Uvodnik 
Pricujoca številka je pestro interdisciplinarna. Gerontologija in medgeneracijsko sožitje, ki jima je naša revija namenjena, sta izrazito interdisciplinarni. Naša revija je posebno pozorna, da objavlja zdravstvene, socialne, psihološke, arhitekturne, infrastrukturne, kulturne in druge prispevke. Do sprejetja Zakona o dolgotrajni oskrbi lansko leto smo najvec pisali o tej temi, da bi prispevali svoj delež k razvoju dolgotrajne oskrbe v Sloveniji. Sedaj nadaljujemo z novimi poudarki v zavesti, da so zdravo staranje, medgeneracijsko sožitje in dolgotrajna oskrba odvisni od skladnega razvoja znanj vseh navedenih ved. Cetudi bi na primer zdravstvena nega dosegla svetovni vrh, bi za ce­lotno oskrbo v skupnosti to ne pomenilo veliko, ce podobnega razvoja ne bi dosegli tudi socialna oskrba, arhitektura, infrastruktura, kultura staranja in sožitja s starimi ljudmi in druga podrocja celostne gerontologije. 
Paliativna oskrba in spremljanje umirajocih je eden od bistvenih in slabo razvitih vidikov dolgotrajne oskrbe. V pricujoci številki o tem govori clanek dr. Irene Švab Kavcic. Avtorica uspešno vodi zelo razgiban dom za stare ljudi, ki je tesno povezan s številnimi izobraževalnimi in kulturnimi dejavnostmi za širše okolje. Njena posebna raziskovalna in razvojna skrb je pali­ativa. Pri izobraževanju kadra za to podrocje je s svojimi sodelavci pionirsko razvila smernice izobraževalnega programa za zaposlene v paliativni oskrbi v domovih za starejše; o tem govori njen clanek v reviji. Dolgotrajna oskrba je tema tudi drugih clankov – o ukrepih za dolgotrajno oskrbo v okviru splošnega zdravstvenega zavarovanja, porocilo o posvetu za obcine po sprejemu zakona o dolgotrajni oskrbi ter intervju Tjaše Potocnik z dr. Marcom Arlottijem iz Italije o izzivih oskrbovalnega familializma pri njih. Z njim se po premoru spet vracamo k naši dobri izkušnji strokovnih pogovorov z vidnimi domacimi in tujimi gerontološkimi strokovnjaki. Ta zvrst stro­kovnega pisanja zelo uspešno širi nova znanstvena spoznanja med strokovnjake, ki delajo v praksi in nimajo casa za branje znanstvenih porocil. 
Vodilni clanek v tej številki pa je strokovna analiza Vere Klepej Turnšek o 25 letih njenih arhi­tekturnih izkušenj pri gradnji in adaptaciji domov za stare ljudi, pri raziskovanju na tem podrocju ter razmislekih o današnjih arhitekturnih izzivih na podrocju bivanja starejših. Avtorica je izjemno pronicljiva pri svojem arhitekturnem snovanju tako z vidika lepote kakor z vidika funkcionalnosti. Domovi, ki jih je nacrtovala, sodijo po mnenju staroste med nemškimi arhitekti domov za stare ljudi, Hansa Petra Winterja, v vrh evropskih dosežkov na tem podrocju. V pogovoru mi je dejal, da mnogi arhitekti dobro obvladajo funkcionalnost stavbe, ko je zgrajena, pa je pusta, brez praznicne lepote prostora; nekateri pa znajo v stavbo vdihniti lepoto, toda s slabo funkcionalnostjo za bivanje in delo v njej – Vera pa združuje oboje. Pri tej odliki vztraja kljub pritiskom narocnikov, da so gradnje cim cenejše, bivalne sobe in skupni prostori v domu pa cim manjši. Kakovost življenja in razvoj cloveka, zlasti pa sožitje, so zelo odvisni od lepote in funkcionalnosti njegovega bivališca in delovnih prostorov. Tega se ne zavedamo dovolj. Slovenski pregovor, da obleka naredi cloveka, kaže, da se zavedamo vpliva obleke na pocutje in vlogo med ljudmi. Prostor, v katerem živimo in delamo, ni manj pomemben od obleke. V starosti postaneta lepota in funkcionalnost prostora še odlocilnejša. Oskrbovancu doma ali v ustanovi ostane kaj hitro celoten vidni svet njegova soba in pogled iz nje skozi okno, oskrbovalci v domovih pa pol budnega dneva opravljajo svoje na-porno delo v prostorih, ki so za njihovo delo ugodni ali pa ga usodno ovirajo. O praznicni lepoti in prakticni uporabnosti stanovanj, hiš in javnih stavb z vidika kakovostnega staranja bo treba še govoriti, predvsem pa skupaj z avtorico tega clanka to delati v praksi.  
Urednik 
1