Prftaina pU•» iw*es «(#«*.* t-SjifiŠifSSSr« sfevjM*«**- Slovenci slovenskega dela združene opozicije zahtevamo, obenem s Hrvati in Srbi predvsem politične zakone in na podlagi njih čimprejšne tajne in svobodne volitve. Ne pozabimo: Hrvatov z dr. Mačkom na čelu ni mogoče pridobiti za nobeno novo politično grupacijo, dokler ne bo rešeno hrvatsko vprašanje! Slovenci ne smemo več voditi politike brez najožjega sodelovanja s Hrvati — kakor se je to dogajalo že od prevrata sem, — če hočemo dobro ne sebi, temveč Sloveniji, državi in s tem Slovencem sploh! S tem nikakor ni rečeno, da nočemo služiti slovenstvu pod slovenskim vodstvom. Nasprotno: samostojnega, neodvisnega slovenskega gibanja si ne moremo misliti brez slovenskega vodstva. To vodstvo pa se ne sme uzurpirati in se sklicevati na nekakšna pooblastila od drugod. Ce zares verujemo v demokracijo potem ne smemo nikdar popustiti od demokratičnih načel! Brezposelnost Zelo vaina naloga In ludi dolžnost države je, skrbeti za vse za njih vsakdanji kruh I Danes je vprašanje brezposelnosti, oziroma vprašanje zaposlitve ljudstva. najvažnejše gospodarsko in socialno vprašanje. Problem se dotika prav bistva pomena države same in organizirane človeške-družbe, ki je v tem, da imej vsak posameznik vsaj skromen košček vsakdanjega kruha. Ako človeška družba, ki je politično-pravno organizirana v državi, vsem prebivalcem države ne more dati zaslužka za preživljanje, potem je ta družba zgrajena na trhlih temeljih in nesposobna, da popelje ljudstvo k lepši bodočnosti. Prvo je kruh, potem pride vse drugo. Gorje pa družbi, kateri je vse drugo več, kakor prizadevanje za dnevni hruh posamezniku in celoti. Brezposelni, ki po dejanjih in nehanjih ilružbe, v kateri morajo živeti, začutijo, da so manj vredno bitje, ki v družbi nimajo zaščitene pozornosti za svoje jade in tegobe, so moralno opravičeni, da postajajo napram človeški družbi tierazpoloženi, Tako problem brezposelnosti ni več samo pro-)lem kruha in zaposlitve delavoljnih lelovnih rok, temveč je to problem po-toječega družabnega reda, njegove mode in vseh njegovih kulturnih vred-lot. S tem postaja brezposelnost isto-asno tudi problem ohranitve države la sedanjih moralnih in družabnih te-neljih. Ce se že zamislimo v mlade luše, ki imajo v svojih svežih globinah se polno volje do aktivnega ustvarja-ija, pa so pod težo prisiljenega brez-ielja k tlom pritiskane, potem bomo razumeli, zakaj te duše izgubljajo na sveži vedrini, da otopevajo in da jim noče več biti sveto to, kar je bilo še največja svetinja njih staršev. Razumeli bomo, zakaj mladina moralno propada — in tudi fizično. Val gospodarskega kapitalizma, ki so je v senci in pod zaščito v vojni propadle javne morale z vsemi svojimi usodnimi posledicami razbohotil po zemeljski obli, je hujše kakor slana mlado cvetje uničil in uničuje pod seboj vse, kar je ustvarila stoletna kultura, bi je dobila svoj realen odsev v socialni zaščiti narodov in posameznih slojev v narodih. Nebrzdani in neureje-vani pohlepni razmah kapitalizma je porušil ravnotežje med produkcijo in konsumom ter s tem vrgel med človeško družbo pošast brezposelnosti, ki je pa zagrabila v prvi vrsti le one, ki so odvisni od zaslužka svojih rok. Gospodarska kriza, ki je sledila konjunkturi gospodarskega kapitalizma, je dobila svoj najusodepolnejši izraz v vedno bolj naraščajoči armadi brezposelnih, tako da je tako zvana gospodarska kriza postala izrazito socijalna kriza, ki vihti svoj strašen bič samo nad soci-jalno šibkimi sloji naroda. Pri ostalih se tako zvana gospodarska kriza izraža samo v obliki manjših zaslužkov, dočim so osnove za njih udobno preživljanje in razživljanje ostale po krizi nedotaknjene. Nalcge in dolžnosti države bi na kratko strnili v en stavek: Skrbeti za vse za njih vsakdanji kruh! V tej dolžnosti leži moralno in socialno poslanstvo države in eksistenčna utemeljenost državnega organizma in njegovih aktivnih činiteljev. Čim aktivnejša je skrb za vsakdanji kruh, tem višje stoji morala in etična sila države in odločujočih činiteljev v njej. Čim sistematičnejša in organiziranejša je ta skrb, tem manj je verjetno, da je briga za težave brezposelnih samo trenutna politična potreba ali samo izraz trenutne dobre volje ali morda celo osebne ambicije. Problem brezposelnosti je zagrabiti v celoti, s pogledom v bodočnost, z r.važevanjcm naše splošno socialno-gospodarske strukture in naših populacijskih pojavov. Z drugimi besedami: Krpanje od trenutka do trenutka problema brezposelno sti ne pomakne z mrtve točke. Pri reševanju brezposelnosti nio ramo imeti dobro izdelan program, ki naj bo več kakor petletka. Slep je, kdor zamiži pred zahtevo, da treba tudi v naši agrarni državi uvesti solidno zgrajeno zavarovanje za slučaj brezposelnosti. Treba je dobiti trajne vire za produktivno brezposelno skrbstvo, ustvariti moramo pravne oblike, ki naj v pridobitno življenje avtomatično dovajajo mlade doraščajoče delovne moči, izločujejo pa stare in onemogle moči. Kdo ima pred sebtoj resno in nepotvorjeno sliko o grozoti brezposelnosti med našo mlado inteligenco. Kje imamo prepo-trebno statistiko? Vsakdo ve, da javna dc!s>. malce ublaže lokalno brezposelnost ročnih delavcev, k zaposlitvi prid<> nekaj inženerjev in tehnično-pisarni-škega osobja — izven brige ostane ves ostali naraščaj iz naših srednjih, strokovnih in visokih šol. Z lahkoto gremo danes mimo redukcij v vseh državnih in javno-pravnih korporacijah in mimo »štedenj« v vseh proračunih, ki mladi inteligenci zapirajo pot v življenje. Poleg »štedenj« ne vidimo nikjer .druge brige za moralno in materijalno življenje naše mladine, ki naj bo bodočnost naroda in države! Za naše razmere je število brezposelnih in nepolno zaposlenih oseb naravnost strašno! Torej! Velika svečanost v Lesičnem Zagrebški Slovenci pod vodstvom gospe Ine Stipetičeve, soproge rektorja zagrebške univerze, slovenske rojakinje, so se odločili, da vzidajo na rojstni hiši blagopokojnega inž. Janeza Mačka, oče-la neustrašenega kmečkega voditelja in prvoboritelja dr. Vladimirja Mačka, v Lisičnem št. 16, občina in fara Pilštanj blizu Kozjega, srez šmarski, bronasto spominsko ploščo, ki jo jo izdelal profesor umetnostne akademije v Zagrebu, g. Ivo Kerdič, priznan kipar in meda-ljer svetovnega slovesa, in ki predstavlja veliko umetnino. Odkritje plošče bo na slavnosten način v nedeljo 3. novembra t. 1. ob 9. dopoldne v Lesičnem. Minulo sredo se je vršil v Lesičnem sestanek domačinov in Zagrebčanov, na katerem se je določil podroben spored proslave in izvolil tale prireditveni odbor: Dr. Dobovišek Rudolf, narodni poslanec šmarskega sreza, predsednik; Kovačič Edvard, kmet, Suho dol št. 2 — Pilštanj, njegov namestnik; Kandorfer Franc, krnet, Pilštanj št. 107, tajnik; Jevšnik Franc, kmet, Kozje št. 64, blagajnik; Muha Janez, kmet, Lesično št. 16 (sedanji lastnik rojstne hiše), Pregrad Janez, zasebni uradnik, Zagreb, Bosanska ul. 8. Turnšek Andrej, kmet, Drensko rebro št. 39, Urbič Anton, trgovec, Zagreb. Ma-ksimirska cesta št. 114, Majerič Anton, kmet, Lesično št. 14, za odbornike. Odbor je prevzel nalojo. da izvrši \se potrebno delo in priprave za to veliko kulturno manifestacijo. Pok. g. Janez Maček je bil gradbeni inženjer in je dovršil svoje študije na tehniki v Gradcu, nato pa.vstopil v službo pri Kr. hrv. zenialjski vladi, kjer Stran 2 »Bojevnik«, dne 27. oktobra 1935. Štev. 20 je služboval 42 let in gradil mnogo cest na Hrvaškem. Dolgo let je služboval v Jastrebarskem, kjer se mu je rodil tudi sin — naš veliki kmečki voditelj dr. Vladimir Maček. Celo svoje življenje je ostal zaveden Slovenec in krstil tudi svoje vnuke — otroke dr. Vladimirja Mačka — s slovenskimi krstnimi imeni Andrej in Nežika. Pok. Janez Maček se je rodil 22. decembra 1845. v Lesičnein št. 16 in umrl 22. decembra 1933. v Zagrebu, ko je točno dopolnil 88 let. Ob smrti svojega očeta je bil dr. Vladimir Maček zaprt v ječi v Sremski Mitrovici. Zagrebški Slovenci hočejo s to spominsko ploščo počastiti spomin slovenskega rojaka iz priproste kmečke hiše na Lesičnem, ki nam je dal velikega vodjo in bojevnika za pravice kmečkega naroda. Vse Slovence vabimo k tej lepi proslavi! Prireditveni odbor. S Narodna skupščina Minulo nedeljo je bila prva seja narodne skupščine, na kateri je bilo izvoljeno novo predsedstvo. Seje se je udeležilo 311 poslancev. Združena opozicija, kot znano, tudi sedaj ni šla v par-'ament. Gremo torej na novo pot borbe za slovensko bodočnost, borbe za resnično samoupravo in slovenski program! Združena opozicija je na seji 2. junija t. 1. soglasno sprejela resolucijo, da ne priznava tega parlamenta, izvoljenega s terorjem in s potvorbo volilnih rezultatov ter je zahtevala, da se skupščina razpusti in razpišejo nove tajne in svobodne volitve. Vlada gosp. Stojadinoviča je dobila izrecen nalog, da pripravi nemudoma nove zakone o tisku, zbrorovanjih in volilni red. Dobila je za to tudi pooblastilo od narodne skupščine. Če Vam je kaj do svobodne tribune se naročite na »Bojevnika"! Ljuba Da vido vič: V naši driavi kradejo I" S shodov Eden, ki je spravil v žep 33 milijonov Tudi preteklo nedeljo je imela združena izvenparlamen tarna opozicija več sijajno obiskanih shodov. Največje zanimanje je bilo za shod v Ralji, na katerem so razni govorniki poudarjali, da hočejo Hrvati to državo, da pa zahtevajo svobodo in popolno enakopravnost. Značilen je bil govor Ljube Davido-viča. Dejal je, da je Ralja srez, kjer je bil rojen. Pod težkimi bremeni stoka danes ves siromašni naš narod. Mi, ki želimo vse najboljše vsej domovini in vsemu narodu, moramo poudariti to, kar pravi narodni pregovor: »Kjer je prepolno, naj se odlije, a kjer je previsoko, naj se malo odseka!« Moram Vam reči, da se v naši državi krade. Potrebno je, da smo vsi pred zakonom enaki, a to nismo. Vem za slučaj, ko je neki gospod pri samo enem poslu z državo, ki je stal 200 milijonov Din, »zaradil« čistih 33 milijonov Din. In tega dobička ni prijavil, da bi ga obdavčili! Potrebno je, da pozapro vse, ki kradejo. Prva skrb demokracije mora biti, da se postavijo pred sodišče vsi ti-rii, ki so se pregrešili zoper državne in ljudske interese. To zakletev hočemo isyršiti! Hočemo svobodo tiska, da lahko javno in svobodno obtožimo vse tiste, ki kradejo, pa naj se svobodno branijo. Toda ako ne bodo dokazali svoje nedolžnosti, naj jih sodišče sodi! Združili smo se v najboljši nameri, da začnemo pomagati tistim, ki najbolj trpe. Hočemo državo urejeno in zakonito, povzdignjeno na višino, na kateri so tudi druge kulturne države. Hočemo popolno svobodo! In mi hočemo kot svobodni državljani braniti svojo svobodno državo! Zato Vas pozivam, da vstopate ne v vrste demokratske stranke, temveč v vrste demokracije! V Aleksincu Na shodu v Aleksinovcu je Joca Jo-vanovič ošibal režim Bogoljuba Jeftica, pa je takole nadaljeval: Združena opozicija zahteva, da se da ljudstvu naj-prvo svoboda in potem prične reševati pereča vprašanja. Ime dr. Mačka predstavlja za nas iz združene opozicije gotov program, za katerega uresničenje tudi nadaljujemo skupno akcijo. Ta program se da reducirati na nekaj točk: likvidacija nezakonitosti, borba za politične in državljanske svoboščine, borba za enakost in enakopravnost državljanov, zajednica in sloga Srbov in Hrvatov, nova notranja ureditev in prepričanje, da se preureditev države ne da izvršiti niti brez Hrvatov niti proti Srbom, niti proti enim in niti proti drugim, temveč v zajednici. Tisti, ki so govorili, da združena opozicija nima svojega programa, so to delali zavestno aH nezavestno. Treba je to razčistiti! Din provizije Leta in leta so zastrupljevali atmosfero med Belgradom in Zagrebom in lahko vidite, kaj je iz tega nastalo. Treba je povrniti zaupanje in imeti mnogo potrpljenja, da se s programom — s katerim smo zadobili podporo ljudstva, ki prestavlja ne samo moralno, temveč tudi faklično zmago — nadaljuje in iz-vojuje skrajni cilj, a to je, svoboda tiska, .zborovanja, dogovorov in združevanja in omogočanja, da izbere ljudstvo svoje prave zastopnike, ki bodo delali na reševanju tistih vprašanj, zaradi katerih ljudstvo najbolj trpi. Opozicija je složna in deluje po določenem programu. Nato je govoril dr. Žiga Scholl. Rekel je, da je dopotoval v zastopstvu dr. Mačka, da jim pove, da bo dr. Maček na čelu hrvaškega naroda in skupno z ostalimi vodji opozicije delal naprej za popolno svobodo hrvaškega in srbskega naroda. Hrvaški narod je od Ljudevita Gaja dalje bil in ostal za jugoslovansko državo. Zagreb je z velikim navdušenjem pozdravil zedinjenje s srbskimi brati. Lažejo tisti, ki govore, da Hrvati nočejo te države. Hrvati hočejo to državo, toda zahtevajo garancije za svobodo. Zasluga hrvaške inteligence je, da je povedala hrvaškemu narodu, da ne mr-zi te države, da ne mrzi srbskega kmeta, ker se to in to ne dela po njegovi volji. Hrvaški narod Vam nudi roko, in daje roko in srce, da skupno izvojuje-mo potrebno svobodo. Potem je govoril dr. Ivan Ribaf, bivši predsednik skupščine, ki je prinesel pozdrave Ljube Davidoviča. Rekel je, da je hrvaško vprašanje važno vprašanje, brez katerega rešitve se ne morejo rešiti druga vprašanja in se ne moro doseči ekonomski napredek. Kakor so se Hrvati zbrali okoli svojega voditelja dr. Mačka, tako se zberite tudi vi okoli svojih opozicijonalnih voditeljev! Skrajni čas je že, da dobimo zakon o svobodi tiska, zborovanja in dogovorov, ker je to pogoj, da se gre naprej! Končno je govoril tudi dr. Dragoljub Jovanovič, ki je rekel, da so težnje hrvaškega seljaka istovetne s težnjami srbskih seljakov. V Valjevu V Valjevu je bivši minister Milan Orol naglašal med drugim: Takoj po vojni se je kvaril parlamentarizem od spodaj s plemenskimi, verskimi in pokrajinskimi razprtijami, ker jih vidov-danska ustava ni pomirila. Od zgoraj pa se je kvaril parlamentarizem z raznimi osebnimi režimi in oligarhijami, da se uničijo demokratske ustanove. Značilno je, da se je ravno v času, ko je stopil Stjepan Radič v vlado, otvorila ofenziva proti parlamentarizmu od zgo- raj z največjo silo. Dovolj je, oživeti spomin na šest Uzunovičevih vlad in na »izbacivanje« iz vlade Stjepana Ra-diča, da bi na njegovo mesto prišel njegov odpadnik Nikola Nikič s pet poslanci, pa da se ima jasna situacija. Med grupami združene opozicije morejo biti jutri razlike v diskusiji o dokončnem novem pokretu kot sistemu. Toda danes med njimi ne sme biti razlik v vprašanju neposrednega programa za upostavitev demokracije kot izhodne točke: glede vrnitve svobode ljudstvu, rešitve neodložljivih ekonomskih vprašanj, rešitve brezposelnosti, obnovitve prometa, kredita in glede rešitve hrvaškega vprašanja. V Kragujevcu Na shodu v Kragujevcu so hoteli zemljeradniki razčistiti vprašanje edin-stva v stranki. Po mnenju nekaterih govornikov naj bi se dr. Dragoljub Jo-' vanovič izjavil, ali je discipliniran član stranke. Drugi govorniki so dr. Drago-ljuba Jovanoviča branili in je bilo po burni debati sklenjeno, da se prepusti končna odločitev o tem, kateri strankini pristaši so se oddaljili od vodstva, voditelju zemljoradnikov dr. Joči Jova-noviču. Izjava dr. Dragoljuba Jovanoviča Dr. Dragoljub Jovanovič je dal izjavo belgrajskemu tistu. v kateri pravi, rla je dala združena opozicija dr. Sto-jadinovičevi vladi velik kredit, mnogo večji, kot ga je pa kedaj dala opozicija kakšni vladi. Ta kredit se je dal v glavnem zaradi tega, ker je prišla ta vlada z idejo, da likvidira težak režim. Stojadinovičeva vlada pa dosedaj še ni izdala političnih zakonov, ki smo jih pričakovali v prvi vrsti in tudi ni z gospodarskimi ukrepi! ,'olajšala pretežkega stanja kmetov in ostalega delavnega ljudstva. Zato ostajamo napram njej na odločno opozicijonalnem stališču. Opažam, da še ni mrtva hidra Jeftičevega režima in da dvigajo glave razni fašistični elementi, da se celo pripravlja nov naskok na naše svoboščine, celo na tiste male, ki smo jih nekaj časa uživali. Ne samo Hodjera in njegovi prijatelji s palicami in s torbami polnimi kamenja, se zbirajo, temveč tudi politični obupanci pod imenom pohorcev in pofovcev in brodolomci mrtvorojene JNS. Zato pozivam vlado, da skrbno čuva to malo svobode, ki smo si jo priborili s svojo zmago pri petomajskih volitvah. Naj bomo še tako kritično razpoloženi njenemu ekonomskemu programu, mi ji bomo prihiteli na pomoč. Razgibali bomo celokupno javno mnenje,, zato pa zahtevamo od vlade: polno svobodo tiska, da lahko razpravljamo o vseli vprašanjih. Naj vedo vsi odločilni krogi, da čuva opozicija enodušno diržavno celino in da v tem ni razlike med nami in onimi, ki so odgovorni za oblast. Največja garancija za ohranitev ljudskih svobod-ščin, za učvrstitev jugoslovanske drž. rajednice, za normalen razvoj politič- nih in družabnih prilik je močan po kret združene opozicije. V krilu zdru žene opozicije je treba, da se organizira močan kmetski pokret. Zato bodi prvi naš vzklik: »Prijatelji svobode skupaj!< drugi: »Opozicijonalci skupaj!« tretji pa: »Kmetje skupaj!« Tako bomo formirali tri verige politične in so-cijalne obrambe. Še ena zelo pomembna izjava O priliki sestanka zagrebških pristašev JRZ, ki se ga je udeležil kot odposlanec bivših radikalov bivši minister dr. Laza Markovič iz Belgrada, je pozdravil odposlanca predsednik zagrebške organizacije JRZ dr. Fran Gabrek in potem dejal: Osem stoletij niso mogli Hrvati pod tujim jarmom manifestirati svojega Hrvatstva. Naj bi jim bilo to možno danes v njihovi svobodni državi, da dado duška svojim patriotič-nim občutkom. Jaz kot Hrvat izjavljam, da zelo spoštujem dr. Vladka Mačka in da ne bom nikdar sodeloval v teh vrstah, če bo naša stranka nastopila sovražno proti njemu in njegovim pristašem. Najvažnejše solim dnevnice V Belgradu mnogo razpravljajo o poslovanja administrativnega odbora narodne skupščine, ki ga dirigira predsednik Stevo Čirič. Tako poroča »Vreme«, da so se nastavili razni nekvalificirani uradniki in da so imeli gotovi poslanci take privilegije — kakor prijatelji iz najbližje okolice Bogoljuba Jeftica — da so proti vsem predpisom prejeli svoje dnevnice in akontacije za več mesecev vnaprej. »Vreme« tudi našteva te poslance, ki so prejeli dnevnice že do 1. maja prihodnjega leta. »Vsiljuje se nam vprašanje«, piše »Vreme«, »kdo bo povrnil državi škodo, ako bi bila narodna skupščina iz kakršnihkoli vzrokov razpuščena. Izplačila na račun bodočih dnevnic znašajo več milijonov dinarjev! Hrvati se nikogar ne bole Belgrajska »Politika« poroča, da so je med poslanci vladnega kluba večine mnogo govorilo o tem, da bodo prišli v Belgrad poslanci izvenparlamentarne opozicije in da bodo na ta način preprečili, da bi ostala vlada v manjšini. »Obzor« pripominja k temu poročilu, da so informacije belgrajske »Politike« neutemeljene. V vrstah izvenparlamentarne opozicije, še celo pa v vrstah KD koalicije, se sploh ni razpravljalo o tem in ni niti govora, da bi opozicijonalni poslanci šli v sedanjo skupščino. Kar se tiče bav-bava s povratkom režima Bogoljuba Jevtiča in tajne organizacije »POF«, je pa potrebno vedeti, da je Kmečko-demokratska koalicija vzdržala tak režim in da se ga niti najmanj ne boji, tudi če bi se povrnil. Stanko Florjančič: Stara, a večno nova pesem »Službene novine« v Belgradu so prinesle na 6. in 7. strani 18. aprila t.l. objavo »Kancelarije izvršnog oddelenja uprave grada Beograda« štev. 25.088 in 25.990 z dne 8. aprila 1935. Z njo se je razpisala 20. maja t. 1. javna dražba dveh zemljišč nekega Vase Vasilija, U. Jovanoviča, pognanih na dražbo na zahtevo Narodne banke in na podlagi izvršilnih meničnih nalogov trgovskega sodišča v Belgradu. Po navedeni službeni objavi sta bili obe zemljišči s poslopji vred uradno ocenjeni na Din 3,800.000, najnižja draž-bena ponudba pa je bila določena na Din 1,900.000. Po isti službeni objavi je bilo na predmetnih vrednotah naštetih in uradno ugotovljenih nič manj ko 23 raznih kreditnih bremen, od katerih odpade na Narodno banko .... Din 7,350.000 Poštno hranilnico . . . „ 6,518.970 Drž. hipotekarno banko „ 8,201.350 Razne druge zavode . . „ 12,476.000 Na davčno upravo v Belgradu ......„ 497.904 Skupaj torej na glavnici Din 35,044.224 kateremu znesku je prišteti še 7 do 9% obresti za dobo, ki iz objave ni razvidna. Gornja objava v »Službenih novi-nah« je sicer že pol leta stara in zadeva v obravnavanem stadiju verjetno že končana, ker je bila dražba razpisana 20. maja t. 1. Stvar pa je vendar radi posebnih okoliščin še vedno zanimiva in poučna, ker najlepše osvetljuje razmere, pod katerimi se danes razvija in »procvita« naše narodno gospodarstvo. Ni nam sicer znano, kje se je dobilo plačilo za kritje razlike med ce-nilno vrednostjo na dražbo pognanih Jovanovičevih zemljišč Din 3,800.000 in med dolžno glavnico Din 35,044.224. Tudi nam ni znano, kdo bo plačal ceho Štev. 20. »Bojevnik«,' dne 27. oktobra 1935. Stran 8 manjkajočih 90% ali okroglih 30 milijonov dinarjev. Zanimivo pa bi bilo vsekakor zvedeti, Itako so krili svojih 22 milijonov dinarjev Narodna banka, Poštna hranilnica in Državna hipotekama banka, ki so naši najglavnejši javni denarni zavodi. Tovariši, naročajte in širite naš tednik! Rešitev slovenskega vprašanja je potrebna tudi iz državnih ozirov! Ženstvo nam piže; Zahteve sedruženiliL žen Preteklo nedeljo je naše ženstvo na zborovanjih po vsej državi jasno in določno povedalo, kaj je vzrok obupnih razmer, ki so privedle svet »na rob propada«, kot je dejala našim ljubljanskim zborovalkam v magistratni dvorani ga. Angela Vodetova. Moška moč, razum in sila vodijo preko sveta tako čudovit voz kulture in civilizacije, da ostaja za njim sled kot za tatarskimi plemeni, katerim so svetila po vsej zmagoviti poti pogorišča domov in so jim pome rjena človeška trupla bogato gnojila zemljo. Stoletja so že pretekla od tistih časov, ko so divja plemena s svojo necivilizirano močjo teptala svet in vendar so v XX. stoletju v bistvu še vedno iste razmere kljub vsem kulturnim ustanovam in kljub toliko poudarjenemu napredku. Narodi propadajo prav tako, kot so propadali v času teme in nevednosti. Propadajo na zunaj in na znotraj; množice in posamezniki. Žene pa strme čakajo, kdaj bo konec vsega kudega in se uresniči vsaj eden od številnih obetov tistih, ki narode vodijo. Vendar čakajo zaman že stoletja, njih položaj pa se slabša iz dneva v dan. In ker je le žena tista, ki ji je podeljena moč zdravljenja življenja, se je začela oglašati, opominjati in klicati. Kliče vse trpeče sovrstnice, naj pomagajo ustaviti v pogubo drveči voz zgrešenega življenja narodov. Njen prvi klic pa zahteva, da se jo postavi v isto vrsto z možem, rta mu tako. lažje pokaže strašne rane na telesu naroda in družine in da mu jih pomaga zdraviti. Ta klic je kakor plat zvona in ne sme biti žene, ki bi ga preslišala, pa tudi ne moža, ki bi ga ne upošteval. Velik mož, indijski filozof R. Tagore je dejal: »Žena vrši isto nalogo, kot jo vrši zemlja, ki ne daje stvarem le življenja, ampak jim tudi pomaga rasti in se razvijati. Žena je življenju to, kar je obrežje reki. Brez obrežja bi se vode izgubile v močvirja, ono pa jim daje trajen tek. Kultura je postala s pomočjo znanosti v pretežni večini moška in najboljša čustva se morajo umikati železni moči zakonov. Ta enostranska kultura se prekopicuje od ene katastrofe do druge in končno je prišel čas, ko mora žena podeliti temu silnemu iztekanju moči pravi življenjski korak.« Da je res prišel ta čas, so pokazala nedeljska zborovanja žena za politično osvoboditev in enakopravnost. Glavna govornica na ljubljanskem zborovanju ga. A. Vodetova, znana prvoboriteljica za ženske pravice, je podala živo sliko razmer, v katerih živimo, in ki nas bolj ko kdaj silijo k temu, da se z vso močjo zavzamemo za svoje pravice — za politično enakopravnost. Izvajanjem Vo-detove je sledilo viharno odobravanje in zborovalke so soglasno sprejele naslednjo resolucijo: Združene žene v Sloveniji, zbrane na zborovanju v Ljubljani dne 20. oktobra 1935 zahtevamo, da se v novi volilni zakon sprejme splošna, enaka, tajna — aktivna in pasivna volilna pravica za ženske in sicer za narodno skupščino in vsa samoupravna zastopstva. Maže delo poprej In danes; jg,Lk demoRrgtcIjo Vsi bivši režimi, ki so v imenu »integralnega jugoslovenstva« dosledno zanikali obstoj Slovencev kot naroda in so nas poniževali na nivo plemena, so imeli eno skupno osnovno načelo v svojem programu: vladati. Med ljudstvom niso imeli zaslombe, zato so si morali v dosego svojega cilja izkonstruirati integralno jugoslovenstvo, to se pravi, po oblasti, od zgoraj navzdol so propove-dovali, da eksistira v Jugoslaviji samo eden troimen. jugoslovenski narod, katerega deli, plemena so Slovenci, Hrvati in Srbi. Kdor si je drznil v dobi bivših režimov nastopati proti tej tezi, kdor si je upal ostati zvest svojemu slovenskemu, hrvaškemu in srbskemu narodu, ta je bil od režimskih priganjačev denunci-ran kot protidržaven element in je bil tako izpostavljen najhujšemu preganjanju. V šestojanuarskem manifestu nam je bilo sporočeno, da bodimo v prvi vrsti dobri Slovenci, Hrvati in Srbi, ker edino kot taki smo lahko dobri Jugoslovani, protiljudski režimi pa se za to temeljno točko šestoijanuarskega manifesta niso brigali, ker jim ni šla v-njih politični račun^ Na ta način smo bili deljeni v dve vrsti državljanov: v polnopravne Jugoslovene, ki se jih je povsod favoriziralo in v separatiste, protidržavne elemente in punktaše, ki so imeli samo dolžnosti, pa nobenih pravic. V tej črni dobi najhujše strahovlade se je pojavilo v Sloveniji bojevniško gibanje. Na neštevilnih sestankih in shodih smo neustrašeno in pogumno nastopali za pravice, enakopravnost in svobodo slovenskega naroda, dvigali samozavest in ponos v srcih ljudstva, ki je že skoraj obupalo pod udarci nasil-stva in krivice. Nikogar se nismo bali, ker smo si bili svesti, da imamo pravico in visoko moralno kvalifikacijo za svoj nastop proti zatiralcem ljudske svobode. Mi smo soustvarjali to državo, neštete so bile naše žrtve, ki smo jih doprinesli med svetovno vojno zato, da bi naš narod v svobodni državi živel svobodno, enakopravno politično, gospodarsko in kulturno življenje v bratski ljubezni s Srbi in Hrvati. Ne priznavamo nikomur pravice, da bi proti volji naroda v imenu neke imaginarne, umetno skonstruirane ideologije izrabljal oblast in z nasilstvom in krivico vihtel svoj bič nad ljudstvom, ki zahteva svoje naravne pravice. V imenu demokracije zahtevamo, da se da narodu pravica, da si sam uredi svoje življenje tako, da bo v bratski zajednici živel enakopravno in svobodno s Srbi in Hrvati v skupni državi. Odklanjamo vsako diktaturo in vsak fašizem — narod je zrel dovolj, da se po svojih v svobodnih in tajnih volitvah izvoljenih predstavnikih vlada sam in si sam kroji svojo usodo. Tako smo govorili narodu v dobi najhujše reakcije, tako mu govorimo danes, ko je na tleh režim nasilja in se polagoma bližamo svojemu cilju: enakopravnosti in svobodi. Narod nas je razumel takrat, ker smo mu govorili iz srca, razume nas tudi danes, ker ve, da le ramo ob rami s Hrvati in Srbi kot enakopravni bratje lahko dosežemo to, za kar se skupno borimo: pravo, resnično svobodo v veliki, močni, vsem pra« vični zajedniei Jugoslaviji! Mrik. Tisoč novih naročnikov v zad- njem tednu zgovorno priča, kako zelo ugaja »Bojevnik" našemu podeželskemu ljudstvu. Naročite se nanl tudi Vil Treba bo drugače misliti I Z,gl minim€alni program V našem notranjem političnem udej-stvovanju smatramo ob danih prilikah za nujno potrebno, da se Slovenci združimo na enotno linijo. Ta naša zahteva ni oportunistična in tudi ne opozicijonal-na, ampak načelno rešilna. Odkar živimo Slovenci, Srbi in Hrvati skupno pol. življenje, smo nabrali in doživeli toliko izkušenj, da danes lahko tudi Slovenci vemo, katera pot je za nas prava, najboljša in najkrajša. Vsi smo za enotno državo in za monarhijo. O tem ni prav nikakega spora in ga ne bo. Toda pri naši notranji ureditvi smo Slovenci imeli dosedaj podrejeno vlogo, če smo sploh kakšno imeli. V boju med posameznimi velikimi skupinami smo večkrat bili jeziček na tehtnici. Kot taki smo večkrat odločevali le za koristi drugih in prav nič zase. Pomagali smo danes tej veliki skupini do oblasti, jutri pa nasprotni. Kar smo danes grajali, smo jutri hvalili. In to vse samo radi nekega nizkega stolčka! Posledica je bila, da smo se zamerili enkrat tej, drugič pa oni veliki skupini, dokler se nismo zamerili vsem. Postali smo tržno blago, ki ga lahko kupi, kdor da več. Kupna cena pa je bila vedno nesorazmerna prodanemu blagu v našo škodo. Tako so nas izrabljali in izzigravali, mi pa tega niti opazili nismo. Ostali smo reveži, kakršni smo bili. Ce smo se pritožili, so nas potolažili na ta način, kakor se potolaži lačnega konja, če se mu da namesto ovsa lepo uzdo. -Konj je svoje nove uzde vesel, ker ljubi poezijo, in pozabi na drugo! Ko smo v drugačni konjunkturi zahtevali slovensko zastavo, so nas zaprli. Ko smo pa zahtevali kruha, so nam jo pa dali. Pa tudi doma v našem rodbinskem krogu smo bili taki. Škodoželjno smo se smejali navideznemu nasprotniku, ki je moral glodati opozicijski kruh, in blatiti in sovražili smo ga, ko je on sedel na onem nizkem stolčku. Na ta način smo izgubili v velikem in v malem svoj narodni kompas. Res imamo nekaj nesebičnih in sposobnih politikov, ki vse to vidijo in z žalostjo v srcu gledajo, vendar sami ne morejo ničesar pomagati. Preveč so odvisni od svoje osebne organizacije, v kateri pa zmagujejo po navadi tisti, ki znajo bolj kričati in bolj sovražiti. Danes Slovenec že mori Slovenca brata; kako strašna slepota je človeka! Slovenci še živimo z avstrijsko miselnostjo in se je ne moremo otresti. V Avstriji smo bili srečni, če smo dosegli v političnem boju nameščenje kakega sluge pri kakem uradu ali kaki ustanovi. Tako nameščenje smo zaznamovali kot velik uspeh. V Avstriji smo bili hlapci skozi stoletja, nekaj manj vrednega v sovražnem svetu. Mislili smo, da mora tako biti. Tudi danes napačno mislimo, da je svetovni nazor vse in da je vse, če kdo sede na oni nizki stolček. Vendar so danes vse druge stvari na dnevnem redu kakor svetovni nazor in politična moč. Naš gospodarski red se je zamajal v svojih temeljih, doživlja organsko, neozdravljico bolezen. Posledice bodo neizmerno velike. Treba se bo navaditi drugače misliti. Pod pritiskom dogodkov bomo prisiljeni kmalu opustiti razprave o svetovnem nazoru, o starih političnih strankah in boj za ministrske in podobne stolčke. Kmalu se bomo delili po drugih načelih. Junaki dneva bodo podrobni delavci, tisti, ki opravljajo službo med ubožnim narodom, ga prosvetljujejo, gospodarsko in socialno podpirajo ter moralno dvigajo, oni bodo ljudski ministri in bani, bodo narodni junaki. Poleg tega pa svobodni, brez prisege in obvez. Za ideje v zraku smo se borili in zgubili tla pod nogami. Mislili smo vodoravno. Toda mi moramo začeti misliti navpično na zemljo, na kateri živimo. Združiti se moramo vsi Slovenci na minimalen program, ki je sodoben, na program, veljaven za vse ozemlje, kjer živimo. Če tega ne storimo, bomo še nadalje potisnjeni na trg za blagovne vrednote, bomo izkoriščani in izigravanj v korist drugih, ki bogatijo. O vseh stvareh, ki se dogajajo, se ne piše, vendar vemo vsi zanje, in so resnične. Mi ne bomo nikogar moralna spreminjali in ne spremenili, zato ne bomo trosili svojih moči v razpravljanju, kako bi moralo biti pri drugih, ampak odločimo se, kako mora biti pri nas! Slovenija samo Slovencem! To je naš okvirni program, ki ga izpopolnimo s kulturnimi, gospodarskimi in socijal-nimi smernicami. Potem si bomo že tudi na jasnem, kako se bomo združili v celoto in končali dosedanje razprtije. Mogoče ne bomo mi še končali tega dela, mogoče bomo morali obmolkniti, toda do tega sporazuma med Slovenci mora priti, ker vemo, da mladina, ki raste za nami, gleda na vsa ta vprašanja drugače, kakor jih gledamo mi. Bodočnost je mladine, ker ni obremenjena s suženjskimi predsodki in ki jasno opazuje in čaka svojega dneva. Danes gre za velike stvari v politiki in v gospodarstvu. Da bomo te stvari obvladali v lastno korist, se bomo morali omejiti samo na našo pokrajino ter tu pripraviti pogoje za boljše življenje. Drugi pa naj drugod. OdloCna beseda trboveljskih rudarjev: Svobodo in pošteno eksistenco hočemo! Delavstvo se upravičeno lahko ponaša s svojo preteklostjo, s svojo svetlo tradicijo, da je brez ozira na svetovno naziranje, vedno in povsod, v vseh deželah sveta, tvorilo avantgardo bojevnikov za politično svobodo najširših ljudskih množic. Delavstvo je že v zadnji četrti preteklega stoletja popolnoma pravilno doumelo, da je socijalno izboljšanje delovnega ljudstva mogoče le s pravo resnične demokracije — ljudsko samoupravo. Demokratski sistem vladanja kot idealna zamisel jamči vsakemu posamezniku iste pravice in dolžnosti, ne glede na stan in položaj, ki ga zavzema v družbi, tako da je vsakemu državljanu mogoče, da po svojih svobodno izvoljenih zastopnikih soodločuje pri ustvarjanju zakonov in vodstvu države. Voditelji delavskega gibanja so že tedaj bili prepričani, da je uveljavljenje vseh teženj delovnega ljudstva, vseh njegovih upravičenih zahtev izvedljivo, če se vsem članom te ogromne zajednice omogoči, pri tem zanje tako težko življenjsko važnem vprašanju tudi odločati. Ker je pa bitnost prave demokracije prav v tem, da bodi človek enak človeku v vsem, v vseh pravicah in dolžnostih, so delavske množice vodile desetletja težko borbo za osnovne principe ljudske samouprave. Krvavele so iz neštetih ran v prepričanju, da se dela za dobro in sveto stvar človeške družbe bodočnosti. Polet demokratične ideje, ki je dosegla vsekakor svoj vrhunec in uveljavljenje po končani svetovni katastrofi, nam je kaj kmalu razbil iluzijo, da je demokratični način vladanja dober sam ob sebi ne glede na vodilne osebnosti ter njihovo moralno kvaliteto. Šlo je tako daleč, da so še včerajšnji predstavniki in najvnetejši zagovorniki nasilnega vladanja ljudskih množic kar čez noč postali poborniki demokracije. Naravno je, da je s to »prelevitvijoc ideja demokracije izgubila ogromno na resničnosti, sposobnosti ter volji, da se teorija realizira, ker se ti »vtihotaplje- Stran 4 »Bojevnik«, dne 27. oktobra 1935. Štev. 20. ni« vodilni demokrati, kot osebni kori-stolovci, niti najmanje niso sramovali pod novo »zaščitno**; znamko nadaljevati svojega starega načina tiraniziranja in protiljudskega vladanja. Politične pravice in socijalni zakoni v prilog so-cijalno šibkih, ki so v prvih povojnih letih kar deževali, to pa predvsem iz strahu pred negotovostjo, niso imeli niti časa pokazati se v izvajanju, ker je reakcija prenaglo dobila izredno dober apetit. Razne demokratične vlade z reakcionarno tendenco so nas v teku časa toliko »zdemokratizirale«, da smo primorani danes podvzeti borbo za csnovne državljanske pravice, kakor so to delali naši predniki pred pol stoletja. Zavedamo se, da si je po tolikih bridkih izkušnjah in razočaranjih, ki so bila zlasti za delavstvo nadvse obupna. zelo težko pridobili si zaupanje delovnega ljudstva. Mi stojimo na stališču, o katerem mislimo, da je tudi edino pravilno; da je vsaka rešitev delavskega vprašanja iluzorna dokler nima delovno ljudstvo svobode, javno propagirati svoje zahteve in smernice, dokler se ono ne sme organizirati, kakor bi ustrezalo njegovemu resničnemu razpoloženju. Prepričani smo. da bodo lo fpžko nalogo pravilno rešili samo ljudje iz ljudstva, ki si jih mora delovno ljudstvo pri čimprejšnjih svobodnili in tajnih volitvah samo izvoliti! Če se bo dalo delovnemu ljudstvu kar je njegovega: svobodo in pošteno eksistenco, potem bo tudi ono dalo drage volje državi, kar je njenega: zvestobo in pripravljenost na žrtve! Brez politične svobode pa ni mogoča svoboda strokovnega organiziranja, brez tega pa tudi ni zboljšanja delovnega ljudstva, socijalnih razmer. Toda slovenska demokracija že vstaja, in zato vsi bojevniki na plan! Lojze S. Dopisi IZ PREKMURJA Tišina. Naša fara je dobila pod prejšnjim režimom naslov »opozicijsko gnezdo.. Niso se prebivalci uklonili nasilju in pretnjam mogočnikov iz JNS. Leta 1933. je pri občinskih volitvah le naša občina izvolila župana, ki ni bil JNSar, in sta propadla oba režimska protikandidata. Kaj to pomeni, se vidi iz dejstva, da je n. pr. župan občine Sobota-ckolica pred občinskimi volitvam, vstopil v JNS, boječ se. da propade; da je drug veliki gromovnik iz bivše SLS se skril pod plašč »Narodne prosvete« in »Glasa Naroda«-. Mi smo vztrajali. Odločilna opora nam je v vseh teh borbah bil naS gospod župnik, ki ima v njem ljudstvo svojega skrbnega voditelja in zaščitnika. Zato ga pa tudi vsa fara spoštuje in ljubi. Tudi bojevniški pokret, borba za svobodo, resnico in poštenje, je imel pri nas močno oporo ter smo bili središče tega gibanja v vsem srezu. V odlični meri nam je pripomoglo k našim samostojnim odločitvam in mišljenjem naše okoliško prosvetno društvo, ki je skrbelo do razpusta Zveze za našo wgojo. Tr društvo smo 29. 9. zopet obnovili. Vršil se je ta dan po mnogih letih zopet občni zbcr, ki je nedvomno dokazal s svojo ogromno udeležbo in zanimanjem članstva vero, ki jo i'ra naše ljudstvo v svoje društvo in svojega župnika. Velika šolska soba je bila \ retesna, ljudje so stali zunaj pred vraii in pod < kni. Zahtevali so zbor na prostem, čemur pa ni Lilo mogoče ugoditi. Zbor je vodil orejšnji predsednik Vukan Matija iz Tišine, govorili pa so o ciljih in namenih prosvetnih društev abit. Uilen Franc i" Raukovec, domači bogoslovec ter kol gost notar Koder iz M. Robote. Na koncu pa je še spregovoril prav lop g-vor domači gospod župnik o nekulturi lako .¦.vinih kulturnih ljudi, posebno yn\-o;-¦ iih, in bodril članstvo k izobraževanj1'. Po izvolitvi novih društvenih funkci Jona ijov se jr> članstvo razšlo z željo ča •'" /opet snide uživat bla^odati prop-.Ke. Rankovci. Preteklo sredo je odšio od nas v Soboto na srezko načelstvo okoli 40 ob- činarjev povprašat, kaj je z njihovo večkratno zahtevo, da se jih odklopi od občine Kupšinci in. priklopi občini Tišina. Stvar se zelo dolgo vleče, pa so dobili sedaj pri oblasti zagotovilo, da se bo stvar pospešila. Šalovci. Tudi pri nas je počelo gibanje, da se prekomasira naša nova občina Ša-lovci. Markovci, Eudinci, Čepinci žele drugačne ureditev. Murska Sobota. Terezin sejem (15. 10.) je naš največji sejem. Tudi letes je bil velk obisk in so bile kupčije prilične. Le živina ni imela mnogo kupcev, še slabše pa so bile cene, ki so celo padle. Ljudje že obupujejo, da bo kdaj boljše. — V. razred na gimnaziji je otvorj&n. Vzdržujejo ga občina in starši šolarjev. Ni to velik uspeh, vsaj tolik ne, da bi se moralo peti toliko slavospevov intervenentom, kakor se godi v tem slučaju. Pred leti je občina vzdrževala celo višjo gimnazijo, a se ni pela nobena hvala nikomur. Nekaterim so pač potrebni ceneni uspehi v današnjih časih, da bi jih med vo-lilci popularizirali. Prodaja »Bojevnika«. Po vsem srezu bomo organizirali prodajo »Bojevnika«, ki je edino tedensko glasilo slovenskega dela združ&nc opozicije, v trafikah in trgovinah. Za sedaj je že »Bojevnik« na prodaj v trafiki Szakal Irma v M. Soboti (pri parku)' in v trgovini Oreškovie v Puconcih. Somišljeniki, kupujte naše glasilo, ki stane številka le en dinar. Prosimo vse trafikante in trgovce, ki bi list želeli prodajati, da nam to javijo, nakar bio naš soboški zaupnik zadevo organiziral. Kultura »Leseni križi.« O tem svojem delu, brez dvoma najT boljšem umetniškem vojnem romanu, kar jih poznamo, pravi pisatelj Roland Dorgeles sam: »To ni roman, to niso stvari, ki sem jih videl: to je nekaka proustvarjena resničnost. Čemu bi poročal o tisoč resničnih dogodkih, ko pa se čutim sposobnega, da si izmislim enega, ki jih vso vsebuje? Čemu bi kopiral, ko pa lahko sam rodim? Moja duša, moje misli, moje meso — vse je bilo polno vojske. Tre-balo mi je samo misliti. Niti za hip mi ni bilo na mar, da bi vodil dnevnik svoje stotnije. Imel sem višje stremljenje: ne pripovedovati svoje vojske, ampak podati vojsko sploh.; ne navajati datumov; puščati ob strani imena oddelkov, pozabljati številke armad in dvigati iz samega sebe tako resnične spomine, da bi vsak bojevnik lahko dejal: »To so tudi moji spomini.« Robata resničnost življenja po jarkih, kakršno je bilo zares, brez olepša-vanja, brez napačne in zlagane tenko-čutnosti, se nam razgrinja v tem delu. Kaže nam frontnega vojaka, ki si je bil enak povsod, med »našimi« in med >nasprotniki«; sprva naivno navdušen, kaj kmalu streznjen, v vednem nasprotju do večine »našitkarjev«, otopel in robat brez razlike. To je knjiga vojne resničnosti in romantike, knjiga spominov za bivše bojevnike, knjiga razodetja za generacije, ki se znova navdušujejo za vojno. Naroča se v Jugoslovanski knjigarni v Ljubljani. »Brez slave.« Pod tem naslovom je izdal Vinko V. Gaber - Gaberski v samozaložbi spomine na svetovno vojno. V predgovoru pripoveduje: »Velika vojna narodov, ki je vrgla svojo morečo senco po vseh delih sveta, je divjala skoro pet koledarskih let. Malo je ljudstev in dežel, da jih ni potopila v kri in zavila v dim. Kdo je kje, ki je ne bi bil občutil? Morje gorja je povzročilo večini, mnogim pa je tudi vir radosti, sreče in blagostanja. Dobrih petnajst let po vojni je kratka doba, ki v ogledalu zgodovine ne pomeni mnogo; je pa ta kratki pedenj časa že tolik, da more vsakdo zase trezno opisati, kako je on videl in čutil dogodke in kako je živel tiste dolge, dolge dni. Ta-le knjiga ne teži za literarnim slovesom; hoče biti le izraz človeka, ki ga je usoda potegnila v vrtinec, da se je utapljal med milijoni drugih. Opravila je svoje skromno delo, čim je s posameznimi prepletajočimi se poglavji podala medlo sliko vsega, kar se je dalo doživeti in moglo prenesti. Objavil sem pa vse to v knjigi na besedo mnogih, da bi s tem nekoliko prispeval k pravemu pojmovanju vojne in bistrenju nje pomena za nas. Spomini kaj hitro blede. Treba jih je začeti zbirati in urejiati. Znalo bi se zgoditi, da naši mlajši o strašni preskušnji narodov skoro ne bodo več vedeli, kakor mi o Francozih ali Turkih pri nas.< Knjiga ima 260 strani, stane 25 Din in se naroča pri avtorju v Celju. Za Bonaiev spomenik Kakor je znano, se je sestavil odbor, ki ima namen postaviti na Brezjah našemu vzornemu in zaslužnemeu tovarišu č. g. Franu Bonaču, ki ga nam je kruta usoda tako nenadoma iztrgala *z naših vrst, dostojen spomenik. Saj jo pokojni ravno na Brezjah tolikokrat zbiral slovenske vojake, jih bodril in vne-mal za vse dobro in blago. Vsak. kdor je poznal, slišal in čul o Bonaču, ve, da je bil mož slovenskega naroda, ki se ni strašil potov in težav, da zastavi svojo krepko besedo v ebrambo našega naroda in jezika, pa tudi v obrambo vseh ponižanih, teptanih in razžaljenih. Njegove zasluge za postavitev spomenikov padlim in umrlim v svetovni vojni so tako velike, da odlični naš tovariš prav gotovo zasluži spomenik. Skoro ni župnije in vasi, kjer ne bi Bonač vzbujal s svojo ognjevito besedo vojakov iz svetovne vojne k vzvišenim idealom večne Lepote in Dobrote. Zato se sedaj obračamo do vseh vojnih tovarišev z vljudno prošnjo, da pomagajo uresničiti našo lepo zamisel. Zlasti prosimo vejne tovariše, da organizirajo v svojem okolišu nabiralno akcijo. — Vsak tovariš-bojevnik naj prispeva vsaj z dvema dinarjema za spomenik, poleg tega naj bi premožnejši svojim razmeram primerno več darovali. Tako upamo, da bomo v najkrajšem času mogli uresničiti našo zamisel, ki bo zgled resničnega tovarištva in pobuda za medsebojno zvestobo in prijateljstvo. Vemo, da so časi težki, da so razmere, v katerih živi velik del našega naroda, tudi v gospodarskem oziru skoro obupne, vendar stopamo pred naše tovariše, da skupno proslavimo in počastimo Frana Bonača. Zahvaljujemo se vsem tovarišem že v naprej za delo in trud, ki ga bodo imeli z našo akcijo. Tovariši, naša skupnost in naš ugled zahtevata da dobi naš tovariš Fran Bonač čim prej na Brezjah spomenik! V vseh zadevah akcije za spomenik Franu Bonaču se obračajte na podpisani odbor. Nabrane prispevke pošiljajte na položnicah ček. rač. št. 11.997 z označbo »za spomenik Franu Bonaču«. Na delo, da bo uspeh čim hitrejši in večji! Odbor za. postavitev spomenika Fr. Bonaču v Kranju. Utrinki Slovenska zemlja ti je kot rodna mati. Ona te redi, ona te vzgaja, ona ti daje moč do življenja. Zato te kliče, zahteva od tebe, da je ne zatajiš in da ne boš zatajeval njenega jezika! Nam je do tega, da bomo imeli zdrave, site, zadovoljne državljane, ki bodo vedeli, da so Slovenci in svobodni Jugoslovani! Moderna doba Tehnika napreduje, človeštvo nazaduje. Sedanja politika Mnogo besedičenja, malo razveseljivih novic. Živimo v času praznote, namreč denarnic in obljub. Trpko spoznanje Ljudstvo le preradc kamenja svoje voditelje, da kasneje tem lažje počasti njih spomin. Politiki sedanjih dni »Volkovi« se bridko pritožujejo nad ubogo »ovco«. Usoda bivših »nacionalnih« voditeljev Mnoge, ki so bili še pred nedavnim ugledni, danes niti ne povohajo več. Čudež Nad Evropo se zbira neurje. Ali ni čudne, da še ni treščilo? Na pomoč sedlarjem Sedlarji baje preživljajo trdo krizo. A|» jim ne bi mogli malce priskočiti na pomoč naši JNSarski »presedlači«? Evropa 1. 1935 Do zob oboroženi mir je na zmagovitem pohodu. Moderen pregovor Majhne tatice obešajo, »velikk se pa itak medsebojno izpuščaje Označba sedanje krize v treh besedah Dohodki so izdatki. Modrost večine državnikov Želijo si vojne radi ljubega miru. Sladkor se draži, zato so pa sladke fraze tem cenejše. Pravijo... Pravijo, da tudi uš že izumira. Upajmo, da z njo tudi sedanji ušivi časi. Bodoči stanovanjski oglas »... z lastnim prolibombno-plinskim zavetiščem...« Čudno Oni, ki riskirajo najmanj, pridobivajo ponavadi največ. Žalostno, toda resnično Spitanci ne mislijo na lačne. Strah vseh sedanjih »nacionalnih« politikonov Le nikar nobenih stvarnosti. Nekdanji in sedanji gospodarski položaj. Nekoč so milijoni ležali na cesti, danes pa milijonarji. Novodobna družabna bolezen Splošna okamenelost človeških src. Hranitelji so danes po navadi brez hrane. Edina zaposlitev brezposelnikov Oživljanje minulih lepih spominov. Sedanje življenjsko načelo Človek upa na boljše čase, a mora biti pripravljen na najhujše. Kako se nam godi Pravijo, da se pri nas razmere obračajo že veliko na boljše. Bili bi pa že zelo zadovoljni, če bi se nam godilo »samo« dobro. Vsak bojevnik naj pridobi še enega naročnika! i- i ;-• n/civij le ne vračajo — Uredništvo in uprava: Pred Škofijo št. 19/11. nadstropje. — Plačljivo in tužljivo v Ljubljani. — Poštni čekovni račun Štev. 13.051.