovna mati.«

In sveti Bernard pravi: »Bog je
sklenil, da nas zveliča vse po Ma¬
riji. Če smemo torej kaj upati od
Boga, če smemo pričakovati milo¬
sti, če prejmemo zveličanje, potem
vedimo, da zadobimo to le po Ma¬
riji.« Isti sveti pisatelj govori na
drugem mestu: »Vse darove, čed¬
nosti in milosti, ki nam jih deli
Sveti Duh, prejemamo po rokah
Marijinih, in sicer vedno, kadar¬
koli, kakorkoli in kolikorkoli nam
jih hoče dati.« Zopet govori
sveti Bernard: »Ker si nevreden,

129

da bi podelil Bog tebi milosti, jih
izroči Mariji, da prejmeš po njej
vse, karkoli prejmeš.«

Jasne so vsakomur te besede
velikega govornika, Ker nas Bog
pozna za nevredne, da bi prejeli
njegove milosti neposredno od
njega, zato jih izroča Mariji, da
prejemamo po njej vse, kar nam
hoče dati. Toda on hoče tudi, da
se mu na isti način izkazuje čast,
ker želi po rokah Marijinih spre¬
jeti od nas hvaležnost, spoštovanje
in ljubezen, ki smo mu jo dolžni
za njegove dobrote. Prav pravi
torej sveti Bernard, da je prav, če
se ravnamo po tem sklepu božjem,
da se vrača milost po isti poti k
svojemu Začetniku, kot jo je on
poslal k nam. To pa ravno dose¬
žemo z našo pobožnostjo. Mi se
darujemo in posvetimo Bogu z vsem,
kar smo in kar imamo, po presveti
Devici, da na ta način prejme večni
Bog čast in zahvalo, ki mu jo dol¬
gujemo. Zakaj mi s tem priznamo,
da smo nevredni in nesposobni,

130

da bi se neposredno približali nje¬
govemu neskončnemu Veličastvu
in da nas naše uboštvo nagiblje,
da prosimo Marijo, naj za nas po¬
sreduje.

Še več! Ta pobožnost zahteva
tisto čednost, ki jo Bog ljubi bolj
kot vse druge čednosti, namreč
ponižnost. Saj je znano, da Bog
njega, ki se povišuje, poniža, a
njega, ki se ponižuje, poviša. Za¬
kaj Bog se ustavlja prevzetnim in
deli ponižnim svoje milosti. Če se
torej sami ponižamo in se smatra¬
mo nevredne, da bi se približali
Bogu, tedaj se poniža on do nas
in pokaže, da ima svoje veselje
nad nami in nas poviša, četudi ne
pričakujemo tega. Če se mu pa
bližamo drzno brez posredovalca,
potem se nam odtegne in ga ne
moremo najti. O, kako silno Bog
ljubi ponižna srca! Naša pobož¬
nost zadošča tej zahtevi, ker ji je
podlaga ponižnost. Uči nas nam¬
reč v prvi vrsti, da se ne smemo
bližati Bogu kar sami, četudi se

131

nam zdi še tako dober in usmiljen,
temveč po posredovanju presvete
Device. Marija naj za nas posre¬
duje, kadar se mu hočemo pribli¬
žati, da ga slavimo ali da ga kaj
prosimo, kadar mu hočemo kaj
darovati in tudi tedaj, kadar se
mu hočemo popolnoma posvetiti
in združiti z njim.

3. Uspehi popolne posvetitve Jezusu
po Mariji so čudoviti.

To je tretji nagib. — Ko vidi
presveta Devica, ki je Mati ljubez¬
niva in Mati usmiljena in katere
nihče ne prekosi v ljubezni in da-
režljivosti do nas, da se ji popol¬
noma posvetimo z namenom, da jo
tem bolj častimo in ji tem popol¬
neje služimo in da si zato odtrga¬
mo najdražje, kar imamo, da bi
njo toliko bolj proslavili, se tudi
ona nam tako popolnoma izroči,
da se niti povedati ne da. Ona nas
privede v popolnosti tako daleč,
da se poglobimo v brezdno njenih

132

milosti; okrasi nas s svojimi za-
služenji, podpira nas s svojo mo¬
gočno priprošnjo, sveti nam z lučjo
svojega zgleda, objema nas s svojo
ljubeznijo, deli nam svoje čednosti,
predvsem globoko ponižnost, živo
vero, sveto čistost itd. Marija je
naša zaščitnica, priprošnjica in
najdražje, kar imamo pri Jezusu.
Izkratka rečeno: kakor se je

oseba, ki opravlja našo pobožnost,
popolnoma izročila Mariji, tako se
tudi Marija popolnoma izroči njej
posvečenemu služabniku in otroku
tako, da tudi o njem veljajo bese¬
de, ki jih je zapisal sveti Janez
Evangelist o sebi, on, ki je sprejel
v zameno za vso svojo imovino
Marijo za svojo mater: »In učenec
jo je sprejel za svojo«.

Kdor zvesto opravlja to pobož¬
nost, temu dodeli Marija, da le
malo ceni samega sebe, da ne za¬
upa veliko samemu sebi, da tako-
rekoč sovraži sebe in da le Mariji
zaupa, da se le njej popolnoma iz¬
roči. Nič več se ne zanaša, kakor

133

se je zanašal poprej, na svoje zmož¬
nosti, svoje dobre namene, svoje
zasluge in dobra dela. Zakaj sedaj,
ko se je popolnoma izročil po svoji
najboljši Materi Jezusu Kristusu,
ima samo en zaklad, ki hrani vso
njegovo imovino v sebi in na ka¬
terega mu ni treba več paziti. In
ta njegov zaklad je preblažena
Devica Marija. Ta misel ga na¬
giblje, da se bliža Jezusu Kristusu
brez strahu in bojazni in da ga
prosi pomoči s tem večjim zaupa¬
njem, Ta zavest mu pomaga, da
spozna pomen besedi, ki jih je za¬
pisal pobožni in modri opat Ru¬
pert o presveti Devici, ko je nekoč
govoril o zmagi, ki jo je izvojeval
očak Jakob v boju z angelom: »O
Marija, Gospa moja in božja po¬
rodnica, dodeli mi ti, ki si brez¬
madežna mati njega, ki je pravi
Bog in pravi človek, da se bom
bojeval oborožen s tvojimi, ne s
svojimi zasluženji s tem človekom,
to je z Besedo božjo.« O, kak
vpliv in kakšno moč imamo na-

134

sproti Jezusu Kristusu, če smo
oboroženi z zasluženji in priproš¬
njo nje, ki jo po pravici imenujemo
Mater božjo in ki je, kakor pravi
sveti Avguštin, na ljubeznipoln
način premagala Vsegamogočnega.

Kakor hitro izročimo s to po¬
božnostjo svojemu Gospodu po
rokah Marijinih vsa dobra dela,
tfikoj jih ona kot dobra mati
očisti, ozaljša in stori,
da jih sprejme  od  nas
njen Sin.

a) Marija očisti naša dobra dela
vse umazanosti, ki so jim jo vtis¬
nile naše samoljubne misli, in vse¬
ga nagnjenja do svetnih stvari, ki
ga imamo celo pri takih dejanjih,
ki so po našem mnenju najboljša,
česar pa se večkrat niti ne zave¬
damo. Ker torej izročimo svoja
dobra dela čistim rokam prebla-
žene Device, ki znajo vsako stvar
obrniti v prid, na katerih ni opa¬
ziti niti sledu greha in ki niso sto¬
rile ničesar napačnega, zato po¬
stane tudi naš dar, ki ga prinesemo

135

Mariji, čist vse umazanosti in ne¬
popolnosti, ki se ga morda drži,

b) Vrh tega pa Marija tudi

ozaljša naš dar, ker ga okrasi s
svojimi zasluženji in čednostmi.
Mislite si to-le primero: Kmet

hoče na vsak način pridobiti pri¬
jateljstvo in naklonjenost svojega
kralja. V ta namen se napravi na
pot, vzame jabolko, ki je njegov
edini letni pridelek, in ga daruje
kraljici s prošnjo, naj ga ona iz¬
roči kralju. Kraljica res sprejme to
jabolko, postavi ga na lep, zlat
krožnik in kralj ga sprejme iz
njenih rok, kakor je želel kmet.
Kmetov dar torej pride, dasi
sam po sebi nevreden, kot vreden
dar pred najvišjega gospoda, in
sicer kot dopadljiv dar na zlatem
krožniku, dasi je dar ubogega
kmeta,

c) Marija izroča naša dobra
dela Jezusu Kristusu, Ona ne ob¬
drži ničesar zase, karkoli ji daru¬
jemo, temveč pošilja vestno vse
naprej Jezusu Kristusu. Če ji da-

136

rujemo kako stvar, jo tudi ona
daruje Jezusu. Če jo slavimo in
poveličujemo, tudi ona slavi in
poveličuje Jezusa. Kadarkoli jo
poveličujemo, poje tudi danes,
kakor je zapela tedaj, ko jo je po¬
zdravila sveta Elizabeta: Moja

duša poveličuje Gospoda.

d) Marija napravi, da Jezus
Kristus sprejme naša dobra dela,
četudi je dar, ki ga izročimo Sve¬
temu vseh svetih, Kralju vseh kra¬
ljev, sam na sebi še tako malen¬
kosten in ničvreden. Kadar mi
sami darujemo Jezusu Kristusu
kako stvar in se pri tem opiramo
na lastne zmožnosti in svojo prid¬
nost, preiskuje Jezus Kristus tak
dar, in večkrat ga mora zavreči
vsled madežev, ki mu jih je vtis¬
nilo naše samoljubje, kakor je ne¬
koč zametaval darove Judov, ker
so z njimi iskali le sami sebe.
Toda kadar mu izročimo kako
stvar po čistih in deviških rokah
njegove najsvetejše Matere, ki jo
ljubi nad vse, tedaj pogleda skozi

137

prste, če smemo rabiti te besede.
Takrat se ne ozira toliko na stvar,
ki mu jo hočemo izročiti, kot na
svojo najsvetejšo Mater, ki mu jo
daruje v našem imenu, ne gleda
toliko na to, odkod prihaja dar,
kot na njo, ki mu ga daruje. Tako
stori Marija, ki je njen Sin nikdar
ne zavrne, pač pa vedno blago¬
voljno sprejme, da se ozre Vse¬
mogočni na vsak naš dar, naj je
velik ali majhen. Dovolj je, da mu
ga Marija izroči, in Jezus ga vza¬
me in sprejme za dobro. Zato je
vpoštevanja vreden veliki svet
svetega Bernarda, ki ga je dal
vsem, ki jih je pripeljal na pot po¬
polnosti: »Kadar namerjate Bogu

podariti kako stvar, vselej vas
bodi skrb, da jo darujete po rokah
Marijinih, ki so najbolj všeč Bogu
in ki pri njem največ premorejo,
če nočete, da vas Bog zavrne,«
Kakor smo videli v oni priliki
o kmetiču, nagiblje že narava sama
ljudi, da ravnajo tako nasproti
višjim. Ali naj nas mar milost

138

božja ne nagiblje, da delamo prav-
tako nasproti Bogu, ki je neskonč¬
no vzvišen nad nami in ki smo z
njim v primeri manj kot solnčni
prašek; zlasti ko imamo tako mo¬
gočno zaščitnico, ki je nikdar ne
zavrne, tako veščo, da pozna vse
skrivnosti, kako pridobiti božje
Srce, in tako dobro in ljubeznivo,
da ne zavrne nikogar, bodisi še
tako majhen ali slab.

Pozneje, ko se bomo ozrli na
življenje Rebeke, hočem to, kar
sedaj pripovedujem, bolj živo in
podrobneje opisati.

4. Naša pobožnost do presvete De-
viee najbolj pospešuje east božjo.

To je četrti nagib. Naša po¬
božnost je izvrstno sredstvo, če jo
vestno izvršujemo, da razširjamo
s svojimi dobrimi deli kar najbolj
čast božjo. Skoraj nihče ne oprav¬
lja svojih dobrih del s tem name¬
nom, dasi smo dolžni vsi razšir¬
jati čast božjo. Nekateri namreč
ne vedo, kako bi se dala doseči

139

največja čast božja, a drugi je celo
nočejo. Presveta Devica, kateri
smo izročili vso vrednost in za-
služnost svojih dobrih del, ki jih
moremo pridobiti, pa dobro ve,
kako se da doseči največja čast
božja, in njena poglavitna skrb je,
da bi ljudje Boga vedno bolj ča¬
stili. Zato lahko reče brez skrbi
tisti, ki se je popolnoma posvetil
presveti Materi, da obrača ona
vso vrednost in zaslužnost njego¬
vih dobrih del, misli in besedi v
največjo čast božjo, če le izrečno
ni preklical svoje posvetitve. Ali
je kaj bolj tolažilnega za dušo, ki
ljubi Boga čisto in nesebično in ki
bolj išče božje slave in časti kot
pa svoje koristi?

5. Posvetitev Mariji nas združuje z
Jezusom.

To je peti nagib. — Posvetitev
Mariji je lahka, kratka,
sveta in zanesljiva  pot, ki
nas združuje z Jezusom in tako
dela krščansko popolne.

140

1. Posvetitev Mariji je lahka
pot k Jezusu. Kakor je namreč
po Mariji sam Jezus prišel k nam,
tako po njej tudi mi najlaže pri¬
demo k Jezusu. Res, da vodijo k
njemu še druga pota, pa zahte¬
vajo veliko več premagovanja in
zatajevanja: drže skozi temne

noči, skozi boje in težave, čez
strme pečine, po ostrem trnju in
groznih puščavah. Kdor pa želi
priti k Jezusu po Mariji, bo nje¬
gova pot prijetnejša in mirnejša,
ker ga bo dobrotljiva nebeška
Mati podpirala v vseh bridkostih.
Priče za to so nam svetniki, kakor
sveti Efrem, sveti Janez Dama-
ščan, sveti Bernard, sveti Bernar¬
din, sveti Bonaventura, sveti Fran¬
čišek Šaleški in drugi, ki so se,
razsvetljeni od Svetega Duha, dr¬
žali načela: Po Mariji k Jezusu;
priče so nam pa tudi drugi svet¬
niki — in teh je veliko — ki se
niso tako pridno zatekali k Mariji,
pa je bila zato tudi njih svetost
večkrat v nevarnosti.

141

Toda porečeš: »Saj morajo

ravno Marijini služabniki posebno
veliko hudega prestati. Dostikrat
se čutijo zapuščene, ljudje jim na¬
sprotujejo, jih preganjajo, obreku¬
jejo, sovražijo. Odkod vse to, če
je pot po Mariji k Jezusu res tako
lahka?« Na to ti odgovorim: »Da,
Marija pošlje svojim služabnikom
časih tudi trpljenja, ali ker jih
ljubi, jim izprosi tudi milosti, da
ga voljno prenašajo. O koliko jih
je, ki bi v trpljenju neštetokrat
omagali, da jih ne podpira tolažbe
polna nebeška Gospa. Po mojih
mislih brez Marijine pomoči sploh
ni mogoče vsega trpljenja stano¬
vitno prenašati, kakor ni mogoče
dolgo in z veseljem uživati gren¬
kih jedi ali pijač, ako niso s čim
poslajene.

2. Posvetitev Mariji je krat-
k a pot k Jezusu. Po tej poti bomo
varno hodili ter v kratkem mnogo
napredovali. Premagali bomo vse
sovražnike svoje duše ter kmalu
postali popolni kristjani.

142

Zgled, naj se izročimo Mariji,
ako hočemo hitro storiti veliko
Bogu prijetnega, nam daje Zveli¬
čar sam — naš drugi Adam — ki
je bil kratko dobo svojega zemelj¬
skega življenja skoraj ves čas po¬
koren Materi Mariji, nad čimer je
imel nebeški Oče več veselja, nego
nad vsem, kar je v dolgih stoletjih
dobrega storil naš prvi Adam. Na¬
vaja pa nas k temu tudi sv. pismo,
ko veli: »Kdor spoštuje svojo ma¬
ter, je kakor človek, ki si nabira
zakladov,« 1  to se pravi, kdor
vdano časti in otroško ljubi Mater
Marijo, bo po njeni priprošnji za-
dobil bogatih zakladov milosti, da
bo uspešno napredoval v svetosti
in kmalu dospel do krščanske po¬
polnosti.

3. Posvetitev Mariji je sveta
pot k Jezusu, saj je Marija najpo¬
polnejša in najsvetejša stvar —
mati Boga samega. In če se celo
neskončni, večni in vsepopolni Bog
ni sramoval, izbrati Marijo za svojo

1  Sir. 3, 5.

143

mater in tako postati tudi popoln
človek, ali naj bi se pa mi bali in
branili, izročiti se njenemu var¬
stvu in z njeno pomočjo postati
popolni kristjani?

Naj mi kdo pokaže kako drugo
pot, ki bi še vodila k Jezusu in
bila posuta z vsemi dobrimi deli
svetnikov, ozaljšana z vsemi nji¬
hovimi čednostmi, razsvetljena z
lučjo in krasoto angelov, in najsi
bi bili angeli in svetniki vedno pri¬
pravljeni, voditi, braniti in podpi¬
rati nje, ki bi to pot hodili: povem
vam, rajši bi si izvolil sveto in brez¬
madežno pot po Mariji; pot, ki je
vsa jasna in svetla, vsa lepa in či¬
sta, brez madeža izvirnega in de¬
janskega greha; pot, ki jo bo —
ne morem si misliti drugače — tudi
naš Gospod in Zveličar zopet iz¬
bral, ko bo z močjo in veličastvom
drugič prišel na zemljo.

4. Posvetitev Mariji je z a n e s -
ljiva  pot k Jezusu; zanesljiva
že zato, ker ta pobožna vaja ni
nova, ampak tako stara, da ji po

144

mnenju M. Boudona (Budon) ni
mogoče natanko določiti začetka.
Na Francoskem jo je, kakor se
bere, med prvimi gojil sveti Odi-
lon, ki je živel krog leta 1040. in
bil opat v samostanu Cluny (Klini).
— Dalje se je leta 1036. vpričo
svojega predstojnika na prav
vzpodbuden način posvetil božji
Materi blaženi Marin. Po poročilu
njegovega brata kardinala Petra
Damijana si je dejal vrv na vrat,
se bičal, in v znak svoje posve¬
titve položil Mariji na oltar vsoto
denarja. Svoji zavetnici je potem
do konca življenja zvesto služil;
in na smrtno uro ga je sama obi¬
skala ter mu v tolažbo obljubila
nebeško veselje. — Leta 1500, se
je — tako omenja Cezarij Bollan-
dus — izročil varstvu rajske Kra¬
ljice slavni vitez Vautier de Birbac
(Votje de Birbak); enako so sto¬
rili pozneje še mnogi kristjani,
vendar le bolj zasebno, dokler se
ni v sedemnajstem stoletju ta po¬
božnost začela javno širiti. Tedaj

145

jo je namreč Simon de Roias iz
reda svete Trojice za reševanje
jetnikov, propovednik kralja Fi¬
lipa III., udomačil po vsem Špan¬
skem in Nemškem. Na prošnjo Fi¬
lipa III. jo je papež Gregor XV. ob¬
daril celo z odpustki. Simonu de
Roias je z besedo in pismom po¬
magal njegov prijatelj avguštinec
p. de Los-Rios, ki je spisal obširno
knjigo z naslovom »Marijina čast«,
kjer govori, kako stara, vzvišena
in koristna je pobožnost, s katero
se kristjan popolnoma posveti Ma¬
riji. ■— Započeto apostolsko delo
so očetje teatinci pozneje nadalje¬
vali po Siciliji in v Savojih, p. Sta¬
nislav Tanicij pa po Poljskem,
Uspehi so bili sijajni, in to — ka¬
kor nam v zgoraj omenjeni knjigi
pripoveduje p. de Los-Rios ■— ne
le med nižjimi sloji, marveč tudi
med visokimi svetnimi in duhov¬
nimi veljaki.

Pobožnost posvetitve Mariji je
bila v sveti Cerkvi zmerom na do¬
brem glasu. Učeni možje, na pri-

Marija, kraljica src.

6

146

mer p. Kornelij a Lapide in drugi,
so jo natanko preiskali, pa ji niso
vedeli ničesar očitati, ampak so jo
še pohvalili in slehernemu toplo
nasvetovali. Nekoč so jezuitje nad¬
škofu Ferdinandu Bavarskemu
dali v potrdilo majhno knjižico o
tej posvetitvi, in nadškof jo je ta¬
koj odobril s pristavkom, naj du¬
hovniki njene nauke širijo, kolikor
je v njih moči. Kaj lepo zagovarja
službo Marijino tudi kardinal de
Berulle (Beril), ko pobija narav¬
nost satanske napade nasprotni¬
kov, češ, da uči novotarstvo in
prazno vero. Pravi, da nikakor ni
novotarstvo, če se posvetimo Ma¬
riji, saj ji je bil pokoren že sam Je¬
zus Kristus; še manj je to prazno-
versko, ker je le nekako dopolnilo
naše krstne obljube,

Ako še dostavimo, kar nam po¬
roča M. Boudon, da namreč po¬
svetitve Mariji tudi papeži niso
nikoli grajali, ampak jo nekateri
celo odobravali in priporočali,
mora biti jasno vsakemu, da je ta

147

pobožna vaja v resnici stara in
hvalevredna in da je mnogi žalibog
le ne razumejo in zato premalo
cenijo.

Posvetitev Mariji je zanes¬
ljiva  pot k Jezusu drugič zavoljo
tega, ker je Mariji lastno, da nas
vodi k Jezusu, kakor je lastno
Jezusu, da nas vodi k nebeškemu
Očetu, Pa to nekaterim ne more
v glavo. Pravijo, da nas prevelika
pobožnost do Marije lahko še za¬
pelje v kako versko zmoto. Le
kako jim to na misel pride! Ali je
mogoče, da bi nas ona, ki nam je
rodila luč sveta, Jezusa Kristusa;
ona, ki je polna milosti in v naj¬
tesnejši zvezi z Bogom: ali je mo¬
goče, pravim, da bi nas taka stvar
v zmoto vodila in s tem ovirala na
poti bogoljubnosti? Ne, nikakor
ne! O kakšni drugi, morda celo
sveti stvari, bi kaj podobnega pač
mogli misliti, o Mariji pa ne, nik¬
dar in nikoli ne. Nasprotno, prav
zato kristjani tako počasi napre¬
dujejo v svetosti, ker premalo ča-

6 '

148

ste Devico Marijo. Ne pomislijo,
da je ona bila in ostane drevo nad¬
naravnega življenja, delilka božjih
milosti, bramba zoper hudobnega
duha, zvesta pomočnica vsem, ka¬
teri se k njej zatekajo, »Kdor prav
časti Marijo, nanjo pogosto misli,
o njej rad govori, gotovo ni v sa¬
tanovi oblasti,« veli neki svetnik
in pristavi: »Kakor je dihanje zna¬
menje telesnega življenja, tako je
pogostna in zaupna misel na Ma¬
rijo znamenje dušnega življenja.«

Nikar se torej ne bojmo stopiti
pod zastavo Marijinega varstva in
hoditi pot, ki jo je pokazal Zveli¬
čar sam, učlovečena modrost in
naš najvišji Gospod. Ta pot je
lahka, polna milosti, tolažbe in po¬
moči božje; pa kratka je in
sveta,  brez najmanjšega madeža,
brez sence vsakega greha, ter nas
varno in zanesljivo  navaja k
Jezusu in po njem k resnični kr¬
ščanski popolnosti.

149

6. Posvetitev Mariji nam dela
mirno vest.

Šesti nagib. —• Pravi častilec
Marijin se bo kmalu otresel na¬
pačne tenkovestnosti in zadobil
otroško zaupanje v Boga. V do¬
kaz naj navedem kratko zgodbo
iz življenja dominikanke Neže od
Jezusa. Ta pobožna redovnica je
živela v samostanu Langeac (Lan-
žak) v pokrajini Auvergne (Overnj)
ter leta 1634. istotam umrla v
duhu svetosti. V mladih letih je
trpela velike dušne bridkosti. Kar
zasliši nekega dne glas, veleč ji:
»Ako se hočeš odkrižati svojih
nadlog in zavarovati pred dušnimi
sovražniki, se brž ko mogoče po¬
polnoma posveti Mariji!« Neža je
ubogala, čeprav dotlej še ni niče¬
sar vedela o tej pobožni vaji. Opa¬
sala si je železno verižico ter jo
nosila do smrti. In glej, minile so
jo dušne težave, in začutila je v
srcu mir in zadovoljnost. Njen
zgled so z enakimi uspehi posne¬
mali tudi drugi, med njimi M. Olier,

150

ustanovnik semenišča svetega Sul-
picija. Nekega dne se redovnici
prikaže Mati božja v spremstvu
svete Cecilije ter ji v znamenje
veselja nad njeno posvetitvijo da
na vrat zlato verižico; sveta Ce¬
cilija se pa oglasi, rekoč: »Blagor
jim, ki zvesto služijo nebeški Kra¬
ljici, ker ti bodo uživali pravi no¬
tranji mir.«

7. S posvetitvijo Mariji koristimo
tudi bližnjemu.

Sedmi nagib. — Ako se popol¬
noma izročimo rajski Gospe, ji s
tem darujemo tudi vsa svoja za-
dostilna in prosilna dela, da jih
ona porabi po svoji volji, bodisi za
izpreobrnjenje grešnikov, bodisi v
pomoč dušam v vicah. In pomi¬
slimo, kako neizmerno delo kr¬
ščanske ljubezni že storimo, če
izpreobrnemo na ta način samo
enega grešnika k Bogu ali rešimo
samo eno dušo iz vic. A treba je
poudariti, da naša zadostilna in
prosilna dela zadobe v prečistih

151

rokah Marijinih večjo moč in da
zato tem več koristijo dušam v vi¬
cah in tem več pripomorejo k iz-
preobrnjenju grešnikov. Najmanjše
zadostilno ali prosilno delo, ki ga
darujemo nebeški Kraljici, lahko
potolaži jezo neskončno pravič¬
nega Boga ter ga nagne k usmi¬
ljenju. Morda bo po smrti marsi¬
kdo spoznal, da je ravno z Mari¬
jino pomočjo rešil iz vic veliko
duš in izpreobrnil mnogo grešni¬
kov, O, v koliko veselje mu bo to
ob sodbi, a v koliko slavo šele v
večnosti!

8. Posvetitev Mariji je izvrsten po-
moeek za stanovitnost.

Osmi nagib, — Zakaj se greš¬
niki, ko so se poboljšali, tako radi
povrnejo v stare grehe, in zakaj
celo mnogi pravični kar nič ne na¬
predujejo v dobrem? Zategadelj,
ker preveč zaupajo v same sebe.
Kako pa nasprotno Marijin služab¬
nik dela za svoje zveličanje le s

152

pomočjo svoje nebeške zavetnice!
K njej pribeži v vsaki bridkosti,
kakor pribeži otrok k svoji ma¬
teri ali zvest služabnik k svoji
gospe, ter ji pravi: »0 dobra Mati
in Gospa, vem, da nisem vreden
milosti, ki si mi jih že izprosila;
vem tudi, da imam te milosti v
slabi posodi in da jih sam ne mo¬
rem ohraniti; zato te prosim, o
zvesta in mogočna Gospa, sprejmi
jih ti in brani jih hudega. Če me
ti varuješ, ne bom ničesar zgubil;
če me ti podpiraš, ne bom padel;
če me ti braniš, sem varen pred
sovražniki.« In po pravici tako
govori. K temu ga navaja že sveti
Bernard, rekoč: »Če te Marija pod¬
pira, ne boš padel; če te ona va¬
ruje, se ti ni ničesar bati; če te ona
vodi, se ne boš utrudil; če ti je
ona milostljiva, se boš rešil;« 1  in
sveti Bonaventura, ko veli: »Pre¬
sveta Devica tudi nam pomaga k
svetosti; varuje nam čednosti, za¬
sluge in milosti; brani nas zoper

S. Bern. Serm. 2. super Missus est.

153

hudobnega duha in posreduje za
nas pri svojem Šiitu .« 1

Da, Marija, naša druga Eva, je
res — kakor pravi neki svetnik —
liki mogočno sidro, ki nas varuje,
da se ne potopimo v razburka¬
nem morju življenja. Blagor jim,
ki se oklenejo tega sidra! Ne, teh
ne bodo zagrnili valovi sveta in
zakladov milosti jim vihar izkuš-
njav ne bo iztrgal. Blagor jim, ki
pribeže k nebeški Kraljici, kakor
so ljudje ob vesoljnem potopu pri¬
bežali v Noetovo ladjo; ne bodo
se pogubili v valovih strasti, kjer
tone toliko duš; zakaj nikdar še
ni bilo slišati, da bi bila Marija
koga zapustila, ki je pod njeno var¬
stvo pribežal, njo pomoči prosil in
se njeni priprošnji 'priporočal. Zato
pa, ubogi Adamovi otroci, pohitite
k njej in izročite ji svoje dušne
zaklade! Nikar ne devajte zlata
svoje krščanske ljubezni, srebra
svoje čistosti, žive vode božje mi¬
losti, vina svojih zaslug in čed-

1  S, Bonav. in Specul. S. V.

154

nosti — ne devajte, pravim, teh
zakladov v svoje stare, slabe, raz¬
pokane in trhle posode — ali z
drugimi besedami: ne zaupajte jih
samim sebi; sicer vas jih bo oro¬
pal hudobni duh ali jih boste pa
sami zapravili z nerednim samo¬
ljubjem. Prepustite jih rajši milost¬
nemu Srcu Marijinemu! To vam
je posoda duhovna, posoda časti
vredna, posoda vse svetosti, varno
pribežališče vseh, katerim je mar
duhovnega življenja.

Morda poreče kdo, da preti¬
ravam in govorim zgolj iz pre¬
velike gorečnosti. Povem mu, da
me ne razume, bodisi ker je tako
zakrknjen, da nima zmisla za du¬
hovne reči, bodisi ker ga je tolik
napuh, da prezira vse, česar ne
razume. Bogoljubni kristjani me
bodo pa umeli in ubogali, in Ma¬
rija, ki se ji bodo velikodušno po¬
svetili, jim bo dobrotno pomagala
čednostno živeti, da bodo smelo
govorili s svetim Janezom Da-
maščanom: »Če nate zaupam, o

155

božja Porodnica, se bom rešil; če
me ti braniš, se mi ni ničesar bati;
če me ti podpiraš, bom premagal
svoje sovražnike; zakaj tebe ča¬
stiti se pravi, imeti ključ do
nebes.«

Četrti oddelek.

Rebeka in Jakob — predpodoba
Marije in dobrih, njej vdanih krist¬
janov.

Vse, kar sem dozdaj povedal o
Mariji in njenih služabnikih, je
krasno upodobljeno v svetopisem¬
ski zgodbi o Ezavu in Jakobu.
Premislimo to predpodobo malo
natančneje! Najprej si oglejmo
zgodbo samo!

Jakob je bil od svojega brata
Ezava za skledo leče kupil prvo-
rojenstvo, V potrdilo te pravice
je pa potreboval še blagoslova
očeta Izaka. In po prizadevanju
matere Rebeke je tudi tega pre¬
jel. Bilo je namreč tako. Izak se
je bil že močno postaral, oči so mu
otemnele, in smrt je čutil blizu.

156

Nekega dne pokliče k sebi starej¬
šega sina Ezava, rekoč: »Pojdi na
lov, in ko kaj ujameš, mi napravi
jed, kakršno veš, da imam rad;
prinesi mi jo, da jem in te blago¬
slovim, preden umrjem.« Rebeka
je to slišala, brž poklicala Jakoba
ter mu dejala: »Tvoj brat Ezav je
šel na lov, da pripravi očetu divja¬
čino in prejme od njega blagoslov.
Sedaj pa, moj sin, poslušaj, kaj ti
svetujem. Pojdi k čedi in prinesi
mi dva najlepša kozliča; jaz po¬
tem hitro napravim očetu zaže¬
leno jed, a ti mu jo poneseš, in on
blagoslovi tebe namesto Ezava.«
Jakob odgovori: »Ali moj brat je
ves obraščen, in kaj bo, ako me
oče spozna in izreče nad menoj
prekletstvo namesto blagoslova?«
Mati mu veli: »Pridi name  tisto
prekletstvo! Le pojdi in prinesi,
kar sem ukazala,« Jakob uboga,
in jed je kmalu gotova. Zdaj ga
mati obleče v obleko brata Ezava,
ovije po rokah in po vratu s ko-
zličevino in pošlje z jedjo k očetu,

157

ki ga bodo — si je mislila — zmo¬
tile vsaj Jakobove kosmate roke,
če že ne bo mogel verjeti njego¬
vemu glasu. In res, Izak ne zaupa
Jakobovi besedi; zatorej mu veli,
naj stopi bliže, da ga otiplje. Nato
pravi: »Glas je sicer Jakobov,

roke pa so Ezavove.« In ni ga
spoznal. In vzel je in jedel in re¬
kel: »Stopi k meni, moj sin in po¬
ljubi me!« Jakob uboga, in Izak
ga, ko začuti duh njegovih, ozi¬
roma Ezavovih oblačil, blagoslovi,
želeč mu rose neba in rodovitnosti
zemlje. Postavi ga za gospoda
njegovih bratov in slednjič veli;
»Kdor te bo klel, bodi preklet,
in kdor te bo blagoslavljal, bodi
sam poln blagoslova.« A glej,
zdajci vstopi Ezav, ponudi očetu
divjačino ter ga prosi blagoslova.
Sveti očak prestrašen spozna svojo
zmoto, toda blagoslova ne pre¬
kliče, ampak še potrdi, ker vidi,
da vodi stvar božja moč. Ezav pa
divje zarjove, očita bratu prevaro
in izprašuje očeta, ali nima morda

158

zanj še kakega blagoslova. Ganjen
silnih tožba, blagoslovi Izak tudi
Ezava, a s pristavkom, da bo mo¬
ral biti pokoren Jakobu. To je
Ezava navdalo s strupenim so¬
vraštvom do Jakoba. Rekel je v
svojem srcu: »Pride dan smrti

mojega očeta, in ubijem brata Ja¬
koba.« K sreči mu je skrbna in
modra mati Rebeka preprečila
krvavi namen.

Cerkveni očetje in razlagalci
svetega pisma pravijo, da je v tej
zgodbi Jakob predpodoba dobrih,
Ezav pa hudobnih. Nas sicer bolj
zanima prva predpodoba, vendar
si predočimo tudi drugo.

1. Ezav, prvorojenec, je bil
močan in silen človek, spreten
lokostrelec in izboren lovec;

2. doma mu skoraj ni bilo mar,
ampak živel je, zaupajoč na svoje
moči, najrajši zunaj na lovu;

3. veselje delati svoji materi,
ga ni bilo kaj volja;

4. bil je tako požrešen, da je za
skledo leče prodal prvorojenstvo ;

159

5. bil je kakor Kajn poln za¬
visti do svojega brata ter ga je
kruto preganjal.

Slično ravnajo hudobni,

1. Zanašajo se zgolj na svojo
moč in spretnost. In res so v po¬
svetnih rečeh silno močni in raz¬
umni, v nebeških pa grozno slabi
in nevedni.

2. Zato jim ni nič do svojega
doma, to je do svoje duše. Sa¬
mota, duhovno življenje, notranja
pobožnost — vse to jim ne diši; pra¬
vijo, da kvečemu omejenci, hinavci
in mračnjaki ne marajo za svet in
bolj skrbe za dušo nego za telo.

3. Češčenje Matere Marije jim
je deveta skrb. Res, da semintam
izblebetajo njej v čast kako moli¬
tev; ali da bi Marijo resnično in
otroško ljubili, za to jim manjka
blagočutnega srca Jakobovega.
Vedno se spotikajo, če pobožne
duše prosijo njenega varstva, češ,
da k zveličanju to ni potrebno.

4. Hudobni prodajajo prvo-
rojenstvo, to je nebeško veselje,

160

za skledo leče, to je za zemeljsko
uživanje. Hodijo od zabave do za¬
bave, a na blagoslov nebeškega
Očeta pozabljajo. Svet je, ki nanj
vedno mislijo, ki ga ljubijo, o njem
govore, zanj delajo ter tako za tre-
notek veselja, za kapljo časti, za
grižljaj uživanja prodajajo milost
svetega krsta, obleko nedolžnosti,
dediščino nebes.

5. Hudobni preganjajo dobre,
najsi že skrivaj ali očitno; povsod
jih izpodrivajo, zaničujejo, čeznje
zabavljajo, jih zasmehujejo in ža¬
lijo, odirajo in goljufujejo, zatirajo,
preganjajo in v prah teptajo; sami
se pa vesele in radujejo, si dobro
strežejo, bogate, se ponašajo ter
žive, kakor se jim ljubi.

Zdaj pa poglejmo Jakoba, pred-
podobo dobrih!

1 ,  Jakob, Ezavov mlajši brat,
je bil slaboten, krotak in miro¬
ljuben; bil je večjidel doma, da je
laže veselje delal svoji materi; če
je kdaj z doma šel, tega nikoli ni

161

storil iz lastnega nagiba, ampak
vselej po naročilu materinem.

2. Svojo mater je ljubil in spo¬
štoval, pri njej se je čutil zadovolj¬
nega in srečnega. Skrbno se je
ogibal vsega, kar bi jo moglo ža¬
liti; a storil je vse, kar bi jo uteg¬
nilo razveseliti.

3. Bil ji je pokoren v vseh re¬
čeh; ubogal jo je natanko, urno in
z veseljem. Ko mu je na primer
velela, naj ji pripelje dva kozliča,
da ž njima očetu Izaku napravi
jed, se ni nič izgovarjal, da bi za¬
dostoval en sam kozlič, ampak je
nemudoma izvršil ukaz,

4. Zaupal ji je popolnoma; k
njej se je zatekal v potrebah, njo
prosil sveta v dvomih.

5. Posnemal je njene čednosti
ter se tako vrednega storil, name¬
sto Ezava prejeti očetov blagoslov.

Podobno delajo tudi dobri.

1. Navadno so doma pri materi,
to se pravi, ljubijo samoto, radi
premišljujejo in molijo, kakor jih

162

uči Mati Marija. Časih sicer pri¬
dejo med svet, a le iz ljubezni do
Boga in njegove presvete Matere,
da izpolnijo stanovske dolžnosti.
Drugače pa v javnosti malo nasto¬
pajo; veliko rajši so sami in v
družbi Device Marije, kjer izpo-
polnujejo same sebe.

O Jezus, kako dobro je biti pri
tvoji Materi. Blagor mu, ki sta¬
nuje v njeni hiši, kjer si prvi pre¬
bival ti. Tukaj mu deliš bogatih
milosti in tukaj lahko napreduje v
čednostih.

2. Dobri srčno ljubijo Marijo,
svojo Mater; ogibljejo se vsega,
kar bi jo utegnilo žaliti, radi pa
store vse, kar bi jo moglo raz¬
veseliti. Njej se popolnoma izroče
in z njeno pomočjo upajo doseči
spravo z Bogom in nakloniti si
njegovega blagoslova. 0, ko bi jih
hoteli posnemati vsi, katerim je
res do krščanskega življenja. Toda
žal, premnogi časte Marijo samo
z usti, v srcu pa ne čutijo nikake
ljubezni do nje.

163

3. Dobri natanko ubogajo Ma¬
rijo, kakor je Jakob zvesto poslu¬
šal mater Rebeko ali kakor so slu¬
žabniki na ženitnim v Kani ubo¬
gali Marijo, ko jim je dejala: »Kar¬
koli vam poreče (Jezus), storite!« 1
In kakor je Jakob očetov blago¬
slov, ki bi ga bil moral dobiti Ezav,
skoro na čudovit način prejel zato,
ker je ubogal svojo mater; kakor
so služabniki v Kani ravno vsled
pokorščine do Marije postali vredni
prvega čudeža Jezusovega, ki jim
je na prošnjo svoje Matere izpre-
menil vodo v vino: tako bodo do¬
bri deležni božjih milosti zato, ker
vdano služijo Mariji; hudobni pa
bodo izgubili božji blagoslov prav
zategadelj, ker ne marajo častiti
Device Marije,

4. Dobri popolnoma zaupajo
Mariji, svoji mogočni Materi; k
njej se zatekajo, nanjo se ozirajo
kot na zvezdo vodnico, njej raz¬
krivajo svoje bridkosti, njo prosijo
pomoči v dušnih in telesnih nad-

1  Jan. 2. 5.

164

logah. Njenim deviškim rokam se
darujejo, da jih objame s svojo lju¬
beznijo, jih nagne h kesanju nad
grehi in združi z Jezusom, svojim
božjim Sinom.

5. Dobri hodijo po potih Ma¬
tere Marije, to se pravi, posne¬
majo njene čednosti. Blagor jim,
blagor že na tem svetu, ker jim bo
Marija izprosila neštevilnih milo¬
sti; blagor jim v smrti, ker takrat
nebeška Mati svoje služabnike
navadno sama obišče in spremi v
rajsko veselje; blagor jim vso več¬
nost, ker se še nikdar ni pogubil
kateri Marijinih resničnih častil¬
cev. Gorje pa hudobnim, gorje v
življenju, gorje v smrti, gorje v
večnosti, ker ne marajo hoditi po
potu Marijinih čednosti, misleč, da
so storili vse, če so se vpisali v
katero njenih bratovščin ali če so
opravili njej na čast kako zgolj
zunanjo pobožnost,

0 sveta Devica, moja dobra
Mati, kako srečni so, kateri zvesto
hodijo tvoja pota in poslušajo tvoje

165

nauke; kako nesrečni pa, kateri
zaničujejo ali celo zlorabljajo tvoje
češčenje in nočejo posnemati tvo¬
jih čednosti.

Predstaviti si nam je še Re¬
beko, predpodobo Marijino,

1. Rebeka je kot skrbna mati
resnično ljubila svojega Jakoba
ter si vse prizadela, da mu nakloni
očetov blagoslov;

2. vodila ga je in podpirala z
modrimi sveti;

3. varovala ga nevarnosti, zla¬
sti Ezavovega zalezovanja.

Podobno se obnaša tudi Marija
do sebi vdanih častilcev.

1. Marija, njih duhovna mati,
jih ljubi. Pa kako močna je njena
ljubezen! Mislimo si mater, ki bi
ljubila svojega edinega otroka z
ljubeznijo vseh mater, kar jih ima
svet; kajne, ta mati bi zelo ljubila
svojega otroka; ali Marija svoje
služabnike še neizmerno bolj ljubi.
Želi jim samo dobro, in podpira
jih, kjer le more. Zlasti pa jim pri¬
govarja, naj si naklonijo blagoslov

166

nebeškega Očeta, to je, naj si po-
množujejo nadnaravno življenje
milosti božje. In kaj menite, kako
jim pomaga k temu? Slično, kakor
je Rebeka Jakobu pripomogla do
očetovega blagoslova. Sleče jih
namreč posvetnega duha, obleče v
zasluge njih starejšega brata Je¬
zusa Kristusa, ovije z njih lastnimi
zaslugami, da jim povrhu še svoje
zasluge, in tako ozaljšane pošlje
pred božji prestol. Nebeški Oče
jih spozna sicer za grešnike, ne¬
vredne njegovih dobrot; ali sijajna
obleka njih duše ga vendar nagne
k usmiljenju. In blagoslovi jih z
dvojnim blagoslovom: pomnoži jim
posvečujočo milost in da jim tudi
potrebnih časnih dobrot. Postavi
jih za gospodarje hudobnih, to se
pravi, obljubi jim nebeško veselje,
kjer bodo z drugimi pravičnimi
vred »gospodovali narodom «. 1

Pa še z drugim, posebno uspeš¬
nim pomočkom hoče Marija svojim
služabnikom utrditi nadnaravno

Modr. 3. 8,

167

življenje. Ponuja jim namreč naj¬
slajše jedi z nebeške mize, ponuja
jim kruha, ki ga je sama pripravila
in ki je vir nadnaravnega življenja;
vabi jih, naj radi prejemajo Jezusa
v svetem Rešnjem Telesu, govoreč
jim: »Pridite k meni vsi, kateri me
želite, in nasitite se mojega Sadu, 1
pridite, jejte moj kruh in pijte
vino, ki sem ga vam namešala!« 2
Blagor jim, ki poslušajo njeno va¬
bilo! Kako sladak jim bo postal
jarem Gospodov in kako lahko
njegovo breme!

2. In ko je Marija svojim slu¬
žabnikom utrdila nadnaravno živ¬
ljenje, ali mislite, da jim potem
odtegne svojo milostno roko? O,
nikakor ne! Še vedno jim ostane
zvezda vodnica na potu v nebesa;
še vedno jih rada podpira, kadar
omagujejo, dvigne, kadar padejo,
posvari in materinsko kaznuje, če
kaj zagreše.

3. A ne le vodnica, tudi mo¬
gočna zavetnica jim še zmeraj

1  Sir. 24, 26.

2  Preg. 9, 5.

168

ostane, da v nevarnostih ne pa¬
dejo, ampak srečno hodijo po poti
božje ljubezni. Povem vam, prej
bi jim dala v pomoč milijone ange¬
lov, nego bi se kdaj moglo reči,
da se je pogubil kateri njej vdanih
služabnikov.

Drugo poglavje.

Milosti ali sadovi posvetitve
Mariji.

Prva milost.

Spoznavanje samega sebe.

Pravi častilec Marijin bo kmalu
spoznal, kako slab in omahljiv je,
če ga ne podpira milost božja;
zato se bo rad poniževal in s tem
delal podlago nadaljnjim čedno¬
stim.

Druga milost.

Resnična vera.

Marija bo svojim služabnikom
pomagala zlasti do žive, trdne in
stanovitne vere. Ta vera jim bo
potem kakor svetilnik, da bodo ž

169

njim razsvetljevali tiste, ki žive še
v temi in smrtni senci, ter ogrevali
mrzla srca, ki potrebujejo ognja
božje ljubezni.

Tretja milost.

Dušni mir,

Marija, mati lepe ljubezni, nas
bo, ako jo bomo prav častili, osvo¬
bodila vsega suženjskega in na¬
pačnega strahu ter nam vlila v
dušo otroške ljubezni do Boga, da
bomo veselo hodili pot njegovih
zapovedi in se zaupno nanj obra¬
čali v dušnih in telesnih potrebah.

Četrta milost.

Zaupanje v Boga in Marijo,

Služabniki rajske Device se v
sleherni bridkosti obrnejo do svoje
ljube Gospe, proseč jo, naj ona pri
Bogu zanje posreduje. In Marija
jih vsekdar prijazno sprejme ter
jim pomaga, da si naklonijo božje
usmiljenje. Zato so trdno prepri¬
čani, da bodo z njeno pomočjo pre¬
jeli od Boga vsega, česar potre-

170

bujejo za dušo in telo. Ponosno
govore s svetim Bonaventurom:
»Glej, o Gospa, moja rešiteljica,
če nate zaupam, se mi ni ničesar
bati, ker ti si moja moč in hvala
v Gospodu ... Tvoj sem ves, in vse
moje je tvoje; o častitljiva in nad
vse blagoslovljena Devica, hočem
te kakor pečat pritisniti na svoje
srce, ker tvoja ljubezen je močna
kakor smrt.«

Peta milost.

Gorečnost,

Marija bo svojim pravim častil¬
cem zadobila milost, da bodo volj¬
no storili vse, kar je Bogu v čast,
njim samim pa v zveličanje. Njih
srce si bo popolnoma prilastila, ga
upodobila po svojem srcu ter od¬
prla božjim zapovedim in opomi¬
nom.

Šesta milost.

Uspešen napredek v duhovnem
življenju.

Mnogi si veliko prizadevajo za
bogoljubno življenje; ali navse-

171

zadnje morajo kljub temu reči:
»Vso noč smo lovili, pa nismo nič
ujeli «. 1  Da, tudi jaz vam pravim:
»Veliko ste se trudili, pa malo do¬
segli «. 2  Primerjal bi vas umetniku,
ki porabi vso svojo spretnost, da
bi izklesal podobo Jezusovo, a se
mu vendar delo tako rado pone¬
sreči, Kajne, ko bi hotel ta kipar
podobo kar uliti s pomočjo natan¬
ko izdelanega vzorca, bi pa bila
njegova stvar dokaj lažja. Tudi vi
bi se hitreje duhovno prispodobili
Jezusu, ko bi se oprijeli vzorca,
ki vam ga priporočam jaz, to se
pravi, ko bi se posvetili brez¬
madežni Devici Mariji. Ona, ki jo
po pravici imenujemo posodo du¬
hovno, posodo vse svetosti, saj
nam je rodila Kristusa, svetost
samo — ona, pravim, bo tudi vas
kmalu duhovno izpopolnila, če jo
boste le prosili za to.

1  Luk,5, 5.

2  Hag. 1, 6.

172

Sedma milost.

Večja božja čast.

Kdor zvesto služi Mariji, ji da¬
ruje vsa svoja dejanja in nehanja,
da jih ona obrne v svoje namene.
In ti njeni nameni so tako čisti, da
je vsled njih v življenju izkazovala
Bogu z najmanjšim vsakdanjim
delom večjo čast, nego mučenci z
najhujšimi mukami in svetniki z
največjimi junaškimi čini; ti njeni
nameni so tako vzvišeni, da si je
ž njimi pridobila neizmerno milosti
in zaslug, več nego je zvezd na
nebu, kapljic v morju in peska na
njegovem bregu. Koliko vrednost
morajo pač zadobiti v njenih
rokah tudi naša dobra dela, ki jih
njej darujemo.

Dalje ne smemo pozabiti, da se
ta, ki prav časti Marijo, pri delu
za svoje zveličanje zmeraj opira
na njeno pomoč, in to ga navaja k
ponižnosti, in ponižni so Bogu
posebno dragi, njim je zlasti oblju¬
bil svojo milost.

173

Slednjič Marije ne častimo ni¬
koli, ne da bi obenem tudi ona
namesto nas ne častila Boga; ali
z drugimi besedami: kadarkoli ča¬
stimo Marijo, častimo vselej tudi
Boga, ki je z njo v najtesnejši
zvezi.

Tretje poglavje.

Posebne vaje te pobožnosti.

Prvi oddelek.

Zunanje vaje.

Čeprav je ta pobožnost bistve¬
no notranja, obsega vendar več
zunanjih vaj, ki jih ne smemo za¬
nemariti: To je treba storiti in

onega ne opustiti. To pa zato, ker
zunanje vaje, če jih dobro oprav¬
ljamo, podpirajo notranje in spo¬
minjajo človeka, ki je tudi čutno
bitje, tega, kar je storil ali kar
mora storiti; pa tudi zato, ker mo¬
rejo spodbujati bližnjega, ki jih
vidi, česar notranje niso zmožne,
Naj torej ne pride kak pcsvctnjak

174

ali kritik z ugovorom, da je prava
pobožnost v srcu, da se je treba
izogibati zunanjosti, da tiči v njej
lahko ničemurnost, da je treba pri¬
krivati svojo pobožnost. Odgovo¬
rim jim s svojim Učenikom: Ljudje
naj vaša dobra dela vidijo, da slave
vašega Očeta, ki je v nebesih: ne
kakor bi morali, pravi sv. Grego¬
rij, svoja dela in zunanje pobož¬
nosti vršiti, da ugajamo ljudem in
žanjemo kako pohvalo; to bi bila
ničemurnost; temveč zato jih vča¬
sih opravljamo pred ljudmi, da s
tem ugajamo Bogu in širimo nje¬
govo proslavo, ne da bi se kaj
menili za zaničevanje ali hvalo
ljudi.

Navedel bom le v kratkem
obrisu nekaj zunanjih vaj, ki pa jih
ne imenujem zato tako, kakor da
bi se vršile brez notranjosti, am¬
pak zato, ker imajo na sebi nekaj
zunanjega, da jih tako ločimo od
teh, ki so čisto notranje.

175

Prva vaja.

Tisti, ki se bodo hoteli okleniti
te posebne pobožnosti, ki še ne
obstoja kot bratovščina , 1  dasi bi
bilo to želeti, tisti, pravim, bodo
najprej porabili vsaj dvanajst dni,
da se otresejo posvetnega duha, ki
je nasproten duhu Jezusa Kristusa;
to sem povedal že v prvem delu
te priprave na kraljestvo Jezusa
Kristusa. Potem bodo porabili tri
tedne, da se napolnijo z Jezusom
Kristusom po sveti Devici, Pri tem
se lahko drže tega-le reda.

Prvi teden naj jim služijo vse
njih molitve in bogoljubna dela v
to, da si izprosijo samospoznanje
in kesanje nad svojimi grehi; vse
naj vrše v duhu ponižnosti, V ta
namen, če hočejo, lahko premišlju¬
jejo to, kar sem govoril o naši po¬
kvarjeni naravi, in si v šestih dneh
tega tedna predstavljajo, da so
polži, želve, nečiste živali, kače in
kozli; ali pa naj preudarjajo te tri

1  Sedaj je ustanovljena bratovščina
z  imenom »Marija, kraljica src«.

176

besede svetega Bernarda: Pomisli,
kaj si bil, gnilobno seme; kaj si,
posoda odpadkov; kaj boš, jed
črvov. Našega Gospoda in njego¬
vega Svetega Duha naj prosijo
razsvetljenja z besedami: »Daj,

Gospod, da vidim«; ali: »Naj spo¬
znam samega sebe«; ali: »Pridi,

Sveti Duh«, in naj molijo vsak dan
»Zdrava, morska zvezda« in lita¬
nije Svetega Duha ali litanije svete
Device,

Drugi teden se naj trudijo v
vseh svojih vsakdanjih molitvah in
delih, da spoznajo najsvetejšo De¬
vico. Za to spoznanje naj prosijo
Svetega Duha. Berejo in premiš¬
ljujejo lahko to, kar smo mi po¬
vedali o blaženi Devici. Molijo naj
kakor prvi teden litanije Svetega
Duha in »Zdrava, morska zvezda«,
in poleg tega vsak dan ves rožni
venec ali vsaj en del v ta namen.

Tretji teden naj porabijo v to,
da spoznajo Jezusa Kristusa, Be¬
rejo ali premišljujejo lahko vse to,
kar smo o tem povedali, ter ob-

177

enem molijo molitev svetega Av¬
guština, ki se nahaja v prvem delu
te razprave. Z istim svetnikom
lahko ponavljajo sto in stokrat na
dan: »Gospod, naj Te spoznam,«
ali: »Gospod, naj vidim, kdo si Ti!«
Kakor prejšnja tedna naj molijo
litanije Svetega Duha in »Zdrava,
morska zvezda« ter naj pristavijo
vsak dan litanije presvetega Imena
Jezusovega.

Na koncu vseh treh tednov se
naj spovedo in prejmejo sv. obha¬
jilo z namenom, da se darujejo
Jezusu Kristusu kot sužnji po ro¬
kah Marijinih. Po obhajilu, ki ga
bodo prejeli, vkolikor mogoče, po
spodaj navedenem načinu, naj
molijo obrazec svoje posvetitve, ki
ga najdejo tudi kasneje; treba bo,
da si ga napišejo sami, ali kdo
drugi zanje, če ni tiskan, in da ga
podpišejo na dan svoje posvetitve.
Prav je, da ta dan plačajo Jezusu
Kristusu in sveti Devici kak da¬
vek, bodisi kot pokoro za svojo
nekdanjo nezvestobo do krstne

Marija, kraljica src.

7

178

obljube, bodisi da pokažejo svojo
popolno odvisnost od Jezusovega
in Marijinega gospodstva. Ta da¬
vek naj bo primeren posamezni¬
kovi pobožnosti in zmožnosti,
kakor post, mrtvenje, miloščina,
sveča: tudi če bi iz vdanosti daro¬
vali eno iglo z dobrim srcem, bi
bilo to zadosti za Jezusa, ki gleda
samo na dobro voljo. Vsaj vsako
leto naj isti dan ponove isto po¬
svetitev in opravljajo prav te vaje
tri tedne. Celo vsak mesec, vsak
dan lahko obnove to, kar so sto¬
rili s sledečimi kratkimi besedami:
»Ves sem tvoj in vse, kar imam,
je tvoje,« o moj ljubeznivi Jezus,
po Mariji, tvoji sveti Materi.

Druga vaja.

Molijo naj vsak dan svojega
življenja — seveda popolnoma
prostovoljno — mali rožni venec
svete Device, sestavljen iz treh
očenašev in dvanajst češčenamarij,
na čast dvanajstero predpravic in

179

odlik najsvetejše Device. Ta vaja
je zelo stara; podlago ima v sve¬
tem pismu. Sveti Janez je videl
ženo, venčano z dvanajstimi zvez¬
dami, oblečeno v solnce in imajočo
luno pod svojimi nogami. Ta žena
je, kakor pravijo razlagalci svetega
pisma, najsvetejša Devica. Na več
načinov se ta mali venec lahko
moli, toda predolgo bi bilo navajati
jih na tem mestu. Sveti Duh jih
bo naučil tiste, ki bodo najbolj
zvesti tej pobožnosti. Sploh pa, da
molimo ta rožni venec čisto pre¬
prosto, je treba najprej reči: »Daj,
da te hvalim, sveta Devica; daj mi
moč zoper tvoje sovražnike!« Po¬
tem sledi apostolska vera, potem
en očenaš, nato štiri češčenamarije
in en »Čast bodi,,.« Tako trikrat.
Za sklep se moli: »Pod tvoje var¬
stvo ...«

Tretja vaja.

Zelo hvalevredno, slavno in
koristno za tiste, ki so tako po¬
stali sužnji Jezusovi in Marijini,

T

180

je, da nosijo kot znak svojega lju¬
bezenskega usužnjenja železne ve¬
rižice s posebnim blagoslovom . 1

Ti zunanji znaki v resnici niso
bistveni, tako da jih lahko kdo
opusti, dasi se je oklenil te pobož¬
nosti. Vendar si ne morem kaj, da
bi na vso moč ne hvalil tistih, ki
so se otresli sramotnih verig sa¬
tanske sužnosti, v katere jih je
zamotal izvirni greh in morda
osebni grehi, in ki so se prosto¬
voljno odločili za slavno sužnost
pri Jezusu Kristusu ter si s svetim
Pavlom štejejo v slavo, biti v ve¬
rigah za Jezusa Kristusa, verigah,
tisočkrat slavnejših in dragocenej¬
ših — dasi iz železa — nego vse
zlate ovratnice vladarjev.

1  Menil bi kdo, da so gotovi od¬
loki rimskih kongregacij zabranili
brez izjeme rabo verižic. Mi ne vi¬
dimo ničesar v teh dekretih, kar bi
prepovedalo to navado posamezni¬
kom, predvsem če se nosijo te verižice
kot znak usužnjenja Jezusu in Mariji,
kar je pravzaprav pobožnost blaže¬
nega Grignona Montf. (Glej Analecta
Iuris Pontificii, I. ser. col. 757.)

181

Včasih ni bilo nič bolj nečast¬
nega nego križ, sedaj pa je ta les
najslavnejša stvar krščanstva. Isto
recimo o suženjskih okovih. Nič
sramotnejšega ni bilo pri starih
narodih in celo dandanes pri po¬
ganih; toda med kristjani ni nič
odličnejšega, nego te verige Je¬
zusa Kristusa, ker nas odvežejo in
nas rešijo ostudnih vezi greha in
hudobnega duha, ker nam podarijo
svobodo in nas zvežejo z Jezusom
in Marijo, ne s silo in močjo, ka¬
kor sužnje na galeji, ampak z lju¬
beznijo, kakor otroke: »Pritegnil

jih bom k sebi,« govori Bog po
ustih enega izmed prerokov, »z
verigami ljubezni «; 1  z verigami
torej, ki so močne kakor smrt in
celo bolj močne v gotovem zmislu
pri onih, ki hočejo v svoji zvestobi
nositi te slavne znake do smrti.
Kajti čeprav smrt razdene njih
telesa in jih obleče v gnilobo, vezi
njih suženjstva ne bo razrušila; ker
so iz železa, ne bodo lahko raz-

1  Oz, 11, 4.

182

padle, in na dan vstajenja teles,
pri veliki poslednji sodbi, bodo
morda te verižice, ki bodo še ve¬
zale njih kosti, deležne njih slave
in izpremenjene v verižice luči in
slave. Srečni torej, tisočkrat srečni
sužnji Jezusa v Mariji, ki nosijo
svoje verižice do groba.

Ti-le so razlogi, zakaj nosimo
te verižice:

1. Da spominjajo kristjana krst¬
nih obljub in dolžnosti, njih popol¬
ne obnove, ki jo je izvršil s to po¬
božnostjo, in stroge obveznosti, ki
zahteva, da jim je zvest. Ker se
človek mnogokrat da bolj voditi
čutom, nego veri, in tako lahko
pozabi svoje dolžnosti do Boga,
če nima kakega zunanjega pred¬
meta, ki mu jih kliče v spomin,
zato te male verige čudovito slu¬
žijo kristjanu, da ga spominjajo
veiig greha in suženjstva pod hu¬
dobnim duhom, česar ga je oprostil
sveti krst, in odvisnosti od Jezusa,
ki jo je obljubil pri svetem krstu
in potrdil kasneje s ponovitvijo

183

svojih obljub; in eden izmed vzro¬
kov, zakaj je tako malo kristjanov,
ki mislijo na dolžnosti glede sve¬
tega krsta in žive v taki razbrzda¬
nosti kakor pogani, kakor da niso
ničesar obljubili Bogu, je to, ker
nimajo na sebi nikakega zunanjega
znaka, ki bi jih na to opominjal.
2. Te verižice nosimo, da poka¬
žemo, da se ne sramujemo suženj¬
stva in služabništva Jezusa Kri¬
stusa in da se odpovemo suženj¬
stvu sveta, greha in hudobnega
duha. 3. Nosimo jih, da se ohra¬
nimo in obvarujemo verig greha in
satana. Kajti nositi moramo ali
verige hudobije ali pa verige lju¬
bezni in zveličanja.

Dragi brat, striva okove grehov
in grešnikov, sveta in posvetnja-
kov, hudobca in njegovih pomoč¬
nikov in vrziva daleč od sebe njih
nesrečni jarem. »Zdrobimo njih
vezi in vrzimo s sebe njih jarem.« 1
Vtakniva noge, da se poslužim iz¬
razov Svetega Duha, v veličastne

1  Psalm, 2, 3.

184

okove Jezusa Kristusa in vrat v
njegove ovratnice. (Prim. Sir. 6,
25, 26.: »Deni svojo nogo v njene
okove in v njene ovratnice svoj
vrat; upogni svoja pleča in nosi jo
in ne naveličaj se njenih vezi«.)
Pomni, da Sveti Duh, preden go¬
vori te besede, dušo nanje pri¬
pravi, da ne zavrne njegovega
važnega nasveta. To so njegove
besede: »Poslušaj, sin, in sprejmi

svet razuma in ne zavrzi mojega
sveta!« 1

Pač hočeš, predragi prijatelj,
da se tu združim s Svetim Duhom,
da ti dam isti svet: »Njegove vezi
so vezi zveličanja«. 2  Ker mora
Jezus Kristus na križu vse priteg¬
niti k sebi, naj hočejo ali ne, bo
pritegnil pogubljene z verigami
njih grehov, da jih priklene kakor
hudodelce in vrage na svoj večni
srd in na svojo maščevalno pra¬
vico; toda izvoljene bo potegnil

1  Sir. 6, 24.

2  Sir. 6, 37.

185

posebno v teh poslednjih časih s
sponami ljubezni: »Vse bom po¬
tegnil nase«.l »Vlekel jih bom v
sponah ljubezni«.2 Ti zvesti sužnji
ali vklenjenci Jezusa Kristusa
(vincti Christi) lahko nosijo svoje
verižice ali na vratu ali na nogah.
Oče Vincencij Caraffa (Karata),
sedmi general družbe Jezusove, ki
je umrl leta 1643. v sluhu svetosti,
je nosil kot znak svojega služab-
ništva na nogah železen obroček
in je obžaloval, ker ni mogel očitno
nositi svoje verige. Mati Agneza
od Jezusa, o kateri smo govorili,
je nosila verižico iz železa okrog
svojih ledij. Nekatere druge osebe
so jo nosile za vratom, da so se
pokorile za ovratnice iz biserov,
ki so jih bile nosile v svetu. Drugi
so jo nosili na ramah, da so se pri
svojih ročnih delih spominjali, da
so sužnji Jezusa Kristusa.

1  Jan. 12, 32.

2  Oz. 11, 4.

186

Četrta vaja.

Četrta vaja vsebuje prav ve¬
liko pobožnost do velike skriv¬
nosti učlovečenja Besede, ki se
praznuje 25. marca: to je posebna
skrivnost te pobožnosti, ker jo je
namreč navdihnil sam Sveti Duh:

1. da častimo in posnemamo neiz¬
rekljivo odvisnost, v katero je sto¬
pil Jezus glede Marije zaradi slave
Boga, svojega Očeta, in zaradi na¬
šega zveličanja, odvisnost, ki se
posebno javlja v učlovečenju, po
katerem je postal Jezus ujetnik in
suženj v naročju božanske Marije,
od nje odvisen v vseh stvareh;

2. da se zahvaljujemo Bogu za
brezprimerne milosti, ki jih je iz¬
kazal Mariji, zlasti, da jo je izbral
za svojo najvrednejšo Mater, kar
se je zgodilo pri tej skrivnosti. To
sta glavna namena suženjstva
Jezusa Kristusa v Mariji.

Zapazili ste, da navadno pra¬
vim: suženj Jezusov v Mariji,

suženj Marijin v Jezusu. Seveda
se lahko reče, kakor so govorili

187

mnogi do sedaj: suženj Marijin,

usužnjenje sveti Devici; toda jaz
menim, da se je bolje imenovati
sužnja Jezusovega v Mariji, kakor
je to svetoval Tronson, ravnatelj
semenišča svetega Sulpicija, po¬
znan po svoji redki modrosti in
dovršeni pobožnosti, nekemu du¬
hovniku, ki je vprašal v tej zadevi
za svet. Tu so razlogi za to:

1. Živimo v veku ošabnosti in
imamo veliko število napuhnjenih
učenjakov, silnih in kritičnih du¬
hov, ki najdejo kaj graje vrednega
celo v najbolj utemeljenih in trd¬
nih pobožnostnih vajah. Da jim ne
damo povoda k presoji, je boljše,
da se reče: suženjstvo Jezusa v

Mariji in da se nazivljemo »su¬
ženj Jezusa Kristusa«, nego »su¬
ženj Marije«, tako da zaznamujemo
to pobožnost rajši po njenem zad¬
njem namenu, ki je Jezus Kristus,
nego po poti in sredstvu, da do¬
spemo k temu namenu, ki je Ma¬
rija; dasi bi lahko brez pomisleka
storili to ali ono, kakor to delam

188

jaz. Tako n. pr. človek, ki gre iz
Maribora v Trst skozi Ljubljano, 1
prav lahko reče, da gre v Ljub¬
ljano in da gre v Trst; samo s tem
razločkom, da mu je Ljubljana le
točka ob naravnostni poti v Trst,
Trst pa sam zadnji namen in cilj
njegovega potovanja.

2. Ker je glavna skrivnost, ki

jo slavimo in častimo pri tej po¬
božnosti, skrivnost učlovečenja,
kjer vidimo Jezusa le v Mariji, in
sicer učlovečenega v njenem na¬
ročju, je bolj umestno reči usuž-
njenje Jezusu v Mariji, Jezusu,
stolujočemu in kraljujočemu v Ma¬
riji glasom lepe prošnje toliko
velikih mož: »O Jezus, živeč v

Mariji, pridi in živi v nas z duhom
svoje svetosti« itd.

3. Ta način izražanja kaže
lepše tesno zvezo, ki obstoja med
Jezusom in Marijo. Združena sta
tako tesno, da je eden popolnoma
v drugem: Jezus je ves v Mariji

1  Izvirnik ima imena francoskih
mest: Orleans, Tours, Amboise.

189

in Marija vsa v Jezusu, ali bolje
rečeno, Marija ni več, ampak Je¬
zus je popolnoma sam v Mariji,
tako da bi preje ločili luč od
solnca nego Marijo od Jezusa.
Zato lahko imenujemo našega Go¬
spoda Marijinega Jezusa in sveto
Devico Jezusovo Marijo.

Ker mi čas ne pusti, da bi se
tu ustavil in razlagal vzvišenost
in velikost skrivnosti Jezusa, ži¬
večega in kraljujočega v Mariji,
ali učlovečenja Besede, se moram
zadovoljiti, da povem v treh bese¬
dah, da je to prva skrivnost Je¬
zusa Kristusa, najbolj skrita, naj¬
bolj vzvišena in najmanj poznana;
da je v tej skrivnosti izbral Jezus
vse izvoljene v soglasju z Marijo v
svoji deviški Materi, ki jo zaradi-
tega svetniki imenujejo hram bož¬
jih skrivnosti; da je izvršil v tej
skrivnosti vse skrivnosti svojega
življenja, ki so sledile pozneje, in
sicer s tem, da jih je prevzel nase:
»Prihajajoč na svet, govori Jezus:
Glej, prihajam, da izvršim, o Bog,

190

tvojo voljo«!; in da je torej ta
skrivnost prestol usmiljenja, rado¬
darnosti in slave božje. Prestol
usmiljenja do nas, ker kakor se
moremo bližati Jezusu le po Ma¬
riji, ne moremo videti Jezusa, niti
ž njim govoriti, če ne po Marijinem
posredovanju. Jezus, ki vedno
usliši svojo drago Mater, izkazuje
vedno svojo milost in usmiljenje
ubogim grešnikom: »Pristopimo

torej z zaupanjem k prestolu mi¬
losti«^ Prestol njegove radodar¬
nosti nasproti Mariji, ker je ta
novi Adam, dokler je bival v tem
resničnem zemeljskem raju, storil
v njem skrivaj toliko čudežev, da
jih niti angeli, niti ljudje ne morejo
umeti. Zato nazivajo svetniki Ma¬
rijo velikost božjo (magnificentia
Dei), kakor da bi Bog ne bil veli¬
časten, če ne v Mariji.

To je prestol slave za njego¬
vega Očeta, kajti v Mariji je Jezus
Kristus popolnoma pomiril svojega

1  Hebr. 10, 5—9.

2  Hebr. 4, 16.

191

Očeta, razdraženega zoper ljudi,
vrnil mu slavo, katere ga je bil
oropal greh, preskrbel mu z žrtvo¬
vanjem svoje volje in samega sebe
več slave, nego bi mu je mogle
dati vse daritve starega zakona,
in mu končno izkazal neskončno
čast, kakršne ni bil nikdar prejel
od človeka.

Peta vaja,

Z veliko pobožnostjo bodo mo¬
lili češčenamarijo ali angelsko če-
ščenje, čigar vrednost, zaslužnost,
vzvišenost in potrebnost pozna
malo kristjanov, dasi so sicer pro-
svitljeni. Treba je bilo, da se je
sveta Devica prikazala večkrat
velikim, zelo razsvetljenim svet¬
nikom, da jim je pokazala zasluž¬
nost te molitve, kakor svetemu
Dominiku, svetemu Janezu Kapi-
stranu, blaženemu Alanu de la
Roche (Roš). Napisali so cele knji¬
ge o čudežih in o uspešnosti te
molitve za izpreobrnitev duš;
oznanjali so glasno, pridigovali

192

javno, da je zveličanje vsakega
posamič navezano na to molitev,
kakor se je rešenje sploh začelo s
češčenamarijo; da je ta molitev
povzročila, da je naša suha in ne¬
rodovitna zemlja rodila sad živ¬
ljenja in da je prav ta molitev,
dobro opravljena, po kateri mora
vzkliti v naših dušah beseda božja
in roditi sad življenja, Jezusa Kri¬
stusa; da je češčenamarija nebe¬
ška rosa, ki orosi zemljo, to je
dušo, da prinese svoj sad v svojem
času, in da duša, ki ni orošena po
tej molitvi, ne rodi sadu in prinaša
samo trnje in osat in je blizu pre¬
kletstva.

To-le je razodela naijsvetejša
Devica blaženemu Alanu de la
Roche, kakor je zapisano v njegovi
knjigi »O vrednosti sv. rožnega
venca«; »Vedi, moj sin, in sporoči
to vsem, da je verjetno in bližnje
znamenje večnega pogubljenja, ako
se kdo z mlačnostjo in vnemar-
nostjo odvrača od molitve angel¬
skega pozdrava, ki je prenovil ves

193

svet«. To so pač tolažilne besede,
pa tudi strašne, tako da bi jih ko¬
maj verjeli, če bi jim ne imeli za
poroke tega svetega moža, svetega
Dominika pred njim in pozneje več
velikih oseb z izkušnjo več sto¬
letij. Kajti vedno se je opazilo, da
ti, ki nosijo znak zavrženja, kakor
vsi krivoverci, brezbožniki, ošab-
neži in posvetnjaki, sovražijo ali
zaničujejo češčenamarijo in rožni
venec. Krivoverci se še uče oče-
naša in ga molijo, toda češčena-
marije ali rožnega venca pa nika¬
kor ne; tak strah imajo pred njim,
da bi rajši nosili kačo na sebi, nego
rožni venec. Pravtako je z ošab-
neži, dasi so katoličani. Ker imajo
ista nagnjenja kakor njih oče Luci¬
fer, imajo za češčenamarijo samo
zaničevanje in brezbrižnost ter
smatrajo rožni venec za pobož¬
nost, ki je dobra samo za nevedne
in za tiste, ki ne znajo čitati. Na¬
sprotno je pokazalo izkustvo, da
tisti, ki imajo sicer velike znake
izvoljenja, ljubijo, okušajo in mo-

194

lijo z veseljem češčenamarijo in
da čimbolj so združeni z Bogom,
tembolj ljubijo to molitev. To je
tudi povedala sveta Devica blaže¬
nemu Alanu v zvezi z besedami,
ki sem jih pravkar navedel.

Ne vem niti kako, niti zakaj se
to godi, toda resnično je vendarle.
Jaz nimam boljšega tajnega sred¬
stva, da spoznam, ali je kaka ose¬
ba združena z Bogom, nego da
povprašam ali ljubi češčenamarijo
in rožni venec. Pravim: ljubi, kajti
lahko se zgodi, da je kaki osebi
naravno ali celo nadnaravno ne¬
mogoče moliti te dve molitvi, toda
ljubi jih vedno in pridobiva druge
zanje. Izvoljene duše, sužnji Jezu¬
sovi v Mariji, pomnite, da je če-
ščenamarija najlepša izmed vseh
molitev za očenašem; to je najbolj¬
ši poklon, ki ga morete napraviti
Mariji, kajti to je poklon, s kate¬
rim je poslal Najvišji k njej nad¬
angela, da bi pridobil njeno srce;
in vplival je s tako močjo nanjo,
in sicer s tajnimi miki, ki jih vse-

195

buje, da je Marija kljub svoji glo¬
boki ponižnosti privolila v učlove¬
čenje Besede. Prav s tem poklo¬
nom si bodete tudi vi osvojili brez
dvoma njeno srce, če ga le govo¬
rite kakor treba.

Češčenamarija, dobro moljena,
to se pravi s pazljivostjo, pobož¬
nostjo, ponižnostjo, je po besedah
svetnikov hudobnemu duhu so¬
vražnica, ki ga zapodi v beg, in
kladivo, ki ga stare; posvečenje
duše, veselje angelov, melodija iz¬
voljenih, spev novega zakona,
radost Marijina in slava presvete
Trojice. Češčenamarija je nebeška
rosa, ki oplodi dušo, čist in ljubez¬
niv poljub, ki ga damo Mariji,
rdeča vrtnica, ki jo ji podarimo,
dragocen biser, ki ga ji žrtvujemo,
čaša ambrozije in božanskega
nektarja, ki ga ji nudimo. Vse te
primere smo našli pri svetnikih.

Prosim vas torej iskreno, pri
ljubezni, ki jo imam do vas v Je¬
zusu in Mariji, ne bodi vam za¬
dosti, moliti samo mali venec svete

196

Device, ampak molite tudi navadni
rožni venec in celo, ako imate čas,
vsak dan velikega in v trenutku
smrti bodete blagoslavljali dan in
uro, ko ste mi verjeli; in po bogati
setvi, blagoslavljam od Jezusa in
Marije, bodete želi večni blagoslov
nebes (2. Kor. 9, 6.).

Šesta vaja.

Po zgledu blažene Marije d’Oi-
gnies (Onjt) in več drugih svetni¬
kov naj pogosto molijo »Magnifi-
cat« (Duša moja poveličuje Go¬
spoda) v zahvalo za milosti, ki jih
je Bog izkazal najsvetejši Devici.
To je edina molitev, edina pesem,
ki jo je zložila sveta Devica, ali
bolje rečeno, Jezus v njej, ker je
on sam govoril skozi njena usta.
To je največja daritev proslave, ki
jo je prejel Bog od stvari v postavi
milosti. To je po eni strani naj-
ponižnejši in najhvaležnejši, po
drugi pa najvzvišenejši in najveli¬
častnejši izmed vseh spevov: ob-

197

sega namreč tako velike in tako
skrite tajnosti, da niti angeli ne
vedo zanje. Gerson (Gerson), ki je
bil tako pobožen in tako izobražen
učenik, je porabil velik del svojega
življenja, da je napisal o najtežjih
predmetih razprave, polne uče¬
nosti in pobožnosti, potem se je
šele h koncu življenja lotil tresoč
se razlaganja Marijinega slavo¬
speva, da bi venčal vsa svoja dela.
V folio-zvezku, ki ga je napisal o
tej tvarini, poroča več čudovitih
stvari o tem lepem in božjem
spevu. Med drugim pravi, da ga je
najsvetejša Devica sama pogosto
molila, posebno po svetem obha¬
jilu kot zahvalo. Učeni Benconij
našteva, razlagajoč pravtako Ma-
gnifikat, več čudežev, storjenih z
njegovo močjo, in pravi, da se
hudobci tresejo in beže, kadar sli¬
šijo besede: »Moč izkazuje s svojo
roko in razkropi napuhnjence v
mislih njihovega srca«.

198

Sedma vaja.

Zvesti Marijini služabniki mo¬
rajo pokvarjeni svet zelo prezirati,
sovražiti in bežati pred njim ter se
posluževati pri zaničevanju sveta
vaj, ki smo jih navedli v prvem
delu.

Drugi oddelek.

Posebne in notranje vaje za tiste,
ki hočejo postati popolni.

Poleg zunanjih pobožnostnih
vaj, ki sem jih pravkar naštel in
ki se ne smejo opustiti iz lenobe
ali preziranja, vkolikor dopuščajo
stan ali okolnosti posameznika, naj
navedem tu notranje vaje, in sicer
zelo posvečujoče, za one duše, ki
jih kliče Sveti Duh k visoki po¬
polnosti.

Te so obsežene v štirih bese¬
dah: vršimo vsa svoja opravila po
Mariji, z Marijo, v Mariji in za
Marijo, da jih tem popolnejše
vršimo po Jezusu, z Jezusom, v
Jezusu in za Jezusa.

199

1. Po Mariji.

Treba je izvrševati svoja opra¬
vila po Mariji, to se pravi: treba
je ubogati v vseh rečeh najsvetejšo
Devico in se dati v vseh rečeh
voditi njenemu Duhu, ki je Sveti
Duh božji. Tisti, ki jih vodi Duh
božji, so sinovi božji . 1  Tisti, ki jih
vodi Duh Marijin, so otroci Mari¬
jini, torej otroci božji, kakor smo
pokazali; in med toliko častilci
svete Device so resnični in zvesti
le tisti, ki jih navdaja njen Duh.
Dejal sem, da je Duh Marijin Duh
božji, ker se Marija ni nikdar rav¬
nala po svojem lastnem Duhu, am¬
pak vedno po Duhu božjem, ki si
jo je tako osvojil, da je postal njen
lastni Duh.

Zato pravi sveti Ambrož: »V

vsakem posamezniku naj bo duša
Marijina, da poveličuje Gospoda;
v vsakem Duh Marijin, da se raduje
v Bogu«. Kako srečna je duša,
katero si je po zgledu dobrega
jezuitskega brata z imenom Rodri-

1  Rimi j. 8, 14.

200

guez, umrlega v sluhu svetosti, po¬
polnoma osvojil in obvladal Duh
Marijin, ki je sladek in močan,
goreč in moder, ponižen in po¬
gumen, čist in globok duh!

Da se duša prepusti vodstvu
tega Duha Marijinega, je treba:
1. Odpovedati se svojemu last¬
nemu duhu, svoji lastni razsodnosti
in volji, preden kaj delamo, n. pr.
preden opravimo svojo molitev,
preden mašujemo ali smo pri sveti
maši, preden prejmemo sveto ob¬
hajilo; kajti tema našega lastnega
duha in hudobnost naše lastne volje
in našega delovanja, bi ovirali
Marijinega Duha, če bi se po njiju
ravnali, dasi bi se nam morda zdeli
dobri.

2. Treba se je izročiti Mariji¬
nemu Duhu, da nas giblje in vodi,
kakor ona hoče. Moramo se dati
njenim deviškim rokam in ostati v
njih kakor orodje v delavčevih
rokah, kakor gosli v rokah dobre¬
ga igralca. Treba se je izgubiti in
se ji tako prepustiti kakor kamen,

201

ki ga vržeš v morje. To se izvrši
enostavno in trenotno z enim
samim pogledom duha, z majhnim
činom volje ali z besedo, tako da
n. pr. rečemo: Odpovem se same¬
mu sebi, dam se tebi, draga Mati.
In čeprav v tem činu združenja
ne čutimo nikake sladkosti, je ven¬
darle resničen; prav tako, kakor
če bi z enako resnostjo rekli —
kar Bog obvaruj —: Dam se vragu,
dasi bi to izgovorili brez kake
občutne izpremembe: zato bi ne
bili nič manj resnično vragovi.

3. Med delom in po delu mo¬
ramo od časa do časa obnoviti isti
čin darovanja in združenja. Čim-
večkrat to storimo, tembolj se
bomo posvetili in tem prej dospeli
do združenja z Jezusom Kristusom,
ki vedno nujno sledi združenju z
Marijo, ker je Duh Marijin Duh Je¬
zusov.

2. Z Marijo.

Treba je izvrševati svoja opra¬
vila z Marijo, to se pravi: pri svo¬
jih delih se moramo ozirati na Ma-

202

rijo kakor na dovršen vzor vsake
čednosti in popolnosti, ki ga je
obličil Sv. Duh v zgolj stvari, da bi
ga mi posnemali po svojih slabih
močeh. Torej moramo pri vsakem
opravilu preudariti, kako ga je iz¬
vršila Marija, ali bi ga izvršila, če
bi bila na našem mestu. Zato mo¬
ramo preiskovati in premišljevati
velike čednosti, v katerih se je va¬
dila v svojem življenju, predvsem:

1. njeno živo vero, po kateri je ve¬
rovala angelovo besedo brez obo¬
tavljanja; verovala je zvesto in
stanovitno tja do vznožja križa;

2. njeno globoko ponižnost, ki jo je
navajala, da se je prikrivala, mol¬
čala, se uklanjala vsem in se imela
za zadnjo; 3. njeno popolnoma bo¬
žansko čistost, ki ni imela in ne bo
imela nikdar enake pod nebom, in
slednjič vse njene druge kreposti.
Pomnimo — ponavljam drugič —
da je Marija veliki in edini vzorec
božji, zmožna, da z malo stroški in
v kratkem času napravi žive slike
Boga; in da se duša, ki je našla ta

203

vzorec in se je vanj izgubila, kmalu
izpremeni v Jezusa Kristusa, ki ga
ta vzorec naravno predstavlja.

3. V Mariji.

Treba je izvrševati svoja opra¬
vila v Mariji. Da prav razumemo
to vajo, moramo vedeti: 1 .  da je
najsvetejša Devica pravi zemeljski
raj novega Adama, raj, ki mu je bil
stari le predpodoba. V tem ze¬
meljskem raju se torej nahajajo bo¬
gastva, lepote, redkosti in nepo¬
pisne sladkosti, ki jih je zapustil
novi Adam, Jezus Kristus. V tem
raju mu je ugajalo bivati devet me¬
secev, tu je delal svoje čudeže in
razkazoval svoja bogastva z bo¬
žansko razkošnostjo. Ta najsve¬
tejši kraj obstoji iz same deviške
in neomadeževane prsti, iz katere
je bil tvor jen in hranjen po delo¬
vanju Svetega Duha, ki tu sta¬
nuje, novi Adam brez najmanjšega
madeža. V tem zemskem raju je v
resnici drevo življenja, ki je rodilo

204

Jezusa Kristusa, sad življenja;
drevo spoznanja dobrega in sla¬
bega, ki je dalo svetu luč. Na tem
božjem kraju rastejo drevesa, ki
jih je nasadila božja roka ter jih
orosila s svojim božjim mazilje¬
njem, ki so rodila in rode vse sa¬
dove božjega okusa; tu vidiš gre¬
dice, posejane z lepimi in vsako¬
vrstnimi cvetkami čednosti, kate¬
rih duh opaja celo angele. Na tem
kraju so zeleni travniki upanja,
nepristopni stolpi moči, očarajoči
domovi zaupanja. Samo Sveti Duh
more podeliti spoznanje resnice,
ki je skrita pod podobami tvarnih
reči, Tu je zrak najpopolnejše či¬
stosti, lepo solnce božanstva brez
sence, jasen dan svetega človeštva,
vedno žareče ognjišče ljubezni,
kjer vsako železo, ki pride noter,
zažari in se izpremeni v zlato.
Reka ponižnosti je tu, ki prihaja
iz zemlje, se deli v štiri veje in
namaka ves ta očarani prostor: to
so štiri poglavitne čednosti.

205

Sv. Duh imenuje po ustih sve¬
tih očetov sveto Devico tudi vzhod¬
na vrata, skozi katera veliki du¬
hovnik Jezus Kristus prihaja in od¬
haja na svetu: Tu je vstopil prvi¬
krat in tu bo prišel vdrugo.

Treba je tudi vedeti, da je bla¬
žena Devica svetišče božanstva,
počivališče presvete Trojice, pre¬
stol božji, mesto božje, oltar božji,
tempel božji, svet božji. Vsi ti raz¬
lični pridevki in hvalospevi so po¬
polnoma resnični z ozirom na
razne čudeže, ki jih je storil Naj¬
višji v Mariji. O koliko bogastvo!
O kakšna slava! O kolika radost,
kako velika sreča, da se moremo
nastaniti in bivati v Mariji, kjer je
postavil Najvišji prestol svoji naj¬
višji slavi. Toda težko je grešni¬
kom, kakor smo mi, imeti dovo¬
ljenje, zmožnost in razsvetljenje,
da stopimo v tako visok in svet
kraj, ki ga ne čuva kerub kakor
starodavni zemski raj, ampak
Sv. Duh sam, ki si ga je neomejeno
prilastil in ki pravi o njem: »Zaprt

206

vrt si, sestra, moja nevesta, zaprt
vrt, zapečaten studenec« 1  — Ma¬
rija je zatvorjena, Marija je zape¬
čatena; nesrečni otroci Adama in
Eve, izgnani iz zemeljskega raja,
morejo priti nazaj samo po po¬
sebni milosti Svetega Duha, ki jo
morajo zaslužiti. Potem, ko smo
po svoji zvestobi dosegli to od¬
lično milost, moramo bivati v lepi
notranjosti Marijini z radostjo, po¬
čivati v miru, tu iskati opore z
zaupanjem, skriti se v varnosti in
se izgubiti brez pridržka, zato da
se v tem deviškem naročju duša;
1. hrani z mlekom njene milosti in
materinskega usmiljenja; 2. osvo¬
bodi zmot, bojazni in dvomov; 3.
da je tu na varnem pred vsemi svo¬
jimi sovražniki, svetom, hudobnim
duhom in grehom, ki tu nikdar niso
imeli pristopa: zato pravi, da tisti,
ki delajo v njej, ne greše. (Qui ope-
rantur in me, non peccabunt.
Eccli 24, 30), to se pravi, da kdor
biva v duhu v sveti Devici, ne

1  Vis. pes. 4, 12.

207

slori nikdar posebnega greha; in
da se 4. vpodobi po Jezusu Kri¬
stusu in Jezus Kristus v njej, kajti
ona je po besedah svetih očetov
hram božjih skrivnosti, kjer so bili
vpodobljeni Jezus Kristus in vsi
izvoljeni: Tu je rojen vsakteri. 1

4. Za Marijo.

Končno je treba izvrševati vsa
svoja opravila za Marijo. Ker si
se namreč posvetil njeni službi, je
prav, da storiš zanjo vse tako ka¬
kor služabnik, hlapec in suženj, se¬
veda ne tako, da bi jo smatral kot
zadnji cilj svoje službe, ki je Jezus
Kristus sam, ampak kot bližnji cilj
in skrivnosti polno središče in la¬
hek pripomoček, da dospemo k
njemu. Kakor dober služabnik in
suženj ne smeš nikdar biti brez
deia, ampak oprt na njeno varstvo
moraš za to vzvišeno Gospodo-
v alko začeti in izvršiti velike reči.
Braniti moraš njene prednosti, če
jih ji kratijo, varovati njeno čast,

1  Ps. 86, 5.

208

čc je napadena, pridobiti, če je mo¬
goče, vse ljudi za njeno službo in
za to pravo in trajno pobožnost;
govoriti in klicati moraš proti
tistim, ki zlorabljajo pobožnost
do nje, s tem da žalijo njenega
Sina, in obenem razširjati ta res¬
nično pravi način njenega češče-
nja. Kot povračilo za te male
usluge ne smeš zahtevati nič dru¬
gega nego čast, biti pod tako lju¬
beznivo kneginjo, in srečo, obsto¬
ječo v tem, da si po njej spojen z
Jezusom, njenim Sinom, v času in
večnosti z nerazrušno vezjo.

Slava Jezusu v Mariji!

Slava Mariji v Jezusu!

Slava Bogu samemu!

Tretji oddelek.

Način, kako naj prejemamo sv. ob¬
hajilo v duhu te pobožnosti do
blažene Device.

1. Pred svetim obhajilom.

1. Ponižaj se globoko pred Bo¬
gom! 2. Odreci se svoji pokvar-

209

jeni naravi in svojim lastnim pri¬
pravam, naj ti jih samoljubje v še
tako lepi luči predstavlja. 3. Po¬
novi svojo posvetitev, rekoč: »Ves
sem tvoj, ljuba Gospa, z vsem, kar
imam.« 4. Prosi to dobro Mater,
naj ti posodi svoje srce, da sprej¬
meš vanj njenega Sina z ravno ta¬
kimi občutki. Opozori jo, da za¬
hteva čast njenega Sina, da ga ne
polože v srce, ki je tako umazano
kakor tvoje in tako nestanovitno,
da bi prav gotovo zatemnilo nje¬
govo čast ali ga izgubilo; toda če
hoče Marija priti k tebi stanovat,
more to storiti zaradi oblasti, ki jo
ima čez srca; in da bo tako sama
pripravila svojemu Sinu dostojen,
brezmadežen sprejem, brez nevar¬
nosti žalitve ali izgube: Bog je v
njegovi sredi, ne bo se zganilo (me¬
sto božje). 1  Govori ji zaupno, da
je vse to, kar si ji dal od svojih
dobrin, le malenkostno počeščenje,
da pa ji hočeš dati s svetim obha¬
jilom isto darilo, ki ga ji je dal

1  Ps. 45, 6.

Marija, kraljica src.

8

210

večni Oče, in da bo z njim bolj po-
češčena, nego če bi ji daroval vse
dobrine sveta; in končno, da Je¬
zus, ki jo na poseben način ljubi,
še vedno želi v njej se radovati in
počivati, čeprav v tvoji duši, bolj
ubogi in bolj siromašni nego hlev,
kamor je prišel Jezus prav rad,
ker je bila notri Marija. Prosi jo
za njeno srce s temi nežnimi be¬
sedami: »Sprejmem te v vso svojo
lastnino; daj mi svoje srce, o Ma¬
rija!« (Accipio te in mea omnia;
praebe mihi cor tuum, o Maria!)

2. Med svetim obhajilom.

Pripravljen na sprejem Jezusa
Kristusa, reci potem ko izmoli
mašnik »Pater noster«, trikrat:
»Gospod, nisem vreden . , .«, in si¬
cer tako, kakor da prvikrat go¬
voriš nebeškemu Očetu, da nisi
vreden prejeti njegovega edino-
ro j enega Sina zaradi zlih misli in
nehvaležnosti nasproti tako do¬
bremu Očetu, da pa je Marija tu¬
kaj, njegova zvesta služabnica:

211

Glej, dekla sem Gospodova, ki
prosi v tebi in za tebe in ki ti daje
prav posebno zaupanje pred nje¬
govim veličastvom: »Ker ti sam, o
Gospod, si me utrdil v upanju.«
(Ps. 4, 10.)

Reci Sinu: »Gospod, nisem

vreden . . .«, da nisi vreden, da bi
ga prejel, zaradi nepotrebnih in
hudobnih besed in zaradi svoje
nezvestobe v njegovi službi, da ga
pa vseeno prosiš, naj se te usmili,
da ga povedeš v hišo njegove last¬
ne in tvoje Matere in da mu ne
boš dal miru, dokler se ne nastani
v njej: »Prijela sem ga in ga ne iz¬
pustim, dokler ga ne popeljem v
hišo moje Matere, v počivališče
moje roditeljice.« 1  Prosi ga, naj
vstane in pride na kraj svojega po¬
koja in v skrinjo svetosti: »Vstani,
Gospod, k svojemu počivališču, ti
in skrinja tvoje svetosti!« 2  Povej
mu, da nikakor ne staviš svojega
zaupanja v svoje zasluženje, svojo

1  Vis. pes. 3, 4.

5  Ps. 131, 8.

8 '

212

moč in svoje priprave kakor Ezav,
ampak v Marijo, svojo drago Mater,
kakor mali Jakob v skrb Rebe¬
kino; da se drzneš, dasi grešnik in
Ezav, približati se njegovi sveto¬
sti, oprt ob čednosti njegove svete
Matere in okrašen z njimi.

Govori Svetemu Duhu: »Go¬
spod, nisem vreden . , .,« da nisi
vreden, da bi sprejel mojstrsko
delo njegove ljubezni zaradi mlač¬
nosti in grešnosti svojih opravil in
zaradi svojega protivljenja njego¬
vim navdihom, toda da je vse tvoje
zaupanje v Mariji, njegovi zvesti
Nevesti. S svetim Bernardom reci:
Le-ta je moje največje zaupanje;
ta ves razlog mojega upa. Lahko
ga prosiš, naj pride k Mariji kot
svoji nerazdružljivi Nevesti, češ,
da je njeno naročje tako čisto in
njeno srce tako goreče kakor nek¬
daj in da se niti Jezus niti Marija
ne bodeta upodobila, niti našla do¬
stojnega bivališča v tvoji duši, če
ne pride k tebi Sv. Duh,

213

3. Po svetem obhajilu.

Po svetem obhajilu zapri oči in
pelji, notranje zbran, Jezusa Kri¬
stusa v Marijino srce. Podari ga
njegovi Materi, ki ga bo sprejela
ljubeznivo in mu dala častno me¬
sto, ki ga bo ponižno molila, po¬
polno ga ljubila, tesno ga objela in
opravila v duhu in resnici še več
dolžnosti nasproti njemu, ki so nam
v naši globoki temi neznane. Ali
pa se globoko ponižaj v svojem
srcu pred Jezusom, ki prebiva v
Mariji; ali bodi kakor suženj pred
vrati palače, kjer govori Kralj s
Kraljico; in medtem ko govorita
drug z drugim, ne da bi tebe po¬
trebovala, pojdi v duhu v nebesa
in po vsej zemlji in prosi stvari, naj
hvalijo, molijo in ljubijo namesto
tebe Jezusa v Mariji: Pridite, mo¬
limo, pridite! Lahko tudi prosiš
sam, združen z Marijo, Jezusa za
prihod njegovega kraljestva na
zemljo po njegovi sveti Materi, ali
za božjo modrost, ali ljubezen, za

214

odpuščenje svojih grehov ali za
kako drugo milost, toda vedno po
Mariji in v Mariji, zavedajoč se
svoje pokvarjenosti, govori: »Ne
oziraj se, o Gospod, na moje grehe,
ampak tvoje oči naj vidijo v meni
le kreposti in zasluge Marijine!«
In spominjajoč se svojih grehov,
pristavi: »Sovražen človek je to

storil«; ali: »Krivičnega in zvijač¬
nega človeka me reši«; ali: »Ti, o
Jezus, moraš zato rasti v moji duši,
jaz pa moram giniti; Marija, moja
dobra Mati, ti moraš v meni rasti,
a jaz moram postati manjši nego
sem bil dosedaj.« »0 Jezus in Ma¬
rija, rastita v meni in množita se
zunaj mene v drugih!« (Crescite et
multiplicamini.)

Še nebroj drugih misli je, ki jih
daje Sv. Duh in jih bo dajal, če boš
res zbran, vdan mrtvenju in zvest
tej veliki in vzvišeni pobožnosti,
katero sem te ravnokar učil. Toda
pomni vedno, da bo Jezus tem¬
bolj proslavljen, čimbolj se boš iz¬
ročil pri svetem obhajilu Mariji-

215

nemu vplivu. Marija pa bo tem¬
bolj delovala za Jezusa in Jezus v
Mariji, čim globokejše se boš po¬
nižal in čim bolj ju boš poslušal
v miru in molku, ne da bi si pri¬
zadeval gledati, okušati ali čutiti,
kajti pravični živi vseskozi iz vere,
predvsem pa pri svetem obhajilu,
ki je čin vere: »Moj pravični živi
iz vere.« 1

Posvetitev samega sebe Jezusu
Kristusu, učlovečeni Modrosti, po
rokah Marijinih.

O večna in učlovečena Modrost!
0 najljubeznivejši in najčastivred-
nejši Jezus, pravi Bog in pravi
človek, edinorojeni Sin večnega
Očeta in Marije, vedne Device,
molim te iz globokosti v naročju
in sijaju tvojega Očeta v večnosti
in v deviškem naročju Marije,
tvoje najvrednejše Matere, v času
tvojega učlovečenja.

1  Hebr. 10, 38,

216

Zahvalim se ti, ker si vzel nase
podobo sužnja in sam sebe v nič
del, da si potegnil mene iz suženj¬
stva satanovega. Hvalim in sla¬
vim te, ker si se hotel v vseh stva¬
reh podvreči Mariji, svoji sveti
Materi, da si me po njej storil tebi
zvestega služabnika. Toda joj! v
svoji nehvaležnosti in nezvestobi
nisem držal obljub, ki sem jih tako
slovesno storil pri svetem krstu.
Nisem izpolnjeval svojih dolžnosti;
ne zaslužim imenovati se tvoj
otrok ali tvoj suženj, in ker ni v
meni ničesar, kar bi ne zaslužilo
tvojega preziranja in tvoje jeze, se
ne upam več sam od sebe pribli¬
žati se tvojemu svetemu in vzvi¬
šenemu Veličastvu. Zato se zate¬
kam k priprošnji tvoje najsvetejše
Matere, ki si mi jo dal za sred-
nico med seboj in med menoj. Po
njenem posredovanju se nadejam
od tebe kesanja in odpuščenja gre¬
hov, podelitve in ohranitve mo¬
drosti.

217

Zato te pozdravljam, o brez¬
madežna Marija, živi šotor božan¬
stva, kjer hoče biti večna Modrost
skrita in moljena od angelov in
ljudi. Pozdravljam te, Kraljica ne¬
bes in zemlje; tvojemu gospostvu
je podložno vse, kar je pod Bogom.
Pozdravljam te, varno pribežališče
grešnikov, saj je tvoje usmiljenje
namenjeno vsem; usliši moje hre¬
penenje po božji modrosti in
sprejmi zato obljube in darove, ki
ti jih darujem v svoji nevrednosti.

Jaz N . . , . nezvest grešnik,
ponovim in potrdim danes v tvoje
roke svojo krstno obljubo. Odpo¬
vem se za vselej hudobnemu duhu,
njegovemu napuhu in njegovim
delom ter se popolnoma darujem
Jezusu Kristusu, učlovečeni Mo¬
drosti, da bom nosil svoj križ za
njim vse dni svojega življenja. In
da mu bom bolj zvest nego sem
bil dosedaj, izvolim tebe, o Marija,
v navzočnosti vsega nebeškega
dvora za svojo Mater in Gospodo-
valko. Darujem in posvetim ti kot

218

suženj svoje telo in svojo dušo,
svoje notranje in zunanje dobrine
in obenem vrednost preteklih, se¬
danjih in bodočih dobrih del, pre¬
puščajoč ti popolno in neomejeno
pravico, razpolagati z menoj in
vsem mojim, brez izjeme, kakor se
tebi prav zdi in je v večjo čast
božjo, v času in večnosti. Sprejmi,
o dobrotljiva Devica, to malo da¬
rilo mojega usužnjenja; v čast in v
edinosti s pokorščino, ki jo je ho¬
tela večna Modrost skazovati tvo¬
jemu materinstvu; v proslavo obla¬
sti, ki jo imata vidva nad menoj
ubogim črvičkom in grešnikom; v
zahvalo za prednosti, s katerimi te
je odlikovala sveta Trojica. Za¬
trdim, da bom odslej kot tvoj res¬
nični suženj iskal le tvoje časti in
te ubogal v vseh rečeh. 0 čudo¬
vita Mati, predstavi me svojemu
ljubemu Sinu kot večnega sužnja,
da me sprejme po tebi, kakor
me je odkupil po tebi. Mati
milosti, dodeli mi milost, da do¬
sežem resnično modrost božjo in

219

da me sprejmeš v ta namen v
število tistih, ki jih ti učiš, vodiš,
hraniš in braniš kakor svoje otro¬
ke in sužnje. O verna Devica, daj,
da bom v vseh rečeh tako po¬
poln učenec, posnemalec in slu¬
žabnik učlovečene Modrosti, Je¬
zusa Kristusa, tvojega Sina, da po
tvoji priprošnji dospem po tvojem
zgledu do polnosti njegove čed¬
nosti na zemlji in njegove slave v
nebesih, Amen.

»Kdor more umeti, naj ume.«

»Kdo je tako moder, da to

razume ?«

BOG SAM.

Molitev blaženega Grinjona Mont-
fortskega za svojo Marijino družbo.

Spomni se, o Gospod, spomni
se svoje družbe, ki je bila tvoja
lastnina od začetka, saj si mislil
nanjo od vekomaj: držal si jo v
svoji vsemogočni roki, ko si z eno
besedo dvignil vesoljstvo iz nič,
in hranil si jo skrito v svojem

220

srcu, ko jo je tvoj Sin, umirajoč na
križu, s svojo smrtjo posvetil in jo
izročil kakor dragocen zaklad v
skrb svoji sveti Materi. (Memento
congregationis tuae, quam posse-
disti ab initio.)

Usmili se, o Gospod, načrtov
svojega usmiljenja; zbudi može
svoje desnice, take, kakor si jih
pokazal v preroškem spoznanju
nekaterim izmed svojih največjih
služabnikov, svetemu Frančišku
Pavlanskemu, svetemu Vincenciju
Fererskemu, sveti Katarini Sien-
ski in toliko drugim velikim du¬
šam v minolem veku in celo v
tem, v katerem živimo mi.

Spomni se! Vsemogočni Bog,
spomni se te družbe in z vsemo¬
gočnostjo svoje roke, ki ni prikraj¬
šana, stori, da stopi v svet, se raz¬
vije in izpopolni.

O veliki Bog, ki lahko iz siro¬
vih kamnov narediš prav toliko
otrok Abrahamovih, reci samo eno
besedo — kot Bog — in pošlji do-

221

bre delavce v svojo žetev in dobre
misijonarje v svojo Cerkev.

Spomni se! Bog dobrote, spom¬
ni se davnih del svojega usmiljenja
in po istem usmiljenju se spomni
te družbe. Spomni se obljub, ki si
nam jih ponavljal po prerokih in
po svojem Sinu samem, da nas boš
uslišal v naših pravičnih prošnjah.
Spomni se prošenj, s katerimi so
te prosili v tej zadevi tvoji služab¬
niki in služabnice toliko stoletij.
Naj pridejo njih klici, njih vzdihi,
njih solze in njih prelita kri pred
tvoje obličje, da mogočno ganejo
tvoje usmiljenje. Toda predvsem
se spomni svojega ljubega Sina:
Ozri se v obličje svojega Mazil¬
jenca . 1  Tvoje oči naj vidijo njegov
smrtni boj, njegovo osramočenje in
njegovo ljubeznivo tožbo na Olji-
ski gori, ko govori: »Kakšen dobi¬
ček je v moji krvi ?« 2  Njegova
kruta smrt in kri, ki jo je prelil,

1  Ps. 83, 10.

2  Ps. 29, 10.

222

glasno kličeta tvoje usmiljenje, da
se s pomočjo te družbe ustanovi
nad razvalinami sovražnega kra¬
ljestva njegovo kraljestvo.

Spomni se! Spomni se, o Go¬
spod, te družbe z deli svoje pra¬
vice! »Čas je, da nastopiš, Gospod;
tvojo postavo teptajo .« 1  Čas je, da
storiš, kar si obljubil. Tvojo božjo
postavo prestopajo, tvojega evan¬
gelija nočejo poznati in tvojo vero
zapuščajo. Reke hudobije preplav¬
ljajo vso zemljo in odnašajo celo
tvoje služabnike s seboj; vsa zem¬
lja je silno opustošena; brezbož-
nost je na prestolu; tvoje svetišče
je onečaščeno in gnusoba je celo
na svetem kraju. Ali boš tako pre¬
pustil razdejanju vse, o pravični
Gospod, o Bog maščevanja? Ali
se bo končno zgodilo z vsem ka¬
kor s Sodomo in Gomoro? Boš li
vedno molčal? Ali ni treba, da se
zgodi tvoja volja kakor v nebesih
tako na zemlji in da pride tvoje
kraljestvo? Ali nisi pokazal neka-

1  Ps. 110, 126.

223

terim svojim prijateljem vnaprej
bodočega prenovljenja svoje Cer¬
kve? Ali naj se Judje ne izpre-
obrnejo k resnici? Ali ne čaka
tega Cerkev? Ali ti ne kličejo vsi
svetniki nebes: »Pravico! Kaznuj!«
Ali ti ne govore vsi pravični na
zemlji: »Amen, pridi, Gospod .« 1

Ali ne vzdihujejo vse stvari, celo
brezumne, pod težo neštevilnih
grehov Babilona in ne prosijo, da
prideš in preustvariš vse? »Vse
stvarstvo vzdihuje .« 2

Gospod Jezus, spomni se svoje
družbe! Spomni se in daj svoji
Materi novo družbo, da prenoviš
po njej vse stvari in da po Mariji
leta milosti končaš, kakor si jih po
njej začel.

Daj svoji Materi otrok, slu¬
žabnikov,  drugače umrjem! Daj
svoji Materi! Za tvojo Mater te pro¬
sim. Spomni se njenega naročja in
njenih prsi in ne zavrni me; spom¬
ni se, čigav sin da si, in usliši me;

1  Skrivno razod. 22, 20.

2  Rimlj. 8, 22.

224

spomni se, kaj je Marija nam in
kaj si ti njej in izpolni moje proš¬
nje! Česa te prosim? Nič za svojo
ugodnost, vse za tvojo čast. Česa
te prosim? Tega, kar mi moreš,
da, drznem se reči, tega, kar mi
moraš dodeliti kot resnični Bog, ki
ti je bila dana vsa oblast v nebe¬
sih in na zemlji, in kot najboljši
izmed vseh otrok, ki svojo Mater
neskončno ljubiš.

Česa te prosim? Otrok. Du¬
hovnikov, prostih po tvoji prostosti,
odtrganih od vsega, brez očeta,
brez matere, brez bratov, brez se¬
ster, brez sorodnikov po mesu,
brez prijateljev po svetu, brez pre¬
moženja, brez ovir, brez skrbi in
celo brez lastne volje.

Otrok. Sužnjev tvoje ljubezni
in tvoje volje; mož po tvojem srcu,
ki brez lastne volje, ki jih omade¬
žuje in ovira, vrše v vsem tvojo
voljo in kakor sami novi Davidi
porazijo vse tvoje sovražnike s
palico svetega križa in pračo sve-

225

tega rožnega venca v rokah. (In
baculo Cruce et in virga Virgine.)

Otrok, Duš, dvignjenih nad
zemljo in polnih nebeške rose, ka¬
tere brez obotavljanja povsodi lete
po dihu Svetega Duha. To so de¬
loma oni, ki so jih videli tvoji pre¬
roki, ko so vpraševali: »Kdo so ti,
ki letijo kakor oblaki?« 1  — »Ka¬
mor jih je gnal duh, tja so šli.« 2

Otrok. Ljudi, ki ti bodo vedno
na razpolago, vedno pripravljeni
ubogati te, na glas svojih predstoj¬
nikov kakor Samuel: »Tu sem,«
vedno pripravljeni iti in vse pre¬
trpeti s teboj in za tebe kakor apo¬
stoli: »Pojdimo tudi mi, da umr-
jemo z njim.« 3

Otrok. Pravih otrok Marije,
tvoje svete Matere, ki jih rodi in
spočne njena ljubezen, nosi jih na
svojem naročju in na svojih prsih,
hrani s svojim mlekom, vzgaja s

1  Isai 60, 8.

2  Eceh. 1, 12.

3  Jan. 11, 16.

226

svojo skrbjo, opira s svojo roko in
bogati s svojimi milostmi.

Otrok, Pravih služabnikov sve¬
te Device, ki bi šli kakor sveti
Dominik vsepovsodi s svetečo in
žgočo bakljo svetega evangelija v
ustih in s svetim rožnim vencem v
roki, da lajajo kakor zvesti psi nad
volkovi, ki hočejo raztrgati čredo
Jezusa Kristusa, da gore kakor
ogenj in razsvetljujejo temo sveta
kakor solnca; in ki bi strli, koder
bi šli, glavo stare kače s pomočjo
prave pobožnosti do Marije, nam¬
reč notranje, brez hinavščine; zu¬
nanje, brez posebnjaštva; pametne,
brez nevednosti; nežne, brez vne-
marnosti; stanovitne, brez lehko-
miselnosti, in svete, brez predrz¬
nosti, tako da se popolnoma iz¬
polni tvoje prekletstvo: »Sovraštvo
bom naredil med teboj in med ženo
in med tvojim zarodom in njenim
zarodom; ona ti bo glavo strla .« 1

Res je, veliki Bog, da bo svet,
kakor si naprej povedal, na vso

1  I. Moz. 3, 15,

227

moč zalezoval peto te skrivnostne
žene, to se pravi, male družbe nje¬
nih otrok, ki bodo nastopili ob
koncu sveta, in da bo vladalo ve¬
liko sovraštvo med tem blaženim
potomstvom Marijinim in med pre¬
kletim zarodom satanovim; toda
to sovraštvo je povse božje in
edino, ki si mu početnik ti: »So¬
vraštvo bom naredil.« Toda ti boji
in ta preganjanja, s katerimi bodo
otroci Belialovega rodu stiskali
zarod tvoje svete Matere, bodo le
k temu pripomogli, da se bo poka¬
zala v tem lepšem sijaju moč naše
milosti, pogum njih kreposti in
ugled tvoje Matere; kajti v za¬
četku sveta si ji dal nalogo, da s
svojo ponižnostjo stare tega ošab-
neža: Ona ti bo glavo strla.

Drugače umrjem. Ali ni bolje
zame, da umrjem, nego da vidim
tebe, moj Bog, vsak dan tako
kruto in nekaznovano žaljenega in
da vidim sebe vse dni v nevarno¬
sti, da me odneso hudourniki hu¬
dobije, ki naraščajo v vsakem tre-

228

notku, ne da bi se jim kaj ustavilo?
Oj, laže bi pretrpel tisoč smrti,
Ali mi pošlji pomoč iz neba, ali pa
vzemi mojo dušo! Da, če bi ne imel
upanja, da boš uslišal preje ali
slej e — z ozirom na svojo čast —
tega revnega grešnika, kakor si že
uslišal toliko drugih: »Ta siromak
je klical in Gospod ga je uslišal ,« 1
bi te prosil brezpogojno kakor pre¬
rok: »Vzemi mojo dušo !« 2

Toda zaupanje v tvoje usmilje¬
nje mi polaga na jezik besede dru¬
gega preroka: »Ne bom umrl, am¬
pak živel bom in oznanjeval dela
Gospodova ,« 3  dokler ne bom mo¬
gel govoriti s Simeonom: »Zdaj od¬
pustiš svojega hlapca, Gospod , . .
v miru, ker so videle moje oči
itd.,« 4

Spomni se! Sveti Duh, spomni
se in ustvarjaj in oblikuj s svojo
božansko in zvesto nevesto Marijo

1  Ps. 33, 6.

2  Kralj, 19, 4.

3  Ps. 117, 17.

4  Luk. 2, 29.

229

otroke božje! Z njo in v njej si
proizvedel Jezusa Kristusa, prve¬
ga izvoljenih; z njo in v njej stvar-
jaj vse njegove ude. V Sveti Tro¬
jici ne rodiš nobene božje osebe,
toda izvun nje oblikuješ sam vse
božje osebe, in vsi svetniki, ki so
bili in ki bodo do konca sveta, so
delo tvoje ljubezni, združene z Ma¬
rijo. Posebno kraljestvo Boga Očeta
je trajalo do vesoljnega potopa in
sc je končalo s potopom voda; kra¬
ljestvo Jezusa Kristusa je prene¬
halo s potopom krvi, a tvoje kra¬
ljestvo, Duh Očetov in Sinov, se
nadaljuje v sedanjosti in se bo kon¬
čalo s potopom ognja, ljubezni in
pravice.

Kdaj bo prišel ta potop ognja,
čiste ljubezni, ki jo moraš na vsej
zemlji prižgati na tako sladak in
tako silen način, da se bodo v njej
vneli vsi narodi, Turki, maliko¬
valci in celo Judje, in da se bodo
izpreobrnili. »Nihče se ne more
odtegniti njegovemu žaru .« 1

1  Ps. 18, 7.

230

Naj se vname! Naj zagori božji
ogenj, ki ga je Jezus Kristus pri¬
nesel na zemljo, preden prižgeš
ogenj svoje jeze, ki bo vse izpre-
menil v prah. »Pošlji svojega Duha,
in prerojeni bomo in prenovil boš
obličje zemlje ,« 1  Pošlji tega Duha,
ki je ogenj sam, na zemljo, da
ustvari ognja polnih duhovnikov,
da se po njih delovanju obličje
zemlje prenovi in tvoja Cerkev
preobrazi. Spomni se svoje družbe!
Družbo, odbrano družbo, izvoljen¬
ce izvoljenih moraš ustvariti v
svetu in izmed sveta: »Jaz sem
vas odbral od sveta .« 2  Čredo mir¬
nih jagenj moraš zbrati sredi toliko
volkov; jato čistih golobov in kra¬
ljevih orlov sredi toliko krokar¬
jev; roj čebel sredi toliko sršenov;
čredo poskočnih jelenov sredi to¬
liko želv; vojsko pogumnih levov
sredi toliko bojazljivih zajcev. Oj
Gospod, »zberi nas izmed naro¬
dov!« zberi nas, združi nas, da

1  Ps. 103, 30.

2  Jan. 15, 19.

231

bomo dajali za to vso čast tvojemu
svetemu in mogočnemu imenu.

To slavno družbo si napovedal
svojemu preroku, ki jo je opisal z
zelo temnimi in skrivnostnimi,
toda božjimi besedami: »Rad si
dal dežja svoji dedini, o Bog; in če
je obnemogla, si jo ti pokrepčal,
V njej bivajo tvoje živali; pripravil
si jo, o Bog, v milosti za siromaka.
Gospod bo dal sporočilo njim, ka¬
teri ga bodo oznanjali z veliko
močjo. On je kralj vojnih trum
ljubljenčevih, on da hišni gospo¬
dinji, da razdeli plen. Ko počivate
v sredi svojega deleža, ste kakor
srebrno perje golobovo, njegov hr¬
bet pa se blešči v zlatem lesku.
Kadar Bog razprši kralje ž nje, so
beli kakor od snega na Selmonu.
Božja gora je rodovitna gora, bo¬
gata gora, rodovitna gora. Zakaj
se ozirate na druge bogate gore?
Ta je gora, na kateri hoče Bog pre¬
bivati: zares, Bog bo prebival ve¬
komaj.« 1

1  Ps. 67, 10—17.

232

Kaj je ta blagodejni dež, o Go¬
spod, ki si ga ti ločil in odbral za
svojo oslabelo dedino, če ne sveti
misijonarji, sinovi tvoje neveste
Marije, ki jih moraš zbrati in ločiti
od sveta v blagor svoji Cerkvi,
tako oslabljeni in tako omadeže¬
vani po pregrehah svojih otrok?
In te živali in ubogi, ki bodo bi¬
vali v tvoji dedini in ki se bodo
hranili z božjo sladkostjo, ki si jim
jo pripravil, ali niso to revni misi¬
jonarji, prepuščeni Previdnosti in
nasičeni s tvojimi božjimi slad¬
kostmi; ali niso to one skrivnostne
živali pri Ecehielu, ki bodo imele
človekoljubnost človeka po svoji
nesebični in dobrotljivi ljubezni do
bližnjega, pogum leva po svoji
sveti jezi in veliki in modri goreč¬
nosti proti hudobnim duhovom in
otrokom Babilona, moč vola po
svojih apostolskih delih in mrtve-
nju mesa in končno zanos orla po
svojem premišljevanju Boga.

To so misijonarji, ki jih hočeš
poslati v svojo Cerkev. Imeli bodo

233

človeško oko za bližnjega, levovo
zoper tvoje sovražnike, volovo zo¬
per sebe in orlovo za tebe. Ti po-
snemalci apostolov bodo pridigo-
vali z veliko močjo in krepostjo,
tako sijajno, da bodo genili vse du¬
hove in vsa srca, kjerkoli bodo
pridigovali. Njim boš dal svojo
besedo, da, svoja usta in svojo mo¬
drost: »Dal vam bom usta in mo¬
drost, kateri se ne bodo mogli
ustavljati vsi vaši nasprotniki.« 1

Sredi teh ljubljenih duš, o lju¬
beznivi Jezus, se boš nastanil kot
kralj vojnih trum, kajti v vseh svo¬
jih misijonih ne bodo imeli drugega
namena, kakor dati ti vso slavo
plena, ki ga bodo iztrgali sovraž¬
nikom: »Kralj vojnih trum ljub-
ljenčevih, on da hišni gospodinji,
da razdeli plen.« 2

Po svojem popolnem zaupanju
v Previdnost in po svoji pobožno¬
sti do Marije bodo imeli posre¬
brene peruti golobove, to se pravi,

1  Luk. 21, 15.

2  Ps. 67, 12.

234

čistost nauka in nravi, in pozlačen
hrbet, to se pravi, popolno ljubezen
do bližnjega, prenašajoč njegove
slabosti, in veliko ljubezen do Je¬
zusa Kristusa, voljno noseč njegov
križ.

Ti sam, o Jezus, Kralj nebes in
Kralj vseh kraljev, boš odločil od
sveta te misijonarje kakor kralje
in jih boš storil bolj bele nego sneg
na gori Selmon: božja gora, raz¬
košna in rodovitna gora, mogočna
in bogata gora, gora, ki Bogu ču¬
dovito ugaja in na kateri prebiva
in bo prebival do konca.

Kaj je, Gospod, Bog resnice, ta
skrivnostna gora, o kateri si nam
razodel toliko skrivnosti, če ne
Marija, tvoja draga nevesta, ki si
postavil njene temelje na vrhove
najvišjih gora . . , »Njegovi pod¬
stavi so na svetih gorah« 1  , . .
»gora na slemenu gora«. 2  Srečni,
tisočkrat srečni duhovniki, ki si jih
tako modro izbral in odločil, da

1  Ps. 86.

2  Mih. 4, 2.

235

bivajo s teboj na tej bogati in božji
gori, da tu postanejo po svojem za¬
ničevanju sveta in po svojem po¬
vzdigovanju k Bogu kralji večno¬
sti; da tu postanejo po svoji zdru¬
žitvi z Marijo, tvojo najlepšo, naj¬
čistejšo in popolnoma brezmadež¬
no nevesto, bolj beli nego sneg; da
se tu obogate z nebeško roso in
zemeljsko maščobo, z vsem časnim
in večnim blagoslovom, s katerim
je Marija prenapolnjena.

S te visoke gore bodo metali
kakor novi Mojzesi s svojimi gore¬
čimi prošnjami kopja na svoje so¬
vražnike, da jih porazijo ali izpre-
obrnejo. Na tej gori bodo prejeli
iz ust Jezusa Kristusa samega, ki
vedno biva tu, spoznanje njegovih
osmero blagrov. Na tej božji gori
bodo izpremenjeni ž njim kakor na
Taboru, bodo umrli ž njim kakor
na Kalvariji in pojdejo ž njim v
nebesa kakor na Oljiski gori.

Spomni se svoje družbe! Tvoja
naloga je, da ustanoviš s svojo mi¬
lostjo to družbo. Če bi tu človek

236

prvi začel, bi ne bilo nič; če bi ti
hotel pomagati, bi vse pokvaril,
vse preobrnil. Svoje družbe:
to je tvoje delo, veliki Bog: izvrši
svoje popolnoma božje delo; zberi,
skliči, združi iz vseh krajev svo¬
jega gospostva svoje izvoljence in
napravi iz njih vojni zbor zoper
svoje sovražnike!

Ali ne vidiš, Gospod, Bog voj¬
nih trum, poveljnikov, ki zbirajo
čete, mogočnikov, ki pripravljajo
vojske, admiralov, ki združujejo
cela brodovja, trgovcev, ki se zbi¬
rajo v velikem številu na tržiščih?
Koliko roparjev, brezbožnikov, pi¬
jancev, razuzdancev se druži dan
za dnem v trumah proti tebi, in to
s tako lahkoto in spretnostjo!

In na naši strani, o veliki Bog!
ali se kljub toliki slavi in koristi,
toliki sladkosti in prednosti tvoje
službe ne bo skoro nihče zavzel za
tvojo sveto stvar? Ali se res ne
bo uvrstil skoro noben vojak pod
tvojo zastavo? Ali ne bo nikakega
svetega Mihaela, da zakliče sredi

237

svojih bratov ves goreč za tvojo
čast: »Kdo je kakor Bog?«

Oj, dovoli mi, da kličem po¬
vsod!: Ogenj! ogenj! ogenj! na po¬
moč! na pomoč! na pomoč! Ogenj
v hiši božji! Ogenj v dušah! Ogenj
celo v svetišču! Na pomoč našemu
bratu, ki ga more! Na pomoč na¬
šim otrokom, ki jih davijo! Na po¬
moč našemu ljubemu Očetu, ki ga
hočejo zabosti! Kdor je Gospodov,
pridruži se meni ! 1  O, da bi prišli
vsi dobri duhovniki z vsega kr¬
ščanskega sveta, tisti, ki so sedaj
sredi vročega boja, in tisti, ki so
se odtegnili borbi in se zakopali v
puščave in samote; o da bi vsi ti
prišli in se nam pridružili — kajti
v združenju je moč —, da bi tako
ustvarili armado, dobro urejeno za
vojsko in pripravljeno, skupno na¬
pasti sovražnike božje, ki so že
zagnali bojni klic: »Zazveneli so,
zahreščali, zbesneli nebrojni. Zdro¬
bimo njih vezi in vrzimo s sebe
njih jarem! On pa, ki biva v ne-

' 2. Moz. 32, 26.

238

besih, se jim posmehuje. Vstane
naj Bog in razprše naj se njegovi
sovražniki. Vstani, Gospod, zakaj
si zaspal? Vstani!«

Gospod, dvigni se! Zakaj se
zdi, kakor da spiš? Dvigni se v
vsej svoji moči, usmiljenju in pra¬
vici in si ustvari izvoljeno družbo
za telesno stražo, da bo čuvala
tvojo hišo, branila tvojo slavo in
obenem rešila duše, ki so te stale
vso tvojo kri, da bo tako en sam
ovčnjak in en sam pastir in da te
bodo vsi poveličevali v tvojem
svetišču. Amen.

Molitve

v duhu prave pobožnosti do
Marije.

Jutranja molitev.

0 preljubezniva Gospa, o pre¬
sveta in preusmiljena Devica Ma¬
rija, hvalim in častim te, da si me
nocoj milostno varovala in zame
Boga hvalila. Pozdravljam te z
vsemi angeli in svetniki in z vsemi
pobožnimi dušami, ki so ti posebno
vdane.

Tebi se popolnoma posvetim,
po tvojih rokah darujem preslad¬
kemu Srcu Jezusovemu vse, kar

240

bom danes mislil in govoril, delal
in trpel.

Želim se udeležiti vseh svetih
maš, ki se bodo danes darovale, in
vseh odpustkov, ki jih morem da¬
nes dobiti s svojimi molitvami in
drugimi dobrimi deli.

Trdno sklenem, ogibati se vsa¬
kega greha, posebno pa tistega, ki
mi je prišel že v navado. Izprosi
mi milost, o Marija, da bom vestno
izpolnjeval ta svoj sklep.

Sladko Srce Jezusovo, daj, da
te bom ljubil vedno bolj in bolj.

(300 dni odp. vsakikrat. — Pij IX.
26. nov. 1876.)

Sladko Srce Marijino, bodi
moje rešenje.

(300 dni odp. vsakikrat. — Pij IX.
30. sept. 1852.)

Sveti angel varih, moj sveti
patron in vsi svetniki božji, pro¬
site zame.

Oče naš. Češčena Marija. Vera.
Čast bodi.

241

Tri božje čednosti.

0 moj Bog! Verujem v tebe,
ker si neskončno resničen; upam
v tebe, ker si vsemogočen, ne¬
skončno dobrotljiv in zvest; lju¬
bim te nad vse, ker si neskončno
popoln in vse ljubezni vreden,

Apostolstvo molitve.

Gospod Jezus Kristus! V edi¬
nosti z onim božjim namenom, s
katerim si sam hvalil Boga na
zemlji v svojem presvetem Srcu in
ga še zdaj po vsem svetu nepre¬
nehoma hvališ v zakramentu pre¬
svetega Rešnjega Telesa, ti rado-
voljno darujem po zgledu presve¬
tega Srca preblažene Marije, ved¬
no Device brezmadežne, danes in
vsak trenutek današnjega dne vse
svoje namene in misli, vsa čustva
in želje, vsa dela in besede.

(100 dni odp. enkrat na dan. •—
Leon XIII. 19. dec. 1885.)

Posebno pa ti jih darujem za
tvojo sveto Cerkev in nje pogla-

Marija, kraljica src.

9

242

varja, kakor tudi za vse zadeve,
ki so priporočene udom molitve¬
nega apostolstva v tem mesecu in
današnji dan.

Zadostuje tudi krajša molitev:

K Srcu Jezusovemu.

O presladko Srce Jezusovo, po
rokah preblažene Device Marije
darujem molitve, dela in trpljenje
današnjega dne tebi v spravo za
vse žalitve, ki jih trpiš v zakra¬
mentu presvetega Rešnjega Telesa,
s teboj vred pa Bogu Očetu v vse
tiste namene, v katere se mu ti
sam vsak dan daruješ na naših ol¬
tarjih. Amen.

Posvetitev Materi božji.

Češčena Marija . . .

O Gospa moja, o Mati moja,
tebi se vsega darujem; — in da se
ti vdanega skažem, — ti danes po¬
svetim svoje oči, svoja ušesa, svoja
usta, svoje srce, •— sebe popol¬
noma vsega. — Ker sem torej tvoj,

243

o dobra Mati, — varuj me, brani
me kakor svojo last in posest.

(Ako zjutraj in zvečer moliš še
eno češčenamarijo in to molitev, prej-
meš 100 dni odp. — Pij IX. 5. avg.
1851.)

Priporočitev angelu
varihu,

Angel božji, varih moj,

Po višji dobroti sem varovanec

tvoj.

Razsvetljuj in varuj me,

Vladaj in vodi me! Amen.

(100 dni odpustka vsakikrat. • —
Pij VII. 15. maja 1821.)

Večerna molitev.

Spet je minul dan in spet sem
korak bliže večnosti. Hvala ti,
presveta Mati Marija, za milosti,
ki si mi jih danes naklonila! Po¬
nesi zanje mojo srčno zahvalo svo¬
jemu božjemu Sinu, ker le ti ga
moreš spodobno zahvaliti.

9 '

244

Toda kako nezvest sem bil
tudi danes tebi in tvojemu Jezusu!
Kolikrat sem žalil vajini presveti
Srci! Odpusti mi, o nebeška Mati,
in prosi svojega Sina, naj mi tudi
on odpusti.

Izprašaj si vest! Ali si opravil
dobra dela, kakor ti je velevala
vest? — Ali si se varoval greha v
mislih — v besedah — v dejanju?
— Kako si se ogibal onega greha,
ki ti je prišel že v navado? — Ali
si zvesto dopolnil vse dolžnosti
svojega stanu? — Vzdihni in reci:

Grešil sem, ker sem tebe, o Ma¬
rija, premalo pomoči prosil. Zana-
prej ti hočem z novim zaupanjem
in z novo ljubeznijo zvesto služiti.
Pojdi torej k mojemu ljubemu Je¬
zusu, ki sem ga razžalil, in prosi
ga, naj mi odpusti, saj tvoja beseda
vse premore pri njem.

Ob koncu dne ti znova posve¬
tim svoje srce, o Marija! Poslej
naj živi le tebi in tvojemu Jezusu!
Priporočim ti tudi svoje starše, so¬
rodnike in dobrotnike, žive in

245

mrtve. Varuj me torej, o Devica,
in brani me kakor svojo last in
posest. Amen.

Prošnja do preš v. Srca
Marijinega.

0 preljubeznivo Srce Marijino!
Ker ponoči sam ne morem hvaliti
Boga, te prosim, hvali ga ti name¬
sto mene! Ob vsakem utripu mo¬
jega srca ponesi tisočero hvalo in
čast presveti Trojici in preslad¬
kemu Srcu Jezusovemu, in slednji
moj dih sprejmi kot znamenje lju¬
bezni do tebe in tvojega Sina.

0 ljuba Mati, sprejmi me nocoj
v svoje varstvo in blagoslovi me
v imenu Očeta in Sina in Svetega
Duha. Amen.

»Spomni  s e.«

Spomni se, o premila Devica
Marija, — da še nikdar ni bilo sli¬
šati, da bi bila ti koga zapustila,
ki je pod tvoje varstvo pribežal,
— tebe pomoči prosil in se tvoji
priprošnji priporočal.

246

S tem zaupanjem navdan hitim
k tebi, o devic Devica in Mati; —
k tebi pridem, in pred teboj vzdi¬
hujoč grešnik stojim; — nikar ne
zavrzi, o Mati Besede, mojih besed,
temveč milostno me poslušaj in
usliši. Amen.

(300 dni odp. vsakikrat, — Pij IX,
11, decembra 1846.)

O Marija, brez madeža spočeta,
prosi za nas, ki se k tebi zate¬
kamo,

(100 dni odp, enkrat na dan. —
Leon XIII. 15, marca 1884.)

Češčeno bodi sveto in brezma¬
dežno spočetje preblažene Device
Marije, Matere božje.

(300 dni odpustka vsakikrat. —
Leon XIII. 10. sept. 1878.)

Jezus, Marija, Jožef! Vam po¬
darim svoje srce in svojo dušo.

Jezus, Marija, Jožef! Stojte mi
na strani v zadnjem boju,

Jezus, Marija, Jožef! Naj zdru¬
žen z vami mirno izdihnem svojo
dušo.

247

(300 dni odpustka vsakikrat, ako
se molijo vsi trije vzdihljaji; 100 dni
vsakikrat, ako se moli le eden, —
Pij VII. 28. aprila 1807.)

Opomin:  Kadar bolj utegneš,

moli tudi del rožnega venca; ako mo¬
liš le zgornjo večerno molitev, pri¬
stavi Oče naš. Češčena Marija. Čast
bodi Očetu.

Sveta maša.

(Način, kako se je udeležimo zdru¬
ženi z Marijo.) 1

Marija govori duši.  Ko se
prične sveta maša, misli sam pri sebi:

Sedaj stojim na gori Kalvariji!-

Zberi svoje misli in združi svoja čuv-
stva s čuvstvi mojega srca. Ko moli
mašnik konfiteor, misli na smrtni boj
Jezusov na Oljiski gori . . . Spomni se
svojih grehov, iskreno jih obžaluj in
povzdigni svoje srce k meni; jaz te
bom učila, kako se daruj z mojim
Sinom.

1  Na ta način se je udeleževal
svete maše sv. Leonard Porto-Mavri-
ški. To združenje z Marijo pri sveti
daritvi je v duhu prave pobožnosti do
Marije, katero je razširjal bi. Grinjon.

248

Od začetka do evangelija.

Hvala in čast neskončnemu veli¬
častvu božjemu.

Marija govori duši. Sveta
maša je hvalna daritev. Človek je
ustvarjen, da Boga hvali, toda vse če-
ščenje angelov in svetnikov v nebesih
ter vseh ljudi na zemlji je ničevo pred
Bogom, ki je neskončen, Le Jezus
Kristus, učlovečena Modrost, more v
svojem ponižanju pri daritvi svete
maše Boga dostojno hvaliti in častiti.
Daruj zato z menoj to ponižanje mo¬
jega Sina, ponižuj sam sebe v ta na¬
men globoko in reci združen z menoj
poln zaupanja in ljubezni:

Moj Bog, molim Te in spozna¬
vam kot svojega kralja in gospoda
svojega življenja. Priznavam, da
imam vse, kar sem in kar premo¬
rem, iz Tvoje dobrotljive roke.
Ker pa Tvoje neskončno veli¬
častvo zasluži neskončno čast in
spoštovanje in Ti jaz v svoji veliki
revščini ne morem dati, kar sem
Ti dolžan, zato Ti darujem poni¬
žanja svojega Odrešenika. Pokla¬
njam Ti zase in za vse stvari

249

češčenje, ki Ti ga Jezus Kristus
izkazuje na tem oltarju. Ozri se,
o Gospod, na Svojega božjega
Sina, ki ga neizmerno ljubiš. Kar
dela Jezus, hočem storiti z njim
tudi jaz. Ponižujem se z njim pred
Tvojim najvišjim veličastvom, mo¬
lim Te, združen s češčenjem in
nameni Tvojega Sina, in da to iz¬
vršim na popolnejši način, Ti da¬
rujem ta ponižanja po Mariji,

0 Mati mojega Boga, pomagaj
mi, da počastim vredno svojega
Boga, in bodi zato vsa pri meni!
Daruj z menoj in zame čuvstva
svojega srca in posebno neizrek¬
ljivo veselje nad neskončno častjo,
ki se izkazuje božjemu veličastvu
po tej daritvi. Amen.

Marija govori duši. Obu¬
jaj v srcu neprestano taka čuvstva, ne
da bi se oziral na zunanjo obliko.
Čim bolj se poglobiš v čuvstva mojega
srca, v tem obilnejši meri ti izprosim
duha ponižnosti.

250

Od evangelija do izpreminjevanja,

Zadoščenje za storjene grehe.

Marija govori duši. Ozri
se na svoje grehe in poglej, kolika je
tvoja krivda. En sam smrtni greh od¬
tehta na tehtnici božje pravičnosti vsa
dobra dela svetnikov. In da je bilo
zadoščeno božji pravičnosti, je bilo
potreba, da je prelil moj Sin na križu
svojo kri. Ko daruje mašnik na ol¬
tarju zate to dragoceno kri, se spomni
solz, ki sem jih jaz sama prelila zate
na gori Kalvariji in pozneje po vnebo¬
hodu svojega Sina, kadar sem šla po
žalostnem križevem potu in bila pri
daritvi, ki jo je opravil moj duhovni
sin sv. Janez. Pri tej misli toči z me¬
noj solze in reci v globoki ponižnosti:

Tu, o moj Bog, je ona nehva¬
ležna duša, ki je grešila tolikokrat
proti Tebi, ki pa sedaj studi svoje
brezštevilne grehe iz vsega srca.
Kaj naj Ti darujem v zadoščenje
Tebi prijetnejšega, kakor poni¬
žanja, s katerimi je zadostila večna
Modrost, Jezus Kristus, Tvoj Sin,
Tvoji božji pravičnosti in katera
Ti tam na oltarju zopet daruje?

251

Sprejmi torej, o Gospod, s sol¬
zami Marijinimi vsa zasluženja
Jezusova, kri Jezusovo, Jezusa
samega v osebi, Tvojega Sina od
vekomaj, Sina Marijinega v času,
ki se hoče zame iznova darovati
kot klavna daritev. Jezus je na
tem oltarju moj srednik in zago¬
vornik in s svojo dragoceno krvjo
prosi odpuščenja zame; zato pa
združujem svoj glas s prošnjo te
dragocene krvi in prosim odpu¬
ščenja za neštevilne grehe, ki sem
jih sam storil, in za grehe vsega
sveta. Kri Jezusova kliče k Tebi
za usmiljenje, in moje skesano srce
se pridružuje tej prošnji. Moj Bog,
če Te ne ganejo moje solze, naj Te
vsaj solze Tvojega Sina in molitve
Marijine. Če je dosegel Jezus na
lesu sv. križa odpuščenje za ves
človeški rod, zakaj ga ne bi tudi
zame na tem oltarju? Gospod,
zaradi te dragocene krvi in po
ljubezni Marijini, po Tvoji preljub-
ljeni hčeri, upam, da mi odpustiš
vse moje grehe, ki jih hočem do

252

konca življenja bridko obžalovati.
Dodeli, o Gospod, tudi vsem greš¬
nikom sveta kesanje in odpuščenje!

O nebeška Mati, ti vidiš mojo
bolečino; izprosi mi solze svetega
Petra, žalost svete Magdalene in
kesanje toliko svetnikov, ki so po¬
stali iz grešnikov pravi spokorniki,
da dosežem po zasluženju svete
daritve popolno odpuščenje vseh
svojih grehov. Amen.

Marija govori duši. Obža¬
luj tako večkrat globoko in iz srca
svoje grehe. Tvoje kesanje bom daro¬
vala svojemu božjemu Sinu, in bodi
prepričan, da zadostiš na ta način za
vse svoje grehe, ki si jih storil s svojo
nezvestobo do Boga.

Od izpreminjevanja do obhajila.

Zahvala za izkazane dobrote.

Marija govori duši.  Do¬
misli se dobrot, ki ti jih je Bog izka¬
zoval do današnjega dne . . . Neiz¬
merne so , . . Ah, kakor jaz moreš
tudi ti cesto vzklikniti iz vse duše:
Velike reči mi je storil On, ki je mo¬
gočen! In še koliko več hoče dobri

253

Bog zate storiti v bodoče! Pomisli pa,
da se mu morem dostojno zahvaliti le
po Jezusu, ki je prišel v ta namen na
oltar. Premišljuj božjega Odrešenika,
ki se zahvaljuje svojemu Očetu name¬
stil tebe; pridruži se hvali nebeških
angelov in svetnikov; predvsem pa
vedi, da sem jaz pri tebi, in reci Bogu
s svetim veseljem:

0 moj Bog, kako nežno si me
ljubil! Glej me, poln sem Tvojih
dobrot; obsipal si me z njimi do¬
slej, v časnem življenju, še bolj pa
me bogatiš v večnosti. Spoznam,
da je Tvoje usmiljenje brez mej,
zato pa sem voljan dati Ti, kar Ti
dolgujem. Sprejmi, o Gospod, v
zahvalo za tako številne dobrote
to čisto, brezmadežno hostijo, ki
Ti jo darujem, združen z Marijo, po
rokah duhovnikovih, Ta dar, ki Ti
je nad vse prijeten, vem, da po¬
plača vse dobrote, ki si mi jih iz¬
kazal, Ker ima neskončno vred¬
nost, odtehta vse darove, ki sem
jih prejel od Tebe in jih še prej¬
mem v bodoče.

Angeli božji in vi, sveti nebe-
ščani, posebno pa ti, nebeška De-

254

vica, moja Mati, združite se z
menoj, da hvalimo Boga, in darujte
Mu v zahvalo za brezštevilne mi¬
losti vse svete maše, ki se danes
opravljajo po svetu. Prosite Ga,
da se milostljivo ozre na moje
hvaležno srce z ozirom na ljubez¬
nivo zahvalo Svojega Sina tu na
oltarju. Amen.

Marija govori duši. Ob¬
navljaj v srcu čuvstva hvaležnosti;
pridruži se hvalnicam mojega srca. S
kakim veseljem bo sprejel dobri Bog
tak izraz srčne hvaležnosti.

Pri obhajilu mašnikovem.

Prošnja za potrebne milosti.

Marija govori duši,  V če¬
trtem delu svete maše ne pozabi na
duhovno obhajilo, če že ne moreš v
resnici pristopiti k mizi Gospodovi,
zakaj ta pobožna vaja nas tesno druži
s Kristusom. Misli si, kakor je delalo
mnogo mojih služabnikov, da ti jaz
podajam Jezuščka, ki se takorekoč
znova rodi na oltarju. Odpri svoje
srce ljubezni Jezusovi, ki zate moli
in prosi. Če bi ti zagotovila, da pone-

255

sem tvoje prošnje k Bogu in da bom
tam tvoja zagovornica, kako veliko bi
bilo tvoje zaupanje, da boš uslišan.
Toda v resnici je celo Jezus Kristus
sam, moj preljubi Sin, tvoj zagovornik
in daruje zate nebeškemu Očetu svojo
drago kri. Prosi tedaj mnogo in z ve¬
likim zaupanjem ter reci, združen z
menoj, z globoko ponižnostjo:

Bog mojega srca, priznavam,
da nisem vreden Tvojih darov;
zaradi svojih neštetih grehov ne
zaslužim, to dobro vem, da bi me
uslišal, Toda poglej obličje Kri¬
stusa, svojega Sina; ozri se na ta
klavni dar, ki si ga zame poslal na
svet, ki žrtvuje zame svojo kri in
življenje ter pošilja svojo priproš¬
njo zame v nebo. Sprejmi jo, o
Gospod, dobrohotno in z ozirom
na zasluženje Jezusovo mi dodeli
vse milosti, ki veš, da jih potre¬
bujem za svoje zveličanje. Nebe¬
ška Mati, ti, ki vse premoreš pri
svojem Sinu, ti vidiš mojo veliko
revščino. Prositi se te upam tedaj,
dosezi mi s svojo priprošnjo pri
Jezusu odpuščenje grehov, spozna-

256

nje samega sebe in tesno združenje
s teboj in mojim ljubim Jezusom,
Daj, o nebeška Gospa, da dosežem
visoko stopnjo v vseh čednostih
in vse, kar je potrebno k zveliča¬
nju. Izprosi tudi vse milosti za moje
bližnje, in sicer za povišanje svete
Cerkve, za izpreobrnjenje never¬
nikov in grešnikov, posebno tistih,
ki so mi dragi, ter končno za reši¬
tev vernih duš iz vic. Amen.

Marija govori duši. Prosi
z zaupanjem in ne boj se, da bi postal
ubog On, ki tako rad da: prosi zase,
za svoje starše, sorodnike in dobrot¬
nike, za Cerkev in njene pastirje . . .
Moli zaupljivo in s prepričanjem, da
bodo tvoje molitve skupaj z mojimi
pri Jezusu brezdvomno uslišane!

Po sveti maši se še enkrat zahvali
Bogu . . . Nato pojdi domov s čuv-
stvom, kakor da zapuščaš goro Kal¬
varijo. Predno greš na dnevno delo,
pusti po zgledu sv. Monike, sv. Tere¬
zije in drugih srce v molitvi pri oltarju,
med delom pa se spominjaj, da je
tvoje srce pri Jezusu, Ta misel ti bo
ohranila gorečnost in olajševala zma¬
go nad glavno napako.

257

Spovedne molitve.

Vse milosti, pravijo cerkveni
učeniki, nam Bog deli po svoji
Materi Mariji. Marija je namreč
srednica med nami in Bogom.
Rodila nam je Zveličarja in sploh
sodelovala pri našem odrešenju.
Koliko je na primer trpela tudi
ona, ko je videla svojega Sina
vsega ranjenega na križu. Živo je
občutila hudobijo naših grehov, ki
so Jezusu povzročili tako trpljenje.
Spominjaj se njenih bolečin, ko se
bližaš zakramentu svete pokore!
Vrzi se prednjo na kolena in prosi
jo, naj ti nakloni vsaj mrvico tiste
žalosti nad grehi, ki jo je ona ob¬
čutila, ko je stala pod križem.

Molitev pred spovedjo.

O preusmiljena Mati, s svojim
Sinom vred si tudi ti trpela neiz¬
rekljive bolečine zavoljo mojih
grehov, z njim vred si tudi ti
pokoro zame delala. Kako naj
se ti izkažem dovolj hvaležnega za
toliko milost! O moja Mati, ozri se

258

milostno name in pomagaj mi, da
tudi jaz spoznam hudobijo svojih
grehov; izprosi mi milost, da se jih
skesano spovem in svoje življenje
poboljšam.

O mogočna Mati Jezusova, z
ranami svojega božjega Sina in z
bolečinami, ki si jih trpela zaradi
mene, me očisti vseh dušnih ran!
Po mašnikovih rokah me operi v
krvi mojega Jezusa, da bo tako
moje srce bolj podobno tvojemu
brezmadežnemu Srcu in da začnem
zvesteje služiti tvojemu Sinu.
Amen.

Pridi, Sveti Duh, razsvetli mi
um, da prav spoznam svoje grehe;
nagni mi voljo, da se jih resnično
skesam, odkritosrčno spovem, za¬
nje zadostim in se resno poboljšam.

O Marija, usmiljena Mati, iz¬
prosi mi milost, da vredno prejmem
zakrament svete pokore.

Zdaj skrbno izprašaj svojo vest!
Premisli, kaj si grešil zoper Boga,
zoper samega sebe, zoper bliž¬
njega ... kaj si hudega storil in

259

dobrega opustil. , , v mislih in
željah, besedah in dejanju . . .

Kes in trdni sklep.

O moj Bog! — Ti in vsi moji
grehi so mi resnično žal, — ker
sem z njimi zaslužil, da me po vsej
pravici kaznuješ. Žal so mi, ker
sem Tebe, svojega najboljšega
Očeta,-—največjo in preljubeznivo
dobroto, z njimi razžalil. — Trdno
sklenem, s Tvojo milostjo svoje
življenje poboljšati, — bližnje pri¬
ložnosti v greh se varovati in nič
več ne grešiti. Odslej Ti hočem
zvesteje služiti. Daj mi milost, da
izpolnim ta svoj sklep. Amen,

Molitev po spovedi.

Zahvalim se Ti, nebeški Oče,
za Tvojo milost. — Veliko je bilo
moje zadolženje, ali še večje je
Tvoje usmiljenje, — Bil sem iz¬
gubljen sin; zdaj pa si me zopet
sprejel za Svojega otroka, — ker
nočeš smrti grešnikove, ampak da
se spokori in živi.

260

Moj Odrešenik, Jezus Kristus,

— svojo kri si prelil na križu za
grešnike — in postavil zakrament
svete pokore, da bi jih rešil večne
smrti! — Iz dna svojega srca Ti
želim biti hvaležen; — zato pono¬
vim danes svoj sklep: — nikoli več
Te nočem žaliti. — Bolje je zame,
da bi se zgrudil mrtev na zemljo,

— kakor da bi še kdaj živel v
smrtnem grehu. — Jezus, v Tvoje
usmiljenje upam: — pridi na pomoč
moji slabosti, — da ne padem
nikdar več.

Sveta Marija, — tebi prav po¬
sebno priporočim svoje sklepe. —
Tebi ne bo odrekel nobene prošnje
tvoj Sin, Jezus Kristus: — o, izprosi
mi milost stanovitnosti do zadnje
ure mojega življenja. Amen.

Naloženo pokoro opravi natančno
tako, kakor je bila naložena, in brez
odlašanja. Če je pokora taka, da jo
lahko takoj opraviš, jo opravi precej
v cerkvi.

261

Obhajilne molitve.

Navodilo Grinjona montfortskega,
kako prejemajmo sveto obhajilo v edi¬
nosti z Marijo.

Molitve pred svetim ob¬
li a j i 1 o m.

0 čudežna ljubezen! Na du¬
hovnikovo besedo je prišlo z ne¬
beških višav Jagnje božje. Na
oltarju biva Jezus, Sin presvete
Device, in se želi združiti z menoj.
Sveta vera mi govori, da ga molijo
trume angelov, in molili ga bodo
v mojem srcu, kakor hitro pride k
meni.

Prosi Marijo ponižnosti, čistosti,
ljubezni in zaupanja.

Ali je mogoče, o presladki Zve¬
ličar, da se želiš združiti z menoj,
tako ubogo in tebe nevredno
stvarjo? Kako velik je razloček
med teboj in menoj! Ti si vse¬
mogočni Bog, a jaz ničvredna stvar.
Ti si tako bogat, a jaz tako siro¬
mašen. Ti si dobrotljivost, ljubez-

262

nivost, čistost sama, a jaz sem
tako mrzel in mlačen, tako hudo¬
ben in omadeževan s tolikimi grehi.
0, kakšno je moje dosedanje živ¬
ljenje! Srce mi je polnila le mrz-
lost, mlačnost in nehvaležnost do
Tebe. Greh mi je le preveč pokva¬
ril in okužil dušo.

O moj Bog! V moji duši zija
celo brezdno hudobije. Nemogoče
mi je, da bi pripravil Tebi v svo¬
jem srcu vredno prebivališče. Ni¬
česar namreč nimam, kar bi Ti dal.
Ne morem Ti pokazati ne one vere,
ne ponižnosti, ne zaupanja, ne lju¬
bezni in srčnega hrepenenja, ki ga
po pravici pričakuješ od mene. O,
kako pomanjkljiva in Tebe ne¬
vredna je moja priprava.

Vendar se nikar ne obrni od
mene, o ljubeznivi Zveličar! Glej,
rad se odpovem samemu sebi in
vsemu grehu . Resnično mi je žal,
da sem žalil Tebe, največjo do¬
broto.

Zatečem se pa tudi k Njej, ki si
jo vedno ljubil in ki jo boš tudi

263

zanaprej vedno ljubil. Marija, tvoja
in tudi moja Mati, naj Te sprejme
v mojem srcu tako, kakor se spo¬
dobi zate,

O nebeška Devica in Gospa
moja! V tem trenutku se Ti iznova
posvetim, kakor sem se ti posvetil
z vsem, kar sem in kar imam. Od¬
slej naj bom v resnici ves tvoj in
tudi ti bodi moja popolna lastnina.
Saj mi je izročil tebe za mater tvoj
Sin, ki ga hočem sedaj prejeti. Saj
sem te tudi sam izbral za svojo
Mater in Gospo.

Zato glej name, o Marija, v tem
trenutku, ko hočem postati sve¬
tišče Jezusa samega. Zakaj v mo¬
jem srcu more najti Kralj nebes in
zemlje le ubogo in nedostojno pre¬
bivališče. Oh, skoraj mu ne upam
odpreti vrat v tako grešno, tako
omahljivo in mlačno srce. Sprejmi
ga ti, o Mati moja, namesto mene
v moji duši! Pri tebi namreč najde
vedno svoje veselje. Povsod je sre¬
čen, kjerkoli si ti in naj si bo tudi
v hlevcu betlehemskem. Res je,

264

moje srce je še ubožnejše od
hlevca betlehemskega; a vendar
bo Kristus rad prišel vanje, če vidi,
da je tu njegova preljubljena Mati.
Pridi torej, o Marija! Nadomesti
moje mlačno in grehov polno srce
s svojim čistim in svetim srcem,
ki neprestano plamti ljubezni do
tvojega Sina. Pridi in okrasi mojo
dušo s svojimi čednostmi in zaslu¬
gami. Pripravi jo tako, kot je bila
pripravljena tvoja duša tedaj, ko
se je učlovečil tvoj Sin, ali takrat,
ko si ga prejemala po njegovem
vnebohodu v svetem obhajilu.
Kako rad se bo Kristus nastanil
sredi lilij (čednosti) svoje deviško
čiste Matere! Kako bo počeščen
in proslavljen, ko ga boš ti zame
v ponižnosti molila, poveličevala
in zahvaljevala! In kako srečen
bom jaz, ko ti podarim Jezusa! Dal
ti bom ravno tisti dar, kot ti ga je
dal nebeški Oče, ko se je učlovečil
njegov Sin.

O, kako bi bil vesel, če bi ti
mogel podariti vsa človeška srca.

265

Pa saj premorem še več. K meni
prihaja Kralj nebes in zemlje. Tega
ti hočem podariti, V njem in po
njem te bom dostojno častil, hvalil
in zahvaljeval za tolike milosti, ki
si mi jih izkazovala v življenju.
Zato pridi, o Marija, in nadomesti
moje srce s svojim srcem!

Neposredno pred svetim
obhajilom.

Zaupno se obrni sedaj, ko si po¬
polnoma zedinjen v duhu z Marijo in
ko je okrašena tvoja duša z njenimi
čednostmi in zaslugami do presvete
Trojice.

Molitev k Bogu Očetu.
O moj Bog! Ali je mar mogoče, da
prejmem v tem trenutku isto mi¬
lost, ki si jo podelil preblaženi
Devici? Ali naj res pride tvoj Sin,
ki je s teboj enega bistva, v moje
srce in se z menoj najtesneje
združi? Se li naj res približam
Njemu, nad katerim imaš ti svoje
veselje? Prevečkrat sem se izkazal
nehvaležnega za tvoje dobrote in

266

prevečkrat sem žalil tvojo ljube¬
zen do mene, A vendar se bližam,
poln zaupanja, da prejmem Jezusa,
tvojega Sina. Zakaj Marija — ki jo
ljubiš bolj kot vse druge in ki je
vsa ozaljšana s čednostmi — bo
sprejela tvojega Sina namesto
mene v mojem srcu. Ona mu bo
izkazala tisto ljubezen in hvalež¬
nost, ki bi mu jo moral skazati
jaz, a je ne morem. Zanašam se na
njene čednosti, zlasti na njeno
ponižnost, čistost in ljubezen. Pre¬
pričan sem tudi, da mi bo ona iz¬
prosila največ milosti za Jezusom
pri tebi. Nikar ne glej torej name,
temveč na njo, ki je govorila:
»Glej, dekla sem Gospodova, zgodi
se mi po tvoji besedi«.

Molitev k Bogu Sinu.
Kdo sem jaz, o Jezus! Ti si večna
Modrost, odsvit Očeta, Beseda
božja, ki je vse ustvarila — in ti
prideš k meni, ničvredni in grešni
stvari? 0, lahko bi vzkliknil s
Petrom: »Pojdi proč od mene, o

Gospod, ker sem grešen človek.«

267

Toda ne, nikar ne hodi od mene,
o presladki Jezus, temveč pridi
raje k meni. Pri meni je namreč
tvoja Mati, Ozaljšala je moje srce
s svojimi čednostmi in zaslugami.
Ustavi se, o Gospod, in pridi v
Srce Marijino, s katerim je moje
srce popolnoma združeno. Saj je
Marijino Srce raj tvojega veselja,
sveta skrinja zaveze, kjer posve¬
čuješ duše. In v to Srce Marijino
te popeljem, o Gospod, ko prideš
k meni. V tem srcu se hočem s
teboj pogovarjati kot s svojim bra¬
tom in poslušati tvoje modre
nauke. In podariti ti hočem vina
najčistejše ljubezni in cvetja naj¬
lepših čednosti.

Molitev k Bogu Sve¬
temu Duhu.  O Sveti Duh, Bog
ljubezni in moči, jaz nisem vreden,
da bi postal deležen največjega
čudeža tvoje ljubezni, Ali naj mar
res pride v moje srce sam Sin božji,
čigar mati je Marija, tvoja deviška
in brezmadežna nevesta, ki si jo
ozaljšal z najlepšimi čednostmi. 0

268

da, če pomislim, da je bila Marija
v onem trenutku, ko je postala
Mati božja, vsa lepa in polna mi¬
losti, potem se moram po pravici
bati. Zakaj neštetokrat sem se
ustavljal tvoji milosti in omadeže¬
val sem svoje življenje s tolikerimi
grehi. Toda ozri se, o Sveti Duh,
na svojo nevesto, po kateri in v
kateri hočeš še enkrat upodobiti
Jezusa v mojem srcu. Na njo sta¬
vim vse svoje zaupanje. Zato ne
glej, o Sveti Duh, na mojo nevred¬
nost, temveč na čednosti Marijine.
Pridi v moje srce; zakaj tu je tvoja
nevesta. Pridi, Posvečevalec duš,
v mojo dušo, ustanovi v njej kra¬
ljestvo Marijino, upodobi v meni
po njej Jezusa, da bom mogel kli¬
cati: »Nič več ne živini jaz, tem¬
več Jezus živi v meni«.

Molitve po svetem ob¬
hajilu.

Zahvala v edinosti z Marijo.

Ko si prejel Jezusa v sv. obhajilu,
skrbi za zbranost duha. Zateci se k
Mariji! Njej podari Jezusa, ki si ga

269

prejel v svoje srce. Prosi jo, naj ga
tudi ona sprejme in naj mu pripravi
v svojem srcu dostojno prebivališče.
Priporoči se ji, da ga ona namesto
tebe ponižno moli, ljubeznivo objame
in nadomesti tvojo slabo ljubezen do
njega.

Kakšen prizor mi kaže vera!
Angele vidim, kako so obrnjeni v
molitvi do mene. Postal sem sve¬
tišče živega Boga, ki ga molijo v
meni,

0 Jezus, učlovečena Modrost!
Moje srce je torej prestol, kjer ti
skazujejo nebesa svoje češčenje.
Nevreden sem, o Kralj nebes in
zemlje, da bivaš v mojem srcu.
Zato glej na Srce Marijino, ki te
hoče sprejeti! Glej na tisto Srce,
ki ga ljubiš in nad katerim imaš
svoje veselje. Vstopi torej v to
Srce. Meni je nemogoče tebe do¬
stojno počastiti. Zame naj te časti
Marija, Slave naj te zame angeli
in svetniki. Jaz te morem častiti
edino s tem, da ponižno priznam,
da sem ničvreden grešnik pred
teboj.

270

Nemogoče mi je zadostno po¬
častiti tvojega Sina, o nebeška
Mati, Zato se obračani do tebe.
Izročim ti tvojega Sina, Prosim te,
da ga v mojem imenu dostojno po¬
častiš, moliš in zahvališ. Izprosi
mi tudi potrebnih milosti, zlasti ti¬
stih, ki jih potrebujem, da posta¬
nem tvoj vredni otrok. Prosim te
dalje, priporoči mu vse zadeve
svete Cerkve in njenega pogla¬
varja, vse potrebe mojih sorodni¬
kov in dobrotnikov, uboge duše v
vicah in vse, ki potrebujejo pomoči
na zemlji.

Sklep:  Spominjaj se večkrat

črez dan, n. pr. ko slišiš uro biti, v
edinosti z Marijo velike sreče, ki te je
doletela v svetem obhajilu.

Prošnja po svetem ob¬
hajilu.

»Boga tako malo ljubimo, ker ga
bolj ne poznamo. Zato prosi Jezusa
v edinosti z Marijo, da zavlada med
nami po svoji najsvetejši Materi.«
(BI, Grinjon montfortski.)

O ljubezni vredni Zveličar! za¬
kaj te ljudje tako malo poznamo,

271

ljubimo in molimo? Zakaj tavajo
št celi narodi v temi nevere in
v smrtni senci greha? O Bog lju¬
bezni! pridi k nam tvoje kraljestvo!
O Gospod! pokliči v svoj vinograd
več apostolov! Užgi v njih srcih
ogenj svoje svete ljubezni. Položi
jim na jezik takih besedi, da bodo
mogli z njimi omehčati tudi najtrša
srca! Pošlji jih na vse strani sveta,
da oznanijo narodom resnico tvo¬
jega nauka.

Tvoj Oče ti je dal, o Jezus,
oblast nad vsemi narodi in kralji
sveta. Odrešil si vse s svojo lastno
krvjo. Zato te prosim po Mariji in
z Marijo: Pridi tvoje kraljestvo in
razširi se po vsej zemlji.

Pa o Gospod! kako malo po¬
svečujemo in častimo tvoje sveto
ime celo mi, ki te poznamo. Dolžni
smo ti čast in zahvalo, a le preveč
zaničujemo in sramotimo tvoje
sveto ime. Kdaj bo prenehala naša
hudobija? Kdaj bomo deležni po
tvojem usmiljenju milosti, da te
začnemo vsi častiti? O, saj vem:

272

Ti hočeš, da goreče in vztrajno
molijo tisti, ki že zdaj tebi zvesto
služijo, da se razširi tvoje kralje¬
stvo med nami.

Prosim te torej, o božji Odre¬
šenik! pošlji v naša srca plamen
ljubezni, ki jih vname zate, Ker pa
hočeš, da pride tvoje kraljestvo k
nam in se širi po Mariji, zato užgi
v nas tudi vedno večjo ljubezen
do svoje presvete Matere. Daj nam
milosti, da jo spoznamo vedno bolj
in bolj. 0 Gospod! kdaj pride oni
čas, ki si ga nam obljubil, da bo
zakraljevala Marija v naših srcih,
da jih bo popolnoma pridobila
zate? Kdaj pride oni čas, ko bodo
ljudje kar prepojeni od ljubezni do
tvoje Matere? Kdaj postanejo
naše duše žive podobe njenega
Srca, da bomo častili in ljubili
tebe, kakor se spodobi?

O Jezus, ozri se name, ki kli¬
čem: Pridi k nam kraljestvo Mari¬
jino, da se razširi med nami tvoje
kraljestvo. Daj, da spoznamo, ča-

273

stimo in ljubimo tvojo Mater vedno
bolj in bolj.

Počeščenje in zahvala.

»Prosi Jezusa v edinosti z Marijo,
da ti odpusti grehe.« (BI. Grinjon
montfortski.)

Neskončno sveti Bog, ki te
greh razžali in pokora potolaži,
molim te, združen z angeli, v Srcu
Marijinem, Tvoj apostol me opo¬
minja, da se približam tvojemu pre¬
stolu in prosim odpuščanja grehov.

Ozri se torej name, ubogega
grešnika, ki klečim ob nogah Ma¬
rijinih! Ozri se na njo, ki je sedež
tvoje milosti! Ozri se na njo, ki
si jo izbral za mater, da bi spravil
človeštvo z Bogom, prizanesel
grešnikom in pritegnil k sebi vse
ljudi! Ustvaril si me, o moj Bog,
da služim samo tebi. Hotel si, da
naj bom srečen v tvoji službi. A
jaz sem se tolikrat ustavljal tvoji
milosti. Zlorabil sem svoje dušne
in telesne moči. Nisem poslušal
glasu svoje vesti. Zapravil sem ne-

Marija, kraljica src.

10

274

številno milosti. O predobri Jezus!
sedaj mi dodeli milosti, da se od¬
povem samemu sebi. Odtrgaj me
od sveta, da se ne bom menil več
za njegove prevare! Vdihni mi že¬
lje po večnih dobrotah! Krivič¬
nega in zapeljivega človeka me
reši! Nikar se ne spominjaj, o Bog
usmiljenja, tistih dni mojega živ¬
ljenja, ko se mi polni srce z brid¬
kostjo, če se jih domislim! Ozri se
raje na zasluženje Marijino! Pred
očmi imej samo svojo presveto
Mater. Po njej in z njo ti hočem
zadostiti za vse grehe svojega živ¬
ljenja. Ona naj ti skaže dolžno čast
za vse misli, s katerimi sem žalil
tvojo najčistejšo in neskončno lju¬
bezen! Ona naj ti da zadoščenje
za vsa moja čuvstva, ki so nasprot¬
na ljubezni, ponižnosti in krot-
kosti tvojega božjega srca! Ona
naj ti nadomesti ono veliko vda¬
nost, s katero bi moral prenašati
po tvojem zgledu vse težave in
ponižanja! 0 Bog, prestvari moje
srce! Daj mi takega kesanja in

275

ljubezni, kot jo je imela sveta
Magdalena, ko si ji dejal: »Odpu¬
ščeni so ti grehi, ker si veliko lju¬
bila.« Daj mi velikodušno srce, da
bom voljno prenašal vse težave!
Daj mi tako srce, da zadostim za
svoje grehe in izpolnim dobre
sklepe, ki sem ti jih obljubil! Za¬
kaj sedaj — ko sem otrok Marijin
— vem, da zahtevaš od mene
zlasti to, da ti služimo z veliko¬
dušnim srcem. Doslej sem le sa¬
mega sebe ljubil in le sebe iskal.
Odslej pa naj bo vse moje življenje
popolnoma tebi posvečeno! Zve¬
sto ti hočem služiti tudi ob uri
trpljenja in bridkosti. Ohrani me
v ljubezni do tebe! Daj mi pa tudi
milosti, da se združim v tvojem
kraljestvu s teboj po Mariji!

Daruj Bogu vse trpljenje in zaslu-
ženje današnjega dne v zadoščenje za
grehe, s katerimi si žalil Jezusa in
Marijo!

10 *

Lavretanske litanije
Matere božje.

Gospod, usmili se nas!
Kristus, usmili se nas!
Gospod, usmili se nas!
Kristus, sliši nas!

Kristus, usliši nas!

Bog Oče nebeški, usmili se nas!
Bog Sin, Odrešenik sveta,

Bog Sveti Duh,

Sveta Trojica, en sam Bog,

Sveta Marija, prosi za nas!
Sveta Mati božja,

Sveta devic Devica,

Mati Kristusova,

Mati milosti božje,

Mati prečista,

Mati brezmadežna,

Mati nedolžna,

Mati deviška,

Mati ljubezniva,

Mati čudovita,

Mati dobrega sveta,
Mati Stvarnikova,

Mati Odrešenikova,
Devica najmodrejša,
Devica častitljiva,
Devica hvalevredna,
Devica mogočna,
Devica milostljiva,
Devica verna,

Podoba pravice,

Sedež modrosti,
Začetek našega vese
Posoda duhovna,
Posoda časti vredna,
Posoda vse svetosti,
Roža skrivnostna,

Stolp Davidov,

Stolp slonokosteni,
Hiša zlata,

Skrinja zaveze,

Vrata nebeška,

Zgodnja danica,

278

Zdravje bolnikov,
Pribežališče grešnikov,
Tolažnica žalostnih,

Pomoč kristjanov,

Kraljica angelov,

Kraljica očakov,

Kraljica prerokov,

Kraljica apostolov,

Kraljica mučencev,

Kraljica spoznavavcev,
Kraljica devic,

Kraljica vseh svetnikov,
Kraljica brez madeža izvirnega
greha spočeta,

Kraljica presvetega rožnega venca,
Jagnje božje, ki odjemlješ grehe
sveta, prizanesi nam, o Go¬
spod!

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe
sveta, usliši nas, o Gospod!
Jagnje božje, ki odjemlješ grehe
sveta, usmili se nas!

(300 dni odpustka vsakikrat. Pij VII.,
30. septembra 1817.)

Molitev k Materi božji.

Pod tvoje varstvo pribežimo, o
sveta božja Porodnica, ne zavrzi

279

naših prošenj v naših potrebah,
temveč reši nas vselej vseh ne¬
varnosti, o častitljiva in blago¬
slovljena Devica, naša gospa, naša
srednica, naša besednica! S svojim
Sinom nas spravi, svojemu Sinu
nas priporoči, svojemu Sinu nas
izroči!

V. Prosi za nas, sveta božja
Porodnica,

0. Da postanemo vredni obljub
Kristusovih.

Molimo.  Podeli nam, svojim
služabnikom, prosimo, Gospod
Bog, da se bomo vedno veselili
zdravja na duši in na telesu, in da
bomo po častitih prošnjah pre¬
svete Marije, vselej Device, se¬
danje žalosti rešeni in večnega
veselja deležni. Po Kristusu, Go¬
spodu našem. Amen.

Molitve

ob pripravi za posvetitev
Mariji.

Molitve, primerne  ob pri¬
pravi za posvetitev Ma¬
riji, so navedene pri prvi vaji
popolne pobožnosti do Marije
(glej str. 175—178); te molitve so
zbrane v posebnega priporočila
vredni knjižici dr. Ant. Zde¬
šarja, »Kratko navodilo
za pravo pobožnost do
Matere božje, kraljice
src«,  ki je izšla med natiskom te
knjige in ima nastopno vsebino:
A Bistvo in namen prave pobož¬
nosti do Marije (str. 3—16), B. Pri-
pravljavni mesec: I. Prvih dva¬
najst dni. II, Prva šestdnevnica.
III. Druga šestdnevnica. IV. Tretja
šestdnevnica (str. 17—44). C. Ne¬
katere molitve (str. 45—62).

281

Bratovščina
Marije, kraljice src.

V pospeševanje popolne po¬
božnosti do Marije se je po mislih
in po želji bi. Ludovika Grinjona
Montfortskega ustanovila v Rimu
posebna »bratovščina Ma¬
rije, kraljice src«  z od¬
lokom z dne 16. junija 1906. (Glej
str. 175.) V to bratovščino vpisu¬
jejo čč. gg. misijonarji pri
sv. Jožefu nad Celjem,


,


KAZALO

Stran

Predgovor k slovenski izdaji . . V

Predgovor p. F. W. Fabra k an¬
gleški izdaji.XI

Uvod . 1

PRVI DEL.

Pobožnost k presveti Devici v
splošnem.

Prvo poglavje.

Vzvišenost in potreba pobožnosti k
presveti Devici.

Prvi oddelek. — Marija in učlo¬
večenje .10

Drugi oddelek. — Marija in po¬
svečenje duš.14

Tretji oddelek, — Posledice:

1. Marija, kraljica src ... 25

2. Marija je ljudem potrebna 27

Četrti oddelek. — Posebna vloga

Marijina v poslednjih časih. —
Preroški pogled.31

284

Drugo poglavje.

Katera pobožnost do presvete Device
je prava.

Stran

Prvi oddelek. — Temeljne res¬
nice .45

Prva resnica: Jezus Kristus,
naš zadnji namen ....  45

Druga resnica: Mi smo Jezu¬
sovi in Marijini ....  54

Tretja resnica: Potreba sa-
moodpovedi.63

Četrta resnica: Potreba sred-
nice pri Jezusu ....  68

Peta resnica: O nevarnostih,
ki nam prete, da izgubimo
duhovne dobrote ....  72

Drugi oddelek. — 0 napačnih

pobožnostih do presvete De¬
vice .77

1. 0 izbirčnih Marijinih ča¬
stilcih .77

2. 0 ozkosrčnih Marijinih

častilcih.79

3. O zunanjih častilcih Mari¬
jinih .82

4. O predrznih Marijinih ča¬
stilcih .83

5. 0 omahljivih častilcih Ma¬
rijinih .87

6. 0 hinavskih Marijinih ča¬
stilcih .88

285

Stran

7. O samopridnih Marijinih

častilcih.89

Tretji oddelek, — O pravi po¬
božnosti do preblažene Device.
Znaki te pobožnosti ... 90

DRUGI DEL.

O najimenitnejši pobožnosti do
presvete Device ali o popolni
posvetitvi Jezusu po Mariji.

Prvo poglavje.

Kakšna je popolna pobožnost do
presvete Device.

Prvi oddelek. — Na koliko nači¬
nov lahko častimo Marijo . . 99

Drugi oddelek. — Kako se po¬
polnoma posvetimo Jezusu po

Mariji.107

Tretji oddelek. — Kaj nas na¬
giblje, da se popolnoma po¬
svetimo Jezusu po Mariji . . 121

1. Taka posvetitev je vzvi¬
šena .121

2. Posvetiti se po Mariji Je¬

zusu je za nas jako pri¬
merno in koristno . . . 125

286

Stran

3. Uspehi popolne posve¬

titve Jezusu po Mariji so
čudoviti.131

4. Naša pobožnost do pre¬

svete Device najbolj po¬
spešuje čast božjo . . . 138

5. Posvetitev Mariji nas

združuje z Jezusom , . . 139

6. Posvetitev Mariji nam

dela mirno vest ....  149

7. S posvetitvijo Mariji kori¬
stimo tudi bližnjemu . . 150

8. Posvetitev Mariji je izvr¬

sten pomoček za stano¬
vitnost .151

Četrti oddelek. — Rebeka in Ja¬
kob — predpodoba Marije in
dobrih, njej vdanih kristjanov 155

Drugo poglavje.

Milosti ali sadovi posvetitve Mariji.

Prva milost: Spoznavanje samega

sebe.168

Druga milost: Resnična vera . . 168

Tretja milost: Dušni mir . . . 169

Četrta milost: Zaupanje v Boga

in Marijo.169

Peta milost: Gorečnost ....  170

Šesta milost: Uspešen napredek
o duhovnem življenju ....  171

Sedma milost: Večja božja čast . 172

287

Tretje poglavje.

Posebne vaje te pobožnosti.

Stran

Prvi oddelek. — Zunanje vaje.

(I,—VII.).173—198

Drugi oddelek. — Posebne in
notranje vaje za tiste, ki ho¬
čejo postati popolni ....  198

1. Po Mariji.199

2. Z Marijo.201

3. V Mariji.203

4. Za Marijo.207

Tretji oddelek. — Način, kako

naj prejemamo sv. obhajilo v
duhu te pobožnosti do bla¬
žene Device.208

1. Pred svetim obhajilom . 208

2. Med svetim obhajilom . 210

3. Po svetem obhajilu . . . 213

Posvetitev samega sebe Jezusu
Kristusu, učlovečeni Modrosti,
po rokah Marijinih ....  215

Molitev blaž. Grinjona Montfort-
skega za svojo Marijino družbo 219

Molitve

v duhu prave pobožnosti do Marije.

Jutranja molitev.239

Večerna molitev.243

COBISS

288

Sveta maša. (Način, kako se je
udeležimo združeni z Marijo) .

Spovedne molitve.

Obhajilne molitve. (Navodilo bi.
Grinjona montfortskega, kako
prejemajmo sveto obhajilo v

edinosti z Marijo).

Molitve pred svetim obha¬
jilom .

Molitve po svetem obhajilu.
— Zahvala v edinosti z Marijo
Prošnja po svetem obhajilu .
Počeščenje in zahvala . . .

Lavretanske litanije Matere božje
Molitve ob pripravi za posvetitev

Mariji.

Bratovščina Marije, kraljice src

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000503601

Stran

247

257

261

261

268

270

273

276

280

281