611
Pride me obiskat
Vida Mokrin-Pauer
TI LJUBEZEN, ki v vrtincih galopiraš proti bregu
kot komaj znosno razborita, neuravnovešena omika
zakladov
oblakov,
tvoji zračni mehurji, meseni od smrti pod sonci,
mi škripajo
pod zobmi
do aritmij.
Pa jezik otrpne kot nabodalo zraven volhkega žara
in znojno kadilo glorij zaudarja po smojeni slini
poljubljanja
do onemoglosti.
Skrivnostno vodene prste mu vtikam v tople luknje
s predanostjo,
neoprijemljivostjo
in samomorom,
ki mora bolj umreti od ljubezni,
ki hlapi v sreči
VES SI iz zemlje in ognja; lahko ti zorjem gredice in po razkritih svečavah migam, da zašije iz mene,
612
VidaMokrin-Pauer
vse vodomete,
na volji in brezciljne
v kalejdoskopih,
ko se ti uležem v sklope v skledicah po vrtnariji.
Raztrosena osebnost mi poganja pod tvojimi sočutji
najprej v lokvanje,
nato v rogoz,
potem pa v spominčice,
ko se objemava po aktu; in ko skoz poroznost mrkov šinem znova živa in umrla z avreolami okoli zrkel -taka se posnamem s pomočjo zenice tvojih jazov -
molim pravzaprav, o, zebram seme, cvet in nož; nič
prebajno se mi ne posmeje! Nasmiham se ti v bivaku
in se ti sama
ne postrižem v šopke,
ne še...
Se prekrižava kot škarje in si pomežikneva izraze. In kaj nisem vsa pocukana, spuljena pravo gradivo, rezano cvetje v ganljivem odmišljanju.
*
PRIDE ME OBISKAT v čumnato z računalnikom, ki
je pisalni stroj. Četudi me zmoti, mu vstanem
kot gurmanka
naproti.
Na poti že
mi nos pove, da je še kar naprej al dente, da se mik ni razpustil, me prevaral v packarije. In si ga dam s pozdravom na zob.
Raztresen kot poročni riž se mi nasmehne nemo in me zapuščeno vpraša, kam si aspirine dala.
613
Pride me obiskat
Odvrnem, za lučko je še eden, kar vzemi ga in
saj bom takoj
prišla.
Preveč sem že izžeta.
BELORUMENO NATAKA DOPOLDAN; pa so srage blaznosti - slanice v soku - komaj komaj opazke vredne v limonadnih tenih avre.
Vsa soseska se še sveža postopoma umešča po mirnodobnem tržišču sredi tedna. Moji poklapani mrdi pa se odrine od senzibilnosti
tipkovnice in čof v ride oceanske tinte.
LEP, KRASOTEN JE z zmrcvarjeno, shujšano razo prek mišičasto povešenih ličnic. In misel mu, o, ljubemu, po moji sledi trzne, kadar klecnem in
jo mahnem v samoto brez barv, volje po spolu; prav ima, da me, zakonec, dobro zruka v temi, kjer kinkam nesrečna in momljam — najdi me, sem poleg zabave nekje.
KO SE SVET ZAČNE MANJŠATI, se čudenja presipajo v
žlebičevja
kamnitih
zidov,
ki objemajo planjavice vse do preganjavice. Konca
614
Vida Mokrin-Pauer
ne spogleda ni v sipinah usedlin v srcih, skrhano
neuslišanih,
ko se zaverovanost
kruši.
In kamenčki, ki trkajo v mencanju rok, pod nogami
v zmikajočih, prodnatih rafalih, ritanja odsevajo
v spoliranih,
migetajočih
srčikah,
v vzorčnih vzorcih.
GODI MI, KAKO ME PIJE ukročena divjost njega, ki mi ne bi smel v že zaraslo smelost drezati s pomanjševalnico imena, prste tihotapiti proti razmočeni prsti,
razvodeneli od uživanj, prepredenimi z žilami
za odraščanje v prstenosti... Mimobežno bi se
obregala obenj, mu otirala znoj,
se mu zaslinila v povodenj,
a nežnost me brzda - za horizonte!
KJER JE BOG, JE KRIŽ, KJER NI BOGA, JE HUDIČ. Mili
angeli
pa
nič.
Na smrt utrujena kukam spod odeje in jih opazujem
s krmežljavimi očmi, kako divjajo, kako se kopajo
v ščemeči
jutranji
dobroti.
Celo sobo mi bojo prekopicnili v svetlobo. Kdo bo pa potem
Pride me obiskat
onstranstvo prizemljiv, a?
*
PIJEM SOK IN ČAKAM NA OČIŠČENJE IN POMLAJENJE
izpite biti v blodnjakih presihajočih jezerc.
Iz zvrhanosti
mi solzi
zdrkneta
po toboganu podočnjakov, potem čez hrib ličk
in dalje v odliv. Odkapneta v prazno, v golt
tal, da zemlja
ali špranja
cuzne in nabrekne.
*
TAKO! PA SEM LE ODLOČNO UMAKNILA TISTI SUPER TEKST
stran v potovalkin krajni žep. Genij! Ne bo mi več
izvabljal solz,
mi čarno trobezljal
in me naježil.
Da mu več ne bom šivanka ali votla zalivačka! Svež
vir iz mojih lastnih besed naj mi iz popka prišumi
kot balzam
popokanemu:
kaj sem že hotela rečt?
*
MED ZADOVOLJNIM IN ZLOVOUNIM se objedam kot muhasta pujsa, ki se prezalita brusi ob hrapave omete. O, da bi se poškodbe prelile v modrosti,
da bi modrice od zaletavanj v koritca ne očrnile mi sija lica in kar tja v en dan
Vida Mokrin-Pauer
potem razblinjale mi znake, kot da na soncu puščam dokumente.
*
BRALA SEM DOBER LIT. ESEJ, ki me je spodbudil
kot prgišče zlata, mi humus iz sitne kamre na
križpotja
presadil,
da sem garala
potem, grlica zala, si tekste lasala, česala, odpleteničila kite, osvobodila bonsaje v gozd drevoredov, da so mi pljuča odskakovala v čistine.
Kakšen odlično prenovljen popoldan mi je tudi
on pomagal omogočiti z nevsiljivimi mimohodi.
Če bi se mi vtikal
v besedo, bi ga s čelom
počila v čakro.