Liturgija v Kopru in v vsej škofiji v 18. stoletju

slovenski

2001

letnik 9, številka 1

18.st.   bogoslužje   glagoljaši   Koper   sinode   škofije

Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Za Škofijo Koper v 18. stoletju je mogoče reči, da je bila vera močno navzoča v javnem in zasebnem življenju, o čemer govorijo med drugim tudi številni sakralni objekti (181 jih je bilo), devet moških samostanov, dva ženska samostana, okrog 200 duhovnikov (svetnih in redovnih: eden na 125 prebivalcev), veliko bratovščin (samo v Kopru 27). Nekakšni mejniki v verskem življenju škofije so sinode, ki jih sklicujejo škofje. V Kopru so bile v letih 1722 (Anton Marija Borromeo), 1737 (Avguštin de Brutis), 1766 (Karel Camuccio), 1799 (Bonifacij de Ponte). Toliko je ohranjenih sinodalnih besedil v arhivu škofije. Njihova vsebina je celotno življenje Cerkve, a posebne pozornosti je deležno prav bogoslužje, ki je najvidnejši izraz vernosti. Navodila so zelo podrobna, od delitve zakramentov do češčenja sv. Nazarija ob odprtem sakrofagu. Za prikaz verskega življenja neke Cerkve v določenem času so zelo pomembne kanonične vizitacije, ki jih opravi škof v svojih župnijah približno vsakih pet let. V 18. stol. jih je bilo v koprski škofiji kar 19. Pečat vernosti Škofije Koper, zlasti na podeželju, je ves čas dajalo glagoljaštvo. Izredno pomembno za versko življenje na podeželju je bilo koprsko ilirsko semenišče (1710-1818). Velik dogodek v 18. stoletju (zlasti za mesto Koper) je bila povečava stolnice v letih 1716-1745.

18.05.2016