F

Kratka katehetika

s praktičnimi pojasnili.

4 ^

ANT. KRŽIČ

c. kr. profesor verouka v Ljubljani.

4 ^

Ponatis iz ..Slovenskega Učitelja" 1905.

— — .  Cena, broš.: 50 h. .—— —

4 ^

Založilo društvo „Pripravniški dom“.
Natisnila »Katoliška Tiskarna."

V Ljubljani 1906.

Kratka katehetika

s praktičnimi pojasnili.

4 ^

ANT. KRŽIČ

c. kr. profesor verouka v Ljubljani.

Ponatis iz ..Slovenskega Učitelja 1 ' 1905.

Založilo društvo ..Pripravniški dom".
Natisnila „ K a t o I i š k a Tiskarna."

V Ljubljani 1906.







\

\

'Jr.

KAZALO.

Uvod:  Kaj je katehetika ? Na katere reči se zlasti ozira? ....  1

I. O katehetu.

§ 1. Katehetova naloga:  1.) v čem obstoji? 2.) je zelo imenitna;

3.) je težavna. 1

§ 2. Katehetova usposobljenost:  1.) preizkušnja usposobljenosti

in škofijsko pooblaščenje ; 2.) potrebno znanje in vzorno življenje 3

II. O katekizmu.

§ 3. Katekizem — dragocena knjižica:  1.) zakaj je koristen in

potreben? 2.) kako naj se rabi v šoli?.5

§ 4. Katekizem in biblične zgodbe:  1.) sličnost in razlika med

obema; 2.) zakaj naj se uče v ljudski šoli tudi zgodbe sv. pisma? 7
§ 5. Katekizem in cerkvena zgodovina:  1.) zakaj naj se v ljud¬
skih šolah uči tudi cerkvena zgodovina? 2.) kako v raznih razredih?

3.) po katerih načelih? .. 9

§ 6. Katekizem pa liturgika in evangelij:  1.) zakaj naj se v
verouk privzema tudi liturgika? 2.) kako naj se strinja s kate-
kizmovimi oddelki? 3.) kako naj se v ljudski šoli uporablja tudi
evangelij.10

7. Katekizem pa molitvenik in cerkvena pesmarica:  1.) za¬
kaj in kako naj uči katehet uporabo molitvenika; 2.) tudi cerkvene

pesmarice naj ne prezira.12

§ 8. Koncentracija: z ozirom na katekizem, pouk in vzgojo ... 13

ill O katehumenih.

§ 9. Razumevanje verskih  resnic: I.) Pojasnjevanje  a)  kon¬
kretnih pojmov, a) neposrednje, 'A posreduje: 1.) z obrazci in
podobami, 2.) s primerjanjem in 3) z nasprotjem; b)  abstraktnih
pojmov, a) neposrednje, j$) posrednje: 1.) na zgledih še živih oseb,

2.) s podobami, 3.) S primerjanjem, 4.) z nasprotjem ....  14

11. Dokazovanje;  1.) iz sv. pisma; 2.) verski dokaz; 3.) izkušenjski
dokaz; avktoritetni dokaz. — Verski dvomi, zmote in ugovori . . 19

tj 10. Spomin: Kaj se zahteva 1.) za katekizem in 2.) biblične zgodbe?

— Kako se spomin podpira. 3.) z jasno razlago in 4.) mikavnim
poučevanjem. —5.) Navodila za učenje na pamet. 6 .) Učenci naj se

uče v šoli in doma. 7.) Ponavljanje.22

§ 11. Domišljija:  ima velik vpliv 1.) v didaktiki in 2.) vzgoji ... 24

§ 12 . Čustva:  1 .) katehet naj goji dobra čustva in zatira slaba ; 2 .) kako

to najlaže doseže? . 27

tj 13. Volja:  Vse učenje naj dobrodejno vpliva na voljo; posebno pašo
vplivni: 1.) nagibi, 2.) zatajevanje, 3.) navada, 4.) trdni sklepi,

5.) nadnaravni pomočki . 28

IV. O katehezi.

§14. Določitev učne enote.. . . . 32

§ 15. Učna pot:  1.) rečna in 2.) logična analiza in sinteza ....  33

§ 16. Učna oblika:  Označenje akroamatične in erotematične oblike;

1.) kdaj se posebno priporoča akroamatična, 2 .) kdaj in kako se
uporablja erotematična oblika? — Spretno izpraševanje ....  33

tj 17. Obravnava učne enote:  A)  Biblična kateheza za nižjo stopnjo;

B)  biblična kateheza za višjo stopnjo; C) katekizmova kateheza . 34

§ 18. Slog k a te h eze in katehetsko predavanje. 39

§ 19. Učna sredstva  Kako naj se rabijo slike). 41

§ 20. K r a t k a zg od o v i n a ka t e h eze . . • . 43

Uvod.

Kate h etika v ožjem smislu, ali specielna metodika za verouk, je
teoretično navodilo, kako naj veroučitelj občna didaktična in vzgojstvena
pravila uporablja pri verouku. Navadno se pa še privzema zgodovina vero¬
uka in nekatere druge reči, ki se ne ozirajo naravnost na način verskega
poučevanja in vzgojevanja.

Ako je katehetika namenjena veroučiteljem, ki še niso natančneje pro¬
učili občne pedagogike in metodike, obravnava tudi obširneje občna pravila
iz didaktike in vzgojeslovja. Komur pa so ta pravila dovelj znana, zadostuje,
da pokaže način, kako jih obračati na verouk. Tudi se ozira tukaj le na po¬
trebe ljudske šole.

Beseda „katehetika“ se izvaja iz grške besede v/vj glas, f t yeh  glasiti
se; odtod sestavljenka /.or.r;/v:i  z vzvišenega prostora se glasiti, učiti. V
starodavnih časih je bil to izraz za vsako ustno učenje; v krščanski dobi
pa se je ohranil le še za poučevanje v verskih resnicah, zlasti pri otrocih
ali Spreobrnjencih.

Iz te grške besede se še izvaja;

1- Katehet  učitelj verouka v šoli.

2. Katekizem  knjiga, v kateri je ob kratkem nauk o katoliški veri,
ki nas uči, kaj moramo storiti, da Bogu služimo in se zveličamo, h

3. Katehumen  učenec, ki se uči krščanskega nauka. To častitljivo
ime pa se je opustilo med ljudstvom.

4. Kate  h e za  vse katehetovo delovanje v šoli; v ožjem pomenu
način katehetovega učenja in vzgojevanja (katehizovanje); in v najožjem
pomenu oni oddelek, ki si ga katehet odbere in priravna za posamezno
učno uro. V tej knjižici bomo rabili to besedo v ožjem in najožjem pomenu.

Ker se mora katehetika ozirati na vse te štiri točke, bomo razdelili
vso tvarino v štiri dele: 1. o katehetu, 11. o katekizmu,  111. o
katehumen ih, IV. o katehezi.  Pridejali bomo pa še kratko zgodo¬
vino verouka in potrebnih zgledov.

I. O katehetu.

§. 7 . Katehetova naloga.

1. Katehetu je naloga učiti verouk in versko vzgajati deco.
V ljudski šoli mora otroke naučiti toliko, da bodo pozneje mogli prav
umevati v cerkvi pridigo in krščanski nauk, razumevati versko-poučne knjige

>) Dosledno bi morali pisati katekizem; ali pri tej besedi se udarno starodavni na¬
vadi in izjemoma pišemo kate/eizem

l

2

ter dati odgovor o svoji veri, ako pa pridejo v višje šole, na tej podlagi
uspešno nadaljevati tam zaukazani verouk. Vzgojevati pa jih mora v toliko,
da bodo že kot otroci lepo živeli in tudi pozneje ne odstopili od rednega
krščanskega življenja ter se pridno posluževali v to svrho potrebnih po-
močkov.

Ljudska šola ne more v nobeni stroki doseči popolnega in dovršenega znanja, marveč
podaje le podlago za nadaljno izobraževanje. Trgovec, n. pr, je dobil v računstvu toliko
znanja, da si lahko na tej podlagi še sam izpopolni, kar potrebuje za svojo navadno trgovino:
poljedelec se je v ljudski šoli toliko izobrazil, da razumeva knjige in spise, ki natančneje
poučujejo o umnem gospodarstvu, poljedelstvu itd. Posebno pa je izobrazba ljudske šole
neizogibno potrebna podlaga za višje šole.

Enako tudi v verouku ne more še ljudska šola posredovati popolnega znanja. Vendar
se verouk v mnogih ozirih loči od drugih ljudskošolskih predmetov. Verskih resnic se
otrok ne uči le za poznejše življenje, marveč mora nauk tudi takoj dejanjski izvrševati:
že zdaj kot učenec lepo in krepostno živeti ter si nabirati zaslug za nebesa. Škoda bi bilo
zlatih otroških let, ko bi minila brez zaslug za večnost; a pripravljen mora biti otrok tudi
za smrt, ker ga utegne Sodnik pozvati na odgovor že v šolskih letih. — Ko učenec izvrši
ljudsko šolo, zanj nikakor še ne preneha učenje iz tega predmeta, marveč se nadaljuje še
v cerkvi; cerkev je namreč ona občna ljudska učilnica, kjer se nadaljuje za vsakega vernika
do smrti verouk in verska vzgoja. Tu ima svojo pravo veljavo pregovor: „Človek se nikdar
ne izuči."

Torej mora katehet, da tem gotoveje doseže namen ljudskošolskega
katehizovanja, pred vsem pri otrocih vzbujati spoštovanje in lju¬
bezen do sv. cerkve.  Posebno naj jih uči in vadi, da se bodo redno
in s pridom udeleževali službe božje, z umom in srcem spremljali cerkvene
praznike in svete čase ter se polagoma privadili živeti v cerkvenem duhu
in si pridobivali potrebne pomoči za lepo krščansko življenje. Tukaj je
navada  še prav posebno potrebna in merodajna.

Kakor bi bile ljudske šole brez koristi v svetnem oziru za one zanikarne ljudi, ki bi
potlej ne pogledali nobene knjige več, ne zapisali nobene črke ter se sploh ne brigali več
za to, kar so se učili v otroških letih iz svetnih predmetov; enako bi jim malo koristil
verouk, ako bi ne nadaljevali učenja in vzgoje po navodilu najboljše učiteljice svete cerkve.
V tem smislu se še posebej uresničujejo besede Jezusove: Kdor ne posluša cerkve naj ti
bo kot pogan in očiten grešnik.  To pravilo potrjuje tudi izkušnja.

2. Katehetova naloga je zelo imenitna.  Njegov predmet je med
vsemi najbolj vzvišen, ker uči o Bogu in nadnaravnih rečeh ter najimenit¬
nejših zadevah človeškega življenja. Drugi predmeti imajo namen pospeše¬
vati le zemeljski blagor ljudi, verouk pa jim mora poleg tega tudi posre¬
dovati večno srečo. Ako kateheza v prvi vrsti poudarja posmrtno srečo, s
tem nič ne škoduje časnemu blagru; obratno izpričuje izskušnja, da versko
vzgojeni, istinito bogoljubni ljudje so tudi v svetnem oziru najboljši in naj¬
zanesljivejši ljudje: v blagor in srečo so domači družini, občini in državi
ter človeštvu sploh.

Prednost verouku pripisuje tudi naš šolski zakon, ker ob naštevanju posameznih
predmetov imenuje verouk vedno na prvem mestu in priznava odločilni vpliv verstva pri
vzgoji zahtevajoč ,, nrav no-versko" vzgojo kot glavni namen ljudskošolskega delovanja.

Tudi v formalnem  oziru je verouk v šoli najvplivnejši predmet,
ker blagodejno in izobraževalno deluje na vse duševne zmožnosti: bistri
um in posreduje najvišje spoznanje,  utrjuje spomin,  ki situ prisvoji

3

reči, ki so res vredne, da si jih (čestokrat: dobesedno) zapomni za vse
življenje, skrbi za čistost domišljije,  blaži čustva  in posvečuje voljo
mladega srca. — Pa tudi vsemu šolskemu delovanju je kateheza najboljša
opora, ker bogoljubni otroci so tudi najmirnejši, najposlušnejši in najprid-
nejši učenci. Kateheza daje šoli nekak svečanosten značaj, da bi se res smela
imenovati nekakšno svetišče. Po pravici je trdil že pedagog Trotzendorf:
„Solnce strga z. neba, spomlad vzame letu, kdor odpravi
ka t e h e z o iz  š o 1 e.“

Ugovarja se sicer tupatam, da je verouk preveč suhoparen, dolgočasen predmet, da
preobklada spomin, da torej ni priljubljen otrokom. Taki ugovori gotovo niso opravičeni,
ako so obrnjeni proti predmetu samemu; k večjemu utegnejo zadeti učitelja, ako ni dovolj
spreten ter kos svoji nalogi. Tega se lahko prepriča vsakdo, ako pride v šolo izvrstnega
kateheta in opazuje vesele obraze pazljivih in z zanimanjem sodelujočih učencev.

Poudarjati nam je še okoliščino, da kateheza podaje nauke in vzgojo
prvencem.  Prvi verski vtiski sežejo globočje in so vplivnejši nego oni,
ki jih vzprejema človek v poznejših letih; napake še niso tako ukoreninjene
in se lažje odpravljajo; tudi za verske vaje ima še nedolžno, nestrastno srce
večjo vnemo ; tu se stavi podlaga verskega življenje za vsa poznejša leta itd.
Torej je v tem oziru kateheza imenitnejša nego dušno pastirstvo pri odraslih.

3. Toda težavna  je katehetova naloga. Težavna je že radi predmeta
samega, ker se peča verouk z nevidnimi, nadnaravnimi rečmi. Pri otrocih
pa je razum malo razvit, duševno obzorje ozko in izkušnja še zelo omejena.
Torej ni lahko tako poučevati, da bi umevali in si stalno zapomnili. Učenci
so utrujeni po množici drugih predmetov in verouku je le malo časa od¬
merjenega itd.

Še težja je vzgojilna  stran kateheze. Otrok je lahkomišljen in ne¬
stalen; ovira ga v dobrem in vleče v zlobnost hudo nagnjenje, ki mu je
od leta do leta nevarnejše. Poleg tega pa še čestokrat uničujejo vzgojilne
uspehe druge neugodnosti: slabi zgledi domačega in javnega življenja,
kvarno berilo, vnemarnost odgovornih oseb itd. Ali ravno ta težavnost
bodi katehetu novo bodrilo, da z vso vnemo in vztrajnostjo izvršuj svojo
preimenitno nalogo.

Trditev nekaterih pedagogov, da je otrok po naravi popolnoma dober, je krivoverska;
misel, da je „čistemu vse čisto", neopravičena ali vsaj napak tolmačena; izgovor, da zlobne
in pohujšljive reči otrokom niso nevarne, ker jih še ne razumejo, je prazen in večkrat jako
poguben.

§. 2. Katehetova usposobljenost.

1. Da sme kdo izvrševati katehetsko službo, mora imeti pooblastilo
od svojega škofa (missio canonica). Za svetne učitelje velja ta-le naredba.
Državni šolski zakon veleva za subsidiarno poučevanje v verouku posebno
preizkušnjo usposobljenosti.  Pri tem izpitu morajo ob navzočnosti
posebne po škofu določene izpraševalne komisije dokazati, da znajo ka¬
tekizem,  najimenitnejše reči iz cerkvene zgodovine in liturgike
ter znajo tudi občna didaktiška in metodiška pravila posebej obračati na
verouk, zlasti biblične zgodbe  uporabljati v pojasnilo katekizmovih

1 *

4

vprašanj. Za subsidiarni pouk mesto kateheta-duhovnika morajo imeti še
posebej dovoljenje višje cerkvene oblasti. (Šolski zakon z dne 14. maja
1869, §. 5.)

Ob posebni, bližnji pripravi otrok za prvo sv. izpoved in sv. obhajilo  se mora
seveda tudi ondotni duhovnik.pridružiti svetnemu učitelju, zlasti sodelovati radi notranje,
srčne priprave.

2. Da pa more  katehet spretno in uspešno poučevati in vzgajati,
mora poleg zakonitega pooblaščenja izpolnjevati še nekatere zahteve v
znanstvenem in nravnem  oziru.

Glede na versko znanje se mora pridno in vestno pripravljati.
Katehetska priprava je dvojna: daljna  ali splošna in bližnja  ali posebna.

Daljna priprava je, kakor pri drugih predmetih, takozvana nadaljevalna
izobrazba,  ki je katehetu radi imenitnosti predmeta še bolj potrebna. Ne
zadostuje še, da bi znal le to, kar je v učnih knjigah, marveč mora proučiti
tudi večja strokovna dela, dogmatična, moralna in posebej katehetska, da
bode mogel natanko razumevati verske resnice same in njih pomen za
življenje. Ako učitelju samemu niso nauki popolnoma jasni, jih tudi drugim
ne more zadostno pojasnjevati.

Bližnja priprava  pa se zove ona, ki je potrebna za vsako učno uro,
za posamezne lekcije posebej. Uspeh kateheze je najbolj odvisen od te pri¬
prave, seveda ako je res temeljita. Temeljita priprava se mora ozirati na vse
znamenitejše zahteve dobre katehetike, teorijo izpremeniti v praktiško vajo.

Katehet mora: 1) Odbrati si primerno število vprašanj, ki so med seboj
v tesni zvezi, ter jih ponoviti, da jih dobesedno zna na pamet. (Enako, če
se obravnava biblična zgodba). 2) Premisliti, v kaki zvezi je ta učna celota
s poprejšnjo in nastopno tvarino, v kaki logiški zvezi so posamezni do¬
godki in vprašanja. 3) Določiti pot, po kateri se da najkrajše obravnavati
vsa tvarina. 4) Poiskati posebej one besede in reči, ki so potrebne pojasnila,
in preudariti, kako bi se dale najprimerneje pojasniti. 5) Izbrati si kak mo¬
ment, ki bi se dal posebno porabiti za vzbujenje blagih čustev. 6) Obračati
nauk na življenje in v to svrho poiskati primernih nagibov za otrokovo voljo.
7) Vedno imeti pripravljen kak primeren zgled itd.

Natančneje je to prepotrebno delo katehetu jasno še le potlej, ko je predelal vso
katehetiko, ker uprav na to pripravo merijo pravila v katehetiki.

Nikdo se ne zanašaj na to, da bo ob razlagi že samaobsebi prišla prava misel. Res
je, da včasih kar nenadno zasvetijo jako primerne misli; a to se zgodi navadno le takrat,
ko je bil učitelj dobro pripravljen. Take dobre misli naj si po učni uri zabeleži za drugo-
kratno uporabo.

Ob tem pripravljanju naj se rabijo tudi izdelane kateheze in razlage, vendar ne me¬
hanično, marveč le kot dober pomoček, ki krepko podpiraj lastno delo.

Vsaj dispozicija (osnova) naj se napravi pismeno;  nekatere imenitnejše reči naj se
zapišejo v podrobnosti, n. pr. začetek, konec, ali če se obrača na čustva, posebno če se to
zgodi v podobi kratke molitvice itd.

jako priporočljiva je lepa navada onih, ki si zapisujejo v posebnih knjižicah lepe
zgodbe, primere in druga konkretna pojasnila ali sploh lepe misli, ki so jih kje slišali ali
čitali, da jih imajo takoj pri rokah, kadar jih potrebujejo. Polajša se to prekoristno delo
s tem, ako se kupi obširnejša zbirka zgledov in se potem le še izpopolnjuje po slučajnih
zabeležkih.

3

Še odločilnejše so nravne  zahteve. Veroučitelj mora biti sam na¬
vdušen za reč, katero uči in jo priporoča drugim. Sam mora živeti po sveti
veri in sam rabiti pomočke krščanskega življenja, molitev, sv. mašo, svete
zakramente itd., kakor daje navodila gojencem. Tako navdušenje za sveto
reč more imeti pa le oni, ki je veren po mišljenju in življenju, blag značaj,
plemenitega srca. Bodi prepričan, da katehetov zgled je najboljši nazorni nauk.

Ko bi bil n. pr. svetni učitelj, kateremu se poveri subsidiarno poučevanje v verouku,
omahljivec ali celo nasproten sveti veri, bi nikakor ne bil kos svoji nalogi, ker bi ne mogel
učiti s potrebno vnemo, pa bi tudi s svojim vedenjem sproti podiral, kar bi zidal z naukom

II. O katekizmu.

§. 3. Katekizem  — dragocena knjižica .

1. Nauki, ki jih je izročil Jezus svoji cerkvi, so jako obširni. Že za odrasle
vernike morajo duhovniki odbirati in podajati le take resnice, ki so jim
primerne in potrebne za življenje. Tembolj se mora omejevati katehet in
iz obilnega zaklada odbirati to, kar je mladini umevno in potrebno. Taki
posebej mladini odmenjeni verski nauki so nakratko združeni v mali, ško¬
fijsko potrjeni knjižici, ki se imenuje katekizem.

Poleg sv. pisma, mašne in obredne knjige je katekizem najdragocenejša
knjiga sv. cerkve radi vsebine in starosti. Imenujejo ga „zlato posodo",
„biserno zakladnico", ki hrani v sebi najpotrebnejše nauke sv. cerkve na
kratko v določeni in jasni obliki. Zove se tudi čestokrat „zakonik“ božjega
kraljestva na zemlji, ker v kratkih stavkih določuje zahteve nebeškega Kralja.
Častitljiva je ta cerkvena knjižica, ker je sad skoro dvatisočletnega katehetskega
delovanja katoliške cerkve.

Ne le koristna, marveč potrebna je ta šolska knjižica: a)  vero¬
učitelj  u,  ki potrebuje zistematiškega vodila, da more v določenem redu
in v določenih mejah izvrševati svoje vzvišeno delo. Obenem mu je kate¬
kizem zanesljivo poroštvo, da uči pravi nauk sv. cerkve in da ne opušča
nič bistveno potrebnega. — b)  Potreben je katekizem učencu,  ker mu
v kratkih stavkih podaje vse nauke, ki mu jih je katehet obširno razjas¬
njeval v šolskem pouku, ter jih lahko čestokrat ponavlja in si jih za stalno
vtisne v spomin. — c)  Starši in domači  vzgojitelji lahko podpirajo
katehetovo dolovanje. Hkrati je katekizem prekoristna družinska  knjiga
dudi za odrasle. — c)  Za cerkveno oblast  pa je katekizem poroštvo,
da se verouk povsod enotno poučuje, in ji je s tem tudi olajšano potrebno
nadzorstvo.

Glavna šolska knjiga za verouk je torej katekizem: vse druge, ki
se še rabijo v ljudskih šolah, n. pr. svetopisemske zgodbe, evangelij,
cerkvena zgodovina, liturgika, molitvenik in pesmarica, so le bolj pomožne
knjige, ki katekizmove nauke pojasnjujejo, dokazujejo, utrjujejo in izpopol¬
njujejo.

Katehetu bodi posebna skrb, da bodo učenci po vrednosti čislali to dragoceno
knjižico in imeli neko sveto spoštovanje do nje. Izmed vseh šolskih knjig naj jim bo ka¬
tekizem najljubša knjiga. To naj pokažejo že na zunanje s tem, da ga varujejo in ohranijo

6

vedno čednega. V to svrho naj večkrat opozarja učence na to, kako je katekizem imenitna
cerkvena knjiga. Sam naj rad ob raznih priložnostih kaj navaja iz njega z izrečnim pri¬
stavkom, da tako uči katekizem. Priporoča naj tudi, da naj bi vsak šolar ohranil svoj ka¬
tekizem kot najdražji spomin iz šolskih let ter ga lahko zopet in zopet ponavljal še v
poznejših letih. — Veroučitelj naj kakorkoli odlikuje one učence, ki znajo izvrstno ves
katekizem 1

2. Katehet naj rabi katekizem tako-le: a)  Sam mora dobro znati in
razumeti  vsa vprašanja. Pri vsakem predmetu je namreč to prvi pogoj
uspešnega učenja; tudi z najboljšo metodo si ne more učitelj pomagati,
ako mu ni popolnoma jasno to, kar uči. — b)  Katekizmova vprašanja naj
vselej poprej natančno razloži in razjasni,  predno se jih
morajo učenci naučiti, ker takih reči, ki jih človek ne ume, se težko nauči,
pa hitro zopet pozabi ter nima prave koristi od svojega truda. — c)  Ne
bodi pa še zadovoljen s tem, da učenci le razumejo in znajo katekizem;
še z večjo skrbjo delaj na to, da pridobi za svete resnice tudi
srce, tudi voljo učencev;  kateheza bodi praktična  ter se vedno
oziraj na življenje, na razmere, v katerih žive učenci. Otroku je treba vse
razdrobiti in natančno razkazati, kdaj, kje in kako naj se ravna po dotičnem
nauku ; pa večkrat mu je treba ponavljati ista navodila.. V obče nam podaje
katekizem dvojne nauke: verske in dejanske resnice. Pri verskih naj utrjuje
in poživlja vero v otroških srcih; pri dejanskih pa naj odpravlja napake
in pregrehe pa navdušuje za lepo in čednostno življenje. — č)  Vsako
šolsko leto naj pride na vrsto ves katekizem.  Obravnava in dopolnjuje
naj se v takozvanih koncentričnih krogih. Tudi katekizmov sestav (zistem)
naj se ne prezira.

Nekateri pedagogi, tudi vzgledni kateheti, trdijo, da naj bi se v prvem in drugem
razredu (ozir. šolskem letu) še ne rabil katekizem, marveč samo biblične zgodbe. Bili so
pa tudi taki ki so zahtevali, da naj se verouk tudi pri malih otrocih prične takoj s kate¬
kizmom. Oboje bi bilo pretirano: same zgodbe brez ozira na katekizem, in sam katekizem
brez zgodb kot učnega sredstva. Priporoča se tu srednja pot. Zgodbe sv. pisma so pri
začetnikih podlaga, na kateri se snujejo in izvajajo katekizmovi nauki, ki naj pa že tudi
dobivajo, kolikor možno, obliko (besedilo) iz katekizma, ter naj se že tudi ozira na kate-
kizmovo razporedbo. Saj mnogokrat se že itak ujema vrsta zgodovinskih dogodkov z redom
katekizmovih vprašanj, posebno o življenju in trpljenju Jezusovem. Ko pa znajo učenci že
brati, naj se jim takoj da tudi katekizem v roke; čim preje se seznanijo ž njim, tem bolje.
Torej so biblične zgodbe tudi pri začetnikih le krepko metodiško sredstvo v pojasnilo kate¬
kizmovih resnic.

Glede na katekizmovo celoto je v raznih škofijah različna navada. V tem je sicer
edinost, da naj se v nižjih razredih ali oddelkih uči katekizem vsako leto v celoti. Od
tretjega razreda dalje pa se v nekaterih škofijah deli katekizmova tvarina na dve šolski
leti; poleg naše (ljubljanske) pa zahtevajo še nekatere druge škofije, da naj se tudi v višjih
razredih vsako leto predela ves katekizem. Delitev ima to prednost, da se lahko temeljiteje
obravnavajo posamezni oddelki; nasprotno prakso pa priporočajo ti-le pomisleki: otroškim
potrebam je bolj ustreženo, ako imajo pred očmi vsaljo leto vse resnice sv. vere; iz vsega
katekizma je laže odbirati dušni zmožnosti primernih vprašanj; pouk v oddelkih je precej
olajšan, ako ni treba snovati pododdelkov radi delitve katekizma; preselitev učencev iz ene
šole v drugo ima manj nepriličnosti itd. Da pa se ne krati potrebna temeljitost, naj se
težavnejša vprašanja odkladajo za eno leto, manj važna obravnavajo le kurzorično, že
poprej temeljito obravnavana pa samo ponavljajo brez nove razlage.


Nekateri tudi nočejo upoštevati katekizmovega sestava ter jemljejo semtertja zdaj ta
zdaj oni odstavek. Posebno se mnogi ravnajo po cerkvenem letu,  in že se je javila
želja, da naj bi se katekizem (in morda tudi zgodbe) razdelil po cerkvenem letu. Temu pa
nasprotuje šolska uravnava z različnimi počitnicami, pa tudi učna tvarina, ki se z ozirom
na obširnost ne bi dala dobro razvrstiti na posamezne dobe cerkvenega leta. Torej ne
priporočamo te prakse. Lokalni spomin je tudi velikega pomena, posebno v mladosti;
obratno pa zelo moti potrebno zvezo, ako imajo otroci polno „ušesec“ po katekizmu ter se
zaletavajo zdaj sem, zdaj tja. Imenitnejše reči v cerkvenem letu so že otrokom toliko znane,
da zadostuje, le opozarjati nanje, kadar pride dotična tvarina na vrsto, ali kadar se bliža
dotični praznik. Izjema je seveda ob času posebne priprave za prvo sv. izpoved ali obhajilo.

§. 4. Katekizem in biblične zgodbe.

1. Večinoma je vsebina ista v katekizmu in svetopisemskih zgodbah; a
nekaj razodetih resnic pa je nezmotljiva cerkev določila ali vsaj natančneje
izpopolnila. Sv. pismo hrani božje razodetje v zgodovinski obliki, t. j. verske
in nravne resnice so navezane na osebe, kraj in čas. Ako pa odstranimo,
kar je zgodovinskega, nam ostanejo le resnice v pojmovni obliki, kako
nam jih podaje katekizem. Tem iz sv. pisma posnetim resnicam pridružuje
katekizem še one resnice božjega razodetja, ki nam jih hrani ustno izročilo
sv. cerkve.

Poleg različnosti v obliki je med katekizmom in zgodbami tudi še
različnost v razvrstitvi.  Sv. pismo nam podaje razodetje božje v kro¬
nološki vrsti, katekizem pa zistematično, t. j. v posebnih skupinah takih
naukov, ki so med seboj sorodni ali v tesnejši zvezi.

Ta tesna zveza med katekizmom in bibličnimi zgodbami je dala v novejšem času
nekaterim pedagogom povod, da so jeli nasvetovati nasprotno pot, češ: katekizem ne bodi
več voditelj verouku, marveč zgodbe naj prevzamejo vodstvo, katekizem pa naj se predela
tako, kakor zahteva kronologija bibličnih zgodb. ') Taka prememba bi utegnila biti le tedaj
koristna in uspešna, ko bi bili vsi katekizmovi nauki  res posneti iz sv. pisma in pa ko
bi se mogli res po vrsti gladko izvajati iz posameznih zgodb,  ter bi ne
bilo mnogo takih, ki so posneti iz raznovrstnih  oddelkov sv. pisma. Koncentracija bi
torej tem potom le malo pridobila, neenakost zistema bi se le menjala, ne pa odpravila.

2. V verouku se morajo katekizmu privzemati tudi
zgodbe sv. pisma:

a)  ker je bila od nekdaj tako navada v katoliški cerkvi.

Že v katehumenatu so učili verske resnice na podlagi svetopisemskega pripovedovanja.
Tudi v srednjem veku je ostalo oboje v tesni zvezi. Po reformaciji se je sicer nekoliko
zrahljala ta zveza in svetopisemske zgodbe so jeli opuščati v katehezi; a kmalu so jih
začeli še bolj čislati nego kdaj poprej, tako da so se poleg katekizma uvedle v verouk kot
samostojen predmet.

b)  Biblične zgodbe so najboljše sredstvo za razlago  kate-
kizmovih naukov:

z) Izpopolnjujejo nekatere resnice, ki so v katekizmu kar samo na kratko
omenjene.

N. pr. stvarjenje sveta; Jezusovo detinstvo, njegovi čudeži, trpljenje in poveličanje...

i) Cf. I v a n V a 1 e r i a n, N e u e W e g e i m R e 1 i g o n s u n t e r r i c h t. Wlirzburg 1902.

L'

8

р) Celo dostavljajo nekaj reči, katerih ni v katekizmu.

N. pr. nauk o prizanašljivosti božji (v raznih dogodkih), o štedljivosti (v
zgodbi o čudežnem nasičenju v puščavi) . . .

Y) Dokazujejo in utrjujejo verske resnice.

Katekizem n. pr. uči, da je Bog neskončno moder, pravičen, usmiljen itd.
Mnogoštevilni biblični dogodki dokazujejo in utrjujejo nauk o teh in drugih
lastnostih božjih, zlasti o previdnosti božji. Nauk o božji naravi Jezusa Kristusa
še le popolnoma utrdijo biblične zgodbe nove, deloma pa tudi stare zaveze itd.
— Večkrat se svetopisemski dokaz omenja v katekizmu le s kratkim stavkom.
Dokazilna moč se izprevidi še le iz natančnejšega opisa v zgodbah.

S) Dajo jasen pregled božjega razodetja.

Prelepo se nam zrcali iz dogodkov stare in nove zaveze neskončna ljubezen
in usmiljenost božja v odrešenju človeštva po Jezusu Kristusu.
Iz samega katekizma bi se to ne razvidelo tako žarno.

s) Sploh krepko podpirajo in poživljajo katehezo in so najboljše
sredstvo za nazornost  verskega pouka.

Otroci jako radi poslušajo zgodbe. Svetopisemske zgodbe pa imajo zato
prednost pred vsemi drugimi, ker so kot božja beseda posebno vzvišene in za¬
nesljive, pa tudi same obsebi jako mikavne. Iz svetnih dogodkov se dajo sicer
tudi nazorno izvajati nauki, a ker nimajo božje veljave, se iz njih ne morejo kar
naravnost izvajati svete resnice, marveč le primerjaje, torej šele po analogiji.

с)  Biblične zgodbe pa so obenem (posebno kot samostojen predmet)
izvrstno vzgojil n o sredstvo  ter zelo blagodejno vplivajo na srce in
voljo  učencev, ker jim kažejo krasne vzore čednosti, pa tudi strašne
nasledke greha in hudobije, ter dokazujejo po junaških delih, da se je
mogoče varovati greha tudi v največjih nevarnostih ter čednostno živeti
v vseh okoliščinah življenja.

Pred vsem nam v svetopisemskih zgodbah žarno odseva prekrasni vzor nebeškega
Učitelja samega, njegovo vsemogočno veličanstvo, njegova neskončna ljubezen in požrtvo¬
valnost, brezmadežna svetost in popolnost njegovega božjega Srca ... Pa tudi v premnogo
drugih svetopisemskih osebah se nam vzorno kažejo raznovrstne vrline in čednosti, ki
močno vzpodbujajo naše srce k posnemanju. N. pr. stanovitni Noe, verni, nesebični, miro¬
ljubni Abraham, ki je tako goreče ljubil Boga, da je bil pripravljen darovati svojega pre¬
ljubega sina, v voljo božjo vdani trpin Job, spravljivi Ezav, skesani David, modrosti proseči
Salomon, za Kristusa umirajoči Štefan, za svojo vero veselo trpeči apostoli itd. itd. nas
nujno vabijo in kličejo: „Pojdi in stori še ti tako!" 1 )

Daši smatramo svetopisemske zgodbe v ljudskih šolah kot katekizmu podrejeni
predmet in pomožno sredstvo, vendar s tem nikakor nočemo kratiti njih izredne vrednosti.
Zato priporočamo zlasti za višje razrede, naj se večkrat obravnavajo popolnoma »samo¬
stojno", t. j., z nekim govorniškim navdušenjem naj se pripovedujejo', v nekaterih oddelkih
tudi živahno razširijo v „premišljevalnem“ pomenu, kakor se je po okoliščinah res utegnilo
vršiti dejanje, kot da bi se ponavljalo pred našimi očmi itd. Tako povedana zgodba že
sama dovelj deluje, da ji ni treba še običajnega komentarja. Zlasti nekateri dogodki nove
zaveze naj se izkoriščajo v tem smislu. Blagodejni sad ne more izostati.

>) Cfr. Dr. Kneclit, Kommentar, str. 8.

9

§. 5. Katekizem in cerkvena zgodovina .

1. Cerkvena zgodovina je za verouk tako izvrstno metodiško sredstvo,
da se nikakor ne sme zanemarjati, in sicer prav iz tistih vzrokov kakor bi-
bliške zgodbe.

a)  Cerkvena zgodovina sicer ni v tem smislu cerkvena knjiga, kot je
katekizem ali kot so svetopisemske zgodbe, a po vsebini je nekako na¬
daljevanje sv. pisma nove zaveze.  Tam, kjer sv. pismo neha pri¬
povedovati o razvoju božjega kraljestva, tam zastavi cerkvena zgodovina.

Dejanje apostolov in sploh, kar je v sv. pismu zgodovinskega po Kristusovem vnebo¬
hodu in poslanju sv. Duha, je pravzaprav že del cerkvene zgodovine. Tesna zveza s svetim
pismom pa je zlasti v tem, da opisuje' in slika razvoj božjega kraljestva na zemlji tako,
kot se je vršilo po obljubah Jezusa Kristusa in deloma tudi po napovedbah prerokov stare
zaveze. Brez cerkvene zgodovine bi torej ne bile dovolj jasne zgodbe sv. pisma, n. pr. pre¬
lepe prilike o božjem kraljestvu idr. Sv. Avguštin  zahteva v svojem katehetskem navo¬
dilu. da naj se dopoveduje vsa zgodovina sv. vere, od stvarjenja sveta do najnovejših
d n i. Kar je bilo potrebno za čas sv. Avguština, to je tem potrebnejše za sedanjost.

b)  Cerkvena zgodovina je krepka opora pri katekizmovi raz¬
lagi.  Skoro vse one koristi, ki jih podajejo svetopisemske zgodbe v verouku,
se dajo zajemati tudi iz cerkvene zgodovine. Enako služi v pojasnilo resnic,
blaženje srca, utrjevanje volje, ter enako poživlja učenje. Neprecenljive ko¬
risti je pa zlasti zato, da se otroci zgodaj navadijo čislati in ljubiti svojo
mater, sv. cerkev, in se jim vzbuja sočutje za njene vesele in žalostne do¬
godke, ko spoznavajo krasne zglede njenih vrlih otrok iz preteklih časov,
ko slišijo o njenih slavnih zmagah, ko se prepričujejo, kako Jezus po svoji
obljubi sam pomaga voditi Petrov čolnič, da ga ne morejo oškodovati ali
celo potopiti sovražni viharji.

Tudi v katehetski metodiki se čimdalje bolj prepričujejo merodajni možje, da v ved-
nostnem in vzgojilnem smislu je treba večkrat posegati v cerkveno zgodovino, ker za
mnoge resnice ni lahko dobiti v bibličnih zgodbah primernega zgleda in se po krajši in
lažji poti doseže namen s kakim svetniškim  zgledom.

2. Posebna učna knjiga  za cerkveno zgodovino je dovoljena samo
v meščanski šoli ali višjih razredih istovrstnih ljudskih šol. Toda odlomki
iz cerkvene zgodovine se lahko rabijo po vseh razredih, posebno kratko
in mikavno opisovanje svetniškega življenja.

Kako blagodejno bi vplivalo na mlada srca, ko bi n. pr. katehet že v prvem  raz¬
redu izkušal vzbujati stud nad grehom  tako-le: Živel je pred 350 leti ljubezniv deček,
sin imenitnih staršev, ki so ga zelo radi imeli. Pa je bil tudi vreden, da so ga. Le poslu¬
šajte, kako zelo se je bal ta dobri deček vsakega, tudi najmanjšega greha. Res ne vem,
ali bi mogel angel, ki bi prišel iz nebes, bolj studiti greh, kot ta blagi otrok. Še takrat, če
se je vpričo njega kdo drugi  kaj pregrešil, n. pr., izrekel kako pregrešno besedo, mu je
bilo tako hudo, da je preplašen prebledel in se v omedlevici zgrudil na tla. Oče je prosil
ljudi, ki so hodili obiskat to plemenito družino, naj vendar nikar nihče ne izpregovori
vpričo dečka nobene napačne besede, „saj se bojim", je pristavil, „da bi mi še ne umrlo to
dobro dete". Ta angelsko dobri otrok je bil — sv Stanislav!  Ali ga boste posnemali? 1 )

') V slično porabo priporočamo: „Zgledi bogoljubnih otrok iz vseh
Časov krščanstva."  Trije zvezki. „Kako ti je ime?"  Dozdaj osem svetih vzor¬
nikov. V zalogi „Katol. društvo detoljubov". — Hattler: „Kathol. Kindergarten" in
,Blumen  aus dem kathol. Kindergarten", pri Herderju. — Dr. Fr. Falk: ,.Kinder-
s p iege 1“ idr.

10

3. Pomniti pa je pri tem predmetu zlasti to-le:

a)  Važni zgodovinski dogodki, ki zanimajo že mladino, naj se ome¬
njajo in opisujejo pred onim dnem, ko se obhaja njih letni spomin v cerkvi
ali vsaj v zasebnem življenju.

N. pr. pred praznikom Marijinega imena oproščenje Dunaja; pred najdenjem svetega
križa (3. maja) dotična dogodba sv. Helene; pred praznikom Kristusovega vnebohoda zgo¬
dovinski postanek prošnjih cerkvenih obhodov; pred praznikom brezmadežnega Spočetja
prikazovanje Matere božje in slavna Marijina božja pot v Lurdu itd. Jako koristno bi bilo
ob godu posameznega učenca opozarjati na življenje njegovega sv. patrona.

b)  S suhoparnim naštevanjem imen, letnic, vrste zgodovinskih
dogodkov ali oseb naj se tu ne trati dragi čas, niti v najvišjih razredih,
marveč podajejo naj se živo zarisane slike  posameznih zgodovinsko
znamenitih oseb in dogodkov.

Čas naj se, če treba, naznanja le bolj splošno, recimo: v prvih časih krščanstva, v
srednjem veku, v novejšem času; v začetku, sredi ali ob koncu dotičnega stoletja. Za naj¬
imenitnejše dogodke je pa vendarle koristno, ako se natančneje zahtevajo letnice; saj več
se jih že itak vzajemno zahteva v svetni zgodovini.

Brez prave koristi bi bilo v ljudski šoli po vrsti naštevati  n. pr. vladarje, ki so
preganjali kristjane, posamezno  opisovati vse križarske vojske idr.

c)  V prvi vrsti naj se obravnavajo one zgodbe, ki navdušujejo
za vero in sv. cerkev; krivoverci in sovražniki sv. cerkve naj se bolj na
kratko odpravljajo, razun tam, kjer se je tudi ob nasprotstvu posebno žarno
kazala božja pravičnost in pomoč.

Kakor se v družini  raje pogovarjajo o onih dogodkih, ki so ji v čast in veselje,
nego o žalostnih udarcih, ki vzbujajo neprijetne spomine, enako naj se ravna, kadar se
otrokom sv. cerkve pripoveduje zgodovina njihove matere. Večkrat in obširneje in z na-
vduševalnim poudarkom naj se pripoveduje in ponavlja, kar je veselega in slavnega v cer¬
kveni zgodovini. Na Juda izdajalca že itak radi kažejo nasprotniki, mi se veselimo sv. Ja-
» neza, sv. Petra, sv. Pavla itd.

č)  Izmed znamenitih zgodovinskih dogodkov naj se posebej odbirajo
in poudarjajo oni, ki zadevajo našo širšo ali ožjo domovino.

Vtem oziru je posebno hvale vredna in priporočljiva Strojeva „Kratka zgodo¬
vina katoliške cerkve  za  š o 1 e“. Včasih se pa po potrebi zajema tudi še iz obšir¬
nejših virov domače zgodovine.')

§. 6. Katekizem pa iiturgika in evangelij.

1. Katehet mora s katekizmom združevati tudi liturgiko, ker je velike
koristi za katehezo.

a)  Podaje mnogo snovi za nazorno  obravnavanje katekizmovih
naukov.

N. pr. nauk o sv. zakramentih. Katehet utegne sostaviti s sodelovanjem učencev
splošni pojem o zakramentu tako, da za nekatere zakramente, ki so jim bolj znani, n. pr.
sv. krst, sv. birmo . . . našteje bistvene obrede (kaj mašnik dela? kaj govori? = zunanje
znamenje) in milosti, ki jih deli (zakramenti jih dele,  t. j. s tem, ko mašnik opravi bistvene
reči, prejme duša milost božjo, zato = podelilno znamenje). Ker se lahko vidi in sliši, kar
mašnik dela in govori ob deljenju sv. krsta, sv. birme . . ., imenujemo vidno  znamenje;
ker pa milosti, ki jo prejme duša, ne vidimo, pristavimo še: nevidna  milost. Torej po¬
rečemo: Sv. krst, sv. birma .. . je vidno in podelilno znamenje nevidne milosti božje.

') Cf. Fr. Spirago.  Lehrbuch d. spec. Methodik. Str. 8).

11

Zdaj se pa še pristavi, da na tak način je Kristus sam zapovedal deliti njegove milosti,
ki jih je zaslužil za naše zveličanje, pa ne le pri sv. krstu, sv. birmi . . marveč pri vseh
zakramentih; pravimo tudi, da je Jezus Kristus postavil  ono vidno in podelilno zna¬
menje. T orej bomo rekli: Zakrament je vidno in podelilno znamenje  itd.
(Kakor v katekizmu.)

b)  Nauk o liturgiji je bistveno potreben za versko vzgojo, da se otroci
zgodaj privadijo cerkvenega življenja,  t. j. da se spridom udeležu¬
jejo službe božje, praznovanja svetih časov, cerkvenih šeg itd.

Sv. cerkev vzgaja narode z učenjem in službo božjo. Torej tudi pri mladini ne za¬
dostuje le učenje, marveč se mora tudi dejanjsko privaditi  krščanskega življenja v duhu
sv. cerkve, da ji bode ljubo in drago tudi v poznejših letih, — neka „življenjska potreba".

c)  Še-le tedaj, če otroci prav spoznajo in čislajo lepoto službe božje

ter se je redno in dostojno udeležujejo, bodo tudi prav spoznali sv. cerkev
kot svojo ljubečo mater in se bo tudi njim vnemala detinska ljubezen
do nje, tako da ne bo moglo lahko kdaj kaj ločiti otrok od matere.

To misel, da je sv. cerkev naša dobra mati, naj katehet večkrat razvija in pojasnjuje.

Saj se da skrb in ljubezen navadne matere tako lepo primerjati s skrbjo in ljubeznijo, ki jo
ima sv. cerkev do nas, svojih otrok.

č)  Za krščansko vzgojo je bistveno potrebna nadnaravna, božja
p o m o č. Liturgika pa nam kaže studence in zaklade milosti božjih ter pot
do njih.

V tem ravno se kaže razloček med krščansko in samo svetno vzgojo, da ona vzgaja
tudi za srečno večnost in rabi v dosego vzgojilnih namenov poleg naravnih tudi nadna¬
ravne pomočke. A ti nadnaravni pomočki za pošteno življenje niso potrebni le za dobo
mladinske vzgoje, marveč za vse življenje. In ravno liturgika naj posreduje ono trdno voljo
pri gojencih, da jih bodo pridno rabili tudi v poznejših letih. (Prim. g. 1.)

2. Sicer se za liturgiko ne rabi posebna šolska knjiga  v ljudski

šoli razun v meščanskih in istovrstnih šolah, pa še tu ne povsod. Vendar
mora liturgika ves čas spremljati verouk. Že v prvem razredu se lahko
vpletajo liturgični nauki, ko se v zgodbah govori o skrivnostih največjih
praznikov, ali ko se pričetniki vadijo pravilno delati križ idr.

To zahteva tudi sedanji avstrijski katekizem, ki na mnogih krajih opo¬
zarja na liturgiko.

Ant.  En  d er  je nasvetoval v svoji katehetiki tako-le razdelitev liturgične snovi:

Prvo poglavje.  K vprašanju: 18.') Štiri veroizpovedi. — 33. Znamenja sv. križa
'n sveta znamenja. — 46. Slike presv. Trojice. — 66. Cerkveno leto sploh in posebej praznik
presv. Trojice — 77. Slike angelov. — 85. Prazniki angelov, praznik angela variha. — 94.
Praznik Adama in Eve. — 102. Praznik Matere božje. — 106. Adventni čas — 110. Praznik
Gospodovega obrezovanja in Jezusovega imena. — 126. Marijini prazniki. — 130. Prazniki
angelov in svetnikov. — 131. Božič. — 132. Praznik Gospodovega razglašenja — 133.
Praznik obrezovanja in nedolžnih otročičev. — 134. Krščanske cerkve. — 136. Sveti postni
čas, pepelnična sreda in tiha nedelja. — 151. Cvetna nedelja, veliki teden, veliki petek. —
553. Duhovniške molitve velikega tedna. — 154. Božji grob in velika sobota. — 162. Ve¬
lika noč. — 166. Kristusov vnebohod. — 180. Binkošti. — 200. Kronanje papeža. — 203.
Škofova obleka. — 204. Škofovo posvečevanje. — 205. Duhovniška oblačila. — 210. Latinski
jezik pri službi božji. - 235. Praznik vseh svetnikov. — 236. Praznik vseh vernih duš. —
245. Cerkveni pogreb, pokopališče.

Drugo poglavje.  K vprašanju: 276. Cerkvene pobožnosti. — 377. Razne cer¬
kvene molitve.

i) Številke pomenijo dotična vprašanja v Vel. katekizmu.

12

Tretje poglavje K vprašanju: 370. Notranji del cerkve. Posvečevanje cerkve
in pokopališča. Cerkvena oprava. — 381. Razlaga nekaterih slik. — 396. Gospodov dan

— 419. Kronanje kralja. — 482. Božič, novo leto, sv. trije Kralji, velika noč, vnebohod Go¬
spodov, binkošti, praznik presv. Trojice in presv. Rešnjega Telesa. — 483. Prazniki pre¬
svete device Marije. — 484 Praznik sv. Štefana, prazniki svetnikov. — 488. Altar. — 491.
Cerkvene pobožnosti. — 492. Slovesna sv. maša in pridiga, prižnica. — 497. Postni čas,
pepelnica, štiridesetdanski post, vigilije, advent. — 503. Velikonočno obhajilo. — 506. Pri¬
pravljanje in nadaljevanje velikih cerkvenih praznikov.

Četrto poglavje.  K vprašanju: 523 Zakramenti sploh. — 525 in 530. Obredi
in število zakramentov. — 542. Sv. krst v obče, krstni kamen, posodice za sveta olja. —
547. Kdo sme krščevati? — 548. Obredi sv. krsta in sicer, 550. pred sv. krstom in 552. po
sv. krstu — 559. id. Obredi sv. birme. — 574. Imena najsvetejšega Zakramenta — 576.
Svete posode (mašni in obhajilni kelih, monštranca, vrčki za vino in vodo, kadilnica), zvo¬
novi itd. — 577. Obredi velikega četrtka. — 580 Darovi in njih pomen. — 586. Obhajilo
v eni podobi. — 587. Praznik presv. Rešnjega Telesa, štirideseturna molitev, tabernakelj,
večna luč. — 595. Sv. maša sploh. — 600. Ime in deli sv. maše. — 603. Mašnikova obla¬
čila, altar, oblačila levitov, škofa in nadškofa, cerkvene barve. — 611. Prvi del sv. maše.

— 612. Darovanje — 613. Tiha maša. — 614. Obhajilo in konec sv. maše. — 616. Sv. ob¬
hajilo v eni podobi. — 617. Cerkvena zapoved o sv. obhajilu. — 628. Obredi pri sv. ob
hajilu. - 634. O sv. pokori sploh. — 676. Spovednica. — 694. Obred zakramenta sv. po¬
kore. — 695 Pokora pri prvih kristjanih. — 704. Odpustki v prvih časih krščanstva. —
719. Obredi pri deljenju sv. Poslednjega olja. — 725. Mašniško posvečevanje v obče. —
730. Tonzura, nižji in višji redovi. — 732 in 737. Obredi pri poroki. — 745. Zakramentali
sploh, razdelitev. — 748. Blagoslovi, n. pr. matere, umirajočega, mrliča. — 749. Posveče¬
vanja n. pr. cerkve, zvonov itd. — 752. Blagoslovljena voda. — 753. Kaj je liturgika?

Peto poglavje.  K vprašanju: 847. Posvečevanja redovnikov. — 853. Blagoslov¬
ljene umirajočega. — 865. Črna sv. maša.

Pouk o liturgiji pa bodi praktičen in zanimiv  brez suhopar¬
nega naštevanja. Privzemajo naj se le potrebne reči, opušča pa naj se vse,
kar le redkokrat pride na vrsto ali kar morajo natančneje vedeti le duhov¬
niki, ne pa navadni ljudje.

3. Evangeliji (in listi)  so s cerkvenim letom v tesni zvezi in se
mora torej liturgika tudi ozirati nanje. Pa kakor je želeti, da bi se meto¬
dično obravnavali in strinjali s katekizmom, je vendar to v sedanjih raz¬
merah skoro nemogoče. Učni črtež ljubljanske škofije določa: „Kerjetako
malo Časa na razpolago, bi morda kazalo, da bi se ne učili v višjih razredih
evangeliji  posebej, marveč le bolj natančno vse zgodbe nove zaveze v
kronologični zvezi." Vendar naj katehet po zmožnosti opozarja učence na
evangelij nastopne nedelje ali praznika, potlej pa poprašuje, o čem je bil evan¬
gelij, da se privadijo pazljivo poslušati berila in govore v cerkvi.

Po nekaterih škofijah je še zapovedan evangelij  kot poseben predmet v ljudskih
šolah. V novejši učni črtež na Dunaju ga niso vzprejeli. Slavni katehet škof dr. Knecht je
svoj čas temu tudi odločno oporekal ter rekel med drugim: „Na katoliški strani že zopet
silijo v napako, da vse zahtevajo od šole, kot da bi bila izpustnica iz šole obenem tudi
izpustnica iz cerkve. Cerkev pa je kraj, kjer se ob nedeljah in praznikih razlaga evangelije' ■)

§. 7. Katekizem pa molitvenik in cerkvena pesmarica.

1. Eden najboljših dokazov dobre kateheze je: Ako otroci radi in po¬
božno molijo ter se z veseljem in vzpodbudno dostojnostjo udeležujejo

‘) Prim. Pichler, Lehrplan fur den kathol. Unterricht etc. \Vien 1904. Str. 52. in 53.

13

službe božje, ker vsakdanja izkušnja potrjuje izrek sv. Avguština: „Kdor zna
prav moliti, zna tudi prav živeti."

K takemu uspehu pa veliko pripomore dober molitvenik  v rokah
šolske mladine. V dopolnitev liturgiškega poučevanja je torej potrebno, da
katehet:

a)  Strogo zahteva, da otroci, ki znajo že brati, morajo imeti vsak svoj
molitvenik.

Lahka sicer ni izpolnitev te zahteve, a s krepko voljo in modrimi sredstvi se da že
doseči. Nekaj se da dognati z dobrohotnim opominjevanjem pri starših, nekaj morebiti po
dobrotnih prispevkih v ta prepotrebni namen, nekaj pa seveda tudi po lastni požrtvo¬
valnosti. Enoten  molitvenik za šolsko mladino ima tudi to korist, da ga more založništvo
ceneje prodajati.

b)  Poučuje otroke, kako naj rabijo  molitvenik.

Pokaže jim, kaj naj molijo pri raznih delih sv. maše, kaj takrat, ko opravijo sveto
izpoved in obhajilo, kaj pri popoldanski službi božji; opozori jih tudi na to, kaj naj bi molili
tudi doma,  zjutraj in zvečer, ali kadar gredo v cerkev izven službe božje, kaj o posebnih
praznikih, cerkvenih pobožnostih, v raznih potrebah. Ako je bil sicer jasen liturgiški pouk,
bo tudi ta naloga olajšana, olajšana tembolj, če imajo učenci vsi isti molitvenik.

Poglavitna reč pa bodi jasna razlaga, da bodo otroci tudi umeli in
čutili, kar molijo.

2. Sveto petje  — ako se poje res z razumom in čustvom — je
enako koristno in zaslužno kot molitev Torej naj katehet po svoji moči
pri mladini pospešuje umevanje in zanimanje za cerkveno petje. Razlaga
naj učencem najnavadnejše cerkvene pesmi in vzbuja naj jim veselje do
svetega petja.

Dober pomoček v to svrho je „Ljudska pesmarica", „ Cecilija", publikacije p. Angelika idr.

8. Koncentracija.

Trojna koncentracija je potrebna v verouku. Z ozirom na zmožnost
učencev imenujemo katehetski pouk cikličen ali v koncentriškib
krogih,  ako se vsako leto uči ves katekizem in kar je ž njim v zvezi, a
se polagoma od leta do leta razširja v vsem obsegu od lažjih do težjih
vprašanj. Z ozirom na pouk sam se učenje takrat zove koncentriško
ali koncentrirano,  ako se s katekizmom istodobno uči tudi vzporedni
oddelek iz bibličnih zgodb in cerkvene zgodovine, iz liturgike in drugih
Pomožnih predmetov (evangelija, molitvenika, pesmarice). Z ozirom na
vzgojo  pa zahteva koncentracija, da se kar vse katehetovo delovanje
strinja v tem, da se bolj in bolj izboljšujejo- in blažijo nežna srca šolske
mladine.

Koncentracija v prvem smislu je že itak dana po- trojni izdaji katekizma avstrijskih
škofov. O tem smo že povedali svojo misel. (Prim. §. 3, 2.)

V drugem smislu pa je koncentracija jako težka reč in še ni dospela do enotnega
Postopanja. V obče se ravna tako-le: vodilna knjiga je katekizem, privzema se, kjer treba,
biblijska zgodba ali kaj iz cerkvene zgodovine, liturgike in molitvenika ali pesmarice. Zlasti
v  višjih razredih pa se mnogokje kaže razlika. Nekateri se nič ne menijo za katekizem,
kadar uče svetopisemske zgodbe, liturgiko, cerkveno zgodovino, ter obravnavajo te pred¬
mete popolnoma samostojno. Drugi pa še pretiravajo in tenkovestno vežejo vsako stvarca
s  katekizmom. — Najlažje bi se tu utegnila doseči koncentracija po tej-le poti. V nižjih.

14

razredih: glavni predmet zgodbe sv. pisma  (dasi vodilni namen katekizem) V sredini:
poglavitni predmet katekizem  (kot sredstvo že znane  svetopisemske zgodbe; nove
le v najpotrebnejših slučajih,  zlasti če se dajo porabljati brez večje težkoče). V višjih
razredih: glavni predmet zgodbe  biblijske ali cerkvene ali tudi liturgika (a z vednini ozi¬
rom na že znana  katekizmova vprašanja). Na ta način ostane katekizem povsod sredo-
točje, okrog katerega naj se suče vse drugo.

V tretjem oziru pa mnoge katehetike ločijo vzgojo in jo obravnavajo v posebnem
delu. A ta ločitev je le t e o r e t i š k a, da se je možno natančneje in temeljiteje poučiti o
tej zahtevi. Fraktiško pa zahteva koncentracija, da naj se vzgojilni moment jemlje v poštev
kar vsako učno uro; vsaki posamični katehezi bodi namen, izboljševati mladino in jo utr¬
jevati v dobrem. S to koncentracijo je v zvezi tudi zahteva, da se katehet enakomerno
oziraj na vse duševne zmožnosti:  vzporedno dobivaj potrebne hrane um in srce
pri vsaki katehezi. Tudi naj se verskim  resnicam vselej privzemajo dotične nravne za¬
hteve; dejanske  resnice pa naj se naslanjajo na vzporedne dogme. N. pr. pri nauku o
božji svetosti  opominjaj otroke, da naj se varujejo tudi malih grehov; ko pa razlaga
nauk o malih grehih,  naj pripomni, da se jih moramo zato tako skrbno varovati, ker
žalijo neskončno svetega Boga.

Praktiški pregled koncentracije za verouk v posameznih razredih ljudske
šole podaje učni črtež, splošni in podrobni. 1 )

III. O katehumenih.

Katehetovo delovanje upoštevaj vse dušne moči  učenčeve: razum,
spomin, domišljijo, čuvstva in voljo.

§. 9. Razumevanje verskih resnic.

Z ozirom na razum ima katehet dvojno nalogo: 1.) pojasnjevati
ali razlagati resnice, 2.) dokazovati  jih.

I Pojasnjevanje mora privesti učence do tega, da razumevajo po¬
samezne pojme in njih zvezo. Dobiti morajo jasne pojme o rečeh, s ka¬
terimi se peča verouk. Pojmi so pa lahko dvojni: a)  konkretni in
b)  abstraktni.  Konkretnih je pri verouku le malo.

a) Konkretne  pojme razjasnjujemo n ep osrednje in p osrednje.

a) Neposrednje  pojasnjujemo, ako otroku pokažemo dotično reč.
A vsako reč si morajo otroci dobro in natanko ogledati. Sami naj naštevajo
bistvene znake; kar izpustijo, naj učitelj izpraševaje izpopolni. Končno se
vse ponovi in s tem že opiše dotični predmet.

Na ta način se morejo pojasnjevati mnogi liturgični predmeti, n. pr. svete posode,
cerkvena oblačila itd.

Izvrševanje zunanjih  reči pri službi božji najlaže nauči katehet tako, da sam pokaže,
kako se dela pravilno in dostojno, n. pr. kako se moramo pokrižati 2 ), kako poklekniti in
klečati, kako se vesti pri spovedi in sv. obhajilu, kako roke sklepati in držati itd.

1 ) Za ljubljansko škofijo nimamo še podrobnih načrtov za razne kategorije ljudskih
šol, marveč le za štirirazrednice. V novejšem času se je izdelal tudi načrt za meščanske in
istovrstne šole. Jako poučno delo v tem oziru je na Dunaju izšla knjiga „Lehrplan fiir den
kathol. Religionsunterricht an den Volks- und Biirgerschulen Osterreichs“. Spisala Iv. in
V. Pichler. 1904.

2 ) V nekaterih knjigah se bere navodilo, da naj katehet pri začetnikih z levico  dela
križ, ker je obrnjen proti otrokom, češ, da bi se ne motili. V tem ne moremo soglašati,
ker za šolo godni otroci pač vedo, katera je desna in katera je leva roka. Saj bi se jim

15

Tudi to smemo prištevati neposrednjemu pojasnilu, ako opozarjamo
otroke na take reči, ki jih že morajo sami poznati iz mnogokratnega opazo¬
vanja. Tu ima pojasnilo le ta namen, da so učenci opozorjeni na znake in
lastnije, ki bi jih sicer prezrli, da torej poznajo reč jasneje in natančneje.

Kolikortoliko so jim znani prostori in razne reči v cerkvi. Šotor  so bržkone tudi
že videli ob času vojaških vaj, ali pri ciganih in nekaj sličnega pri navadnih sejmarjih. V
Noetovi zgodbi se čita, da so se odprle „zatvornice neba“.  V krajih, kjer so mlini in
žage, se to lahko pojasni neposrednje, drugod bi se moralo pojasniti posrednje. V 79. zgodbi
se bere, da je kralj stopil „pred i s t e j e“. Ker otroci pač dobro poznajo peč in njene dele,
bi tu zadostovalo, če katehet le omeni, kateri del peči ima to ime. Sploh naj katehet
ne zahteva temeljite jasnosti takih pojmov, ki ne naznanjajo verskih reči,
ker ima to nalogo že itak nazorni pouk. Zadovolji naj se, če otroci sploh poznajo ono
reč. Jasnost verskih pojmov  mu bodi glavna reč, vse drugo le sredstvo v dosego
glavnega namena.

,3) P o s r e dn j e pojasnjujemo : 1.) Z obrazci in podobami.  Tudi
tukaj poiščejo najprej učenci bistvenih znakov, ki so razvidni na sliki (ali mo¬
delu); učitelj pristavi še drugih, ki niso vidni n. pr. barvo, velikost tvarino...;
učenci združijo oboje ter tako opišejo s pomočjo slike dotični predmet.

N. pr. vihar na morju, obleka velikega duhovnika, levitov, skrinja zaveze itd.

2.  ) S primerjanjem  pojasnjujemo neznan predmet, ako ga pri¬
merjamo sličnemu predmetu, ki ga otroci že dobro poznajo. Pri tej operaciji
naj učenci po učiteljevem navodilu naštejejo pri znani reči one dele in znake,
v katerih je slična neznanemu predmetu; potlej naj učitelj še našteje bistvene
znake, v katerih si nista enaki obe reči, otroci pa naj ponovijo dostavek
in oboje združijo ter tako opišejo novi predmet.

Da si učenci morejo predstavljati n. pr. J eru z alem sk i tempelj,  naj jim ga pri¬
merjaš cerkvijo, ki je zidana na holmcu, opozarja jih, kako se pride do cerkve (po stopnjicah),
koliko delov ima cerkev, kaj je v cerkvi, kaj okoli cerkve . . . Potlej pa našteje reči, ki jih
pri cerkvi ni, pa so bile v templju. Katehet si lahko delo še olajša, ako hkrati rabi dobro
sliko, torej dvojno sredstvo obenem.

3.  ) Z nasprotjem  se morejo le redkokrat pojasnjevati konkretni pojmi.
Ako se pokaže, kaj je napačno, otroci še bolje razvidijo, kaj je prav.

Z uspehom utegne katehet porabiti to sredstvo, ako pri bogoslužnih vajah kaže
napake,  katerih se morajo varovati učenci; n. pr. pri klečanju je nespodobno, če kdo
kleči le na enem kolenu, če se zadaj naslanja na pete ali če se spredaj vnemamo zvira po
stolu ali klopi...;  roke niso lepo sklenjene, če prstje narazen Strle; neredno je, če je obha-
janec z glavo preveč priklonjen ali pa jo drži preveč nazaj, če ne odpre ust...;  napačno
je, če se spovedanec predaleč nazaj „drži z glavo, da ne more slišati spovednika, ne spo¬
vednik njega, če govori pretiho ali preglasno ...

b) Abstraktne  pojme tudi pojasnjujemo neposrednje in po¬
srednje.  Neposrednje le redkokrat

a) Neposrednje  bi bilo pojasnilo, ako katehet opozori učence na
čuvstvo ali dušno stanje, ki se jim je slučajno samo vzbudilo ali pa ga je
katehet nalašč vzbudil v njih. Da bode otrokom jasen dotičen pojem, mora
izpraševaje določiti in našteti bistvene znake.

še čudno zdelo, zakaj neki katehet z levico dela križ. Drugih opravil jim menda doma tudi
ne kažejo narobe. To nepotrebno levičenje se mi zdi skoro poniževalno za to sveto opravilo.
Ako se že boji, da bi se otroci utegnili motiti v tem oziru, bodi obrnjen na pol proti
učencem, napol proti razpelu, kadar uči prvence, kako se je treba pokriževati.


— 16  —

Morda je bil sošolec zelo nesrečen (vsled očetove ali materine smrti...) Katehet
vidi, kako so součenci tudi žalostni, mnogi se celo jokajo ž njim. Tu jih lahko pohvali in
pove, da kaže plemenito srce, kdor žaluje, ko vidi v nesreči in žalosti bližnjika, ter mu je
enako hudo, kakor bi se bila njemu pripetila nesreča. To plemenito čustvo se imenuje
sočutje.  (Sv. apostol Pavel ga nam priporoča s prekrasnimi besedami: „Veselite se z
veselimi in žalujte z žalujočimi!“) — O drugi priliki pa bo morda katehet opazil ravno
nasprotno. Učencu, ki je manj priljubljen, se pripeti kaj nevšečnega (znabiti se je kaj pobil,
ni znal in je bil kaznovan...) Nekateri učenci so veseli, se smejejo in mu privoščijo. Tu
naj jih katehet ostro zavrne in posvari, rekoč, da je grdo in grešno, če se kdo veseli tuje
nesreče in če privošči bližnjiku kaj hudega. Ta grda lastnost se imenuje škodoželjnost
in prihaja iz nevoščljivosti.

Katehet je vzbudil z živim opisovanjem nadnaravnih nagibov, zlasti božje dobrotlji¬
vosti, popolni  kes  v srcih svojih učencev, da se jim kar vidi na obrazu in v očeh, kako
jim je hudo, kako žal, da so žalili ljubega Jezusa. Lahko jim reče: Glejte, tako žalost iz¬
kušajte sami večkrat vzbujati v srcu, zlasti takrat, ko greste k spovedi, le premišljujte sami
take reči, kakor sem vam jaz zdaj povedal. Taka žalost radi razžaljenja božjega se imenuje
popolni  kes.

Neposrednje se tudi še sme imenovati pojasnilo, ako ob razlagi opo¬
zorimo otroke na čustva, ki so jih kdaj že sami imeli.

Tako bi utegnili pojasniti težko vprašanje: Kaj je kes (sploh)? (Otroci, vem, da
ste že večkrat storili kaj nespametnega, za kar vam je bilo potlej močno žal, n. pr., novo
obleko neprevidno umazali ali raztrgali; izgubili dragoceno darilo itd. I. povej, ali seje  že
tebi pripetilo kaj takega? [Boter so mi bili podarili cekin, pa sem ga izgubil, ker nisem
pazil nanj.] No, kako ti je bilo pri srcu? Kaj ne, zelo hudo; še solze so se ti jele utrinjati,
jeli? Sam nase si bil nevoljen; ne vem, kaj bi bil raje storil, kot da se je to zgodilo! . .
Rekel si: „Kako se kesam! Prihodnjič bom pa pazil, nikoli več ne bom tako lahkomišljen.“
Vidiš: „Kesam  s e“, praviš, in takoj pristaviš: „nikoli  več!“ Torej že veš, kaj je tisto
grenko čustvo, ki se imenuje kes. Toda katekizem se ne zmeni za posvetne reči, govori le
o božjih. Glej, še stokrat bolj si bil nespameten, ker nisi pazil na svojo dušo, da si se
zameril Bogu . . .)

,3) P o sred  nje  pa se pojasnjujejo abstraktni pojmi mnogovrstno:

1.  ) Na zgledih še živih  oseb. Iz njihovega konkretnega vedenja
se dajo lahko izvajati njim lastne značilne abstraktne lastnosti.

N. pr. otroci poznajo izredno delavnega, varčnega, dobrodelnega človeka; ali pa
obratno lenuha, zapravljivca, lakomnika, skopuha itd. Katehet bi jim lahko pojasnil take
jastnosti, ako opozarja na bistvene znake, ki jih opazujejo na označenih osebah.

Saj je Zveličar sam tako pojasnjeval. Da bi apostolom razjasnil, kaj je ponižnost,
nesebičnost in preprostost,  je poklical otroka in postavil v sredo med nje in je
rekel: »Resnično vam povem, ako se ne izpreobrnete in niste kakor otroci, ne pojdete v
nebeško kraljestvo. Kdorkoli se torej poniža  kakor ta otrok, ta je večji v nebeškem kra¬
ljestvu." Ko je učil o dobrem namenu,  ki je potreben za zaslužnost dobrih del, je opo¬
zarjal na vedenje farizejcev.

Vendar mora biti učitelj tu jako oprezen, da ne žali nežnega čuta
svojih učencev, da jim ne kaže v slabi luči onih oseb, do katerih morajo
imeti spoštovanje.

2.  ) S podobami,  na katerih je včasih razvidno tudi notranje (dušno)
stanje naslikanih oseb.

N. pr. p o b ož n os t na sliki Jezusa v molitvi na Oljski gori, ali svetega Alojzija
i. dr.; zavist  pri Jožefovih bratih ali pri Kajnu. Vendar se more to sredstvo le redkokrat
rabiti samostojno, ker ni lahko dobiti tako dobrih slik, da bi se na njih izražali tudi zno-
tranji dušni pojavi.

17

3.  S primerjanjem. To je mogoče na dvojen način: neznana ab¬
straktna reč se primerja znanemu konkretnemu predmetu ali pa neznana
abstraktna že znani abstraktni.

N. pr. milost božja je v srcu pravičnega človeka, kar s o Inče  v naravi. (Primerjaj
izrek sv. Roze Limanske.) - Ako otroci že dobro poznajo lastnosti, ki jih mora imeti kes,
se opozorijo pri nauku o trdnem sklepu,  da mora imeti slične lastnosti: mora biti
notranj, splošen itd. — Zakaj je duša podoba božja?  (kdaj naravna? kdaj nadnaravna?)
— Zakramenti in zakramentali.

To sredstvo se da čestokrat porabiti, da se po analogiji  iz kon¬
kretnih pojavov v naravi in človeškem življenju izvajajo abstraktni pojmi v
verouku. Zlasti naj se izkorišča v tem smislu liturgija sv. cerkve.

4. ) Z nasprotjem.  To sredstvo se da še uspešneje rabiti pri ab¬
straktnih nego pri konkretnih pojmih.

Večkrat se krepkeje razjasni pojem čednosti, ako se razkažejo znaki nasprotne pre¬
grehe, n. pr. resnicoljubnost in laž, hvaležnost in nehvaležnost  itd. Včasih pa
se bolj priporoča, da se čednost prav živo opisuje in s tem vzbuja stud do nasprotne pre¬
grehe; n. pr. pri šesti zapovedi je bolj umestno, da katehet opisuje lepoto čistosti  nego
grdobijo nečistosti,  dasi tudi tega ne sme popolnoma opustiti. Jezus je tudi tako
učil: dobri namen  je priporočal s tem, da je opozarjal na napačni namen, ki so ga imeli
farizeji pri svojih dobrih delih, p

5. ) Z zgodbami in povestmi.  Brez dvoma je to najboljše pojas-
nilno sredstvo. Tem potom se lahko pojasnjuje večja skupina pojmov ob¬
enem. Tudi lahko doseže katehet več namenov hkrati. Ako je namreč zgled
spretno odbran, pojasnjuje ž njim dotični pojem, a obenem tudi vzbuja
blaga čustva in deluje na voljo otrokovo.

Najprimernejše so zgodbe sv. pisma  stare, še bolj pa nove zaveze. Po tej poti
nam je v največji meri došlo razodetje božje, naj ga tudi po isti poti spoznavamo. Pa
svetopisemske zgodbe nikakor ne zadostujejo za pojasnitev vseh katekizmovih naukov, ali
pa so pretežavno sredstvo, ter se večkrat ne morejo naravnost in jasno izvajati iz njih do-
tične resnice. Zato naj se odbirajo zgledi tudi iz cerkvene zgodovine  (življenja svet¬
nikov), ki so še bolj primerni za pojasnitev, ker nam kažejo krščanske odnošaje kar na¬
ravnost, dočim je freba pri svetopisemskih zgledih večkrat še posebej opozarjati na judovske
Šege. — Semtertja se sme porabiti tudi povest,  ki nima zgodovinske podlage, saj je
Zveličar tudi rabil prilike. Kako lepo se n. pr. po Šmidovi povestici o modrujočem kmetu,
ki je zaspal pod hrastom, pojasni božja modrost v stvarjenju, dasi nam ni vselej razvidna
na prvi pogled.

Metodično se povest tako-le obravnava: 1. Najprej se zgodba povč
živo, deklamatorično in mikavpo s posebnim poudarkom onih momentov,
ki jih bo katehet porabil pri izvajanju. 2. Otroci naj ponove zgodbo vsaj
po glavni vsebini, tehtne izreke naj si zapomnijo dobesedno. 3. Potem naj
katehet izpraševaje izvaja dotične nauke katekizmove. 4. Končno ponovi.
Včasih utegne biti razprava v drugačnem redu, a ob ponovitvi naj se vrste
rezultati v istem redu, kakor stoje v katekizmu.

Za razlago zakramenta sv. pokore, n. pr., je pač najprimernejše sredstvo prilika o
izgubljenem sinu.  Prav naravno se dajo iz nje izvajati vsa splošna vprašanja o sveti
pokori. Katekizem ima v sintetični  sestavi ta-le vprašanja, ki naj bi se združila po vse¬
bini v eno katehezo: 634—639.

i) Prim. pojem „modrosti“ v „Vrtcu“ 1904., str. 160, kjer se obenem uporablja tudi
Pojasnilo s konkretnim  slučajem (zgodbico).

2

Katehet naj pove in ponovi z otroci vso zgodbo; potlej naj izvaja po znanSi pravilih
najprej vprašanje 639: Izgubljenemu sinu je podoben grešnik . . . Ako se hoče zopet spraviti
z Bogom, mora storiti isto, kar je storil izgubljeni sin ob povrnitvi (pet reči!): 1.) »Vse
je šel“, premišljeval svoje zlobno vedenje (izpraševanje vesti); 2.) hudo mu je bilo . . . Kaj
je rekel? (kes); 3. kaj je še rekel? „Vstal bom . . ." (trdni sklep); 4. Nič ni skrival očetu,
naravnost se obtožil: „Oče, grešil sem . . .“ (izpoved'; 5.) pripravljen je vse storiti, karkoli
bo zahteval oče (zadostovanje). — Vpr. 638. 1.) Kako je sprejel oče izgubljenega sina?
(„odpuščenje grehov"); 2. ali ga je kaj kaznoval? ali je privolil v to, kar je sam hotel, da
bi bil pri njem le najemnik? (»odpuščanje večnih in tudi vsaj nekaterih časnih kazni");
3) kaj je ukazal oče prinesti? (novo obleko  — »posvečujočo milost ali nje pomnožitev");
4.) Kaj še? (prstan na roko,  [na prstanu je bil nekdaj znak imena, da se je rabil kot
pečatnik; imeti so ga smeli samo prosti, sužniki ne, — sinovske pravice] - »povrnitev
zaslug za nebesa" itd.); 5. ali še kaj? (čevij e na noge,  [bos človek ne more lahko hoditi
po ostri poti, izpokorni grešnik tudi ne po poti pravice] — »posebne milosti za bogoljubno
življenje"); 6.) s čim je še oče razveselil poboljšanega sina? (gostija,  — »mir vesti").
Vpr. 635.-637. Koga pomeni izgubljeni sin? (grešnika); koga pa njegov oče, ki mu je tako
ganljivo usmiljeno odpustil? (nebeškega Očeta). Kdor je bil razžaljen, lahko odpusti na
dvojen način: ali sam ali po kom drugem. Ako je bil n. pr. razžaljen imeniten gospod,
lahko pošlje hlapca k razžalniku, da naj mu sporoči v njegovem imenu : »gospod ti je
odpustil". Z grehom je vselej Bog razžaljen; pa je tako hotel, da redoma ne odpušča kar
naravnost, marveč po svojih služabnikih. Dokler je bil Jezus še na zemlji, je sam od¬
puščal grehe; predno pa je šel v nebesa, je pooblastil apostole in njih naslednike. Zdaj
se takorekoč samoobsebi razvijejo vprašanja 635.-637. - Brez posebnega prehoda se zdaj
lahko zastavi še vprašanje 634.: »Kaj je (torej) zakrament sv. pokore?" Ponovi pa se lahko
vse že po katekizmovem redu.

Pa tudi potlej ob razlaganju posameznih zahtev katehet zopet in zopet lahko nazaj
poseže. N. pr. pri vprašanju, da mora biti kes nadnaraven,  utegne takole postopati:
Zakaj je bil izgubljeni sin tako zelo žalosten? (Zato, ker je bil lačen, ker je stradal.) Da,
kakšen kes je bil to, naraven ali nadnaraven? (Naraven.) Zakaj? (Ker mu je bilo žal le
radi svetne nezgode.) Ali je pa ostal pri tem? (Ne; najprej je res mislil le na kruh, ki pre¬
ostaja v hiši očetovi, a pri tem mu oživi spomin na ljubega očeta, ki ga je tako nehvaležno
razžalil, in pa na to strašno reč, da je s tem žalil tudi nebeškega Očeta, — »grešil zoper
nebo"! Zato ne govori več: »Vstal bom in pojdem domov,' pa si bom kruha odrezal in
privoščil", marveč: »Vstal bom in pojdem k očetu in porečem: Oče, grešil sem . . .“

6.  ) Semtertja se sme porabiti v pojasnilo verskega pouka kaka basen.

N. pr. pri pouku, kako naj krotimo svojo jezo,  se utegne omeniti Ezopova basen

o lisjaku, ki je znal tako zvijačno premagati jezo. Jezilo ga je namreč, da ni mogel doseči
sladkega grozdja; a takoj se je utolažil rekoč: »Saj je kislo to grozdje!" Kolikokrat bi bilo
pametnejše tudi za nas, da bi se smejali, ne pa jezili.

7. Tudi kak pregovor  utegne včasih dobro služiti, in sicer že po¬
sebno zato, ker ž njim resnica ostane dlje v spominu. Seveda je treba tudi
pregovor razjasniti otrokom.

N. pr. dolžnost, lepo porabiti mlada leta, se pojasni s pregovorom: »Pomlad in mla¬
dost sta enakih lastnost."  — Kako mora ob smrti človek vse popustiti, lepo označi
pregovor: »Mrtvaška obleka nima žepov."  (Prim. razlago pregovorov v »Vrtcu".)

Splošno pravilo pa bodi: Ne preveč in brez potrebe pojasnjevati!
Posebno ne kaže obširno obravnavati  vsake resnice, ker za to ni
potrebnega časa. Obširno in temeljito naj se razlagajo oni nauki, ki so za
življenje zelo imenitni. Obširna obravnava o isti resnici  naj bi se ne
ponavljala istim učencem. Kar se je v nižjih razredih že temeljito razlagalo,
naj se v višjih le ponavlja in izpopolnjuje; tu naj se obširno obravnavajo
le nove resnice, ki še poprej niso bile na vrsti.

19

II. Dokazovanje. Prvenci v ljudskih šolah ne potrebujejo nikakoršnih
dokazov. Učencem višjih oddelkov pa je že treba tudi dokazovati verske
resnice, ker že zdaj semtertja slišijo ugovore, še več pa jih bodo slišali
kmalu, ko izstopijo iz šole. A ker niso toliko umsko izobraženi, da bi
umevali temeljite dokaze, se tudi pri teh omejujejo dokazi le na nekatere
imenitnejše resnice, ki so zelo vplivne na življenje in ki se jim večkrat
ugovarja v dotičnem kraju. Večinoma je že to označeno v katekizmu.

Dokazi se jemljo: 1) iz sv. pisma in ustnega izročila sv. cerkve, 2) iz
razuma ali pameti, 3) iz izkušnje lastne ali tuje in 4) iz človeške veljave
ali avtoritete.

1. Najkrepkejši so dokazi iz sv. pisma.  Metodično naj se rabijo
tako-le : a)  Pove naj se večinoma le en izrek za isto resnico ; b)  ta bodi
kratek, lahek in naravnost dokazljiv; c)  pove naj se doslovno; ^poglavja
in vrstic sv. pisma ni treba navajati; pač pa je dobro, če se opisuje pri¬
ložnost, ob kateri se je izrekel dotični tekst; d)  najprej se pojasni resnica,
pa tudi izrek sv. pisma se mora pojasniti, ako ni dovolj jasen; potlej se
pokaže zveza med resnico in odbranim tekstom, da bo otrokom jasna
dokazna moč.

N. pr. pri dokazu, da je Jezus Petra postavil za vidnega poglavarja
sv. cerkve, je otrokom že znan pomen primata, torej že jasna resnica, ki se ima dokazati.
Katehet pove, kako se je Jezus pogovarjal z apostoli na poti proti Cezareji Filipovi ter
jih vprašal, kaj pravijo ljudje o njem ... Ko je končno povedal Jezusove besede: „Ti si
Peter itd.“, jih mora pojasniti. Morda tako-le: Teh besedi še ne morete prav umeti; Jezus
je govoril v podobah. To pa že veste, kaj se pravi govoriti v podobah. Prva podoba :
Jezus primerja sv. cerkev poslopja. Kaj je najimenitnejša reč pri vsakem poslopju? (Temelj.)
Da, ako ni trdne podlage, poslopje ne more stati, marveč se poruši, ko bi ga tudi stokrat
zopet na novo pozidali. Jezus torej hoče reči: Kar je pri hiši temelj, to si ti v moji cerkvi;
kakor je temelj prva in najimenitnejša reč, ki vzdržuje vse drugo, tako si tudi ti prva oseba,
ki ima voditi vse druge. — Druga slika: »Peklenska vrata je ne bodo prema¬
gala"  pa zatrjuje, da bo Peter res neomahljiv in zanesljiv voditelj (poglavar) sv. cerkve.

V starih časih je mesto navadno obdajal velik zid, v katerem so bila vzidana vrata, da
so ljudje hodili iz mesta in v mesto. Da bi pa ne prišel tudi sovražnik skozi vrata, jih je
bilo treba močno zastražiti; v vratih se takorekoč strinja vsa moč, torej: vrata peklen¬
ska = peklenska moč. Tretja podoba: »Tebi bom dal ključe nebeškega kra¬
ljestva."  Kdor ima ključe hišnih ali mestnih vrat, ima vso oblast dotičnega mesta ali
hiše. Ako je sovražnik premagal mesto, so mu morali izročiti ključe mestnih vrat. Ako oče
odda gospodarstvo svojemu sinu, mu tudi izroči ključe. (Ko je nevesta prišla k hiši, se
ljudje pogovarjajo: Katera ima ključe, stara mati ali nevesta? t. j. katera je gospodinja?)
— Četrta podoba: Nebeško kraljestvo  imenuje Jezus svojo cerkev, ker uči njegove
nauke in deli njegove milosti, ki privedejo kristjana v nebesa. — Peta podoba: »Karkoli
boš zavezal . . .“ Zavezati = zapovedati; razvezati = dovoliti.:) — Zdaj pa še enkrat po¬
novimo vse. Kaj je Jezus obljubil Petru s temi besedami? (1. Peter bo prvak v sv. cerkvi
in sicer popolnoma zanesljiv, trden kakor skala, ki je vsa peklenska moč ne more pre¬
makniti. 2. Izročena mu bo vsa oblast. 3. Karkoli bo v Jezusovi cerkvi zapovedal, pre¬
povedal, ukrenil ... bo tako veljalo, kakor če bi Jezus iz nebes zapovedal ali prepovedal.

V kratkem povedano: Peter bo Jezusov namestnik na zemlji!)

i) Schegg omeni v svoji razlagi, da so Judje tako-le zaklepali in odklepali: zapah
so privezali  z jermencem; ko so pa odpirali, so odvezali  jermen in odpahnili
zapah. Po tej razlagi bi bil pomen: zavezovati in odvezovati = zapirati in odpirati =
vzprejati ali zavreči.

2 *

20

Drugi dokaz: Pove se zgodba 80. »Jezus izroči Petru najvišjo oblast. 8  Torej je,
izrekel te besede po s v o j e m v s t a j e n j u. Pojasnilo: Kakor pastir varuje in vodi v
imenu gospodarja njegovo čredo, tako bo oskrboval Peter Jezusovo čredo v njegovem
imenu ali mesto njega in sicer vso čredo. (Na ovce mora pastir bolj paziti nego na jagnjeta,
ker jagnjeta rada skakljajo za ovcami, kamor gredo. Ovce = škofje in mašniki; jagnjeta =
verniki. Peter pa je obojim pastir, torej vrhovni pastir.)

2. Umski dokaz je izvajanje neke resnice iz druge, obče priznane
ali že dokazane resnice po logičnih pravilih.

N. pr. Katekizmova resnica: Pod podobo kruha je živo telo Jezusa
Kristusa, torej tudi njegova kri in njegova duša 8 ,  je le prikrajšan umski
dokaz, ki bi se moral pravzaprav glasiti po logičnem zaključku tako le :

Živo telo mora imeti kri in dušo,

Pod podobo kruha je Jezusovo živo telo.

Torej pod podobo kruha je tudi Jezusova kri in duša.

V ljudskih šolah si tako strogo logično sklepanje seveda le misli katehet, a praktično
ga izvaja po potrebi tako živahno, da ga čuti tudi srce otrokovo in zadene tudi njegovo
voljo. Ko, n. pr., razlaga dolžnosti naše do vernih duš,  bi morda dokaz,  da
smo jim dolžni pomagati, nekako tako-le izvajal: Verne duše so ločene od nas le po kraju,
sicer so pa še zmiraj naši bratje in sestre, kakor če kateri izmed naših gre preko morja v
Ameriko, ostane še zmiraj naš (oče, brat ali kar že). Torej nas krščanska ljubezen še vedno
veže tako kakor poprej, ko so bili še med nami na zemlji. Zdaj si pa misli, dragi otrok,
da bi kak neznan potnik omagal ter leže poleg ceste zdihoval in te lepo prosil, da se ga
usmili, prinesi požirek hladne vode ali pokliči ljudi ... Ti bi pa kar hladnokrvno mimo
šel, češ, kaj mi mar ta ptujec; oj, kako bi se vsak čudil in te obsodil, kdor bi to zvedel:
kako grdo, neobčutno, kamenito srce imaš! Pa enako ledeno in kamenito srce bi kazal,
ako bi nič ne storil za verne duše v vicah, ker tudi one so nam bližnje in so res uboge
duše, ker si same ne morejo nič pomagati, marveč prosijo nas pomoči: »Usmilite se me,
usmilite se me vsaj vi, prijatelji moji 8 . . . Zdaj si pa mislite, da tako omaga na potu oče
ali mati, brat ali sestra in milo pomoči prosi; pa pride mimo sin . . . brat...  a se ne
zmeni za omagujoče svojce in brezčutno, ledeno mimo koraka. Ali ne bi ljudje, ko bi
slišali kaj takega, rok sklepali nad glavo in ogorčeno klicali: »Ima-li ta človek kamen v
prsih mesto srca, saj je slabši nego zver! Glej, prav tak bi bil ti, ako so ti umrli že oče,
mati, brat, sestra, pa bi nič ne storil zanje!

Suhoparno logično pa se glasi dokaz:

Bližnjiku smo dolžni pomagati v potrebi,

vsaka duša v vicah je naš bližnji in v skrajni potrebi.

Vsem dušam v vicah smo dolžni pomagati.

Nadaljevanje dokaza:

Staršem, bratom etc. smo pa še posebno dolžni na zemlji pomagati.

Tudi v vicah so še naši starši, bratje itd.

Torej smo posebno dolžni pomagati dušam naših staršev, bratov itd.

3. Izkušenjski dokazi  naj se jemljejo iz tega, kar je izkusil učenec
sam ali katehet, ali pa v pripovedni obliki iz tega, kar je izkusil kdo drugi.

N. pr. ko katehet priporoča večkratno izpoved,  utegne reči: Sklicujem se
tu lahko na vašo lastno izkušnjo, koliko koristi izpoved in sv. obhajilo. Kajne, če ste se
prav dobro pripravili za izpoved in pobožno prejeli sv. obhajilo, kako ste bili potlej veseli
in srečni, pa kako pridni ste bili tisti dan I Kako lahko ste molili, kako ročno ste ubogali,
pridno delali, skrbno se izogibali tudi malih grehov! Tako vam je šlo nekaj dni, a pozneje
ste bili zopet bolj in bolj mlačni in slabi. Oj, škoda! Kako bi se dalo popraviti? I, zopet
pojdite k izpovedi in k mizi Gospodovi 1

21

Ob razlagi, kako je častitljiv človek po sv. obhajilu, sem o priliki
pridejal dokaz iz svoje izkušnje: Bil sem ubožen dijak, zajtrkoval le suh kruh — še dobro,
če sem ga imel. Ono jutro pa, ko smo bili dijaki pri sv. obhajilu, je naša dobra gospodinja
napravila kavo vsem iz blagočutne spoštljivosti do sv. obhajila. Kako nam je bilo to vzpod¬
budno, je razvidno iz tega, da ne morem pozabiti.

Isto nam lepo dokazuje dogodek iz življenja sv. Filipa Nerija, ki je ukazal s pri¬
žganima svečama spremljati človeka, ki je šel po svetem obhajilu takoj — brez zahvale —
iz cerkve.

Prekrasno je izpričal iz lastne izkušnje in po analogiji  poganski stotnik svoje
neomajno zaupanje v vsemogočnost Jezusovo, ko je izvajal: „Gospod!... reci le z besedo,
in moj hlapec bo ozdravljen. (Dokaz:) Zakaj tudi jaz sem človek, ki sem pod oblastjo
in imam vojake pod seboj, in rečem temu: Idi, in gre; in onemu: Pridi, pa pride; in svo¬
jemu služabniku: Stori to, in stori." (Izpuščeni zaključek:) Kakor moram jaz izpolniti besedo
svojih višjih, moji podložniki pa mojo z vojaško natančnostjo, enako mora biti tebi, naj¬
višjemu Gospodu, kar vse pokorno v vesoljstvu; torej le izreci besedico, pa bo takoj bežala
bolezen od mojega hlapca.

4. Avtoritetni dokaz se zajema iz tehtnih izrekov veljavnih
mož, zlasti svetnikov.

Da ne moremo biti Bogu všeč in se ne zveličati, ako ne poslušamo cerkve, tako
kratko in krepko dokazuje lepi izrek sv. Ciprijana (f 258): ,Komur cerkev ni mati, temu
tudi Bog ni oče.“

V dokaz, kako nam je Jezus s trpljenjem in smrtjo pokazal svojo neskončno ljubezen,
navaja naš katekizem prelepe besede sv. Avguština: „Vse kaže ljubezen: Glava je nagnjena,
da bi te poljubila; roke so razprostrte, da bi te objele; srce je odprto, da bi te spre¬
jelo v se."

*

* *

Glede na verske dvome, zmote in ugovore  bodi katehet v
ljudskih šolah zelo previden. Izogniti se jim seveda popolnoma ne sme,
ker mora učencem podati orožje zoper krive nauke, ki jih bodo slišali in
brali; a vedno se spominjaj, kako malo so še razvite dušne moči njegovih
učencev, in kako lahko bi neprevidna beseda škodila njih detinski veri.
Opuščaj torej vse zastarele ugovore, ki zdaj niso več tako nevarni, vse
učenostno prerekanje, ki ne sega tolikanj v vsakdanje življenje; omejuj se
bolj na take ugovore, ki so zdaj v dotičnem kraju običajni in so zelo
vplivni na življenje. Sploh je apologetično učenje le za višje razrede, za
učence, ki v kratkem zapuste šolo in stopijo v življenje.

A tudi takrat, ko mora katehet zavračati, naj nikdar otrokom v ljudski
šoli ne razvija dvomov, ugovorov in sovražnih napadov proti veri, marveč
naj kar temeljito pojasnjuje in dokazuje dotične resnice.

Ako n. pr. katehet uči o vicah, bi ne ravnal prav, ko bi rekel: „Nekateri ljudje ne
verujejo, da so vice; jaz pa vam hočem dokazati, da so...“ Krivoverski nauk naj si katehet
le sam misli, otrokom naj pa razjasni, da neskončno pravični Bog ne more takih dobrih
ljudi, ki imajo le male madeže, tako kaznovati kot one hudobne grešnike, ki so umrli v
smrtnih grehih, a v nebesa jih pa tudi ne more vzprejeti, ker „nič nečistega ne pojde v
nebeško kraljestvo"; torej je ljubi Bog odločil še poseben kraj itd. Od nekdaj je sv. cerkev
opravljala molitve za verne duše. (N. pr. v kanonu: »Pripelji jih v kraj hladu, luči in miru.")

Ugovore in verske zmote naj otrokom bolj splošno  naznanja: Med svetom boste
našli nesrečne ljudi, ki ne znajo ceniti božjega daru sv. vere in bodo drugače govorili...
ne poslušajte jih . ..

22

Kadar katehet privzema kaj apologetičnega v katehezo, naj se izogiblje polemike in
naj ne napada nasprotnikov. Naj jih rajši pomiluje pred učenci kot nesrečnike, za katere
je treba moliti, da bi spoznali luč resnice.

V obče naj pa deluje katehet indirektno-apologetično, t. j. temeljito
in mikavno naj poučuje verske resnice, kjer treba, jih tudi utrjuje z lahkimi
dokazi, da se jih bodo otroci oprijeli z umom in srcem. Mnogokrat naj
tudi pri raznih resnicah živo opisuje srečo onega blagega človeka, ki se
zvesto ravna po naukih sv. vere; obratno pa tudi enako živo slika nesrečo
onih podlih ljudi, ki se ne menijo za sveto vero in ne izpolnjujejo njenih
zahtev. To velja že za časno življenje, kolikanj bolj za večnost.

§. 10. Spomin.

Nekdaj so po šolah preveč obkladali spomin; a tudi to bi ne bilo prav,
ko bi ga zanemarjali. Verske nauke si mora učenec tako prisvojiti, da ostanejo
njegova last vse življenje. Kdo drugi naj to posreduje, če ne spomin? Saj
so imeli že stari prepričanje: „Tantum scimus, quantum memoria tenemus.
— Toliko vemo, kolikor obdržimo v spominu". Tudi za vzgojo je spomin
zelo velikega pomena, ker podaje potrebne snovi za blaženje čustev,  krepkih
nagibov za odločitev volje  ter nas opozarja na storjene trdne sklepe.

Katehetika ima glede na spomin zlasti te-le zahteve:

1) Mnogo reči si mora otrok zapomniti dobesedno.

Znati mora dobesedno, n. pr. najnavadnejše molitve, nekaj svetih pesmi in one reči,
ki jih katekizem že od nekdaj podaje v stalni obliki; tudi najvažnejše definicije in bistvene
izreke sv. pisma. 1 ) Katehet glej sicer na to, da učenci memorirajo sploh katekizmove nauke,
ker bi jih sami po svoje težko povedali tako kratko in točno; vendar se zadovoljuj z od¬
govorom, ki je točen in pravilen, dasi z izpremenjenim besedilom. To je tembolj opravičeno,
ker je itak več katekizmov v rabi, ki uče iste resnice v jako različni obliki.

Tako omejena zahteva naj se nikar ne imenuje pretirana. Saj metodika večkrat zahteva
memoriranje tudi pri svetnih predmetih, ker je spomin preimeniten in prepotreben dar božji,
da bi se smel zanemarjati. Kaj pa je bolj vredno tega truda, da se vtisne spominu v do¬
ločeni obliki, kot so nauki naše svete vere.

Ker je pa katehetu čas kratko odmerjen, naj jemlje v poštev navodilo škofov in
modrih metodikov, ki določajo, kaj naj bi se učilo dobesedno, kaj pa le po vsebini.

2) Pri bibličnih zgodbah  ne zahtevaj dobesednega memoriranja
razun imenitnejših izrekov ali zelo pomembnih dvogovorov. Ker je pa sveto¬
pisemski jezik tako preprost in primeren mladostni dobi, pospešuj po
možnosti tudi tu dobesedno pripovedovanje, zlasti s tem, da se sam poslužuje
svetopisemskega besedila. Toda vedno bodi tu prva zahteva reč, druga
še-le oblika.

3) Učenje na pamet tie bodi m e h a n i č n o, ker bi bilo težavno in brez
stalne koristi. Učenci naj prej dobro razumejo to, kar si imajo vtisniti v spomin.

Vendar tudi tukaj se ne sme pretiravati. Včasih je namreč potrebno, da si otrok
zapomni tudi kaj takega, česar sedaj še ne razume in ne more razumeti, ker nima izkušnje.

h Škofijsko navodilo zahteva le, da si učenci prisvoje one svetopisemske stavke, ki
so privzeti v katekizemski tekst; a želeti bi bilo, da naj se vendar le nakateri posebno tehtni
(in lahki) privzemajo tudi izpod črte.

23

Sedaj marsikaj le sluti in umeva po svoje, poznej se mu bo samo bolj izjasnilo in izpo¬
polnilo. Nekatere skrivnosti pa so itak nedosežne človeškemu razumu. Saj nam pač tudi

v svetnem znanju ni vse jasno, pa si moramo vendar zapomniti.

4) Poučuj živo, mikavno in temeljito, ker to si najstalneje za¬
pomnimo, kar smo se učili pazljivo in z velikim zanimanjem. Volja je tu

zelo odločilna. Zlasti je kvarno, ako se prvikrat  površno obravnava kak

predmet.

Da si res to najbolj zapomnimo, kar si hočemo  zapomniti, dokazuje dejstvo, da
si mnogi ne zapomnijo na pamet molitev, ki jih vsak dan molijo iz knjige leta in leta. V
kratkem času pa si jih zapomnijo, ako se jih nalašč uče, ker jih h očejo  znati na pamet.

5) Otrokom naj tudi pove katehet, kako se morajo učiti  do-
s 1 o v n o.

Opozori naj jih, n. pr., na to, kako že sami radi večkrat dobesedno ponavljajo, kar
je kdo rekel, še oponašajo ga v glasu in ponaši, kar ni spodobno.

Pri bolj zamotanih vprašanjih naj jim pokaže logično zvezo. Ko je n. pr. natanko
pojasnil vprašanje 7č>5: „Kakšna je hudobija smrtnega greha ?“  še lahko končno pristavi
kratko navodilo, kako si bodo učenci vse lahko po vrsti zapomnili. Opozori naj jih na to,
da se tu najprej govori o Bogu sploh — njegovem veličanstvu (ubožec človek nasproti
tako velikemu Gospodu!), potlej pa še posebej o treh božjih osebah: Bogu Očetu, delilen
vseh dobrot, nehvaležen;  Jezusu, čigar vojščak je postal pri sv. birmi (pri sv. krstu pa
se mu zavezal z obljubo) — nezvest;  sv. Duha, delilca božjih milosti, žali, ker zame¬
tuje  njegove milosti. Zapomnijo naj si tudi izraze, ki posebej naznanjajo višek zlobnosti:
neizmerno velika,  — silno, nesramno, strašno, drzno.

Pove naj jim tudi kake (manj zamotane) prihitljeje.  To je tudi zato koristno,
ker si znajo potem še sami poiskati sličnih pomočkov. Ko bi n. pr., hotel katehet, da naj
si zapomnijo učenci (višjih razredov) imena 12 apostolov,  bi se veliko trudili, predno
bi si jih zapomnili navadnim potom, a potlej tudi kmalu pozabili. Hitreje, skoro igraje
in stalneje si jih bodo zapomnili tako-le: Sv. Peter in Pavel  se skoro vedno skupno
imenujeta in sta prvaka apostolov, torej sta na prvem mestu. Ostane jih še deset. Sv. Petra
brat je bil sv. Andrej,  torej se imenuje na tretjem mestu. Imenujmo takoj še dva druga
brata, Jakoba in Janeza  (Jakoba poprej!) Drugih sedem si pa zapomnimo po pratiki:
Tri dni pred Božičem je sv. Tomaž;  prvi dan majnika sta: Filip in Jakob  (NB v
naštevanju se poprej imenuje sv. Jakob); v avgustu je sv. J e r n e j; v septembru je sveti
Matej  in v oktobru sv. S i m o n in Juda;  ne slišimo pa radi imena Juda, ker nas spo¬
minja Iškarjota, zato si ga zapomnimo z njegovim drugim imenom: Tadej.  Ako se
parkrat ponovi, pojde urno in brez izpodtike. Slično naj se znanje tudi v drugih slučajih
navezuje na konkretne reči. Ravno pratika je čestokrat dobro sredstvo za spomin; naj bi
se torej bolj upoštevala.

6) Učenci se nauče deloma v šoli, deloma doma.  Pri prvencih
se mora seveda vse delo izvršiti v šoli; po šolah na deželi tudi pri starejših
učencih navadno ni drugače, ker morajo otroci doma opravljati druga opra¬
vila, ali pa nimajo potrebnega miru za učenje.

Priporoča se, da zlasti začetniki odgovarjajo skupno v koru, kadar si morajo zapo¬
mniti kako važno resnico, ker tako osrčijo tudi manj nadarjene, sploh pa se uče glasno
in pravilno odgovarjati. Katehet naj vselej izprašuje to, kar je učil poprejšnjo uro, čimveč
učencev pride na vrsto, tembolje; zlasti naj se ozira na slabo nadarjene. — Kolikor možno,
naj deluje na to, da bi se učenci tudi doma učili, ker to, kar so si zapomnili v šoli, le
prehitro izgine iz spomina, ako si niso sami še potlej utrdili s pridnim učenjem.

7) Poglavitna reč je pa ponavljanje.  Kako imenitno je pri učenju
ponavljanje, so vedeli že stari pogani, ker so imeli pregovor: Repetitio est
mater studiorum — ponovitev je mati učenja.

24

Ako kdo izvrstno zna kako reč, pravimo, da jo zna tako kakor očenaš! Zakaj pa
znamo očenaš tako dobro ? Radi tolikratnega ponavljanja. Dneve v tednu zna vsak otrok
hitro našteli brez izpodtike, naštevanje mesecev mu pa ne gre tako urno, ker se ne ponavljajo
tako hitro in tolikrat.

Ponavljanje se lahko vrši med učenjem in se v tem slučaju imenuje
immanentno.  V uvodu k novemu predmetu se zato ponovi že znana
sorodna reč, da se nanjo naveže nova še neznana ; med poukom se pa
pritegnejo še druge že znane podobne reči zato, da se jim tesno in stalno
pridruži še nova; zlasti se privzemajo za razlago že znane zgodbe.

Ponavljanje je pa lahko tudi samostojno,  ako učitelj že med katehezo
ponavlja posamezne oddelke ali pa vsebino cele lekcije, ako vprašuje to,
kar so se učenci učili zadnjo uro, ali pa pritegne tudi to, kar je bilo na
vrsti v poslednji dobi, ali pa ponavlja večjo skupino hkrati.

§ 11. Domišljija.

Domišljija je zelo imenitna stran dušnega delovanja in vpliva na vse
druge dušne moči. Katehet jo mora upoštevati v didaktiškem in vzgojilnem
oziru.

1. V didaktiki  je fantazija jako koristna pomoč zlasti v tem, ker
za abstraktne nauke kar sproti snuje primerne konkretne slike, napravlja
med poučevanjem neke postojanke za spomin in posebno med zgodovin¬
skim pripovedovanjem živo pred oči stavi daljne kraje, tuje osebe itd.,
kakor da bi se dogodki preteklih časov vršili zdaj pred nami.

Ako je bila, n. pr. dobro razložena definicija: Kaj je katoliška cerkev?  si je fanta¬
zija skoro za vsako besedo napravila obširno in določno sliko. Pri besedi »vidna družba"
hitro obkroži vesoljni zemeljski krog ter izloči izmed vsega človeštva kristjane in izmed
kristjanov katolike, pa pritegne še njih ogromno število 270 milijonov. Ob besedah »iste
nauke . . . iste zakramente . . bliskoma pokaže po vsem svetu neštete katoliške učilnice
in cerkve, kjer se prav tako uči verouk, dele sv. zakramenti, obhaja služba božja in bero
nabožne knjige, kakor pri nas. Beseda »papež" pa jo hitro odvede v središče katoličanstva,
v večno mesto, kamor so za občevanje s sv. očetom takorekoč napeljane ceste in steze
vesoljne zemlje. Na ta način postane nauk res dušna last ter ne izgine tako lahko iz
spomina.

Otroci imajo sicer živo domišljijo, vendar jim ne more tako ročno
napravljati potrebnih slik, ker nimajo še izkušnje. Ker si pa ni mogoče
zapomniti nobene abstraktne reči brez dušne slike — phantasma so jo
imenovali stari — , si nevedna deca prireja napačne in nedoločne slike, ako
se ji ni reč dovolj pojasnila. S konkretnim pojasnilom pa že katehet sam
poskrbi v otrokovi duši podlago za take slike.*)

O Adamu in Evi, n. pr., pravi katekizem: t-Imela sta globoko spoznanje in voljo
nagnjeno k dobremu .» S to golo abstraktnostjo si otroci ne morejo sami naslikati dovolj
krepke slike o vzvišenosti človeške narave pred grehom. Naj jim pomaga katehet, morda

*) Iz otroških let se spominjam, kako so me doma mučili z definicijo o sv. birmi:
»Sv. birma je zakrament, v katerem skoz pokladanje škofovih rok"  itd.
Zapomnil sem si to na tak način, da sem si naslikal v otroški domišljiji dva stebriča s
počeznim nastavkom, slično kakor so mi bili znani podboji pri durih. Tako sem se naučil
polagoma in pripovedoval materi, kar so hoteli vedeti, a razumel pa seveda nisem.

25

tako-le: „Otroci, gotovo že poznate več dobrih, prav dobrih ljudi. Jaz jih poznani še
veliko več. Mnogo takih, katere sem zelo čislal, je že pomrlo. Bili so tako blagi, tako
dobri, da smo se milo jokali takrat, ko smo jih spremljali k zadnjemu počitku. Vendar
tako dobrega, tako blagega, tako izvrstnega človeka ni bilo na svetu in ga ne bo (razun
Marije, prečiste Device), kot sta bila Adam in Eva pred grehom. Kako popolna sta bila
že po telesu,  na katerem ni bilo znamenja nikakršne bolezni, nobene hibe ali napake!
Kako plemenit je bil njun obraz, na katerem se je razcvetevala vzorna nedolžnost. . .
Kako izvrstna sta bila pa šele na duši!  Dve vrlini sta, po katerih se nam takoj prikupi
izvrsten človek: bister um in blago srce.  Kako čislamo in slavimo bistroumne in
učene može! A tako bistre glavice pozneje ni bilo nikjer več ... In to lepo, plemenito,
zlato srce, ki sta ga imela Adam in Eva! Tako dobrega srca si niti ne moremo prav do¬
mišljati, ker zdaj po grehu ga ni nikjer več enakega ... O, zakaj je pač prišel greh, ki je
razdejal to vzvišeno blagodušnost!" — Na enak način se primerjaje opiše vzvišenost
brezmadežne Device,  ki je bila že v svojem začetku takšna kot Adam in Eva pred
grehom, pa se je še izpopolnjevala, ker je vedno sodelovala z milostjo božjo. (Cf. Vo¬
ditelj 1. str. 126.)

Fantazija tudi v tem mnogo koristi pri pouku, ker vzbuja in poživlja
pozornost in zanimanje, torej pazljivost,  ki je prvi pogoj uspešnega
učenja.

2. Na vzgojo  ima fantazija blagodejen vpliv, ako se prav rabi; jako
kvarna ji je pa zloraba fantazije.

a)  Domišljija najbolj deluje na čustva  in po njih tudi na voljo.
Zato katehet čestokrat vzbujaj blaga, plemenita čustva s takimi sredstvi,
ki živo delujejo na fantazijo; z enakimi sredstvi pa deluj tudi na to, da se
deci pristudijo slaba in nenravna čustva. Za to se mnogokrat nudi prilož¬
nost v katekizmu in še bolj v zgodbah.

Ko n. pr. razlaga stvarstvo božje, uaj vzbudi v detinskih srcih hvaležnost  do ne¬
skončno dobrotljivega Boga — s pomočjo fantazije, tako da podrobno našteva božje
darove in opiše veliko bedo, ki bi nastala, ako bi jih ne imeli. S povestjo bo najlažje
dosegel svoj namen, morda po Krištof Šmidovi (prikrajšano): Bil je deček, ki so ga roparji
še majhnega uropali in odvedli v svoje podzemeljsko bivališče, kjer je prebil več let in ni
nikdar videl belega dneva ter nobtne onih lepih reči, ki nam jih vsak dan kaže v naravi.
Nekege dne pa se mu posreči, da pride skoz podzemeljski rov na površje zemlje. Oj,
kako se začudi, kako strmi, ko zagleda toliko poprej neznanih lepotij! „Le kdo je prižgal
tam gori ono krasno, zlato svetilko, ki tako močno razsvetljuje vse naokrog!" ves osupel
poprašuje. Ne gre mu v glavo, kako to, da se vedno više pomika, „da bi je ne dosegel
niti z najvišjega drevesa". — Kdo jo neki drži in dalje pomika? — Kdo hodi tjagor olje
naljivat? In ob solnčnem zatonu otožno vzdihne: „Oj, oj, zdaj se bo svetilnica v jezero
pogreznila; ugasnila bo in našega veselja je konec!" — Enako je strmel, ko je opazoval
cvetice, zelišča, drevesa, oblake, dež, vode ... K sreči je naletel na pobožnega puščavnika,
ki ga je lepo poučil o božjem stvarstvu ter mu rekel med drugim to-le: „Glej, ljubo dete,
vse kar vidiš, je ustvaril Bog. On je postavil oni modri obok, ki ga imenujemo nebo. On
je vžgal solnce in vodi njegov tek; solnce pa nam da gledati božja dela in nam sveti
pri naših opravilih; solnce ogreva sad, da zori in se kuha kakor jedila pri ognju. Bog
nam pošilja krepilnega dežja iz oblakov; na njegovo povelje vrejo studenci iz zemlje, da
si mi in živali gasimo žejo. Bog je ustvaril travo in cvetlice in jim podelil krasno barvo
in vonjavo ... Po njegovi dobroti prinašajo drevesa sladkega sadja, nam dajejo v vročih
dnevih hladne sence in nas z lesom grejejo po zimi. Bog sam je naučil ptičice peti . . .
Kar potrebujemo za stanovanje in počitek, vse prejmemo iz božje roke. Vse kar vidiš, je
Bog ustvaril le zavoljo nas ... in ako mu bomo zvesto služili, sprejel nas bo enkrat v
sveta nebesa, kjer je neizmerno več lepote in veselja kakor tu na zemlji . . .“ Solze so

26

oblile lica dobremu dečku, ko je slišal toliko lepega o svojem ljubem Očetu nebeškem,
ki ga doslej še ni poznal. O, tudi vam, ljubi otroci, bi solzica hvaležnosti zaigrala v očeh,
ko bi hoteli natanko in drobno šteti in tehtati neskončno dobrotljivost božjo, ki se kaže
v veličastnem stvarstvu božjem. Da smo tako hladni, pride odtod, ker smo že preveč
navajeni dobrot božjih in jih ne znamo ceniti, ker premalo mislimo.

b)  Domišljija posreduje med spoznanjem in voljo  in jo mnogovrstno
vodi do tega, da se ustavlja grehu in se odločuje za čednosti in dobra dela.

a)  Fantazija šele prav pripravi naše spoznanje do tega, da izprevidimo
grozovito zlobnost greha in iz njega izvirajočo časno in večno nesrečo,
pa tudi lepoto čednosti in njenih zaslug. Fantazija nam podaje ključ do
pravega kesanja in stalnega poboljšanja.

Živa domišljija je pomagala izgubljenemu sinu, da je tako jasno izprevidel svoje
žalostno stanje na tujem in ono radostno srečo, ki bi jo lahko imel v očetovi hiši, ter ga
tako dovedla do bridkega kesanja in odločnega sklepa. Domišljija tudi nam pomaga tako
živo premišljevati nadnaravne nagibe h kesanju, da se nam res vzbudi v srcu „žalost in
stud  nad storjenimi grehi", nadnaravni (popolni) kes. Cf. Katekizem vpr. 658. in 663.
ter dr. Pečjak  „Večno življenje" str. 172; „Dobra spoved" str. 17 itd.

?>)  Fantazija nas navdušuje za bogoljubno življenje  zlasti s
tem, ker nam predočuje vzorno  delovanje vrlih in svetih ljudi ter vzpod¬
buja k posnemanju; ker nam živo slika neprecenljivi venec zmage  in
neskončno veliko plačilo  ter tako vzbuja pogum in vztrajnost v dušnem
boju; in ker podaje naši volji še drugih krepkih nagibov.

Zato je katehetova dolžnost, da živo opisuje vrline in dela odličnih zgodovinskih
oseb. Naj se ne zadovoljuje s tem, kar podaje šolska knjiga, marveč naj podrobno in na¬
tančneje razpleta, da si more mlada domišljija naslikati res vzvišene ideale, ki so vredni,
da jih posnemamo, da bi se povzpeli do slične plemenitosti. Osobito naj živo in navdušeno
opisuje veličanstvo našega Gospoda Jezusa Kristusa, za kar se mu premnogokrat nudi pri¬
merna priložnost. 1 ) — Tudi raznovrstne nagibe za bogoljubno življenje naj večkrat te¬
meljito razkazuje, ker naravnost vzpodbujajo našo voljo. To se tudi v navodilih za pre¬
mišljevanje po metodi sv. Ignacija posebno poudarja: človek naj se izogiblje hudega in
naj dela dobro, ker je spodobno, koristno, prijetno, lahko, potrebno  (dolžnost)

c)  Domišljija je pa večkrat zelo nevarna dušni lepoti.  Iz tega,-
kar otrok opazuje novega in kar ima že od poprej v spominu, snuje fan¬
tazija predstave — dušne slike, ki so plemenite in krasne, ako je bila
sprejeta snov čista; grde in ostudne pa, ako je duh že vzprejemal nečedne
in podle snovi. Pač velika nesreča za vsakogar, ki ima okuženo, otrovano
fantazijo.

Sveto dolžnost ima torej vsak vzgojitelj, da odstranja vse, kar bi utegnilo onečistiti
gojenčevo domišljijo. Občevanje, berilo, slike ... so čestokrat oni umazani dotoki, po
katerih se zastruplja ta prelepi dušni dar. Kolikrat se greh in zlobnost slika in opisuje v
lepem in vabljivem svitu, čednost in poštenost pa v mračni, tožni in neprikupljivi luči.
Vzgojitelj čuvaj sam in vedno priporočaj čuječnost tudi svojini gojencem 1

Tudi naj katehet ne pozabi, da je fantazija le bolj pomožna  dušna
sila in da imata glavno nalogo um in volja.  Torej bi ne bilo prav, ko

') „Po!eg bibličnih zgodb so posebne cene posamezne legende ali življenje svet¬
nikov,  junakov nravnega življenja. Pametno in spretno odbrane legende so popolnoma
primerne, da so ljudstvu v zgled, da fantaziji dajejo pravo smer in podpirajo načela, ki so
merodajna za vse življenje." (Keller, Volksschulkunde § 43.)

27

bi pretiraval ter preobkladal katehezo z zgodbicami in zgledi. To bi kratilo
jasnost in temeljitost v pouku, v vzgoji bi pa pospeševalo ono neplodno
sentimentalnost, ki pogreša tako potrebne kremenite volje. — značajnosti.

Da se gojenec ne zasanjari v ono megleno naziranje, ki si v zračnih
višavah ustvarja tak svet, kakošnega nikjer ni, naj se vrši vsa operacija,
ki zadeva fantazijo, na reelni podlagi zgodovine in izkušnje. Kjer opazi
vzgojitelj preživo domišljijo, naj jo izkuša omejevati in brzdati v tem zmislu.

§ 12. Čustva.

Daši psihologija ne priznava čustev za posebno dušno moč, jih vendar
katehetika ne sme prezirati, ker so pri vzgoji zelo vplivna zlasti na voljo.
Sicer hitro minejo, a če se večkrat ponavljajo, popuste v duši nekaj stalnega,
kar se navadno imenuje čut; n. pr. čut za resnico, dostojnost, usmiljenost,
pobožnost. . . .

Čustva so lahko prijetna ali neprijetna. Prijetnim čustvom n. pr. prištevamo:
veselje, upanje, strmenje, spoštovanje, češčenje, hvaležnost, ljubezen itd. Neprijetna pa so
n. pr.: žalost, kes, stud, strah, skrb, obupnost, jeza, usmiljenje, sočutje (v žalostnih dogodkih)
itd. V nravnem oziru so lahko dobra in koristna ali pa slaba in škodljiva. Ljubezen do
Boga, staršev, dobrotnikov itd. je dobra; ljubezen do prepovedanih reči, nečimerne slave,
nevarnih veselic itd. je slaba. Strah božji, strah pred grehom, pohujšanjem itd. je koristen
strah; strah pred slabimi ljudmi, strah radi težav, ki jih prizadeva služba božja, pošteno
in sveto življenje itd., je škodljivo čustvo . . .

O uporabi čustev pri verouku je zlasti pomniti:

1. Dobra čustva naj katehet vzbuja, kolikorkrat se mu nudi primerna
priložnost v katekizmu ali zgodbah; slaba  pa naj zatira s tem, da vzbuja
stud in odpor proti njim.

Največkrat vzbujaj v mladih sredi strah božji, občudovanje in češčenje
božjega veličanstva, stud nad greiiom, ljubezen do Boga.  . . V to svrho
posebno izdatno izkoriščaj temeljito in večkratno razlago lastnosti božjih. Pred vsem pa
naj čestokrat pride na vrsto hvaležnost.  Živo opisuj otrokom, koliko dobrega so že
prejeli od Boga, sv. Cerkve, svojih dobrih staršev, duhovnikov, učiteljev itd. To bodi tako-
rekoč ztata nit, ki naj bi prepletala vse katehetsko poučevanje. Zakaj človek, ki je resnično
hvaležen Bogu in svojim zemeljskim dobrotnikom, ne more biti zloben. Saj še zveri in
uporno živino krote s tem, da si jih izkušajo z dobroto pridobiti. (Cf. „Angel ček“  1.1903.)

2. Metodično  naj se postopa tako-le : a)  Že ob pripravljanju naj si
katehet odbere tak moment,,  ki je primeren za vzbujanje kakega čustva
(oziroma studa proti njemu), b)  Tak moment naj podrobno in živo
naslika  v kratkem akroamatičnem nagovoru, da se po vzplamteli otroški
fantaziji  vnemajo tudi otroška srca. c)  Sam naj obtem tudi sledi svoji
fantaziji in se ogreje in navduši  za dotični predmet; zakaj le to, kar
pride od srca, gre tudi do srca. č)  Ako sam čuti, kar želi, da bi čutili
njegovi učenci, mu bo tudi lahko zadeti pravi glas in poudarek  pri
govorjenju.

N. pr. stud nad grehom  bi katehet obudil v otroških srcih, ako prav živo opisuje
nesrečo prvih staršev. Morda nekako tako-le: Veliko žalostnih dni je že bilo, kar svet stoji,
a tako žalostnega pač ni bilo nobenega kot takrat, ko sta Adam in Eva morala za vselej
zapustiti prelepi raj! Marsikatero srce je že žalovalo na zemlji, a (razun Jezusovega in

28

Marijinega srca) pač nobeno bolj nego Adamovo in Evino takrat, ko sta se poslavljala od
onega presrečnega vrta! Premnogo solz se je že prelilo, kar hodi človeštvo po zemlji, a
malo jih je bilo tako grenkih, tako gorkih, kakor one, ki so kapale Adamu in Evi po uža¬
ljenem licu na tla izgubljenega raja, ko sta ga zapuščala! Otioci, pohitimo v mislih nazaj,
preskočimo tisočletja, ki so minila od takrat — vstopimo se k vratom rajskega vrta in
glejmo našega prvega očeta, našo prvo mater ob prežalostnem odhodu: Kako jima solze
kapljejo na tista tla, kjer doslej nista čutila nobene neprijetnosti, marveč sta uživala le samo
radost; — poglejte, kako se milo ozirata nazaj po onih blaženih prostorih, kjer sta se
tolikrat pogovarjala kot prisrčno ljubljena otroka z nebeškim Očetom; — poglejte ju, kako
kličeta prijazno k sebi živali, kot poprejšnje dni, a živali so postale divje, rjovejo in bežijo
od njiju ali pa se jima ustavljajo; poglejte ju, kako se strahu treseta, kako proseč povzdi¬
gujeta roke, da bi smela še ostati, a prepozno je, greh je storjen, kazen je izrečena: iz vrta
morata — angel se vstopi z ognjenim mečem. Presrečni vrt jima je odslej le v tožnem
spominu, a lastnina jima je nerodovitna puščava, kjer morata trdo delati. O kolik razloček
med poprej in zdaj! O kolikrat se pogovarjata o nekdanjih preradostnih dneh in primerjata
sedanje trpljenje s poprejšnim rajskim srečnim življenjem, britko obžalovaje svoj greh. Glejte,
kaj stori greh, en sam greh 1 In vendar ste, otroci, tudi vi bili tako nespametni, da ste po¬
snemali Evo in Adama ter delali, kar je Bog prepovedal, in niste hoteli delati tega, kar je
zapovedal on — Najsvetejši! Z našim očetom Adamom in našo materjo Evo povzdignimo
še mi roke in obudimo srčno kesanje... (Cf. str. 20. o vernih dušah; str. 25. o hvaležnosti.)

Lepo se doseže namen, ako se v podobi kratke molitvice  vzbudi
dotično čustvo.

O sv. Frančišku Ksav.  je zapisano, da je tako-le učil divjake ter opominjal mi¬
sijonarje, naj tudi enako uče. Odkril seje, molil očenaš in začel apostolsko vero. Ob koncu
prvega člana je vprašal: Ali verujete ta članek, da . . . Odgovor: Verujemo z božjo po¬
močjo. Potem je nadaljeval: O Gospod Jezus Kristus, daj nam milost, da bomo mogli
verovati ta član sv. vere! Da bi mogli, molimo očenaš, vsak naj ga moli natihem! . . Recite
z menoj: „0 sveta devica Marija, Mati božja, izprosi nam od Boga to milost, da bi trdno
verovali ta član sv. vere; in da res dosežemo to milost, molimo vsak zase češčenamarijo".
In tako po vsakem članu.

Vzbujanje čustev pa naj ne traja predolgo; zlasti tukaj preveč naenkrat
ni dobro. Saj se že naša narava protivi predolgemu čustvovanju. Naj šene
ponavlja prevečkrat, ker bi tako deloma izgubilo svojo moč, deloma pa
tudi gojilo brezpotrebno sentimentalnost. Tudi naj se ne pretirava; za
oživljanje fantazije naj se opisuje le tako, kakor je v zgodovini res bilo
ali utegnilo enako biti, in kakor je po izkušnji še zdaj mogoče. Vse bodi
v mejah dostojnosti.

Navadno se ta operacija vrši proti koncu kateheze; vendar se radi
izpremembe uvrsti lahko tudi drugod, v začetku, v sredi ali kjerkoli se med
poukom nudi ugodna priložnost.

§ 13. Volja.

Na voljo, ta plemeniti dar božje dobrotljivosti, obračaj katehet naj¬
večjo pozornost in skrbljivost. Vse drugo bi nič ne pomagalo, ako ni volja
pridobljena za krščansko pravičnost. Zato naj veroučitelj skibno uporablja
vse pomočke, s katerimi more gojencu voljo utrditi v dobrem in ga do¬
vesti do krščanske značajnosti.

V to svrho mu bo že veliko pripomoglo to, kar smo do zdaj pripo¬
ročali. Posrednje vpliva na učenčevo voljo, ako spretno izobraža dušne

29

zmožnosti: razum, spomin, fantazijo in čustva, kakor je bilo po
nekoliko omenjeno že na dotičnih krajih, (§ 9—12). Med dušnimi silami je
namreč neka prečudna zveza, da se skupno podpirajo druga drugo.

Pri spoznanju, n. pr. mora volja nagniti razum, da se začne zanimati za dotični
predmet in ga proučevati. (Nauči se le, kdor se hoče  naučiti.) Ako je pa um spoznal kako
resnico in se je prepričal, nagiblje voljo, da naj jo prizna, veruje in se ravna po njej. In
čim bolj so nam jasne in z dokazi podprte verske resnice, tem raje se jim vda tudi volja.
Saj so že stari modrijani imeli prislovico: „Ignoti nulla cupido — Česar ne poznamo, tega
ne poželimo/ - Spomin  podpira našo voljo, ker nas v pravem času opozarja na dolž¬
nosti, na trdne sklepe, pa tudi na merodajne nagibe, kakor: na pričujočnost božjo, plačilo,
kazen . . . Fantazija  priganja našo voljo k dobremu s tem, da nam živo pred oči stavi
posnemanja vredne vzornike ter še krepkeje kaže na posledice našega vedenja in živahneje
predstavlja nagibe. — Posebno pa po čustvih  deluje fantazija na voljo, ker pač človek
radovoljneje in natančneje dela to, kar ga veseli, opušča pa to, kar se mu studi in zdi
zoprno.

Katehetu je pa na razpolago še več sredstev, s katerimi more vplivati
na voljo učenčevo, kakor:

1. Nagibi, ki imajo že neko podlago v človeški naravi Že po naravi
namreč se razodeva v naši duši zlasti (rojen nagon: a)  versko moralni
dovzetnost za verske in svete reči; b)  simpatični,  dobrohotnost do
bližnjika; c)  nagon lastne koristi  in sreče. Dušni nagoni imajo pa še
močno opore v milostih sv. krsta, zlasti v čednostih, ki so bile vlite otroški
duši v tem zakramentu.

Poglavitni nagibi se koncentrirajo v treh božjih čednostih,  zlasti
v ljubezni,  ker omenjenim nagonom odgovarja tudi trojna smer krščanske
ljubezni: do Boga in zavoljo Boga do bližnjika in samega sebe.

Vera nam kaže veličastvo božje, najvišjo avtoriteto, ter vzbuja v naših srcih strah
božji,  ki nagiblje našo voljo, da naj se vselej in povsod klanja in pokori božji volji.
Katehet naj torej posebno temeljito in opetovano razlaga lastnosti božje  ter naj osobito
v zgodbah nove zaveze živo opisuje veličastvo božjega Sina. — Krščansko upanje nam
daje tako potrebni pogum.  Malokaj namreč tako zelo zadržuje in slabi našo voljo kot
mehkužna bojazen pred težkočami ali celo obupna misel naše nezmožnosti. Torej naj
katehet v mladih srcih vžiga in neti junaški pogum s tem: da prepričuje o božji dobrot¬
ljivosti, ki ne zahteva nič nemogočega od nas in vedno podpira našo slabost s svojo
mogočno pomočjo; da čestokrat opozarja na zmagovalno junaštvo svetnikov (ako so mogli
oni, zakaj bi mi ne!); da opisuje, kako si s kratko in nepretežko borbo priborimo neskončno
veliko večno plačilo itd. — Največjo moč pa zajema naša volja v krščanski ljubezni. Cerkvena
zgodovina nam je priča, koliko premore človek, ki ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega
svojega srca, iz vse svoje duše in iz vse svoje moči, ter zavoljo Boga svojega bližnjika
kakor samega sebe. Torej ta sveta ljubezen do Boga, do bližnjika in do samega sebe, ki
ima v zgodovini tako slavne spomenike, naj vodi tudi našo deco v dušnem boju od zmage
do zmage.

Semtertja naj katehet uporablja tudi naravne,  svetne nagibe; vendar
naj jim vedno dostavlja tudi nadnaravnih nagibov.

Večkrat ima, n. pr., priliko govoriti o tem, kako si ljudje z grehom nakopavajo časno
nesrečo, s čednostjo pa utrjujejo blagostanje. Kar poroča sv. evangelij o Jezusovi mladosti:
da je bil v milosti pri Bogu in pri ljudeh,  to se vobče sme reči o vsakem izvrstnem
Človeku, kako se priljubi vsem poštenim ljudem, kako lahko mu je dobiti dobro službo itd.;
a katehet naj ne pozabi povdarjati tudi prvega: da je bil Bogu ljub.  Le Bogu se ne
smemo zameriti, pa se tudi pametnim ljudem ne bomo. Pot do Boga in večne sreče je
obenem tudi najboljša steza do časnih blagrov in svetne sreče.

30

Po pravici se torej priporoča katehetu, da naj zlasti v višjih razredih pove tudi kaj
iz državnega zakonika;  a nikar naj ne pozabi obtem opozarjati na božji  zakonik.
Ker je treba vedno računati s človeško slabostjo, moramo tudi pri nagibih postopati od
nižjega do višjega: od naravnih nagibov do nadnaravnih in pri nadnaravnih od nepopolnih
do popolnih. Suženjski  strah božji naj se izpopolnjuje v si novski  strah; istotako ne¬
popolna  ljubezen božja v popolno in nepopolni kes v popolnega.

2. Zatajevanje. Pravemu spoznanju in dobri volji nasprotuje hudo
poželenje, slabo nagnjenje. Zato je neizogibno potrebno zatajevanje
ali premagovanje  samega sebe. Po večkratnem zatajevanju se volja
krepi, hudo poželenje pa pojenjuje in strasti odnehavajo. Katehetu bodi
torej posebna skrb, kako spretno urejati in voditi samozatajo pri otrocih.

Nauk o samozataji naj katehet mnogokrat ponavlja, n. pr., ko govori o nasledkih
izvirnega greha, o postu, o trdnem sklepu, o dobrih delih itd.; zlasti pa pri mnogih sveto¬
pisemskih in svetniških zgledih. - Ta nauk pa ne bodi splošen, marveč otrokom je treba
natančneje določiti, kdaj, kje in kako  naj se zatajujejo. Katehet se izkušaj tudi prepričati,
so li učenci izvršili njegova navodila. (Cf. Angelček, 1. 1905.)

Zatajevanje je tudi zato tako izvrstno sredstvo bogoljubnega življenja,
ker se ž njim otrok privadi prepotrebne samostojnosti,  da živi po božji
volji ne zato, ker je primoran, marveč zato, ker sam hoče  tako ter voljo
predstojnikov izpreminja v lastno voljo; zakaj le samostojnost volje, ne pa
prisiljenost, daje zagotovilo, da bode ostal pošten tudi potlej, ko pride izpred
oči svojim vzgojiteljem.

3. Navada. Posebno se utrjuje naša volja po lepih navadah.
Navada pa nastane po mnogokratnem ponavljanju istega dejanja. Kakor
velja v didaktiki: „Repetitio est mater studiorum", enako potrjuje vzgoja:
„Repetitio est mater virtutum  — Ponovitev je mati čednosti". Kakor
preide greh po večkratnem ponavljanju v grešno navado, enako privaja
vztrajno ponavljanje dobrih del do svetih navad — do čednosti Pridobljena
navada je druga narava.

Korist navade lahko izprevidimo iz tega-Ie zgleda. Ako ima kdo lepo navado, da
hodi tudi v delavnik vsako jutro k sv. maši, ne čuti zato bogoljubno delo nobene težkoče.
Veselo vstane, ko pride določena ura, zvonov glas mu je prijazno vabilo; vsa druga opravila
ima tako urejena, da ne čuti radi sv. maše nikakoršne stanovske zadrege; neko posebno
zadovoljstvo spremlja to sveto navado in čutil bi se nesrečnega, ko bi jo kdaj opustil.
Tako ojači navada našo voljo.

Nekaj lepih navad že itak zagotavlja šolski red, nekaj so si jih pri¬
dobili otroci že doma v družinskem življenju ; a katehetu ostane še obširno
in hvaležno polje, ki naj ga poizkuša obdelovati vsako učno uro, zlasti v
takozvani uporabi,  z raznimi verskimi vajami.  Nekaj naj jih opravlja z
otroci kar takoj v šoli, za druge pa naj jim daje navodila, kako naj jih
sami izvršujejo, kadar se jim nudi primerna priložnost. Take vaje naj se
ozirajo na notranjo in zunanjo pobožnost, na domače življenje in občevanje
z ljudmi.

4. Trdni sklepi. Ako se je naša volja odločila za kako dejanje, ki
ga ne more takoj izvršiti, marveč še le v prihodnosti, imenujemo tako od¬
ločitev trden sklep.  Trdni sklepi so zelo vplivni na nravno življenje.
Pri zakramentu sv. pokore so bistven del kesanja, in izpoved bi bila neve-

31

ljavna brez trdnega sklepa; a tudi sicer so najkrepkejše sredstvo, s katerim
človek samostojno vlada svojo voljo, ako jih resno in pametno rabi. Zato
mora katehet nanje obračati posebno pozornost.

Otroke je treba čestokrat opozarjati na lastnosti  dobrega sklepa, n. pr.: a)  Sklep
bodi določen  in se obračaj na posebna, že naprej odbrana dejanja. Splošni sklepi, kakor:
„Nikdar ne bom storil nobenega greha, vedno hočem biti priden, rad moliti 8  itd. nimajo
dejanjske moči v sebi, dasi so sami obsebi dobri, ker ž njimi izražamo ljubezen do Boga.
Da sklep res pripravi voljo do dejanja, mora natanko določiti, katerega greha se bomo
izogibali, kdaj in kje, katero dobro delo in katero molitev bomo opravljali, kolikrat, itd. —
b)  Sklepe moramo večkrat ponavljati,  ker bi jih sicer pozabili, ali pa bi ne imeli
prave moči, ko bi jih obračali na nedoločno prihodnost. To, kar smo, n. pr., pri izpovedi
sklenili za vso prihodnost, moramo vsako jutro ponavljati in si podrobno določiti, kaj pride
na vrsto še dopoldne, kaj popoldne, kaj doma, kaj v družbi itd — č)  Ne si kopičiti preveč
sklepov  hkrati. Kdor ima preveč sklepov, navadno nobenega ne izpolni. Imejmo splošni
sklep, da ne bomo Boga žalili z nobenim grehom več (vsaj ne s smrtnim grehom), sicer
si pa delimo delo ter polagoma napredujmo v krščanski popolnosti. (Cf. Dobra spoved
str. 70.)

Jako priporočljivo je, da si učenci zapisujejo vse trdne sklepe in večkrat prebero,
zakaj pozabljen  sklep je brez koristi.

5. Nadnaravni pomočki. Vkljub še tako pridnemu in vztrajnemu
naporu človek ne more iz lastne moči izpolniti svoje prevzvišene naloge.
Šesta temeljna resnica nas uči, da mu je k temu treba božje milosti.
Božja pomoč še le stori našo voljo — nepremagljivo. Torej bi slabo
izvrševal svoje delo oni katehet, ki bi se zanašal le na svoj trud in svetna
sredstva; posebej za katehetovo delo je treba pomoči od zgoraj. Vso skrb
torej obračaj na to, da se bodo gojenci privadili, kako naj si ne le v šolski
dobi, marveč tudi v poznejšem življenju pridobivajo nebeško pomoč, božje
milosti: po sv. zakramentih, daritvi sv. maše, z molitvijo, po zakramentalih itd.

Težko, a hvaležno delo ima tukaj katehet: lepo moliti — pobožno na znotraj,
spodobno na zunaj; s pridom se udeleževati sv. maše in drugih cerkvenih pobožnosti,
vredno opravljati sv. izpoved in sv. obhajilo, ne le prvikrat, marveč vedno, vztrajno do
smrti itd. Srečen katehet, ki to doseže pri večini svojih učenčevi

Katehetu bodi skrb, da se otroci dobro na pamet nauče  navadnih molitev, da jih
izgovarjajo  razločno, pravilno ter primerno glasno in počasi. Tudi na zunanjo dostojnost
pri molitvi je treba paziti Posebno pa vzbujaj notranjo pobožnost  s tem, da večkrat v
obče govori o lastnosti dobre molitve in da posebej temeljito pojasnjuje pomen navadnih
molitev. (Cf. § 7.) Vedenje v cerkvi^naj jim podrobno določi, pa tudi pazi, da se natanko
izvršujejo njegova navodila. (Cf. »Spodobno vedenje v cerkvi 8 .) Dan šolske izpovedi in
sv. obhajila smatraj vselej res kot prazničen, ne le kot šole prost dan in ukreni vse po¬
trebno, da bodo otroci spoštljivo, vredno in s pridom opravili to preimenitno opravilo, ker
človek navadno tudi pozneje tako nadaljuje, kakor se je privadil v mladosti.

*

* *

Dr. Weber razločuje pri dušnem delovanju štiri momente, ki se med seboj vežejo in
vzporedno delujejo: dva za spoznanje, dva za hotenje. Nižje spoznavanje  je zlasti
delo fantazije, ki po čutnem nazjranju tvori predstave; višje spoznavanje  pa je delo
uma,  ki sodi, sklepa in tvori pojme. Nižje hotenje  se razodeva v čustvih, višje  pa v
volji. In le, kadar vse skupno deluje, četudi ne hkrati, nastane popolno dejanje.  Kar
je v spoznanju moč spomina, to ima biti v hotenju moč volje — značaj.

32

IV. O katehezi.

Pri katehezi pridejo v poštev zlasti te le reči: določitev učne
snovi, učna pot, učna oblika, obravnava učne enote, slog
in predavanje ter učna sredstva.

§ 14. Določitev učne snovi.

Za vsako učno uro je treba določiti neko število vprašanj. To je
odvisno od lastnije vprašanj in učne poti, od razvrstitve učne snovi pa od
zmožnosti učencev.

Vprašanja v katekizmu so jako različna: zgodovinska,  n. pr. ustvarjenje, rojstvo
Jezusovo; naučna,  n. pr. o lastnostih božjih, o grehu in čednosti; zistemska,  n. pr.
naštevanje sv. zakramentov, zapovedi, grehov pri posameznih zapovedih; tekstovna,
n. pr. molitve in izreki sv. pisma; prehodna vprašanja,  n. pr. kako se glasi prvi
član apostolske vere, kako se glasi druga prošnja v očenašu, tretja zapoved božja. Poleg
tega so vprašanja tudi še: daljša ali krajša, težja ali lažja,  bolj ali manj tehtna
in potrebna, nova  ali že vsaj deloma znana,

Samoobsebi je razvidno, da je po različnosti vprašanj tudi različna razlaga in dolgost
kateheze. Zgodovinska vprašanja se rešujejo s tem, da se dotično dejstvo obširno in teme¬
ljito obravnava po bibličnih ali cerkvenih zgodbah. — Naučna vprašanja zahtevajo vselej
nazornih  pojasnil in so torej precej zamudna. — Zistemska vprašanja naj se sploh
samostojno ne obravnavajo, marveč se v začetku kar prebero ali ob koncu pregledno
sestavljajo. Tekstovna vprašanja ne potrebujejo nazornih sredstev v pojasnilo, marveč se
le navadnim potom eksegezirajo. Prehodna vprašanja pa so že itak sama del obravnave.

Iz tega pregleda je razvidno, kako nespametna je bila praksa onih katehetov, ki so
odbirali za vsako učno uro enoliko vprašanj. Bodi pa tudi nam kažipot, kako si modro
odbirajmo snov za posamezne učne (metodiške) enote.

Učna enota imej v sebi le toliko vprašanj, kolikor jih je po vsebini
med seboj v tesni zvezi. Torej je po različnosti vprašanj včasih dolga,
včasih krajša. In ne zdi se nam opravičena zahteva, da bi se morala za
vsako učno uro določiti ena sama učna enota; za tako delitev je preveč
enot pa premalo ur.

Starejša praksa ima tu dokaj lažjo nalogo, ker smatra vsako vprašanje za samostojno
celoto, učno enoto, razun onih slučajev, ko se eno vprašanje razkraja na več drugih,
n. pr. Vpr. 70: „Kako skrbi Bog za ustvarjeni svet“,  kjer tvorijo vprašanja
70—75 eno učno celoto; in sličnih je še več. Tudi koncentrično učenje je s tem olajšano.
(Katehet Anton Ender  je v svoji knjigi »Katechismus - Dispositionen"  ves
katekizem razdelil v 117 učnih enot.)

Težavo pa ima že tu takozvana „monakovska“ metoda, ker odločno zahteva za
vsako uro le eno samo enoto. Tu mora nastati nepriličnost: ali je kateheza predolga ali
prekratka, ali pa mora vezati v eno skupino manj sorodna vprašanja Ker je pa nepeda¬
goško variti v eno celoto, kar ni sličnega in sorodnega, bo gotovo bolj ugajalo tudi tej
metodi, ako po razliki vprašanj obravnava isto uro po več učnih enot. Pri vseh opravilih
se ravna delo po času, ne pa čas po delu. Ako se sme dolga enota deliti na dve učni uri,
zakaj bi se jih ne smelo obravnavati po dve ali še več isto uro?

Sicer si pa stara in novejša praksa v določevanju učnih enot nista tako zelo različni,
kakor se zdi na prvi pogled. Novejša metoda smatra posamična vprašanja kot dele (delne
celote) iste metodiške enote; prejšnja pa tudi obravnava v nekakšni zvezi sorodna vpra¬
šanja, in sicer ne vseh enako obširno in temeljito; tudi ne pristavlja pri vsakem vprašanju
posebne uporabe, nagibov itd., marveč se ob koncu obravnave skupnih vprašanj obrača
še posebej do srca in volje učencev v takozvani parenezi,  nekako po katekizmovem na¬
vodilu »Pomni!«

33

§ 15. Učna pot.

Kakor za vsako pot, je tudi za učno pot glavno vprašanje: od kod?
in kam?  Odgovor je tu: ali od celote do delov ali pa od delov do
celote.  V prvem slučaju razkrojimo celoto v posamezne dele, ki si jih
natančneje ogledamo; v drugem pa najprej opazujemo dele in jih končno
združimo v celoto. Tako nastane analitična in sintetična  učna pot.
Ako se oziramo še na to, kako so posamični deli nastali in se razvijali,
zovemo tako učno pot tudi genetično.

Paziti je pa še na to, ali nam je deliti rečno  (fizično ali moralno)
celoto, ali pa logično  (pojmovno) celoto.

1. Rečna analiza  razdrobi celoto v bistvene dele, da jih otroci
nanovo spoznavajo, ali pa natančneje umevajo, ako so jim že odprej po-
nekoliko znani; konča se s sintezo, ki spoznane dele zopet združi v celoto.
— Realna sinteza  pa najprej obravnava dele in, ko so otrokom jasni,
jih združi v celoto; konča se tudi lahko z analizo, ako otroci ponavljaje
opišejo celoto po njenih delih. V katekizmu se more redkokrat rabiti realna
analiza in sinteza, in , sicer analiza, ako je otrokom bolj znana celota, sinteza
pa takrat, če so jim deli bolj znani.

Zgledi: a)  Analiza n.pr. vpraša: „Iz koliko delov sestoji človek?" (Iz duše in telesa.)
V duši delujejo razne moči: razum, volja itd. Telo pa ima glavo, roke, noge itd. — Sin¬
teza  pa nastopi obratno pot, n. pr.: Kako je Bog ustvaril človeka? Iz česa mu je naredil
telo? Kaj je imelo to telo? Ali je že živelo? Kaj mu je vdihnil Bog, da je živelo? „Iz česa
je (torej) človek?" (Vpr. 90.)

b)  Resnico: Jezus Kristus je Bog in človek skupaj  (Vpr. 115) bi anali¬
tično  obravnavali, n. pr., tako-le: Najprej se pove katekizmovo besedilo, potem pa raz¬
kroji: Kaj moramo torej verovati o Jezusu Kristusu? Verovati moramo, da je Jezus Kristus
1. pravi Bog in 2. pravi človek. — Jezus Kristus je pravi Bog, ima božjo naravo
v vsej popolnosti: Jezus je tako Bog, kakor je Oče Bog; on je tako Bog, kakor je Sv. Duh
Bog; iste božje lastnosti, ki jih ima Bog Oče in Sveti Duh, ima vse tudi Jezus Kristus, je
torej pravi Bog. To je Jezus Kristus mnogovrstno izkazal v življenju: s čudeži, da je vse¬
mogočen; s prerokovanjem, da je vseveden, itd. — Pa Jezus Kristus je tudi člo¬
vek,  ima tudi človeško naravo:  vzprejel je telo, kakor imamo mi telo; vzprejel je
dušo, kakor imamo mi dušo. To se je neprenehoma kazalo v njegovem življenju: človeško
telo potrebuje jedi, pijače, počitka, spanja itd.; Jezus je jedel,  n. pr. pri zadnji večerji;
je bil žejen  na križu; je počival  pri Jakopovem vodnjakn, ker je bil truden  od dela
in potovanja; je spal  v čolniču itd. Človeška duša je žalostna in vesela, se boji, ima so¬
čutje itd.: Jezus je p e 1 pri zadnji večerji zahvalnico; ob Lazarjevem grobu se je jokal;
na Oljski gori je bil žalosten  do smrti; mati najmskega mladeniča se mu je s milil  a itd.
Jezus Kristus je pravi  človek. — Jezus Kristus je Bog in človek skupaj:  predno se
je včlovečil, je bil samo Bog in sicer od vekomaj kakor Bog Oče in Sveti Duh. Ko se je
pa včlovečil, je bil pa še tudi človek obenem, pa tako, da se nista nikdar več ločili v njem
božja in človeška narava, — ves čas je bil Bog in človek skupaj: kot malo Detece v be¬
tlehemskih jaslicah — Bog in človek skupaj! ob ubegu v Egipt — Bog in človek skupaj;
v delavnici Nazaretski — Bog in človek skupaj I v javnem delovanju — Bog in človek
skupaj! v trpljenju in smrti — Bog in človek skupaj! še njegovo mrtvo truplo je bilo —
božje  telo, in njegov grob — božji grob! Bog in človek skupaj ob vstajenju, vnebohodu,
ob desnici Boga Očeta vekomaj! Bog in človek skupaj v presv. Rešnjem Telesu! Zdaj se

3

34

kaj lahko povzame še Vpr. 116. in 117., in primerna uporaba  se zasnuje sama ob sebi.
(Cf. L. Wiedemayr str. 114.)')

Sintetišno  pa bi se obravnavalo isto vprašanje na podlagi primernega dogodka
iz Kristusovega življenja. Katehet Stieglitz * 2 )  si je v to svrho odbral čudež na morju, ko
je Jezus umiril vihar. Dr. Meunier 3 )  pa si je odbral dogodbo: Jezus na Oljski
gori.  Najprej pove dogodbo, potlej pa izvaja nekako tako-le; „Mislite si, otroci, da bi
bili tudi vi takrat zraven na Oljski gori in bi bili natanko opazovali, kaj se godi z Jezusom.
Kaj vidite? Jezus gre na Oljsko goro, govori z apostoli, moli k svojemu nebeškemu Očetu,
poklekne, se skloni do tal, obledi, se trese in poti krvav pot. Je-li to storil z dušo ali s
telesom? S telesom; Jezus ima torej telo, kakor mi. Pa pri Gospodu opazujemo še mnogo
drugega: užalosti se in se začne bati in tresti ob misli na svoje prebritko trpljenje, ki ga
čaka. S čim je bil žalosten? Ali tudi s telesom? Žalost in skrb in bojazen, če je velika, se
sicer razodeva tudi na telesu, a svoj pravi sedež ima pa v duši. Da je Jezus na duši to
trpel, pove sani: „Moja duša je žalostna do smrti". Kristus torej ni imel le človeškega
telesa, marveč tudi človeško dušo, prav tako, kakor mi. Imel je razum, s katerim je mogel
misliti; spomin, s katerim se je mogel spominjati tega, kar je doživel; imel je srce, s katerim
je čutil žalost in veselje, s katerim je mogel ljubiti in sovražiti, upati in se bati; imel je
človeško voljo, s katero se je mogel prosto odločevat'. Saj je to sam priznal v molitvi: „Oče,
ne kakor jaz hočem, marveč kakor ti hočeš!" Jezus^ Kristus je torej imel kakor vsak človek
dušo in telo, ki sta bila v njem združena v eno človeško naravo.

Ako pa Jezusa na Oljski gori natančneje opazujemo in se spominjamo vsega, kar je
tu delal in govoril, boste pač opazili tudi še kaj takega, kar se ne more pripisovati ne
njegovemu telesu in ne njegovi duši. Pri zadnji večerji je bil v obednici napovedal: „Eden
izmed vas me bo izdal". In zdaj na Oljski gori reče učencem: „Vstanite, izdajalec se bliža."
Od kod je vedel, da ga bode Juda izdal, saj nesrečni apostol ni nikomur razodel, kaj misli
storiti, razun sovražnikom — na skrivnem? in kako je mogel vedeti, da je že blizu, dasi
ga še ni mogel nihče opaziti? Jezus vidi vse, naj bo še tako skrito, vidi tudi najskrivnejše
misli in želje človekove; ne ve le ttga, kar je že bilo in kar je, marveč mu je odkrita tudi
vsa prihodnost, ve za vsakega človeka, kdaj, kje in kaj namerava storiti. Ali je mogel Jezus
to vedeti le kot človek? To more vedeti edino le Bog, ker je vseveden. Kaj je torej Jezus?
Jezus Kristus je pravi Bog. (Tukaj bi se lahko opozorilo, da je Jezus vsemogočen,
ker je Malhu zacelil uho in ker so sovražniki strahoma pred njim na tla popadali.) A v
Bogu so tri osebe: katera izmed teh treh je Kristus? To lahko razvidimo iz njegove mo¬
litve: „Oče, ako je mogoče itd." Ako imenuje Jezus Boga svojega Očeta, kaj je torej on
sam? Sin božji, t. j. druga božja oseba. Razvideli smo torej, da sta v Kristusu dve naravi,
božja narava, ker je Bog, in človeška, ker je človek. Razvideli smo pa tudi, da sta v Kri¬
stusu obe naravi tesno združeni v eno osebo: nista bila namreč dva Kristusa, kot človek
posebej in kot Bog posebej, marveč bil je Bog in človek skupaj,  isti Kristus je
opravljal človeška dela, isti Kristus je izvrševal božja dela. — Tako pa ni bilo od vekomaj;
Bog je bil pač od vekomaj, a človek je še-le postal pred 1900. leti, torej v času. Kaj pa se
to pravi, človek je postal?  Ni nehal biti Bog, marveč je ostal božji in Sin je bil poleg
tega tudi človek. Tako je Jezus Kristus „Bog in človek skupaj". Bog je bil od vekomaj
in si je v času privzel tudi človeško naravo, t. j. dušo in telo, ter se je tako včlovečil." 4 )

c)  Analiza:  V višjih razredih pokaže katehet ves zemljevid Svete dežele
ter našteva in kaže posamezne imenitnejše kraje. Sintetičnim  potom pa v nižjih raz¬
redih polagoma gradi z otroci ta zemljevid. Najprej jim začrta Jeruzalem,  potlej v
primerni razdalji Betlehem, Nazaret, Kana, Kafarnavm, Genezareško
jezero, Jordan  itd.

1) Glavna pot je tu realna analiza, v podrobnosti pa je logična sinteza.

2 ) Ausgefiihrte Katechesen liber die kathol. Giaubenslehre. Str. 156.

3) Die Lehrmethode im Katechismus-Unterricht 15.

4 ) Tukaj je le glavna pot realna sinteza, a podrobno izvajanje je logična analiza.


35

č)  (Razdelitev društvene ali moralne celote, n. pr. vpr. 203—205.) Analiza:  Papež,
kardinali, nadškofje, škofje, dekani, župniki, kaplani, verniki. — Sinteza:  Otroci v šoli,
vsa župnija z domačo duhovščino, domači dekanat, vsi dekanati domače škofije, vse škofije
(s korarji) iste nadškofije, vse nadškofije s papežem (in kardinali) na čelu.

2.  Logična sinteza in analiza se pa drugače uporablja. Tukaj je
namreč delitev in združitev pojmovna. Delijo se višji pojmi v nižje in najnižji
v zunanje posameznosti (konkretne pojave), rodovi se dele v vrste in posa¬
mezna bitja (individua), pravila se kažejo na zgledih, zakoni se izvajajo iz
posameznih pojavov, na posledicah se spoznavajo vzroki, i)

Logična analiza  je pot od zunanjosti do notranjega bistva, od
posameznosti do splošnosti, od zgledov do pravil, od pojavov do zakonov,
od posledic do vzroka; torej se vobče postopa od konkretnega do
abstraktnega.  Nasprotna pot pa se imenuje logična sinteza.  Analiza
se tudi imenuje indukcija,  sinteza pa dedukcija.

Do novejšega časa se katehetiške knjige v imenovanju niso ozirale na razloček realne
in logične analize in sinteze ter so vobče imenovale analizo razkrojitev in razlago teksta,
sintezo pa pojasnitev posameznih delov in njih združitev v katekizmov tekst. Nekateri še
zdaj nadaljujejo tako; vsled nasveta dvornega svetnika W i 11 m a n n a pa se čimdalje bolj
poprijemljejo tu označenega imenovanja, ki ima že v Aristotelu svojega zastopnika. Torej
je treba paziti ob čitanju metodičnih knjig, da si ne mislimo ravno nasprotnega.

Zgledi. Definicija: Kaj je zakrament?  bi se a)  po analizi  pojasnila tako, da ka¬
tehet opozori najprej na nekatere konkretne reči pri deljenju sv. zakramentov, ki so že
otrokom znane, n. pr., kaj so že opazovali pri krščevanju, birmovanju itd. Pri sv. krstu oblije
thašnik otroku glavo z vodo in hkrati izreče besede: »Krstim te v imenu Očeta itd.“ To
oblivanje pomeni, da je otrok omit ali očiščen, ne na telesu, marveč na duši. Zakaj pa ni
duša pred krstom čista?... Oblivanje z vodo pomeni torej dušno očiščenje ali milost
sv. krsta, zato ga imenujemo znamenje.  Pa to znamenje ne pomeni le milosti božje,
marveč jo tudi podeli, zato ga imenujemo tudi podelilno  znamenje. Kaj se torej vidi
pri sv. krstu? Kaj se sliši? Kaj se podeli duši? Zato pravimo: vidno  in podelilno zna¬
menje. Kakšen dar božji smo imenovali milost? (Notranji.) Ali se more videti? Kako se
torej imenuje? (Nevidna.) Kdo je ukazal deliti sv. krst? itd. Enako se izvaja pri sv. birmi
ter končno pristavi, da se slično opazuje tudi pri vseh drugih zakramentih. Vsak zakrament
je vidno in podelilno znamenje . . . Tako deliti milost, je ukazal Kristus . . . (Cf. str. 10.)

Po sintetični  poti pa bi se sestavila ta definicija nekako tako-le. Zakrament je vidno
in podelilno znamenje nevidne milosti, postavljeno od Jezusa Kristusa v naše posvečenje.

n Milost božja

' (božje dobrote)

naravna (D nadnaravna (I)

(v časni blagor) (v naše zvelič )

Stvarnikova (2) Odrešenikova (II)

(podelj. prvim staršem) (zaslužena na križu)

zunanja (3) notranja (III)
se dobiva:

po sv. maši, mo- po zunanjih zna-
litvi itd. (4) men jih (IV)

od cerkve Jolo- po Kristusu uka-

čenih (5) zanih (V)

?akramental zakrament

zarotovanja, posveče- sv. krst, sv birma, pre-
vania, blagoslovi (6) sveto R. T. itd. (VI).

N. pr. a)  vpr. 508: Milost  je notranji (lil), nadnaraven (I) dar, ki ga nam Bog podari
zavoljo zasluženja Jezusa Kristusa (II), da se moremo zveličati (1). — Analiza  odstranja:
1, 2, 3. — Sinteza  prideva: I, II, III. — b)  Vpr. 523: Zakrament  je vidno in podelilno
znamenje (IV) nevidne milosti (1—III kot že znano), postavljeno od Jezusa Kristusa v naše
posvečenje (V). — Analiza  odstranja: 4, 5 in 6. — Sinteza  privzema: IV, V in po¬
sameznosti VI. c)  Slično: vpr. 745 o z a k r a m e n t a 1 i h.

3

36

„Zakrament “ je latinska beseda in pomeni nekaj skrivnostnega in svetega. In res so za¬
kramenti zelo skrivnostna in sveta opravila, ker nam sv. cerkev po njih deli na skrivnosten
način milosti, ki jih je Jezus zaslužil na križu. (Večkrat se čita: svetotajstva). — Vidno
znamenje nevidne milosti.  Pri vsakem zakramentu se godi nekaj zunaj, kar je mogoče
videti ali opaziti, in nekaj znotraj, v duši, česar ni mogoče videti. To, kar se godi zunaj,,
imenujemo zunanje znamenje;  kar pa se zgodi na duši, imenujemo notranjo mi¬
lost.  Pri sv. krstu, n. pr., kaj stori mašnik ... In kaj reče med oblivanjem ? ... To je
torej zunanje znamenje. Kaj se zgodi znotraj? Duša postane čista, sveta. To je znotranja
milost. Tako je pri vsakem zakramentu nekaj zunanjega (vidnega) iu nekaj notranjega (ne¬
vidnega). — Podelilno  znamenje. Znamenje je pa lahko dvojno: tako, da le kaj pomeni,
n. pr. dim, ki se vali iz dimnika, pomeni le, da v peči gori, pa ne zažge ognja; ali pa
tako, da tudi kaj naredi, n. pr. teman oblak je znamenje dežja, in če res začne dežiti, ravno
oblak stori ali da dež; ali ko solnce vzhaja, je to znamenje, da se je zdanilo, a jutranje
solnce ne pomeni le dneva, marveč ga tudi naredi. Zakramenti so tudi taka znamenja, ki
niso le zunanja podoba notranje milosti, marveč podele milost, n. pr. pri sv. krstu ravno
oblivanje z vodo in izgovarjanje besedi: „Krstim te . . .“ dodeli duši milost sv. krsta. In
enako je tudi pri drugih zakramentih. Zato ne rečemo samo: vidno  znamenje, marveč:
vidno in podelilno  znamenje. — Postavljeno od Jezusa Kristusa v naše posvečenje.  Jezus
sam je ukazal tako deliti po sv. zakramentih milosti, ki jih je zaslužil na križu. Ali ni tudi
zunanje znamenje, ako mašnik po pridigi ljudi prekriža in izreče blagoslov nad njimi?
(Tudi). Pa zakaj ni zakrament? Jezus ni postavil tega, ampak je uvedla sv. cerkev. (Katehet
utegne še razjasniti, zakaj si je Jezus odbral ravno ta način za delitev svojih milosti. Do¬
brotnik lahko deli darove sam ali pa po svojih služabnikih, in sicer na tak način, kakor

sam hoče. Za nas je zelo koristno, da jih hoče deliti po vidnih znamenjih . . .)

b)  Po genetični  poti bi se n. pr izvajala definicija: Kaj je katoliška cerkev?  (Na
podlagi vpr. 196.) Ko je bil Jezus trideset let star, je začel učiti. Obhodil je vso svojo do¬
mačo deželo . . . Povsod učil. . . Tri leta se trudil ... Pri mnogih je bilo zastonj. Veliko
pa jih je verovalo v Jezusa in so zvesto hodili za njim. Bili so kakor poslušne ovčice, on
pa je bil njih dobri pastir. To je bil prvi začetek cerkve; tako je bilo vsajeno ono dre¬
vesce, ki zdaj razteza svoje mogočne veje čez ves zemeljski krog: Zbiral je vernike krog

sebe.  — Jezus pa ni mogel vedno ostati pri svoji čedi; hotel se je zopet vrniti k svojemu
Očetu v nebesa. In vendar je imela njegova cerkev ostati do konca sveta. Zato si je izmed
svojih najzvestejših in najbolj gorečih učencev izbral 12 apostolov. Ti so bili zmiraj pri
njem, so videli vse, kar je delal, in slišali vse. kar je učil. Po njegovi smrti naj bi bili oni
pastirji njegovi čredi: v njegovem imenu naj bi učili, kar jih je bil on naučil, v njegovem
imenu naj bi delili njegove zakramente, v njegovem imenu opravljali daritev nove zaveze
— sveto mašo, v njegovem imenu vodili ali vladali njegove vernike; ali da vam povem to
z bolj učenimi besedami: Jezus jim je izročil svojo trojno službo — učeniško,
duhovniško in kraljevsko.  Pomnite torej: 1 z m e d n j i h (vernikov) si je iz¬
bral dvanajst apostolov in jim izročil trojno svojo službo: uče¬
niško, duhovniško in kraljevsko.  (Ponovi še prvo.)

Tako je bilo vse lepo pripravljeno. Pa Jezus je poznal slabost svojih apostolov in
vedel, da še niso sposobni za toliko nalogo. Zato jim je ukazal, da naj še le potlej gredo
po svetu oznanovat njegov nauk in delit njegove milosti, ko jim bo poslal sv. Duha. Prišel
je prvi binkoštni praznik po Jezusovem vnebohodu, in apostoli so prejeli sv. Duhal). Takoj
so začeli oznanovati Jezusov nauk in deliti sv. zakramente. Prvi je nastopil sv. Peter v

■) Stieglitz  uporablja ob tem prehodu prelepo primero: »Cerkev pa zdaj še ni
bila gotova. Bila je še mrtva cerkev; ni imela še pravega življenja. Ko je Bog stvaril prvega
človeka, je naredil telo iz prsti. Pa telo je bilo še brez življenja; oči niso gledale, ušesa
niso slišale, usta niso govorila, srce ni bilo Zdaj mu je vdihnil življenje, dal mu neumrljivo
dušo; tako je bil človek živo bitje. Enako se je godilo tudi s cerkvijo. Bila je še brez živ¬
ljenja. Kar pride binkoštni praznik in Sveti Duh zažari v ognjenih jezikih nad apostoli in
vdihne cerkvi dih življenja. Zdaj se odpr6 usta apostolov ter začno oznanovati Kristusa
Križanega; odpro se srca Judov, in 3000 se jih da en dan krstiti. Zdaj je bilo izgotovljeno
božje delo, sv. cerkev. Binkoštni praznik je rojstveni dan cerkve Kristusove.

37

Jeruzalemu ....  Še tisti dan je prejelo 3000 vernikov sv. krst. Ti so bili prvi kristjani —
jako dobri ljudje. Sv. pismo jih hvali : „Vsi so bili enega duha in enega srca, in vse, kar
so imeli, je bilo vseh“ itd. — Kakor sv. Peter, enako so delali tudi drugi apostoli. Razšli
so se na vse strani in po raznih krajih oznanovali sv. evangelij ter krstili one, ki so vero¬
vali in obljubili, da hočejo tako živeti, kakor je učil Jezus. Le-ti so se nekako ločili od
drugih in se tesno družili med seboj, bili so diužba zase. In predno so šli apostoli dalje
v druge kraje, so tem krščanskim družbam (s poklado rok) posvetili škofov in maš¬
ni k o v, da bi jih kot njih namestniki  učili in vodili po pravi poti za Kristusom
v večno življenje. Ti apostolski namestniki so pa pred svojo smrtjo posvetili novih na¬
mestnikov, da bi nadaljevali njih božje delo.

Apostolsko delo je bilo pa zelo uspešno: v kratkem času je nastalo veliko krščanskih
družin ali občin. Da bi se pa povsod ohranila edinost med njimi (= da bi povsod učili
pravi Jezusov nauk in povsod prav delili Jezusove sv. zakramente', je bilo treba skupnega
voditelja ali načelnika, saj ne more obstati nobena družba brez načelnika, nobena družina
brez gospodarja, nobena čreda brez pastirja. Vsevedni Jezus je to pač najbolje izprevidel;
zato je postavil mesto sebe apostola Petra za vidnega poglavarja
svete cerkve, sam pa je ostal njen nevidni poglavar.  (Ponovi sedaj vse:
„Kako je ustanovil Jezus Kristus sveto cerkev?“)

Še nekaj žalostnega vam moram pristaviti, ni je namreč sreče brez nesreče. Kakor
se je v častitem apostolskem zboru našel izdajalec Juda — enako so v poznejših časih
nadlegovali sv. cerkev nezvesti sinovi krivoverci,  ki niso verovali in učili istih na¬
ukov, kot jih je učil Jezus, in niso delili in prejemali vseh sedem zakramentov, ki jih je
nam postavil Jezus Kristus. Kaj je hotela sv. cerkev ž njimi? Izobčila je nje in njih pri¬
vržence. Torej jih moramo tudi mi izločiti in si zapomniti, da so v katoliški cerkvi le samo
pravoverni kristjani, ki verujejo iste nauke, prejemajo iste za¬
kramente.

Zdaj boste pa že popolnoma razumeli vprašanje: Kaj je katoliška cerkev?  in znali
za mano ponoviti: Katoliška cerkev je vidna družba  itd. Istotako vprašanje: Kdo je usta¬
novil sveto cerkev?  in: Kako je ustanovil Jezus Kristus sveto cerkev?

Tudi  pri  besedni razlagi se lahko postopa analitično ali pa sin¬
tetično.

N. pr. Trojni pomen, ki ga ima beseda „cerkev“, bi katehet analitično  razložil
tako-le: Pazite, otroci; povem vam tri stavke: 1. V cerkvi se moramo spodobno vesti. 2. Mi
smo otroci katoliške cerkve. 3. Cerkev nam prepoveduje, v petek vživati mesne jedi. —
Ponovi mi te tri stavke. Katera beseda se ponavlja v vseh treh stavkih? (Beseda „cerkev“.)
Kaj pomeni beseda Cerkev v prvem stavku? (Hišo božjo.) Kaj v drugem stavku? (Vidno
družbo vseh pravovernih kristjanov na zemlji.) Kaj v tretjem stavku? (Papeža in škofe,
t. j. učečo cerkev): Vidite torej, da beseda cerkev ne pomeni vselej iste reči, marveč tri po¬
polnoma različne reči; katere? povej mi še enkrat vse tri po vrsti. — Sintetično  pa
bi se najprej splošno pojasnil trojni pomen te besede, potlej nazorno razkazal v treh
stavkih. (Dr. Meunier.)

3. Obe učni poti imata vsaka svojo prednost; torej ne sme katehet
nobene zavreči, pa tudi nobene ne izključno rabiti Prednost (log.) ana¬
litične  poti je zlasti v tem, da v večji meri vzbuja in ohranja pazlji¬
vost  učencev in da pospešuje njih sodelovanje  ter tako temeljitejše
umevanje.  — Prednost sintetične  učne poti se pa kaže v tem, da je
prvič dokaj krajša in lažja,  da drugič lahko rabi razna konkretna po¬
jasnila za isti pojem, na analitični poti pa je že dovolj opravka z glavnim
pojasnilom (povestjo), iz katerega izvaja pojme.

Glede na uporabo obojne poti imamo za verouk dvojno pravilo ; 1. Sin¬
tetična učna pot je možna v vseh slučajih, o analitični se to do zdaj še ni

38

izkazalo; 2. Obe mora katehet rabiti, zdaj to zdaj ono. Odloči naj se v
posameznih slučajih za ono učno pot, po kateri najprej in najgo-
toveje doseže svoj namen.  To pa je odvisno od treh momentov:

a)  Od lastnosti predmeta.

Pri resnicah n. pr., katerih posamezni deli se otrokom prav lahko pojasnijo z be¬
sedno razlago ali s kako primero, in bi bil obširen nazorni aparat popolnoma nepotreben,
je pač sintetična pot najkrajša pot. Ni torej modro, ako se n. pr. za vprašanje (456); „Kdo
laže?" uporablja dolga in zapletena zgodba o Namanu in njegovem lažnivem hlapcu Gieziju
ter iz nje abstrahiia otrokom že dovolj znano reč: laž.

Drugače pa je, kadar mora katehet razlagati nadčutne, otroškemu obzorju in ume¬
vanju zelo oddaljene pojme. Tedaj pa se ne more in ne sme izogibati analitične učne poti.

b)  Od zmožnosti  in šolske izobraženosti učencev.

Čim manj so učenci vajeni misliti, tem težje umevajo abstraktne pojme in resnice.
Zato ima v prvih (3) šolskih letih prednost analitična pot, v višjih razredih pa je sintetična
obravnava tudi uspešna. Sploh veljaj pravilo: prva obravnava, posebno če je pojem po
večini znakov neznan, naj se vrši analitično; ob ponavljanju že v prejšnjem času obrav-
nanih resnic, ali pa tudi ob prvi obravnavi takih pojmov, katerih posamezni znaki (delni
pojmi) so večinoma iz otroške izkušnje že znani, zadostuje sintetični pouk, ker je tu treba
znanje le bolj razbistriti in utrditi.

c)  Od posebnega značaja katehetovega.

Učiteljem, ki so živahne fantazije, že po naravi bolj ugaja analitična pot, če bi se je
tudi ne bili učili; oni pa, ki so spretni misleci, si upajo sintetičnim potom doseči boljših
uspehov. V slučajih torej, ko je opravičena obojna pot, se bo katehet odločil za ono, ki
bolj ugaja njegovi naravi.

Pripomniti nam je še, da se takozvana „psihološka“ metoda ne sme zamenjavati z
analitično učno potjo, ter je krivično očitanje, da sinteza postopa nepsihološko. Nepsiho-
loško ali otroški naravi nasprotno bi bilo, ko bi hoteli abstraktne pojme pojasnovati le z
abstraktnimi 'sredstvi. (Verbalizem!) Kaj takega pa pač ne more priti na misel resnemu
katehetu. Dela najboljših katehetov pričajo, da so tudi postopali od konkretnega do ab¬
straktnega, od čutnega do nadčutnega, od posebnega do splošnega, posluževaje se zgledov,
primer, dogodkov v naravi itd. Glavni razloček je pač le v tem, da sintetik začne z
resnico in jo pojasnuje s povestmi in drugimi konkretnimi pojasnili, analitik pa začne z
zgledom ali konkretnim opisom in izvaja iz njega dotično resnico.

§16. Učna oblika.

Katehet se mora zavedati, kdaj njegovemu predmetu bolj ugaja akroa-
m a tiču  a oblika, kdaj je bolj potrebna erotematična,  ker ima vsaka
svojo prednost, pa tudi svojo nepriličnost. Akroamatična ima to prednost,
da je dokaj krajša in lažja ter ne zavaja učitelja na stranska pota in na
nepotrebno razsežnost; tudi more biti prisrčnejša. Njena hiba pa je, da se
učitelj ne more zanesti, so li učenci pazni in sodelujejo, mu li morejo
slediti, ali razumejo vse itd. — Erotematična se odlikuje v tem, da nekako
sili učenca k pazljivosti in sodelovanju, da se ob njej učitelj sproti prepričuje,
so ga li razumeli otroci; tudi se učenci bolj uglobijo v predmet in se
učijo samostojno misliti. Njena hiba pa je, da vodi (v heurističnem smislu)
po daljšem in težavnejšem potu do uspeha ter poudarja bolj umsko stran.

Katehet mora torej uporabljati obe ter ji po okoliščinah spretno strinjati.

Večkrat se erotematična oblika imenuje tudi katehetska. Pa to imeni opravičeno,
ker izhaja iz dobe, ki je bila katehezi najbolj neugodna, in se izključno nikakor ne more

39

rabiti. Daši cerkev nikdar ni rabila izključno le ene oblike, vendar bi se smela akroamatična
prej nego erotematična imenovati katehetska oblika; kajti Jezus je skoro brez izjeme učil
akroamatično in enako apostoli. V katehumenatu se je pričelo že nekoliko več izpraševanja
ter se je v poznejših dobah čimdalje bolj razvilo; vendar se kateheza tudi še sedaj pretežno
poslužuje akroamatične oblike. Prava katehetska oblika je torej ona, ki zna spretno spajati
pripovedovanje z izpraševanjem.')

I.  Akroamatično obliko  rabi katehet;

a)  Kadar otrokom pove kaj novega, česar ni mogoče izpraševaje
izvajati z učenci, ali vsaj ne brez velike težkoče.

Sem spada pripovedovanje dogodkov iz biblijske in cerkvene zgodovine, razodetih
resnic, liturgičnih podatkov i. t. d. Tudi težavnejša izvajanja in pojasnila naj katehet sam
podaje ter se z izpraševanjem prepriča, so ga li učenci razumeli in si zapomnili razlago.

b)  Kadar hoče vzbujati blaga čustva in pridobivati voljo za izpolnje¬
vanje verskih resnic; zakaj izpraševanje bi se dalo težko tako uravnati, da
bi vplivalo tudi na srce.

Glej zglede v §§: 9, II. 2; 11, 2; 12, 2.

c)  Pri bolj odraslih učencih, ki znajo že bolj misliti ter spridoma slediti
tudi daljšemu govoru, se sme v večji meri uporabljati akroamatična oblika.

II.  Erotematična oblika  se rabi v katehezi v dvojnem pomenu:

a)  Izpraševaje se katehet prepriča,  ali so si otroci zapomnili
to, kar jim je povedal ali razložil, ali so se naučili zaukazano nalogo, ali
imajo še v spominu, kar so se učili že poprej. Torej izprašuje takoj ob
razpravi ali pa nastopno uro, oziroma pozneje ob ponovitvi.

Kadar se ponavlja povedana zgodba,  naj veroučitelj najprej vpraša, kateri
izmed učencev si jo upa povedati. Spretnejši učenec naj sam pripoveduje, kolikor si je
zapomnil. Ako je izpustil kaj bistvenega ali tehtnega, naj vpraša, kdo je opazil, je li kaj
izpustil; ako se ne oglasi nihče, katehet pomaga pripovedovalcu s spretnim vprašanjem.
Napačno pa je izpraševati stavek za stavkom, ker se tako reč preveč razkosa in razdrobi,
da nimajo učenci nikakoršnega pregleda. (Pri slabših učencih seveda si ni mogoče drugače
pomagati.) Otroci radi pripovedujejo zgodbe in so ponosni, če se jim posreči.

Ob razlaganju,  besednem ali rečnem, bi katehet ne ravnal prav, če bi se zanesel
na učence, češ, da so si že zapomnili, če jim je enkrat povedal, ter bi kar nadaljeval.
Prepričati se mora vselej, so li prav razumeli in si zapomnili. Samo razlagati, pa razlage
ne izpraševati, bi bilo čestokrat prazno delo.

Vsako  uro  naj katehet izprašuje in sicer tako spretno, da pride večina učencev
na vrsto, ali celo vsi. Dr. Weber priporoča za izpraševanje četrt  ure  in nasvetuje tako-le:
Učenci naj urno odgovarjajo; najprej pove odgovor prvi v določeni vrsti, nato vstane
takoj drugi v isti vrsti, za njim tretji itd. Enako nadaljuje druga vrsta; da bi se pa kdo ne
zanašal, češ, da ne bode še tako hitro poklican, katehet hipoma premeni vrsto in pokliče
koga iz oddaljene vrste. Nič hudega, če je kdo tudi dvakrat vprašan. 2 ) Vsakega učenca
vprašaj le malo, da bo mogoče poklicati vse. Zelo je olajšano delo katehetu, ako pozna
vse svoje učence po imenu in po obrazu ter tudi po znanju. Ako učitelj nima posebno
dobrega spomina v tem oziru, naj se pa tembolj potrudi, da kmalu vse spozna in zapomni.
Ako rabi katalog, naj tako izpreminja — morda že doma določi — vrsto, da učenci ne
morejo naprej vedeti, kdaj bodo poklicani, ali kakšno vprašanje jih čaka.

b)  Katehet pa tudi lahko. i z p r a š e v a j e uči po takozvani heuri-
stični  metodi. To se zlasti godi; a) v uvodu,  ko opozarja otroke na
njih izkušnje, da zasnuje in naveže novi nauk; (3) v razlagi,  ko izvaja

1) Cf. K a t s c h n e r, Katechetik str. 97.

2 ) Die Miinchener katechetische Methode str. 175 id.

40

pojme ali resnice iz povedane ali otroku že od poprej znane zgodbe; 7) v
katehezi, kise  polagoma snuje po analogiji,  primerih, zgledih; c) ko
je treba učencu popravljati nepopolne ali napačne odgo¬
vore  itd.

Zgledi: a) Vihar na morju.  (Uvod.) Ali ste že kdaj natančneje opazovali
vihar? Kaj ste videli? (Morda si si natančneje ogledal sliko v zadnjem „Vrtcu“: zakaj se
en lovec drži za klobuk? zakaj ga drugi nese v roki? kje pa vidiš klobuk tretjega lovca?)
Kaj se godi s prahom na cesti? Kaj ste opazili na drevesih? Kaj še? (Vihar celo podira,
ruje drevesa.) Kakšna škoda se včasih zgodi na strehah ? Kaj se celo utegne zgoditi s hišo,
ako je vihar silen? (Če ni trdna, jo celo podere.) Ali je prijetno potovati ob času viharja?
Kaj se lahko zgodi v hudem viharju? (Potnika vrže na tla, prevrača vozove. . .)

Ako je že na suhem tako hudo, kaj šele na morju 1 Poglejte sliko: kaj se godi z
valovi? (Visoko se vzdigajo, pljuskajo ob čoln, že silijo vanj . . .) Kaj vidiš na jadrih? . . .
Da, grozovita mora biti vožnja po morju ob hudem viharju. Le poslušajte, danes vam
povem, v kako silnih skrbeh so bili nekoč apostoli ob taki vožnji na
Galilejskem morju. 1 )

p) Mana — predpodoba preš v. Rešnjega Telesa.  Kako je Bog hranil
Izraelce v puščavi? (Dajal jim je mano.) 1. Zakaj so se tako začudili Izraelci, ko so zagledali
mano in strme popraševali: „Kaj je to?“ (Ker je bila čudežna  hrana.) In kakšna hrana
je v presv. Rešnjem Telesu? (Tudi čudežna.) V čem je torej najprej podobna mana presv.
Rešnjemu Telesu? (Oboje je božji čudež.) Zares presv. Rešnje Telo je največji čudež božje
ljubezni. Kako molimo v cerkvi po litanijah v prvi molitvi? („0 Bog, ki siv prečudnem
Zakramentu . . .") Kaj je čudežnega v presv. Rešnjem Telesu? (Izpremenjenje, pričujočnost
Sinu božjega v tako neznatni podobi . . .) — 2. Kdaj je padala mana izpod neba? (Vsak
dan zjutraj.) Kako je torej podobna presv. Rešnjemu Telesu? (Jezus Kristus pride pri vsaki
sv. maši — torej zjutraj ob povzdigovanju na altar.) — 3. Kakšne barve je bila mana?
(Bila je bela, kakor slana.) In kakšne barve je sv. hostija? (Jezus je pričujoč v podobi
belega kruha.) — 4. Kakšen okus je imela mana? („Slast tega zrnja se jim je zdela kakor
medene potice.") Kako je v tem podobna presv. Rešnjemu Telesu? (Jezus je v presvetem
Rešnjem Telesu sladka hrana vsem, ki ga ljubijo,) Kako se odgovarja na cerkveni pred-
pevek: „Kruh iz nebes si jim podelil?" (Ki ima vso sladkost  v sebi.) — 5. Koliko
časa je Bog živil Izraelce z mano? („Bog jih je živil štirideset let, dokler niso prišli do meje
kanaanske dežele.") Kako je zopet v tem mana predpodoba presv. Rešnjega Telesa? (Pre¬
sveto Rešnje Telo krepča našo dušo na potovanju skozi puščavo našega življenja do skrajne
meje, ko nas bo okrepčala za usodno stopinjo v večnost — v sveti Popotnici.) Zakaj se
torej zove mana — predpodoba presv. Rešnjega Telesa? Ponovi vse točke.

Kai je smrt?  — Kako je Bog ustvaril prvega človeka? Kaj je naredil najprej?
(Telo.) Ali je bil človek takoj živ, ko je imel šele samo telo? — Je li imel oči? — Ali je
pa videl? — Je li imel ušesa? — Ali je pa tudi slišal? — Ali je torej bil živ, ko je imel
samo telo? Kaj mu je še Bog dal v telo, da je bil živ? (Dušo.) — Kako mu jo je
dal? (Vdihnil mu jo je.) — Kaj ima torej vsak človek? Kako dolgo ostane človek živ?
(Dokler ima dušo.) — Kdaj se duša loči od telesa? (Ko človek umrje.) - Kaj se torej
zgodi, ko človek umrje? (Ko človek umrje, zapusti duša telo ali se loči od telesa. Smrt
je ločitev duše od telesa.  (Cf. Avg. Gruber.)

7) Trdni sklep.  Ako bi kdo izmed vas hudo razžalil svojega očeta, ker bi ne
hotel tako delati, kakor so ukazali; kaj bi pač moral storiti, da bi mu odpustili in ga zopet
radi imeli? Povej 1.1 (Prositi bi jih moral odpuščenja) Prav. Ko bi te pa oče vprašali:

„Ali se boš poboljšal? Ali me misliš še kdaj tako razžaliti?" in bi jim odgovoril: „Ne

>) Ako še ni katehet poprej nobenkrat govoril o morju sploh in posebej o Galilej¬
skem, bi moral tudi to pojasniti v kratkih besedah. — Ako zna katehet dobro opisovati,
»slikati", bi morda opisovaje silovitost viharja brez vprašanj še bolje pripravil otroška srca
na veličastno zgodbo.

41

vem; tega vam ne morem obljubiti/ — ali bi ti odpustili? (Ne; še bolj bi bili užaljeni.)
Ali bi bilo torej zadosti, ko bi očetu zagotavljal, da obžaluješ svojo napako ? (Ne.) Gotovo
ne. Kaj moraš tudi obljubiti, ako hočeš, da ti odpuste. (Da jih ne bom več žalil; da se
bom poboljšal in se natanko ravnal po njih volji.) Da, tako bi jim moral obljubiti, ali kakor
tudi pravimo: trdno skleniti,  da se boš res poboljšal. — Toda pazitel Ljudje nimamo
le vsak svojega očeta tli na zemlji, ampak imamo tudi vsi skupaj enega očeta v nebesih.
Kdo je to? (Bog.) Res, Bog je nas vseh oče, in tega dobrotljivega Očeta mnogokrat raz¬
žalimo. Ali veš, L, kako? (Če grešimo.) Da; kdor n. pr. žali svoje starše, kdor laže, krade,
grdo govori, kolne . . ., tak razžali nebeškega Očeta, ki je prepovedal vse take reči. Kaj,
meniš, da nam je storiti, če hočemo, da bi nam Bog odpustil tako razžaljenje? (Obžalovati
moramo.) Res je; kesati se moramo, da smo ravnali zoper voljo svojega nebeškega Očeta.
Ali je pa že to zadosti? Kaj sem poprej rekel? Kaj ti je treba še poleg kesanja, da ti
odpuste tvoj oče, ako si jih razžalil? (Trdno moram skleniti, da se bom poboljšal.) Glej,
prav tega ti je tudi treba, ako hočeš, da ti bo nebeški Oče odpustil grehe. Trdno moraš
skleniti, prav zaresno mu obljubiti: „Nikdar več ne bom tako ravnal. Ne bom se več lagal,
ne bom grdo govoril, klel. „ . .. Tukaj nič ne velja tisto: „morebiti“, „znabiti“, „bom izkušal",
— tukaj mora biti trdna, odločna, resnična  volja: „Svoje življenje hočem po¬
boljšati in nič več ne grešiti". Pomnite torej: „Trdni sklep je resnična volja . . .“ L, povej,
kaj je trdni sklep? (Cf. A. Zupančič.)

S) Kaj se pravi: izpovedati  se?  Ako otrok odgovori na to vprašanje: »Izpo¬
vedati se, se pravi, povedati grehe", je sicer odgovor resničen, a pomanjkljiv. Zato je treba
še dalje vprašati: Ali bi bila to izpoved, ko bi povedal svoje grehe kakemu dečku? Zakaj
ne? — Komu se torej morajo povedati grehi? Ali bi bila to izpoved, ko bi grešnik
pripovedoval mašniku svoje grehe kar za šalo, kot se pripoveduje kaka zgodbica? — Marveč
kako je treba povedati grehe? (Skesano.) Ali bi bila to izpoved, ko bi grešnik mašniku
povedal grehe le zato, da bi ga kaj potolažil ali mu dal dobre svete?' — Marveč zakaj
povemo mašniku grehe? (Da bi nas odvezal od njih.) Torej: izpoved je... (J. Kundi.)

Ko bi otrok na vprašanje: »Ali se sme kdaj žival umoriti?"  napačno odgo¬
voril, da nikoli ne, bi ga katehet privedel do pravega odgovora, n. pr., s takim-le vpra¬
šanjem: Ali imajo oče greh, če ubijejo gada? ali mati greše, če pokončavajo gosenice v
zelniku ? (A. Zupančič.)

*

* *

Spretno izpraševanje.  Ker je v katehezi pač najtežja reč pametno
in spretno izpraševanje, navedemo še nekaj lastnosti dobrega izpraševanja,
in sicer z ozirom a)  na posamezna vprašanja in b)  na izpra¬
ševanje sploh.

a)  Vprašanje mora biti:

1. Primerno  zmožnosti učenčevi; ne sme biti ne pretežko, ne prelahko.

Pretežko bi bilo vprašanje, ako bi katehet že v prvem ali drugem razredu zahteval

definicije,  n pr.: »Kaj je sv. katoliška cerkev?" ali sploh vprašal kaj takega, o čemer
je prepričan, da njegov učenec še ne more vedeti.

Prelahko  bi bilo vprašanje, ako bi učenec lahko kar mehanično (brez razmišlje-
vanja) odgovoril, n. pr.: »Kaj sklepamo takrat, kadar molimo?" Zlasti so prelahka vprašanja,
na katera se lahko odgovarja le z da  ali ne.  Le izjemoma bi smel katehet tako vpraševati
slaboumne otroke, da bi dobili več poguma.

2. J a s n o, t. j. povedati se mora s pravilnim in popolnim vpraše-
valnim stavkom, v katerem ni tujih, abstraktnih ali sploh še otrokom neznanih
besed. n. pr.: bitje, povod, svrha, posledica, učinek, uteha itd.

Slabo bi bilo torej vprašanje: Jezusa je krstil kdo?  Jezusa je obsodil v smrt — ?
Neprimerno je vprašati: »Pod katerim pogojem  je Bog obetal nesmrtnost  našima
praroditeljema?"

42

Jasnost vprašanja tudi zahteva, da se poudari  oni del stavka, kije
merodajen za odgovor.

Kako različen bi bil, n. pr., odgovor, ako se v tem-Ie stavku poudarjajo razne besede:
1. Ali je Juda s poljubom izdal Jezusa? (To je zgodovinsko.) — 2. Ali je J u d a s po¬
ljubom izdal Jezusa? (Juda — apostol se je tako daleč spozabil.) — 3. Ali je Juda s po¬
ljubom  izdal Jezusa? (Zlorabil je celo to znamenje srčnega prijateljstva.) — 4. Ali je
Juda s poljubom izdal  Jezusa? (Šel je skrivaj povedat sovražnikom, kje ga lahko najdejo.)
— 5. Ali je Juda s poljubom izdal Jezusa?  (Da, to grozovitost je storil svojemu najbolj¬
šemu Gospodu.)

3. Določno,  da dopušča le en odgovor.

Slabo: „Kaj se zgodi, ko človek umrje?" Utegnil bi kdo odgovoriti: Sorodniki in
prijatelji se jokajo, dediči se smejejo, Cerkvenik gre zvonit itd. — Tudi še slabo: „Kaj se
zgodi s človekom, ko umrje?" — Dobro: „Kaj se zgodi z dušo, ko človek umrje? Kaj se
zgodi z njegovim telesom?"

4. Kratko;  ima naj le toliko besedi, kolikor jih je neizogibno po¬
trebno za odgovor, brez nepotrebnih govorniških okraskov in drugih pri-
tikljajev.

Napačno: Zakaj smo dolžni spoštovati, ljubiti in slušati svoje mile, predrage,
preljube in predobrotljive  starše? Ali pa: Povej mi ti, ki se danes
nekako pridno držiš..., ali bi mi morda ti znal povedati,  zakaj smo
dolžni itd.

5. Enostavno,  ki ne zahteva več odgovorov obenem.

Napačno :^Kako je Jezus trpel, kdaj, kje in kako je umrl? Ali: Koliko je sv. zakra¬
mentov in kateri se smejo samo enkrat sprejeti?

b)  Z ozirom na izpraševanje sploh naj katehet zlasti pomni:

1. Pred vsem se izogiblji nepotrebnega  izpraševanja.

Opuščaj pretežka in prelahka  vprašanja. Radi pičlo odmerjenega časa vprašuj
le po rečeh, ki so v zvezi z veroukom,  iz drugih predmetov pa le toliko, kolikor
je potrebno v pojasnilo verskih reči. Izogiblji se nepotrebnega ponavljanja.  Ako je
n. pr. učenec že sam dobro povedal zgodbo, bi bilo potrata časa, ko bi ga še enkrat
izpraševal stavek za stavkom. In ko pojasnjuje zgodbo, naj vprašuje samo po onih rečeh,
ki jih je treba še natančneje razložiti.

2. Kadar uporablja heuristično obliko, naj nikar vedno in nepre¬
trgoma  ne izprašuje.

Ko bi katehet kar neprestano izpraševal, utegne priti v zadrego, in pouk bi bil tudi
dolgočasen. Mesto vednega izpraševanja naj pove vmes kako primero, ali kar je težjega,
naj kar sam pove in nadaljuje izpraševaje. Oblika verskega poučevanja ne bodi torej zgolj
suhoparno e r o t e m a t i č n a, marveč prisrčno d i a 1 o g i č n a.

3. Pazi naj katehet, da ga odgovori učencev ne zavedejo na stranska
pota. Imej torej vedno pred očmi svoj cilj, kakor brodnik, ki vedno tako
krmi svoj čolnič, da pripelje na določeni kraj, dasi mu voda nagaja in ga
izkuša kreniti v drugo smer.

Da to doseže, si mora sam jasno določiti pot, spretno uporabljati odgovore, zavra¬
čati napačne, popravljati slabe, izpopolnjevati nepopolne itd., kakor uči občna metodika.

4. Vprašanja naj katehet vobče stavi na ves razred  ter šele potem
pokliče posameznega učenca, ki naj odgovori; in sicer naj jih vpraša več.
Vendar bi ne bilo prav, ko bi takrat, ko uporablja heuristično obliko, preveč
drobil, marveč naj en sam učenec pove to, kar je skupnega, zlasti pri zgodbah
celoten odstavek.

43

Drugače  je  ob  ponavljalnem  izpraševanju, ko morajo biti odgovori že vsem
znani. Tu lahko nadaljuje isti odgovor več učencev. Zlasti pri daljših odgovorih je to
priporočati, da so učenci bolj pazljivi in da jih pride več na vrsto vsako uro.

5. Katehet naj učencu preveč ne pomaga  pri odgovorih. Kadar
„katehezira“, izpraševaje uči, ga mora seveda s spretnim izpraševanjem
privesti do pravega odgovora; ob eksaminatoričnem izpraševanju pa naj
samostojno  odgovarja.

Posebno bi bilo napačno, ko bi katehet odgovor „pokladal na jezik", napol nare¬
koval, začenjal s prvo besedo, ali celo le s prvim zlogom itd.

6. Katehet naj tudi pazi, da učenci odgovarjajo  tako, kakor
zahtevajo pravila občne metodike.

§ 17. Obravnava učne enote.

(Kateheza v najožjem pomenu.)

Z ozirom na šolsko dobo lahko katehet deli svoje učence v tri vrste:
učence nižje, srednje in višje stopnje.  Na nižji in višji stopnji pre¬
vladuje biblična kateheza, na srednji pa katekizmova. Katekizmu torej za¬
dostuje kateheza ene vrste, le da je pri manjših učencih preprostejša in lažja.
Biblična kateheza pa je dvojna: nekoliko drugačna pri začetnikih in sploh
takrat, ko se pove zgodba le v razširjatev ali razlago katekizmovega vpra¬
šanja; drugačna pri učencih na višji stopnji, ko se zgodba samostojno
obravnava v potrdilo že znanih katekizmovih resnic in v blaženje srca.
Torej ločimo: biblično katehezo za nižjo in višjo stopnjo.

A. Biblična kateheza za nižjo stopnjo.  Biblična kateheza za
prvence (oziroma kot pojasnilno sredstvo) imej te-le dele:

I. Uvod, ki naj: a)  napove smoter  ali cilj, bodisi ob začetku ali ob
koncu ali obakrat; b)  naveže novo zgodbo na poprejšnjo že znano, ali pa
na izkušnjo iz otroškega življenja, ki je v tesni zvezi s podatki napovedane
zgodbe; c)  že naprej razloži otrokom neznane reči, v kolikor je neizogibno
potrebno za umevanje nove zgodbe.

II. Podavanje (novega.) Pove se zgodba, in sicer najprej vsa, da
imajo učenci nekak pregled, dasi še nejasen. Potlej se pove prvi odstavek
(l.del učne celote) še enkrat.. Boljši učenec naj ga ponovi; česar si ni za¬
pomnil, to naj katehet izpraševaje izpopolni (Cfr. § 16. 11. a.) Seveda mora več
učencev ponoviti. Katehet se zadovoljuj, četudi odgovarjajo s svojimi be¬
sedami; sam pa se ravnaj po besedilu šolske knjige. Tu se tudi vpleta be¬
sedna in rečna razlaga. Na isti način se obravnava drugi, tretji . . . odstavek
in polagoma združuje v skupino, ki se končno vsa ponovi.

III. Zveza s katekizmom: a)  zgodovinski dogodek naj se zapomni
kot razširjatev katekizmovega vprašanja; otroci naj bi znali: zgodbo samo
ali vsaj okrajšano vsebino v katekizmu; b)  ako se je rabila zgodba kot po¬
jasnilno sredstvo, naj se izvajajo ali posnamejo dotične verske resnice; v
tem slučaju se zgodbe ni treba natančneje zapomniti.

44

IV. Uporaba podaje navodila in pravila za življenje: kako dobri ljudje
izpolnjujejo, slabi zanemarjajo, kaj bodo torej učenci storili . . .

Uvod  ima zlasti namen učencem vzbujati zanimanje in pazljivost. Ako upošteva
otroške izkušnje, naj se ozira koiikormožno na verske, cerkvene  okoliščine. — Pri
p o da vanju  naj se vrši tudi takoj vzprejemanje, t. j. učenci naj se nauče  zgodbo,
oziroma zapomnijo po vsebini, ako je bila le pojasnilno sredstvo. — Zvezo s kate¬
kizmom  imenujemo III. del kateheze zato, ker je zgodba le sredstvo, katekiznrovi nauki
so pa glavna reč. Mnogo katekizmovih vprašanj je že itak zgodovinskih, ki jih biblična
kateheza le razširi in izpopolni, pri drugih pa je posnetek  zgodbe ravno katekizmov
odgovor. Da bi bila le reč jasna, ime je postranska reč. — Uporaba  mora priti vselej
na vrsto ter se ozira deloma na zgodbo, deloma na katekizem; po okoliščinah naj se pri¬
vzema tudi liturgika idr.

Zgled. Sveti trije Kralji.

I. Uvod.  Kaj smo se že učili o Jezusu, božjem Detetu? Kje je bil rojen? Kdo je
prvi izvedel, da je že prišel na svet ? . . . O kako je bilo lepo takrat! Kako je bila vesela
tista sveta noči Pa čudno, da ni prišlo več ljudi k Jezusu. Saj ni prišel nepričakovano
na svet. Lahko bi bili še drugi vedeli, da je rojen Zveličar. Saj je ljubi Bog Judom že
davno naprej povedal po prerokih,  da jim bo poslal Odrešenika. (Preroki so bili sveti
možje, ki so veliko vedeli o prihodnjem Zveličarju in so ga po božjem povelju tudi že
naprej napovedovali ali prerokovali  o njem). Eden izmed njih je prerokoval: Kadar
se bo na nebu prikazala velika svetla zvezda, takrat bo rojen Zveličar. Drugi je napovedal:
V Betlehemu bode rojen. — Kar so preroki napovedovali o Jezusu, je zapisano v velikih
bukvah. Te bukve imenujemo sv pismo. V teh svetih bukvah so mnogokrat brali in po
njih učili učeni judovski možje. Ti možje so se imenovali pisma rji.  - Pa od Judov
so izvedeli, da bo prišel Odrešenik na svet, tudi taki ljudje, ki niso živeli v Sveti deželi
(pagani). Danes vam bom povedal, kako so iz takih daljnih krajev prišli sveti trije
Kralji  molit Jezusa. Prišli so od one strani, kjer solnce izhaja, pravimo tudi: iz Jutro-
v e g a ali iz j u t r o v e dežele.  Poprej bi se pa rad prepričal, ali ste si že dobro za¬
pomnili to, kar sem vam zdaj povedal, ker bi sicer ne mogli prav umeti zgodbe same.
Kaj so bili preroki? Kaj je eden izmed njih posebno lepega povedal o Jezusu? in kaj
drugi? Kaj so pismarji? Kateri kraji se imenujejo Jutrova dežela alijutrovo?

II. Podavanje.  Pove se vsa zgodba iz šolske knjižice, potem pa nauči v
oddelkih.

1. Povem vam še enkrat prvi del: Ko je bil Jezus v Betlehemu rojen, so prišli
Modri iz jutrove dežele v Jeruzalem. Rekli so: Kje je novorojeni kralj Judov? Videli smo
njegovo zvezdo na Jutrovem in smo ga prišli molit. Ko je kralj Herod to slišal, se je
prestrašil in ves Jeruzalem ž njim. Sklical je vse pismarjc ter jih izpraševal, kje bi bil
Kristus rojen. Pismarji mu odgovore': V Betlehemu na Judejskem.

Kdo mi ve zdaj povedati, kako je bilo, ko so prišli trije Modri v Jeruzalem?

Pojasnilo:  Kdo je prišel razun pastircev še molit Jezusa? (Modri). Kaj so bili
Modri? (Modri so bili razumni, pametni možje. Bili so tudi bogati in imenitni; zato se
imenujejo tudi kralji. Njih imena so po ustnem izročilu: Gašpar, Melhijor, Baltazar.) — Iz
katere dežele so prišli? (Iz jutrove dežele). Kje je to? Že prej sem vam povedal, da je
„jutrova dežela" še daleč od Svete dežele tje proti solnčnemu vzhodu, t. j., ko bi se kdo
v Betlehemu ali Jeruzalemu zjutraj obrnil proti onemu kraju, kjer solnce izhaja, bi gledal
proti deželi, iz katere so prišli trije Modri, — proti jutrovi deželi. — Od kod pa so izvedeli
trije Modri, da je že rojen Zveličar? (Po zvezdi) Tako lepe zvezde še niso videli nikoli
poprej; svetila je žarneje in svetleje nego druge. To je bila ona zvezda, ki je bil prerok o
njej napovedal, da se bo prikazala takrat, ko bo rojen Zveličar. Zato jo kralji imenujejo
„njegovo“ zvezdo. — Zakaj so Modri najprej v Jeruzalemu iskali Jezusa? (Ker je bil Jeru¬
zalem glavno mesto in je tam živel kralj Herod, češ, pri starem kralju bodo najlažje izvedeli,
kje je novorojeni kralj). — Ali je bil Herod vesel, ko je izvedel, da so prišli Modri? Zakaj
se je prestrašil? (Zato, ker so Modri vprašali, kje je novorojeni kralj Judov). Mislil si je:

45

„Kralj sem jaz; ali naj mar zdaj izgubim kraljevsko čast? Ne, kralj moram ostati; novo¬
rojenega kralja pa hočem umoriti? Tako je mislil v svojem zlobnem srcu; povedal pa tega
ni nikomur. — Zakaj so se ustrašili drugi ljudje v Jeruzalemu (= ves Jeruzalem)? Bali so se,
da ne bi nastala vojska, posebno ker so vedeli, da je Herod tako zelo hud.

Ponavljanje prvega oddelka.

2. Zdaj vam povem, kako je Herod poslal Modre v Betlehem : Tedaj je Herod poslal
Modre v Betlehem in jim je rekel: Pojdite in skrbno popratujte po Detetu; kadar ga
najdete, mi pridite povedat. Tudi jaz pojdem molit Dete.

Kam je Herod poslal tri Modre? Kaj jim je rekel?

Pojasnilo:  Ali je Herod res mislil iti molit božje Dete? Hudobnež je le z ustmi
tako govoril, v srcu pa je nameraval vse kaj drugega; mislil je: da le izvem zanj, pa ga
dam takoj umoriti.

Ponovi se še enkrat ta oddelek in potlej oba skupno.

3. Povem vam še, kako so trije Modri našli Jezusa: Modri se precej odpravijo proti
Betlehemu. In glej, zvezda, ki so jo videli na Jutrovem je šla pred njimi. Ko so Modri
zagledali zvezdo, so se silno obveselili. Nad krajem, kjer je bilo Dete, je obstala. Sli so
noter in našli Dete in Marijo, njegovo Mater. Pokleknili so predenj in ga molili ter mu
darovali zlata, kadila in mire.

Kako so Modri našli Jezusa?

Pojasnilo.  Zakaj so bili Modri tako zelo veseli zvezde? Mislili so si: Zdaj vemo,
da smo na pravem potu; Bog sam, ki nam je kazal pot do sem, nas bode pripeljal do
božjega Deteta, da ga nam ne bo treba še-le iskati od hiše do hiše. — Kako so Modri
imenovali Jezusa že takrat, ko so v Jeruzalemu vpraševali po njem? — Da, Jezus je kralj,
pa ne zemeljski kralj, kakor Herod — Jezus je nebeški kralj, njegov prestol je v nebesih,
Jezus je Sin nebeškega Očeta, pravi Bog. Kaj se je torej spodobilo, da so storili Modri,
ko so ga zagledali? — Kaj so mu darovali? To so bile lepe reči. Vsak je prinesel, kar je
bilo najboljšega v njegovi deželi. Zlato  že dobro poznate; kadilo  ste tudi že videli v
cerkvi, duhovnik ga dene na žrjavico v kadilnici, in prijetno dišeč dim se začne vzdigovati
kvišku. Mire  pa še ne poznate, ker je ni pri nas; to pa je lepa smola, ki se v onih
krajih cedi iz nekega drevesa, kakor pri nas iz smreke. Take smole denejo v mrtvo člo¬
veško truplo, da ne strohni. Sveti trije Kralji so bili res modri, zato so vzeli s seboj jako-
primernih darov, ko so šli obiskat nebeškega Kralja. Mislili so si: v kraljevih palačah se leskeče
mnogo zlata; Jezus je tudi kralj, zato so mu prinesli bliščečega zlata; kadilo  se zažiga
Bogu; Jezus je tudi pravi Bog, torej so mu darovali dišečega kadila. Pa Jezus ni le Bog,
marveč tudi človek, ki bode umrl za ljudi; mira se rabi pri mrličih, torej so mu prinesli
tudi mire.

Ta odstavek se pove še enkrat in potem se ponovijo vsi trije skupno.

4. Povem vam še kratki konec, kako so se Modri vrnili domov: Ponoči pa je Bog
zapovedal Modrim, naj se ne vračajo k Herodu Vrnili so se po drugem potu v svojo
domovino.

Kako so se vrnili Modri v svojo domovino?

Pojasnilo:  Sv. trije Kralji so bili trudni od dolgega potovanja. Kje se prenočili?
Hitro so zaspali. Imeli so nenavadne sanje. Bog sam jih je opomnil v spanju, naj nikar
ne gredo pravit Herodu, da so našli Jezusa. Zakaj ne?

Še enkrat zadnji odstavek in potlej skupno vso zgodbo!

III. Zveza s katekizmom.  Danes ste se torej naučili prelepo zgodbo'o
sv. treh Kraljih.  Posebej pa si zapomnite iz nje dve reči: Zvezda je rojstvo
Jezusa Krjstusa oznanila Modrim v Jutrovi deželi, Modri pa kralju
Herodu in pismarjem.  (Vpr.132.se ponovi do 3. točke incl.). Drugič pa še pomnite:
Modriiz J u t r o v e d e ž e 1 e soprišli Jezusamolit in so mu darovali
zlata, kadila in mire.  (Vpr.133.se nauči do 3. točke incl.) — Spoznali smo tudi, da
Jezus ni le Odrešenik judovskega ljudstva, marveč tudi paganov, torej vseh ljudi.

IV. Uporaba.  Sv. trije Kralji so morali prehoditi dolgo, dolgo pot, da so prišli do
Jezusa; mi pa imamo vse drugače. Le nekaj stopinj je treba storiti, pa smo v cerkvi pri svojem

46

Zveličarju. V tabernakelju je Jezus vedno pričujoč. Ko stopiš v cerkev, že pri vratih za¬
gledaš lučico, ki noč in dan gori pred velikim altarjem in se zato imenuje večna  luč.
Ta večna luč nam izpred tabernakelja oznanja isto, kar je svitla zvezda oznanjala trem
Modrim: Tukaj je Jezus Kristusi  Oj, prosim vas, dragi otroci, posnemajte tudi vi
svete tri Kralje. Nič niso gledali ti blagi možje, so li tla lepa ali umazana; nič se niso bali,
da bi si ne umazali kraljevske obleke, marveč ko so zagledali premilo božje Dete, so spo¬
štljivo pokleklnili in pobožno molili.

Tudi darovati  mora sleherni izmed vas kaj Jezusu. No, kaj pa? Nimate zlata,
ne kadila, ne mire; a povem vam, da lahko darujete še kaj boljšega, kar ima Jezus še
veliko rajši. Gotovo ste že slišali, da se prav dobro srce imenuje tudi „zlato“ srce: če je
kdo prav zelo priden in dober ter se trudi storiti vse, kar je po božji volji, pravimo: „Ta
človek ima zlato srce!" Glejte, tako bodi vaše srce, in Jezus bo zelo vesel vašega daru. —
Kaj pa bo s kadilom?  Kadar denejo v cerkvi mašnik kadilnih zrnic na žrjavico, se tako
lepo vzdiguje dim kvišku in puhti prav prijeten vonj. Glej, enako se godi, kadar prav
pobožno moliš: tvoje misli in želje se vzdigujejo proti nebesom in so, kakor prijetna dišava,
Bogu močno všeč. — Mira  pa je grenka reč in pomeni trpljenje, težave. Če torej prav
krotko in mirno trpiš, kadar te zadene kaj hudega (če si lačen ali hudo žejen, če te zebe,
glava boli, če si se naveličal težjega dela . . .) tedaj daruješ Jezusu mire. Sveti ljudje iz lju¬
bezni do Jezusa še celo iščejo trpljenja, sami si nalože kaj težkega ali pa si odreko kaj
prijetnega. To imenujejo prostovoljno zatajevanje ali premagovanje samega
sebe.  (Praznik svetih treh Kraljev)

B. Biblična kateheza za višjo stopnjo.  Biblična kateheza, kot
samostojen predmet, obsega teh-le pet delov 1 ):

I. Uvod, ki sme biti prav kratek ter obsega le napoved smotra. Le
semtertja je treba že tu razjasniti, ako je v zgodbi otrokom kaj popolnoma
nerazumljivega. Dobro je, ako se že v uvodu učenci uvedejo v pravo dušno
razpoloženje ter se jim vzbudi ono čustvo, ki je v tesni zvezi z zgodbo.

II. Pripovedovanje se oklepaj karmoč učne knjige, ki jo morajo imeti
učenci še zaprto.

III. Pojasnjevanje. Učenci odpro knjige in ob čitanju se vrši be¬
sedno in rečno pojasnilo. Ob koncu vsakega odstavka naj se prav ob
kratkem določi njega vsebina.

IV. Razlaga. Katehet opozori na ona vprašanja v katekizmu, ki jih
zgodba pojasnjuje ali potrjuje. Učenci naj jih sami poiščejo; veroučitelj naj
še izpopolni. Največkrat pride na vrsto nauk o Bogu in božjih lastnostih
ter nravni nauki o grehih in čednostih, kakor se javijo na zgodovinskih
osebah. Seveda se ne smejo prezirati druge resnice, zlasti ne predpodobe
in prerokbe o Zveličarju ter liturgična opravila.

V. Uporaba podaje navod, kako naj učenci nase obračajo nauke,
česa naj se izogibljejo, kaj naj posnemajo . . .

Navadno se učenci morajo doma naučiti zgodbe, v šoli se jim poda (v točki III.)
le kratek pregled. V neugodnih okoliščinah bi se moralo tudi to delo v šoli izvršiti.

Ker naj bi zgodbe posebno blagodejno vplivale na srce, je svetovati, da katehet
pridno zasleduje take momente in spretno uporablja.

Nekateri odstavki v šolski knjigi nimajo zgodovinskega značaja in podajejo le sveto¬
pisemskih naukov in dr. Pri takih je obravnava krajša: zlasti odpade II. točka, in se takoj
po kratkem uvodu začne čitanje itd.

>) Po teoretičnem in praktičnem navodilu dr. K n e c h t a.

47

Zgled. Jobova potrpežljivost.

I. Uvod. Več izvrstnih mož smo si že ogledali iz najstarejše zgodovine. Imenujemo
jih očake. (Kateri so? Navadno prištevamo očakom tudi Jožefa in njegove brate). Predno
pa se poslovimo od te častne prve dobe človeške povestnice, vam moram še opisati izredno
bogoljubnega moža, ki ni sicer po rodu in domovini z očaki v tesni zvezi, a je živel v isti
dobi in jim je v marsičem podoben ter se je zlasti odlikoval po veliki potrpežljivosti, —
namreč Joba.

II. Pripovedovanje  (točno po knjigi): a)  Jobovo bogastvo in srečno življenje;
b)  prve nesreče; c)  gobava bolezen, v kateri ga žali celo njegova žena; £)  trije Jobovi
prijatelji; d)  Job poplačan.

III. Pojasnjevanje: a)  „0 b času očakov',  ko je bil že Jakob umrl. Tudi
Joba smemo v nekem smislu prištevati očakom: bil je zvest služabnik edinega Boga;
mogočen in bogat mož; v svoji veliki družini je imel vso oblast in opravljal duhovniško
službo, pa učakal je visoko starost.— V „A r a b i j i“, pravzaprav v deželi Huz,  ki je na
južnovzhodni strani Mrtvega morja, med deželo Edomljanov in arabsko puščavo. —
„V obličje",  naravnost, predrzno. — „Le njega se ne dotikaj"  = le njegovemu
zdravju ne smeš škodovati.

b)  „S a b e j c i“, divji arabski rod. — „K a I d e j c i“, menda potomci Nahorja — „Pre-
trga svoja oblačila",  zakaj? — „Pade  na  tla", s tem pokaže, da se poniža pred
Bogom in popolnoma vda božji volji. V sv. pismu je še rečeno: „obrije svojo glavo",
kar pri jutrovcih, ki so posebno ponosni na lase in brado, pomeni skrajno žalost. — „Go-
s p o d je dal",  iz gole ljubezni, brez mojega zasluženja. — „Gospod je vzel",  prav¬
zaprav so Jobu vzeli vse sovražni sosedje in vihar po satanovem prizadetju; a Job je prav
govoril tako, ker človeku ne more satan in nihče drugi nič žalega storiti, ako Bog ne
'dovoli ali pripusti. - „1 m e Gospodovo"  Gospod, Bog.

c)  Vse, kar ima človek, da za svoje življenje"  zdravje in življenje
se zdi človeku največja časna dobrota. — „Satan obda"  itd., Job je dobil gobavo bolezen.
Ta bolezen, ki se nahaja na jutrovem, posebno v Egiptu, je kaj strašnega. Vse telo hudo
oteče, posebno pa noge; oteklina se razgnoji in napravlja pekoče rane; nohtovi odpadejo
in tudi udje polagoma odgnijejo; glas je hripav ali se cel6 popolnoma izgubi; strašnim
telesnim bolečinam se pridružijo tudi dušne bolečine: otožnost, žalost in obupnost; ker je
bolezen nalezljiva, ni postrežbe itd. — „J ob sedi na gnojišču... bolečine".
Gobava bolezen napravlja tudi hudo srbečico; ker pa nohtov ni imel več. da bi se praskal,
si je s črepinjo strgal gnoj. — „L e hvali Boga, pa umri!"  S tem mu je hotela očitaje
in nagajivo reči: „Vidiš, kako ti Bog povračuje tvojo pobožnost! Le še nadalje tako moli,
si utegneš še primoliti — smrt!" (Drugi pa razlagajo to očitanje: „Pusti Boga in molitev,
saj vidiš, da ti nič ne pomaga; kaj pa more hujšega priti, - k večjemn smrt". Oboje je
enako žaljivo.) — »Nespametna ženska"  brezbožna ženska. Po sv. pismu je greh
in brezbožnost prava nespamet, ker grešnik v svoji strasti ne ve, kaj dela, in ker z grehom
sam sebi škoduje; kdor pa sam sebi škodo dela, je nespameten.

č)  Prijatelji so prišli iz dobrega namena, pa so slabo opravili svojo nalogo. —
„V svojem mesu"  =! v svojem delesu.

IV. Razlaga. 1. Trpljenje in junaška potrpežljivost. (Za srce.)
Kaj ne, kako častitljiv mož je bil Job ! Kakor veličasten spomenik se mi zdi na meji med
d6bo očakov in Mojzesovo dobo. Velik trpin je bil, da se nam mora smiliti v srce; a bil
je tudi velik svetnik, da se mu moramo kar čuditi. Zadele so ga britkosti, katere moramo
prištevati največjim in najhujšim na zemlji. 1. Bil je v začetku jako srečen: bogat, zdrav,
vesel svojih dobrih otrok torej vajen le dobrega; če tak človek pride v nesrečo, jo
čuti vse hujše, kakor če je kdo hudega takorekoč vajen že iz mladega. 2. Nesreče so ga
zadele naglo  m a,  kar druga za drugo; ni se še utegnil utolažiti zaradi prve, že se mu
je naznanila druga, za njo takoj tretja itd. 3. Šibe, s katerimi ga je obiskal Bog, so bile
silno hude: tako bogat mož — mahoma uboža! A izgubo premoženja bi še kako prestal;
toda Bog mu vzame tudi ljubljene otroke — kar vse hkrati! (Koliko žalovanje je v hiši,
če le eden umrje!) 4. A da bi bil le še sam zdrav! Tudi njega zadene bolezen tako huda

48

in strašna, da si paš ne moremo misliti hujše in nadležnejše. 5. Pa naj je žalost še tako
velika, navadno ima človek še koga poleg sebe, kateremu more zaupno potožiti svoje gorje,
kateri ga zna sočutno potolažiti; a ubogi Job niti tega ni imel! Žena, ki je bila prva po¬
klicana, da bi ga bila tolažila ali vsaj ž njim vred vdano potrpela, ga bogokletno zaničuje,-
iz ust, iz katerih je pričakoval milosrčnega tolažila, mora slišati tako pikro, tako zasmehljivo
očitanje! Prišli so sicer trije izmed njegovih prijateljev; a ga niso tolažili, marveč mu še
vekšali žalost. Poprijemljejo ga od one strani, od katere je človek najbolj občutljiv — do¬
taknejo se njegovega dobrega imena, njegovega poštenja!

Kaj ne, velike, strašne britkosti? Da, a tudi velika junaška potrpežljivost! Job se ob
zgubi svojega premoženja tolaži: „Bog je dal, Bog . . V svojih hudih bolečinah pa išče
tolažbe, kjer bi jo bilo po človeški sodbi najtežje najti: v svojih oteklih, ranjenih, razbolenih
udih, ker pomisli na čas, ko bo minulo vse trpljenje, ko bode njegovo sedaj tako ostudno
telo vstalo izpreminjeno — krasno, ko se bode njegovo telo, ki sedaj trpi neznosne bolečine
— radovalo v neizmernem veselju! Kakor ga je v zdravih dneh ljubezen  božja vodila,
da je tako lepo živel in zvesto izpolnjeval voljo božjo, tako mu daje sedaj v prestrašnem
trpljenju njegova vera in upanje  junaško moč in tolažbo!

2. Tudi bogoljubnim osebam pošilja Bog trpljenje,  zato a)  da bi
jih še bolj očistil, zakaj ni ga človeka pod solncem, da bi ne imel kar nobene napake;
b)  da bi jih še bolj utrdil v čednostih (bogaboječnosti, ponižnosti, potrpežljivosti, zaupanju
itd.); c)  da bi jim povikšal zasluženje in jih mogel kdaj obilnejše poplačati v nebesih;
č)  da bi bili bližnjiku v zgled. (Vpr. 73.)

3. Vstajenje mesa.  Job daje prelepo pojasnilo o našem vstajenju: a)  upa, da
bo vstal od mrtvih zato, ker Zveličar živi. Zveličar bo sicer umrl, toda le za malo časa;
zopet bo živel, ker bo vstal od mrtvih. Kristusovo vstajenje je zastava našega vstajenja.
(Vpr. 164, 3.1 b)  Job veruje, da bo vstal v istem telesu,  katero ima sedaj. Naše telo
bo po vstajenju bistveno isto, le da bo pri pravičnih poveličano. (Vpr. 246.) c)  Job pravi,
da bo vstal zato, da bo gledal svojega Boga.  (Vpr. 244.)

4. Kako se je vedla Jobova žena?  Ravno nasprotno od Joba: trpljenja si
ni obračala v prid, marveč v prekletstvo; sama je bila nepotrpežljiva in še Joba je hotela
odvrniti od Boga. (Vpr. 429.)

5. Kako so se pregrešili prijatelji zoper Joba?  To je bilo sicer
hvalno, da so ga prišli obiskat v nesreči; a to je bilo sramotno, da so brez vzroka hudo
sumničili o Jobu in brez vzroka (torej predrzno) sodili, da je sam zakrivil tolike nadloge
s svojimi grehi. Brez vzroka so tako ukrepali in sodili, ker je bila Jobova pobožnost in po¬
štenost znana na daleč okrog. (Vpr. 459 in 460.)

6. Iz Jobove zgodbe tudi razvidimo, da je moč hudobnega duha omejena
in da more le toliko škodovati, kolikor mu Bog pripusti. O njem velja, kar pravi sveti
Avguštin: ,,Priklenjen pes more le lajati na onega, ki se mu ne bliža, popasti pa ga ne more".

7. Job je predpodoba Jezusa Kristusa.  Kaj bereš ob koncu v drobnem
tisku? Katere predpodobe našega Gospoda že poznaš?

8. V sv. pismu se tudi še bere, da je Job zdihoval v svojih hudih bolečinah: „Usmilite
se me, vsaj vi prijatelji moji!" Te besede obrača sv. cerkev na verne duše v vicah.

V. Uporaba.  1. Sedaj lahko izprevidiš, za koliko si slabši mimo potrpežljivega
Joba? kolikrat si se že nevoljno ali celo jezno pritoževal zarad svojih malih križev in težav!
(Kesanje — sklep!) Privadi se, da porečeš z Jobom, kadarkoli te zadene britka izguba:
„Bog je dal, Bog je vzel, počeščeno bodi njegovo imel" Kadar ti pride kaj hudega, reci:
„Ako imamo dobro iz roke božje, zakaj bi ne vzprejeli tudi hudega?" A povzpni se še
višje in oziraj se v vsakem trpljenju na svojega božjega vzornika — Jezusa Kristusa, ka¬
terega Job še ni tako poznal, kakor ga ti poznaš, ter govori za njim pobožno besede:
„Oče ne moja, marveč zgodi se tvoja volja!"

2. Oni pustih Jobovih prijateljev pa nikar ne posnemaj, ter ne natolcuj in ne sodi
lahkomišljeno! Imej pa do trpečih usmiljeno srce; tolaži žalostne, in če moreš, jim tudi kaj
pomagaj. Zlasti ne pozabi ubogih duš v vicah! („Voditelj".)

* *

*

49

Za najvišje razrede bi nasvetoval biblično katehezo še v drugačni
obliki, posebno za take zgodbe, ki so že od poprej znane: Katehet
naj že v pripovedovanje povzame vse, kar bi imel po¬
zneje razlagati ali dostavljati za besedilo šolske knjige,
tako da je to besedilo resultat njegovega predavanja, slično kot so kate-
kizmovi obravnavi resultat — katekizmovi odgovori.

Zgled: Mladenič v Najmu.

I. Uvod. Danes vas povabim na pogreb. Pa me morate prav razumeti. Povabim
vas le, da prav pazno poslušajte, ko vam bom opisaval, kako se je vršil neki pogreb za
časa Jezusovega javnega delovanja na zemlji, namreč pogreb mladeniča v Najmu,
ki je pač radi čudeža, ki se je takrat zgodil, najimenitnejši v zgodovini.

II. Pripovedovanje.  Ako se gre iz mesta Kafarnavma, ki se v evangeliju ime¬
nuje Jezusovo mesto, proti jugu, se pride nekako v 10 urah do mesta N a j m, ki leži ob
znožju malega Hermona in gore Tabor. Ta kraj je tudi zgodovinsko znamenit: tam blizo
je gora Gilboe, znana iz nesrečne vojske kralja Savla; tam blizo je tudi Sunam, kjer je
prerok Elizej čudežno deloval. Po tej cesti je prišel nekega dne Jezus s svojimi učenci in
z veliko množico ljudi pred mestna vrata mesteca Najm, ki je bilo precej veliko mesto
takrat, kakor sodijo po podrtijah, ki se še nahajajo tam. Ta množica je prišla od severne
strani: nje središče je bil Jezus Kristus, ki so ga vsi željno poslušali in veselo spremljali.
Iz mesta pa je šla druga, tudi mngoštevilna družba, katere središče pa je bil — mlad mrlič,
prezgodaj umrli sin neke, kakor je videti, imenitne vdove. Pri mrliškem sprevodu gredo
najprej jokajoče ženske in žalujoči godci; za njimi gre judovska gospa, tiho in milo jokaje,
užaljena mati pokojnikova, zapuščena in potrta vdova; potlej je na vrsti mrlič, ki ni v za¬
prti krsti, kakor se pri nas nosijo mrliči na pokopališče, marveč na deski brez pokrova,
kakor spečega na postelji, ga neso štirje možje; sprevod konča množica prijateljev, sosedov
in drugega ljudstva. Pogreb je bil zvečer, ker so se pri Judih navadno vršili pogrebi še
na dan smrti po solnčnem zahodu. Prizor je bil že samobsebi veličasten: dvojna obilna
množica, tihi večerni čas, mila žalost pogrebcev; a nad vse veličastno je, kar se je zgo¬
dilo med potjo!

Ker je bila pri Judih navada, da so se pogreb srečujoči ljudje tudi pridružili pogreb¬
cem, so bržkone pričakovali, da bo Jezus s svojim spremstvom tudi tako storil. Torej v
začetku niso bili tako pozorni. Zdaj pa stopi Zveličar k jokajoči materi in jo tolaži z mi-
ločutno besedo: „Žena, nikar ne jokaj!" Res čudna tolažba: Kako, si je utegnila misliti
jokajoča vdova, kako da bi se jaz, mati, ne jokala, ko mi neso edinega otroka v hladni
grob? O da, kot neusmiljeno zasmehovanje bi se glasilo, ko bi kdo drugi hotel v takih
okoliščinah prepovedovati solze jokajoči materi. Toda to tolažilo se tako prilega užalje¬
nemu srcu — in tolažnik prihaja iz Kafarnavma, kjer se je že zgodilo toliko čudežev, —
kaj pa, če je res ta premili tolažnik — vsemogočni čudežnik, obljubljeni Mesija!? Ni se va¬
ralo rahločutno materino srce! Jezus se dotakne nosil v znamenje, da naj nosilci postoje,
kar so tudi takoj razumeli in storili.- Zdaj si pa mislite, kakšen prizor je moral to biti, ko
se je ves dolgi sprevod hipoma ustavil in se mu je približala še vsa množica Jezusovih
spremljevalcev! Vseh oči so obrnjene proti mlademu mrliču, ki odkrit počiva na nosilih,
in proti mrličevi materi, a še posebej proti Jezusu, božjemu tolažniku. Kar zadoni milo-
glasna beseda: „Mladenič, rečeni ti, vstani!"  Kakor električni tok prešine mno¬
žico nebeška nada, ki se takoj tudi izpolni. Že vidijo mladeniča, kako se mu vrača živ¬
ljenje: otemnele oči se odpro, v bledo lice se povrne mladeniška rdečica, glavo povzdigne,
— v rokah in nogah, po vseh udih začuti poprejšnjo moč, — opre se, sede, začne go¬
voriti,  vstane in zopet hodi! O, kdo bi mogel popisati čustvo, ki je zdaj prevevalo mlado
srce srečnega obujenca! Takoj izprevidi pomen vsega prizora: množico strmečih pogrebcev,
njemu namenjenih, ki so pa že sredi pota dovršili svoj žalostni posel in se zopet lahko
veseli vrnejo v mesto. Pred njim stoji vsemogočni Gospod življenja in smrti, o katerem
je gotovo že poprej marsikaj slišal, gotovo bil že prej kdaj med navdušeno množico, ki je

4

50

poslušala njegove nebeške nauke in zrla njegove božje čudeže. Zastonj išče besedi, da bi
se mu zahvalil; — kleče v tihih solzah, tako si smemo misliti, se zahvaljuje poljubovaje
Jezusovo dobrotno roko. In kdo bi popisal iznenadenje osrečene matere! Saj se niti ne da
ugibati, je li sin bolj vesel, ko zopet vidi svojo ljubo mater, ali je mati bolj srečna, ko zopet
zre svojega preljubljenega sina, živega in zdravega! — Kakšen vtis pa je imela veličastna
dogodba do ljudi, nam sv. evangelij še posebej naznani: Vse je osupnilo, — veliki strah
je prevzel vse, ker so tako blizo čutili vsemogočnost božjo! Le mislite si, kaj bi storilo
naše ljudstvo, ko bi n. p. zdaj ob mnogoštevilnem pogrebu v sredi pota na božji klic
oživel mrlič in se zopet vrnil na svoj dom! V prvem trenotju bi se prestrašili, potem bi
pa, pač še bolj kot nekdaj Izraelci, glasno začeli hvaliti in poveličevati Boga! — Pa ne le
navzoče je to tako zelo pretreslo, marveč strmeli so tudi drugi ljudje po deželi, kjerkoli se
jim je pripovedovalo o tem veličastnem čudežu. Upam, da tudi vam nisem zastonj pri¬
povedoval.

III. Pojasnjevanje  odpade, k večjemu se posname v glavnih potezah. Raz¬
laga  je tudi lahko kratka; opozoriti je le treba v kratkem na Jezusovo vsemogoč¬
nost,  na neskončno dobrotljivost  njegovega presv. Srca, na materino lju¬
bezen  do otrok. Cerkveni očetje tudi primerjajo v tem dogodku telesno obujenje greš¬
nikov v sv. pokori: „Ko je bil mladenič od mrtvih obujen, se je veselila mati vdova: ljudi pa,
ki se vsak dan po duhovno obujajo, se veseli duhovna mati, sveta ceikev“ (Sv. Avguštin).
V uporabi  naj se obudi misel na smrt, veliko dobroto zdravja, morda kaj o pogrebih idr.
(Cf. „Duh. Pastir" 1899).

Nekateri rabijo slično obliko tudi pri manjših učencih. Saj so pač slavne Meyeve
kateheze za nižje razrede nastale tudi na enak način.

C. Katekizmova kateheza.

Zgodovina kateheze in novejše katehetsko slovstvo nam kaže precej razlike pri kate-
hizovanju, tudi pri najboljših, „klasičnih" katehetih.

Prva razlika:  Učenci takoj odpro katekizem, bero posamezna vprašanja, katehet
jih razlaga po metodičnih pravilih. To postopanje ima sicer nekaj koristnega, n. pr., da ima
vsak učenec že pred očmi to, o čemer se uči, da ni v dvomu o tem, kaj se mu bo učiti
doma itd. Vendar sedanja metodika priporoča: Otroci naj imajo katekizme zaprte, katehet
obravnavaj z njimi učno enoto in, kadar jo znajo vsaj po vsebini, odpro knjige, ob čitanju
se izpraševaje ponavljajo poglavitna razjasnila in, če treba, se še kaj doda zlasti v pojasnilo
manj jasnih besedi ali stavkovih zvez.

Druga razlika:  Nekaterim je vsako imenitnejše vprašanje učna enota in nada-
Ijevaje od vprašanja do vprašanja opravijo pri vsakem posebej vse, kar zahteva celotna
kateheza; drugi pa obravnavajo skupno več sorodnih vprašanj in podavajo le enkrat, kar
je skupnega, n. pr. praktično uporabo. S tem je kateheza enotno zaokrožena, bolj pre¬
gledna in zahteva manj časa.

Tretja razlika:  Nekateri rabijo razna nazorna pojasnila, za vsako vprašanje
posebej ali cel6 za isto vprašanje po več; novejši pa — po „monakovski metodi" — za¬
htevajo eno pojasnilo (navadno: zgodbo) za vso skupino vprašanj; seveda jim nagaja ta
neprilika, da ne morejo biti vedno dosledni in jih rabijo po več, semtertja celo preveč.

Četrta razlika:  V obče dele katehezo poleg uvoda  v tri dele: podavanje
razlago  z dokazi (kjer so potrebni), parenezo  (uporabo); novejši pa si veliko obe¬
tajo od formalnih stopinj,  nekoliko prikrajšanih.

Kaj pa mi? Posnemajmo, kar je dobrega, opuščajmo, kar je manj ugodnega ali
pretežkega.

Katekizmova kateheza imej te-le dele:

1. Uvod, ki bodi sličen onemu pri biblični katehezi.

Smoter  napovedujejo nekateri samo za katehizmovo vsebino, drugi pa samo za
pomožno zgodbo. Morda ne bo napačno, ako se napove obojni smoter, vsak na svojem

mestu.

51

II.  Podavanje, ki obsega pripovedovanje skupnega nazorila (zgodbe)
in izvajanje vseh vprašanj iste učne enote; ali pa navadno pojasnjevanje
po zgledih, primerih itd. — takozvano „katehizovanje“.

III. Ponovitev vseh vprašanj (zistem).

Ta ponovitev je dvojna: najprej ustna kot resultat obravnave, potlej pa še či tanje
iz katekizma, kjer se primerno izpraševaje obnove poglavitne reči iz obravnave ter pridenejo
še potrebna pojasnila teksta.

IV. Uporaba (pareneza), slična kot pri biblični katehezi.

Zgled: A.  Kakšna mora biti naša vera?  (Vpr. 23.-27.) (Po „monakovski
metodi.")

I. U v o d. a)  Smoter:  Danes vam hočem pojasniti, kako moramo vero-
vati ali kakšna mora biti naša vera. b)  Priprava:  Kaj smo se že učili o veri?
Kaj nazadnje? (Zakaj je vera k zveličanju neizogibno potrebna?) Torej je sv. vera za nas
najimenitnejša reč na svetu, ker se brez nje ne moremo zveličati. Pač nam je nad vse po¬
trebno vedeti, kako moramo verovati ali kakšna mora biti naša vera. Kje se bomo pa tega
najlažje naučili? Glejmo na svetnike in svetnice Božje. Za zgled sem vam posebej odbral
prvaka apostolov — svetega Petra.

II. Podavanje.  Jezus se je nekoč mudil v mestu Kafarnavmu, saj to mu je bil
posebno priljubljen kraj. Veliko ljudstva se je zbralo, in tudi apostoli in učenci so bili pri
njem. Takrat je izpregovoril one veličastne besede o presv. Rešnjem Telesu: „jaz sem živi
kruh, ki sem prišel iz nebes. Kdor je od tega kruha, bo živel vekomaj. In kruh, ki ga bom
jaz dal, je moje meso za življenje sveta". Judje kar niso mogli umeti teh Gospodovih
besed; nevoljni so bili in so govorili med seboj: „Kako nam more ta dati svoje meso
jesti?" Tu je Jezus še enkrat ponovil in zatrdil, kar jim je bil rekel: „Resnično. resnično
vam povem, ako ne boste jedli mesa Sinu človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli
življenja v sebi. Moje meso je res jed, in moja kri je res pijača." — To pa je bilo Judom
že preveč. Tega nikakor niso mogli umeti. Saj so se še mnogi učenci spotikali nad temi
besedami, češ, da jih ni mogoče verjeti, ter so odšli in niso več hodili ž njim. Zato se pa
obrne Jezus k dvanajsterim apostolom in jih vpraša: „Ali hočete tudi vi oditi?" Zdaj pa
se oglasi Peter in pravi: „Gospod, h komu pojdemo? Ti imaš besede večnega življenja.
In mi smo verovali in vemo, da si ti Kristus, Sin živega Boga." (Ponovitev!)

(Vera bodi splošna!)  — Kajne, to je odgovor, pač vreden svetega moža —
prvaka apostolov! To se pravi — verovati! — Jezus je vprašal apostole: „Ali hočete tudi
vi oditi?" Kaj jim je hotel s tem reči? (O, ni jih hotel s tem prositi, češ, ostanite vsaj
vi pri meni! O ne, marveč zahteval je odločno: „Slišali ste moje besede; a če mi nočete
verovati, odidite le še tudi vi, kakor drugi; ne potrebujem vas; bom že dobil druge apo¬
stole, ki mi bodo verovali.") Kaj reče in zatrjuje Peter? („Gospod, kam hočemo iti?" itd.)
Kaj pa hoče reči s temi krasnimi besedami? (Gospod, drugi odhajajo, ker te niso razumeli
in ker nočejo verovati. Mi te tudi nismo razumeli, pa vendar ostaneme pri tebi; radi ver¬
jamemo vse,  kar si rekel, zato ker si rekel ti, saj si ti Kristus, Sin živega Boga; zato mora
tudi vse res biti, kar rečeš.) Glejte, to je prava vera, ako vse verujemo, dasi ne razumemo
vsega, verujemo zato, ker je razodel Bog, ki je neskončna resnica. Ako verujemo
brez izjeme  vse, kar uči katoliška cerkev, tedaj je naša vera splošna.

(Vera bodi trdna!)  Oglejmo si le še natančneje prelepe besede Petrove in
ozrimo se tudi nekoliko v njegovo srce! Sv. Peter pravi: „Mi smo verovali in vemo, da
si ti Kristus, Sin živega Boga!" O da bi bil mogel takrat zreti v obraz sv. Petru, ko je
izpregovoril te iskrovite besede. Kako mu je vzplamtelo oko in zadrhtelo srce, ko je pred
vsem apostolskim zborom slovesno vzkliknil: „Ti si Kristus, Sin živega Boga!" Kaj se
pač takoj vidi iz takega vedenja in govorjenja sv. Petra? Odkril nam je takorekoč svoje
srce. Kar govori, mu ne prihaja le iz ust, marveč iz globine njegove duše, govori tako,
kakor misli: „Ti si Kristus, Sin živega Boga!" — O tem je tako prepričan in zagotovljen,
da bi ga ne mogla premotiti nobena reč na svetu. Taka mora biti tudi naša vera: trdna in

4 *

52

neomahljiva; niti sence kakega dvoma ne sme biti v našem srcu. Pomnite torej: Če veru¬
jemo tako, da prav nič ne dvomimo, je naša vera trdna.

(Vera bodi žival)  Peter je rekel Gospodu: „Ti imaš besede večnega življenja/'
S tem je hotel Peter povedati, da moramo trdno verovati Jezusove besede, zato ker je njegov
nauk iz nebes, božji nauk. Toda te besede imajo še nekaj več v sebi. Peter je hotel tudi
reči: Ti sam nam znaš in moreš povedati, kaj moramo storiti, da dosežemo večno zveli¬
čanje. H komu drugemu torej hočemo iti, ker le ti edini nam znaš pokazati pravo pot v
nebesa. To prepričanje je Peter dovolj izpričal s svojim življenjem. Resno se je izogibal
hudega in goreče se trudil za čednost in dobra dela. Kako zelo je sovražil greh, lahko
izprevidimo iz tega, ker je tako britko objokaval ono svojo nesrečo na dvorišču Kajfoveml
Delal pa je poleg sv. Pavla izmed vseh apostolov največ in najbolj goreče za božje kra¬
ljestvo. Bili so takrat za novo ustanovljeno cerkev jako neugodni časi, a s svojim ognjevitim
pogumom je srečno vodil in rešil svoj čolnič v sredi ljutih viharjev. Posnemajmo ga. Ako
kdo tako živi, kakor uči sv. vera, posebno če zvesto izpolnjuje dolžnosti svojega poklica,
pravimo, da živi po veri. Če živimo tako, kakor vera zahteva, je naša vera
živa.

(Vera bodi stanovitna!)  Morda bi pa le kdo utegnil ugovarjati, češ, da sveti
Peter ni bil trden v veri, ker je tako sramotno trikrat zatajil Jezusa. Res je bila to velika
nesreča zanj, a jo je takoj popravil in je bil potlej ves čas zvest svojemu Gospodu, dasi
je moral veliko hudega prestati radi vere. Klicali so ga k sodniji, pretili mu s smrtjo, ako
ne neha oznanovati Jezusa; pa odločno je odgovarjal, da je treba Boga bolj slušati nego
ljudi. Tepen je bil z drugimi apostoli vred; a veselil se je, da je mogel trpeti zavoljo
svoje vere. Vrgli so ga v ječo že v Jeruzalemu in prav gotovo bi ga bili že tam umorili:
ko bi ga ne bil angel čudežno rešil. Pa v Rimu so ga zopet zaprli v hudo ječo in ga
obsodili v smrt. Sv. Peter je torej dal življenje za sv. vero. Kako je umrl ... O da, vera
sv. Petra ni bila kakor šibko drevesce, ki ga lahko vpogne in polomi vsak veter: ne, bila
je v njegovem srcu utrjena, kakor močno, globoko ukoreninjeno drevo, ki mu ljuti viharji
skušnjav sicer šibijo veje in vrhove na vse strani, da glasno šumi in hršči, a krepko drevo
ne pade, marveč s^ le na novo utrdi. Glejte, to se pravi stanovitno verovati. Tudi naša
vera mora biti taka. Če smo pripravljeni raje dati vse, tudi življenje,
kakor odpasti od vere ali jo zatajiti,  tedaj je stanovitna naša vera.

III. Zistemska ponovitev učne enote.  Kajne, sv. Peter je krasen zgled
prave vere. Povej še enkrat, kakšne lastnosti je imela vera sv. apostola Petra, I.? Vse te
poglavitne štiri lastnosti mora imeti tudi naša vera (Vpr. 23.) — 1. Tudi naša vera mora
biti splošna.  „Kdaj je naša vera splošna?" (Vpr. 24.) S tem pa ni rečeno, da bi morali
vse vedeti, kar uči sv. cerkev; za mnoge bi bilo to nemogoče, in za vsakega to tudi ni
potrebno. Za resnico torej imamo tudi vse one nauke sv. cerkve, ki jih zdaj še ne znamo,
zato ker vemo, da je sv. cerkev nezmotljiva in uči od Boga razodete resnice. Kako se
imenuje človek, ki ne veruje vseh resnic, katere uči sv. cerkev. (Krivoverec.) — 2. Tudi
naša vera mora biti trdna.  »Kdaj je. . .“ (Vpr. 25.) Kaj pa hoče to reči: »dvomimo?"
Že sem vam povedal, da so si mnogi Jezusovi učenci v Kafarnavmu jeli misliti, morda pa
ni tako res, kakor Jezus govori in obeta, ker kaj takega še nismo nikoli slišali, in kar ne
more nam v glavo, kako bi mogli uživati njegovo telo itd. Morda je Petra tudi obšla enaka
misel, a hitro je prišlo na površje trdno prepričanje: Prav gotovo je tako, saj je povedal
Jezus, Sin živega Boga, večna resnica. Torej to, če si kdo prostovoljno  misli, da to
ali ono, kar nas uči od Boga razodeta resnica, bi utegnilo drugače biti, se imenuje prosto¬
voljni verski dvom. Ako si pa kdo take misli odločno izbija iz glave, ni dvom prostovoljen
in ni greh. — 3. Tudi naša vera mora biti živa.  »Kdaj je . . . (Vpr. 26.) Kdor ne živi po
svoji veri, ima le mrtvo vero. O taki mrtvi veri pa pravi sv. Jakob: »Kakor je telo brez
duše mrtvo, tako je tudi vera brez del mrtva." S tem hoče reči: Mrtvo truplo ne more
nič več delati, vržejo ga v grob, da segnije v zemlji. Mrtva vera tudi ne stori ničesar za
nebesa; in človeka z mrtvo vero bode Bog zavrgel v pekel, da bo tam gorel vekomaj. —
4. Tudi naša vera mora biti stanovitna.  »Kdaj je . . .“ (Vpr. 27.) Ta lastnost je še
najbolj Potrebna, ker brez te bi tudi vse druge nič ne pomagale. Kaj je pomagalo onim

53

učencem, da so že več časa verno hodili za Jezusom, pa so ga popustili v odločilnem
trenutku? Odpadniki od vere so pač še slabši nego krivoverci ali neverniki.*)

IV. Uporaba.  Neprecenljivo velik dar božji je sv. vera; toda kaj bi nam koristil,
ko bi ga ne znali prav rabiti, v svoj prid si obračati? — Kdor nima splošne vere, je
krivoverec, ki ne more biti zveličan, ako ostane trdovraten: drzno nasprotuje Bogu, kakor
bi mu hotel reči, da je le deloma govoril resnico, deloma pa laž. Kaj ne, strašna reč!
Enako se pregreši, kdor prostovoljno dvomi o verskih resnicah, ker ima iste drzne misli
proti Bogu, dasi še ne tako odločno ! Kaj pa naj rečemo človeku, ki ima sicer pravo vero
v vsem obsegu, pa ne živi tako, kakor ga uči vera? Sv. apostol Jakob mu je že podpisal
obsodbo: njegova vera je m r t,v a, ki ga ne more zveličati. Najstrašnejši je pa seveda
odpad od prave vere!  — Milujmo vse take nesrečne ljudi in trdno sklenimo, da
hočemo verovati vse resnice naše svete katoliške vere, zvesto se boriti zoper vse izkušnjave
verskih dvomov ter po sv. veri živeti in natanko izpolnjevati njene zahteve v vseh okoli¬
ščinah, saj je že milijone naših bratov in sester dalo kri in življenje za to sveto vero, v
kateri mi živimo 1 Vstanite in sklenite roke ter recite za menoj: »O moj Bog! trdno verujem
vse, kar si ti razodel in po sv. cerkvi zapoveduješ verovati, ker si večna in nezmotljiva
resnica. V tej veri hočem živeti in umreti! Amen. (Cf. Stieglitz).

b)  Kateheza o molitvi.  (Po običajnem načinu).

1. Uvod  Koliko poglavij ima naš katezikem? Kako se glasi prvo, kako drugo?
(O upanju in  molitvi.) Že zadnjič, ko smo se učili o krščanskem upanju, sem vam pri
poslednjem vprašanju razlagal, kako se krščanskega upanja najbolje vadimo z molitvijo.
Torej je v poglavju o krščanskem upanju najimenitnejši nauk o molitvi. O molitvi se
bomo danes učili.  Le dobro pazite, ker ta nauk je jako imeniten in potreben, zakaj
sv. Avguštin kar naravnost pravi: „Kdor zna prav moliti, zna tudi prav živeti*.

II. P o d a v a n je. 1. (Po jem molit  v e.) Iz koliko delov sestoji človek? (Iz duše in telesa)
Navadno človek dela z obojim, z dušo in telesom; a mnogokrat pa deluje tudi duša sama,
in telo je kar pri miru. Tako je posebno pri molitvi: poglavitno delo tu opravlja naša
duša ali naš duh;  telo nam le nekoliko pomaga, n. pr., s tem, da klečimo, roke sklepamo,
oči obračamo proti nebu ali na kako podobo, da govorimo ali pojemo. Sicer pa deluje
naš duh. — Le poslušajte: Kje je tvoj duh, kadar (prav vživo) misliš na svojega očeta ali
mater? (Doma pri starših.) Da, doma pri starših se mudi tvoj duh ; kar hipoma se je
preselil tja, čeravno je tvoje telo ostalo v šoli. Kadar pa misliš na Boga, kje je pa takrat
tvoj duh? (Pri Bogu.) Kje pa je Bog? (Povsod.) Da, povsod je ljubi Bog. kje je pa še
posebno, tako da ga vedno gledajo angeli in svetniki? (V nebesih.) Da, tja gor v nebesa
pohiti naš duh, kadar mislimo na Boga. Pravimo tudi: Takrat povzdignemo svojega duha
k Bogu. Ker pri molitvi mislimo na Boga, rečemo torej: Molitev je povzdigovanje
duha k Bogu.

Pa samo misliti na Boga, še ni zadosti, da bi mogli to imenovati pravo molitev.
Kadar se učiš v katekizmu, n. pr., o lastnostih božjih, tedaj tudi misliš na Boga: ali pa
takrat moliš? Hudobni duhovi v peklu tudi mislijo na Boga, ali pa kdaj molijo? Pri molitvi
mora biti tudi naše srce; tudi v srcu moramo čutiti in želeti, ali da bi Boga hvalili in
častili, ali da bi ga zahvaljevali, ali .pa kaj prosili. Oboje mora pri molitvi sodelovati:
glava in srcel Če torej tako mislimo na Boga, da ga s to mislijo hvalimo in častimo, ali
zahvaljujemo ali prosimo, takrat so naše misli pobožne,  takrat molimo. Zato bomo
poprejšnji razlagi pristavili še eno besedico. Kako sem že prej rekel? L, povej: Kaj je
molitev? (Molitev je povzdigovanje duha k Bogu.) Zdaj pa še pristavi besedico »pobožno*
in reci: »Molitev je pobožno povzdigovanje duha k Bogu.*  No, ponovi
še ti: Kaj je molitev?

2. (Čemu molimo?)  Že iz tega, kar sem vam povedal, prav lahko razumete tudi
drugo vprašanje: Čemu molimo?  Molimo ... (iz katekizma, vpr. 259.) Drugačne molitve

*) Prvikrat, ob ustni obravnavi, naj se brez kake razlage formulirajo katekizmovi
odgovori. Med čitanjem pa naj se bistvene reči iz »podavanja* ponove in morda še pristavi
kaj novega, da je učenje bolj živahno in jasno.

54

si ne moremo misliti; v vseh molitvah, kar so jih že ljudje opravili ali jih še bodo, v vseh

je mogoče le to troje: ali Boga častijo, ali zahvaljujejo, ali pa prosijo. — a)  Ko je Marija

izvedela od angela Gabriela, da bo Mati božja, je hitela k svoji teti Elizabeti in je tam
zapela prekrasno pesem, ki se začne z besedami: „Moja duša poveličuje Gospoda!“ Kakšna
molitev je bila to? (Marija je Boga častila.) Ali poznaš še kaj drug h molitev, s katerimi
hvalimo in častimo Boga? (Čast bodi Očetu ... Svet, svet, svet... Slava Bogu na višavah ..'
Hvaljen bodi Jezus Kristus . . .) Čemu molimo prvič? — b)  Ko je bil Jezus ozdravil deset
gobavcev, se mu je prišel le eden zahvalit. In takrat nam je Jezus razodel, kako zelo mu
je všeč, če ga kdo zahvaljuje za prejete dobrote, ker se je milo pritožil zoper onih devet,
ki se mu niso hoteli zahvaliti. Kdaj moramo Boga posebno zahvaliti? (Zjutraj, po jedi, ko
smo dovršili kako posebno imenitno delo, prejeli izredno dobroto; ko so ljudje pospravili
poljske pridelke, je zahvaljena nedelja.) Čemu molimo drugič? — c)  Največkrat pa beremo
v sv. evangeliju, da so ljudje kaj prosili Jezusa. No, o kom veš, 1., da ga je prišel kaj
prosit? . . O kom pa ti? . . . O neki molitvi nam pa pove sv. pismo še posebej, da je

bila Jezusu zelo všeč. Gotovo ste že slišali o cestninarju in farizeju, ki sta šla molit v

tempelj. Kako je molil cestninar?... Otroci, tudi še zdaj je tako: nobena reč ne skrbi
dobrega človeka tako zelo kot grehi; zato zopet in zopet prosi sam zase, da bi mu odpustil
ljubi Bog vse grehe, pa tudi za druge ljudi prosi, da bi jim bil Bog milostljiv. Zato bomo
zadnji točki še pristavili: „posebno prosimo odpuščanja grehov." Torej skupno: Tretjič...

Zdaj ponovimo vse: Čemu molimo?

3. (Molitev potrebna.)  1., ali si že kdaj slišal, da tudi tički hvalijo Boga? da
cvetlice slave svojega Stvarnika? da ga poveličujejo vse stvari? Res, da nam oznanjajo
božjo moč, božjo modrost, ker nam kažejo, kako je mogočen, kako moder, ker je vse
tako lepo ustvaril in še vedno ohranjuje in vlada. A moliti pa ne zna nihče drugi nego
angeli v nebesih in pa ljudje na zemlji. Pa še tudi ljudje ne vsi. Ali mama tudi silijo, da
bi molil z drugimi otročiček, ki je še le tri leta star? (Tak še ni dolžan moliti, ker se še
pameti ne zaveda.) So pa tudi odrasli ljudje, ki se ne zavedajo pameti, ki nikoli ne pridejo
k pameti. (Kako se zovejo? Da, topi in blazni ljudje tudi niso dolžni moliti.) Bog jim ne
zameri, če ne molijo, ker ne morejo. Torej pomnite: Molitev je potrebna in sicer
vsem ljudem, ki se pameti zavedajo.

4. (Zakaj je molitev potrebna?)  Glejte, kako lepa, kako imenitna reč je
molitev! Kakor angeli smo takrat, kadar prav lepo molimo, a)  Zato je pa Jezus Kristus
tako zelo čislal molitev. O koliko in kako goreče je molil naš Zveličar! Molil je zjutraj,
med dnevom, zvečer pozno v noč, večkrat celo vso noč; molil je v templju, v puščavi,
na gori; molil je, ko je bil sam in med ljudstvom; molil je, predno je delal čudeže, pri
zadnji večerji, pred  svojim britkim trpljenjem in med trpljenjem, ko je na Oljski gori
trpel smrtne težave, še umiraje na križu! Učil je učence, kako naj molijo, in sploh je
mnogokrat in nujno opominjal k molitvi. Rekel je kar naravnost, da treba vedno
moliti.  Ob drugi priložnosti pa je opetovano skoro z istimi besedami navduševal za
molitev; rekel je: „Prosite, in se vam bo dalo", in zopet: „Iščite, in boste našli", ter še
tretjič: ,Trkajte, in se vam bo odprlo." Potlej pa je še enkrat ponovil vse tri opomine:
,Zakaj vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo".
Pa ljubemu Jezusu še ni bilo zadosti, da bi le z golimi besedami opominjal k molitvi,
prigovarjal je tudi v prelepih prilikah,  n. pr., v priliki o prijatelju, ki je prišel prijatelja
ponoči prosit, naj mu posodi kruha. (Ako ni še znana otrokom, naj se natančneje razvije).
,,Molitev je vsem ljudem potrebna: 1. ker je Jezus Kristus sam ..."  b)  Pa tudi lastna
potreba nas priganja k molitvi. Brez molitve se namreč ne moremo zveličati. Kako se
glasi 6. temeljna resnica? (. . . da je milost božja k zveličanju potrebna.) Za milost božjo
pa je treba prositi. Res, da nam predobrotljivi Bog nekatere milosti tako da, a sploh pa
hoče, da ga prosimo zanje, posebno pa si je treba izprositi milost, „da bi v dobrem ostali
stanovitni do konca." Ta milost je pač najimenitnejša, zato ker je odločilna za večnost in
ker ima v sebi še veliko drugih milosti (n. pr., da se moremo izogibati greha, premagovati
zkušnjave, poboljšati se itd.). »Molitev je vsem ljudem potrebna: 2. ker brez molitve..."
Še enkrat obe točki!

55

III.  Zistemska ponovitev: a)  ustno po katekizemskem besedilu vsa štiri
vprašanja. Za zdaj naj zadostuje, če učenec pove tudi s svojimi besedami, da le zadene
popolno vsebino, b)  Čitaje z učenci naj katehet izprašuje bistvene reči iz svoje razlage in
morda še pridene kaj mikavnega. N. pr.: Sveti učeniki imenujejo molitev dihanje  naše
duše; kakor ne more telo živeti, ako ne dih-imo svežega zraka, tako si ne more duša stalno
ohraniti posvečujoče milosti brez krepčajoče molitve. Molitev zovejo ključ  nebeških vrat:
kakor se brez ključa ne more priti do zakladov v zakladnico, enako ne moremo priti do
nebeških zakladov brez svetlega ključa goreče molitve. Molitev zovejo tudi nebeško
lestvico;  kdor se ni v življenju pridno vadil hoditi po tej lestvici s pomočjo svetih
misli in želja pobožne molitve, ne bo mogel iti po nji v nebeško veselje, ko se mu steko
ure na zemlji.

IV. Uporaba.  Neki vojskovodja je na vprašanje, kaj je najpotrebnejše za vojno,
odgovoril: Za vojno so potrebne tri reči: prva se imenuje denar, druga se zove denar in
tretji se reče denar. In ko bi me vprašali, kaj je najpotrebnejše za dušno vojno, v kateri
naj si priborimo kraljestvo božje, bi vam tudi kar naravnost odgovoril: V duhovni borbi
zoper izkušnjave nam je treba treh reči: prva je molitev, druga je moliev in tretja je
molitev. Da, tako je in pri tem ostane! Ako hočemo zmagovati v boju s sovražniki našega
zveličanja, nam ni nobeno orožje tako zelo potrebno kot molitev: za stanovitnost v dobrem
do konca nam ni nobeno sredstvo tako zelo potrebno kot molitev. Pridno in dobro moliti
pa rešiti svojo dušo. malo in slabo moliti pa svojo dušo staviti v skrajno nevarnost, nič
ne moliti pa pogubiti svojo dušo, to je eno in isto. (Besede sv. Alfonza pod črto!)
Pomislite torej resno, kako je pri vas v tej reči? Ali radi molite? Ali opravljate vse vsak¬
danje molitve? dobro? pobožno? — Kaj menite, kako se imenuje največji sovražnik naše
molitve, ki nam najbolj brani, da ne molimo veliko in da pe molimo dobro? — Lenoba
se mu pravi. Le roko na srce, in odkrito mi povejte: zakaj ste do zdaj morda malo molili
pa še to, kar ste, slabo? Kajne, le zato, ker se niste potrudili! O, ko bi se bili trudili po
svoji moči, bi vam vest dajala boljše izpričevalo! Kesanje, sklep ...!*)

§ 18. Slog kateheze in katehetsko predavanje.

1. V ljudskih šolah je pri vseh predmetih prva zahteva, da se učitelj
ponižaj do otroškega obzorja in se privadi preprosti govorici, ki je med
otroci v navadi. Posebno pa je to potrebno pri verouku, kjer mora katehet
obravnavati težke, abstraktne reči ter obenem tudi delovati na čustva in
voljo učencev. Mučno, suhoparno in brezuspešno bi bilo, ko bi že itak
težko tvarino pojasnjeval v pretežkem, otrokom nerazumnem jeziku. Torej se
mora katehet še posebno pobriniti, da si boljinbolj prisvoji otroško govorico.

Posebnost otroške govorice  se kaže zlasti v tem da: 1. ne pozna
dolgih stavkov ter rada rabi glagol, ki je že itak posebna krepost sloven¬
skega jezika; 2. izogiblje se odvisnih, postranskih stavkov; 3. redkokdaj
se poslužuje osebnih zaimkov ter raje ponavlja dotični samostalnik; 4. ab¬
straktnih pojmov ne rabi in govori konkretno ; 5. v splošnost se ne spušča,
marveč ostaja pri posameznih predmetih; 6. posebno čisla dvogovore;
7. opazuje malenkosti, za katere se odrasli človek ne meni itd.

*) Zdi se mi, da je pri „monakovski metodi'' to največja težkoča, da iz glavnega
nazorila izvaja le nekaj delov učne celote, druge pa le nekako dostavlja brez prave vezi
in jih razlaga z novimi nazornimi pojasnili. N. pr. v katehezi o osmi zapovedi izvaja iz
dokaj zamotane zgodbe o Namanu in njegovem lažnivem hlapcu edino le pojasnilo, k a j
je laž?  vse druge grehe zoper osmo zapoved pa samotež obravnava po drugih kon¬
kretnih pojasnilih. V takih slučajih je gotovo bolj umestno, ako se enakomerno za vse
dele iste učne enote rabijo razna konkretna pojasnila, kakor so delali že doslej najboljši
katehetje.

56

N. pr. ad 4. namesto: s pridnostjo in pokorščino se pridobi spoštovanje, bi rekli:
slori to, kar ti ukažejo, pa te ne bodo nikjer odganjali in zmerjali. — Ad 5. Otrok le po¬
lagoma prehaja od posebnih do splošnih pojmov. Neki deček je stanoval v hiši, kjer je
bil fijakar Jaka. Ko pride na trg in zagleda tam dolgo vrsto fijakarjev, vzklikne: „Mania,
poglejte, koliko je ,Jakatov‘l“ — Ad 7. Ob povrnitvi mladega Tobija se bodo prvi trenutek
otroci skoro bolj zanimali za malega psička, ki je prvi priskakljal domov, nego za tako
zaželenega domačega sina.

Otroškemu jeziku je jako podoben govor preprostega ljudstva in slog
svetega pisma, zlasti stare zaveze in evangelijev. Katehet naj torej pazi,
kako otroci govore; posluša naj preprosto ljudstvo, kako se pogovarja;
pridno naj prebira sveto pismo in si prisvaja njega preprosti slog; čita naj
dobre mladinske in ljudske knjige in spretno pisane kateheze. Spominja naj
se, kako je sam govoril, ko je bil še otrok, pa živo naj si misli, kako bi
še zdaj govoril, ko bi bil še mlad ali kdo izmed preprostega naroda.

Daši naj bo katehetski slog preprost in lahkoumeven, vendar mora
ohraniti neko dostojno plemenitost. Izogibati se mora učitelj vsake spotakljive,
nizkotne, prostaške, podle besede. Naj ne pozabi, da kot veroučitelj je
namestnik Kristusov.

Katehet bodi otroški, a ne otročji. Ni modro vedno rabiti zmanjševalne besede,
n. pr.: čičkati = sedeti; spančkati = spati; molčkati = moliti; Bogek = Bog itd. Jezušček
naj bi se reklo le tedaj, ko se govori o Zveličarju kot božjem Detetu; ako pa govorimo
o njegovi pričujočnosti v tabernaklju, pri sv. maši itd., recimo spoštljivo le: Jezus. Istotako
naj bi se o Mariji le redkokrat, le bolj izjemoma, reklo: Mamica ali Majka božja.

2. Ob nastopih naj pazi katehet na primerno govorjenje in kre-
tanje.  Tudi svetni učitelj naj bolj svečanostno nastopa, ako subsidiarno
nadomestuje kateheta, nego pri svetnih predmetih.

Govori naj: a)  glasno,  da ga lahko razumejo vsi učenci. Vendar
preveč naj nikar ne vpije, ker bi se s tem kratila pazljivost učencev, sam
pa bi si škodoval zdravju. — b)  Počasno,  da mu morejo učenci slediti.
A pomni naj, da prepočasno govorjenje dolgočasi že odrasle ljudi, tembolj
po naravi bolj živo deco. -rjZvnemo in navdušenjem  za vzvišeni
predmet, ki ga pojasnjuje učencem. Z enakomernim in mrzlim govorjenjem
se tu ne opravi kaj prida. — č)  Prisrčno,  očetovsko, da seže mladini
do srca in jo pridobi za Boga. Vendar naj se izogiblje nepotrebnega
vzdihovanja in neumestnega čustvovanja pri rečeh, ki zadevajo bolj um
nego srce. Le kar prihaja od srca, sega tudi do srca. — d)  Deklama-
torično:  zdaj bolj počasno zdaj hitreje, zdaj rahljeje zdaj močneje, zdaj
z višjim zdaj z nižjim glasom, kakor že nanese vsebina kateheze. Drugače
naj pripoveduje vesele, drugače žalostne reči; kjer je vprašanje, naj res
vpraša, kjer je vzklik, naj res zakliče; ako pride na vrsto kaj skrivnostnega,
naj pripoveduje pritajno in skrivnostno itd. Varuje pa naj se patetičnega,
teatraličnega pretiravanja. — e)  Pred vsem pa je treba, da prav naglaša,
zakaj krepko in pravomestno naglašanje podpira in pospešuje vse druge
dobre lastnosti katehetskega govorjenja. Govoru primerno bodi tudi kate¬
hetovo zunanje vedenje.  Že njegovo lice, njegov pogled, vse njegovo
kretanje naj razodeva prikupno mirnost, spoštljivo prijaznost, jasno veselost,
gorečo navdušenost in možato resnobnost, kakor jo zahteva vzvišeni predmet.

57

Ako je bilo kdaj po zunanjih neprilikah kaj vzburjeno njegovo srce, naj
se umiri in naj tega kar nič ne čuti šola. — Stoji naj med poukom na takem
mestu, od koder vidi vse svoje učence. Ni mu sicer treba, kakor pribitemu,
vedno stati pri mizi; a vedno hoditi semtertja ali celo med klopmi po šoli,
bi tudi ne bilo koristno, ter še manj umestno, ko bi vedno sedel  za mizo.

§ 19. Učna sredstva.

Učna sredstva za katehetovo izobrazbo smo že omenili (§ 2, 2.),
istotako za domačo porabo učencem (§ 3 — 6.); omenjati nam je torej le še
nekaj o šolskih učilih, ki se priporočajo za verouk: a)  zemljevid Svete
dežele; b)  slike za biblične zgodbe, cerkveno zgodovino in za liturgiko :
c)  nekaj najznamenitejših slik za zgodovino domačega kraia in domače dežele.

a)  Zemljevid svete dežele je itak po šolski oblasti zapovedan kot učilo za vse
ljudske šole. V nižjih razredih se še ne more uspešno rabiti; tu si katehet pomaga tako,
da nariše v primerni razdalji ona mesta, ki jih že imenuje v zgodbah. Heffler ima ob
koncu svoje Metodike spretno narisan načrt za potovanje sv. treh Kraljev. Kaj takega se
lahko nariše na šolsko ploščo ali pa na večji karton. Za nižje oddelke je tudi poraben
zemljevid iz zračnega vida,  posebej še načrt Jeruzalema. — b)  Slike naj bodo dovolj
velike, da jih lahko skupno opazujejo vsi učenci; pobarvane imajo prednost. Po velikosti
se odlikujejo slike, ki jih je slikal Sc h nor v. Carolsfeld, inWagemannove;  za
silo tudi še zadostujejo H e r d e r j e v e in Pesslerjeve ter Schreiberjeve.  Po
elegantnosti so posebno priporočljive Hoffman  n o ve. Za liturgiko in še deloma za
cerkveno zgodovino so dokaj uporabne slike, ki jih je priredil S w o b o d a. Drugih, zlasti
zgodovinskih slik naj si izkuša katehet pridobiti po raznih potih; celo na navadnem sejm-
skem trgu bo našel marsikaj uporabnega. Učence utegne še bolj zanimati, ako bodo opa¬
zovali slike raznih umetnikov in založnikov, c)  Posebno velja to za domačo zgodovino,
za katero še ni v trgovini primerne zbirke slik. Da je treba ob uporabi odstranjati iz do-
tične zbirke vse količkaj nedostojne slike, se itak razumeva samoobsebi.

Pri metodični  obravnavi slik je zlasti merodajno dvoje: a)  kdaj
naj se pokaže slika, b)  kako naj se pojasnjuje otrokom.

a)  Med metodiki ni edinosti v tem, kdaj naj se pokaže slika: ali v
začetku, med pripovedovanjem, ali ob koncu; vendar je večina za to, da
naj se pokaže šele ob koncu, in sicer priporočajo nekateri, da naj se to
zgodi takoj po „podavanju“, drugi pa, da šele na koncu ob „uporabi“ ali
celo prav nazadnje kot nekakšna pregledna ponovitev vse kateheze. Ob
taki razliki nazorov ima torej katehet precej prostosti. Nasvetujemo pa
to-le : Ako je slika povsem zgodovinskega značaja, naj se pokaže šele ob
koncu. Pri zgodbah si namreč že znajo otroci sami dobro slikati v do¬
mišljiji; ko bi pa bila njih dušna slika kaj napačna ali pomanjkljiva, si jo
izboljšajo in izpopolnijo nazadnje, ko zagledajo, kako so si drugi predstav¬
ljali dogodek. Sicer pa vidijo tu le en moment, majhen delček cele zgodbe.
— Ako je pa na sliki zgodba bolj postranska reč in ima namen, pokazati
posebnosti kraja, obleke, orodja, kakega poslopja itd., če je torej pojmovno —
pojasnilnega značaja, tedaj naj se pokaže slika že v začetku in se v
„uvodu“ opozori na to, kar je treba vedeti za razumljenje pripovedovanja.
Glavna reč bodi dobro in živo pripovedovanje, slika je in ostane le izpo-
polnilno sredstvo. Le začetnikom, ki so še zelo neokretni, utegne bolj
ugajati, ako se prične kateheza s sliko.

58

Ako pride na vrsto, n. pr. „Vihar na morju", se spridoma pokaže slika že v začetku
ter se opozori le na take reči, ki pojasnjujejo silovitost viharja na morju; potlej pa se slika
zopet odstrani in šele ob koncu razkaže to, kar je zgodovinskega. Za tak slučaj se rabi
lahko tudi več slik ;  pri zgodbi „Dvanajstletni Jezus v templju" se v pripravi pokaže obris
Jeruzalemskega mesta in še posebej templja (ako je pri rokah), ob koncu pa dotična zgodo¬
vinska slika.

Ne moremo odobravati prakse, ki bi smatrala slike za glavni temelj in vso katehezo
le kot nekakšen komentar, ki naj pojasnjuje le to, kar se vidi na slikah. Kaj takega bi bilo
le za otroški vrtec ali za gluhonemnico.

Ozirati se nam je še na to okoliščino, da slikarji radi pridevajo zgodovinskim po¬
datkom še več takih postranskih reči, katerih ne omenja šolska knjiga. Na take pristavke
naj se katehet tudi kolikortoliko ozira že med pripovedovanjem, da se mu tako olajša

končno pojasnjevanje slike. Šolska knjiga se, n. pr., nič ne ozira na darila dobrih pastircev,

ki so prišli molit božje Dete. Ko bi o tem katehet nič ne omenil že pri obravnavi, bi otroke
motilo, ko bi jim ob koncu razgrnil sliko, ko bi zagledali kaj čisto novega. Več reči je pa
seveda takih, da naj se na nižji stopnji kar prezro ali nazadnje omenijo, natančnejše po¬
jasnilo pa se odloži za poznejša leta.

b)  Razkazovanje slike ne bodi suhoparno in mehanično,
marveč naj se pbživlja s tem, da učenci sodelujejo in da se jih udeležuje

več ter jih pri tem vodi veroučitelj na razne načine, ne pri vsaki sliki enako.

Morda takole: Sliko obesi spredaj na takem kraju, da jo moiejo videti vsi

učenci, in sicer sede vsak na svojem prostoru. Ko bi pa ne mogli vsi vi¬

deti, mora že naprej poklicati oddaljene, da pridejo bliže na primeren pro¬
stor. Napačno bi bilo, ko bi hodil po šoli od klopi do klopi ter kazal

sliko posameznim učencem, ker bi tako rušil disciplino in se predolgo

mudil. Učenci naj najprej nekaj trenotkov tiho opazujejo sliko, potlej šele
začno določevati nje pomen. Učitelj, n. pr., pokliče učenca, ki naj pove, kaj
mu je najbolj všeč na sliki; drugi naj razsodi, kaj njemu najbolj ugaja;
tretji naj pokaže, kaj se njemu zdi imenitno; četrti naj še nadaljuje itd.

Ako niso mogli učenci povedati vsega, naj dostavi učitelj. - En sam učenec
naj pokaže in imenuje osebe in reči, ki so znamenite v zgodbi. Ako ni
kaj prav povedal ali izpustil, naj po učiteljevem navodilu izpopolnijo drugi'
Učitelj kaže  posamezne osebe in reči, učenci pa jih po vrsti imenujejo.
— Učitelj imenuje  posameznosti na sliki, učenci naj jih pokažejo. Naj

povedo o vsaki osebi in reči, kaj dela, čemu je . . . Seveda se mora ves

pogovor sukati le o zgodbi, ki se je povedala. — V višjih razredih se je
treba ozirati tudi na notranjo stran, kakšna čustva so izražena, kaj je umet¬
niško dobro zadeto, kaj pomanjkljivo. — Pri raznih zgodovinskih osebah
naj se tudi opominja, česa naj se otroci izogibljejo in o čem naj jih posne¬
majo. — Na podlagi slike se lahko ponovi glavna vsebina kateheze. —

Zelo korisno je, ako se po slikah ponavlja daljša vrsta zgodb, posebno
onih, ki so med seboj v ožji zvezi.

Sicer je pa to delo katehetu zelo olajšano tam, kjer so učenci vajeni pravilno opa¬
zovati slike pri drugih predmetih. Torej naj bi ne uporabljal preveč časa z razkazovanjem
slik. Izogiblje naj se pretiravanja, ker zdaj vse takorekoč plava v slikah in se je že skoro
bati nekakšnega prenasičenja. Ni treba, da bi se pri vsaki zgodbi pokazala slika, marveč
le bolj pri imenitnih ter takih, ki so na sliki res dobro uprizorjene. Otrokom naj bo to,
da se jim pokaže slika, nekako odlikovanje in poplačilo pridnosti in pazljivosti. Na ta
način si bo tudi katehet lahko preskrbel zbirko samo dobrih in uporabnih slik.

59

Dodatek.

§ 20. Kratka zgodovina.*)

Zgodovina kateheze ima nalogo pokazati, kako se je katehetsko delo¬
vanje vršilo v posameznih dobah cerkvene zgodovine in kako se je razvilo
do sedanje prakse. Opisuje nam po treh dobah: katehezol. stare
dobe  (apostolske in patristiške — do 8. stoletja), 2. srednje dobe
(od 8. do 16. stoletja) in 3. n o v e d o b e (od 16. stoletja dalje).

I. Kateheza v prvi dobi krščanstva je bila v nekoliko drugačna
v apostolskih  časih nego v patristiški  dobi.

a) V apostolski  dobi so bili katehet  j e apostoli ter po njih
nastavljeni škofje, mašniki in dijakoni, redkokdaj laiki. Učenci  so bili
judje in pagani, večinoma odrasli ljudje. Torej je morala biti tudi učna
tvarina  ponekoliko različna, judom je bilo zlasti treba dokazati, da so
se izpolnile mesijanske prerokbe v Jezusu; posebno so jim povdarjali res¬
nico, da je Jezus od mrtvih vstal. Paganom pa, ki niso poznali svetopisem¬
skega razodenja, je bilo treba obširnejšega pouka. Učne knjige  iz one
častitljive dobe so zlasti sv. evangeliji,  podlaga katekizmu pa apo¬
stolska veroizpoved. Učna oblika  je bila večinoma akroama-
tična. Nauk se je nadaljeval in izpopolnjeval pri službi božji (list, evangelij,
homilija).

b)  V patristiški  dobi je najprej nastal za nekrščene katehu-
menat  (od 2. do 5. stoletja), kjer sta bila dva razreda, prvi za katehumene
in drugi za kompetente; poleg tega so imeli še najprej kot proselyti po¬
sebno pripravo, kot krščenci pa še dopolnilni pouk o skrivnostih (mista-
goške kateheze). V oskrbovanju kateheze so bili škofje zelo natančni; za
katehete  so nastavljali le zanesljive ljudi, navadno klerike, pa tudi sem-
tertja izvrstne laike (n. pr. Origena), za pouk ženskih celo dijakonise. Za
vzgojo vrlih katehetov so bile posebne katehetske  šole, ki so pa vršile
še drugo nalogo, da so tudi laikom posredovale višjo oliko na krščanski
podlagi. Učna tvarina  se je ravnala po potrebi učencev; prvencem se
podajala preprosteje po svetopisemskih zgodbah, pozneje temeljiteje po
apostolski veroizpovedi. To je razvidno iz katehetskih spisov sv. Avguština,
ki zahteva za začetnike induktivno  učno pot, in sv. Cirila Jeruzalem¬
skega, ki je sestavil svoje kateheze po deduktivni  poti.

Katehumenatu so sledili skrutiniji  (5 -7  stol., v nekaterih krajih
celo do 13. stol.), ki so se pri otrocih  slično vršili, kakor se še zdaj
krstni obredi; pri odraslih  pa so se morali cerkveni predstojniki še
poprej prepričati, je-li dotičnik, ki se je zasebno pripravljal, dovolj poučen v
sv. veri. Krstni obredi pa se niso opravili kar vsi hkrati, marveč v presledkih
po 3. postni nedelji v sredo in soboto, v začetku trikrat, pozneje sedemkrat.

*) Zgodovina kateheze je za šolske namene zelo okrajšana. Daljša zgodovinska raz¬
prava je v „Pedag. Letopisu Slov. šolske Matice“ 1. 1904 in v posebni knjižici z naslovom
„Verouk. Zgodovinsko-slovstvena razprava. 1 '

60

II. Kateheza v srednjem veku (7, —16. stol.) se je bistveno pre¬
drugačila, ker ji je bil glavni namen, otroke pripravljati za sveto izpoved,
in ker se je šolstvo  lepo razvilo. Ob vzprejetju paganskih narodov je
bilo seveda treba za odrasle še posebnih misijonskih priprav. Vse šole so
imele poglavitni (mnoge celo edini) namen, učence poučevati v krščanskem
nauku. Torej so bili k ate h e tj e: župniki in drugi duhovniki, korarji, re¬
dovniki; pomagali so jim čestokrat tudi svetni učitelji. Zahtevala se je že
neka občna obveznost za šolo v tem smislu, da so jo škofje in cerkveni
zbori nujno in opetovano priporočali in v.elo pod kaznijo zapovedovali.
Tudi doma so morali starši in njih namestniki pridno učiti otroke verskih
resnic in molitev. — Učna tvarina  se je določevala čimdalje bolj ob¬
širno in precizno. Do 13. stoletja so nauk o zapovedih še strinjali z apo¬
stolsko veroizpovedjo; pozneje pa se je obravnavalo o zapovedih in svetih
zakramentih v posebnih oddelkih; nauk o čednostih in dobrih delih ter o
grehih je bil v zvezi z naukom o zapovedih. — Učna  pot  je bila večinoma
sintetična in učna oblika  akromatična; učenci se so učili ponavljaje to, kar
se jim je povedalo. — Učnih knjig  otroci še niso imeli; pač pa so že bila
za katehete navodila, kako naj uče in vzgajajo. — Jako koristno učno sred¬
stvo  so bile mnogoštevilne slike in gledališke predstave verske vsebine.

III.  Kateheza nove dobe (od 16. stoletja dalje) se razločuje od po¬
prejšnjih posebno v tem, da so učenci polagoma dobili tudi učne knjige
v roke: katekizem,  pozneje tudi biblične zgodbe.  Posebno je
katehetsko vnemo nanovo poživil Tridentski cerkveni zbor.  V
18. stoletju opazujemo neko nazadovanje v katehezi vsled racionalistiškega
vpliva, a tem višje jo je povzdignil krepki odpor v začetku 19. stoletja, ko
so jo slavni katehetje, n. pr. Overberg, Gruber, L e o n h a r d, H i r -
scher  itd. zopet naravnali na pravi tir ter posebej bibličnim zgodbam
odkazali zopet odlično mesto. Proti koncu 19. stoletja pa se je pokazal še
živahnejši napredek katehetskega delovanja, ki si resno v prid obrača pri¬
dobitve novejše pedagogike, odbiraje, kar je dobrega, izločevaje, kar je
nasprotno katoliškim načelom. Da se v takem živem gibanju marsikaj pre¬
tirava in da so nekateri prehitri, je umevno samoobsebi. Pa videti je, da
se čimdalje bolj jasni nesporazumljenje in čimdalje bolj pospešuje edinost
med „staro“ in ,,novo“ katehezo.*) Posebno živahno deluje ,.katehetsko
društvo" v Monakovem, ki čimdalje bolj omejuje in izboljšuje svojo „mo-
nakovsko" (poprej ..psihološko") metodo. Tudi na Dunaju vrlo deluje enako
društvo. Posebno vnemo za katehetsko prevzvišeno delo je pokazal tudi
zadnji katehetski shod  v Mariboru. Koliko se je sploh storilo v no¬
vejšem času za teoretično in praktično izobrazbo katehetov, in kako so se že
pomnožila in izpopolnila učna sredstva  za posamezne stroke verouka,
je sijajno pokazala učiteljska razstava v Ljubljani — v oddelku za verouk.

*) Med dr. Weber-jem („Die Miinchener katechetische Methode 1 ') kot zastopnikom
novejše in dr. M e u n i e r - jem („Die Lehrmethode im Katechismus-Unteriichte 11 ) kot zastop¬
nikom starejše metode posreduje v najnovejšem času Ivan Eising  („Die katechetische
Methode vergangener Zeiten in zeitgemasser Ausgestaltung"), dokazovaje, da takozvana nova
katehetska struja ni pravzaprav nova, marveč ie prenovljena Gruberjeva.