-----   288    -----
Zgodovinske drobtinice.
Od kod ime konjikov huzarjev?
Ogerske konjike husarje vsak pozna, malokdo pa ve, od kod to ime? Naj jim to razjasnimo. Hu-s ar j i so se pričeli leta 1458, ob času, ko je najimenitnejši kralj ogerski Matija Korvin vlado nastopil. On je ukazal, da vsak gospodar na 20 oralov svoje zemlje mora dati enega husarja v deželno armado. Husz pomeni v magjarskem (ogerskem) jeziku 20, ar pa pomeni dar; tedaj husar pomeni dar za 20 oralov. — Tako je ta beseda zgodovinska in po naše pomeni to, kar dvajsetina v pomeni „desetina."
Cesar Jožef II. in kmetica iz Šumave.
Ko jev enkrat rajnki cesar Jožef II. na bavarski granici po Sumavi popotoval, pride tudi do vasi Luž-nice in se naravnost v prvo kmetijsko stanovanje poda. Kmetica je ravno pri peči sedela in kruh vsajala. Ko ga zagleda, ga po njegovi potniški obleki za popotnika drži in mu reče: ,,Ravno prav ste mi prišli; nimam nobenega človeka doma; idite, idite in podajte mi te hlebe; saj nič ne zamudite. Potem vam pa prinesem renico mleka in kos kruha." Cesar si ne da dvakrat reči, se hitro dela loti in kmetici hlebe podaja. Ko je bila kmetica že vsadila, je vstala in cesarju mleka in
ikruha prinesla, zraven pa še pristavila, da bi bila lepšega prinesla, ako bi ga imela.
„Ali povejte mi, mati!" povzame cesar, kos kruha odlomivši, „zakaj pa imate ta Božji dar tako zelo črn ; ali se vam tako huda godi?"
„Oj huda, huda, gospod! Kar le ima človek, mu vse gosposka požre; ona poj6 belo moko, nam pa črna ostane; ona posname smetano, mi moramo pa z golim vodenim mlekom zadovoljni biti."
„Jaz bi se pa cesarju pritožil, da vas gospodje tako 4ev6 in objedajo; on bi gotovo ne pripustil, da bi se vam kaka krivica delala."
„Cesarju? Bog pomagaj! že vidim, da nič ne veste, kako se na svetu godi. Cesar sam nam največ pobere. Vsaki trenutek se spraska ali stepe s kom za3tran stvari, ki niso črnega za nohtom vredne, in mi mu moramo dajati svoje može in sinove, da jih pobijajo , moramo dajati peneze in ga tako v potu svojega obraza živiti. O da bi le mogla do njega priti, jaz bi mu vse povedala , kar mu gre; saj slišim, da rad posluša tudi bornega kmeta!"
„No, mati!" govori; „jaz sam sem cesar Jožef" — reče ljudomili vladar prijazno in razkopča svojo povrhnjo suknjo. Kmetica zagledavši svetle zvezde na njegovih prsih pade vsa prestrašena pred njega na koleni ter ga odpuščenja prosi. Al cesar jo vzdigne, jej k sebi sesti veli in zaukaže, da mu vse težave in brit-kosti kmetiškega stanu pove in razodene.
Ko je potem odhajal, je kmetico, ki mu je marsi-ktero gorko povedala, še bogato obdaroval; košček črnega kruha pa je seboj vzel in za trdno sklenil, da noče mirovati, dokler revnega stanu svojih podložnih ae zboljša.
-----    289    -----