DEČEK IZ SIROTIŠNICE Tonkova mladost Matere Tonek ni poznal. ker mu je umrla, ko je bil še droben črviček. očeta pa sploh ni imel zapisanega v krstni knjigi. Ko se je dodobra zavedel samega sebe, je imel tak občutek kakor metulj, ki je bil izlezel iz bube: ni poznal puti. ki ga je privedla na svet, ni imel nikogar, da bi my rekel »moj oče — moja mati«. V sirotišnici je boso« petil, nagajal in uganjal razne burke, kot je to pravica mladine. Za porednost je prejemal svoje deleže, kakor jih predvideva modra vzgo» ja. V šoLi ni bil nič boljši, a tudi nič slab*i kot drugi, skratka — pov= prečen dečko, zdravega želodca in spanca. Kadar je obstal pred zamreženimi vrati sirotišnice, se je umiril, oči so mu pa zamaknjene zrle v vrvenjc na ulici. Zaželel si je dateč proč v tuje dežele, o katerih je slišal toliko čudovitega v šoli. Najrajši je spal, ker so mu sanjc prinašale uresničenje njegovih želja. Če bi se ne bal, da bo ob kos kruha in skodelico mleka, bi lenaril v postelji, dokler bi ga pustile stroge sestre. Kajkrat je nameraval ustaviti ure ali jim potisniti kazalce nazaj, da bi laže sanjaril, a vse so bile pritr« jene previsoko in povsod so ga nadzorovale sestre. Najljubši prijatelj njegov je bil Bine, to pa zategadelj. ker je bil najbolj divji izmed vseh in ker je znal nadvse imenitno oponašati rjovenje leva. Tonek je bil prerijski lovec, in kadar je ustrelil »leva«, je Bine strahovito tulil in se prcmetaval na kupu peska, da ga je na= metal vsem v oči. Z njim sta se šla Indijance, karavane, kače. tigre, krokodile, sploh vse, kar so kedaj pisale zanimive knjige »indija= narice«. Dvorišče in vrt sirotišnice. vsa podstrešja in kleti ter globok požiralnik za vodo, ki je bil nameščen sredi vrtnih potov, to je bil Tonkov svet. Rešetka nad požiralnikom se je dala dvigniti, navzdol so pa vodili železni klini prav v mestni kanal, kjer je bilo polno podgan. Nekoč sta z Binctom ujela podgano. ji navezala na rep star počen kravjl zvonec in jo zvečer spustila v podstrešje. Nihče ni tisti večer mogel zaspati. tako je strašilo pod streho. Tam je podgana vsa zbe« gana tekala med tramovi, silila v luknje in roštala z zvoncem. Včasih je utihnilo, potem se je zopet zapodilo, da so se vsem ježili lasje. 17 Sestre so mirile jokajoče otroke, nihče pa si ni upal pod streho pre= ganjat strahu. Tedaj sta, kakor dogovorjeno, zlezla izpod odeje oba junaka ter se bnjevito napihnila pred sestro. »Greva gledat, kaj da je, če smeva.« Seveda, če ju ni strah. »Kaj strah, ki ga nikjer nič ni, v sredi pa še manj,« sta dejala in io — oborožena z metlo — veličastno urezala v podstrešje. Vse je napeto prisluškovalo, kaj da bo sedaj. Nenadoma je nekaj straho= vito zacompotalo, potem pa utihnilo. Boječi samosrajčniki so rado vedno stegovali vratove izpod odeje in pičili boječe poglede v vrata, kjer sta se imela vrniti oba junaka. Scstra Evlalija se je zdrznila: kaj da se tako dolgo ne vrneta, pa se jima vendar ni kaj primerilo? Baš se je namenila. da pogleda za n.jima, tedaj sta planila nalik bombi v i sobo Bine in Tonek. Ta je držal v roki cepotajočo podgano za rep in I jo vihtel po zraku. Sestra je kriknila, ko je ugledala ta nagnus, otroci so I zaanali krik tako. da se je stražnik, ki je že skoro dremal pred hišo, I radoveden ozrl na razsvetljena okna, potem pa na uro. Kazala je | enajst. Ni še utegnil izraziti svoje nejcvolje, kar ti je tam gori za okni 1 zavpilo, zacvililo in zavreščalo še bolj, da je kar planil čez ograjo na dvori.šče in od tam v hišo gledat strahoto, ki se je bila po njego* vem mnenju pravkar dogodila. Ko je pridrl v spalnico, se je zgrabil za glavo, misleč, da se mu blede. Otroci so bili ušli iz postelj, vpili so, cvilili, se otepali, skakali čez postelje, lezli pod nje, na okna in udrihali z odejami po tleh. Vmes sta pa dirjala Bine in Tonek iz kota v kot in metala čevlje, odeje in obleko za podgano, ki jima je bila ušla mcd postelje. Komaj se je bil stražnik zavedel. da mora nekaj storiti. že je planilo po njegovih hlačah in jopiču navzgor za vrat nekaj mehkega. Bila je preganjana podgana. ki si je poiskala zavetje na edini točki, ki je mirovala. Stražnik se je tedaj zdrznil, jo zagrabil in treščil skozi odprto okno na cesto, hkrati pa strahovito zavpil za njo, najbrže od strahu: »Stoj, če ne — ustrelimk In res je divja dirka utihnila, kakor bi trenil. Vsi so strmeli v stražnika. Ta se je šele sedaj zavedel svojega položaja ter se trudoma obrzdal, da ni izdal nevšečnosti, ki se mu je bila nehote primerila. Vzbočil je prsa in kratko zapovedal: »V postelje, rarcine!« S sestro ~ prednico je imel potem še dolg razgovor, medtem sta se pa Tonek in Bine režala pod odejo in si delila jabolko, ki sta ga bila nepridiprava spotoma staknila na nočnem lovu pod streho. — Tako se jima je posrečiJo, da sta uprizorila prerijski lov kar v saTni spalnici zavoda. Kadar se je Tonček nadivjal in nastreljal, ga je obšla otožnost, ki se ni strinjala z njegovimi živimi očmi. Včasih je sijalo najlepše sonce na vrt, on pa je sedel pri oknu v jedilnici, se naslanjal na ko« molca in zrl predse. Vleklo ga je v daljo. Dodobra enajst let mu je bilo, a ves njegov resnični svet so bile dotlej le prašne ulice malega i 18 ^ mesteca, kostanjev griček nad stolno cerkvijo in njegova nadzemska in podzemska prerija. Kaj mnogo ni mislil tedaj. ena sama beseda bi povedala vse, drugo bi se že našlo. »Proč« je bila tista miscl in ono »drugo» je bilo vse, česar ni mogla prav dognati njegova domišljija. Nekoč ga je spazil Bine, ki se mu je zahotelo novega dogodka. Napolnil je posodo, ki je imela malo luknjico v dnu, z vodo in se tiho vstopil za sanjača. Dvignil je posodo nad Tonkovo glavo in mu nameril drobne kapljice v kuštrave lase. Polagoma se je nabrala na dečkovi glavi mlakužica, se segrela ter mu začela v malih sragah drseti preko čela, mimo oči in ust do brade, od tam pa je kapala na polico. Tonek je sanjaril dalje in še čutil ni mokrote. Bine se je na vso moč zabaval nad tovariševo brezčuts nostjo. Poreden pogled mu je švig= nil po obednici: morda je kdo tu, ki šc ni videl take iznajdbe. Skozi motna stekla kuhinje je tedaj opa* zil bel klobuk sestre Evlalije, ki je pregledovala sobe, da bi se sedaj, ko je sonce, nihče ne potikal v za« prtih prostorih. Bila je ljubezniva, a tudi zelo stroga in to je večkrat skušal Bine na raznih straneh gla= ve. Sedaj se je domislil, da bi rau utegnila slaba presti, zato je hitro skril posodo, se vstopil poleg Tonka, zarinil roke v žep in se zamišljeno zaglcdal skozi okno. Ko je sestra ugledala oba divjaka tako zamaknjena, se jima je tiho približala. Kako se je pa raznežila, ko je ugledala Tonka! »Revček, čemu jočeš? Nikar ne jokajl Povej, kaj te teži, živalca uboga! Kakšne solze točiš, revše!« Kakor vemo, se Tonek seveda ni jokal, zato se je začuden ozrl v sestro in obrisal »solze«, da so se mu poznali umazani prsti na obrazu. Hotel je nekaj vprašati, tedaj ga je pa na skrivaj dregnil Bine in mesto njega pojasnil. »Veste, častita sestra, včasih je tak, da se kar zagleda in joka, pa sam ne ve, ali se ali se ne«. Sestri se je otrok zasmilil in prinesla je vsakemu kos kruha zoper solze, pri tem si je pa obljubila, da bo na Tonka še posebej pazila, da sirota ne bi tako pogrešal matere. Bine jc, kasneje kajpak, pojasnil Tonku nastanek njegovih solz. Ta se pa ni zasmejal, temveč je druga pokaral. »Ne rečem, da ni smešno, ampak sestra Evlalija je tako dobra, predobra za naju in ni prav, da si se norčeval.« »Čemu pa zijaš in sanjaš? Hotel sem te razvedriti,« se je čutil Bine užaljenega. 19 Tonek je pomislil in s prstom povrtal po nosu, ni pa ničesar odgo« voril. Nenadoma sta stekla na vrt. Bine je sedel k Tončku v travo, pri tem se je spomnil, da ima tudi on opravka v istera delu obraza, ki se mu pravi nos. Tako je bilo za čudo videti, kako sta tam sredi trave zamišljeno sedela in si snažila nosove dva največja neugnanca v zavodu. Oba je težila misel, ki ji nista mogla še do dna. Ostali otroci so se kriče podili vscpovsod, koder se je le dalo, ta dva sta pa z mislimi počasi tipala »proč«. Večkrat se je oglasil kmet iz okolice in odvedel s seboj dečka, da bo pastir. Vselej sta pričakovala, da prideta tudi onadva na vrsto. Ko jima je sestra prednica povedala, da sta še premlada, sta žalostno povcšala glavi. Še dve, morda tri leta, kdo jih bo dočakal! Bine je bil vse bolj žfv kot Tonek, a kadar se je tega lotila zamiš« ljenost, se je je nalezel tudi on. »Nu, kajpak — uidiva« — je zdajci skrivnostno zašepetal Bine. Tonek ga je nejeverno pogledal. »Zbeživa — skozi požiralnik pod zemljo do reke! Tam morda najdeva čoln.« Tonek se je navdušil. Poiskala sta najskrivnejši kotiček vrta in začela razglabljati ta najnovejši načrt. Da bi ušla in kar skozi poži« ralnik! Juhuhu! Novo, upapolno življenje je zaplalo v mladih, raz* gretihbučah. (Ualje prinodnjic.)