199
Podučile stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jar o s lav.
80. Vestfalski kmet.
Vestfalska je kos Nemške. V tem kraju so se obdržali še dovolj čisto stari nemški običaji; vestfalski kmet namreč ne zapelje rad v nove kolovoze. Ves severni kos Vestfalske je raven, leža vasi toraj ni in ne more biti malerična. Tudi se vasi ne drže vkup, pojedini domovi so daleč razmetani. Tako je bilo uže za Tacita in je ostalo do današnjega dne. Vsak kmet živi sam zase na obširnem posestvu.
Stopimo na vestfalski dom in oglejmo si ga. Hiša stoji ondi, kjer nehajo njive ter je svet uže bolj napet. Do najbližnjega soseda imajo četrt ure. Vsa zemlja leži vkup: njive, travniki, pašniki in gozd. Hiša in gospodarska poslopja so nekaki na sredi. To je jako pametno in tudi koristno. Ako posestvo ni razmetano, koliko manj potov se naredi, in koliko manj tožb ima kmet zastran meja. Od hiše navzdol leže njive, po katerih se ziblje visoka rž. Polje je večinoma zarobljeno z visokimi jeseni ali grčavimi bresti, ki stoje ob obeh stranem grabna. Taka izkopana in živa meja je najboljša, več je vredna kot naši mejniki z vsemi mapami. Tako je bilo od nekdaj, in tega se drži kmet tudi dandanes. Vestfalski kmet stare korenine mnogo drži do tega, da ima lepo urejeno posestvo, takošno hoče izročiti sinu, kakoršnoje prejel od očeta. Zato je pri meji sila natančen in strog. Bog ne daj, da bi mu kdo v škodo hodil. Prav zato se trdovratno upira železnici, dokler more ti odbija, da ne bi šla po njegovem svetu. Škoda mu je zemlje, ki jo železnica sne, pa tudi posestvo mu raztrga, kar mu ni po volji. Kdor slabo gospodari in posestvo zadolži, da mora nekoliko kosov odprodati, njega prezira vsa vas, to je največa sramota, ki si jo more kmet na glavo nakopati. Leti nakupljeni kosovi se ne pripišejo gruntu, sami zase so pri hiši, kot nameček. Od grunta se ne sme nič oddati, k gruntu nič pridejati. Grunt bodi nedotakljiv.
200
Na takem gruntu smo. Po polju drži pot, s katere se spuščajo steze na desno in levo. Kjer neha polje, tam se prične gosto zaraščena hraščina, po katerej prašiči rijejo. Ta hraščina sega gori do gospodarskih poslopij in še nekoliko naprej da jih varuje burje in se-verja. Hiša je dolga in široka, v dvoje nadstropij, s slamo pokrita ter lepo pobeljena, da se odlikuje od ostalih gospodarskih poslopij. Strehe morajo biti vedno dobre na vseh poslopjih, do tega kmet mnogo drži. Stopimo tedaj v hišo. Vrata so tako visoka in široka, da lehko senen voz zapelješ v vežo, in v veži samej moreta stati dva taka voza. Na desno in levo so hleva konjska in goveja, in nad njimi so prostori za krmo. Zadaj za vežo je prava hiša, v katero drže dvoje duri z vrta. Hiša ima več pregradkov, velika soba ima okna na vzhodno in južno stran, kamra pa v vežo, da gospodar more videti kar s postelje, kaj in kako se dela v veži. Potem imajo še posebno sobo, v katerej navadno nobeden ne leži. Ta soba je bolj pričejena, odmenjena je sorodnikom, prijateljem, znancem in tujcem, pa domačim veselicam. Nad hišo so žitnice, in pod hišo kleti, Toliko in tako neenakih okenj malokje dobi , kakor v vestfalskih kmetskih hišah. S kuhinje vidi gospodinja na vse strani. Dimnikov ni, samo lina, skozi katero dim odhaja. Pred hišo stoje košate lipe, pod njimi mize in klopi.
Na obširnem dvorišču stoje podi, senice, kolnice in drugo temu tako. Koj za lipami je sadovnjak; drevesa so krepka in zdrava. Na sadovnjaku so gredice za salato in ostalo zelenjavo pa za cvetlice. Toda kmet stare korenine ne mara za cvetličje, če tudi je trden in mu ni gledati na par pedi zemlje, vendar se je mu škoda zdi. „Naj raste trava, ali fižol, ali kaj drugega, kar zaleže pri hiši, bolj pa jetno je", pravi „cvetličje je za gospodo". Zunaj sadovnjaka leže sočne se-nožeti ali deteljišča, na katerih nakosi gospodar mnogo krme za konje. Vestfalski kmet jako čisla konje pa mu dado tudi lepih dohodkov. Tudi senožeti so opasane z grabni in obrobljene z živo mejo. Pri nekaterih hišah imajo tudi ribnik, v katem karpe rede.
Na takem domu, med zabasanimi senicami, nasutimi žitnicami in polnimi hlevi gospodari vestfalski kmet. In kako ponosen ti je nanj! Sedaj gleda, sedaj veleva, sedaj pokara, sedaj tudi sam prijema za delo, da pokazuje, kako hoče imeti, kako mora biti. Lepo urejeni dom svoj hoče kedaj izročiti najmlajšemu sinu, ali če sina nima. najmlajšej hčeri. Če izroči dom hčeri, mora zet sprejeti njegovo ime; staro ime ne sme od hiše. In kako se vede kmet do družine, do delavcev, do kočarjev? Pri njem je vse naravnost, brez laži, brez zvijače, kar reče, ne oporeče. Ker se zaveda veljave svoje, zato biva kedaj pa kedaj trdovraten in preoblasten. Družina ga mora s krstnim imenom klicati. On družino „tiče", naj si je mlada ali stara, a njega družina „viče".
Kadar mu deca nekoliko odraste, privaja jo delu, sinovi pomagajo hlapcem, hčere deklam. Ali deca ni čez hlapce in dekle, ravno narobe, nobenemu ne sme sezati
v besedo pri mizi ali pri večernej preji. Kar jej veli družina, mora storiti molče. Ali kedar se snide z deco malih kmetov, ali z deco gostaško, tedaj pa uže pokazuje, da je kaj več,   da je s premožne hiše.
(Dalje prihodnjič.)