MIHA MAZZINI El escritor, guionista, director y experto en informática Miha Mazzini nació en 1961 en Kranj, Eslovenia. Se graduó en informática y luego hizo el posgrado en guión. Es profesor de guión cinematográfico y miembro de la Academia del Cine Europeo. Mazzini escribió seis novelas, dos libros de cuentos, una colección de ensayos, un libro para niños y una novela para jóvenes. Además, escribió un libro de prosa breve y letras para un grupo de punk inexistente. También es autor de varios manuales de informática y un libro sobre cómo escribir guiones. En 1986 recibió el premio a la mejor novela del año por Drobtinice (El proyecto Cartier) y en 1988 fue galardonado con el premio Zlata ptica a los artistas consagrados. Guarding Hanna, versión inglesa de su novela Telesni čuvaj (El guardaespaldas), fue nominada para el International IMPAC Dublin Literary Award 2004. Además, recibió varios premios cinematográficos en su desempeño como guionista y director. Mazzini forma parte del grupo de los «escritores eslovenos jóvenes», que comprende autores nacidos alrededor del año 1960, pero cuyas poéticas son muy heterogéneas entre sí. La poética de Mazzini fue anunciada ya con su primera novela Drobtinice (1987). Sus rasgos recurrentes son la temática actual, una historia clara, un suspenso bien logrado, la perspectiva humorística e irónica, el cinismo y el sincretismo de géneros. El protagonista de sus historias suele ser un misántropo introvertido y temeroso que no puede manejar su propia existencia. Las obras de Mazzini han sido traducidas al checo, croata, inglés, italiano, polaco, ruso y serbio. Además del cuento Una historia muy simple, en español hay hasta el momento tan sólo una versión del cuento Camino a la montaña; los dos forman parte del libro Trenutki spoznanja (Momentos de revelación) (2007). Mojca Jesenovec ZELO PREPROSTA ZGODBA Za Manuela Brava Rada bi vam povedala zelo preprosto zgodbo. Verjetno se vam ne bo zdela nič posebnega in nočem vam krasti časa, zato jo bom poskušala povedati čim hitreje. Psihologijo sem vpisala zato, ker jo je tudi moja najboljša prijateljica. Skupaj sva se šolali že od vrtca in vedno sem ji sledila v vsem. V tretjem letniku je spoznala fanta in nadaljevala študij v drugi državi. Prvič nisem mogla z njo. Opravila sem vse izpite in profesor me je vprašal, če me zanima izdelava diplomske naloge o psiholoških profilih udeležencev TV reality showov. Strinjala sem se, saj mi tako ni bilo treba razmišljati o drugi temi, čeprav nisem veliko gledala televizije, ker sem večere preživljala z učbeniki. Hitro sem ugotovila, da je profesor očitno sklenil poslovni dogovor s televizijo in bo on zaslužil, jaz pa delala, a me ni motilo. Diploma je pač diploma in treba jo je opraviti. Testirala sem prijavljene in izbirala kandidate, ki bodo skupaj preživeli nekaj mesecev. Vnaprej sem imela pripravljena navodila o psiholoških profilih, ki se v skupni izolaciji ne obnesejo najbolje, saj so oddajo pripravljali po tuji licenci in so že vedeli, kaj gledalce zanima. Morala sem izbrati različne ljudi, a znotraj povprečja, nikoli res česa posebnega. Ko sem diplomirala, so se moji večeri sprostili, nenadoma sem imela veliko časa in bi lahko gledala oddajo, a se je že končala. Slišala pa sem, kako zelo uspešna je bila in kako so bili nad njo in izbranimi kandidati navdušeni predvsem otroci. Prvič v življenju sem odložila šolske knjige in nisem vedela, kaj bi. Več sem hodila k staršem na obisk in skupaj smo gledali televizijo. Oddaja jima ni bila všeč, a sta sama dodala, da sta zanjo prestara. Dolgočasila sem se in si zaželela, da bi imela fanta. Vse prejšnje zveze sem prekinila, ko so priprave za izpite zahtevale ves moj čas. Odločila sem se naslednje šolsko leto vpisati magisterij in potem še doktorat. Očetu je znanec povedal za službo, ki se mu je zdela primerna zame, vsaj za vmesni čas. Jemali so tudi psihologe brez delovnih izkušenj. Tako sem se zaposlila v azilnem centru. V preurejenih prostorih bivše konjušnice so po več mesecev čakali na odločitev o sprejetju ali deportaciji imigranti iz Kitajske, Afrike in Vzhodne Evrope. Spomnim se vonja, v katerega sem vstopila prvič in si ga lahko še danes živo prikličem. Hitro pa sem se ga navadila in me kasneje ni motil. Prostori so bili obupni, a delo ni bilo zahtevno. Moja funkcija je bila bolj kontrolna in le občasno svetovalna: poslušala sem jih, beležila v kartoteko in pri večini hitro prepoznala znake depresije. Sprva sem jih napotila na pregled v mestni zdravstveni dom, kjer bi lahko dobili napotnico za psihiatra in antidepresive, pa je prevažanje zahtevalo toliko priprav in stroškov, da sem kar sama enkrat tedensko šla v ambulanto in mi je zdravnica napisala šop receptov za imena, ki sem jih prinesla s seboj na listku. Drugi mesec službe se je eden izmed prosilcev za azil obesil. Na posnetku varnostnih kamer smo lahko videli, kako je zvečer poljubil spečega sina, ga nežno in počasi pobožal po licu, vzel brisačo, šel v kopalnico, se zaprl v straniščno kabino ter storil samo- mor. Uprava je po tem montirala kamere tudi nad kabine. Preiskovalci so bili zelo prijazni in so se z menoj le na kratko pogovorili. Eden od njih je obžaloval, da se je moški ubil na večer deportacije v domačo deželo, saj bi bila njegova depresija le dan kasneje že njihov in ne več naš problem. Sina so dali v rejo, še prej pa mu izročili očetovo pismo, v katerem mu je zabičal, naj se pridno uči in naj nekaj naredi iz sebe, on pa ne more več, tako je potrt in brezvoljen. Kar se je skladalo z mojo diagnozo, ki sem jo vpisala v njegovo kartoteko. Trupla nisem hotela iti pogledat, a drobnega in nerazločnega obraza s TV posnetka se nisem spomnila iz ordinacije. Priznati moram, da težko razpoznavam obraze drugih ras in rabim veliko časa, preden se jih zapomnim. Zato me je presenetilo, da je pustil kuverto tudi zame. V njej je bil iz karirastega bloka iztrgan listek papirja in na njem s kemičnim svinčnikom napisano deljenje 36/3. Nisem razumela. Spravila sem listek med svoje študijsko gradivo in ostala v službi do jeseni, ko sem se vpisala na magisterij. Tokrat so me iz televizije poklicali kar sami in ob študiju sem še dodatno opravljala testiranje za novo sezono reality showa. Ko smo se menili za honorar in sem povedala znesek, mi niso ušli njihovi hitri spogledi in zadovoljni nasmehi. Imela sem več časa in lahko sem gledala vse oddaje. Kot psihologinja sem hodila obiskovat udeležence, navezala prijateljstva, se zagledala v enega izmed njih, polepila njegove plakate po moji najeti sobi. Ko so ga izločili iz skupine, sem ga tolažila, postala sva par, čez štirinajst dni sem ga zalotila z drugo, vzel si je čas za razmislek in obljubila sem, da ga počakam. Klicali so iz konkurenčne televizije, nato še iz tretje. Postajala sem strokovnjakinja za izbiranje udeležencev reality showov. Nekega večera sem sedela doma in študirala, ko mi je iz knjige padel na tla sa-momorilčev listek. Gledala sem številki 36/3 in ničesar pametnega se nisem spomnila. Naslednji dan sem na mestnem avtobusu ujela košček poročil, v katerih je napovedovalec citiral odstavke členov zakona, ki so ga pravkar sprejemali v parlamentu. Prvega je pospremil s precej besedami, potem pa je govoril le še številka-skozi-številka. Prešinilo me je: Kaj, če 36/3 pomeni odstavek določenega člena? A katerega zakona? Edini zakon, ki sem ga v življenju prebrala, je bil zakon o prebežnikih in izvod sem imela še doma. Tretji odstavek 36-ega člena je govoril o tem, da mladoletne osebe, ki nimajo ali jim ne morejo najti živih sorodnikov, ne deportirajo, marveč dobijo status begunca in jih dajo v rejo. Ves naslednji teden sem se nekako čudno počutila. Mislila sem, da se me prijemlje bolezen ali pa sem pojedla kaj pokvarjenega. Ne toliko, da bi bruhala, le težilo me je in včasih sem težko dihala, hkrati pa me je polivala vročica. Nakar mi je zlepa zmanjkalo moči v nogah, zviška sem sedla na stol in ga skoraj zlomila. Na srečo sem bila doma in me ni doletelo kje v mestu. Vse sem razumela. Težko opišem naslednje ure. Kazala sem vse simptome živčnega zloma, a hkrati vseskozi vedela, da ne gre zanj. Da se ne lomim, marveč prebujam. Izčrpana sem zaspala in se zbudila sveža kot še nikoli. Barve so bile jasnejše in moj voh močnejši. Zdelo se mi je, da sem bila poprej celo življenje anestetizirana. Poklicala sem v azilni center, povedali so mi, kje pokopljejo njihove, kot so rekli, in šla sem položit šopek na grob, ki je bil označen z lesenim križem, čeprav truplo pod njim verjetno ni pripadalo kristjanu; na križu le ime in priimek ter leto smrti. Gledala sem v s plevelom zaraščeno zemljo in se zaman poskušala spomniti obraza človeka, ki je moral večkrat sedeti pred menoj in mi govoriti o sebi. O vojni, bedi, preganjanju, tako kot vsi. Le da je on bežal s sinom in prebral je zakon. Doumel, da bosta oba vrnjena tja, od koder sta pobegnila, razen če ... njegov sin ne bo več imel živih sorodnikov. Njega. Kako dolgo je to vedel? Kako dolgo se je pripravljal? Čakal je do zadnjega večera, da bi bil čim dlje s sinom, da bi ga še zadnjič dal spat, potem pa je izvršil načrt. Nisem se mogla spomniti obraza, a zrnat posnetek moškega, ki se sklanja in nežno poljublja spečega otroka, mi ni šel izpred oči. Vedela sem, kje stojim. Nad ozkim in zapuščenim grobom heroja. Začela sem premišljevati in še vedno nisem nehala. O svojem stanju splošne anestezije, ki se je razblinilo tisti trenutek, ko sem prišla v stik z junaškim dejanjem. O tem, da sem za reality showe izbirala povprečneže med povprečneži ravno zato, da nihče med njimi ne bi resnično izstopal, ker bi se sicer lahko kak gledalec zbudil iz anestezije. Nenadoma sem vse te televizije, glasbo, ki je donela iz zvočnikov in radijev, plakate za filme, trgovske centre in množice v nakupovanju, vse, vse sem zagledala kot močne anestetike, ki nas držijo v stanju spanca. Se zavedla, da sem študirala nekaj, kar pomaga tisto, kar je drugačno, spraviti v predal. Edini heroj, kar sem ga poznala, ni šel v smrt kot v najvišje žrtvovanje, marveč je bil le depresiven, bolan torej. Pravilno sem mu svetovala tablete, a ni jih jedel, v krvi niso našli antidepresivov. Vsi junaki, ki so se v zgodovini žrtvovali pred veliko anestezijo, in bili takrat zgled otrokom, so danes, z našega stališča, le še depresivni. Z oznakami bolezni naredimo patološko vse tisto, kar je v človeku najboljše in najslabše. Ostane samo povprečje. Povprečje pa uspava; sploh otroke. Na vratih je pozvonil moj bivši fant iz reality showa, hotel je reči, da se je odločil zame, vsaj za tisto noč, a ni prišel do besede. Klofnila sem ga in mu zaloputnila vrata pred nosom. Jih odprla čez nekaj minut, ni ga bilo več na hodniku, in zmetala za njim še njegove plakate. Razmišljala naprej: sem bila v anesteziji le jaz ali pa je v njej celotni zahodni svet? Potopljen v varno sivino povprečnosti, brez stika z ekstremi dobrega in slabega, v eni sami anestetični depresiji, ki bi že zdavnaj strmoglavila v prepad, pa se je ujela v ravnotežju zdravljenja z nakupovanjem, ki nam ga omogoča poceni kitajska delovna sila? Naj obsedim pred televizorjem, kot sta obsedela moja starša? Vendar, sem zmožna sploh hoditi sama, do sedaj me je nosil skozi življenje anestetični vzgon? Vzela sem listek in ga gledala. 36/3 Izbral me je. Verjetno le zato, ker sem bila pač tam, in zaradi svojega poklica, izobrazbe, ki bi me morala pripraviti do pogleda v dušo. Seveda me ni; ničesar nisem videla, še njegovega obraza ne. Ampak on je videl mene in hotel je pustiti sled. Hotel je, da bi vsaj nekdo vedel, kaj in čemu je to storil. Sinu ni mogel povedati, ker bi ga zdrobil pred dosmrtno krivdo. Izbral je mene. Trajalo je, a dosegel me je. Hvala ti. Mazzini, Miha (2007): Trenutki spoznanja. Ljubljana: Beletrina, 325-330. UNA HISTORIA MUY SIMPLE Para Manuel Bravo Voy a contarles una historia muy simple. Probablemente no les parecerá nada especial y no quiero robarles tiempo, así que voy a tratar de hacerlo lo más rápido posible. Me inscribí en psicología porque eso hizo mi mejor amiga. Éramos compañeras desde jardín de infantes y siempre la seguí en todo. En tercer año de facultad conoció a su novio y continuó sus estudios en otro país; por primera vez no podía seguirla. Cuando rendí todos los exámenes, el profesor me preguntó si estaba interesada en hacer mi tesis sobre el perfil psicológico de los participantes de reality shows. Accedí para no tener que pensar en otro tema, aunque no veía mucho la televisión porque me pasaba las noches entre los libros de estudio. Enseguida me di cuenta de que, evidentemente, el profesor había firmado un contrato con la emisora: a él lo empleaban y y yo era la que iba a tener que trabajar, pero no me importaba. La tesis de licenciatura no es más que eso y hay que hacerla. Yo evaluaba los candidatos y elegía a los participantes que vivirían juntos durante algunos meses. Como hacían el programa con una licencia extranjera y ya sabían qué le interesaba a la audiencia, yo tenía preparados los rasgos de los perfiles psicológicos que en ese aislamiento colectivo no resultan bien. Tuve que elegir gente variada, pero dentro de la media; nunca nada verdaderamente especial. Cuando me gradué, tuve las noches libres: de pronto tenía mucho más tiempo y podía haber visto el programa, pero ya había terminado. Pero oí que había sido todo un éxito y que sobre todo a los chicos les había encantado el reality y los participantes elegidos. Por primera vez en mi vida dejaba los libros de estudio y no sabía qué hacer. Iba más a lo de mis padres y juntos veíamos televisión. A ellos el programa no les había gustado, pero decían que ya eran demasiado viejos para eso. Me aburría y quería tener un novio. Antes, cuando preparar exámenes demandaba todo mi tiempo, rompía con todas las relaciones. Decidí que el año siguiente me inscribiría en la maestría y después, también en el doctorado. Un conocido de mi padre le había hablado de un trabajo que le parecía adecuado para mí, al menos como algo transitorio. Tomaban psicólogos aun sin experiencia laboral. Así empecé a trabajar en la oficina de asilo político. En una antigua caballeriza remodelada, inmigrantes de China, África y Europa Oriental esperaban durante varios meses la decisión de asilo o deportación. Recuerdo el olor que había, cuando entré por primera vez y que hasta hoy puedo evocar vívidamente. Pero me acostumbré rápido y más adelante no me molestaba. El lugar era deplorable, pero el trabajo no resultaba exigente. Mi función era más bien de control y sólo a veces brindaba orientación: los escuchaba, hacía anotaciones en la ficha y en la mayoría reconocía de inmediato signos de depresión. Al principio, los remitía al dispensario municipal para que los derivaran al psiquiatra y les recetaran antidepresivos, pero los traslados exigían tantos trámites y resultaban tan costosos que al final iba yo misma una vez por semana y la doctora me hacía un montón de recetas a nombre de quienes figuraban en la lista que había llevado conmigo. En el segundo mes de trabajo, uno de los solicitantes de asilo se ahorcó. En el registro de las cámaras de vigilancia se lo veía besar a su hijo por la noche. Mientras dormía, le acarició tierna y lentamente la mejilla, tomó la toalla, fue al baño, se encerró en uno de los retretes y se suicidó. Después de eso, la administración colocó cámaras también sobre los retretes. Los investigadores eran muy amables y apenas hablaron conmigo. Uno de ellos se lamentó de que el hombre se hubiera matado una noche antes de ser deportado a su país de origen. Un día más tarde, su depresión habría sido un problema de ellos y no nuestro. Al hijo lo dieron en adopción, no sin antes entregarle la carta de su padre, en la que le decía que debía estudiar mucho y ser alguien en la vida; él ya no podía más, tan desgarrado e indolente estaba. Esto concordaba con el diagnóstico que yo había anotado en su ficha. No quise ir a ver el cuerpo, aunque no recordaba del consultorio el rostro enjuto y difuso de la grabación de video. Debo admitir que se me hace difícil reconocer los rasgos de otras razas y necesito mucho tiempo antes de fijarlos en la memoria. De modo que me sorprendió que hubiera dejado un sobre también para mí. Contenía un papel arrancado de un bloc de hojas cuadriculadas, en el cual había escrito con una birome la división 36/3. No entendí. Guardé el papelito con mi material de estudio y seguí en el trabajo hasta el otoño, cuando empecé el posgrado. Me llamaron de la televisión -esta vez ellos a mí- y, mientras estudiaba, hacía la selección para una nueva temporada del reality show. Cuando hablamos de mis honorarios y les dije la cifra, no se me escapó el rápido intercambio de miradas y las sonrisas satisfechas. Tenía más tiempo y pude ver todas las emisiones del programa. Como psicóloga, visitaba a los participantes; hice amistades, me enamoré de uno de ellos y llené mi habitación alquilada con sus afiches. Cuando lo eliminaron del grupo, lo consolé, empezamos una pareja, a los quince días lo encontré con otra, se tomó un tiempo para pensar y prometí esperarlo. Me llamaron de otro canal, después, de un tercero. Me volví una experta en elegir participantes para reality shows. Una noche, cuando estaba sentada en casa estudiando, se me cayó del libro al piso el papelito del suicida. Me quedé mirando los números 36/3 y no se me ocurrió nada que tuviera sentido. Al día siguiente, pesqué en el colectivo una parte del noticiero donde el locutor citaba párrafos de los artículos de la ley que justamente estaban por aprobar en el parlamento. Hizo bastantes comentarios sobre la primera cita, pero después sólo decía número-barra-número. De pronto se me ocurrió: ¿Y si 36/3 significa el párrafo de un artículo determinado? ¿Pero de qué ley? La única ley que había leído en mi vida era la de deserción y todavía guardaba un ejemplar en mi casa. El tercer párrafo del artículo 36 hablaba acerca de los menores de edad que no tienen parientes vivos o cuyos parientes no pueden ser encontrados, y decía que no son deportados sino que se les otorga el estatus de refugiados y son entregados en adopción temporaria. Durante toda la semana siguiente me sentí algo extraña. Pensaba que estaba por enfermarme o que había comido algo en mal estado. No tenía ganas de vomitar, pero me sentía pesada y a veces tenía dificultades para respirar y sentía oleadas de calor. Entonces de pronto me faltó fuerza en las piernas, me derrumbé sobre la silla y casi la rompo. Por suerte estaba en mi casa y no me pasó en algún otro sitio de la ciudad. Lo comprendí todo. Es difícil describir las horas siguientes. Mostraba todos los síntomas de un ataque de nervios pero a la vez sabía que no era eso. No estaba colapsando sino más bien despertando. Me dormí exhausta y amanecí fresca como nunca. Los colores eran más nítidos y mi olfato más agudo. Me pareció que hasta entonces toda mi vida había estado anestesiada. Llamé a la oficina de asilo político y me contaron dónde enterraban "a los suyos", como dijeron, y fui a poner flores en la tumba que estaba marcada con una cruz de madera, aunque el cuerpo debajo de ella probablemente no era de un cristiano; en la cruz, sólo el nombre, el apellido y el año de la muerte. Miraba la tierra cubierta de maleza y en vano trataba de recordar el rostro del hombre que seguro había estado sentado frente a mí varias veces hablándome de sí. Sobre la guerra, la miseria, la persecución, como todos. Sólo que él estaba huyendo con su hijo y había leído la ley. Entendió que los dos iban a ser deportados al lugar de donde habían huido, a menos que... su hijo ya no tuviera parientes vivos. Que no lo tuviera a él. ¿Cuánto tiempo hacía que lo sabía? ¿Cuánto tiempo se había estado preparando? Había esperado hasta la última noche para estar lo más posible con su hijo, para hacerlo dormir por última vez, y después llevar a cabo su plan. No pude recordar el rostro, pero la imagen borrosa del hombre inclinándose sobre el niño y besándolo tiernamente mientras dormía no se me iba de la cabeza. Supe que estaba parada sobre la estrecha tumba abandonada de un héroe. Empecé a reflexionar y todavía no dejo de pensar en el estado de adormecimiento general en el que estaba inmersa y que se esfumó en el momento en que me topé con ese acto heroico. Elegía a los más mediocres de entre los mediocres para los reality shows precisamente para que ninguno de ellos se destacara demasiado; si no, algún televidente podría despertarse de su letargo. De pronto vi todos esos televisores, la música que sonaba en los parlantes y en la radio, los afiches de películas, los shoppings y montones de gente de compras; todo, todo me parecía un poderoso anestésico que nos mantiene en estado de sopor. Me di cuenta de que estudié algo que ayuda a guardar en un cajón lo diferente. El único héroe que conocí no se encaminó a la muerte en un supremo sacrificio, sino que sólo estaba deprimido, es decir, enfermo. Como correspondía, le aconsejé que tomara sus pastillas, pero no las tomó: no encontraron antidepresivos en su sangre. Todos los héroes de la historia que se inmolaron ante una gran anestesia y fueron en su día un modelo para los niños, hoy, desde nuestro punto de vista, sólo son depresivos. Al diagnosticar una enfermedad, convertimos en patología todo lo mejor y lo peor de un ser humano. Lo único que queda es la medianía de la mediocridad. Y la mediocridad adormece, sobre todo a los niños. Mi ex novio del reality show llamó a la puerta; quería decir que se había decidido por mí, por lo menos por esa noche, pero no llegó a hablar. Le di una bofetada y un portazo en la cara. Después de unos minutos volví a abrir la puerta; él ya no estaba en el pasillo, y arrojé todos sus afiches detrás de él. Seguí reflexionando: ¿Soy sólo yo la que estuvo anestesiada o todo el mundo occidental está así? Sumergido en la segura y gris mediocridad, sin contacto con los extremos del bien y el mal, el mundo está en una sola depresión anestésica que mucho tiempo atrás se lo habría llevado al abismo de no ser porque se aferró al equilibrio de los tratamientos médicos y al consumo que nos posibilita la mano de obra barata china. ¿Que me quede sentada frente al televisor como les pasó a mis padres? Pero, ¿acaso soy capaz de caminar sola, cuando hasta ahora me llevaba por la vida el impulso de la anestesia? Tomé el papelito y me quedé mirándolo. 36/3 Me eligió. Probablemente por el simple hecho de haber estado allí, y por mi profesión, por la formación que debería prepararme para mirar en el alma. Por supuesto que no fue así: no vi nada, ni siquiera su rostro. Pero él sí me vio a mí y quiso dejar una huella. Quiso que por lo menos alguna persona supiera qué hizo y por qué. No se lo pudo decir a su hijo que se habría desmoronado con la culpa de por vida. Me eligió a mí. Tardó un tiempo, pero me alcanzó. Te lo agradezco. Traducción: Mojca Jesenovec y María Florencia Ferre