387
Natoroznanske reči.
Kukavica.
Med mnogimi nam znanimi tičjimi plemeni je posebno kukavica vredna, da jo bolje poznamo. Težko, da je stvarnik nas ktero ptico s tako čudnimi posebnostmi nadaril kakor njo. Najčudnejše jo, kar jo od vseh dragih ptic razlikuje, da ona ne zvali sama svojih mladih, pa tudi ne hrani jih, ampak poišče si gnjezdo penice, pasteričice, kraljica ali kakošne druge male ptičice, znese tam svoje jajce, ter ga pusti brez daljne skerbi. Sirota mala ptičica, ktero je kukavica bila obiskala! Ne samo, da noč in dan na velikem kukavičnem jajci sedi in ga greje, temveč tudi mlado požrešno ptujko mora zraven svojih ljubčkov ne samo v gnjezdu terpeti, ampak jo tudi hraniti s težavno nabranim živežem. In kakošna je plača za skerbno odrejo? Navadno pomeče mlada kukavica svoje manjše družice z gnjezda,  da sama  lože  v njem počiva in se ošabna šopiri.
Znano je, da vsi južni Slovani lastavico, slavulja, gerlico, pasteričico in več drugih ptičic za posvečene imajo in jih ne preganjajo tako nemilo, kakor več drugih pevk. Kako pa s kukavico ravnajo? — Mično je vediti, da so Slovenci   v tem obziru ravno protivniki Ser bo m.
Kukavica je pri Slovencih zlo cenjena ptica; njenega prihoda se veseli staro in mlado, malo in veliko, ter pravi, da ona spomlad v klunu prinese. Stari in bolehni ljudje, ako se komu zavoljo slabosti ali zdravja potožiti hočejo, pravijo globoko izdahnivši: „Ne bom več kukavice čul!a to je, ne bom več spomladi dočakal. Mati tolaži otroka, če jo nadleguje v zimskem času s prošnjo, da bi ga k maši pustila, s sledečimi besedami; „Le tiho bodi, kadar bo kukavica kukala in vrana zijala, tadaj bova midva k maši šla."   Kadar spomlad pride in se kukavica v
388
zelenem gaji oglasi, se vse razveseli; otroci eden dragemu pripovedujejo, eden drugega poprašujejo: kdo je že letos kukavico cul? Odrašeni fantje nosijo v žepu koliko toliko doarjev, ter pravijo, da bodo celo leto dosti dnarjev imeli, ako bodo s polno mošnjo pervikrat kukavico kukati slišali i. t. d.
Al drugače se ceni kukavica pri Ser bi jih. Ona ne razveseli, ampak razžali. Serblji pripovedujejo, da je kukavica bila deklica in da je brata imela, kterega je strastno ljubila. Ko ji je pa on umeri, je tako dolgo za njim žalovala in se jokala, da se je v ptico pretvorila. Drugi pravijo, da je bratu zoperno bilo njeno klagovanje, tedaj jo je on preklel, in ona se je pretvorila v ptico. Zopet drugi pravijo, da se je Bog razserdil nad njo, kajti je tako žalovala po bratu, kterega ji je on bil vzel, pa da jo je zategadel pretvoril v ptico. — Zato pa se dandanašnji vsaka Serbkinja, ktera je brata zgubila, milo zajoče, ako kukavico začuje, da kuka. (Vuk recnik str. 350). Ako hoče kdo reči, da je kaj neugodno, pravi: „To je kakavno." — „Ja sam kukavica!" uzdihne oni, ki ga je nesreča zadela.                                                    A. K. Cestnikov.