Knjiga Slovenska XIX. veku. Lnka Dolinar r. v Loki 14. okt. 1794, mašnik 1. 1818, služil v Radoljici, pri sv. Petru v Ljubljani, na Jančem in v Šmartinu v Spodnjem Tuhinju, u. ondi v pokoju 24. avg. 1863. — Pisati in popevati jel je javno, kedar je priobčil 1) Pesem od Svetiga leta 1826, zložil Luka Dolinar, s. 1. 8.'/2 p. — ,,Dolinar hat auch die Jubilaums- Bulle ins Krainische iibersetzt (Šaf. 82)." 2) Pesme v' Nedele celiga leta, zložil L. D. V Lublani natis. J. Sassenberg 1829. 8. 184. — ,,Auf Sprachcorrectheit \vurde darin kein grosser Fleiss vervvendet (Šaf.82)." 11* 3) Pesme v' Godove in Praznike celiga leta. Zl. L. D. V Ljublani, nat. J. Blaznik, na prodaj per J. Klemenzu, bukvovezu. 1833. 8°. VI. 250. II. nat. 1862. — Znamenit je predgovor o petji v starein in novcm zakonu. Na razgled bodi: ,,Pred tremi letmi sim vam, ljubi pevci in pevke podal nedelske pesme vzete iz Vangelja vsake nedele med letatn, z' tiin serčnim željam, de bi se vernih serca bolj od posvetniga odtergale, se na perutih petja k svojimu Stvarniku povzdigvale, per plemenu svete ljubezni in božjiga spoznanja vnele; de bi božja služba z veči gorečnostjo obhajana, in tako čast našiga Boga in Gospoda Jezusa Kristusa povikšana bla. Iz ravno tega svetiga namena vam zdej podam pesiue v godove in praznike celiga leta, katere sim tudi, kakor nedelske, z cerkvenitn molitvain pievidil. Tudi sim preskerbel viže, kakor per nedelskih pesmih, po katerih se imajo te pesme peti, in tako za potrebe bravcov, pevcov iu poslušavcov po svoji moči vse sturil. Petje ni samo dar božji, razločeno od govorjenja, ampak ima v sebi večji in žlahtniši moč, kakor vsa zgovornost. Petje namreč vtolaži serca itd. itd. — Pojte torej, prelubi pevci in pevke svete pesme; verzite od sebe tiste posvetne popevke, z kterim vrage kličete, angela varha odganjate, dušo ranite, vest obtežate; pojte jih satni sebi ali drugim; doma ali na delu, v delovnikih in praznikih, de bote deležni duhovniga dobička ... S. Pavel nas k petju lepo opominja, rekoč: Govorite med saboj z' Psalmi, z hvalnimi pesmi in duhovnim petjam, pojte in prepevajte Gospoda v svojih sercih. Dajte hvalo vselej Bogu in Očetu za vse v imenu Gospoda našiga Jezusa Kristusa. Eph. V. Kar pa ne bodete mogli razumeti, vprašajte svojih duhovnih pastirjov, kateri vam bodo radi razložili, in spomnite se mene v svojih molitvah." Na Jančim na sv. Miklavža dan 1831. 4) Izidor, brumui kmet. Bukvice ljubim kmetam podeljene. Iz nemškiga prestavil L. D. V Ljubljani. Blaznik. Klemenz. 1835. 8°. VIII. 72. — Za predgovorora je naslednji ,,Perstavik prestavljavca: Te bukvice od Izidorja kmeta, ktere siin od prijazne roke na posodo dobil, so se mi tolikanj perlegle, de nisim sterpel, de bi jih ne bil prestavil. Iz njih pihlja zares dober in brumen duh, kteriga bi imeli vsi kristjani imeti, ga ohraniti in iz njega živeti; kteriga je pak začelo zlo zmankovati. De bi ga vsaj eno koliko in v nekterih sercih obudil, je bil moj dober namen per prestavljanju. Upam, de bom z tem raajhnim delam nekterimu službo in veselje storil." 5) Pesme od Farnih Pomočnikov ali Patronov v Ljubljanski škofiji. Zložil L. Dolinar. V Ljubljani, Blaznik, 1839. 8. VI. 307. Od str. 286 — 307 so: Še nekatere svete Pesme napr. Od Imena Jezusa, od Jez. pet ran, od sedem žalosti Matere božje, od sv. križa itd. — Vvod glasf se na pr.: Po Janškimu tšmenu sedam, Napenjam temotne oči; Z veseljem po svetu pogledam, In vidim veliko reči: Obrašene hribe 'n doline, Dereče in bistre vode; Po mejah gora visočine, K' iz zemlje mogočno kupč; Razgernjene polja in loke, In mesta in terge 'n vasi; Negmahne redivne potoke, Perpravo potrebnih jedi. Na vse te reči se ozera Omamljeno moje oko; Al nekaj ga moti, spodvera, In na-se ga vleče tako. 0 vš vse svetost' prebivalša Od naa zaželene cerkvš! Vsih žalostnih serc zahajalša! Vi mikate moje serce . . . Marija! ti v časti presveti Besednica moja 'n Gospa! Te prosim, to hvalo sprejeti, Če tudi le malo velja. 0 lubi Svetniki 'n Svetnice! Že spravljeui v vmirjeni hram! Per tronu Marije Divice, Veseli na vekomej tam. Vi v cerkvah na kranjskim čeaeni, In klicani nam na pomoč; Zvesto razsvetlite vi meni Duhovno to temo in noč, De bodem prav mogel zapeti Zasluženo hvalo in čast; Po vašimu zgledu živeti, Doseči perpravljeno slast. Deb' tudi kristjani zbudili Se k andobti, varvan' od vas; Po vaših stopinjah hodili, De mine ta delavni čas. To moje zanikerno delo Sprejmite v pobožnosti dar; Kar manjka, sturite vi celo, Perpravno za božji altar. Poprašan za svoje plačilo, Prelubi, vas prosim lepo, Sprosite mi večno vračilo, Sprosite mi sveto nebo. 6) Perstavik. Pesme od Svetnikov in od Svetnic, v' Ljubljanski škofiji samo v poddružnicah češenih. Zl. L. D. V Ljubljani. Blaznik. 1841. 8. 109. Zadnji je naslov: Pevca dar. 0 Gospa nebeška! varh življenja!Naj ti drugi v darvo pernesejo Moje drugo upanje češeno!Kaj od svoje bogatije, kar je, Kar sim sam, kar imam premoženja,Naj ovac na trume perženejo, Tebi je od zdaj perporočeno . . .Naj ti zidajo cerkve 'n altarje: Jest pa sam ponižno k tebi pridem, Tebi, o Marija, se darujem, Oh, od tebe, Mati, več ne uidem, Z tiho prošnjo v sercu k teb' zdihujem. Kedar so izhajati jele Novice, pošiljal je vanje sim ter tje kaka sporočila celo do 1. 1860 (p. Kukovica vremenski prerok); glasii se je po pesmicah v Drobtincah 1. 1848—1857 (p. Sveta vojska; Od zvonov na češnicah s pridigo vred; Drobna ptičica itd.); marljivo pa v Zg. Danici na pr. 1. 1850 št. 8 v pesmi: Cast, komur gre čast — duhovnikoin, ki so se žrtvovali v boju za veio, o kužni bolezni (Raskleni ini žalostno spune, — Eazjasni mi temno oko, — De sežem še enkrat med strune, — 'No pesmico peti sladko itd.) ; št. 40: D r. I g n a c j u K n o b 1 e h e r j u (Ne morem nehati, — Serce ne pusti — Ti hvale kaj dati — Iz majhne moči . . . Naj b' ljubi Te Kranjci — V spominu iraeli, — In vsi Afrikanci — Za Tebe goreli). L. 1851 po spiskih: ,,Kdor altarju služi, bo tudi od altarja živel; Svet za napravo ljudskih šol — s šolskimi brati — po Kranjskim; Svete Cerkve zaničevavcam" in št. 32 po pesmi: Labudnica: 1. Navdahnjen od Svoje,2. Zakaj bi od Svoje, 12. 0 kakšino njeno Ki ga veseli,Nje same vesel,Je lepo ime? Si sledenj kaj poje,Med zvodene rojePerserčno ognjeno, Kar serce želi:Jest enkrat ne pel? S spomina ne gre; Popivic od vinca,Recite vsi drugi,Je Cerkev nam dana, Od vojske žolnir,Kar kolj se vam zdi, Nje mila oblast, Od nekaj pa Minca,Per nji se mi, slugi,Katolška imen'vana, Mladenič, pastir.Nar bolji godi ...Edina za čast. Sam pevec in pesnik je v Danici i. 1852 priobčil: Perlog k slovenski pesmarici, kjer piše na pr.: nLeto je že preteklo, kar sim jed k ognju perstavil, de bi jo dobro skuhano častitim bravcani ,,Zgodnje Danicc" dal pokusiti: pa se ni dala zadosti skuhati, ker mi derv peimanjkuje. Morebiti se bo komu zdela še terda ali pa neješ; naj jo pa sara še pokuha in potlej nara da pokusiti. Čakal sim dolgo v upanji, de bo kdo še kaj jedi slovenske pesinarice dal zavžiti, to je, zavoljo nabere slovenskib pesetn in jim permerjenih napevov za potrcbe katoljške cerkve po Slovenskim; pa se za g. Adamičam nihče ni dal slišati. Mnogi so nam mnogo od nje povedali, kar je po večiin dobro povedano; vsiga pa po mojih mislih niso prevdarili, kar je k temu potreba. —Vi, ljubi bravci I ine bote naglo poprašali: Kaj pa še ti veš nam povedati v zadevi s 1 o v e n ske pesmarice? Odgovorim hitro in naravnost: Ni zadosti, de je v slovenski abecedi pisana, po gramatikalnih vodilnicah uterjena, ampak mora tudi imeti: 1) slovensko pevsko mero z enakimi stopi; 2) slovenske odrezke (odstavke); 3) slovenskiga pesniškiga duha; 4)pobožniga ali ceikveniga duha; in 5) slovenske napeve . . . Večidel še diše naše pesmi po nemšini, kar čuda ni, ker pesniki so živeli med Nemci ali per Nemcih, so se od mladiga nemšine učili, jo brali, govorili, njih prozodijo v se jemali, toraj tudi po nemško mislili, govorili, pisali in peli. Zanaprej bo že kaj drugač, ker se mladenči po Slovenskim po šolah tudi slovcnšine uče^ se bo že kaj slovenski pesniški duh zbudil."— Spregovorivši potem o vsakteri točki kratko a krepko posebej (št. 16. 17) pravi vmes: »Tukej je prilika od vjema (Reim) govoriti, našim razvajenim ušesam prijetniga, petju ne prav potrebniga, nekoliko škodljiviga, ki je možki in ženski. Vonder pa pesmi brez vjema niso kaj všeč; pa tudi ravnojem (asonanca) za ljubo vzamejo;.. res pak je tudi, de iskanje vjema mnogo1 at veliko božjiga duha odnese; zato niso hvale vredni, ki ga močno tirjajo ali neradi pogrešajo, ali pa pesniki, ki lepo govorjenje njemu darujejo, kakor: ,dal življeuje de je nam', namesti: de je nam življenje dal" itd. . . — »Naša ljuba Mati katoliška Cerkev ni prevzetna, se ne lišpa, ne skazuje, ampak je pošteno - lepa, modra; nje noša per cerkvenih šegah ni posvetna, se ne spreminja po neizmernih željah priprostih ljudi; nje jezik v sv. pismu ni olikan po vsih slovniških vodilnicah, vonder je pa razuraljiv, čeden, prijetin: toraj tudi per cerkvi ni treba sladko-željniga, mehkužniga, posvetniga, ampak lepiga, miliga, pobožniga, včasih žalostniga, včasih bolj serčniga petja, vselej pa pesmi in času permerjeniga, kakoršno bi bilo cerkveni slovenski pesmarici želeti . . . Muzika se he da polikati, in se tako dolgo po tleh valja, dokler ne požene iz pevca, v kterim prebiva, globoko verno navdušenje, ktero njega popolnoma gospodari. Cerkvene muzike namen je toraj, da podpera serca vernih v pobožnim hrepenenju k Očetu vsiga sveta, kakor poje David itd." Njegova je tudi: Stara novica o škofijnem zboru (synodus dioecesana) v Loki 1.1755 pa: Perstavik Franca Mihaela Paglavica (str. 79. 80). — Izmed pesmi tega leta slove št. 6 Slovenilka na pr.: 1. Zaukaj, Slovenija, 9. Mrak, Baraga, Godec, 14. Zatorej Slovenija Vesela zapoj, Tud Škola in Pirc, Zdaj ukaj in poj, Na poti življenja Milharčič in Skopec,Na poti življenja Nikar ne postoj.Koejančič, Dovjak. Nikar ne postoj. Godove obiiajaj, Glej, Krajna, svoj venec! Za svoje sinove Močno se raduj,Možgan je Ilir, Močno se raduj, Le z miram napajaj,Trabant je Slovenec,Obhajaj godove Se z njim napolnuj . . . Zgubljenih pastir . . . Nikar ne žaluj. Per jezeru je št. 28 pesem (Per jezeru vstanem — In okno odprem, — Po svetu že znanem — Se zdajci ozrem, — In gledam Triglavo, — To teme želja, — In mnogo višavo, — Okrajno sveta itd.); št. 38: Malnek duhovnih vaj v Ljubljani 1852 (Za svetim časam — Gre s polnim glasam — In ginjen'ga serca — Do ljubiga Boga — Zahvala od veselja — 'Z duhovniga kardela itd.); št. 49: Grofu J. Radecku c. k. velikimu Maršalu (Nikar se ne mudi, — 0 pevic kasan! — In k petju se zbudi, — Moža nam naznan', — Na Laškim junaka — Radecka, moža, — Bojvavcov pervaka — Pohvaljeniga itd.). L. 1853 št. 10 Grob pesem iz nemšk.; čudni poklic (Tomaž Kanterburski). — L. 1854 je po Danici priobčil pesem: Sveti boj (Herman Vikari) pa Ljubi očetnjavi št. 27 (Ljuba moja očetnjava, — Mojiga rojstva blažni dom, — Zvestih Kranjcov lepa sprava! — Tebe vedno jjubil bom. — Ti obdaš slovenske meje, — Dalne polja in gore, — Kar se Avstriansko šteje, — Tje ljubezen moje gre itd.). — L. 1856 št. 7: Svitlimu cesarju Francu Jožefu (Dovoli mi, ljubljena lira, — De, dokler še tukej živim, — Desnica ti strune prebira — Še enkrat v obeljeni zim'. — Prigodbe zavzetne, velike — Zbudila je Božja modrost, — Sveta imenitne vodnike, — Franc-Jožefa milo serčnost itd.). — L. 1858 je v Slovenskem Romarju, na svetlo dal Jernej Lenček, spisal Luka Dolinar sostavka: Perva hranilnica v deželi (Franc Mihael Paglovec), in Prigodbe nekdanjih časov od 1. 1719 — 1822 iz -letaih bukev Šmartna na Tuhinskitn." — L. 1860—1862 je priobčeval po Danici v mičnih kratkih spisih I — X: BKaj sem doživel? Nektere resnične, pa podučivne in ^varivne prigodbe iz naojiga življenja v poterjcnje za resnico Božje besede in v čast Božje previdnosti." — Visoko častiti g. Franc Svetic ali nunski gospod Oče v Loki št. 14 in št. 23 pesem: Pij deveti — Oče sveti. — L. 1861 pesmi: Spomlad (str. 78), Poletje (109), Jesen (172). Št. 24 — 25 nahaja se njegov spis: Vremenski dnevi, kjer govori na pr. o kukovici, razlaga uektere prislovice p. Kolikor dni pred sv. Martinam led, toliko pred sv. Jurjem zelenje. Sv. Martin lep da v treh dneh sneg. Če veliki petek deži, nima dež potem teka. Sv. Vincenca solnce rodi sladko vince itd. Od kod vera v vremenske dni (Lostage)? Zakaj zdaj tako malo prihodnje vremena kažejo? — ,,Pri nas se zdaj ouaika povzdiguje, pravi, natoroznanstvo se že po kmetib širi, prazni dozdevki se z zlatim zernam vred v smeti uieeejo, nemška kultura s svojimi gerčami in izrastki se v nas silama vriva, vera mnozih je bolj čerka kakor duh, bolj v glavi kakor v sercu, podobna nogam Nabuhodonozorjeve podobe, ki so bile železne in perstene, torej slabe, de jih je kamniček razdrobil, ki je od zgorej na-nje padel; vera ni več detinska, sinovska; zato take znamnja nam ne kažejo več vremen, ampak po drugih bolj veljavnih nam božja previdnost svojo voljo in nevoljo naznanuje (str. 198) . . Ljudje iraajo več tacih dni, iz kterih si vremena prerokujejo, pa so negotovi preroki. Eden sam je, ki večno pratiko ima, in vedno prave vremena dela, ogenj, točo, sneg, led in viharje, kteri spolnujejo njegovo voljo; pa ta Eden nam noče naprej povedati, de Mu še tega gospodarstva ne vzamemo, kakor že v druzih rečeh, in de v vremenu moramo spoznati, de vse vaše delo je prazno, ako On nam polja ne blagoslovi (192)!" Malo da ne popolnoma slep zložil je bil blagi častitljivi pevec vže prej si labudnico, a v pravem potneim ste to poslednji pesmici njegovi v Danici 1. 1862, in sicer str. 72: Od rajske ptičice. (Kopernenje po večni spomladi.) Preljuba rajska tičica, Podaljšal se je kratki dan, Golobje krulijo vesel', Ti moj'ga scrca pevčica! Potegnil sneg in led je stran; Žerjavi so že mem letel', Zakaj tak dolgo se mudiš,Pa mile tičice le ni, Černivček nosi gnjczdice, Če tudi trava zeleni. In v britki tugi nas pustiš? Zletela si nam čez morje, Pustila rjave nam gore: Vse želje grejo za taboj, Prileti skorcj in zapoj. Že zdavno nov je cvet pognal, Od juga vetric pripihljal, Velika noč je pred durmi, Pa ljube pevčice le ni. Pa lo ni mile pevčice. Veselo poje šinkovček, Vesel odpeva vlastovček; Od solnca vert se pomladi, Življenjc novo zasadi: 0 slavček rajski prid' na dan, Nebeško pesem mi oznan', De vzdignc trudniga duha V naročje miliga Boga. Tam ga svctniki gledajo, Mu slavo, čast prepevajo, Na večne citre brenkajo, Za sabo brate vabijo. Naš mladi vertic. 0 cveti, cveti vertic mlad, Poganjaj zdaj mladike, De trudni najde sladki sad Oživljene omike; Oh, vertica se veselim, Ko z njega žlahtni sad dobim. Zdaj teče v tebi vroča kri, Zdaj spletaj slavne vence, Ncdolžen še in brez skerbi, Jih verzi mcd Slovcnce, Premilih strcsenih cvctlic Prekrasnih, vcrnih, brez šetic. Zapoj od ljube matere, Od slavne rodovine, Počast' junake ranjcne Za blagor domovine, Povzdvigni druge še može, Veliciga če kaj store. Pa v jambih zdaj, v trohcjili ndaj, Clo v tribrabih ganljivih, Kar veš, spodobno nam p6vcj, V versticab pak umljivih. In pelo se bo po dolin' Veselje, slava do planin. 0 živi, živi vertic moj, Obdarovan s čntili; Naprej, naprej! nikar ne stoj, Ko vse nas žene, sili. Slovcnija to govori, '.' In se smehljaje poslovi. To častno budnico je zložil stari pevec L. Dolinar slovenski gimnazijski mladini po prebranem ,,VencuB, ki ga je bila poklonila po mojem nagibovanji preblagemu ravnatelju Jan. Nečaseku o njegovem odhodu v Prago 1. 1862. 8. II. str. 31. in ta pesmica bila mu je v istini labudnica (Danic. št. 11). — V ravno tem listu piše Rodoljub Podratitovski o slovenskih cerkvenih pesmih in napevih, kjer pravi na pr.: „ Tam v Tuhinski dolini živi v tihi samoti častiti starčik, vpokojeni gosp. fajmošter Luka Dolinar, po vsih slovenskih škofijah dobro znani pesnik in pevec slovenski. Del njihovih ne bom ti, dragi bravec, po imenu našteval; vzemi le v roke obširnih pet zvezkov njihovih sv. pesem, preglej k vsim tem pesmim pripravljene napeve, in stavim kaj, da občudoval boš z menoj vred dela blagega gospoda. Res, mili starčik, veliko veliko storili ste za čast Božjo in lepoto njegove sv. službe. Želimo Vam, da bi miren bil večer Vaših dni, po smerti pa da bi počivali ob bregih onih potokov, ki porosujejo rajske livade svetih nebes (str. 87)." — Zgodilo se je to v letu naslednjem, in v Danici 1863 št. 25 je po njegovem pogrebu brati: nNa pokopališu v Šmartnu počiva tedaj učeni gospod, ki je marljivo prebiral in dobro umel vir vse učenosti, sv. pismo in cerkvene očake; počiva tamkej zvest pastir čede, ktero rau je Gospod bil izročil . .; počiva blagi človekoljub, ki mu je nar večji veselje bilo, kadar je ljudem mogel kaj dobrega storiti, ker bil je posebno blazega duha in prizanašljiv do sebi podložnih, pa ne iz slabosti in mehkužnosti, kajti rajni gospod ni resnice nikomur prikrival, če ga je dolžnost vezala jo povedati. Na njegovem grobu materi Slavi oči milo rose, kajti rajni je slovensko modrico gojil, ko je bilo to še kaj nenavadnega; on je resnico, ktera se dan današnji tolikrat ponavlja, da se Ijudstvo izobražuje le v maternem jeziku, s ponosom terdil, on je bil rodoljub še pred letom 1848 itd. (str. 197)." — Kar je pel Vodnik o sebi, sme glede pobožnih svetih pesmi in priprostih Ijudskih napevov tudi blagi Luka Dolinar: nDovolj je spomina, me pesmi poj6."